februar - Ljudmila

Spominčica
Glasilo Slovenskega združenja za pomoč pri demenci
ISSN 1581-8470
STAROST ALI BOLEZEN
Aleš Kogoj
februar 2010, letnik 8, številka 1
VSEBINA
2 - Informacije o dejavnostih
3 - Moja izkušnja z demenco
Ko gledaš svojega bližnjega in vidiš,
kako je prestrašen, izgubljen, sam in
nemočen, ko pozablja osnovne stvari
in je vsak dan tako neskončno dolg,
poln napetosti, nemoči, včasih pa tudi
smešnih trenutkov, se moraš odločiti.
3 - Še vedno te imam rada
Manjka njegova jasna in odločna
beseda. Na koga naj se zanesem,
če ne na njega, ki je moj mož in moj
sopotnik.
Gospa Marija mi je nedavno rekla: »Sedaj vem, da je to bolezen.
Prej sem mislila, da mi oče povzroča težave namenoma, da je žleht,
ker se stara...«
Razumem, da laiki ne poznajo demence. Zakaj pa bi se zanimali
za demenco, če sami ali njihovi bližnji nimajo težav. Težko pa razumem,
da nekateri strokovni delavci enačijo staranje in demenco.
Kot da so vse težave, ki jih imajo bolniki z demenco, posledica
staranja. Torej naj bi take težave imeli vsi starejši. To seveda ne
drži. Večina starejših ljudi nima demence. Vsi ljudje sicer pozabljamo,
vendar to še ni nujno znak demence. Vsekakor si je lažje
predstavljati, kaj zmore in česa ne, bolnik, ki je zaradi posledic
možganske kapi vezan na posteljo. Težje pa je objektivno oceniti,
kakšne oblike pomoči potrebuje bolnik, ki zaradi demence še lahko
hodi in ima gibljivi obe roki, vendar pa si ne zna več pripraviti
niti najenostavnejšega obroka. Svoje prispeva še stigma, ki se trdno
drži vseh duševnih motenj.
Zakaj je pomembno, da ločimo običajne starostne spremembe od
bolezenskih? Zato, ker je od tega odvisna obravnava. Če izhajamo
iz stališča, da so neke spremembe zgolj posledica starosti, nimamo
česa zdraviti. Takim posameznikom tudi ne pripadajo ostale pravice
iz zdravstvenega zavarovanja. In če razlika ni jasna tistim, ki
odločajo o zdravljenju in ostalih pravicah, so posledice jasne.
Kaj, če bi, zanikanje in ignoriranje zamenjala previdnost
ali radovednost! Do kdaj bo potrebno še poslušati nejeverna
vprašanja: »Ali je možno kaj pomagati, ali imajo zdravila
sploh kaj učinka…?« In kaj lahko storimo za izboljšanje
razmer? Za začetek morda to, da se ne zadovoljimo s takšnimi
odgovori: »Kaj pa pričakujete v njegovih letih…?« g
4 - Razjeda zaradi pritiska in
demenca
Spremembe na koži najlažje odkrijemo
tako, da bolnika pregledamo med
kopanjem ali preoblačenjem.
Pregledamo vsako rdečino, da
ugotovimo ali je še povratna ali ne.
6 - Zgodnje odkrivanje demenc
Kljub vse večjemu znanju o demencah
je še vedno prepoznanih le polovica do
četrtina in nato zdravljena polovica le
teh. Preden bolniki pridejo prvič v stik
z zdravnikom trajajo njihove težave v
povprečju dve do tri leta.
7 - Center za starejše občane
Ormož d.o.o. – Naš dom
Lepo je videti strpen odnos, ko desetič
pojasnjujemo enake, za nas majhne,
nepomembne stvari. Tistemu, ki je
deležen našega pojasnila, pa je to
najpomembnejša stvar, okoli katere se
v tistem trenutku vrti njegovo življenje.
8 - Utrinki
Ko si mladost in starost
podata roki …
Izobraževalni program za
svojce bolnikov z demenco
»Ne pozabi me«

Spominčica, februar 2010
Informacije
2
Glasilo Spominčica je namenjeno informiranju o
demenci in drugih duševnih motnjah v starosti. Izhaja
vsaka dva meseca.
Izdajatelj in založnik
Studenec 48, 1260 Ljubljana Polje, Slovenija
E: zzppd@mail.ljudmila.org, www.ljudmila.org/zzppd
DŠ: 58674721
Uredniški odbor
Branka Mikluž, Aleš Kogoj, Nataša Vakselj, Jana Dragar,
Alenka Hribšek, Janja Letnikoska, Katarina B. Štrukelj,
Zlata Živič, Damjana Orel
Tisk
Tiskarna Vovk
Dejavnosti združenja potekajo v sodelovanju z
in s finančno pomočjo
Donacije lahko nakažete na račun št.:
02056-0051100513,
NLB enota 4028, Ljubljana Fužine
Vabimo vas k soustvarjanju glasila Spominčica.
Prispevke za glasilo, ki naj ne bodo daljši od 4600
znakov s presledki, pošljite na naš naslov. Dobrodošle
so tudi fotografije. Kadar so fotografije v
elektronski obliki, morajo biti priložene kot samostojna
datoteka. Uredništvo si pridržuje pravico do
recenzije prispevka. Obvestila o dejavnostih, ki jih
namenjate osebam z demenco in njihovim svojcem,
sprejemamo na elektronski naslov združenja.
Spominčica • slovensko združenje za pomoč pri demenci
• Kontakt: e-pošta: zzppd@mail.ljudmila.org, spletna
stran: www.ljudmila.org/zzppd/ • Svetovalni telefon in
informacije: 01 52 83 995 vsak delovni ponedeljek, sredo in
četrtek od 15.00 do 17.00 ure. • Skupina za samopomoč svojcev
bolnikov z demenco v Ljubljani vsako prvo sredo v mesecu.
• Izobraževalni program za svojce bolnikov z demenco
Ne pozabi me
GO-Spominčica, društvo za pomoč pri demenci
severnoprimorske regije • Kontakt: Gregorčičeva
ulica 16, 5000 Nova Gorica, e-pošta: go.spomincica@
ssz-slo.si Telefon: 05 330 69 07, od ponedeljka do petka
od 8. do 11. ure. • Uradne ure: Dom upokojencev
Nova Gorica, vsaka tretja sreda v mesecu od 15.30 do
16.30, izven urnika po predhodnem dogovoru. • Skupina
za samopomoč: vsako tretjo sredo v mesecu v
Domu upokojencev Nova Gorica ob 16.30; vsak drugi
četrtek v mesecu v Ajdovščini ob 16.30 v prostorih
Šenta, Bevkova 2. • Izobraževalni program za svojce
Spomni se me...
Spominčica Škofja Loka • Telefon: 041 698 749, vsak
ponedeljek od 15. do 16. ure. • Domska skupina za samopomoč
svojcev bolnikov z demenco je vsak prvi torek
v mesecu od 18. ure dalje v Centru slepih, slabovidnih in
starejših, Stara Loka 31, Škofja Loka.
Združenje zahodnoštajerske pokrajine za pomoč pri
demenci Spominčica Šentjur • Dom starejših Šentjur,
Svetinova ulica 1, 3230 Šentjur, Telefon: 03 74 61 700
vsak prvi četrtek v mesecu od 16.00 do 17.00 ure, e-pošta:
zlata.felc@gmail.com, Uradne ure: Dom starejših
Šentjur, vsak prvi četrtek v mesecu od 16.00 do 17.00
ure, • Skupina za samopomoč: Dom starejših Šentjur,
vsak prvi četrtek v mesecu ob 17. 00 uri, • Izobraževalni
program za svojce bolnikov z demenco: Pomagaj se mi
spomniti, Pogled v svet oseb z demenco.
Druge skupine za samopomoč bolnikom z demenco
in njihovim svojcem
Piran in Izola • Informacije: Zavod za zdravstveno varstvo
Koper, Vojkovo nabrežje 4/A, Koper, telefon: 05 663 08 23
vsak delovni dan med 8. in 10. uro, kontaktna oseba: Nevenka
Ražman, e-pošta: nevenka.razman@zzv-kp.si
Metlika • Skupina za pomoč svojcem oseb z demenco Regratova
lučka • Skupina se sestaja enkrat mesečno • vsako
prvo sredo ob 14. uri v prostorih Doma počitka Metlika.
Vodja skupine je Vlasta Petraš, telefon: 07 30 63145, e-pošta:
vlasta.petras@ssz-slo.si
Dravograd • Skupina za samopomoč v Domu starejših
občanov.
Krško, Brežice, Sevnica • Skupina za samopomoč v Posavju
• Skupina se sestaja vsak drugi četrtek v mesecu ob 16.00, v
prostorih DSO Krško. Skupino vodita Gizela Novak in Marta
Kavšek. Kontaktna oseba: Marta Kavšek, telefon: 07 488
18 82, e-pošta: marta.kavsek@ssz-slo.si
Tržič: Skupina za samopomoč svojcev oseb z demenco.
Dom Petra Uzarja, Ročevnica 58, 4290 Tržič. Srečanja potekajo
vsak 1. delovni torek v mesecu v Sejni sobi Doma
Petra Uzarja in trajajo uro in pol. Kontaktna oseba Marjeta
Šumič, telefon: 051 36 36 13.

Iz življenja
Spominčica, februar 2010
MOJA IZKUŠNJA Z DEMENCO
I. F.
3
Nekje sem prebrala, da demenca »ukrade« spomine,
nato pa še vse ostalo. Takrat sem mislila,
da se kaj takega nikoli ne bo zgodilo mojim najbližjim.
Pa se je. Demenca mi je »ukradla« mamo. Ko je
pred nekaj leti pozabila plesti, čeprav je to počela
z velikim veseljem, sem pač mislila, da to
pri osemdesetih letih ni prav nič posebnega. Na
začetku res ni bilo. Ponovno sem jo poskušala
naučiti, a brez uspeha. To je bil začetek nečesa,
čemur kmalu nisem bila več kos. Mati je izgubljala
denar, ključe, noči je prebedela tako, da je
pospravljala oziroma razmetavala po stanovanju,
obtoževala druge, da ji kradejo, se pogovarjala s
tujci na televiziji in po telefonu klicala različne
številke, ki si jih je sproti izmišljala. Kuhanje je
opustila, jesti je pozabila, za osebno higieno ji
ni bilo mar. Kljub vsakodnevnim obiskom sem
prebedela marsikatero noč v strahu, kaj bo prinesel
naslednji dan.
Bo noč preživela doma ali bo kam šla?
Bo kaj zažgala, se poškodovala? Se bo zgodilo še
kaj hujšega?
Stanovanje v katerem je živela, ji je bilo tuje in
pogosto je odklepala tuja vrata, saj je mislila, da
je tam doma.
Ko gledaš svojega bližnjega in vidiš, kako je
prestrašen, izgubljen, sam in nemočen, ko
pozablja osnovne stvari in je vsak dan tako
neskončno dolg, poln napetosti, nemoči,
včasih pa tudi smešnih trenutkov, se moraš
odločiti.
Odločila sem se, da je njena varnost tisto, za kar
moram najprej poskrbeti. Mamo sem odpeljala
v Dom starejših občanov Krško.
Sprejema, ki sem ga bila deležna skupaj z mamo,
ne bom nikoli pozabila. Čutila sem nemoč in
imela slabo vest, ki ti trga srce, saj se moraš kot
svojec na nek način posloviti od bližnjega in dosedanjega
načina življenja, ter začeti neko drugo
življenjsko obdobje, kjer so vloge mati – hči, v
smislu skrbi, zamenjane. Socialna delavka doma
in vodilna sestra na oddelku z bolniki z demenco
sta mi olajšali boleč trenutek z veliko mero prijaznosti,
razumevanja in predvsem z veliko srčnosti.
Sedaj je mati v domu že sedem mesecev. Na oddelku
neprestano potekajo različne dejavnosti,
veliko hodijo na sprehode, se pogovarjajo, pojejo,
telovadijo, berejo, celo koruzo so ličkali in še
veliko drugih stvari počnejo.
Moja mati je srečna, čeprav živi v nekem svojem
svetu, ki je zame včasih težko razumljiv, saj velikokrat
ni povezan z resničnostjo. Pa vendar je
najpomembnejše to, da je zadovoljna in da bo
zadnja leta svojega življenja preživela v okolju,
kjer je skrb za starejšega človeka na prvem mestu.
Lahko vam zagotovim, da jim, v Domu starejših
občanov Krško, to gre prav dobro od rok.
Naj se na koncu povrnem k zapisani misli na
začetku tega pisanja. Demenca verjetno res lahko
»ukrade« vse, ne more pa ukrasti ljubezni
svojcev in srčnosti osebja, ki s temi ljudmi delijo
življenje. g
ŠE VEDNO TE IMAM RADA
K. B.
Demenca, bolezen, ki se prihuljeno plazi in načenja
moje srečno družinsko življenje. Mož in
dva otroka, ki sta sončka mojega življenja, se mi
občasno odmikata.
Veliko časa smo preživeli skupaj, v naravi, doma,
ob raznih praznovanjih.
Nasmeh na obrazu mojega soproga postaja nenaraven,
ne razveselim se več njegove dobre volje,
ker čedalje bolj čutim, da je v ozadju njegova
in naša skupna bolezen. Zanesljivost v vseh odločitvah
se izgublja v nepomembnih stvareh.
Manjka njegova jasna in odločna beseda.
Na koga naj se zanesem, če ne na njega, ki
je moj mož in moj sopotnik.
Življenje postaja iz dneva v dan težje. Moja ljubeznivost
ostaja brez odmeva… Vendar te imam
še vedno rada, še vedno si moj mož in moj prijatelj.
Stoj mi ob strani v dobrem in slabem. g
Pa še res je…
»Gospod zdravnik, moje desno koleno me
strašno boli.«
»Kaj pa pričakujete človek božji, saj imate 99
let.«
»Ja, veste gospod zdravnik, moje levo koleno
je tudi staro 99 let pa me prav nič ne boli.«

Spominčica, februar 2010
Dobro je vedeti
4
RAZJEDA ZARADI PRITISKA IN DEMENCA
Barbara Pajk
Razjeda zaradi pritiska, imenovana tudi dekubitus,
je poškodba tkiva, ki nastane zaradi neposrednega
pritiska na kožo ali strižne sile, ko
bolnik, zaradi nepravilno pripravljenega ležišča,
v sedečem položaju leze navzdol.
Že majhen pritisk, ki stisne drobne žilice v koži,
lahko poslabša prekrvavitev tkiv do te mere, da
pride na mestu pritiska do odmrtja celic. Če pritisk
popusti, si celice opomorejo in koža ostane
nepoškodovana. Pri zdravi koži lahko pritisk
brez posledic traja do dve uri. Pri bolnikih, ki so
bolj ogroženi, pa se ta čas lahko precej zmanjša.
Nastanku razjede zaradi pritiska so bolj izpostavljeni
tisti bolniki, ki imajo premajhno ali preveliko
telesno težo, povišano telesno temperaturo,
sladkorno bolezen, poškodovano, bolj suho ali
tanko kožo, so slabokrvni, neješči ali so zaradi
drugih telesnih bolezni ali stanj v slabi psihofizični
kondiciji. Posebej moramo poudariti ogroženost
za nastanek dekubitusa pri inkontinentnih
bolnikih, ki so nezmožni zadrževati blato
oziroma urin in hkrati ne morejo sami poskrbeti
za osebno higieno. Zaradi stalne mokrote se
koža zmehča in je zato še bolj podvržena nastanku
razjede zaradi pritiska, saj vlažno okolje še
dodatno poveča trenje med posteljnino in kožo.
Starejši ljudje največkrat ležijo na hrbtu, zato se
razjeda v večini primerov pojavi na trtici in petah.
Takšnih primerov je največ in sicer skoraj
polovica. Pri legi na boku so najbolj ogroženi
boki in gležnji, kjer je pritisk največji. Sednični
grči pa sta najbolj ogoženi pri bolnikih, ki sedijo.
Pozorni moramo biti tudi na lopatice, vretenca
hrbtenice, komolce, kolena, palce na nogi
in uhlje.
Pozorni moramo biti na vsako spremembo, ki se
pojavi na koži, saj smo velikokrat lahko že prepozni.
Spremembe na koži najlažje odkrijemo
tako, da bolnika pregledamo med kopanjem
ali preoblačenjem. Pregledamo vsako rdečino,
da ugotovimo ali je še povratna ali ne.
Nepovratna rdečina je namreč že prva stopnja
razjede, ki se bo kmalo spremenila v mehur, če
ne bomo hitro in ustrezno ukrepali.
Do poškodbe tkiva pride najprej v globljih plasteh
kože, zato je na površini na začetku niti ne
opazimo. Vidana poškodba se običajno pojavi
šele po 48 urah. Poškodba tkiva je lahko različno
huda:
• prva stopnja - nepovratna rdečina
(če pritisnemo s prstom na rdečino, ostane
koža rdeča tudi potem, ko prst odmaknemo)
• druga stopnja - mehur, odrgnine,
• tretja stopnja - odprta rana, ki je globlja, daje
vtis kraterja, jamice,
• četrta stopnja - nastane globoka rana,
pri kateri so poškodovane tudi mišice, kite,
lahko tudi kosti.
Za učinkovito preprečevanje razjed zaradi pritiska
je nega kože izrednega pomena. Pomembno
je, da izberemo ustrezne pripomočke iz programa
za inkontinentne, ki jih lahko hitro zamenjamo,
udobno zračno perilo iz naravnih materialov,
pazimo, da jih ne tiščijo gumbi, robovi,
Najbolj ogrožena mesta
za nastanek razjede
zaradi pritiska.
Globoka razjeda zaradi pritiska na križnici.

Dobro je vedeti
Spominčica, februar 2010
Razjeda zaradi pritiska na peti v procesu celjenja.
zadrge, ki lahko poškodujejo kožo in povzročijo
nastanek razjede zaradi pritiska. Poskrbimo tudi
za posteljno perilo, da so rjuhe čiste, napete, pozorni
smo, da po obrokih v postelji ne ostajajo
ostanki hrane, drobtine ali drugi predmeti. Poleg
tega, da je koža čista, je pomembno, da je primerno
negovana. Uporabljamo različna nevtralna
mazila, kot sta na primer hladilno ali ribje mazilo,
ki jih z rahlo masažo vtremo v kožo in tako spodbudimo
prekrvavitev na izpostavljenih predelih.
Zdrav človek lahko sam, brez težav, spremeni
položaj telesa v postelji, na stolu ali
počivalniku in tako razbremeni mesto pritiska,
medtem ko bolnik z demenco tega
pogosto ni sposoben samostojno storiti.
Največkrat se to zgodi pri bolnikih, ki se ne morejo
samostojno gibati ali zaradi motene senzibilnosti,
ker ne čutijo pritiska ali pa zato, ker ne
znajo ali ne morejo povedati, da jih boli. Zavedati
se moramo, da tudi bolniki, ki še hodijo,
lahko dobijo razjedo zaradi pritiska, na primer
depresivni bolniki, bolniki, ki prejemajo določene
vrste zdravil,..., zato je pomembno, da bolnika
večkrat spodbudimo, da spremeni položaj
telesa. Če tega ni sposoben samostojno narediti,
mu pomagamo. Ležeče bolnike obračamo na
dve uri, po običajnem vrstnem redu: levi bok,
desni bok, hrbet. Sedeče bolnike pa redno presedamo
ali jim spremenimo položaj telesa na stolu
ali vozičku, na primer s podporo za noge, ali ga
od strani podložimo z mehko rjuho in podobno.
Pri preprečevanju razjed zaradi pritiska so nam
v pomoč različni pripomočki, ki jih je mogoče
kupiti, nekatere pa lahko izdelamo sami. Trtico
in križnico preprosto zaščitimo pred pritiskom
tako, da podložimo pod bolnika gumijev obroč
napolnjen z zrakom, ki smo ga prej ovili z ruto
ali drugimi mehkimi materiali. Pazimo da obroč
ni preveč napihnjen z zrakom, ker bi bil pretrd.
Pete najlažje zavarujemo z obroči za pete, ki jih
obložimo z vato in ovijemo z gazo. Taki obroči
ne pridejo v poštev pri nemirnih bolnikih, saj ne
ostanejo na mestu. V takem primeru pete razbremenimo
tako, da jih podložimo z vzglavnikom
tako, da se pete ne dotikajo postelje. Lahko
pa pod pete damo tudi mehko ovčje krzno. V
specializiranih trgovinah lahko kupimo tudi pripomočke,
ki se namestijo na pete ali komolce.
Pri ležečih bolnikih lahko na posteljo namestimo
peno, ki ublaži pritisk ali različne vrste vzmetnic,
ki so narejene tako, da čim bolj učinkovito
razbremenjujejo izpostavljene dele telesa in tako
preprečujejo nastanek razjede zaradi pritiska.
Uporabna je tudi električna blazina proti preležaninam,
ki deluje na principu polnjenja in
praznenja prekatov napolnjenih z zrakom. Tudi,
če uporabljamo takšne pripomočke za preprečevanje
razjede zaradi pritiska, ne smemo pozabiti
na obračanje bolnika. Na blazino ne smemo nameščati
nepremočljivega platna, ker izniči učinek
blazine.
Kljub uporabi pripomočkov je še vedno na prvem
mestu pravočasno odkrivanje ogroženih
bolnikov, prepoznavanje začetnih sprememb na
koži (nepovratna rdečina) ter skrbna higiena in
zaščita kože. Če opazimo, da je do razjede zaradi
pritiska že prišlo, se čim prej posvetujemo z
zdravnikom in patronažno medicinsko sestro. g
Ena izmed razbremenilnih zračnih blazin, ki jo
namestimo na stol.
Nikjer ni takšnega zdravila,
kot je upanje,
nobena spodbuda ni tako močna in
nobeno poživilo tako poživljajoče,
kot je pričakovanje jutrišnjega dne.
Orison Swett Mardenv
5

Spominčica, februar 2010
Aktualno
6
ZGODNJE ODKRIVANJE DEMENC
Katarina B. Štrukelj
Ljudje živimo vedno dlje, starost postaja realnost.
Življenjska doba se daljša in vedno več nas
ima priložnost uživati tudi to življenjsko obdobje.
Kakšno pa le to je za vsakega posameznika,
je odvisno od številnih dejavnikov – nespremenljivih
in spremenljivih, od vsega kar smo v to obdobje
prinesli iz prejšnjih. Pomembno je kako
smo skrbeli za svoje zdravje, koliko smo bili aktivni,
kakšne socialne povezave smo skozi leta
zgradili. Starost je tako seveda lahko ustvarjalna,
kreativna, zadovoljna, hkrati pa je to tudi obdobje
v katerem se pogosteje srečamo tudi z različnimi
boleznimi. Med njimi vse bolj pomembna
postaja tudi demenca, ki je že med prvimi
šestimi najpogostejšimi boleznimi v starosti, vse
ostale najpogostejše bolezni pa so z njo neposredno
povezane. Ocenjujemo, da bo v Evropi
kmalu 8 – 10 milijonov bolnikov z demenco in
25 – 40 milijonov njihovih skrbnikov.
Demence so bolezni, ki predvsem prizadanejo
spoznavne sposobnosti. Pod te štejemo spomin,
sposobnost razumevanja, računanja, učenja, govornega
izražanja, orientacije... Hkrati se pojavljajo
številne pridružene vedenjske in psihične
težave, ki so pogosto tiste, ki bolnika pripeljejo
prvič k zdravniku. So pa le te tudi tiste, ki pogosto
še bolj kot sama prizadetost spoznavnih
sposobnosti ovirajo samostojnost bolnika in
zmanjšujejo kvaliteto vsakdanjega življenja tako
samega bolnika kot njegovih svojcev oziroma
skrbnikov. Brezvoljnost, pomanjkanje energije
in interesov, huda žalost, številne bolečine, nespečnost
močno posežejo v bolnikov vsakdan
in v njegovo zmožnost skrbi zase. Prav tako tavanje,
močna vznemirjenost, neprepoznavanje
okolice ali svojcev močno otežijo skrb za bolnika
in še dodatno obremenijo svojce. Pogosto
so ti pridruženi simptomi prvi, ki se pojavijo v
poteku bolezni in moramo biti ob njih pozorni
na možen začetek demence.
Prav tako demenca ni ena sama bolezen. Najpogostejša
med njimi je Alzheimerjeva bolezen,
sledijo pa ji demenca pri Parkinsonovi bolezni,
demenca z Lewyevimi telesci, frontotemporalna
demenca in vaskularna demenca. Med sabo se
razlikujejo predvsem po prevladujočih simptomih,
po poteku same bolezni, po pridruženih
simptomih in tudi po zdravljenju. Njihovo
razlikovanje oziroma ustrezno diagnosticiranje
tako ni samo akademskega značaja ampak omogoča
izbiro najustreznejšega zdravljenja, tako z
zdravili kot tudi s psihosocialno pomočjo bolniku
in svojcem.
Ne smemo pozabiti tudi na dejstvo, da je okrog
10% demenc popravljivih. Le te imajo vzrok
v različnih sistemskih boleznih, v motnji hormonskega
sistema, prizadetosti možganov zaradi
tumorja, lahko so posledica delovanja nekaterih
zdravil. Reverzibilne so predvsem v začetku
njihovega nastanka, ko pa okvara traja dalj časa
postanejo nepopravljive, dokončne.
Kljub vse večjemu znanju o demencah je še
vedno prepoznanih le polovica do četrtina in
nato zdravljena polovica le teh. Preden bolniki
pridejo prvič v stik z zdravnikom trajajo
njihove težave v povprečju dve do tri leta.
Tako imamo še vedno veliko možnosti za izboljšanje
svojega dela. Le z zgodnjim prepoznavanjem
in opredelitvijo bolezni lahko zagotovimo
najbolj ustrezno zdravljenje. Skupaj z bolnikom
in svojci lahko načrtujemo obravnavo in tako
olajšamo življenje z boleznijo, ki zahteva stalno
prilagajanje v vsakdanjih aktivnostih tako
bolnika kot tudi njegovih bližnjih. Demenca ja
še vedno kronična napredujoča bolezen, ki jo z
ustreznim zdravljenjem danes znamo nekoliko
upočasniti, zelo dobro pa zmoremo zdraviti oziroma
obvladovati pridružene simptome in motnje.
S tem lahko bistveno vplivamo na vsakodnevno
funkcioniranje in kvaliteto življenja. g

Predstavljamo vam
Spominčica, februar 2010
CENTER ZA STAREJŠE OBČANE ORMOŽ d.o.o. – NAŠ DOM
Marija Kokol
7
Dom starejših občanov Ormož je odprl svoja
vrata februarja, leta 2002. Stoji na levem bregu
reke Drave, obdan je z velikimi zelenimi površinami,
kar mu daje še poseben čar barvitosti in
topline skozi vse letne čase. Od centra mesta je
oddaljen le nekaj minut hoje, v neposredni bližini
doma pa se nahajajo zdravstveni dom, lekarna,
trgovina, Zavod za zdravstveno zavarovanje
in Center za socialno delo.
Zgradba je nova, sodobna, s funkcionalno notranjo
zasnovo in z veliko svetlobe. Na izbiro
imamo eno, dvo ali večposteljne sobe na stanovanjskem
in negovalnem oddelku ter na oddelku
za bolnike z demenco.
Prednosti našega doma so majhnost, kar omogoča
neposredne in pristne medosebne odnose
ter odprtost in povezanost z okoljem.
Minevali so dnevi poletja 2004. Sonce nas je
grelo s toplino svojih žarkov. Na dvorišču je
bilo slišati živahen smeh otrok, ki so se predajali
brezskrbni igri. Ko se danes ozrem nazaj,
je smeh otrok še vedno enako živahen, njihova
igra še vedno brezskrbna. Vendar se je svet
spremenil. Otroci, ki so se takrat predajali brezskrbni
igri so danes mladi ljudje. Tako kot ti
otroci, smo tudi mi v naši ustanovi odraščali,
dozorevali in se z vsakim dnem učili. V »mladi«
jeseni 2004, se nas je zbrala skupina sodelavcev
z enim samimi ciljem: postoriti vse, da postanejo
dnevi naših stanovalcev, ki so oboleli za
demenco, lepši.
Željni novih znanj, ki so jih prinašali mladi sodelavci,
smo se lotili dela. Nekje sem prebrala,
da ima bolezen demenca »tisočero obrazov«.
Naše delo se je torej usmerilo v prepoznavanje
teh tisočih obrazov. Razvijati smo začeli program
dela na oddelku za bolnike z demenco, ki
je vključeval vse zaposlene. Naše delo se je začelo
z malimi koraki, ki so iz dneva v dan postajali
pogumnejši, stopati smo začeli v svet, ki ga v
celoti ne bomo spoznali nikoli. Danes vem, da
smo z vsakim korakom bližje tistim našim stanovalcem,
ki se iz dneva v dan borijo s svojo boleznijo,
zaradi katere včasih ne prepoznajo niti
sebe. Njihov svet jim postaja tuj in neznan. Vse
to je demenca!
Lep je dan, ki kaže sadove našega dela, lepo je
slišati stare ljudske pesmi, zapete z velikim žarom,
v besedilih prepoznati lepoto preprostega
kmečkega življenja, ki se prenaša na naslednje
generacije. Vrti se življenja krog in stari ljudje
predajajo modrost mladim. Tudi to je demenca,
ki ima lahko tudi svetle, tople in lepe trenutke
dneva.
Beseda program je tako stroga, uradniška, da je
ne bom uporabljala. Mislim, da je pomembneje
govoriti o spremembah, do katerih je prišlo
pri nas zaposlenih in o spremembah pri naših
stanovalcih. Povedo, da je umetnost življenja v
tem, da ga sprejemamo. Sprejmimo torej tudi
demenco kot vsako drugo bolezen.
Zakaj strah?
To je del življenjske zgodbe nekaterih naših stanovalcev
in bo morda nekoč tudi del naše življenjske
zgodbe. Sprejmimo se. Tudi če smo
drugačni, smo velika družina – naj nam bo lepo.
Hvala vsem sodelavcem za spremembe, ki so jih
vnesli s svojim delom. Zelo lepo je videti spontani
nasmeh na ustih in topli človeški dotik.
Lepo je videti strpen odnos, ko desetič
pojasnjujemo enake, za nas majhne, nepomembne
stvari. Tistemu, ki je deležen
našega pojasnila, pa je to najpomembnejša
stvar, okoli katere se v tistem trenutku vrti
njegovo življenje.
Vedno so se najlepše stvaritve slikarjev, kiparjev
in pesnikov začenjale z malimi stvarmi. Prvi poteg
čopiča, prvi udarec v kamen, prva črka na
papirju… Zato bodimo ponosni na tiste male
stvari…
V okviru programa dela na oddelku za bolnike z
demenco je bila ustanovljena skupina za samopomoč.
Našo skupino za samopomoč obiskujejo
svojci stanovalcev, ki so oboleli za demenco.
Kot voditeljici skupine pa se članom na srečanjih
pridruživa še Marija in Nataša.
Prvič se je naša skupina sestala aprila 2006. Od
takrat se skupina praviloma sestaja enkrat na
mesec. Na srečanjih člani skupine med seboj izmenjujemo
osebne izkušnje. Skupino smo poimenovali
»Zarja«.
Večerna zarja, ki napoveduje konec dneva, ki
še ni končan. Govori nam o svetlih trenutkih
na obzorju, kateri so prispodoba za duše naših
stanovalcev z demenco. Da bi te svetle trenutke
opazili, moramo gledati v njihova srca. g

Spominčica, februar 2010
Utrinki
8
KO SI MLADOST IN STAROST
PODATA ROKI…
Igor Novak
Dijaki Srednje zdravstvene šole Ljubljana smo
v mesecu decembru pripravili družabno prireditev
na Psihiatrični kliniki Ljubljana, na Enoti
za gerontopsihiatrijo in na Enoti za prolongirano
zdravljenje. Božič je čas, ko nam pesem in
doživetja še posebno sežejo v srce. S prireditvijo
smo želeli pacientom, ki so zaradi bolezni ločeni
od svojih družin in najdražjih, obogatiti božično
- novoletne praznike. Prireditev je vključevala
odlomek iz igre »Županova Micka«, glasbeno
pevski nastop ansambla ter recitale pesmi.
Na Psihiatrični kliniki Ljubljana z veseljem gostujemo,
ker ob naših nastopih čutimo hvaležnost
pacientov in zdravstvenega osebja. Tudi
nam pomeni prireditev pot iskanja naše poklicanosti
in življenjskih vrednost. Upamo, da smo
jim z našo prisotnostjo vsaj malo polepšali praznične
dni. g
Skrivnost sreče ni v tem,
da počneš to, kar rad počneš,
temveč v tem.
da imaš rad to, kar moraš početi.
Sir James M. Barrie
ŽELIM POSTATI ČLAN
ZDRUŽENJA SPOMINČICA
kot: o svojec ali bolnik o strokovni delavec
o podporni član o ostalo
in o želim o ne želim prejemati glasila.
Ime in priimek
(izpolnite z veliki tiskanimi črkami)
Naslov
Kraj
Poklic
Datum
Podpis
Članarina ni določena. Obkrožite ali vpišite
znesek, ki ga želite vplačati kot članarino:
o 12,00 EUR o 20,00 EUR o 33,00 EUR
vaš predlog
Prijavnico (lahko fotokopijo) pošljite na naslov:
Spominčica
Studenec 48, 1260 Ljubljana Polje, Slovenija
IZOBRAŽEVALNI PROGRAM ZA
SVOJCE BOLNIKOV Z DEMENCO
»NE POZABI ME«
Obveščamo vas, da se bo spomladanski ciklus
predavanj izobraževalnega programa, »Ne pozabi
me«, ki je namenjen svojcem varovancev
z demenco, predvidoma začel v drugi polovici
marca.
Organizirali bomo devet srečanj, na katerih vam
bomo poskušali posredovati čim več uporabnih
informacij o bolezni in njenih zapletih, naučili
vas bomo določenih veščin, omogočili izmenjavo
mnenj, poleg tega pa vam bomo pomagali
poiskati pot iz začaranega kroga občutkov krivde
in nemoči, ki pogosto vodijo v bolezen in
stres skrbnih partnerjev ali drugih, ki sodelujejo
pri negi obolelega.
Prosimo vse, ki bi se programa želeli udeležiti,
da to sporočijo na Svetovalni telefon
za pomoč pri demenci Spominčica. Klice
sprejemamo vsak delovni ponedeljek, sredo
in četrtek od 15. do 17. ure na telefonski
številki 01/ 5283 995.
Več informacij o programu lahko dobite na spletni
strani Slovenskega združenja za pomoč pri
demenci Spominčica (http://www.ljudmila.org/
zzppd) ali na Svetovalnem telefonu za pomoč
pri demenci. g
Znanje je ponosno, ker se je toliko naučilo,
modrost je skromna, ker ne ve več.
William Cowper