Letnik XXI/4 - Ministrstvo za obrambo

ŠTEVILKA4 APRIL 2013 

Civilno-vojaško 

sodelovanje za 

kolektivno varnost 

in skupno dobro 

Minister Roman Jakič 

prevzel obrambni resor 

Intervju 

Boštjan Blaznik 

Isaf – 

pripravljeni smo 

Teden, namenjen 

podčastnikom in 

mednarodnemu sodelovanju

VSEBINA 

UVODNIK 

4 aktualno 

Novi minister za obrambo Roman 

Jakič prevzel posle 

MO ima še 280 neperspektivnih objektov 

7 izpostavljamo 

Marec je mesec civilne zaščite 

Madžarski lovci kmalu varovali 

slovenski zračni prostor 

9 intervju 

Natova akreditacija leta 2015 izvedljiva 

12 civilno-vojaško sodelovanje 

CIMIC in glavne naloge 

13 napisali ste 

Celovita ureditev kompleksa Park 

vojaške zgodovine 

14 iz naših enot 

Pripravljeni za Isaf 

Na Kosovu 27. kontingent SV 

Mednarodni tečaj ukrepanja 

zdravstva ob velikih nesrečah 

V dveh urah prisili sovražnika k umiku 

uspešno nad izzive 

Podčastniški zbor SV postaja vodilni v regiji 

19 vojakov dnevnik 

Dnevnik vojaka Tomaža s Kosova 

22 obrazi 

Prizadeval sem si, da postanem vojaški pilot 

24 kotiček prve pomoči 

Poškodbe hrbtenice – strah in trepet laikov 

25 preživetje 

Vrste ognjišč 

27 videli smo 

Podčastniki Nata in PzM že šestič na Pokljuki 

30 predstavitev orožja in opreme 

Simulatorja in trenažer sistema roland 

32 napisali ste 

Delovna skupina za nova postrojitvena pravila 

33 ste vedeli? 

Kaj so bili alpski izvidniški vodi 

Teritorialne obrambe? 

33 odlikovanja v sv 

Častni znaki svobode 

34 medgeneracijsko sodelovanje 

Ohranjanje smisla v starosti 

35 iz protokola 

Čar ali nujnost obdarovanja 

36 z orkestrom 

Priprava vojaka glasbenika na nastop 

38 skrb za vojaka 

Skupaj rešujemo življenja 

40 kolumna 

V domoljubju in delih generala Rudolfa 

Maistra dobivamo navdih za svoje delo 

41 pojdite z nami 

Pogled, ki odtehta napor 

42 šport v vojski 

Šport za vse generacije 

Dnevnik bodoče maratonske tekačice 

44 kaj vojak rad je 

Spomladanske jedi 

45 jezikovni in terminološki kotiček 

Pisanje … 

Zrakoplov ali letalnik, ciljenje ali ciljno delovanje? 

46 stenčas 

spodbudna misel 

NOVICE 

PREBRALI SMO 

47 razvedrilo 

POIŠČI PET RAZLIK 

NAGRADNA KRIŽANKA 

5 

25 

16 19 

22 

30 32 

36 

Beseda 

je meč ostala 

Nemški filozof Wilhelm von Humboldt poudarja pomen govorice 

kot ustvarjalke ljudskega duha. Pravi ji oblikovalka 

naroda in posameznika ter plod življenja, saj si z njo človek 

ustvari in utemeljuje svet. 

Beseda ni le ključ do sveta, temveč njegovo vodilo. Tista, ki 

nosi zavest in hotenje ter z oporo v resnici krepi človeka. Pravično 

lahko določi meje med osebnim in občim ter spodbudi 

k skrbi za skupno dobro. Umetnost je imela tudi v preteklosti 

eno ključnih vlog pri oblikovanju slovenskega naroda 

in slovenske države. Tako je pod vodstvom Rudolfa Maistra, 

generala s srcem pesnika in voljo vojaka, katerega rojstva se 

spominjamo v teh dneh, novoustanovljena slovenska vojska 

prevzela vojaško oblast v Mariboru ter zagotovila, da je štajerska 

metropola ostala slovenska. 

Kultura je družbeni okvir, v katerem človek uveljavlja samega 

sebe in dobiva svojo identiteto. S kritičnim pogledom na 

stvarnost prinaša novosti, njen nosilec, talent posameznika, 

pa je odporen na družbene spremembe. Skupnost in država 

sta osnovni družbeni danosti, znotraj katerih se uresničuje 

človekovo delovanje. Doseženo je skozi strukture, zgrajene 

v solidarnosti, ki se razvijejo z institucionalnimi dvojniki na 

višji ravni. Ob gostoljubju ene najpomembnejših oseb slovenske 

kulture 20. stoletja se je razvilo junaško dejanje upora. 

Med drugo svetovno vojno je bila v hiši književnika Josipa 

Vidmarja v noči s 26. na 27. april 1941 ustanovljena protiimperialistična 

fronta, pozneje imenovana Osvobodilna fronta 

slovenskega naroda. Motivacija interesnega združenja, povezanega 

v pripadnosti, je v imenu pravice omogočila napredek, 

s kultiviranjem vrlin solidarnosti in upanja pa dosegla družbeni 

preobrat. 

Globalno obče dobro ni nov pojav. Že Mark Avrelij je dejal, 

da morajo človekovo življenje določati neobremenjena vest, 

nenehno delo in želja, da bi drugim delali dobro. To dobro je 

način življenja, kajti zahtevnost etičnega izziva se kaže v dogodkih, 

ki se prikazujejo v brezmejnem vrednostnem razponu. 

V konkretnem času in prostoru je pravilna le ena odločitev. 

Ravnati po vesti, skladno z etično občutljivostjo. 

Hana Souček Morača 

42 

2 SV SV 3

AKTUALNO 

Novi minister 

za obrambo Roman 

Jakič prevzel posle 

MO ima še 

280 neperspektivnih 

objektov 

V četrtek, 21. marca, je na Ministrstvu za obrambo potekala predaja ministrskih 

poslov med nekdanjim ministrom za obrambo Alešem Hojsom in ministrom za 

obrambo Romanom Jakičem. Ob tej priložnosti se je minister Roman Jakič seznanil 

s ključnimi aktivnostmi in nalogami obrambnega resorja ter delom dotedanjega 

vodstva ministrstva. 

Besedilo: Meta Grmek 

Fotografiji: Bruno Toič 

V 

krajši izjavi ob koncu predaje je 

nekdanji minister Aleš Hojs ocenil, 

da je bila primopredaja korektna, 

in dejal: »Upam, želim in verjamem, da bo 

novi minister dobro skrbel za Slovensko vojsko 

in obrambni sistem. Povedal sem mu, da 

rezerv ni več, glede na to, kako se je obrambni 

proračun od leta 2008 do danes rezal.« 

Ministru za obrambo Romanu Jakiču je 

zaželel veliko uspeha pri delu v dobro Slovenske 

vojske in obrambnega sistema ter za 

ugled in prepoznavnost Slovenije v tujini. 

Aleš Hojs se je ob koncu mandata za korektno 

sodelovanje zahvalil tudi novinarjem. 

Minister za obrambo Roman Jakič je dejal, 

da je bila primopredaja korektna, in pohvalil 

delo predhodnika, pri čemer je poudaril, 

da je Hojs začel oziroma nadaljeval več 

procesov reorganizacije ter kljub zmanjšanju 

finančnih sredstev uspel zagotoviti 

obrambno in varnostno sposobnost države 

ter udeležbo pripadnic in pripadnikov v 

mirovnih operacijah v tujini. Kot je ob predaji 

poslov še dejal minister Jakič, je njegov 

prvi načrt obisk Generalštaba Slovenske 

vojske ter Uprave RS za zaščito in reševanje, 

nadaljnja koraka pa bosta srečanje s 

predsednikom države in vrhovnim poveljnikom 

obrambnih sil ter seznanitev z njegovim 

videnjem. Poudaril je, da na ministrstvo 

prihaja dobronamerno in da si 

bo prizadeval, da bo nadgradil delo svojih 

predhodnikov ter skupaj s strokovno ekipo 

Ministrstva za obrambo ohranjal obrambni 

sistem tak, kot mora biti. 

Roman Jakič je bil na mesto ministra za 

obrambo imenovan 20. marca 2013. Po izobrazbi 

je univerzitetni diplomirani pedagog 

in profesor sociologije, na obrambno 

ministrstvo pa je prišel z dolgoletnimi političnimi 

izkušnjami. Kot študent prodekan 

Filozofske fakultete je bil soustanovitelj Študentske 

organizacije, leta 1990 pa je bil kot 

predstavnik Univerze v Ljubljani prvič izvoljen 

v slovenski parlament. Med letoma 1992 

in 1996 je bil sekretar Liberalne akademije 

in nato do leta 2004 poslanec v državnem 

zboru, v katerem je vodil delegacijo v Parlamentarni 

skupščini Sveta Evrope in od leta 

2000 tudi delegacijo državnega zbora v Parlamentarni 

skupščini Nata. Vodil je parlamentarno 

pogajalsko skupino za vstop Slovenije 

v Evropsko unijo, v Strasbourgu pa 

je tri leta predsedoval političnemu odboru. 

V letih 2002–2004 je bil poslanec Evropskega 

parlamenta. V sedanjem sklicu državnega 

zbora, ki je začel delo leta 2011, je bil 

znova izvoljen, kot poslanec je bil predsednik 

odbora državnega zbora RS za zadeve 

Evropske unije. 

Poleg opravljanja visokih političnih funkcij 

je Roman Jakič aktiven tudi kot športni 

funkcionar. Leta 2001 je postal član izvršnega 

odbora Olimpijskega komiteja Slovenije 

in predsednik Atletske zveze Slovenije, 

vodil je slovensko reprezentanco športnikov 

invalidov na letnih in zimskih paraolimpijskih 

igrah, do lani pa je bil tudi direktor 

ljubljanskega Javnega zavoda šport 

Ljubljana. 

Republika Slovenija je od nekdanje JLA po osamosvojitvi prevzela veliko vojaških 

nepremičnin in objektov, ki jih danes upravlja MO. Poleg objektov, namenjenih za 

obrambne namene ter potrebe sistema zaščite in reševanja, so med njimi tudi številna 

vojaška stanovanja. Objekti, ki postanejo trajno neperspektivni za obrambne 

potrebe ali potrebe zaščite in reševanja, se uvrstijo v načrt ravnanja s stvarnim 

premoženjem, ta pa se sprejema ob pripravi državnega proračuna za naslednje 

leto. Neperspektivne nepremičnine se prodajajo po predpisani metodi prodaje, 

določeni v Zakonu o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti 

ter v Uredbi o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti. 

Praviloma se uporabi metoda javne dražbe ali javne ponudbe, nekatere 

pa se za potrebe drugega organa državne uprave prenese temu v upravljanje. 

Na podlagi izraženega interesa občine se v korist lokalne skupnosti prenese nepremičnino 

v last občine. Kot je povedala vodja oddelka za upravljanje z nepremičninami 

v Sektorju za gospodarjenje z nepremičninami MO Mojca Geč Zvržina, 

se zmanjšuje zanimanje fizičnih in pravnih oseb za odkup nepremičnin, za prenos 

pa je vedno večje. 

Besedilo: Marko Pišlar 

Fotografija: Bruno Toič 

V osmih letih 23 prenosov 

neperspektivnih vojaških 

objektov na občine, prav 

toliko tudi na ministrstva 

MO je od leta 2005 do 2013 preneslo 23 nepremičnin, 

kot so vojašnice ali njeni deli, skladišča, 

obmejne stražnice in drugi objekti, na lokalne 

skupnosti ter opravilo 23 brezplačnih 

prenosov na druga ministrstva. Največji del 

nepremičnin, ki jih je MO preneslo na lokalne 

skupnosti, je na tistih območjih Slovenije, 

na katerih je imela svoje vojašnice, skladišča 

vojaške opreme in streliva ter vojaška stanovanja 

nekdanja JLA. Te objekte lokalne skupnosti 

danes večinoma namenjajo za kulturne, 

izobraževalne, turistične, gospodarske in 

poslovne dejavnosti. Objekti, ki so jih prevzela 

ministrstva, so danes namenjeni izvajanju 

dejavnosti posameznega ministrstva ali 

v splošno korist, kot na primer za šole, vrtce, 

muzeje, knjižnice, socialno varstvo, bolnišnično 

dejavnost itn. Poleg vojaških objektov 

in zemljišč je MO v preteklih letih brezplačno 

odsvojilo tudi veliko neperspektivnih stanovanj, 

za katera ni bilo zanimanja pripadnikov 

SV za najem in so bila dalj časa nezasedena, 

ter tudi tistih starejših in v slabem stanju, katerih 

obnova bi bila negospodarna zaradi nesorazmernega 

finančnega vložka. 

MO bo na stanovanjski sklad 

RS preneslo še 139 stanovanj 

V preteklosti je MO prenašalo neperspektivna 

vojaška stanovanja tako na druga ministrstva 

kot tudi lokalne skupnosti. Leta 

2012 je bilo na Ministrstvo za notranje zadeve 

prenesenih osem stanovanj, na lokalno 

skupnost pa lani in letos 24 stanovanj. V last 

stanovanjskega sklada RS je bilo jeseni leta 

2012 prenesenih 98 zemljiškoknjižno urejenih 

vojaških stanovanj od skupaj 297 stanovanj, 

ki so bila skladu prenesena v brezplačno 

uporabo 1. septembra 2009. Od teh se bo v 

last sklada, ko bodo zemljiškoknjižno urejena, 

preneslo še 139 stanovanj, na občine pa je 

bilo že prenesenih 26, 34 pa jih še bo, ko bodo 

zemljiškoknjižno urejena. 

Ob nepravilni uporabi 

nepremičnine se lahko uveljavi 

pravica do razveze pogodbe 

Objekti, ki jih MO ne potrebuje, se predajo 

Sektorju za gospodarjenje z nepremičninami 

MO, da se izvedejo postopki razpolaganja 

z nepremičninami, to je oddaje v najem 

ali prodaje, po predhodni uvrstitvi nepremičnin 

v načrt ravnanja z nepremičninami. 

Ob brezplačnem prenosu nepremičnin na lokalno 

skupnost mora ta utemeljiti, za kakšen 

namen jo potrebuje. Do jeseni leta 2012 so 

morale občine izkazati javni interes za nepremičnino, 

kar je bil pogoj za prenos. Predpisana 

je bila tudi prepoved odtujitve in obremenitve 

neodplačno prenesene nepremičnine za 

najmanj pet let. Če bi torej občina nepremičnino 

obremenila ali odtujila in je ne bi uporabila 

za javni interes, zaradi katerega je bila 

nepremičnina izročena v njeno last, je ta okoliščina 

predstavljala razvezni razlog na strani 

odsvojitelja, kar bi lahko pomenilo celo razvezo 

pogodbe. »Od leta 2012, ko je bil sprejet 

in dopolnjen spremenjeni Zakon o stvarnem 

premoženju države in lokalnih skupnosti, je 

prepoved odtujitve in obremenitve črtana,« 

je pojasnila Mojca Geč Zvržina in dodala, da 

MO v pogodbe o brezplačnih prenosih zapiše 

4 SV SV 5

izpostavljamo 

obvezo pridobitelja, da nepremičnino uporablja 

za namen, za katerega jo je pridobil. Tako 

je v sklenjeni pogodbi pridržana pravica, da 

se, če se nepremičnina uporablja v druge namene, 

uveljavi pravica do razveze pogodbe. 

Postopka prenosa 

nepremičnin MO na občine in 

ministrstva se razlikujeta 

O brezplačni odsvojitvi nepremičnine in 

sklenitvi pogodbe za prenos nepremičnine 

na lokalno skupnost odloča vlada na podlagi 

gradiva, ki ga pripravi Ministrstvo za obrambo 

na podlagi vloge lokalne skupnosti. V gradivu 

opredeli razloge za prenos, namembnost 

nepremičnine v prostoru, kot izhaja iz 

potrdila o namenski rabi nepremičnine, in 

osnutek pogodbe o brezplačnem prenosu. Po 

sklepu vlade se nato sklene pogodba, na podlagi 

katere se občina kot novi lastnik nepremičnine 

vpiše v zemljiško knjigo. Postopek 

samoupravnih lokalnih skupnosti ter na njegovi 

podlagi istoimenska uredba, ki je omejila 

dobo najema na eno leto, kar je precej 

zmanjšalo zanimanje pri morebitnih najemojemalcih. 

S spremembo in dopolnitvijo uredbe 

marca 2013 se je dopustna doba trajanja 

najema podaljšala na pet let, kar bo gotovo 

vplivalo na zanimanje med morebitnimi najemniki. 

MO oddaja objekte tudi v brezplačno 

uporabo, kadar gre za društva, ki delujejo 

v javnem interesu. Društva v javnem interesu, 

ki delujejo na področju obrambe ter zaščite 

in reševanja, lahko dobijo določeno nepremičnino 

MO v brezplačno uporabo za 20 let. 

Največ je veteranskih društev, enot gorske 

reševalne službe in Rdečega križa ter prostovoljnih 

gasilskih društev, ki potrebujejo pisarniške 

prostore ali prostore za skladiščenje 

svoje opreme in sredstev. Za oddane objekte 

skrbi za tekoče vzdrževanje najemnik. Neperspektivni 

objekti, ki so v načrtu ravnanja 

Marec je mesec 

civilne zaščite 

Marec je na Ministrstvu za obrambo vsako leto v znamenju 

civilne zaščite, ki se ob svojem dnevu, 1. marcu, pokloni vsem, 

ki so nesebično reševali življenja in premoženje. Letos so se 

na osrednji državni slovesnosti ter slovesnostih po regijah zahvalili 

459 posameznikom in ustanovam. Nesreča nikoli ne 

počiva in še v drugi polovici marca je Uprava RS za zaščito 

in reševanje (URSZR) izdala opozorila o povečani nevarnosti, 

tokrat pred zemeljskimi in snežnimi plazovi. 

Pripravila: Meta Grmek 

Prav na področju gorskega reševanja se je sredi marca končal dvoletni 

projekt AlpSAR, sofinanciran z evropskim denarjem finančnega 

instrumenta civilne zaščite, v njem pa so sodelovali URSZR, Civilna 

zaščita Furlanije - Julijske krajine ter luksemburško podjetje 

HITEC kot koordinator. Slovenske in italijanske gorske reševalce so 

opremili s poenoteno in najsodobnejšo informacijsko-komunikacijsko 

opremo za podporo reševanju v gorah. V okviru projekta so 

lani izvedli vajo na območju Trbiža in Kranjske Gore, februarja letos 

pa sklepno terensko vajo na gorskem območju Sella Nevea–Kanin. 

Na njej so preizkusili informacijsko-komunikacijske rešitve, razvite v 

okviru projekta, ter postopke obveščanja in čezmejnega sodelovanja 

med URSZR in Civilno zaščito Furlanije - Julijske krajine skladno 

s protokolom. 

Slovenska enota za iskanje in reševanje v ruševinah M USAR 

se je 26. marca vrnila z mednarodne vaje zaščite in reševanja 

EU MODEX 2013, organizirani v Bolgariji z denarjem mehanizma 

Evropske unije za civilno zaščito. Scenarij vaje je predvideval potres 

v državi zunaj Evropske unije, Republika Slovenija pa je na podlagi 

zaprosila na območje nesreče napotila enoto za iskanje in reševanje 

v ruševinah M USAR (Medium Urban Search and Rescue), ki je 

del državne enote za hitre intervencije. Na vaji so preverjali skupno 

delovanje reševalnih modulov Slovenije, Estonije in Češke ter logistično 

samozadostnost ekip. 

Pripadniki SV na usposabljanju 

v nemškem Hohenfelsu 

Nekdanji minister za obrambo Aleš Hojs in načelnik GŠSV brigadir 

Dobran Božič sta si 12. marca ogledala mednarodno vojaško vajo v 

nemškem Hohenfelsu, na njej pa je sodelovalo 129 pripadnikov različnih 

enot Slovenske vojske. Mednarodna vojaška vaja, ki je potekala 

med 1. in 23. marcem, je bila namenjena preverjanju pripravljenosti 

drugega konjeniškega polka ameriške vojske pred napotitvijo v mednarodno 

operacijo sil Isaf v Afganistan. Pripadniki Slovenske vojske 

so na vaji sodelovali v vlogi afganistanske nacionalne vojske in enot 

bojne podpore. Nekdanji minister Hojs in načelnik GŠSV brigadir Božič 

sta se ob obisku sestala s poveljnikom ameriških kopenskih sil v 

Evropi generalpolkovnikom Donaldom M. Campbellom. 

Na misijo EU za usposabljanje oboroženih sil Malija je Slovenska vojska 

19. marca napotila prvega pripadnika. Skladno s sklepom slovenske 

vlade bo častnik SV na misiji skrbel za delo v poveljstvu misije v 

glavnem mestu Malija Bamaku. Pripadnika Slovenske vojske, ki bosta 

v okviru prvega slovenskega kontingenta še napotena v Mali, bosta v 

prvi polovici aprila odšla v Center za usposabljanje malijske vojske v 

Koulikoru. Na zaostrene varnostne razmere v Maliju, ki so začele dobivati 

regionalne in celo globalne razsežnosti, se je odzvala celotna 

mednarodna skupnost, vključno z EU. 

Raven sodelovanja s civilnim 

okoljem poskušajo ohraniti 

Načelnik GŠSV brigadir Božič je 20. in 21. marca gostil načelnika 

obrambnega štaba bolgarskih oboroženih sil generala Simeona Hristova 

Simeonova z delegacijo. Brigadir Božič je predstavil potek preoblikovanja 

Slovenske vojske in izkušnje iz MOM, pogovarjala pa sta 

se tudi o dvostranskem sodelovanju ter izmenjala poglede na varnostne 

razmere na Zahodnem Balkanu. General Simeonov je nato obiskal 

Vojašnico Edvarda Peperka v Ljubljani, kjer so mu predstavili 1. 

brigado in brigado zračne obrambe in letalstva. 

V Vojašnici generala Maistra v Mariboru je načelnik GŠSV 11. marca 

podpisal letne načrte sodelovanja za leto 2013 med Slovensko 

vojsko in organizacijami, zvezami ter društvi, pomembnimi za 

obrambni sistem. Sprejel je predstavnike 18 organizacij, zvez in društev 

ter ob podpisu letnih načrtov poudaril, da je sodelovanje do 

zdaj dobro potekalo, in izrazil prepričanje, da bodo kljub manjšim 

finančnim sredstvom načrtovane projekte izvajali tudi v prihodnje. 

V novomeški vojašnici je 22. marca potekala slovesnost v spomin na 

vzorčno mobilizacijsko taktično vajo Teritorialne obrambe Premik 

91, ki je bila izvedena pred 22 leti. Le dan pozneje je SV v Dolu pri 

Ljubljani počastila spomin na obletnico rojstva barona Jurija Vege – 

matematika in fizika, ki je bil tudi vojaški strateg in topniški častnik. 

S spomladanskim koncertom Orkestra Slovenske vojske 25. marca 

so se spomnili 139. obletnice rojstva generala Maistra, pesnika in 

slikarja, predvsem pa domoljuba in borca za severno mejo. 

prenosa nepremičnin z MO na druga ministrstva 

je nekoliko drugačen in predvsem bolj 

preprost. Če MO nepremičnine ne potrebuje 

za izvajanje svojih dejavnosti, pripravi na 

podlagi vloge ministrstva, ki nepremičnino 

potrebuje, in pisnega soglasja tega ministrstva 

predlog, da se določi za upravljavca nepremičnine. 

O prenosu nepremičnine odloči 

vlada s sklepom, s katerim določi novega 

upravljavca nepremičnine. 

Društva v javnem interesu 

imajo možnost brezplačnega 

najema nepremičnin MO 

MO poleg prodaje in brezplačnega prenosa 

nekatere nepremičnine oddaja tudi v najem. 

Težava je nastala leta 2010, ko sta bila sprejeta 

Zakon o stvarnem premoženju države in 

s stvarnim premoženjem, niso predmet investicijskih 

vlaganj. 

MO upravlja 510 hektarjev 

neperspektivnih zemljišč 

MO ima kljub odprodaji in brezplačni odsvojitvi 

objektov drugim ministrstvom ter lokalnim 

skupnostim še vedno več neperspektivnih 

objektov. Na območju nekdanjih vojašnic 

in skladiščnih kompleksov je 174 objektov, 

72 neperspektivnih objektov pa je na območju 

nekdanjih obmejnih stražnic, drugih neperspektivnih 

objektov, kot so na primer tehnične 

delavnice in poslovni prostori, pa je 

22. Neperspektivnih objektov MO, večjih od 

deset kvadratnih metrov, je 280, MO pa ima 

še vedno neperspektivna zemljišča v skupni 

izmeri približno 510 hektarjev. 

Foto: arhiv MO 

6 SV 

SV 7

intervju 

Madžarski lovci 

kmalu varovali 

slovenski zračni 

prostor 

Natova 

akreditacija 

leta 2015 

izvedljiva 

V petek, 15. marca, je bil na delovnem obisku v Sloveniji madžarski 

obrambni minister Csaba Hende. Z gostiteljem ministrom 

za obrambo Alešem Hojsom sta se sestala v Lendavi, 

kjer se je srečal tudi s pripadniki madžarske narodne skupnosti 

iz Prekmurja. Madžari 15. marca praznujejo narodni praznik 

spomina na znamenito madžarsko marčno revolucijo in 

boj za svobodo v letih 1848–1849. Takrat se je oblikovala tudi 

madžarska vojska. 

Spominu na marčno revolucijo so se poklonili ministra 

in predstavniki madžarske narodne skupnosti v Sloveniji. 

Besedilo in fotografiji: Marko Pišlar 

Ministra sta na delovnem srečanju govorila predvsem o dvostranskem 

sodelovanju na obrambnem področju, ki je zelo dobro že od osamosvojitve 

Slovenije in se je s skupnim članstvom v evro-atlantskih integracijah 

še okrepilo. Posebej intenzivno je sodelovanje na področju 

zvez in informatike, verifikacijskih dejavnosti ter letalstva in zračne 

obrambe. Urjenja pripadnikov slovenske in madžarske vojske na skupnih 

vajah Lord Mountain, ki so namenjena pridobivanju znanja in veščin 

helikopterskih posadk za letenje v visokogorju ter o zunajletaliških 

pristankih, potekajo v zračnem prostoru Slovenije že več let. Državi 

dobro sodelujeta tudi v številnih regionalnih pobudah ter okviru mednarodnih 

operacij in misij Kforja na Kosovu, Althea v BiH, Isafa v Afganistanu 

ter trilateralne enote večnacionalnih sil kopenske vojske (MLF), 

v okviru katere državi poleg Italije prispevata svoje sile v sestavo ene 

izmed bojnih skupin EU. 

Sogovornika sta govorila o širitvi obrambnega sodelovanja med državama 

tudi z dogovorom o izvajanju zavezniškega nadzora zračnega 

prostora nad ozemljem Republike Slovenije z lovskimi letali četrte generacije 

gripen madžarske vojske, kar bodo morali potrditi tudi vladi in 

parlamenta. Od vstopa Slovenije v Nato je v okviru zavezništva nadzor 

zračnega prostora izvajala izključno Italija, Madžarska pa je zagotovila 

podporo z letališkimi zmogljivostmi. Letos se bo s svojimi prestrezniki 

v to operacijo prvič vključila tudi Madžarska. Minister Hojs je 

izrazil zadovoljstvo nad pripravljenostjo Madžarske, da prevzame del 

8 SV 

tega bremena v zavezništvu. Minister Hende je poudaril, da je prispevek 

Madžarske pri varovanju in zaščiti slovenskega zračnega prostora 

znak solidarnosti ter dobrega sodelovanja med državama, obenem 

pa tudi odraz ekonomičnosti in praktičnosti z združevanjem letalskih 

sil. Madžarski obrambni minister je poudaril, da je madžarska vojska 

na to nalogo pripravljena. 

Po koncu uradnih pogovorov so ministra in predstavniki madžarske 

narodne skupnosti v Sloveniji položili vence pred spominski plošči 

Széchenyju ter Kossuthu pred dvojezično osnovno šolo v Lendavi. 

Nato sta se v spomin na madžarsko revolucijo in boj za svobodo v letih 

1848–1849 udeležila osrednje prireditve, ki je potekala v dvorani 

lendavskega gledališča, kjer so zbrane nagovorili slovenski in madžarski 

obrambni minister ter predsednik Sveta pomurske madžarske 

samoupravne narodne skupnosti Ferenc Horváth. Minister za obrambo 

Hojs je v svojem nagovoru čestital madžarskemu ministru za obrambo 

in predstavnikom madžarske narodne skupnosti ob narodnem prazniku 

ter ob poudaril, da so madžarski slovesni dnevi pomembni tudi 

za predstavnike večinskega naroda v Sloveniji. Predstavil je dolgoletno 

sodelovanje med državama na obrambnem in vojaškem področju 

ter izrazil prepričanje, da se bo to tudi po zaslugi skupnega srečanja 

še bolj razvijalo in krepilo. Prireditev so z nastopi popestrili tudi recitatorji, 

plesalci in glasbeniki, ki so skozi pesem, ples ter recitale predstavili 

tradicijo in običaje madžarske narodne skupnosti v Sloveniji. 

Prireditev 

ob madžarskem 

narodnem 

prazniku 

so popestrili 

mladi z glasbo 

in plesnimi 

nastopi. 

Pogovor s poveljnikom Večnacionalnega 

centra odličnosti za gorsko bojevanje (VCOGB) 

polkovnikom Boštjanom Blaznikom 

Zavezništvo je leta 2004 Slovenijo prepoznalo kot mogočo tržno nišo za gorsko 

bojevanje, zato so v SV kmalu potem začeli izvajati dejavnosti za preoblikovanje 

nekdanje Gorske šole SV v Natov center odličnosti za gorsko bojevanje 

(COGB), katerega akreditacijo bo zavezništvo opravilo po letu 2015. V 

procesu transformacije SV je bil VCOGB marca iz PDRIU prepodrejen v 1. brigado 

SV, v sestavi katere bo deloval do njegove akreditacije. Kot je pojasnil 

poveljnik VCOGB polkovnik Boštjan Blaznik, bo Slovenija z izpolnitvijo zaveze 

o ustanovitvi Natovega COGB ponovno potrdila status kredibilne in odgovorne 

članice. 


Fotografije: Bruno Toič 

SV 9

Novembra 2011 so Avstrija, Madžarska, 

Italija in Slovenija podpisale sporazum 

o sodelovanju v VCOGB. Kakšno je 

zanimanje za vključitev pri drugih? 

Z ustanovitvijo VCOGB je postala vloga 

Slovenije v regiji še bolj prepoznavna. Največ 

tega vpliva je v srednjeevropski, predvsem 

pa v jugovzhodni evropski regiji. 

Poleg obravnave strokovnih vsebin gorskega 

bojevanja VCOGB zagotavlja tudi učinkovito 

in celostno sodelovanje s civilnimi 

ter vojaškimi partnerji v nacionalnem 

in mednarodnem okolju. Velik del sodelovanja 

v mednarodnem prostoru nastaja kot 

rezultat dvo- in večstranskega vojaškega sodelovanja. 

Največji interes za polnopravno 

članstvo sta izrazili Turčija in Hrvaška. 

Z zadnjo smo tudi že izmenjali pisma o nameri 

za članstvo med načelnikoma generalštabov. 

Marca je bila na obisku tudi skupina 

strokovnjakov s hrvaškega obrambnega 

ministrstva, predstavili pa smo ji pogoje za 

vstop. S kar veliko državami, kot so na primer 

Francija, Poljska, Češka, Nemčija, Norveška, 

Črna gora, Srbija, Švica in druge, sodelujemo 

v obliki izmenjav, ki bi bile lahko 

pri prenovi naših programov. Značilnosti vojaških 

operacij, predvsem pa pridobljene izkušnje 

določajo razvoj novih konceptov delovanja 

in SOP-jev, v VCOGB pa tudi širjenje 

kataloga individualnih veščin. 

Ustanavljanje Natovega COGB 

zahteva tudi prilagajanje standardom 

in zahtevam, ki jih predpisuje 

zavezništvo. Kako potekajo 

dejavnosti na tem področju? 

Za akreditacijo Natovih centrov odličnosti 

je mednarodni vojaški štab (IMS) oblikoval 

temeljna in dodatna merila, ki predstavljajo 

pogoj za njihovo vzpostavitev. Z akreditacijo 

so v ACT namreč želeli poenotiti merila 

za oblikovanje centrov odličnosti. VCOGB 

lahko že zdaj sprejme enoto do ravni čete. 

V okviru individualnega usposabljanja bo 

naša ambicija tudi v prihodnosti omejena 

do 30 tečajnikov. Velika večina teh področij 

je vezana na nadaljnjo transformacijo 

SV in stopnjo naše ambicije za razvoj centra 

odličnosti. Posebno področje je priprava pogojev 

za delovanje častnikov in podčastnikov 

tujih oboroženih sil v okviru centra. Tu 

pretok kadra naši enoti ni bil preveč naklonjen, 

saj je žal veliko več ustreznega kadra 

odšlo, kot prišlo. V enoti sicer imamo nabor 

ustreznih imen za popolnitev, hkrati pa razumemo 

in sprejemamo proces transformacije 

SV. Kot vsaka enota si želimo pripadnikov, 

ki bi profesionalno usposobljenost, 

znanje in osebne želje učinkovito združevali 

s svojo poklicno kariero. Velikokrat to žal ni 

mogoče ali se zgodi zelo postopno. Usposabljanje 

enot in posameznikov za bojevanje v 

gorskem svetu ima svoje značilnosti. Želimo 

si, da bi bile še bolj prepoznane med pripravo 

nabora ustreznega kadra za našo enoto. 

Največ izmenjav in recipročnega sodelovanja 

na tem področju poteka s 132. gorskim 

bataljonom. 

Kaj se bo spremenilo, 

ko bo Nato center akreditiral? 

Natov COGB bo imel status neodvisne 

mednarodne vojaške organizacije, ki 

bo zaradi svojega mednarodnega značaja 

najverjetneje vezan neposredno na GŠSV. 

Najvišji organ za sprejem odločitev Natovega 

COGB bo izvršilni odbor. Odgovoren bo 

na podlagi dogovorjenega načina vsako leto 

vplačevale finančna sredstva. Običajni zneski 

obstoječih centrov odličnosti so med 15.000 

in 20.000 evri za posameznika iz tuje države, 

ki deluje v centru. Slovenija bo v sestavo centra 

morala zagotoviti administrativno in logistično 

podporno osebje. 

Kakšne bodo prednosti, 

ki jih bo Sloveniji in SV prinesla 

ustanovitev centra? 

Nato je Sloveniji zaupal ustanovitev COGB. 

To je eno izmed področij, za katerega zavezništvo 

še nima ustrezno oblikovane zmogljivosti, 

ki bi zagotavljala povezljivost pri 

usposabljanju in izobraževanju, pripravi 

doktrin in konceptov, raziskavah in razvoju 

ter učenju iz izkušenj. To je hkrati tudi 

eno izmed področij, v katerem Slovenija vidi 

svoj nacionalni interes. Šele z akreditacijo 

se bo dokončno utrdil polnopravni status 

centra, saj mu bodo odprte poti za neposredno 

sodelovanje z Natovimi enotami in poveljstvi 

ter njegovimi agencijami in šolami. 

Takrat bo dokončno sklenjena in povezana 

mreža sodelovanja COGB v nacionalnem ter 

Sposobnost prilagajanja 

razpoložljivim virom je ena 

izmed značilnosti in izzivov 

sodobnih organizacij. 

v prihodnosti vezane na tehnične sporazume 

o sodelovanju v okviru VCOGB. Bistvena 

prednost VCOGB se kaže tudi v združevanju 

zmogljivosti v mednarodnem okolju. 

Letos bo tako poleg drugih načrtovanih aktivnosti 

skladno s sprejetim načrtom dela za 

leto 2013 pod italijanskih vodstvom julija v 

Italiji potekala skupna vaja štirih držav članic 

VCOGB. 

Zaradi slabih finančnih razmer 

v vojskah skoraj vseh držav bo tudi 

pridobivanje novih partnerjev v center 

oteženo. Kako boste k sodelovanju 

spodbudili nove članice? 

Ustanavljanje centrov odličnosti je tesno 

povezano z zavezami držav Nata o iskanju 

ustreznih odgovorov na grožnje v sodobnem 

varnostnem okolju. Centri odličnosti so ena 

izmed zmogljivosti, ki državam ustanoviteljicam, 

Natu in članicam zagotavljajo izvajanje 

preoblikovanja enot in poveljstev na izbranih 

vojaškostrokovnih nišnih področjih ter hkrati 

ponujajo podporo njihovemu operativnemu 

delovanju. Centri odličnosti so nastali 

tudi zaradi enakomernejše prerazporeditve 

denarja v okviru držav Nata. Centri so prav 

tako namenjeni povečanju in izboljšanju specifičnih 

zmogljivosti ter predvsem učinkovitejši 

izrabi že oblikovanih zmogljivosti članic 

ter partnerskih držav. Države so prepoznale 

prednost v povezovanju in skupnem izkoriščanju 

tako povezanih nacionalnih virov. 

Racionalno združevanje zmogljivosti, delitev 

izkušenj, sodelovanje ob pripravi doktrinarnih 

dokumentov in razvoj novih zmogljivosti 

so za zdaj povsem zadosten magnet za pridobivanje 

novih držav članic. 

Ali bo SV v predvidenem roku sposobna 

zagotoviti vse za Natovo akreditacijo? 

Zmanjševanje obrambnih proračunov zahteva 

od vojsk njihovo transformacijo. SV seveda 

ni izjema. Sposobnost prilagajanja razpoložljivim 

virom je ena izmed značilnosti 

in izzivov sodobnih organizacij. Prav je, da 

kljub zmanjševanju sredstev vseskozi prilagajamo 

poslanstvo in cilj delovanja ter opravljanje 

nalog. Glede na to, da imamo v Vojašnici 

Boštjana Kekca na Bohinjski Beli 

ustrezno infrastrukturo, je Natova akreditacija 

po letu 2015 izvedljiva. Ponovno in vseskozi 

se vračamo k finančnim ter kadrovskim 

virom, ki so v SV omejeni. Poudariti moram 

veliko razumevanje GŠSV, ki si prizadeva 

pridobiti ustrezen kader. Podreditev VCOGB 

1. brigadi SV nam bo v prihodnosti zagotovila 

še več stika z operativnim okoljem. Prepričan 

sem, da je vključenost VCOGB v sestavo 

brigade ustrezna in da bo pripomogla 

k Natovi akreditaciji, zato lahko zelo veliko 

v naslednjih letih z dodatnim strokovnim in 

funkcionalnim usposabljanjem naredimo vsi 

pripadniki VCOGB. 

Katere so bistvene novosti 

prenovljenih programov? 

Oblike in vsebina delovanja VCOGB v pogojih 

gorskega bojevanja ter izvajanja tečajev 

za gorsko bojevanje so določene v programu 

usposabljanja, ki je namenjeno posameznikom 

in enotam SV ter pripadnikom oboroženih 

sil držav članic zavezništva in partnerskih 

držav. Temelj za izvedbo tečajev bo na 

okvirnem in bolj splošnem učnem programu, 

ki bo omogočil prilagajanje zahtevanim vsebinam. 

V tem programu bo združena večina 

učnih tem, ki jih je VCOGB sposoben zagotoviti 

in izvajati. Bistvena novost je, da že 

pri najbolj osnovnem tečaju vojaškega gorništva 

po novem namenjamo večji poudarek 

delovanju posameznika v gorah v polni 

bojni opremi. Tudi zaradi vedno hitrejšega 

razvoja kakovostnejše vojaške gorniške opreme, 

sodobnih telekomunikacijskih sistemov 

in oborožitve je njeno vključevanje v usposabljanje 

posameznika od prvega dne nujno. 

Poleg navedenega so bistvena novost tudi 

tako imenovani tečaji tailor made, ki jih v 

VCOGB na podlagi povpraševanja izvajamo 

predvsem za enote iz tujine. Pri teh usposabljanjih 

poleg specialističnih individualnih 

veščin urimo postopke enote za delovanje v 

različnih oblikah bojnega delovanja v gorah. 

Kako ste večjo vključenost Nata 

v izvajanje operacij na pretežno 

goratih območjih upoštevali 

pri prenovi programov? 

Sodobne vojaške operacije se po eni strani izvajajo 

na goratih in težko prehodnih območjih 

ter v zahtevnih podnebnih razmerah. 

Te zahtevajo sposobnost prilagajanja različnim 

taktičnim zemljiščem in predvsem 

Usposabljanje enot 

in posameznikov za 

bojevanje v gorskem svetu 

ima svoje značilnosti. 

Želimo si, da bi bile še bolj 

prepoznane med pripravo 

nabora ustreznega 

kadra za našo enoto. 

sposobnost izvajanja združenega bojevanja. 

Po drugi strani se srečujemo z vedno 

večjo potrebo po samozadostnosti majhnih, 

dobro opremljenih skupin za opravljanje 

specialnih nalog. Pri tem prevladuje tudi 

potreba po znanju specialističnih alpinističnih 

in gorniških tehnik, ki se lahko uporabljajo 

tako v naravnem kot mestnem okolju. 

Predvsem izzivi delovanja v mestnem okolju 

so bili zadnje leto ena vodilnih tem v okviru 

Mednarodnega združenja vojaških gorskih 

šol. Pridobljene izkušnje in skupna analiza 

teh aktivnosti bodo koristno izhodišče 

namenjamo veliko pozornosti ustrezni pravno-normativni 

ureditvi. Odločilne usmeritve 

pri tem nam daje GŠSV prek Pravne službe 

in Sektorja J-5. Poudaril bi, da v korist 

razvoja VCOGB govorita tako tradicija kot 

odlično sodelovanje z Združenjem vojaških 

gornikov Slovenije, Gorsko reševalno zvezo, 

Triglavskim narodnim parkom, Fakulteto za 

šport, Planinsko zvezo Slovenije in drugimi. 

Kako uspešni ste pri pridobivanju kadra? 

Pripadniki VCOGB so strokovnjaki na področju 

gorskega bojevanja. V preteklosti 

za usmerjanje, vodenje in nadzor delovanja 

Natovega COGB. Poveljnik bo izvajal odločitve 

izvršilnega odbora, v katerem bodo 

predstavniki držav članic odločali po načelu 

soglasja. Način in obseg kadrovske popolnitve 

bosta določena v operativnem sporazumu 

o soglasju, ki bo predmet pogajanj med 

državami sponzorkami in državo ustanoviteljico. 

V Natovem COGB bo osebje iz države 

nosilke in držav sponzork. Države sponzorke 

bodo v stalno strukturo prispevale častnike 

in podčastnike. Spremenili se bodo tudi 

viri financiranja. Države sponzorke bodo 

mednarodnem okolju, hkrati pa bo Slovenija 

z izpolnitvijo zaveze o ustanovitvi Natovega 

COGB ponovno potrdila status kredibilne 

in odgovorne članice Nata. Pomemben del je 

tudi trženje tečajev in izdelkov, kot so na primer 

koncepti ter SOP v mednarodnem okolju, 

kar bo določeno na podlagi usklajenega 

cenika med državami članicami. 

10 SV SV 11

civilno-vojaško sodelovanje 

NAPISALI STE 

CIMIC 

in glavne naloge 

Vprašali smo se, ali je civilno-vojaško sodelovanju več in različno 

kot CIMIC, ki ga v Natu razumemo kot poveljnikovo 

orodje za hitrejše, boljše, varnejše in natančnejše doseganje 

ciljev ter opravljanje nalog misije njegove enote. Odgovor je 

bil seveda pritrdilen, saj je CIMIC del civilno-vojaških odnosov, 

ni pa vsak civilno-vojaški odnos tudi CIMIC. 

Besedilo in fotografija: Srečko Zajc 

Marsikje imajo težave z razumevanje pomenskih 

razlik. Pojem CIMIC je vedno treba razumevati 

v njegovem kontekstu – Nato, EU in 

OZN, kajti vsak kontekst določa ne le vsebino, 

temveč tudi odnose, cilje, misije ter končna 

stanja. Ni nenavadno, da marsikdo razume 

CIMIC kot sodelovanje vojaške enote ali 

enot z lokalnim prebivalstvom zaradi boljšega 

povezovanja enot in lokalnih skupnosti 

skozi različne oblike kulturnega, športnega in 

družabnega sodelovanja. To je civilno-vojaško 

sodelovanje, ni pa CIMIC v smislu Natove 

doktrine. V našem primeru mislimo na 

CIMIC, kot ga razume zavezništvo. 

V prvem prispevku smo napisali, da CIMIC 

deluje v različnih oblikah in na različnih ravneh, 

vendar vedno v treh smereh, in sicer kot 

podpora oboroženim silam, za povezovanje 

vojaškega s civilnim okoljem in pripravo ocen 

civilnega okolja ter kot podpora civilnemu 

okolju, vendar ne kot nadomestilo, temveč kot 

spodbuda in opora. Napisali smo tudi, da je 

treba CIMIC kot orodje vključiti v najbolj zgodnje 

faze načrtovanja delovanja v mednarodni 

operaciji in na misiji in ne kot »češnjo na 

torti«. Bistvena opravila posameznih specialistov 

za CIMIC ali centrov oziroma drugih organizacijskih 

oblik, ki ustrezajo ciljem in naravi 

misije oziroma operacije, so povezovanje 

vojaškega in civilnega okolja (s tujko temu rečemo 

liaison), priprava ocen civilnega okolja 

in izvajanje projektov s hitrim učinkovanjem (s 

tujimi izrazi Quick Impact Project – QIP). Projekte 

je mogoče izvesti le, če so nujni in se z 

njimi strinja lokalna skupnost ter jih odobri poveljnik 

ali druga pristojna oseba, če imamo 

za to na voljo razpoložljiva sredstva in dovolj 

časa ter če projekti ne ovirajo ali celo ogrožajo 

primarnih ciljev in nalog enote. 

Prvi dve nalogi sta nalogi zbiranja, razvrščanja 

in vrednotenja podatkov, ki so pomembni 

za vojaško ter civilno stran. V zavezništvu prevladuje 

vera, da vojaška enota z elementom 

CIMIC veliko laže in globlje prodre v lokalno 

okolje in naveže prve stike s prebivalstvom 

ter tako širi prostor, ki ga enota ali enote nadzorujejo 

in tako tudi izpolnjujejo svojo misijo 

ter dosegajo cilje. Tretja naloga je na prvi 

pogled privlačna in je zelo hitro sprejeta pri 

nadrejenih, če so za to na voljo sredstva, v resnici 

pa je najbolj tvegana izmed vseh. Res 

je, da temelji na zbranih podatkih in ocenah, 

v izvedbi pa posega na področja drugih de- 

javnikov lokalne ali mednarodne skupnosti, delujočih in le redko sodelujočih 

na istem prostoru. Veliko odtenkov je, omejimo pa se le na 

humanitarno pomoč, karkoli že to je, vse bolj pogosto rabljena oblačila 

in rabljene igrače, ki jih navadno delijo odgovorni za civilno-vojaško 

sodelovanje. Ne poiščejo lokalnih nevladnih ali humanitarnih organizacij, 

da bi te izvedle akcijo in bi jim naša enota le omogočila 

nujno podporo, pomoč ter material, temveč preprosto načrtujejo pot 

na neko lokacijo, ljudje se zberejo, tako ali drugače otrokom in odraslim 

razdelijo, kar so pripeljali, potem se slikajo in odpeljejo. Organizatorji 

se počutijo odlično, ker mislijo, da so opravili dobro delo, domačini 

vzamejo, kar jim ponujajo, čeprav jih ni nihče vprašal, ali to 

sploh potrebujejo oziroma kaj najbolj potrebujejo. Včasih takšen izlet 

zahteva celo človeške žrtve in za vsem skupaj ostane nekaj slik, članek 

ali dva in »dober občutek«. Torej je precej razširjen »cimik«, kako 

doseči srce in razum (hearts and minds) lokalnih prebivalcev z drobnimi 

podkupninami, sladkarijami in podobnimi dejanji »dobre volje«, 

ki vse ostanejo zelo na površju in se resničnega življenja lokalnih skupnosti 

sploh ne dotaknejo. 

Iskreno zanimanje za resnične odnose v lokalni skupnosti, težave in 

potrebe brez obljubljenih rešitev verjetno pomeni veliko več kot priboljški 

otrokom in slikanje z njimi za družinski album v domovini. 

V takšnem okolju CIMIC ima civilni strokovnjak možnost, seveda če 

ima za to znanje in veščine, da poveljniku razloži pasti njegove želje 

po opaznosti v okolju, po fotografiranju in podobnem. Delo v integriranih 

civilno-vojaških skupinah ni preprosto in lahko. Gre za različna 

načina razmišljanja in delovanja, vendar prav zato pomembna v okolju, 

v katerem civilno prebivalstvo lahko sestavlja opazno oporo ali 

veliko oviro. Viri in zmogljivosti naše enote so omejeni ter namenjeni 

doseganju vojaških ciljev in izpolnjevanju misije, zato čim bolj uporabimo 

zmogljivosti ter vire lokalnih skupnosti, čeprav to zahteva veliko 

več časa in dela ter omogoča manj fotografskih priložnosti. 

Celovita ureditev 

kompleksa 

Park vojaške 

zgodovine 

Ministrstvo za obrambo z občino Pivka že več let uspešno 

sooblikuje projekt Park vojaške zgodovine, v katerem so 

že razstavljeni del nacionalne tankovsko-artilerijske zbirke, 

podmornica P-913 in tudi helikopter gazela Velenje TO-001. 

Park je lani obiskalo več kot 25.000 obiskovalcev, že zdaj pa 

na nacionalni ravni pomembno prispeva k ohranjanju vojaškozgodovinske 

in vojaškotehnične dediščine ter krepitvi domovinske 

zavesti. Prav v teh dneh je park na pomembni razvojni 

prelomnici, saj se bo v naslednjih mesecih začel velik 

projekt, financiran iz kohezijskih skladov EU. 

Besedilo: Janko Boštjančič 

Skica: arhiv Parka vojaške zgodovine 

Glede na uspešen razvoj in izjemne možnosti, ki jih ponuja kompleks 

starih pivških vojašnic, so že leta 2010 takratni ministrici za obrambo 

in kulturo ter župan občine Pivka podpisali dogovor o nadgradnji projekta 

Park vojaške zgodovine v muzejsko-depojski kompleks z ureditvijo 

zmogljivosti za ogledne depoje, z ureditvijo dodatnih zmogljivosti 

za predstavitev vojaškotehnične dediščine, z ureditvijo zmogljivosti 

za animacijske ponazoritvene vsebine in za to potrebne infrastrukture. 

Občina Pivka je na podlagi tega dogovora začela pripravljati 

projektno dokumentacijo za obnovo vseh objektov in infrastrukture 

ter gradnjo novega paviljona za tankovsko in letalsko zbirko. Našteto 

je bilo združeno v smiselno celoto, ki izpolnjuje vse pogoje za pridobitev 

denarja iz kohezijskih skladov EU. Celovita ureditev kompleksa 

tako pomeni zelo pomembno naložbo za nadgradnjo obstoječega, 

že dobro uveljavljenega muzejsko-turističnega središča. Nadaljnji razvoj 

parka bo pomembno vplival na ohranjanje zgodovinskega spomina 

na slovensko vojaško zgodovino, slovensko osamosvojitev in 

nastanek slovenske države. Pomembni sta tudi popestritev turistične 

ponudbe tako z regionalnega kot tudi nacionalnega vidika ter gospo- 

darska spodbuda notranjsko-kraški regiji kot eni najmanj razvitih slovenskih 

regij. Vrednost projekta je 13.300.000 evrov brez DDV, začel 

pa se bo že v prihodnjih mesecih. 

Kaj obsega projekt? 

Z izvedbo projekta bo vzpostavljen muzejski kompleks izjemnih dimenzij, 

predstavljal pa bo pomembno muzejsko-turistično zanimivost 

s pozitivnimi ekonomskimi učinki. Projekt se financira iz denarja EU, 

zato mora biti opravljen do konca leta 2015. V naslednjih treh letih 

bosta tako odpravljena dva velika manka na nacionalni ravni. Prvi je, 

da Slovenci nimamo nacionalne vojaškozgodovinske zbirke, ki bi sistematično 

prikazovala pestro vojaško zgodovino tega območja, po 

drugi strani pa Republika Slovenija še vedno nima muzeja, v katerem 

bi bila prikazana nastanek slovenske države in osamosvojitvena vojna 

leta 1991. Zamisel, da se tak muzejski kompleks postavi prav v vojašnici, 

iz katere se je 26. junija 1991 začel napad jugoslovanske vojske 

na pravkar osamosvojeno Republiko Slovenijo, se je pokazala kot 

dobra in polna simbolike. 

V okviru parka bo zagotovljenega 

1,36 hektarja razstavnih površin, 

oglednih depojev in servisnih površin 

V okviru parka bo prenovljen objekt 7, eden izmed dveh nekdanjih nastanitvenih 

objektov v kompleksu starih vojašnic. Razstava v obnovljenem 

objektu bo obsegala predstavitev nacionalne vojaške zgodovine 

in razstavo o osamosvojitveni vojni. Kompleksna vsebina bo interpretirana 

v vseh izraznih sredstvih razstave, in sicer prostoru, barvah, materialih, 

grafiki ter multimediji, in bo tako poudarjala razstavne predmete ter 

razstavno zgodbo. Poleg prenove omenjenih objektov bo zgrajen nov, 

III. paviljon, ki bo namenjen predstavitvi večjih predmetov, kot so tanki, 

letala in podmornica. Razstavne predmete, ki s svojo velikostjo in simboliko 

govorijo sami zase, bodo dopolnjevale še kakovostne razstavne 

osvetlitve, scenske postavitve, razstavne grafike in multimedija. V tem 

paviljonu bo tudi manjši lokal. V spodnjem delu Parka vojaške zgodovine 

so trenutno objekti 3, 4 in 5, ki so predvideni za rušenje. Na tem 

območju bo zgrajeno skladišče za muzejske predmete, namenjeno pa 

bo hranjenju letal, tankov in topov ter drugih oklepnih vozil, ki ne bodo 

v stalni zbirki in ki se bodo uporabljali pri medmuzejskih izmenjavah. 

Poleg naložb v prenovo in gradnjo novih razstavnih ter depojskih prostorov 

bo poskrbljeno za parkirišče za avtomobile, avtobuse in avtodome 

ter zunanjo ureditev objektov. Prav tako bosta zgrajena vsa infrastruktura 

in enovit sistem ogrevanja s kotlovnico na lesno biomaso. 

Prenovili bodo tudi 42 oklepnih vozil in letal, ki bodo razstavljena. 

Z njihovo obnovo bo rešen pomemben del nacionalne vojaškotehnične 

in vojaškozgodovinske dediščine, uporabljeni pa bodo tudi za turistične 

namene. 

Po končani naložbi bo celovito urejen kompleks največji tovrstni muzej 

v Sloveniji. Po koncu projekta park upravičeno pričakuje precejšnje 

povečanje števila obiskovalcev. Začetnemu povečanju obiska takoj 

po končanem projektu naj bi po projekcijah sledila pet- do desetodstotna 

letna rast, tako da bi leta 2025 Park vojaške zgodovine obiskalo 

že 100.000 obiskovalcev. 

12 SV SV 13

iz naših enot 

Pripravljeni za Isaf 

Od 11. do 15. marca je na osrednjem vadišču SV na Počku pri Postojni potekalo zaključno 

preverjanje usposobljenosti pripadnikov 19. kontingenta SV za misijo Isafa 

v Afganistanu. Preverjanje usposobljenosti je potekalo ob strokovni podpori inštruktorjev 

Centra za bojno usposabljanje SV in ob uporabi taktičnega sistema za 

simulacijo bojnega delovanja saab. Aktivnosti, ki so jih preverjali, so bile postavljene 

v okolje delovanja kontingenta v Afganistanu. 



Priprave kontingenta 

v domovini in tujini 

19. kontingent SV se je v okviru priprav za delovanje 

na misiji Isafa uril v taktičnih postopkih 

in posebnih nalogah, ki jih bodo pripadniki 

opravljali na območju delovanja, prav tako 

se je poveljstvo usposabljalo iz štabnega procesa 

dela, člani mentorskih skupin, ki bodo 

svetovali pripadnikom afganistanske narodne 

vojske (ANA), pa iz taktičnih postopkov in 

posebnih nalog na terenu. V okviru priprav so 

na začetku izvajali usposabljanja iz individualnih 

in kolektivnih veščin ter taktike malih 

enot. Pripadniki kontingenta so glede na dolžnosti 

opravili tudi različne specialistične tečaje 

v domovini in tujini, na primer tečaj za 

boj proti improviziranim eksplozivnim napravam 

(tečaj C-IED), tečaj za bojiščnega reševalca 

itn. Priprave kontingenta v Sloveniji so 

se nadaljevale s preverjanjem usposobljenosti, 

ko je Center za bojno usposabljanje potrdil 

doseganje končnih operativnih zmogljivosti. 

Zadnji del usposabljanja bodo pripadniki 

kontingenta izvedli v prvih dveh tednih po 

prihodu na misijo v Afganistan. 

Največjo nevarnost 

predstavljajo IED 

Danes je v Afganistanu prav uporaba v domovini 

izdelanih eksplozivnih teles, tako imenovanih 

improviziranih eksplozivnih naprav 

Strelec s protioklepnim orožjem RPG 7 v zasedi čaka na prihod konvoja vozil. 

(IED), največja nevarnost in grožnja tako za 

civilno prebivalstvo kot tudi pripadnike mednarodnih 

sil, ki tam delujejo. Z uporabo IED 

uporniki poleg smrtnih žrtev in materialne 

škode dosežejo predvsem psihološki učinek 

presenečenja. Ko vojaško vozilo ali konvoj ob 

cesti naleti na postavljeno improvizirano eksplozivno 

napravo, pogosto nanj preži tudi 

ostrostrelec ali zaseda upornikov s pehotnim 

oziroma protioklepnim orožjem. Ta v trenutku 

eksplozije tudi napade konvoj in tako povzroči 

dodatne žrtve ter materialno škodo, zato 

sta za varno opravljanje nalog na misiji nujna 

osnovno znanje in poznavanje postopkov 

ukrepanja ter boja proti IED, od tega, kako 

predvideti nasprotnikove aktivnosti, mu preprečiti 

izvedbo načrtov, odkriti improvizirane 

eksplozivne naprave, jih nevtralizirati, se pred 

njimi najbolj učinkovito zaščititi in pravilno 

ravnati, ko eksplodirajo. 

Preverjanje postavljeno 

v okolje Afganistana 

Preverjanje kontingenta za Isaf je bilo postavljeno 

v okolje, ki je podobno razmeram v 

Afganistanu. Vključevalo je ocenjevanje postopkov, 

ki jih bodo pripadniki potrebovali za 

zaščito sil, pri oblikovanju in spremstvu konvoja 

ter odzivu na dogodke, ki se lahko zgodijo 

na misiji. Inštruktorji Centra za bojno 

usposabljanje so pripadnikom pripravili več 

delovnih točk, na katerih je obstajala nevarnost 

uporabe IED. Kljub pričakovanju upornikov, 

da bo konvoj pripadnikov kontingenta 

s hummerji in svaruni med patruljo naletel 

na IED, ko bo prvo vozilo zapelo za vrvico čez 

cesto, ki bo aktivirala ob cesti zakopano improvizirano 

eksplozivno telo, kar bo onesposobilo 

vozilo in povzročilo žrtve med pripadniki, 

se to ni zgodilo, saj se je posadka pred 

prihodom na nevarno območje izkrcala iz vozila 

in opazila vrvico ter podstavljeno improvizirano 

eksplozivno napravo. V trenutku načrtovanega 

izmika so se z boka oglasili streli 

iz protioklepnega orožja RPG 7, nato pa je nasprotnik 

streljal še s pehotnim orožjem. RPG 

7 je onesposobil vozilo hummer in povzročil 

nekaj žrtev med posadko. Strelec na vozilu je 

na srečo kmalu odgovoril z ognjem iz puškomitraljeza 

in pri tem onesposobil nekaj strelcev 

v zasedi. Ob izmiku s kritjem za vozilom 

so nastale poškodbe in med pripadniki konvoja 

je bilo tudi nekaj žrtev, ki pa so jih bojiščni 

reševalci nemudoma oskrbeli in tako ohranili 

pri življenju. Na drugi točki je konvoj po 

cesti pripeljal na nevarno območje, na katerem 

bi lahko bila podstavljena improvizirana 

eksplozivna naprava. Z izkrcano pehoto in 

hummerjem so pregledali cestišče ter njegovo 

okolico, da bi odkrili morebitno nevarno telo. 

Cilj upornikov je bil onesposobiti vozilo svarun. 

Predhodnica med pregledom ni odkrila 

znakov postavljene improvizirane eksplozivne 

naprave, zato se je konvoj začel premikati naprej 

po cesti. V trenutku, ko je svarun pripeljal 

v bližino improvizirane eksplozivne naprave, 

so jo uporniki aktivirali z žico z varne razdalje. 

Po detonaciji je sledil odziv na stik. Voznik 

vozila je bil med eksplozijo težko ranjen, vozilo 

se ni moglo premikati in elektronika ni delovala, 

kar pomeni, da ni bilo mogoče odpreti 

izstopne rampe, zato je bila nujna evakuacija 

poškodovanca skozi odprtino na rampi. Ko so 

evakuirali poškodovanca, so se oglasili streli 

z boka, pri tem pa so enega pripadnika ranili. 

Ko se je voziloma hummer uspelo premakniti 

proti njihovim položajem in jih napasti med 

premikom, so se umaknili. Sledili sta oskrba 

ranjencev in izdaja zahteve za MEDEVAC, del 

pripadnikov pa je poskrbel za zavarovanje pristajalne 

cone za prilet helikopterja. 

Evakuacija ranjenca iz svaruna skozi odprtino na izstopni rampi 

Priprava in maskiranje IED ob robu ceste 

Z laserskim sistemom saab 

do ugotovljenih napak 

S sistemom saab so poskrbeli, da je bilo preverjanje 

kontingenta čim bolj učinkovito 

in realno. Na cev puške nameščeni laserski 

oddajniki, ki se sprožijo ob izstrelitvi 

manevrskega naboja, in oprtnik ter čelada 

z všitimi detektorji laserskega sevanja, 

zvočnikom, GPS-napravo in vgrajenim radijskim 

oddajnikom omogočajo tudi natančno 

spremljanje bojnega delovanja, premikov 

ter govora po radijskih napravah, 

Na Kosovu 

27. kontingent SV 

7. marca je v Vojašnici Edvarda Peperka v Ljubljani potekala slovesnost ob odhodu 

slovenskega kontingenta (SVNKON) 27 Kforja v mednarodno operacijo na Kosovo. 

Kontingentu poveljuje podpolkovnik Robert Klinar. Slovesnosti so se udeležili 

visoki predstavniki MO in SV ter svojci in prijatelji odhajajočih vojakov ter vojakinj. 



Izmik s kritjem za vozilom hummer 

z zvočnimi učinki na zvočniku pa strelca 

opozarja, da je bil mrtev ali ranjen in v 

kateri del telesa. Univerzalni tarčni sistem, 

nameščen na vozila, z bliskavico in vgrajenim 

zvočnikom opozarja, da je bilo vozilo 

zadeto. Sistem saab je z natančno analizo 

vseh bojnih postopkov, ki so jo inštruktorji 

Centra za bojno usposabljanje opravili s 

pripadniki po končanih aktivnostih, omogočil, 

da so odpravili ugotovljene pomanjkljivosti 

in napake, ki bi v realnih razmerah 

lahko ogrozile njihova življenja. 

V 27. kontingentu SV Kforja je 307 pripadnikov, 

od tega je 25 vojakinj, prihajajo pa 

iz 26 enot in poveljstev SV. Večino kontingenta, 

ki bo nastanjena v vojaški bazi pri 

Peći, sestavljata manevrska četa 460. artilerijskega 

bataljona, dopolnjena z vodom 

18. bataljona za JRKBO, in manevrska četa 

74. motoriziranega bataljona. Poleg čet so v 

kontingentu še logistični vod, helikopterski 

oddelek, nacionalni podporni element ter 

pet skupin za povezavo in nadzor, njihova 

naloga pa je spremljanje varnostnih razmer 

na območju delovanja. Poveljnik 1. brigade 

SV polkovnik Miha Škerbinc je v pozdravnem 

nagovoru poudaril, da na Kosovo 

odhaja usposobljena enota, ki jim jo uspelo 

po zaslugi odličnega vodenja poveljnika 

kontingenta podpolkovnika Klinarja in 

prizadevnosti ter profesionalnosti pripadnikov 

kontingenta dobro usposobiti kljub 

omejenim finančnim virom v SV. »Prebivalci 

Kosova računajo na vaše zmogljivosti 

in skrbno delo pri zagotavljanju varnosti 

in stabilnosti v regiji, poveljnik Kforja pa 

na vrhunsko usposobljeno enoto,« je še prepričan 

polkovnik Škerbinc. Ob tem je pripadnikom 

in pripadnicam kontingenta zaželel 

srečo pri opravljanju nalog in varno vrnitev 

v domovino po opravljeni nalogi. Glavni govornik 

na prireditvi državni sekretar na Ministrstvu 

za obrambo Peter Stavanja je poudaril, 

da so bili slovenski kontingenti na 

Kosovu vedno dobro sprejeti in spoštovani, 

kar priznavajo tako druge vojske, lokalna 

skupnost kot tudi predstavniki vseh tamkajšnjih 

etničnih skupin. Obenem se je zahvalil 

družinam pripadnic in pripadnikov, ki z 

razumevanjem podpirajo poslanstvo, ki ga 

kot ponosni pripadniki SV v tujini opravljajo 

njihovi bližnji. 

14 SV SV 15

Mednarodni tečaj 

ukrepanja zdravstva 

ob velikih nesrečah 

Ob vsaki množični nesreči je zelo pomemben hiter in pravilen odziv vseh vpletenih 

v reševanje ter zdravljenje poškodovancev oziroma žrtev množične nesreče, in sicer 

naravne ali prometne nesreče ali terorističnega napada. V Sloveniji imamo na 

leto, kot je povedal pripadnik PPRS VZE Andrej Strahovnik, dr. med., vsaj eno večjo 

množično nesrečo, ki preseže zmogljivosti lokalnih bolnišnic, torej primarnega 

in sekundarnega zdravstvenega sistema. Cilj tovrstnih tečajev, kot ga je nedavno 

organiziralo Slovensko zdravniško društvo – Združenje za ukrepanje zdravstva 

ob velikih nesrečah Slovenije v Vojašnici Franca Uršiča, je ohranjanje vloge in pomena 

zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev ter vseh preostalih strokovnjakov, 

ki se ukvarjajo z ukrepanjem ob množičnih nesrečah. Tako zagotavljajo največjo 

kakovost in etiko zdravstvenih storitev zaupanim bolnikom. 

Besedilo: Nataša Oblak 


Na železniški postaji je odjeknila eksplozija, 

ranjenih je več sto ljudi tako zunaj kot znotraj 

poslopja. Na kraj dogodka že prihajajo prvi 

reševalci, gasilci in policisti, ki ga zavarujejo. 

Hitro se vzpostavi mesto primarne triaže, 

kjer oskrbujejo poškodovane in jih predajajo 

sekundarni triaži. Organizirali so prostor, 

na katerega bo lahko pristal helikopter, ki bo 

vozil poškodovane, in na katerem bodo zagotovili 

krožno pot reševalnim vozilom. Določili 

so triažna mesta in vloge v centru, v katerem 

se vodi reševanje poškodovanih, in sicer 

tako imenovani PIC (police incident commander), 

RIC (rescue incident commander) 

in MIC (medical incident comander), ki tudi 

Osrednji prostor, v katerem spremljajo dogajanje ob nesreči 

vodi celotno akcijo reševanja. Med seboj se 

usklajujejo in poročajo o težavah, ki jih rešujejo 

sproti, vse pa poteka pod točno določenimi 

pogoji in v točno določenih intervalih. 

Z vajami za zagotovitev 

največje kakovosti 

in etike reševanja 

Zgoraj opisani dogodek je bil podlaga za 

vajo, ki je januarja potekala v novomeški 

vojašnici. Udeleženci vaje so se seznanili z 

ukrepanjem ob množičnih nesrečah ter z 

izvajanjem primarne in sekundarne triaže. 

Med vajo so potekala tudi strokovna predavanja 

priznanih tujih predavateljev, kot sta Mark 

Mc Andrew iz Združenih držav Amerike, ki 

je sodeloval pri reševanju ponesrečenih ob 

hudem potresu na Haitiju, ter Mark Loades iz 

Velike Britanije, ki je deloval v bolnišnici na 

območjih ob nasilnih nemirih in nevarnostih. 

»Ob vsaki množični nesreči je zelo pomemben 

hiter in pravilen odziv vseh vpletenih 

v reševanje ter zdravljenje poškodovancev,« 

poudari Strahovnik, dr. med. »Z vajami 

lahko zagotovimo enotnejše in centralizirano 

primarno reševanje na kraju nezgode ter 

pravilno distribucijo poškodovanih v sekundarne 

zdravstvene ustanove.« 

Poudaril je pomen komunikacije, organizacije 

in evakuacije poškodovancev med tovrstnimi 

nesrečami. »Primer pravilnega odzivanja 

je bila nesreča na višnjegorskem klancu, 

vendar pa nas vsaka nesreča nauči nekaj novega.« 

Glavni cilj tečaja je tako ne le izobraževanje 

udeležencev, temveč tudi analiza tovrstnih 

nesreč. »Na tečaje se trudimo privabiti ljudi iz 

različnih držav in z različnimi izkušnjami, ki 

so sodelovali v množičnih nesrečah. Znanje 

ni omejeno in lokalizirano in več kot znamo, 

bolje se bomo odzvali na tovrstne dogodke.« 

V dveh dneh so udeleženci tečaja preigravali 

dva dogodka, in sicer množično nesrečo, ki 

se je zgodila ponoči na dela prost dan, ter nesrečo, 

ki se je zgodila med tednom v delovnem 

času. »Marsikdo bi rekel, da je prednost 

pri tovrstnih nesrečah trenutek, ko so na 

voljo proste zmogljivosti, na primer ponoči, 

vendar ni tako. Čas odzivnosti je razmeroma 

daljši, posebno, če je nesreča na oddaljenem 

območju. Obremenitve služb se postopoma 

povečujejo, hkrati pa nimamo dovolj ljudi, 

čeprav je infrastruktura dostopna.« 

Tudi ob nesreči med rednim delovnim časom 

so težave zaradi pomanjkanja prostorov in 

ekip, ki opravljajo redne naloge. Službe sicer 

delajo z vsemi zmogljivostmi, vendar pa, ker 

so zdravniki in drugo osebje že obremenjeni 

s svojimi nalogami, morajo te opraviti in šele 

nato se jih lahko prosi za pomoč. 

Želja po enotnih smernicah 

ukrepanja ob nesrečah 

Zdravstveni tečaji ponujajo možnost sodelovanja 

med primarnim in sekundarnim zdravstvenim 

osebjem. »Na tečajih, kot je ta, se 

med seboj spoznamo, tako da lahko ob nesrečah 

prav ta osebni stik reši težavo, ko komunikacijske 

poti odpovedo.« 

Ob množičnih nesrečah je pomembno, da se 

že na kraju dogodka ve, kam poslati poškodovane. 

Kot je povedal višji vojaški uslužbenec 

X. razreda Zlatko Kvržič, se ravna po 

mednarodnih pravilih, na primarni triaži pa 

se predvsem stabilizira poškodovane, ki se jih 

napoti naprej na zdravljenje. »Pravilne odločitve 

so pri tem zelo pomembne, prav tako 

organizacijske sposobnosti in sodelovanje 

med službami.« 

Slovenska vojska je na vaji sodelovala s petimi 

pripadniki, sodelovanje s Slovenskim zdravniškim 

društvom – Združenjem za ukrepanje 

zdravstva ob velikih nesrečah Slovenije 

pa je še na začetku. »Do zdaj lahko naše 

sodelovanje pohvalim, kajti pripravljenost za 

sodelovanje in pomoč pri izvedbi vaje sta na 

visoki ravni. Želimo si, da bi tako tudi ostalo, 

da bi v prihodnje potekale vaje skupaj in 

da bomo lahko ob večji nesreči uporabili tudi 

zmogljivosti Slovenske vojske. Slovenska vojska 

služi slovenskim državljanom, ki imajo 

pravico in dolžnost, da jo vzdržujejo,« je ob 

koncu vaje povedal Strahovnik, dr. med. 

V dveh urah prisili 

sovražnika k umiku 

26. marca smo praznovali 70. obletnico bitke pri Jelenovem Žlebu, v njej pa so sodelovale 

partizanske enote dolenjske operativne cone. V bitki so se borci Cankarjeve 

in Gubčeve brigade spopadli z bataljonom italijanske divizije Maceratta, ki je 

bil po dveh urah poražen in je doživel velike izgube. Med še živečimi borci bitke pri 

Jelenovem Žlebu je tudi 87-letni general v pokoju Lado Kocijan. 



Kot sedemnajstletnik odšel 

v partizansko vojsko 

Kocijan je kot sedemnajstletni mladenič 

marca 1942 odšel v partizansko vojsko, v 

kateri je kmalu postal poveljnik voda v četi 

II. bataljona Gubčeve brigade, ki je sodeloval 

v bitki pri Jelenovem Žlebu. Novembra 

1942 so pod štabom dolenjske cone štiri 

brigade stopile v partizansko protiofenzivo, 

potem ko so od julija do novembra 1942 Italijani 

izvajali ofenzivo. Začetek protiofenzive 

je bil v Beli krajini, saj je okrepljena Cankarjeva 

brigada 27. novembra 1942 napadla 

postojanko Suhor, kjer so bili fašisti in del 

pripadnikov belogardistične enote, ki se je 

lažno poimenovala kot Štajerski bataljon. 

Brigade so v protiofenzivi napadle še Ajdovec, 

Dob in Primskovo ter prodrle proti 

Ljubljani, odšle na Žumberak kot zaščitnica 

drugih enot v smeri proti Bosni, kjer je 

potekala četrta ofenziva. Marca 1943 so ob 

vrnitvi napadle postojanke v Suhi krajini, 

da bi se vse brigade 24. marca 1943 znašle 

v Ribniški dolini na položajih na pobočjih 

Velike gore. 

Zagrmelo je, kot bi 

udarila artilerija 

Italijani so privedli močno okrepljena bataljona, 

da bi brigade stisnili v obroč. Vodstvo 

partizanske vojske je kmalu začelo sumiti, 

da se pripravlja večji napad. Tako je bil 

izdan ukaz brigadam, naj zapustijo utrjene 

položaje na Veliki gori. V noči s 25. na 

26. marec so se brigade z ranjenci v dveh 

kolonah premaknile proti zahodu. Prvi sta 

odšli Šercerjeva in Tomšičeva brigada, saj 

so njuni borci poznali gozdne poti in so zaobšli 

položaj na Lenčku, kjer so jih zaman 

čakali Italijani. Borci Cankarjeve in Gubčeve 

brigade so v pretrganih kolonah prišli 

pod Bele stene, kjer je poveljnik izdal ukaz 

za počitek. »Komaj smo se usedli, je zarožljal 

puškomitraljez. Pomislili smo, da se je 

v predhodnici sprožil mitraljez, nato pa so 

se oglasili tudi streli iz pušk.« Dobili so povelje, 

da 1. bataljon Cankarjeve brigade zasede 

položaje nad cesto, drugi pod njo, bataljon 

Gubčeve brigade pa naj hitro zasede 

vrh grebena. »Ko smo prišli na vrh, sem pogledal 

čez rob in na razdalji od 20 do 30 metrov 

videl Italijane. Poveljnik čete je poveljeval, 

da naj odvržemo bombe, in opazoval 

sem borce okoli sebe, ko so s pasov odpenjali 

bombe. Zagrmelo je, kot bi udarila artilerija,« 

se spominja Kocijan, ki je bil v bitki tudi 

ranjen. Udar bomb je Italijane zelo presenetil, 

zato so se umikali neorganizirano in 

celo bežali. Partizani so zasedli nekatere italijanske 

položaje in v dve uri trajajoči bitki 

prisilili sovražnika k umiku. 

V bitki premagali 

številčnejšega sovražnika 

Bitka je pomenila velik uspeh partizanske 

vojske, saj so na sovražnikovi strani imeli 

105 mrtvih vojakov, 102 pa sta bila ranjena. 

V partizanskih enotah je bilo pet mrtvih 

in 20 ranjenih, v boju pa so zasegli 190 

pušk, 12 lahkih in sedem težkih mitraljezov, 

težki minomet ter radijsko postajo. Kocijan 

je prepričan, da je bila bitka boj v srečanju, 

ko je zmagal tisti, ki je bil taktično sposoben 

in je izkoristil zelo težek in nevaren položaj. 

Po njegovih besedah spada bitka pri Jelenovem 

Žlebu med najuspešnejše bitke slovenskih 

partizanov v NOV. Kocijan je ostal 

borec v 2. bataljonu in do konca vojne deloval 

kot član štaba Gubčeve brigade. Kot je 

povedal, ga na obdobje partizanstva vežejo 

zelo prijetni spomini kljub težkim trenutkom, 

ki jih je doživel v vojnih spopadih. Veseli 

ga, da je med redkimi še živečimi borci 

iz bitke, s njimi pa se vsako leto udeleži proslav 

ob spomeniku pri Jelenovem Žlebu. 

Ostal zvest vojaški uniformi 

Kocijan je tudi po koncu druge svetovne 

vojne ostal v vojaški uniformi, saj se je zaposlil 

v JLA, v kateri je bil načelnik protiobveščevalne 

službe v diviziji, načelnik oddelka 

varnosti v 3. armadi, od leta 1977 do 

1980 načelnik štaba TO Slovenije in pomočnik 

poveljnika 9. armade do leta 1981, ko se 

je upokojil. Ljubezen do vojske in učiteljskega 

poklica ga je nato vodila na Fakulteto za 

sociologijo, politične vede in novinarstvo v 

Ljubljani, na njej pa je bil sedem let predstojnik 

katedre za obramboslovje ter 17 let profesor 

za vojaško staregijo. Na svoje študente 

je prenašal bogate bojne in vojaške izkušnje, 

za kar so mu mnogi zelo hvaležni. Lepi spomini 

na NOV so ga pozneje vodili tudi v ZZB 

za vrednote NOB Slovenije, v kateri je bil 

med drugim član glavnega odbora, zdaj pa 

je član sveta zveze in koordinacijskega odbora 

enot VII. korpusa, ki je deloval na Dolenjskem, 

v Beli krajini in na Notranjskem. 

16 SV SV 17

vojakov dnevnik 

uspešno nad izzive 

V Vojašnici Boštjana Kekca na Bohinjski Beli je bila 14. marca 1. konferenca podčastniškega 

zbora Slovenske vojske, udeležili pa so se je ključni enotovni podčastniki 

iz poveljstev in enot Slovenske vojske. Na tokratni konferenci je bil poudarek na 

predstavitvi predloga osebnega kartona pripadnika SV, predloga nove bojne uniforme 

SV in rezultatov delovno projektne skupine za nadgradnjo razvoja in delovanja 

podčastniškega zbora SV. 


Dnevnik vojaka 

Tomaža s Kosova 

Čas neumorno mineva. Prav tako mineva še en dan tukaj v 

bazi Villaggio na Kosovu, kjer opravljam svoje naloge kot 

pripadnik čete India na šestmesečni misiji Kforja 26. 

Čudna tišina vlada v sobi, ko počivam na svoji skromni vojaški postelji, 

strmim v strop in razmišljam. Po okenski šipi polzijo debele dežne 

kaplje, prav tako pa se sliši šumenje dežja po kovinski strehi našega 

doma. Kje je trenutno moj sostanovalec te sobe, niti ne vem točno. Kar 

nili v času našega delovanja v Kforju 26. Koliko vsega se je vsem nam 

zgodilo v času, odkar smo zapustili svojo domovino in svoje najbližje. 

Že ob prihodu smo se ponovno vselili v nam vsem dobro znane »kontejnerje«, 

ki so, lahko rečem, zdaj že skoraj resnično odslužili svoje poslanstvo 

v tej bazi. Včasih zvečer z neumnim izrazom na obrazu ugotoviš, 

da ne bo nič s tuširanjem, ker je preprosto odpovedal bojler, 

spet drugič si »neverjetno navdušen«, ko si ravno vzameš svoj večerni 

trenutek za pogovor s svojo drago prek skypa, pa zmanjka elektrike. 

Čeprav pa me, priznam, zabava misel, ko se spomnim, kako naš četni 

podčastnik zavzeto dela na svojem službenem računalniku in ravno 

takrat zmanjka elektrike. No, takrat se sliši pa tudi kaka »močna« 

na hodnik, kot na primer »porkamad... spet štrom«, iz njegovega delovnega 

prostora. 

Kakorkoli, tudi s hrano smo se nekako sprijaznili tukaj v našem drugem 

domu. Sicer ne vem kako, pa vendarle se tudi z italijansko hrano 

lahko preživi, čeprav tukaj res ni kaj hvaliti, saj nam zajtrk predstavljajo 

same sladkarije, kosilo pa je tako in tako navadno sestavljeno bolj 

ali manj iz špagetov pa kakšnega kosa mesa, katerega pa si kot nepoznavalec 

resnično ne upam vedno privoščiti. Drži pa dejstvo, da 

Višji štabni vodnik Klemen Jaunig in štabni 

vodnik Teni Luskovec sta predstavila predlog 

poenostavitve procesov glede spremljanja 

pripadnikov v enotah. Delovna skupina 

je pripravila predlog osebnega kartona, ki 

bo omogočal poveljnikom ravni oddelka in 

vodov voditi evidenco izobraževanj, usposabljanj, 

opravljenih individualnih veščin ter 

preizkusa gibalnih sposobnosti pripadnika. 

Tako si želijo doseči uporabno vrednost zapisovanja 

podatkov in spremljanje organizacije 

po vseh uporabnih kazalnikih delovanja. 

Zaradi zmanjšanja proračunskih sredstev in 

težnje v svetu po univerzalnem vzorcu bojnih 

uniform se je v Slovenski vojski oblikovala 

delovna skupina za bojno uniformo. Imela 

je nalogo zagotoviti univerzalno oziroma 

enotno uniformo za vse rodove Slovenske 

vojske, ki bo učinkovita na vseh področjih, 

poleg tega je morala skupina izločiti izdelke, 

ki so se med uporabo pokazali kot neuporabni. 

Kot sta povedala člana delovne skupine 

štabni vodnik Janez Vidic in štabni vodnik 

Igor Pajk, je bilo glavno vodilo kakovost, s 

predlogom nove bojne uniforme pa jim je 

uspelo zmanjšati tudi stroške za uniformo. 

Višji štabni vodnik Dane Kovač in višji praporščak 

Janez Šmid sta ob koncu konference 

predstavila status nalog delovno projektne 

skupine za nadgradnjo razvoja in delovanja 

podčastniškega zbora, sestavljalo pa jo je 19 

članov. Letos podčastniški zbor namreč čaka 

prevzem poveljevanja veščinskega centra SV 

in Šole za podčastnike. Veščinski center, ki 

ga bo vodil podčastnik, bo namenjen kandidatom 

za pripadnike SV, lahko bi mu rekli 

tudi prva faza preobrazbe civilista v vojaka. 

V drugi fazi bodo nadaljevali usposabljanje 

za VED strelec, saj bodo tako zagotovili, da 

ko vojak pride v enoto, ga lahko njegov poveljnik 

razporedi na dolžnosti. 

Podčastniški zbor čaka še kar nekaj nalog, 

predvsem poenotiti standarde s Šolo za častnike, 

prenoviti tečaj za desetnike in tečaj za 

poveljnike oddelka ter vzpostaviti novo kadrovsko 

strukturo Šole za podčastnike. 

Podčastnike je na začetku konference pozdravil 

poveljnik 132. GORB major Anže 

Rode, ki je v svojem nagovoru poudaril dosežke 

podčastnikov Slovenske vojske v domačem 

in mednarodnem okolju. 

Podčastniški zbor SV 

postaja vodilni v regiji 

Na povabilo glavnega podčastnika SV štabnega praporščaka Igorja Tomašiča je 

11. marca dvodnevni obisk v SV končal glavni podčastnik ameriške vojske v Evropi 

štabni praporščak (Command Sergeant Major) David S. Davenport, ki so ga gostili 

v 1. brigadi, 17. BVP, Šoli za podčastnike in v Centru za usposabljanje. 


Med obiskom v SV je glavni podčastnik ameriške 

vojske v Evropi štabni praporščak Davenport 

spoznal razvoj podčastniškega zbora 

SV in najnovejše dosežke pri prevzemanju 

vodenja institucij vojaškega izobraževanja 

in usposabljanja vojakov ter podčastnikov. 

Kot je povedal, ima ob opravljanju svoje dolžnosti 

glavnega podčastnika ameriške vojske 

priložnost spoznavati podčastniške zbore 

vojsk držav Evrope in spremljati njihov razvoj. 

»Moram povedati, da podčastniški 

zbor SV postavlja določene standarde v regiji 

in predstavlja model, ki bi mu morali slediti 

vsa jadranska regija ter Srednja Evropa. 

Pozitivno me je presenetilo dobro sodelovanje 

s sosednjimi državami, saj je to bistveno 

za razvoj nacionalnih podčastniških zborov. 

Le to omogoča našim partnerskim narodom, 

da izkoristijo možnost izkušenj sosedskih 

držav pri usposabljanju in skrbi za pripadnike 

vojsk.« 

S transformacijo Slovenske vojske tudi med 

podčastniki prihaja do sprememb, ena izmed 

njih pa je prevzem vodenja veščinskega centra 

SV in Šole za podčastnike SV. Glavni podčastnik 

ameriške vojske za Evropo štabni 

praporščak Davenport je to ocenil kot velik 

korak v smislu prevzemanja tako visokih 

funkcij starejših višjih podčastnikov. »To 

kaže, da so se podčastniki SV skozi leta delovanja 

in visoke profesionalnosti ob svojem 

delu izkazali kot zanesljiv partner ter ustvarili 

zaupanje pri visokih častnikih Slovenske 

vojske.« Ob koncu obiska je dejal, da se 

je med slovensko, ameriško in partnerskimi 

vojskami Nata v tem času vzpostavilo dobro 

sodelovanje, novi izzivi, ki jih prinaša prihodnost, 

pa bodo priložnost za še boljše vezi 

med njimi. »Slovenska vojska je pripravljena 

za povezljivost tako z ameriško vojsko kot 

vojskami članic Nata na vseh ravneh, vključno 

z njenim podčastniškim zborom.« 

nekako čudno mi je, saj navadno zmeraj kakšno reče, kot na primer: 

»Ej, Tomaž, veš, skočim na kavo, so me povabili še iz sosednje sobe,« 

se nasmehne in že ga več ni. »Včasih pa vendarle paše malo zasebnosti 

in samote, ko lahko v miru zapišem nekatere misli in razmišljanja 

v svoj dnevnik,« si polglasno rečem, medtem ko mi misli begajo skozi 

glavo. »Hahaha, kaj bodo nekoč rekli moji otroci, ko bodo brali moje 

občutke, zapisane v dnevniku v času mojega službovanja na Kosovu,« 

premišljujem in se namuznem ob misli in razpotegnem usta v rahel nasmeh. 

»V času, ko nam je teh nekaj kvadratnih metrov in včasih tečni soborec 

v sobi zamenjevalo našo družino in dom, daleč od naših domačih 

in domovine.« Premaknem se in postelja čudno zaškriplje. No, saj 

ni čudno, da skoraj vsako noč zbudim sostanovalca v sobi, si mislim, 

medtem ko nehote preštevam črte, zarisane na stropu svoje sobe. Misli 

pa odtavajo nazaj … nazaj v pretekle dneve, tedne, mesece, ki so mine 

poznam vseh vrst mesa. Osebno še najbolj zaupam naši dobri stari 

domači svinji. 

Pa saj naši poveljujoči to razumejo in se tudi zgodi, da nas spustijo na 

kakšno »strokovno ekskurzijo« v Prištino ali bazo Bondstell, kjer pa si 

lahko privoščimo tudi kakšen puding ali sladoled. Navsezadnje pa 

tudi prišleki z dopustov prispevajo kakšno juho ali domačo suho klobaso, 

skrito v kakem skritem kotičku nahrbtnika. 

Iz razmišljanja me predrami smeh na hodniku. Mislim, da slišim moje 

soborce, ki so navadno vedno dobre volje. Ni kaj, dobra ekipa smo 

in lepo je slišati sovojake nasmejane in dobre volje, predvsem po toliko 

preživetih dnevih, tednih in mesecih tukaj na nekaj kvadratnih metrih 

naših sobic. Mislim, da so se ravnokar vrnili s patrulje. Patrulje po 

kosovskih vaseh, kjer se pravzaprav resnično vidi napredek, saj je veliko 

novograjenih hiš pa tudi cestna in druga infrastruktura se izboljšuje- 

18 SV 

SV 19

ta. Pa vendar, še vedno tonejo v smeteh. 

Sliko pred očmi pa mi zarišejo utrinki z ene od mojih patrulj po najrevnejših 

predelih Kosova. Ja, resnično. Revščine je še vedno zelo veliko. 

Na patrulji je moj pogled pritegnila napol podrta hiša, na kateri 

so zelo jasni sledovi streljanja. »Kaj vse je moralo videti oko ostarele 

ženske, ki je skoraj do tal prišla izza vogala hiše, opirajoč se na doma 

izdelano berglo?« sem se zamislil, medtem ko mimo okna bežijo slike 

pokrajine, skozi katero se peljemo. 

Iz razmišljanja me predrami soborec. Sovojak Sebastjan, ki mi prinese 

vrečko. Tisto vrečko presenečenja, saj veste, dve tunini konzervi, zeleno 

jabolko, plastenko vode ... no, pa se že konča. »Tu imaš, buddy, da 

mi ne shujšaš,« se pošali, zareži ter odvihra skozi vrata. Nič kaj presenečen 

nad vsebino vrečke jo odložim na polico in mimogrede mi pogled 

švigne prek slike na desktopu mojega compa. »Čakaj, s katere 

vaje je že tale slika ozadja ... Točno, vaja s Portugalci, seveda,« se nasmehnem 

ob pogledu na sliko, ko se spomnim, kako smo se šalili med 

seboj glede njihove velikosti. No, če pa res kateri od njih vleče puško 

skoraj po tleh, tako je majhen. Zanimivi so tile naši sotrpini Portugalci. 

Pravzaprav res nekaj posebnega. 

Misli mi uidejo skozi vse prizore, ki smo jih skupaj s pripadniki avstrijske, 

portugalske in poljske vojske delili z ramo ob rami, včasih pa tudi 

drug nasproti drugega s pogledi skozi plastični vizir zaščitne čelade. 

To je bilo smeha, včasih pa tudi resnih, mogoče celo malo zaskrbljenih 

obrazov pred kakšno veliko ognjeno oviro ali pa molotovko. 

S hodnika slišim neke čudne zvoke, podobne hropenju. Čeprav močno 

napenjam ušesa, pa vendarle ne morem jasno razpoznati, za kaj gre. 

»Je komu slabo? Ima kdo težave?« razmišljam, medtem ko vstanem s 

postelje in se odpravim na hodnik. 

Od presenečenja skoraj zazijam, ko zagledam soborca, vsega prepotenega 

in utrujenega od napora. »Stari, ja kaj, za vraga, si pa ti počel?« 

mi nehote uidejo besede. No, kaj hitro ugotovim, da tudi fitnes in 

potem tek v izogib dežju terjata svoj davek. Povprašam ga še, ali mu 

prinesem vodo, pa samo nemo odkima. Govoriti tako in tako ne more. 

No, prepričan, da bo vse v redu, ga pustim, da si v miru oddahne. Vrnem 

se v sobo in na mizi zagledam svoj dnevnik. Ja, tisti dnevnik, ki mu 

marsikaj zaupam. Zaupam tisto, kar bo nekoč popestrilo kakšen zimski 

večer, ko bom prebral kakšno stran in se v mislih vrnil v današnji 

čas. Čas in kraje, kjer sem pustil tudi del svoje mladosti. Saj res. Včeraj 

nisem zapisal dogajanja prek dneva. Preprosto sem bil preveč utrujen. 

Utrujen od nošenja JRM-opreme in svojega zvestega ter neločljivega 

spremljevalca tadirana na hrbtu in tekam za poveljnikom čete in 

upam, da mi ne umre v navadno najbolj neprimernem času sredi največje 

gneče. »Hahaha, tole moram zapisati malo v svoj dnevnik,« si rečem, 

obrnem list dnevnika in zapišem datum. 

»Včeraj je bil dan D, kot bi se izrazil moj 

soborec,« začnem svoje pisanje ... 

Priprave na vajo smo začeli že dan prej. Vse poteka po ustaljenem vrstnem 

redu. Nalaganje opreme, hrane in vode, priprava vozil ter pregledi 

pred nalogo. Skratka, vse mora biti v najlepšem redu, saj v nasprotnem 

primeru naša podporna podčastniška linija v četi nikakor ne 

bo zadovoljna, še manj pa verjetno poveljniška, če bomo kaj pozabili. 

Ker sem pač četni vezist, spet nasrkam. Itak. Samo upam lahko, da bo 

šlo gladko brez kakih nepredvidljivih zapletov na zvezah. Ker sem seveda 

želel imeti vse v najlepšem redu, sem nalogo vzel resno in odgovorno 

ter večer pred nalogo skrbno pregledal vsa sredstva in seveda 

poskrbel za polnjenje baterij. »Ni vrag, da bom pripravljen, kot je treba,« 

si godrnjam, medtem ko pripravljam sredstva. Ko postorim vse, je 

bil že čas za počitek, saj je bilo treba naslednji dan vstati zelo zgodaj 

zjutraj, že ob 3.30, če želim biti na svojem mestu po časovnici, na katero 

prisega naš poveljnik čete. Pa tako in tako bo treba še kaj postoriti. 

Zaspim, ne da bi se sploh zavedal, kdaj. 

»Kaj, kdo, kam, zakaj …« vse to mi bega skozi glavo, ko zaslišim neverjetno 

zoprn zvok svojega mobilnega telefona. »Pa kdaj bom že zamenjal 

to zoprno melodijo na telefonu?« si mislim, ko grabim po polici, 

da ugasnem telefon. »Ura? 3.30 zjutraj.« Komaj zbistrim misli in se 

spomnim, kaj se dogaja. »Seveda, vaja nas čaka. Vaja JRM v Bondstellu,« 

razmišljam, medtem ko vlečem hlače nase in se lovim, da ne 

padem še napol v spanju. Končno se oblečem, vmes pohodim še soborca 

in odhitim v četno skladišče, da vzamem baterije, ki sem jih tako 

vestno dal na polnjenje prejšnji večer. Z nekim bedastim izrazom na 

obrazu ugotovim, da je ponoči spet nekdo eksperimentiral z agregati, 

pa ni bilo elektrike. 

No, če sem se smejal »četnemu«, ko je preklinjal ob izpadu elektrike, 

mi zdaj sploh ni bilo smešno. Še danes slišim samega sebe, kako bentim 

po skladišču. Pa vendar sem spraskal skupaj še nekaj preostalih baterij 

in gremo dalje. Moj dan se je očitno začel res zanimivo. Pa še ta 

dež. »Četni« formira kolone, zadnje priprave s strani poveljnika čete 

ter seveda moje skrbno preverjanje zveze. Nisem mogel verjeti, da 

vse deluje brezhibno. »Tomaž, zmaga!« si mislim, medtem ko se spravljam 

z vso svojo neverjetno okretno opremo, ki jo seveda popestri še 

tadiran, v poveljniško vozilo. Začeli smo premik. Malo počitka in oddiha. 

»Zdaj sem jaz delal, zdaj pa naj še malo vozniki. Jaz pa še malo 

zadremam,« si mislim, zaprem oči in naslonim glavo na šipo avtomobila. 

Prispemo v bazo Bondstell in sledi ogled vaje, ki so jo pred nami izvedli 

pripadniki poljske vojske. Ker seveda četni vezist nikoli ne počiva, 

testno preverim zvezo navzdol. Vse deluje brezhibno. Kar prelepo, da 

bi bilo res. No, trenutek streznitve nastopi 5 minut pred začetkom naše 

vaje, ki je bila seveda poveljniku čete zelo pomembna, saj je želel pokazati, 

da smo »Indijanci« resnično dobro pripravljeni tudi na primere, 

ki nam jih bodo kot nasprotna enota danes zakuhali pripadniki ukrajinske 

vojske. Zdi se mi, da sanjam. Ne morem verjeti, da je prej vse brezhibno 

delovalo, zdaj, ko pa je nastopil naš veliki trenutek, pa zveza ne 

deluje. Lahko si predstavljate ledeni pogled mojega poveljnika čete, 

ko nikakor ne dobi na zvezo svojih podrejenih. Zberem vse svoje vezistično 

znanje in misli neverjetno švigajo. »Kje je napaka? Zakaj ne deluje? 

Je pri meni kaj narobe? Podrejeni vezisti nimajo dobro pripravljenih 

radijskih naprav?« premišljujem, medtem ko poskušam vzpostaviti 

zvezo. Tisoč in ena misel leti skozi glavo. Končno. Odkrijem vzrok svojega 

povišanega krvnega tlaka. Ne bom napisal, kaj je bilo narobe, 

o ne. Ker bi se seveda smejali. Lahko pa zapišem, da sem se na koncu 

smejal tudi sam. No, zveza deluje. Zadnji trenutek poročam poveljniku, 

ki si ravno tako vidno oddahne, in vaja se lahko začne. Četa nastopa 

z neverjetno odločnostjo, kljub odlično pripravljenim Ukrajincem 

in veliki goreči oviri. Ves čas se trudim loviti poveljnika s svojim zvestim 

spremljevalcem na hrbtu in v neverjetno okretni JRM-opremi. Vmes pa 

seveda prenašanje njegovih ukazov na podrejene. Naši fantje pogasijo 

oviro in jo premagajo kot za šalo. Za nekaj minut zavre kri na obeh 

straneh. »No ja. Včasih je pa vendarle dobro, da sem vezist!« si bolj 

za šalo kot zares mislim, medtem ko opazujem zamahe plastičnih vadbenih 

palic. Odlična enota, pa vendar tudi odličen nasprotnik. No, zahvaljujoč 

varnostnemu osebju, se zelo realistična vaja vendarle konča 

samo s kakšno odrgnino, kapljo krvi po obrazu, predvsem pa z nasmeški 

in dobro voljo na obeh straneh. Prijateljski stisk rok in pozabljene 

so vse bolečine. Sledili so še urejanje materialnega, zaključni postroj 

in nagovor poveljnika čete in poveljnika SVNKON ter odhod kolone. 

Iz pisanja me zdrami nekdo, ki vstopi 

v sobo in narahlo zaloputne vrata ... 

»O zdravo, mrki, kaj dogaja,« se nasmehnem in pozdravim svojega 

sostanovalca v sobi. Naredim piko, zaprem dnevnik in zaključim svoje 

razmišljanje in zapiske za danes. 

Pogledam na stenski koledar. Ne morem verjeti, kako čas beži. Skoraj 

bo že konec našega poslanstva tukaj na Kosovu. Ponovno se zatopim 

v svoje misli. Tokrat razmišljam o družini, svojih dveh otrocih, partnerki, 

načrtih za bodočnost. Še malo, še malo … 

Lep pozdrav od Tomaža s Kosova 

Andrej Pelc 

(24. 5. 1953–5. 2. 2013) 

20 SV SV 21 

V SPOMIN 

V soboto, 9. februarja, smo se na pokopališču 

v Ribnici z vojaškimi častmi poslovili od našega 

sodelavca Andreja Pelca. Andrej Pelc je 

bil zaposlen na MO od leta 1994. Poklicna 

pot ga je naprej vodila v Upravo za logistiko 

v delavnico za splošna dela in vleko, nadaljeval 

je v Tehničnem zavodu v delavnici za 

bojno tehniko, od leta 2000 do 2006 pa je 

opravljal dela na GŠSV v Tehničnem zavodu 

naprej v delavnici za splošna dela kot tehnik 

II vodja delavnice, nato kot tehnik II vodja mehanične 

delavnice. Od leta 2006 je delo nadaljeval kot koordinator V 

vodja skupine v enoti za intervencijsko vzdrževanje v 157. logističnem 

bataljonu. Svoje delo je vedno opravljal z odliko, sposoben je bil organizirati 

delo in sodelovati v zahtevnih projektih ter se prilagajati novim 

razmeram. Bil je zelo samoiniciativen, imel je korekten odnos do sodelavcev 

in bil vedno pripravljen pomagati. Kot vestnega, zanesljivega in 

spoštovanega sodelavca ga bomo ohranili v lepem spominu. 

Pripadniki 157. LOGB

OBRAZI 

Prizadeval sem 

si, da postanem 

vojaški pilot 

Poročnik Matej Erman, 

pilot Slovenske vojske 

Veliko mladih fantov si želi, da bi postali piloti. Matej Erman, 

devetindvajsetletni poročnik Slovenske vojske iz Brežic, 

je eden izmed tistih, ki jim je to željo s številnimi uspešno 

opravljenimi izbori ter dolgim in intenzivnim šolanjem 

uspelo uresničiti. Sredi januarja, ob dnevu slovenskega vojaškega 

letalstva, so ga v Cerkljah ob Krki skupaj s sedmimi 

drugimi mlajšimi piloti Slovenske vojske, ki so opravili 

usposabljanje v Letalski šoli ter začeli opravljati naloge 

v operativnih enotah SV, predstavili širši javnosti. Matej je 

zdaj pripadnik 15. helikopterskega bataljona, v katerem 

se specializira za letenje s helikopterjem bell 412. Zanimalo 

nas je, kako pot je moral prehoditi do tega cilja. Mladi 

piloti so še vedno tesno povezani s svojimi mentorji, zato 

ga je pri našem pogovoru spremljal njegov inštruktor stotnik 

Aleš Ristič iz Letalske šole SV. Vse, kar sta povedala, je 

bilo premišljeno, skladno z njunim poklicem, pri katerem je 

od natančnosti in osredotočenosti odvisno lastno življenje. 

Besedilo: Jerica Pavšič 

Fotografije: Bruno Toič in osebni arhiv 

vsi kandidati, ki pridejo po končanih predhodnih usposabljanjih na šolanje 

v Letalsko šolo, visoko motiviran za delo. 

Od prvega izbora do Šole za častnike 

Med študijem na Fakulteti za strojništvo je pridobil štipendijo Ministrstva 

za obrambo za prometnega pilota helikopterja. Postopek pridobitve 

štipendije za delo v tako odgovornem poklicu je bil zelo zahteven. 

Opravil je veliko zdravniških pregledov, nato je odšel na izbirno 

letenje z letali zlin 242 na cerkljansko letališče, kjer je teden dni z drugimi 

kandidati poslušal predavanja iz teorije letenja in iz pridobljenega 

znanja uspešno opravil teoretični preizkus. Sledila sta dva tedna letenja, 

pri čemer so jih inštruktorji letenja nenehno ocenjevali. »Po tem 

izboru sta bili moji nalogi, da opravim šestmesečno prakso in končam 

fakulteto,« pripoveduje Matej. Prakso je spet opravljal na letalih zlin in 

pri tem pridobil športno licenco za letalo. Še pred diplomo je bil uspešen 

tudi na izboru za častnike SV. Sledili so diploma in trije meseci in 

pol osnovnega usposabljanja v Centru za usposabljanje v Vipavi ter še 

leto dni v Šoli za častnike, na kateri je pridobil čin poročnik. 

Vsak dan v Letalski šoli je bil skrbno načrtovan 

Sledilo je usposabljanje v Letalski šoli v Cerkljah ob Krki, kar je trajalo 

tri leta. Najprej so se mladi častniki SV razdelili na helikopteraše in 

avionaše, kot pravijo v svojem žargonu. To odločitev so sprejeli nadrejeni, 

ki pa so poskušali, kolikor je bilo mogoče, upoštevati tudi posameznikove 

želje. Matej je bil določen za pilota helikopterja. Pravi, da 

sicer ne bi imel težav niti z drugačno odločitvijo nadrejenih, sčasoma 

pa je letenje s helikopterjem še posebno vzljubil, saj lahko z njim opravlja 

tudi manevre in naloge, ki jih z letalom ne bi mogel. 

Vsak dan v Letalski šoli je bil skrbno načrtovan. Že pred 8. uro so se piloti 

učenci z učitelji letenja zbrali v učilnici in imeli oddelčno pripravo 

na letenje. Vsak kandidat je moral odgovoriti na vprašanja glede načrtovanega 

leta oziroma naloge, ki je bila tisti dan pred njim. Prav tako 

so učitelji preverjali postopke v sili, poznavanje sistemov, omejitve zrakoplova 

in drugo letalsko znanje od aerodinamike in navigacije do zakonodaje. 

Priprave so bile pogosto kar dolge in stresne, vendar nujne, 

saj je letalstvo zahtevna dejavnost, zato so inštruktorji od njih zahtevali 

popolno pripravo. Po oddelčni pripravi je bila na vrsti še skupinska 

priprava z vodjo letenja, drugimi posadkami in letališkimi službami. Po 

predpoletnem pregledu plovila so ob 9. uri že začeli leteti, in sicer so 

izvajali lete po programu šolanja, trenažne oziroma vadbene lete ter 

druge naloge. Kako učitelji letenja preverijo, ali je učenec res pripra- 

vljen za let? Ničesar ne delajo na pamet, je povedal stotnik Ristič. S 

posebnimi metodami preverijo, ali učenci natančno poznajo svojo nalogo 

in ali so res pripravljeni na let. Pred letom podpišejo startno listo, 

s čimer izjavijo, da je z njimi fizično in psihično vse v redu. Zdravstveno 

jih sicer redno pregledujejo, če pa se ne počutijo dobro, je njihova 

odgovornost, da to povejo, saj jih nato pregledajo v ambulanti, ki je v 

vojašnici. »V zraku je pilot sam. Njegovo življenje je odvisno od njega 

samega, ne od drugih,« poudarja stotnik Ristič. 

Letenju je sledila analiza. Svoje lete in opravljene naloge so temeljito 

analizirali ter preučili odločitve, sprejete med letom. Pomagali so si 

med seboj, se učili na svojih napakah in napakah kolegov ter zelo hitro 

napredovali. »Nimamo strogega vojaškega odnosa med nadrejenim 

in podrejenim,« pravi stotnik Ristič. »Naša naloga je, da kandidatu 

pomagamo in pogosto smo v plovilu zaradi njegove varnosti ter da 

gledamo njegov proces odločanja, za to, da bi upravljali letalnik namesto 

njega, pa nas v bistvu ne potrebuje,« o svojem delu govori Matejev 

inštruktor. Po analizi so pripravili načrt letenja in dodelili naloge za 

naslednji dan. Delo učenca pilota se tako ni končalo po uradnem delovnem 

času, saj se je vsak kandidat doma pripravljal za naloge, ki so 

sledile naslednji dan. Priprava navigacijskega načrta, preračun zmogljivosti 

in težišča helikopterja ter ponovitev omejitev zrakoplova, postopkov 

v sili, standardnih operativnih postopkov in zakonodaje so se 

pogosto zavlekli pozno v noč. 

Cilj je postati vodja zrakoplova 

Matej pravi, da je velika razlika med profesionalnim in športnim pilotom, 

ki leti za svoj užitek. »Zmeraj je lepo biti v zraku, vendar vedno vidim 

predvsem nalogo, ki jo moram opraviti,« se zaveda. Osredotočen 

je na delo, zato nima časa za predajanje prijetnim občutkom ob pogledu 

na pokrajino pod seboj. »Če se odpravim na letenje z jadralnim 

padalom, letim le zaradi užitka in ne zato, ker bi moral v gorah iskati 

ponesrečenega, gasiti požar, voziti zunanji tovor ali opraviti kakšno 

drugo nalogo v težjih vremenskih razmerah. Letenje kot poklic je včasih 

stresno in garaško, vendar je zadovoljstvo ob uspešno končani nalogi 

toliko večje.« 

Prav te naloge bo opravljal kot kopilot, ko bo končal še prešolanje 

za letenje s helikopterjem bell 412, kar je zelo obsežno. Da bo lahko 

nekoč prevzel funkcijo vodje zrakoplova, potrebuje še veliko usposabljanj, 

ur letenja in predvsem izkušenj. Ni dvoma, da bo tako kot vse 

izzive do zdaj več kot uspešno opravil še z vsemi drugimi, ki ga vodijo 

do tega cilja. 

Matej, ki je mladost preživel v Šentjanžu na Dolenjskem, 

je veselje do letenja začutil že pri petih 

letih, ko je imel priložnost peljati se v pilotski kabini 

športnega letala. Z letenjem se je prvič podrobneje 

spoznal prek očeta, zdaj že upokojenega 

pripadnika Slovenske vojske, in sicer prek 

letenja z jadralnimi letali. Ko je dopolnil petnajst 

let, se je vpisal na tečaj jadralnega letalstva, pozneje 

pa se je navdušil še za jadralno padalstvo. 

Iz njegovega pripovedovanja lahko slutimo, da 

je bil že od malega samozavesten, saj je verjel 

v svoje sposobnosti in vztrajal pri želji, čeprav je 

pogosto slišal negativne zgodbe o ljudeh, ki so 

si zelo želeli postati piloti, pa jim to zaradi različnih 

vzrokov ni uspelo. »Teh pesimističnih zgodb 

nisem poslušal,« pravi, »želel sem si postati pilot 

in prizadeval sem si, da mi bo uspelo.« 

Po maturi na Šolskem centru Novo mesto na računalniški 

smeri je sicer razmišljal tudi o morebitnem 

študiju računalništva, vendar se je zavedal, 

da je najbolje, da izbere poklic, ki ga bo 

rad opravljal, zato se je odločil za Fakulteto za 

strojništvo, smer letalstvo, ki je edina izbira, da 

nekoč postaneš vojaški pilot. Danes je usposobljen 

pilot, kar je pri njegovi starosti velik uspeh 

in rezultat tega, da je vsa zahtevna ter intenzivna 

izobraževanja, usposabljanja in preverjanja 

tako civilna kot vojaška in profesionalna letalska 

opravil zelo uspešno ter v predvidenem 

roku. Kot je povedal stotnik Ristič, je bil tako kot 

štabni vodnik miran 

stanovnik na terenskem 

usposabljanju. 

22 SV SV 23

kotiček prve pomoči 

PREŽIVETJE 

Poškodbe 

hrbtenice – strah 

in trepet laikov 

Hrbtenica je organski sistem, ki prek medenice in ramenskega 

obroča povezuje ude ter glavo in je ogrodje trupa. 

Pri človeku ima zaradi pokončne drže poleg povezovalne 

tudi nosilno funkcijo, njen del je še hrbtenjača, prevzema 

pa vlogo njenega varovanja. 

Besedilo: Zlatko Kvržić, vojaška zdravstvena enota 

Hrbtenico sestavljajo posamezna vretenca, 

povezana z močnimi vezmi, medvretenčnimi 

ploščicami in sklepi, za stabilnost 

pa skrbijo mišice neposredno ob hrbtenici. 

Funkcionalno se hrbtenico deli na zgornjo 

(C1–C2) in spodnjo (C3–C7) vratno hrbtenico, 

prsno hrbtenico (T1–T12) in ledveno 

hrbtenico (L1–L5). Prav tako razvojno k hrbtenici 

spadata tudi križnica in trtica. Hrbtenjača 

je v hrbteničnem kanalu in sega od 

glave do višine L1, živčne korenine, ki izhajajo 

iz hrbtenjače, pa izstopajo skozi medvretenčne 

line. 

Najpogostejši vzroki za hujšo poškodbo 

hrbtenice so padec z višine, prometne nesreče 

in športne aktivnosti. Poškodbe so 

precej enakomerno razporejene po celotni 

starostni piramidi, od otroštva do pozne starosti. 

Na leto je operiranih 100–115 bolnikov, 

od teh je najpogosteje, in sicer v skoraj 

40 odstotkih, poškodovano prvo ledveno 

vretence. Kadar so tudi nevrološki izpadi, 

je zdravljenje dolgotrajno in drago. Na poškodbe 

vezi in zlom vretenc moramo pomisliti 

predvsem pri padcih na hrbet, glavo, 

zadnjico in noge, pri močnih udarcih v glavo 

ali neposredno v hrbtenico pa poškodbe 

vratne hrbtenice lahko povzročijo tudi nenadni 

močni sunki glave. Poleg natega in 

pretrganja močnih medvretenčnih vezi lahko 

pride do izpaha vretenca ter zloma telesa 

vretenca ali koščenega loka oziroma 

odrastkov vretenc. Znaki poškodovane hrbtenice 

so lahko prikriti, zato jih ne spoznamo 

ali jih celo spregledamo, predvsem če 

ima poškodovanec še druge poškodbe ali 

kadar je nezavesten. Pri vsakem poškodovancu, 

ki je nezavesten ali ima več poškodb, 

je zato vedno treba ravnati tako, kot 

da ima poškodovano hrbtenico! 

Znaki poškodb 

Če gre za poškodbe skeletnih elementov, 

so znaki podobni kot pri poškodbi okončin, 

torej bolečina, podplutba in oteklina 

na mestu udarca, zmanjšana gibljivost, napetost 

oziroma spazem mišic poškodovanega 

predela in (ob poškodbi živčevja) nevrološki 

izpadi. Bolniki pogosto navajajo tudi 

mravljinčenje v udih, vendar takšna omejena 

simptomatika sama zase še ne pomeni 

nevroloških izpadov, nas pa opozori na morebitno poškodbo hrbtenice 

in hrbtenjače oziroma živčnih korenin. 

Ukrepi prve pomoči 

Pri prvi pomoči ni pomembno, ali gre za izpah ali zlom hrbtenice. 

Vedno, ko nismo prepričani, da gre le za zvin hrbtenice, ravnamo, 

kot da gre za težjo poškodbo. Potrebna je imobilizacija, bolnik pa 

naj med prevozom leži. Vrat vedno imobiliziramo s trdo opornico ali 

oporami za glavo. Za imobilizacijo trupa se v Sloveniji uporabljajo 

zajemalna nosila. Glede na to, da laiki nimajo in ne uporabljajo zajemalnih 

nosil, bodo po klicu na številko 112 prijeli za glavo, z rokami 

varovali vratni del hrbtenice in opazovali dihanje do prihoda nujne 

medicinske pomoči. 

V razmislek 

Ko pride do suma na poškodbo hrbtenice, se laiki redko odločajo 

za dajanje prve pomoči. Predvsem jih je strah, da bodo naredili kaj 

narobe, bojijo se tožb in dejstva, da bodo še bolj škodovali pacientu. 

Zavedati se je treba, da je v našem zdravstvenem sistemu povprečni 

dostopni čas prihoda reševalnih ekip na kraj intervencije približno 

deset minut, če imate v prometni nesreči poškodovanca, ki je 

življenjsko ogrožen s sumom na poškodbo hrbtenice, in laiki ne naredijo 

ničesar, bo razplet za tega poškodovanca zelo neugoden. 

Slovenska zakonodaja od nas zahteva, da moramo pomagati vsakemu 

poškodovancu ali nenadno obolelemu po svojih najboljših 

močeh in sposobnostih ter omogočiti dostop poškodovanemu do 

nujne medicinske pomoči. V Sloveniji v sodnem registru ni navedenega 

primera, da je bil kdo pravnomočno obsojen, ker je nekomu 

dal prvo pomoč. Zakon od nas zahteva, da pomagamo, in nas hkrati 

ščiti. Zapomnimo si zelo pomembno dejstvo. Praviloma poškodovancev, 

pri katerih obstaja sum na poškodbo hrbtenice, ne premikamo, 

če pa je še življenjsko ogrožen, da ne diha oziroma obstaja 

neposredna nevarnost iz okolja za poškodovanca, gori avto, voda 

vdira v notranjost ali hudo krvavi, česar ne morete nadzirati v vozilu, 

takrat morate ne glede na poškodbe takega poškodovanca premakniti 

iz kroga nevarnosti in ga dati v krog varnosti ter tam nadaljevati 

oskrbo! 

Vrste ognjišč 

Veliko je dejavnikov, ki vplivajo na vrsto ognjišča in njegovo 

lokacijo. Najprej se moramo vprašati, za kaj konkretno 

ogenj potrebujemo. Lahko tvegamo in izdamo svojo lokacijo 

ali pa bi bilo bolje, da je ne. Z ognjem in dimom lahko tudi 

opozarjamo nase in tako usmerjamo pomoč. Želim vam, 

da vam nikoli ne bi bilo treba skrivati ognja, če pa že, imate 

zdaj priložnost, da se to naučite. 

Besedilo in ilustraciji: Igor Fortuna 

S pripomočkom 

Začeli bomo pri najbolj skritih metodah. Če imate 

lopatko, zakurite kar na njej. To naj bo za dlan velik 

ogenj, ki ga med potjo vzdržujemo z vejicami. Tak 

ogenj bomo z lahkoto skrivali, še posebno zato, ker 

se z njim gibamo in tako se tudi dim razkadi. Če nimamo 

lopatke, lahko vzamemo kos lubja. Na notranjo 

stran najprej natrosimo plast zemlje ali gline 

in na tem zakurimo. Včasih smo odtrgali drevesno 

gobo, jo z nožem izdolbli in zakurili v njej. Lahko 

uporabimo tudi kako kovinsko embalažo, karkoli 

bomo našli in lahko nosili s seboj. To so ogenjčki, s 

katerimi si lahko segrejemo hrano ali stopimo sneg 

v posodi, težko pa bi tako kaj skuhali ali se pogreli. 

Vkopano ognjišče 

Zelo uporabno je tudi ognjišče, ki ga vkopljemo v 

zemljo. Lahko skopljemo le plitvo jamo in kurimo v 

njej. V takem ognjišču pogori skoraj vse, kar vanj vržemo, 

in pogosto žerjavica v njem ostane do jutra. 

Če čez jamo položimo nekaj močnejših palic, lahko 

na njih kuhamo. Svetloba in toplota gresta bolj v 

zrak kot širino in tako se ognja ne opazi od daleč. 

Če bi bilo treba, lahko ogenj v trenutku zasujemo z 

izkopano zemljo. 

Če imamo več časa, lahko skopljemo najprej eno 

luknjo, ki naj bo globoka vsaj 35 centimetrov in s 

premerom 20 centimetrov, deset centimetrov stran 

pa še eno, ki naj bo enako globoka, vendar ožja. 

V najnižji točki naj se luknji združita, kot je prikazano 

na prvi slik. Večja luknja se uporablja kot kurišče, 

manjša pa kot zračnik. Tako ognjišče izda ponoči 

le vonj po dimu. Na njem bomo lahko kuhali in 

si pogreli roke, drugače nas bo pa zeblo in še tema 

bo kljub ognju. 

Ko smo lahko vidni 

Povsem drugače je, če se nam ni treba skrivati. Izberemo primeren 

prostor, ki ustreza požarni varnosti in nam zagotavlja dovolj kurjave. 

Nikoli ne izgubljajte časa in energije z žaganjem ter sekanjem 

polen. Položite sušico na ognjišče in kmalu boste imeli dolgi poleni, 

pozneje štiri še krajše itn. 

Zakurite lahko tudi med debloma. Tako boste porabili manj kurjave, 

toplota in svetloba pa bosta usmerjeni s smeri debel. Če ste sami, 

bo to dobro, drugače pa zakurite tako, da se bodo vsi lahko greli in 

da bo za vse dovolj svetlo. 

Na takem ognju ne potrebujete kamnov, da bi lahko kam postavili 

menažko. Na ogenj vrzite nekaj palic vodoravno in položite posodo 

na njih, dogajanje pa morate spremljati ter palice čez čas zamenjati 

z novimi. Posode ne prijemajte z golimi rokami. Večkrat se 

zgodi, da čakamo predolgo in se polna posoda prevrne ter pogasi 

ogenj. 

Bistvo vsakega ognja je žerjavica. Ves čas kurjenja moramo biti pozorni, 

da je žerjavice dovolj, zato moramo ves čas na ogenj nalagati 

tudi drobne veje. Največ napak delamo tako, da zakurimo majhen 

ogenj s tankimi vejami in potem nanj namečemo predebela polena. 

Tak ogenj nima moči in bo ugasnil, če ne bomo nekaj ukrenili. Če 

imamo dovolj žerjavice, si lahko privoščimo, da v ogenj vržemo tudi 

mokro poleno, ki bo gorelo. 

Pozor! 

Če ob ognju sušite opremo, te nikoli ne pustite brez nadzora! Lahko 

jo obesimo ob ognjišču, vendar jo moramo ves čas preverjati. Dovolj 

je, da veter spremeni smer in ogenj nam stopi podplat na čevlju ali 

pa zagori vetrovka. Lahko si pomagamo s kamni, velikimi kot pest, 

in jih segrejemo ob ognju, jih tople damo v čevelj ali oblačila in jih 

čez čas zamenjamo z novimi, lahko pa jih na koncu vzamemo s seboj 

v spalno vrečo. 

Preden se odpravimo spat, si lahko pripravimo stražni ogenj, ki zahteva 

malo več truda, lahko pa gori vso noč. Tak ogenj je prikazan 

na drugi sliki. 

24 SV SV 25

Med opravljanjem nalog 

soočanje z izzivi 

videli smo 

Podčastniki 

Nata in PzM 

že šestič na Pokljuki 

Izmenjava izkušenj in znanja pomembna 

za sodelovanje v mednarodnem okolju 

V Vadbenem centru SV na Pokljuki se je 8. marca končal enotedenski mednarodni 

zimski tabor podčastnikov Nata in PzM. Tabor, ki je potekal že šesto leto, postaja 

tradicionalen in zelo pozitivno odmeva v okviru zavezništva. Na celotedenskem 

taboru niso potekala le usposabljanja iz veščin gorskega bojevanja in sodobnega 

vodenja, temveč tudi tematske delavnice, ki so jih poleg višjih podčastnikov SV vodili 

glavni podčastnik hrvaških oboroženih sil, glavni podčastnik poveljstva ameriške 

vojske za Evropo in glavni podčastnik zavezniškega poveljstva za transformacijo 

iz Norfolka. 


Fotografije: Nataša Oblak in štabni vodnik Tadej Žun 

Tabor, ki se je začel s prihodom udeležencev 

1. marca, je namenjen podčastnikom, 

ki imajo večletne delovne 

izkušnje kot poveljniki, enotovni podčastniki, 

inštruktorji ali štabni podčastniki po činu 

višji vodnik ali višje. Temelji na zamisli vključevanja 

podčastnikov partnerskih vojsk v 

skupno načrtovanje nadaljnjega razvoja medsebojnega 

sodelovanja. Glavni dejavnik za 

zamisel in izvedbo pred šestimi leti je bilo 

intenziviranje aktivnega mednarodnega sodelovanja 

v okviru delovanja Foruma glavnih 

podčastnikov regije, cilja pa sta bila podpiranje 

in utrjevanje mednarodnega sodelovanja 

podčastniških zborov partnerstva. Velik poudarek 

so namenili prenosu izkušenj in dobrih 

praks iz obrambnih reform v Slovenski vojski 

ter iz podpore približevanju držav Zahodnega 

Balkana evro-atlantskim povezavam. Letos se 

je tabora udeležilo več kot dvajset podčastnikov 

iz enajstih držav partnerskih oboroženih 

sil Srednje in Jugovzhodne Evrope, poveljstva 

ameriške vojske za Evropo, iz zavezniškega 

poveljstva za operacije iz Bruslja, iz Natove 

šole iz Oberammergaua ter dveh operativnih 

Natovih poveljstev iz Brunssuma in Neaplja. 

Udeleženci izboljšajo obvladanje posebnih vojaških 

veščin in tudi izmenjajo izkušnje v okviru 

opravljanja dolžnosti, hkrati pa utrjujejo 

medsebojne vezi, poudari glavni podčastnik 

ameriških sil za Evropo Roy Maddocks. Zaradi 

uravnoteženega odnosa predavanj, praktičnega 

dela, kritičnega razmišljanja kot tudi skupinskega 

dela in reševanja nalog mednarodni 

tabor konkretno prispeva v okviru delovanja 

Foruma glavnih podčastnikov regije. 

Zgodovina in 

predstavitev enot SV 

Vojaško gorništvo je del nacionalne vojaške zavesti 

in ima v Sloveniji dolgo tradicijo, tako kot 

so gore in gorništvo del slovenske širše nacionalne 

zavesti. Vsako leto udeleženci tabora obiščejo 

Kobariški muzej, ki se je razvil iz muzejske 

zbirke, ki so jo leta 1990 uredili domačini. 

Med obiskom spoznavajo vojaško zgodovinsko 

dediščino Republike Slovenije in soško fronto, 

ki je bila del bojišča v prvi svetovni vojni med 

italijansko in avstro-ogrsko vojsko. Fronta je 

bila prizorišče največjega spopada v gorah v 

zgodovini človeštva in največji spopad na Slovenskem. 

Ogledu muzeja je sledila predstavitev 

Večnacionalnega centra odličnosti za gorsko 

bojevanje (VCOGB) in 132. gorskega bataljona, 

nato pa so se jim pridružili pripadniki enote vojaške 

policije z oddelkom PEST. Skupina ostrostrelcev 

in oddelek sta izvedla taktično vajo s 

situacijskim streljanjem, udeležencem pa so 

prikazali približevanje objektu, vstop v objekt z 

nasilnim odpiranjem vrat in čiščenje prostorov. 

»Vaši pripadniki vedo, kaj delajo,« so po ogledu 

njihove taktične vaje povedali podčastniki. Po 

taktični vaji so si ogledali statično prestavitev 

opreme in oborožitve vojaške policije ter tudi 

sami preizkusili orožje, ki ga uporablja enota. 

osnov vojaškega gorništva. »Spominjam se prvega 

tabora, na katerem smo si postavili kar visoke 

cilje usposabljanja. Kot inštruktor sem bil 

pred izzivom, da izvedem tematike, ki so mi 

bile zaupane, in sicer s področja gorništva, reševanja 

ter vojaškega usposabljanja v hribih,« 

pove štabni vodnik Pogorevc. »Izvajali smo 

jih namreč enako kot za pripadnike Slovenske 

vojske, ki že imajo predznanje, kar pa je bilo za 

nekatere udeležence pretežko. Danes sledimo 

cilju, da udeležencem tabora damo občutek, 

kaj pomeni biti gornik in delovati v takem okolju, 

hkrati pa mu ne vzamemo volje.« Poudari, 

da je vedno najpomembnejša varnost, zato še 

pred pohodom v gorskem svetu v zimskih razmerah 

preverijo osnovno znanje udeležencev. 

Inštruktorji pregledajo opremo in jo pripravijo, 

vendar pa je oprema že malo dotrajana, zato 

so pri opravljanju nalog zelo previdni. »Oprema 

vojaških gornikov se veliko hitreje obrabi 

že zaradi podnebnih razmer in terena, na katerem 

jo uporabljamo. Kljub temu nalogo opravimo 

dobro in varno, kar je najpomembneje,« 

še doda. 

»Glede na predhodno znanje jih razdelimo v 

dve skupini, jih še enkrat seznanimo z opremo, 

ki jo bodo uporabljali, in se odpravimo na 

celodnevni pohod,« pove štabni vodnik Tadej 

Žun. Četrti dan tabora so udeleženci odšli na 

celodnevno turo z delovnimi točkami, na katerih 

so jih seznanili z osnovami vojaškega gorništva 

in bojevanja v goratem svetu. V praksi 

so uporabili tehnike reševanja izpod plazov z 

uporabo lavinske sonde in žolne, seznanili so 

se s tehnikami prereza snežne odeje in se naučili 

izdelovati iglu ter snežne luknje za bivakiranje. 

Preizkusili so tudi turne smuči in spoznali 

tehniko pravilnega gibanja ter smučanja 

s turnimi smučmi. »Pri tem je pomembno, da 

ima vsak izmed nas inštruktorjev občutek in 

dovolj izkušenj, da znanje prenesemo na udeležence. 

Skupina je mešana in tako kot vsako 

leto udeleženci prihajajo iz različnih rodov, kot 

Vsako leto več udeležencev 

Kot je povedal glavni podčastnik štabni praporščak 

Igor Tomašič, so bili na prvem zimskem 

taboru podčastniki iz štirih držav, na 

drugi zimski tabor pa se je na povabilo odzvalo 

že osem držav iz regije. Zaradi visoke 

profesionalnosti in zviševanja ravni znanja s 

področja vodenja, vzpostavitve avtoritete, profesionalnega 

odnosa in odgovornosti ter izvajanja 

usposabljanja in urjenja je tabor v regiji 

postal prepoznaven. »Udeleženci so veliko 

bolje pripravljeni, saj tabor vključuje poleg 

usposabljanja iz tovrstnega znanja tudi program 

usposabljanja iz individualnih veščin in Čakali so jih izzivi 

posebnega vojaškega znanja,« pove namestnik Kot vsako leto so jim vojaški gorski inštruktorji 

tudi letos pripravili program usposabljanja iz 

vodje tabora štabni vodnik Marko Pogorevc. 

Izzivi sodobnega voditeljstva 

26 SV SV 27

Oddelek PEST se predstavi 

Obisk Kobariškega muzeja 

Udeleženci tabora z inštruktorji VCOGB 

je letalstvo ali mornarica, glavno pri tem pa je, 

da razvijamo medsebojno spoštovanje,« poudari 

štabni vodnik Pogorevc. 

Še pred odhodom s tabora je sledilo tekmovanje 

v oteženih zimskih razmerah, na njem pa 

so podčastniki tekmovali v preverjanju individualnih 

veščin gorskega bojevanja. »Zapomnil 

sem si podčastnika, ki se je tabora udeležil pred 

tremi leti. Prvič je stal na smučeh in prvič je 

videl sneg,« z nasmehom pove štabni vodnik 

Pogorevc. »Z veliko volje in spodbujanjem kolegov 

na taboru mu je v sedmih dneh uspelo 

ne le stati na smučeh, temveč se je odločil tudi 

za tekmovanje. Res je, da so drugi udeleženci 

porabili približno deset minut na krog, on pa 

kar dobro uro, toda vsi smo ga počakali in ga 

z glasnim ploskanjem spodbujali, da je končal 

tekmo. Ko vidiš, kako se med udeleženci tabora 

razvije prijateljski odnos, veš, da je tabor dosegel 

to, kar si želimo vsi. Skozi težke razmere 

na terenu med različnimi narodi vzpostavijo 

dobre odnose, ki bodo ostali še dolgo potem, 

ko bo tabor končan.« 

Tematske delavnice 

spodbujale aktivno 

sodelovanje udeležencev 

Cilji tabora so tudi zviševanje ravni znanja in 

vojaških veščin podčastnikov, izmenjava medsebojnih 

izkušenj ter spodbuda nadaljnjega razvoja 

podčastniških zborov vojsk udeleženk. 

Udeleženci tabora so na tematski delavnici, ki 

jo je vodil praporščak Robert Rotar, spoznavali 

pomen in vlogo mentoriranja glavnega 

Celodnevni 

pohod 

podčastnika bataljona oziroma kandaka afganistanske 

nacionalne vojske v mednarodni 

operaciji Isafa. Predstavil jim je trenutne varnostne 

razmere v Afganistanu in težave, s katerimi 

se srečujejo pripadniki afganistanske vojske. 

»Pomembno vlogo v mednarodni operaciji 

Isafa imajo tudi podčastniki. Vsi vemo, kaj je 

vloga podčastnika. Prenos znanja na afganistansko 

vojsko je operacija, ki zahteva predanost 

in potrpežljivost, saj sta njihova kultura 

ter način življenja drugačna. Raven znanja 

pripadnikov je različna in večina jih še vedno 

ne zna pisati ter brati, nikakor pa si ne smemo 

dovoliti, da bi jih s svojim vedenjem in delovanjem 

žalili,« poudari. Sledila je izmenjava izkušenj 

med udeleženci v angleškem jeziku. 

Višji praporščak Janez Šmid je vodil delavnico 

o vlogi glavnih podčastnikov v razgibanem in 

dinamičnem mednarodnem okolju. 

Od udeležencev tovrstne delavnice vedno zahtevajo 

aktivno sodelovanje in podajanje svojih 

mnenj ter pobud na akademski ravni. Na začetku 

vsi udeleženci predstavijo sebe in podčastniški 

zbor svojih oboroženih sil. Ob tem je 

potekala tudi izmenjava izkušenj glede razvoja 

in delovanja podčastniških zborov vojsk udeleženk. 

Nadaljevali so z načrtovanjem usposabljanja 

individualnih vojaških veščin, glavni 

podčastnik ameriških sil za Evropo Roy Maddocks 

pa jim je predstavil pomen mednarodnega 

sodelovanja podčastniških zborov v regiji. 

Skozi teoretični del izvedbe tečaja so, kot 

so povedali tečajniki, opazili, da jih družijo 

enaki izzivi in težave. 

Na taboru so kot predavatelja gostili tudi visokega 

podčastnika hrvaške vojske Davorja 

Petka, ki je opravljal delo vodje JMTT v NATO 

JFC Brunssum, zdaj pa je glavni podčastnik 

hrvaške vojske. V okviru delavnice o sodobnem 

vodenju, ki jo je organiziral, so se udeleženci 

praktično preizkušali pri situacijskem 

vodenju in uporabi metode DISC na terenu. 

Pomen Natove strategije in priporočenih 

usmeritev za doseganje standardov pri delovanju 

ter razvoju podčastniških zborov je predstavil 

glavni podčastnik NATO ACT višji štabni 

praporščak Marc Wiccks. 

Na delavnicah so tako spoznavali boljše, sodobnejše 

in učinkovitejše vodenje ter delo z vojaki, 

uveljavljanje in spoštovanje vojaške etike, 

vrednot ter vojaškega profesionalizma in vlogo 

ter pomen podčastniške linije v mednarodnem 

okolju in operacijah. Poseben pomen so namenili 

tudi sledenju Natovi direktivi pri razvoju 

podčastniških zborov, ki je bila sprejeta leta 

2010. 

Slovenski podčastniški 

zbor v dvajsetih letih razvil 

novodobnega podčastnika 

Glavni podčastnik ameriškega poveljstva za 

Evropo FLTCM Roy Maddocks je opozoril 

na izzive in naloge, ki še čakajo podčastniški 

zbor SV. »Napredek v razvoju podčastniškega 

zbora, ki ga je naredil od ustanovitve delovne 

skupine leta 2002 do danes, je izjemen, vzoren 

in predvsem hiter,« poudari. Tovrstne tabore 

vidi predvsem kot pomemben prispevek k 

zavedanju, da je v delovanju v mednarodnem 

okolju, ko ni časa za odziv na delovanje okolice 

in se moraš hitro odzvati na dogodek, zelo pomemben 

vidik vzpostavitve medsebojnih odnosov 

s partnerskimi državami. »Lahko rečemo, 

da je SV pri tem trenutno zelo uspešna, saj 

podčastniški zbor velja za vodilnega v širši regiji, 

načelnik GŠSV pa je zelo cenjena in spoštovana 

osebnost v vrhu Nata ter partnerskih 

vojskah,« še pove FLTCM Maddocks. 

Mednarodni tabor, ki ga vsako leto vodi organizacijski 

odbor podčastnikov SV pod vodstvom 

glavnega podčastnika SV štabnega praporščaka 

Igorja Tomašiča, z izvajanjem proaktivne 

vloge v okviru mednarodnega vojaškega sodelovanja 

izboljšuje ugled Slovenske vojske in Slovenije 

v regiji ter zavezništvu. »Slovenska vojska 

se kaže kot kredibilen, resen in zanesljiv 

partner. Mednarodni zimski tabor je tudi v Natovem 

katalogu mednarodnega sodelovanja in 

usposabljanja. Organizacija in izvedba takšnih 

mednarodnih dogodkov sta enkratni priložnosti 

za nadaljnjo uveljavitev ter potrditev 

podčastniškega zbora SV,« poudari štabni praporščak 

Tomašič. »Podčastniki na mednarodnem 

zimskem taboru pridobijo novo znanje, 

predvsem pa delajo v razmerah, kakršnih v karieri 

še niso doživeli. Vojaški profesionalizem 

podčastnikov je vedno višji, saj se zavedajo, kaj 

predstavljajo in kaj je njihova vloga.« Naučili so 

se veliko. Kot radi povedo udeleženci tabora, 

je delo vojaškega gornika izjemno težko, toda 

hkrati tudi zelo lepo ne glede na vreme ali teren. 

K odličnosti tabora 

pripomogli inštruktorji 

VCOGB in 132. GORB 

Ko spregovorimo z udeleženci mednarodnega 

tabora, slišimo le pohvale. Pri tem je treba poudariti 

tudi delo ljudi, ki skrbijo, da vse poteka 

v redu. V Vadbenem centru SV na Pokljuki 

imajo podčastniki SV podporo pri izvedbi 

mednarodnega tabora, tam pa so tudi izvrstna 

hrana in čisti bivalni prostori. Kot je dejal 

glavni podčastnik zavezniškega poveljstva za 

transformacijo iz Norfolka CSM Marc Wicks, 

je zelo pomembno, da se ljudje na tovrstnih taborih 

počutijo dobro in sproščeno. »Okolje, ki 

ga ponuja Pokljuka, je za mednarodni tabor izvrstno. 

Ne le zrak in okolica, tudi možnosti, ki 

jih ta ponuja za urjenje individualnih veščin, je 

zelo veliko. Tokrat se tabora udeležujem prvič 

na povabilo glavnega podčastnika SV štabnega 

praporščaka Tomašiča, toda zagotavljam vam, 

da se bom še vrnil.« 

Glavni enoti za izvedbo podčastniškega tabora 

sta Večnacionalni center odličnosti za 

gorsko bojevanje in 132. GORB. Vodja tabora 

enotovni podčastnik 132. GORB višji štabni 

vodnik Matjaž Nardin, njegov namestnik 

štabni vodnik Marko Pogorevc in inštruktorji 

štabni vodnik Tadej Žun, štabni vodnik Rudi 

Komac iz VCOGB ter vodnik Žiga Kalajžič iz 

132. gorskega bataljona skrbijo za na visoki 

ravni izvedeno usposabljanje iz veščin gorskega 

bojevanja in gibanja na goratem območju. 

»Za nas je vsakič, ko delamo s tujci, nova izkušnja, 

ni pa to nekaj, česar ne poznamo. Pripadniki 

so zelo domači v tem okolju in ker v 

VCOGB usposabljamo več tujcev kot pripadnikov 

SV, je vsak tak dogodek nova pozitivna izkušnja.« 

Pred dobrimi tremi leti so gostili podčastnika 

iz Navy Seals, ki je glas o znanju, ki ga 

imajo inštruktorji VCOGB, ponesel v tujino. 

»Ni minilo leto dni in že smo imeli na usposabljanju 

pripadnike Navy Seals,« pove Pogorevc. 

»Ta povezava se je zgodila prek kampa in 

mednarodni tabor je tako tudi promocija našega 

centra odličnosti.« 

28 SV SV 29 

Prikaz iskanja 

ponesrečenca 

pod plazom 

Še zadnja 

preizkušnja

predstavitev orožja in opreme 

Simulatorja in 

trenažer sistema 

roland 

V 9. bataljonu ZO usposabljanju in urjenju posameznika, 

posadk ter enote namenjajo velik pomen, zato se pripadniki 

skoraj vsak dan usposabljajo na sobnih simulatorjih in trenažerjih. 

Tudi posadke baterije raketnega sistema roland za 

izboljšanje usposobljenosti redno uporabljajo simulatorje in 

trenažerje. Ti omogočajo vrhunsko usposabljanje pripadnikov 

z najmanjšimi stroški, njihova tehnološka dovršenost pa 

zagotavlja ustvarjanje skoraj vseh okoliščin in pogojev realnega 

bojišča. Posadke raketnih orožij sistema roland se 

urijo na taktičnem simulatorju roland, vzdrževalci raketnih 

sistemov na tehničnem simulatorju za usposabljanje vzdrževalcev 

ter vozniki vozil na trenažerju za usposabljanje voznikov 

sistema roland. 

Besedilo: Marko Pišlar in Aleš Umek 


Taktični simulator roland 

Taktični simulator raketnega sistema roland je 

kompleksna naprava. Uporablja se za osnovno 

usposabljanje in urjenje novih pripadnikov 

raketne baterije roland kot tudi dousposabljanje 

ter urjenje že izkušenih posadk raketnega 

orožja. Simulator omogoča usposabljanje 

od najosnovnejših postopkov posameznika 

in posadke do najzahtevnejših oblik bojnega 

delovanja. Sestavljen je iz upravljalnega 

pulta, na katerem so štirje zasloni, prek katerih 

inštruktor spremlja delovanje simulatorja in 

delo posadk med usposabljanjem oziroma urjenjem. 

Računalnik, ki skrbi za nemoteno delovanje 

simulatorja, neprestano beleži vse 

aktivnosti, ki jih izvajajo inštruktor in vadbenci. 

Podatke shranjuje v primerne protokole in 

tako s pomočjo analitičnih procesov omogoča 

inštruktorju nadaljnje načrtovanje usposabljanja 

oziroma urjenja, poveljniku pa vpogled 

v usposobljenost posameznikov, posadk 

in enote kot celote. Poleg upravljalnega pulta 

simulator sestavljata tudi kabini, v katerih 

je oprema, ki je enaka upravljalnim konzolam 

v pravem raketnem orožju roland, kar pomeni, 

da so posamezni deli zamenljivi z deli v 

bojnih vozilih, to pa bistveno poenostavi tudi 

vzdrževanje simulatorja. V raketni bateriji roland 

imajo trenutno v uporabi dva simulatorja, 

ki lahko delujeta samostojno ali povezana 

med seboj. Povezana simulatorja omogočata 

usposabljanje v tako imenovanem centraliziranem 

bojevanju. Z izbiro različnih scenarijev, 

ki so prilagojeni realnim razmeram, 

je mogoče ustvariti skoraj vse okoliščine realnega 

bojišča. Inštruktor lahko tako pripravi 

scenarije, ki so tako kompleksni, da jih lahko 

izvajajo le najbolj opremljene in izurjene 

koalicijske sile. Na simulatorju se izvajajo začetna 

usposabljanja posadk v postopkih zagona 

raketnega sistema roland, pri čemer 

V kabini taktičnega 

simulatorja roland je oprema, 

ki je enaka upravljalskim 

konzolam v pravem raketnem 

orožju. 

pripadniki šele spoznavajo delovanje sistema. V nadaljevanju se s simulatorjem 

posamezniki in posadke urijo v identifikaciji, sledenju ter 

uničenju ciljev v zračnem prostoru, ob tem pa poteka analiza vseh elementov 

in postopkov bojnega delovanja. Posadke se urijo tudi v komunikaciji 

med seboj in s centrom za upravljanje z ognjem ter v pogojih 

elektronskega motenja na sistemu za poveljevanje in kontrolo. Zelo 

pomembno je tudi urjenje v uporabi protiukrepov, ki se izvajajo med 

elektronskim motenjem radarskih sistemov, saj le njihova uspešna uporaba 

bistveno zviša možnost preživetja posadke v pogojih elektronskega 

bojevanja. Taktični simulator omogoča vrhunsko usposabljanje 

z najmanjšimi stroški, kar je pomembno, saj taktična vaja z bojnim streljanjem 

predstavlja strošek, ki je višji od običajnega celoletnega stroška 

delovanja enote. Prvi taktični simulator raketnega sistema roland 

so v enoti dobili aprila 2002, ko se je končala gradnja logistično-trenažnega 

objekta, vanj pa je bil nameščen s pomočjo pripadnikov 

nemških oboroženih sil iz šolskega centra zračne obrambe nemške 

vojske iz Rendsburga. Še dva simulatorja so v enoto dobili leta 2005. 

S selitvijo enote v Vojašnico Jerneja Molana v Cerklje ob Krki so tja 

preselili tudi simulatorje v ta namen pripravljeno učilnico. 

Trenažer za usposabljanje voznikov roland 

z gabaritno-težinsko nadgradnjo 

Tehnični simulator za usposabljanje 

vzdrževalcev sistema roland 

Tehnični simulator za usposabljanje vzdrževalcev na raketnem sistemu 

roland je namenjen usposabljanju vzdrževalcev na drugi in tretji 

stopnji vzdrževanja. Tehnični simulator omogoča simuliranje okvar 

in napak na posameznih delih raketnega orožja roland, vzdrževalec 

pa jih mora poiskati ter odpraviti. Simulator je sestavljen iz takih 

komponent kot v raketnem orožju. Namenjen je urjenju vzdrževalcev 

in osnovnemu usposabljanju operaterjev na raketnem orožju roland. 

V raketni bateriji roland je od decembra 2005, ko so iz Nemčije v Slovenijo 

dobili dodatno pošiljko opreme mobilnega raketnega sistema 

zračne obrambe kratkega dosega roland. Tehnični simulator predstavlja 

pomembno dodano vrednost za enoto, saj se je z njegovo pridobitvijo 

kakovost usposabljanja bistveno izboljšala. Na trenažerju lahko 

vzdrževalce usposabljajo in urijo kar v domovini, zato jih ni več treba 

pošiljati na izo braževanja v tujino. Usposabljanje na tehničnem simulatorju 

je vključeno tudi v načrt in program usposabljanja za operaterje 

na raketnem orožju roland. Operaterji se na njem poučijo o delovanju 

raketnega orožja in njegovem osnovnem vzdrževanju, kar bistveno 

Tehnični simulator za usposabljanje vzdrževalcev sistema 

roland se uporablja za usposabljanje vzdrževalcev na drugi 

in tretji stopnji vzdrževanja. 

S simulatorjem roland se posamezniki in posadke urijo tudi 

v identifikaciji, sledenju ter uničenju ciljev v zračnem prostoru. 

zmanjša število okvar, tako pa se znižajo tudi stroški za vzdrževanje 

raketnega sistema. Tehnični simulator ni namenjen le usposabljanju in 

urjenju, saj se lahko z njegovo pomočjo izvajata tudi diagnosticiranje 

okvar na posameznih sestavnih delih ter preizkus pravilnosti njihovega 

delovanja. Omogoča tudi kondiciranje tehnično najobčutljivejših komponent 

raketnega orožja, kot so radarski oddajniki in oddajniki signalov 

vodenja raket ter naprav za izvajanje pozitivne identifikacije ciljev 

v zračnem prostoru (Identification Friend or Foe – IFF). 

Trenažer za usposabljanje voznikov 

Raketni sistem roland je na podvozju vozila MAN-Mil 8 x 8 in je izredno 

sposoben za vožnjo po terenu. Zaradi visokega težišča nadgradnje 

se je treba pred vožnjo po terenu na to navaditi, zato v enoti 

uporabljajo trenažer za usposabljanje voznikov. Vozilo trenažerja je 

enako kot vozilo raketnega sistema roland in je z njim zamenljivo, bistvena 

posebnost pa je v nadgradnji, ki je v trenažni izvedbi vozila le 

gabaritno-težinska. Vozniki se s tem trenažerjem lahko usposabljajo 

in urijo v ekstremnih terenskih razmerah vožnje brez bojazni, da bi se 

poškodovala nadgradnja raketnega sistema. 

Inštruktor prek upravljalskega pulta spremlja delovanje taktičnega 

simulatorja roland in delo posadk med urjenjem. 

30 SV SV 31

NAPISALI STE 

ste vedeli? 

Delovna skupina 

za nova 

postrojitvena 

pravila 

V Vojašnici Edvarda Peperka pripadniki delovne skupine pripravljajo 

nova postrojitvena pravila SV. Na podlagi Ukaza 

načelnika GŠSV brigadirja Dobrana Božiča je bila namreč 9. 

januarja oblikovana delovna skupina za pripravo novih postrojitvenih 

pravil SV. 

Besedilo: praporščak Andrej Jurjevič 


Preoblikovanje in nova pravila 

Namera načelnika GŠSV je, da se skladno s preoblikovanjem SV posodobijo 

tudi nova postrojitvena pravila. V preteklih 22 letih je SV naredila 

velik korak v razvoju, predvsem pa se je dokazala v sposobnosti 

prilagoditi se vsem sodobnim izzivom tako v domovini kot tudi v 

zavezništvu. Na nekaterih temeljnih področjih je nujno in zadnji čas, 

da se uvedejo spremembe ter se prilagodi razmeram. Prav postrojitvena 

pravila so tisto področje, ki je bilo v preteklih letih zapostavljeno. 

Preoblikovanje in transformacija SV sta priložnost, da to popravimo 

ter določimo nova pravila, ki bodo izražala in predstavila SV kot 

urejeno organizacijo, disciplinirano, strumno in predvsem poenoteno 

tudi na področju postrojitvenih pravil. 

Čas, ki ga živimo, je po svoje zelo težek in poseben, vendar je to priložnost, 

da se med transformacijo in preoblikovanjem SV obrnemo k 

ljudem, našim pripadnikom. Glavni cilj delovne skupine je, da napiše 

nova postrojitvena pravila, ki bodo sledila novi strukturi SV in jasno 

utrdila ter poudarila urejenost, discipliniranost, strumnost in kohezivnost 

v vseh PE SV. 

Ob tem nam je pomembno, da izpolnimo pričakovanja, da bodo 

nova postrojitvena pravila jasno poudarila ponos vsakega pripadnika 

SV in našo vojaško tradicijo, temelječo na zgodovini slovenskega 

naroda. 

Zaslužni posamezniki 

Delovno skupino sestavlja deset članov, ki so razdeljeni v štiri 

podskupine. 

Prva podskupina ima nalogo, da na novo napiše in opredeli vse glede 

individualnih in skupinskih postrojitvenih pravil: 

– vodja podskupine je praporščak Andrej Jurjevič; 

– štabni vodnik Matevž Scheicher je namestnik in koordinator med 

podskupinami (Šola za podčastnike); 

– višji vodnik Benjamin Prelog je član (CU Vipava – PSVR Bohinjska 

Bela); 

– višji vodnik Ludvik Baloh je član (vojaška zdravstvena enota). 

Druga delovna podskupina pripravlja individualna postrojila z orožjem, 

njena naloga pa je, da pripravi in napiše na novo vsa postrojila 

z orožjem (AP F 2000S, Pi beretta 92 FS, LPM minimi para – H, 

FN mag): 

– vodja podskupine je štabni vodnik Aleš Ivančič Plevnik (14. inženirski 

bataljon); 

– štabni vodnik Jurij Primšar je član (10. MOTB); 

– višji vodnik Klemen Kotnik je član (20. MOTB); 

– višji vodnik Benjamin Prelog je član (CU Vipava – PSVR Bohinjska 

Bela). 

Tretja delovna podskupina mora pripraviti vse glede protokolarnega 

dela novega postrojitvenega pravilnika: 

– vodja podskupine je višji štabni vodnik Damjan Hribar (enota za 

protokol); 

– višji štabni vodnik Andrej Vrviščar je član (Kabinet načelnika 

GŠSV); 

– višji štabni vodnik Andrej Blatnik je član (enota za protokol); 

– štabni vodnik Matevž Scheicher je član (Šola za podčastnike). 

V vse faze nastajanja novega postrojitvenega pravilnika so aktivno 

vključeni tudi strokovni sodelavci. Predloge podskupin skupaj pregledamo, 

uskladimo in dopolnimo ali tudi spremenimo. 

Posebej želim poudariti, da nam veliko pomagajo poveljnik enote za 

protokol major Marko Hlastec, nadporočnik Dušan Pavli in poročnica 

Viktorija Virag iz enote za protokol. 

Fotografije za nova postrojitvena pravila SV so delo fotografa na MO 

Bruna Toiča. 

Potek dela 

Vse, kar podskupine napišejo, višji vodnik Ludvik Baloh iz vojaške 

zdravstvene enote tehnično obdela in uredi, vključno s fotografijami. 

Delo v vseh štirih podskupinah je natančno načrtovano in vodeno. 

Ko je posamezno poglavje napisano, pregledano in usklajeno, se sestane 

četrta podskupina za pregled in potrjevanje končnega predloga 

po posameznih poglavjih: 

– vodja četrte podskupine je praporščak Andrej Jurjevič; 

– višji štabni vodnik Andrej Vrviščar je namestnik (Kabinet načelnika 

GŠSV); 

– višji štabni vodnik Damjan Hribar je član (enota za protokol); 

– štabni vodnik Matevž Scheicher je član in koordinator (Šola za 

podčastnike). 

Zelo pomembno poglavje v novih postrojitvenih pravilih je vloga in 

odgovornost enotovnih podčastnikov pri izvajanju postrojil. Zaradi razvoja 

podčastniškega zbora SV in njegove vedno pomembnejše vloge 

v domovini kot tudi primerljivosti z drugimi vojskami v zavezništvu 

je nujno, da se predpiše ter v praksi izvaja ena izmed temeljnih nalog 

enotovnega podčastnika. 

Želimo si predvsem, da bodo nova postrojitvena pravila dobra podlaga 

za usposabljanje in urjenje pripadnikov SV. To je tudi naše glavno 

vodilo pri delu vseh članov delovne skupine. Rok za pripravo končnega 

predloga novih postrojitvenih pravil SV je 5. april 2013. 

Kaj so bili alpski 

izvidniški vodi 

Teritorialne 

obrambe? 

Alpski izvidniški vodi so bili v 80. letih prejšnjega stoletja v 

strukturi slovenske Teritorialne obrambe posebnost zaradi izbranosti 

moštva in izurjenosti za delovanje v posebno zahtevnih 

razmerah, s svojo vojaško učinkovitostjo pa so naznanjali 

vizijo razvoja slovenske TO, ki se je pozneje dokazala v 

vojni za samostojnost Slovenije leta 1991. 

Besedilo: Blaž Torkar 

Častni znaki 

svobode 

odlikovanja v sv 

Častni znak svobode Republike Slovenije je bil ustanovljen leta 

1992 z Zakonom o odlikovanju častni znak svobode Republike 

Slovenije (Uradni list RS, št. 24/92) in se še danes podeljuje 

kot najvišje odlikovanje Republike Slovenije za zasluge 

pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti Republike 

Slovenije oziroma le v zvezi z navedenimi dejanji, ki so povezana 

z osamosvojitvijo. Častni znaki svobode Republike Slovenije 

se delijo na zlati častni znak svobode Republike Slovenije 

(111 podeljenih znakov), srebrni častni znak svobode 

Republike Slovenije (164 podeljenih znakov) in častni znak 

svobode Republike Slovenije (546 podeljenih znakov). 

Besedilo: Klemen Vidmar, dipl. var. 

Odlikovanje ima obliko spiralnega, 

nabrazdanega traku, ki se od 

oboda proti sredini rahlo vzpenja. 

Premer odlikovanja je 40 mm, širina 

traku pa 2,5 mm. V sredini je izbočena 

okrogla emajlirana ploščica 

v barvah slovenske zastave. 

Zlati častni znak svobode je izdelan 

iz pozlačene kovine in emajla. 

Srebrni častni znak svobode 

je izdelan iz posrebrene kovine, 

srednja ploščica je pozlačena, z 

emajlom. Častni znak svobode je 

izdelan iz posrebrene kovine in 

emajla. 

Intenzivna prizadevanja za ustanovitev alpskih izvidniških enot so se 

pri nekaterih poveljnikih slovenske TO stopnjevala že konec 70. let prejšnjega 

stoletja. TO je bila namreč predimenzionirana in organizacijsko, 

ne pa tudi po opremi in oborožitvi neprimerna za delovanje na fronti, 

posebno ne za delovanje na začasno zasedenem ozemlju. V letih od 

1980 do 1990 je TO opravila tako imenovano tretjo fazo razvoja, in 

sicer v letih 1983 in 1984 je bila opravljena analiza organizacijskomobilizacijskega 

razvoja, na njeni podlagi pa je bil predsedstvu Socialistične 

republike Slovenije (SRS) v obravnavo in sprejetje predlagan 

nov načrt organizacijsko-mobilizacijskega razvoja, ki je bil predhodno 

usklajen s smernicami in merili razvoja TO Slovenije. Eden izmed ciljev 

je bil tudi zmanjšanje števila pripadnikov TO, predvsem manevrske komponente, 

in s tem povečanje prostorskih sil, pri tem pa so se zmanjševale 

predvsem manevrske enote, ki so popolnjevale JLA. Ustanovili bi 

nove enote, ki bi bolj ustrezale bojnim in prostorskim razmeram ob začasni 

zasedenosti ozemlja. Po novem mobilizacijskem razvoju so bili 

leta 1986 v Sloveniji oblikovani alpski izvidniški vodi, in sicer 21. ALPIV 

Jesenice, 22. ALPIV Radovljica, 23. ALPIV Tržič, 24. ALPIV Ravne na Koroškem, 

25. ALPIV Tolmin ter 26. ALPIV Bovec. Poleg teh vodov so nastali 

še alpski izvidniški vodi v Kranju in Kamniku. Z izbiro moštva (vrhunski 

gorniki, alpinisti, smučarji in gorski reševalci), sodobno opremo 

(alpinistično, smučarsko in reševalno), lahko pehotno oborožitvijo (avtomatsko 

in ostrostrelsko), urjenjem za posebno delovanje (velika gibljivost, 

samozadostnost in preživetje) ter s taktičnim bojnim delovanjem 

so postavili temelje konceptu oblikovanja, razvoja, urjenja ter uporabe 

gorskih enot Slovenske vojske oziroma delovanja in uporabe enot 

SV na težko prehodnem terenu ter v skrajnih vremenskih razmerah. 

Nadomestni znaki so kovinski pravokotniki v velikosti 4 x 36 mm. Na 

sredini so trije emajlirani kvadratki v velikosti 3 x 3 mm v barvah slovenske 

zastave. Nadomestni zlati častni znak svobode je izdelan iz 

pozlačene kovine in emajla. Nadomestni srebrni častni znak svobode 

je izdelan iz posrebrene kovine in emajla, srednji del (14 mm) je 

pozlačen. Nadomestni častni znak svobode je izdelan iz posrebrene 

kovine in emajla. 

Avtor odlikovanja častni znak svobode Republike Slovenije je Kostja 

Gatnik, ki se je za spiralno obliko odlikovanja odločil zaradi simboličnih 

pomenov spirale. 

Zlati častni znak svobode visi na svilenem traku. Trak je vzdolžno razdeljen 

na tri enako široka polja. Srednji trak je razdeljen še na tri polja 

v barvah klasične slovenske trobojnice, zunanja dva sta pa modra. 

Simbolično to predstavlja Slovenijo v Evropi. 

Nosilci zlatega, srebrnega in častnega znaka svobode Republike Slovenije 

nosijo nadomestni trakec pred vsemi priznanji Ministrstva za 

obrambo Republike Slovenije, priznanji načelnika GŠSV, bojnimi spominskimi 

in spominskimi priznanji oziroma znaki. Pri teh odlikovanjih 

oziroma znakih je nadomestni trak povsem drugačen od standardnih 

v SV, in sicer dolžina, višina in videz, zato je Švajncer, ki je tudi avtor 

prvih odlikovanj SV, naročil pri uradnem dobavitelju odlikovanj SV 

Aurei Celje, da se za potrebe vojske izdela nov trakec. Izbral je rdečo 

barvo, ki je simbolična za najvišja odlikovanja po svetu, v sredini 

pa je pustil kvadrate v barvah zastave. Glede na stopnjo se prilagodi 

tudi barva notranje aplikacije. 

V Slovarju simbolov (Dictionnaire des symboles, Jean Chevalier & 

Alain Gheerbrant, 1969, Editons Robert Laffont S. A.) predstavijo tudi 

spiralo: 

1. Spirala, ki je pogosta naravna oblika, evocira razvoj neke sile, nekega 

stanja. 

2. V vseh kulturah je ta lik nosilec simboličnih pomenov. To je odprt in 

optimističen motiv. 

3. Spirala orisuje pojav krožnega gibanja. Podpira in nadaljuje to gibanje 

do neskončnosti. Spirala hkrati simbolizira izžarevanje, širjenje, 

razvoj, krožno kontinuiteto napredovanja in rotacijo nastanka. 

4. Zimski solsticij je simboličen, ničelni trenutek v majevski kozmologiji 

in njegov simbol je spirala. To je kritični trenutek, ko je treba zagotoviti 

ponovni začetek letnega ciklusa. 

5. Spirala s pravilno izbrazdanimi zavoji označuje gibanje človeškega 

življenja, ki izmenično potuje skozi dobro in zlo. 

32 SV SV 33

medgeneracijsko sodelovanje 

iz protokola 

Ohranjanje 

smisla v starosti 

Čar ali nujnost 

obdarovanja 

Starost in smrt, tabu sodobne družbe. Ni pomembno, s kakšnimi 

besedami, v kakšnem tonu o njiju govorimo, kako 

ju razumemo, pomembno je predvsem, kako ju sprejemamo 

in doživljamo. Smiselno doživljanje starosti je temeljnega 

pomena, ne le za staro, temveč za vse tri generacije. Če 

naši nekdanji pripadniki izgubljajo smisel, kje naj ga išče, 

od koga naj se uči mladi vojak. 

Besedilo in fotografija: Peter Košak, organizator mreže MS 

Marec je minil v znamenju številnih praznikov, posvečenih tako 

ženskam kot tudi moškim. Ženske so tako praznovale 8. 

marec, dan žena in deklet, ter 25. marec, materinski dan ali 

dan Marijinega oznanjenja, moški pa so praznovali 10. marec, 

dan mož in fantov, ki je v krščanski cerkvi dan mučenikov, 

ter 19. marec, dan očetov, oziroma praznik svetega Jožefa ali 

jožefovo. Seveda ne smemo pozabiti tudi na slovenski praznik 

luči in ljubezni – gregorjevo, dan, ko lahko tako kot na 

valentinovo bližnjim izkažemo svojo ljubezen. 

Besedilo: Mateja Kirn 

Fotografiji: Bruno Toič 

Medgeneracijska solidarnost je na preizkušnji, 

kajti vse strokovne službe in druge javne 

ustanove morajo pri odločanju o pomoči 

upoštevati načelo subsidiarnosti, kar pomeni, 

da je za socialno varnost in svojo blaginjo ter 

blaginjo svoje družine odgovoren predvsem 

vsak sam. Pri tem ne gre pozabiti, da subsidiarnost 

pomeni tudi dolžnost politične oblasti, 

da ukrepa v razmerju do posameznika in skupnosti 

tako, da se lahko uresničita kot takšna. 

Sektor za vojaške zadeve je v skrbi za nekdanje 

pripadnike SV našel metode, s katerimi 

je povezal znanstvena spoznanja različnih 

strok, kulturno okolje, družbene zmogljivosti, 

družino, civilno družbo in ministrstvo z enim 

ciljem, solidarnim sožitjem vseh treh generacij. 

Usposabljanje voditeljev za vodenje medgeneracijskih 

skupin za kakovostno staranje 

na MO je enkraten primer stroke socialnega 

dela, ki člane povezuje po stanovski pripadnosti 

in tako predstavlja dodano vrednost 

medgeneracijskim odnosom znotraj ministrstva, 

med njegovimi nekdanjimi pripadniki in 

v družbi v celoti. 

nost v skupini je pogovor, ki se nanaša na teme, ki člane povezujejo. 

Razvija se kultura poslušanja, ki je pogoj za poglobljen pogovor. Skupina 

rešuje problem osamljenosti ljudi, zmanjšuje socialne stiske, razvija 

samopomoč, solidarnost in medsebojno pomoč, utrjuje in širi socialno 

mrežo, ohranja psihofizično aktivnost, skrbi za sprejemanje in 

pripravo na starost ter spodbuja prostovoljno delo, medgeneracijsko 

povezanost in solidarnost. 

Medgeneracijsko prostovoljno društvo zaposlenih in nekdanjih delavcev 

MO je bilo ustanovljeno 27. septembra 2012 in povezuje prostovoljce 

voditelje skupin, uporabnike prostovoljnih programov, organiziranih 

v skupinah in medgeneracijskih informacijskih družabnih 

središčih, ter somišljenike ali podporne člane. Temelji na načelu samoorganiziranja 

in prostovoljnem delu. Preteklo leto so člani opravili več 

kot 2000 ur prostovoljnega dela. Posebno skrb namenjajo najbolj 

ranljivi skupini nekdanjih pripadnikov SV in uslužbencev ministrstva, 

invalidskim upokojencem. 

Vse, ki vam je pomembno, kako naši nekdanji pripadniki doživljajo in 

kako boste vi preživeli tretje življenjsko obdobje, vabimo v svoje društvo. 

Informacije in pristopno izjavo lahko dobite na elektronskem naslovu 

mpdmo.tajnik@gmail.com. 

majhna pozornost ... 

Kaj imajo ti prazniki skupnega? Poleg tega, da omenjeni prazniki izhajajo 

iz kulturnozgodovinskih in družbenopolitičnih dejavnikov, so 

danes (na žalost) postali rezultat popularizacije ter sprememb do komercializacije 

in tako potekajo tudi v znamenju potrošništva ter pretiranega 

obdarovanja. Obdarovanje sicer lahko postane del praznika, 

vendar pa je pomembno, da ohranimo predvsem pomen praznika, 

ga spoštujemo, mu damo vsebino in smisel ter ga primerno praznujemo, 

saj prazniki v sebi nosijo zelo veliko simboličnosti in občutja ljudi. 

Če se odločimo praznovati z obdarovanjem, lahko to storimo tudi 

s tako imenovanim osebnim darilom. To vključuje predvsem drobna, 

osebna darila, ki izražajo vašo osebno noto. 

Obdarovanje je po drugi strani postalo nekakšna stalnica in praksa 

ob protokolarnih dogodkih, v diplomatskih odnosih ter ob srečanjih 

državnih in poslovnih svetov. Tovrstna tradicija obdarovanj se je razvijala 

v različnih kulturah že skozi stoletja in je tako postala ne le obred, 

temveč tudi znak medsebojnega spoštovanja ter izražanja. Srečanja 

državnikov, predstavnikov držav, diplomatskega zbora in poslovnežev 

so priložnosti, ko se podari tako imenovano protokolarno darilo. 

Protokolarna darila, ki jih podarimo gostu, naj bi izražala slovensko 

kulturno dediščino. Izročila iz naše zgodovine, etnografije, arhitekture, 

domače obrti in podobno so del tovrstnih daril. S sporočilom o nečem 

našem, slovenskem, obogatenim z raznolikostjo in ustvarjalnostjo 

izdelkov slovenskih umetnikov in oblikovalcev, poskušamo predstaviti 

vsaj delček Slovenije in tako izraziti svojo kulturo ter narodno zavest. 

Ob izbiri protokolarnega darila je pomembno tudi poznati kulturno 

posebnost obdarovanca, njegove interese in želje. Izbira ustreznega 

protokolarnega darila naj bi tako izražala ne le izdelek, temveč tudi 

naš trud in naše vrednote, ki jih izkazujemo s podarjenim izdelkom. 

Ob tem moramo biti pozorni na cenovne razrede posameznih daril 

glede na priložnosti in funkcijo oziroma položaj obdarovanca kot 

tudi tistega, ki darilo podari. V večini držav zakoni in predpisi urejajo 

področje vrednosti protokolarnih daril. V Sloveniji to določata odlok 

v Uradnem listu RS, št. 36/94 ter Uredba o omejitvah in dolžnostih 

javnih uslužbencev v zvezi s sprejemanjem daril (Uradni list RS, št. 

58/03). Ne pozabimo, da je manj več in da draga darila pri obdarovancu 

vzbudijo prej nelagodje kot veselje in navdušenje. 

Na koncu ne pozabimo, da ko smo izbrali ustrezno protokolarno darilo, 

primernega cenovnega razreda, in ga damo obdarjencu, da ga 

tudi ustrezno izročimo, torej z nasmehom, stiskom roke in toplimi besedami. 

protokolarno darilo ... 

Medgeneracijske skupine za 

kakovostno staranje MO 

Začetek usposabljanja voditeljev in nastanek 

medgeneracijskih skupin sega v leto 2009, 

ko je predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka 

dr. Jože Ramovš usposobil šestnajst voditeljev, 

ki so v paru ustanovili sedem medgeneracijskih 

skupin. Nanos v Vipavi, Dolenjski bršljan 

v Novem mestu, Žarek in Rekreativci v Ljubljani, 

Lubnik v Škofji Loki, Aljaž v Kranju in Stara 

trta v Mariboru pričajo o kraju ustanovitve ali 

dejavnosti skupine. 

Želje po druženju med nekdanjimi pripadniki 

in po prostovoljnem delu posameznikov iz 

vseh struktur ministrstva so napovedovale novo 

usposabljanje v šolskem letu 2011/2012, ko 

je z ustanovitvijo skupine diplomiralo sedemnajst 

voditeljev. Tako je mreža pridobila nove 

skupine, in sicer Vrtnica na Ajševici, Vandrovce 

v Ljubljani, Belo brezo v Črnomlju, Veroniko 

v Kamniku, Most na Ptuju, Korotan v Slovenj 

Gradcu in klub za preprečevanje padcev 

v starosti, ki deluje v Ajdovščini. 

Skupine sestavljajo naključno izbrani nekdanji 

pripadniki in njihovi svojci. Temeljna dejav- 

34 SV SV 35

z orkestrom 

Priprava 

vojaka glasbenika 

na nastop 

Poklic glasbenika je pogosto vezan na področja, ki jih njegova 

stroka niti ne obsega v strokovnem smislu. Kot vsak kulturnik, 

naj bo slikar, kipar, pisatelj, pesnik, plesalec, igralec 

ali kdo drug, tudi glasbenik čuti svobodo, poskuša ujeti navdih, 

trenutek, ga vsrkati, doživeti v sebi in ga položiti v duše 

občinstva. 

Besedilo: višji vojaški uslužbenec X. razreda Dejan Brećko 

Fotografija: arhiv Orkester SV 

Glasba kot »umetnost čez vse«, kot so rekli 

že stari Grki, ne bi bila tako božanska, 

če v njej ne bi bilo popolnosti, ki se začne 

z redom. Zmotno je namreč misliti, da je 

umetnost »kar tako nekaj vse povprek«, kar 

se nekdo spomni, da poveže nekaj nesmiselnih 

besed, če razlije kilogram barve po 

platnu in se valja po tleh. Prava umetnost 

ima korenine v globoki urejenosti oziroma 

disciplini in iz nje izvirajo ritem besed, 

spekter barv, ubranost tonov ter mehkoba 

plesnih gibov. Tu nastopita estetika in sposobnost 

čutenja vsakega umetnika, ki potem 

končno oblikuje ter predstavi izdelek, 

in sicer knjigo, sliko, kip ter igralski, plesni 

ali glasbeni nastop. 

Ne zamerite moji ljudskosti, vendar bom 

rekel, da je vojaška služba drugo ime za 

red in disciplino. To velja med ljudmi kot 

pribito. Če je kje red oziroma »tako kot 

mora biti«, je to pri vojakih. »Če se ne boš 

uredil in lepše vedel, te bomo poslali v vojsko, 

tam te bodo že naučili manir,« je govoril 

moj stari ata. Tako vidimo, da imata 

vojak in umetnik pravzaprav veliko skupnega. 

Znani so umetniki v vojski, vendar 

s tem ne mislim na »propagandne stroje«, 

ki so jih prav ti ljudje velikokrat poganjali, 

mislim na Rudolfa Maistra - Vojanova, Giovannija 

Fattorija, Karla Destovnika - Kajuha 

in druge, ki so v težkih vojnah bojevnike 

spodbujali ter jim dajali zagon, voljo 

in moč. Povedati je treba, da je bila vojaška 

umetnost tista, ki je pred izumi tehničnih 

aparatov, ki so pospešili razvoj dokumentiranja 

in komuniciranja, ovekovečila 

kak vojaški dogodek. Vojaški poveljniki, 

slavne bitke in težki boji so bili upodobljen 

na slikah, v pesmih ter zapisih in se le tako 

ohranili do danes. 

Tehnični razvoj gre zelo hitro naprej, saj 

so kamne, frače, loke in sulice sodobni bojevniki 

zamenjali za računalniško vodene 

rakete, navigacijsko vodene podmornice 

ter letala, ki letijo brez posadke, red in disciplina 

pa sta ostala. Prav tako je ostala 

umetnost. 

V Slovenski vojski je umetnost zelo navzoča 

in zaželena in jo spodbujajo tudi pove- 

ljujoči. Kot pripadnik Orkestra Slovenske vojske, v kateri sem zaposlen 

kot profesionalni glasbenik, sem priča nastopom, na katerih drugi 

pripadniki na svojo pobudo pojejo, igrajo, pišejo pesmi, jih recitirajo 

in pripravljajo razstave. Orkester deluje z glasbo, popestri večino vojaških 

proslav in dogodkov, predstavlja našo domovino v tujini, sprejema 

tuje vojaške in druge pomembne ljudi, ki pridejo na državni obisk, 

ter snema za potrebe arhiva. 

V Orkestru Slovenske vojske smo zaposleni profesionalni glasbeniki. 

To pomeni, da se z glasbo ne ukvarjamo ljubiteljsko, saj je igranje na 

instrumente ali petje naš poklic. Za igranje na instrument je nujna vaja. 

Vsak poklicni glasbenik mora sam skrbeti za svojo formo in kondicijo 

igranja. V tem pogledu smo podobni športnikom, ki trenirajo in z redno 

vadbo zagotavljajo telesu, da zmore vrhunske rezultate. Človek 

je posameznik v vseh pogledih in tudi glasbeniki se razlikujemo po načinu, 

količini, časovnosti kdaj, kje ter kako vaditi. 

Šolanje je na poti od amaterskega do profesionalnega glasbenika bistvenega 

pomena. Naj se tu zahvalim za glasbeno šolstvo v Sloveniji. 

Redke države na svetu namreč imajo glasbeni šolski sistem, ki temelji 

na individualnem pouku, kakovostnih učbenikih in programu teorije 

glasbe. Lahko smo ponosni na raven, ki jo dosega glasbena pedagogika 

pri nas. Šolanje je na poti od amaterizma do profesionalizma 

bistvenega pomena. Naj omenim, da so v Sloveniji res redki posamezniki, 

ki jim je uspelo brez mentorstva doseči vrhunsko igranje 

na instrument. Šolanje v Sloveniji z rednim vstopom v glasbeno šolo v 

mladosti in izstopom iz Akademije za glasbo traja 15 let, zato ni naključje, 

da ima večina glasbenikov Orkestra Slovenske vojske končano 

Akademijo za glasbo. 

Igranje instrumenta ali petje zahteva fizične in psihične priprave. Dnevi 

nastopov se navadno razlikujejo od dni, ki so namenjeni vaji. Vaja 

temelji na fizični pripravi glasbenika. Tempo, uglašenost in tehnika 

igranja so predvsem odvisni od posameznikovih naravnih danosti, kot 

so posluh, občutek za ritem, izkušnje s pretekih nastopanj in šolanja. 

Povedati je treba, da imamo glasbeniki vsak svoje izkušnje, ki so tako 

kot v vsakem poklicu zelo pomembne. Nastop pomeni predvsem psihično 

pripravo, ki se med glasbeniki razlikuje, kar je odvisno od posameznika. 

Nekateri izvajajo sprostitvene tehnike, drugi poiščejo kaj 

drugega, za vse pa je pomembno, da so pred nastopom čim bolj 

sproščeni. 

Sem trobentač, akademski glasbenik, zaposlen v Orkestru Slovenske 

vojske. To službo opravljam deseto leto. Na nastope se pripravljam 

vsak dan. Če rečemo, da je za umetnika nastop praznik, potem jaz 

ves čas praznujem. Šalo na stran. Statistično nastopam vsak drugi 

dan, če odštejemo praznike, počitnice in konce tedna, pa vsak dan. 

Zame je pomembno, da sem spočit, kar pomeni, da na dan spim sedem 

ur, moja priprava pa se začne dan pred nastopom. Vstajam približno 

ob 6. uri, sledi pa kratka telovadba, med katero naredim prve 

korake pri uigravanju na instrument in opravim vaje za dihanje. Pevci, 

trobilci in pihalci uporabljamo različne tehnike dihanja, ki se zaradi 

igranja na instrument malo razlikujejo od običajnega dihanja, vaje pa 

pogosto izvirajo v jogijskem dihanju. Po razgibavanju in končnem bujenju 

sledi hladno prhanje, med katerim razgibam ustnice, ki so zjutraj 

navadno malo otekle zaradi igranja prejšnji dan. Z razgibavanjem 

ustnic se celice v njih hitreje prekrvavijo in so prožnejše za ponovno 

igranje. Za predstavo, kako je to videti, si predstavljajte žrebička, ki 

hrza. Ob 8. uri se v službi že začnem ogrevati, za kar porabim pol 

ure. To pomeni, da se z instrumentom uglasiš, zaigraš nekaj tonov, preveriš, 

ali vse deluje, in že si pripravljen za delo – kot test funkcionalnosti. 

Navadno imamo vajo z orkestrom ob 9. uri, pri tem pa je pomembno, 

da si osredotočen na skupno igro. Orkester Slovenske vojske šteje 

51 glasbenikov in na skupnih vajah si prizadevamo, da zvenimo ubrano. 

Taka vaja traja približno tri ure. Nujen je odmor za malico ali karkoli 

drugega, kajti ustnici sta iz tankega tkiva mišic in se precej hitro 

utrudita, mlečna kislina pa ju naredi krčeviti, zato sta neprožni in z njima 

ni več mogoče igrati. Pogosto sledi popoldanski nastop, navadno 

s komorno skupino, na kaki proslavi ali žalni slovesnosti. Približno ob 

17. uri navadno začnem pravo individualno vajo. Pri tem poskrbim za 

kondicijo, ki jo potrebujem za igranje, vadim za lep in čist ton ter za 

vajo naslednji dan tehnično pripravim material, ki mogoče še ni popolnoma 

osvojen. Ta zadnji rutinski del priprave na nastop traja približno 

dve uri. Sledita sprostitev in počitek. 

Tak je značilen dan trobentača v Orkestru Slovenske vojske. Naj omenim, 

da so dnevi enaki tudi takrat, ko so za druge ljudi dela prosti dnevi, 

pri čemer govorim o nedeljah in praznikih, vendar zato smo zaposleni 

v Slovenski vojski. 

Ločim dneve pomembnejših koncertov, kot so letni koncerti Orkestra 

Slovenske vojske v Cankarjevem domu, gostovanje v tujini in podobni. 

Na takšne dneve navadno spim več, berem knjige in gledam televizijo, 

torej poskušam počivati in se sprostiti, da lahko vso energijo 

nekako usmerim v nastop, ki je največkrat ob večerih. Dejstvo je, da 

moram ves repertoar, ki ga igram na koncertih, do podrobnosti osvojiti, 

zato se osredotočam stran od tega, saj tako dosegam boljšo koncentracijo 

in moč na nastopu. Pijem veliko tekočine, večkrat po malem 

jem hrano, ki ne vsebuje preveč soli in ni pikantna. Pomembno 

je ohranjati dovolj tekočine v telesu, ker je igranje trobente povezano 

z vlažnimi ustnicami. V stresnih razmerah, kot nastop na koncertu 

navadno je, se komu rado zgodi, da je preveč dehidriran, zato težko 

navlaži ustnice in tako teže dosega kakovost tona. Glede vedenja 

je nastop rutinska stvar. Osnovni bonton na odru je refleksija vsakega 

profesionalnega glasbenika, občutki pa nikoli niso enaki, zato trdim, 

da noben nastop ni tak kot drugi. To bi verjetno lahko pripisali 

vedno različni publiki, občutkom, ki jih ustvarjamo vsi v dvoranah, vedno 

znova, vedno drugače. Po končanem koncertu pospravim vse, 

kar sem potreboval za igranje, torej instrument, ustnik in dušilce. Pogosto 

po nastopu s sodelavci analiziramo, kako smo opravili nalogo, 

navadno pa končno oceno podata še umetniški vodja orkestra 

in vodja naše enote v dneh, ki sledijo. Dobre stvari si navadno zapomnimo, 

slabe izkušnje pa z vajo poskušamo odpraviti do naslednjega 

nastopa. 

Služba v Orkestru Slovenske vojske je zelo zanimiva in dinamična v 

vseh pogledih. Vojaška komponenta nam predstavlja izziv v smislu discipline 

in reda, glasbeni del pa nas vedno znova žene k čustvom in 

spoznavanju novega v glasbi, v kateri se vedno vse spreminja in je 

sprememba pravzaprav edina stalnica. Ali je lahko še kaj boljše in 

lepše kot prihajati v službo ter odhajati iz nje zadovoljen, nasmejan 

in dobre volje? 

36 SV SV 37

skrb za vojaka 

Skupaj 

rešujemo življenja 

Nenaden srčni zastoj je vodilni vzrok smrti v svetu. Kar 74 odstotkov srčnih zastojev 

se zgodi v pričo laičnih očividcev (Rajapakse, 2008). V Evropi so srčno-žilne bolezni 

vzrok za 40 odstotkov smrti pri ljudeh, mlajših od 75 let. Pri tem služba nujne 

medicinske pomoči obravnava na leto 38 primerov srčnega zastoja na 100.000 

prebivalcev zunaj bolnišnice (Nolan et al., 2010). 

Besedilo: Sonja Turnšek, mag. zdr. nege 

V Sloveniji vsako leto zaradi zastoja srca 

umre približno 2000 ljudi, torej od pet do 

šest ljudi na dan. Znano je tudi, da ob nenadnem 

zastoju srca vsaka minuta poveča možnosti 

preživetja za deset odstotkov. Če bi dobili 

pravočasno pomoč, bi lahko na leto rešili 

do 1300 življenj (www.ihelp.si). 

Pri nenadnem srčnem zastoju je hitro ukrepanje 

ključnega pomena, saj po štirih do 

petih minutah brez izvajanja temeljnih postopkov 

oživljanja (TPO) pride do nepopravljivih 

okvar možganskih celic. 

Veriga preživetja je sestavljena iz štirih členov, 

ki morajo biti med seboj neprekinjeno 

povezani. Prvi člen je namenjen zgodnji 

prepoznavi in hitremu klicu na številko 112. 

Drugi člen predstavljajo temeljni postopki 

oživljanja. Tretji člen je namenjen zgodnji 

defibrilaciji, zadnji člen pa učinkoviti oskrbi 

po oživljanju. 

V Slovenski vojski v okviru izvajanja individualnih 

veščin že zdaj usposabljamo vse pripadnike 

SV za izvajanje TPO, saj se zavedamo, 

da lahko le dobro usposobljen pripadnik 

SV pomaga tako sovojaku kot tudi sokrajanu. 

Letos bomo dopolnili individualno veščino 

temeljnih postopkov oživljanja z uporabo avtomatskega 

zunanjega (eksternega) defibrilatorja 

(AED). Po enotah bodo usposabljali 

pripadniki vojaške zdravstvene enote (VZE), 

ki so za to usposobljeni. Tako bomo še povečali 

znanje pripadnikov SV na področju izvajanja 

TPO. 

V Sloveniji je že kar nekaj pobud, ki ozaveščajo 

ljudi o pomembnosti izvajanja TPO in uporabe 

AED, ena izmed njih pa je pobuda iHELP. 

iHELP je gibanje, ki združuje v skupnem poslanstvu 

v danem trenutku pomoč osebi, ki 

je doživela nenadni srčni zastoj ali se kako 

drugače hudo poškodovala. iHELP deluje kot 

povezovalni člen verige preživetja in učinkovito 

poveča možnosti reševanja ter skrajša 

čas do dajanja prve pomoči (www.ihelp.si). 

Zamisel o gibanju iHELP je nastala leta 2011 

v Ljubljani. Pretresljiva statistika bolezni srca 

in ožilja je sprožila vprašanja ter razmišljanja, 

kako širši množici ponuditi oziroma 

omogočiti dostopnejšo, predvsem pa hitrejšo 

pomoč, ki je bistvena pri zagotovitvi preživetja 

(www.ihelp.si). 

Cilji gibanja iHELP 

Cilji gibanja iHELP so učinkovito povečati 

možnosti reševanja in skrajšati čas do dajanja 

prve pomoči, povečati nizko stopnjo 

preživetja ob nenadnem zastoju srca, povečati 

obveščenost o možnih načinih pomoči 

žrtvam srčnega zastoja, povečati mrežo 

defibrilatorjev v Sloveniji s trenutnih 600 defibrilatorjev 

na 3000 in tako zagotoviti ustrezno 

pokritost (www.ihelp.si). 

Opis aplikacije iHELP 

Mobilna aplikacija je preprosta za uporabo. 

Z enim klikom na mobilnem telefonu lahko 

družinskemu članu, prijatelju, neznancu 

ali sebi rešimo življenje. Mobilna aplikacija 

iHELP omogoča izobraževanje o prvi pomoči 

in pošilja sporočila SOS poklicnim reševalcem, 

družini, prijateljem in vsem uporabnikom 

aplikacije iHELP v radiju 300 metrov 

in več od ponesrečenca (Ogorevc, Velikonja, 

Lončarevič, 2012). 

Vsebina mobilne aplikacije: 

• profil uporabnika (osnovni podatki in koristne 

informacije pri reševanju), 

• SOS-kontakti, 

• navodila o temeljnih postopkih oživljanja 

(v besedni, slikovni in avdio obliki), 

• splošno izobraževalne vsebine (nasveti 

oziroma vodenje skozi ukrepe pri nenadnem 

zastoju srca, prometni nesreči, 

zlomu ali zvinu, krvavitvi, izbruhu alergije, 

epileptičnem napadu itn.), 

• geolokacija ponesrečenca (vzporedno s pošiljanjem 

SOS-sporočila se oddajajo tudi 

GPS-koordinate), 

• dežurstvo (vsak reševalec iHELP lahko 

glede na svoj razpoložljivi čas potrdi svoje 

sodelovanje oziroma razpoložljivost), 

• najbližje lokacije avtomatskega defibrilatorja 

(AED), 

• najbližje lokacije bolnišnic, zdravstvenih 

domov in lekarn (Ogorevc, Velikonja, Lončarevič, 

2012). 

Zgoraj navedeno in številne povezovalne 

aktivnosti, ki krepijo ter vlagajo v skupnost 

(popis defibrilatorjev, izobraževanja, lestvica 

najbolj aktivnih reševalcev iHELP, povabi 

prijatelje in podjetja, pomagaj graditi skupnost 

in postani junak itn.), aplikaciji iHELP 

še povečujejo njeno dodano vrednost (Ogorevc, 

Velikonja, Lončarevič, 2012). 

V naslednjih mesecih je načrtovan tudi razvoj 

dodatkov in nadgradnje aplikacije iHELP: 

• iHELP zapestnica – brezžična povezava z 

mobilnikom prek signala bluetooth (zapestnica 

bo opremljena s posebnim gumbom 

za aktivacijo SOS-sporočila in bo uporabna 

predvsem v primerih, ko telefona nimate 

pri sebi, saj je doseg signala do 20 

metrov), 

• hitri nasveti (ob glavobolu, krvavitvi iz 

nosu, ob slabosti, pri zdravljenju posledic 

pijanosti, ob prehladu, virozi, dehidraciji, 

podhladitvi itn.), 

• SOS-opomnik (če v določenem času ta ni 

izključen, pošlje SOS-sporočilo članom 

družine in prijateljem. Dodatek je uporaben 

in primeren predvsem za gornike, potapljače, 

jamarje, spremljanje svojih starejših 

članov družine itn.), 

• senzor za padec telefona (ob padcu in 

60-sekundni neodzivnosti se odda SOSsporočilo 

družinskim članom), 

• videokonferenca med zdravnikom in ponesrečencem 

in/ali reševalcem, 

• aplikacija iHELP za ljudi s posebnimi potrebami 

– gluhe in slepe (Ogorevc, Velikonja, 

Lončarevič, 2012). 

Delovanje mobilne aplikacije 

Dotik gumba na aplikaciji »testiraj aplikacijo« 

omogoča uporabniku, da ta naredi test 

delovanja aplikacije, ki tako spozna delovanje 

aplikacije v primeru nujne pomoči. Ko 

potrebujemo pomoč, s pritiskom na gumb 

»NA POMOČ« aktiviramo mobilno aplikacijo 

iHELP (korak 1). Aplikacija nas vpraša: 

»Kdo potrebuje pomoč – JAZ ali NEKDO 

DRUG?« Uporabnik izbere odgovor in pritisne 

na gumb »KLIČI 112« (korak 2). Poleg 

vzpostavitve povezave s številko 112 aplikacija 

samodejno pošlje tudi SOS-sporočilo 

družini, prijateljem, reševalcem in vsem 

uporabnikom aplikacije iHELP v radiju 300 

metrov in več (Ogorevc, Velikonja, Lončarevič, 

2012). 

Ko uporabnik iHELP dobi SOS-sporočilo in 

se nanj odzove, se mu na mobilnem telefonu 

prikaže zemljevid z vrisano lokacijo najbližjega 

defibrilatorja, lekarne, nujne medicinske 

pomoči (NMP), ponesrečenca ter osnovnimi 

podatki o ponesrečencu, torej starosti, 

spolu in morebitnih boleznih, vrsti zdravil, 

ki jih uživa, alergiji itn. Ko reševalec pride 

do ponesrečenca, mu aplikacija iHELP ponudi 

navodila za oživljanje (TPO) v besedi, sliki 

oziroma zvočnem formatu. S tovrstnim načinom 

reševanja lahko verjetnost preživetja 

ob nenadnem zastoju srca povečamo za kar 

70 odstotkov (Ogorevc, Velikonja, Lončarevič, 

2012). 

Reševalec iHELP je lahko posameznik z željo 

pomagati sočloveku in je pripravljen brezplačno, 

prostovoljno ter kadar koli reševati 

življenja. Reševalec je lahko oseba, ki ima 

dobro teoretično in praktično znanje prve 

pomoči, ki ni bila pravnomočno obsojena za 

kaznivo dejanje zoper življenje, telo ali premoženje 

in je starejša od 18 let (www.ihelp.si). 

Aplikacija iHELP je povezovalni člen znotraj 

verige preživetja. Oblikuje jo več izvrstnih 

rešitev, poenostavitev in odgovorov na 

mnoga vprašanja, pa vendar potrebuje ljudi, 

torej reševalce kot tudi uporabnike, ki aplikaciji 

dajejo življenje. Ti so s svojim znanjem 

in pripravljenostjo ali potrebo po pomoči 

osnovni ustarjalci mreže, ki s pomočjo 

aplikacije iHELP lahko pomagajo družini ali 

sočloveku oziroma rešujejo življenja. Več o 

projektu si lahko preberete na spletni strani 

www.ihelp.si. 

Strokovni vodja VZE Andrej Likar, dr. med., 

o aplikaciji iHELP: »Aplikacija je odličen pripomoček. 

Če so ljudje primerno usposobljeni, 

lahko zelo izboljšajo verigo preživetja v SV 

in tudi v civilnem okolju, s tem pa se tudi poveča 

stopnja varnosti na delovnem mestu.« 

Literatura: 

– Nolan, J., Soar, J., Zideman, AD., et al. (2010). Executive 

summary. Resuscitation 81 (10): 1219–1276. 

– Ogorevc, A., Velikonja, P., Lončarevič, B. (2012). Revija 

112, 5/2012. 

– Rajapakse, R. (2008). Seznanjenost prebivalcev Slovenije 

z znaki srčnega zastoja in temeljnimi postopki 

oživljanja. Magistrsko delo. Ljubljana: Medicinska 

fakulteta. 

– Spletna stran www.ihelp.si. 

38 SV SV 39

kolumna 

pojdite z nami 

V domoljubju 

in delih generala 

Rudolfa Maistra 

dobivamo navdih 

za svoje delo 

General Maister je vzornik vsakemu 

pripadniku Slovenske vojske 

Pred dnevi smo se mnogi po Sloveniji spomnili rojstva generala 

Rudolfa Maistra, najslavnejšega slovenskega generala, 

ki se je rodil 29. marca 1874 v Kamniku. Čeprav je minilo že 

sto devetintrideset let od njegovega rojstva in skoraj devetinsedemdeset 

let od smrti 26. julija 1934, so nam njegova 

osebnost in njegova dejanja v poduk, kakšni naj bosta naše 

delovanje ter ravnanje v dobro domovine Slovenije, ko nas 

ta potrebuje za varovanje svojega obstoja in nadaljnji uspešni 

razvoj. 

Besedilo: Zvezdan Marković 

Le malo je bilo Slovencev, ki so jim rojaki posvetili 

takšno pozornost, kakršno so namenili 

generalu Rudolfu Maistru. O njem so pisali ro- 

mane, obravnavali so ga v zgodovinskih razpravah 

in poljudnih člankih, po njem so poimenovane 

ulice ter šole, o njegovem delovanju so 

pripravljali in še pripravljajo razstave, odkrivali 

so mu spominske plošče in spomenike v krajih 

po vsej njemu najdražji domovini Sloveniji, 

največ pa v Mariboru, kjer je opravil svoja najpomembnejša 

oziroma življenjska dela. Danes 

nas v Mariboru spominjajo nanj spomenik prostovoljcem borcem za severno 

mejo v mestnem parku, relief prostovoljcem borcem za severno 

mejo na osnovni šoli borci za severno mejo, spomenik generalu in pesniku 

Rudolfu Maistru na Maistrovem trgu, razstavi o bojih za severno 

mejo in o generalu Rudolfu Maistru v Vojaškem muzeju Slovenske vojske 

v Kadetnici ter Muzeju narodne osvoboditve, portret generala Rudolfa 

Maistra v avli Kadetnice, doprsna kipa v občinski stavbi in Kadetnici 

ter spominska plošča v Maistrovi ulici, kjer je nazadnje stanoval. 

Njegovo ime sta nosila pionirski odred osnovne šole v Limbušu in eden 

izmed taborniških odredov. Po njem je Slovenska vojska imenovala tudi 

vojašnico v Mariboru. V Zavrhu pri Lenartu je na pročelju kulturnega 

doma reliefna upodobitev generala Maistra, v kulturnem domu pa je 

bila na ogled stalna razstava, ki je bila pozneje preseljena v sobo generala 

Maistra v že omenjeni mariborski vojašnici. Pred osnovno šolo Rudolfa 

Maistra v Šentilju je njegov doprsni kip. V njegovem rojstnem kraju 

Kamniku je bil generalu Maistru postavljen spomenik, srednja šola v 

tem kraju pa je poimenovana po njem. Na Uncu pri Rakeku, v kraju, v 

katerem je umrl, so mu odkrili spominsko ploščo, v Ljubljani pa sta spomenika 

generala Maistra na konju v parku pri železniški postaji in na 

ploščadi pred Ministrstvom za obrambo. Prav tako so postavili spomenika 

generala Rudolfa Maistra v Ljutomeru in na Ptuju, kjer se je rodil 

njegov oče. Spomin na generala Maistra so ohranili v več krajih po Sloveniji 

tudi s poimenovanjem ulice ali trga po njem, v Mariboru pa celo 

ulice in trga. Ustanovljena so tudi domoljubna društva, ki so poimenovana 

po generalu Maistru in so združena v Zvezo društev general Maister, 

ki izdaja tudi glasilo zveze Maistrov glas. 

Gotovo je general Rudolf Maister osebnost, ki jo v samostojni Republiki 

Sloveniji na novo vrednotimo in uvrščamo med znamenite Slovence. 

Nekaj časa po drugi svetovni vojni se je zdel političnim prenapetežem 

sporen, zaradi česar so poskušali njegov pomen zmanjševati, mu 

ga odrekati ali ga preprosto zamolčati, zato so številne generacije slabo 

poznale življenje in delo moža, ki je z neustrašnostjo ubranil Maribor 

in severovzhodno Slovenijo po koncu prve svetovne vojne slovenski 

narodni skupnosti. 

Velikokrat smo se že vprašali, kaj bi se zgodilo z Mariborom in Podravjem, 

mogoče pa še z obsežnejšim delom slovenskega ozemlja, če ne 

bi bilo odločnega, premišljenega in tudi drznega generala Maistra, ki 

se je, tako kot smo se leta 1991 zavedali zgodovinskega trenutka naših 

generacij, zavedal prelomnosti svoje generacije in s pravimi domoljubi 

ohranil ta kos slovenske zemlje naši narodni skupnosti. Slovenija bi bila 

še bolj skrčena in bi se še teže uveljavljala v gospodarstvu, politiki, kulturi 

ter svoji okolici. Maribor in njegovo širše zaledje, ki bi bilo vključeno 

v drugo državo, bi gotovo doživljala germanizacijo, ki je že v začetku 

20. stoletja dobival galopirajoč značaj. Da se to ni zgodilo, je zasluga 

generala Maistra in njegovih borcev. 

Maistrova akcija je imela korenine v duhovni zasidranosti v življenju 

slovenskega naroda skozi stoletja. Ne moremo mimo njegove povezave 

z duhovnim izročilom Slovencev, njegove strastne navezanosti na 

stvaritve slovenskega duha, slovensko zemljo in slovenskega človeka. 

Smeri njegovih dejanj ne moremo doumeti, če ga ne gledamo kot mnogostranskega 

omikanca in občudovalca lepot ustvarjenega. Temeljna 

vsebina Maistrove osebnosti je dobivala moč iz stoletnih seštevkov 

ustvarjalnih dosežkov vseh subjektov slovenskega naroda, od bornega 

kmetiča do spretnega gospodarstvenika, od pevca preproste ljudske 

pesmi do arhitekta svetovnega slovesa. V generalu Maistru se je 

vsa ta skozi stoletja ugledana ustvarjalna moč združila z vojaško močjo 

in nezlomljivo voljo ter zagotovila meje, ki jih imamo danes na severu. 

Njegova in narodova akcija je bila zgodovinsko dejanje, zato nas 

ne sme presenetiti, da je bil karizmatična osebnost, naša naloga pa je, 

da skrbimo, da ne preraste v mit, saj si tega gotovo ni nikoli želel. Zanj 

bo obveljalo, da je bil junak in dober vojaški poveljnik, ki je v tako rekoč 

brezupnih razmerah vojaško ukrepal in pomagal ustvariti slovenskemu 

narodu dom ter državo. General Maister je bil najprej Slovenec, slovenski 

vojak, slovenski omikanec in umetnik – pesnik ter slikar. Maister je 

svojo zgodovinsko vlogo opravil z odliko in se v slovensko zavest vtisnil 

kot legendarna in karizmatična osebnost, saj v sebi združuje liričnega 

pesnika, dejavnega omikanca ter odločnega vojaka. 

Vsi si moramo prizadevati za krepitev sporočilnost lika generala Maistra 

in se zgledovati po njegovih svetlih zgledih. Prek njegovih del in dejanj 

se moramo zavedati, da se prav vsaka generacija znajde na svojstven 

način pred težjimi ter lažjimi zgodovinskimi preizkušnjami in da 

nosi v sebi neko zgodovinsko odgovornost, da s skupnimi močmi zagotovi 

svojim potomcem bogato in uspešno domovino Slovenijo – domovino, 

kakršno si je zamislil in jo sanjal general Rudolf Maister. 

Pogled, 

ki odtehta napor 

Tokrat vas bomo popeljali na malo več kot tisoč metrov visoko 

goro, ki se dviga južno od Kozine nad vasico Podgorje. 

Le nekaj kilometrov zračne črte jo loči od morja in je 

zadnji severni tisočak Čičarije. Ob lepem vremenu z nje vidimo 

Jadransko morje, italijanske Dolomite in tudi naš najvišji 

vrh. Zgodaj spomladi se narava prebuja in kar kliče 

po tem, da si nadenemo planinske čevlje in nahrbtnik. Tokrat 

vas vabimo na Slavnik. 


Fotografija: Andrej Vratanar 

Vsi izgovori, ki so bili v tej zimi, da 

svojih nožic nisem uporabljala za 

druge stvari, kot je hoja do službe 

ali obisk Rožnika, so odpadli s prvim 

sončnim dnem. Sneg se počasi 

poslavlja, prav tako moji izgovori. 

Danes zjutraj je smrklja že postavila 

vprašanje, na katerega pred 

jutranjo kavo nikakor nisem sposobna 

odgovoriti, kaj šele utemeljevati. 

»Mami, sonce je, toplo je. Kdaj 

bova spet tekli?« Po dveh dejstvih vprašanje. »Mala, ne zdajle, zjutraj, 

prosim te …« se trpeče zasliši iz mojih ust. 

Med hojo do avtobusa se zgodi neizbežno. »Mami, zdaj, ko je sonce, 

morava začeti teči. Veš, kaj imava napisano na tabli. Komaj čakam.« 

Kisel nasmešek se prikrade na moj obraz, ko odgovorim z glasom, 

ki ga navadno spuščam ob plačevanju položnic: »Zmenjeno, 

danes, ko prideva domov, greva na stadion.« 

»Jeeeej,« se zasliši ob meni, jaz pa že razmišljam, kako spet zbrati voljo 

in se podati na pot bodoče maratonske tekačice. 

Začela sem z obljubo. Ko se bom udeležila prvega maratona, bo 

moja slika v reviji. Jaz, ki tečem svoj prvi maraton. To bo letos. To 

obljubo sem delila z vami, zato vem, da je mojih izgovorov počasi 

konec. Prijatelj, navdušen tekač, me počasi vodi skozi pasti in zanke. 

»Nikakor se ne zaženi na začetku. Kombiniraj. Malo teka, malo 

hoje. Podlaga naj bo mehka in tek vzemi kot zabavo. Ne pozabi 

Zgodaj zjutraj smo še zadnjič preverili, ali imamo v nahrbtnikih vse za 

na pot. Kljub sončnemu vremenu, ki je bilo napovedano, bi se lahko 

hitro pojavil hladen veter, ki bi lep spomladanski izlet spremenil v neprijetno 

izkušnjo. Sedemo v avto in pot iz Ljubljane nas pelje proti Kopru 

v smeri Kozine, kjer zavijemo z avtoceste. Pri vasi Petrinje smo zavili 

na levo in šli proti Podgorju. 

Cesta se je strmo vzpela, kmalu pa nas je pripeljala na križišče, kjer 

smo spet zavili levo in naprej do vasi Podgorje. Avto smo pustili na 

parkirišču ob športnem igrišču in se vrnili na glavno pot, kjer smo pot 

nadaljevali v smeri vožnje. Pohod smo nadaljevali do kraja, kjer nas je 

oznaka za lahko pot na Slavnik usmerila na makadamsko pot. 

Prvo uro smo hodili večinoma po gozdni poti, ki se položno vzpenja. 

Ko smo zapustili gozd, se je cesta nadaljevala na neporaščeno pobočje 

Slavnika in markirana pot nam je kazala le še nekaj korakov do 

koče vrh Slavnika. 

Pot je razmeroma lahka, primerna za družine, lahko pa se vzpnemo 

nanj tudi po drugih poteh, ki se vijejo iz Hrpelj, Prešnice, Skadanščine 

in od lovskega doma pod Glavico. 

Dnevnik bodoče maratonske tekačice 

piti prej čez dan, saj telo ob naporih hitro dehidrira,« me še posvari. 

Večer … Sploh ni bilo tako hudo, kot sem mislila. Pozna se, da nisem 

vse zime preživela v postelji, temveč sem izkoristila vsak trenutek lepega 

vremena in prostega časa, da sem šla ven, na zrak na drčanje po 

snegu ali na sprehod ob Ljubljanici. Pretekla sem štiri kroge brez belih 

pikic pred očmi, zdaj pa sem prijetno utrujena. Sedim ob računalniku, 

pišem te vrstice in poskušam strniti svoje občutke. 

Ni bilo lahko, kot ni nobena stvar v življenju, toda znati se moramo 

spopasti s težavami. Saj veste. Če zadeneš ob kamne, ki se nam kar 

naprej pojavljajo na poti, lahko zelo boli, nekako tako, kot boli, ko se 

mezinec na nogi sreča z omaro ali vrati. Verjamem, da ste že vsi izkusili 

to bolečino. Kamni na poti življenja so za to, da nas naučijo pravočasno 

jih videti in dvigniti nogo ter prestopiti. Pri teku je vse odvisno 

od tega, kako močna je tvoja volja. Kako zelo si želiš spremeniti način 

svojega življenja. Da čas, ki ga namenjaš sedenju ob televiziji, nameniš 

športu. Kot mi je dejal nekdo, katerega voljo in zagnanost neizmerno 

občudujem, poznan pa je po imenu puščavski lisjak: »Če ne zmoreš 

iti ven ob dežju in opraviti treninga, se raje ne spravljaj v to. Najdi 

si drugo stvar, ki ti ponuja zadovoljstvo v življenju.« 

Dal mi je misliti. Ali si res želim vse življenje le gledati zadovoljstvo na 

obrazih ljudi, ki se povzpnejo na dvatisočaka, ali želim biti jaz tista, 

ki uživa v lepem razgledu? »Mami, ful je bilo dobro. Jutri greva spet, 

kajne?« me moja smrklja prebudi iz premišljevanja. »Ja, na to pa kar 

računaj,« ji odvrnem in začnem pisati sporočilo prijatelju: »Ali tvoja 

ponudba še velja? Mi boš pomagal?« » … se vidiva jutri,« prileti odgovor. 

Ja, lepo je imeti take prijatelje ob sebi. 

40 SV SV 41

ŠPORT V VOJSKI 

Še zadnji metri pred ciljem 

z označenimi kontrolnimi točkami. Na njej 

so označeni tudi vsi pomembni objekti in še 

tako majhne podrobnosti na terenu, kot je 

klopca ob sprehajalni poti. Z znaki so označene 

vse poti, vsaka vrtača, gozdna pot, vsak 

potoček in vsaka luknja, to pa najdemo v 

legendi. 

Tekmovalec sledi kontrolnim točkam, vrisanim 

v karto s krogci, do cilja, ki je označen z 

dvema krogoma. Zaporedje kontrol ni mogoče 

preskakovati, saj ima tekmovalec na roki 

čip, s katerim se identificira na vsaki kontrolni 

točki. Kontrolne točke so navadno na izrazitih 

objektih, kot so jarki, štori, križišča, 

skale ali robovi jas. »Tekmovalec sam izbere 

pot. Pogosto se zgodi, da te teren zavede, zato 

greš lahko tudi 180° iz smeri, prepričan, da še 

vedno hodiš naravnost. Ko pogledaš kompas, 

misliš, da ti laže,« v smehu pove Rado Mihelič, 

ki že od začetka sodeluje in tekmuje na 

prvenstvih Slovenske vojske v orientacijskem 

teku. »Najteže je tekmovati poleti, ko teren, 

ki je vrisan na karti, zaradi bujnega rastja ni 

več viden. Če si na kontrolni točki prvi, je ta 

navadno skrita v podrasti, zato se lahko kar 

veliko časa zamudiš z njenim iskanjem.« Orientacijski 

tek, kot je povedal Mihelič, ni le 

tek, temveč je pomembna predvsem tehnika, 

svet športa. V Sloveniji je Orientacijska zveza 

Slovenije v šolskem letu 2005/2006 začela izvajati 

projekt Šolski orientacijski tek kot začetno 

oziroma prvo stopnjo učenja in spoznavanja 

otrok uporabe veščin orientiranja, 

branja karte, uporabe kompasa v povezavi s 

krajšimi in lažjimi tekmovanji. Program je 

bil zasnovan in prilagojen za osnovnošolski 

program športne vzgoje ter izbirnih predmetov. 

Cilji in prizadevanja zveze so temeljili 

na izkušnjah iz tujine, predvsem skandinavskih 

držav, v katerih je športna panoga del 

šolskega programa in otroci samostojno obvladajo 

branje karte ter veščine orientiranja 

v prostoru. 

Tekmovanja v orientacijskem teku potekajo v 

več kategorijah, prilagojene pa so spolu, starosti 

in stopnji težavnosti. Vsako tekmovanje 

ima tudi rekreativno kategorijo, ki je namenjena 

tistim, ki se z orientacijskim tekom srečajo 

prvič. 

Mednarodna orientacijska zveza največkrat 

organizira tekmovanja v klasičnem orientacijskem 

teku na dveh razdaljah, in sicer na 

klasično ter srednjo razdaljo. Na terenu mora 

tekmovalec rešiti orientacijske naloge, ki mu 

jih pripravi traser, tehnika orientiranja pa se 

pri obeh razdaljah razlikuje. 

kilometre, tekmovanja pa trajajo približno 15 

minut. Začela so se konec 90. let prejšnjega 

stoletja kot poskus promocije orientacijskega 

teka širšim množicam, pri njem je pomembna 

izjemna hitrost, veliko kontrol pa narekuje 

hud tempo tekmovanja. 

Poznamo tudi štafetna tekmovanja, tekmovanja 

v nočnem orientacijskem teku, orientacijski 

tek na smučeh in precizno orientacijo, 

ki je primerna predvsem za invalide. 

Z gorskimi kolesi 

do kontrolnih točk 

V svetu poznana, pri nas pa je malo manj, 

je tudi disciplina orientacija z gorskimi kolesi. 

To je šport, ki združuje gorsko kolesarstvo 

s spretnostjo orientiranja v prostoru z 

orientacijsko karto ter kompasom, ki je navadno 

na tekmovalčevi roki ali podstavku za 

karto na gorskem kolesu. Kot disciplina se je 

začela konec 80. let prejšnjega stoletja, ko so 

tekme potekale na klubski ravni v državah, 

v katerih je bilo tudi sicer gorsko kolesarjenje 

množičen šport. To je predvsem vzdržljivosten 

šport, tekmovalec pa mora poznati 

veščine orientacije in imeti tako imenovani 

kartografski spomin. Obvladati mora vožnjo 

z gorskim kolesom na strmih pobočjih, 

Šport za vse 

generacije 

V tokratni rubriki vam bomo predstavili šport, ki je lahko resen ali pa le razvedrilo 

in izziv ob koncu tedna mladim ter odraslim vseh starosti. Omogoča nam 

gibanje v naravi, na terenu, ki je pogosto neznan. Edina pripomočka, ki ju lahko 

uporabljate pri tem športu, sta kompas in karta, glavni prvini športa, ki ga bomo 

tokrat predstavili, pa sta orientacija in tek. Vse, kar potrebujete za ta šport, so 

dobra volja, tekaška oblačila za gibanje po gozdnatih površinah in dobra obutev. 

Tokrat smo spremljali tekmovanje v orientacijskem teku Slovenske vojske, 

ki je potekalo v začetku marca v okolici Vipave in Ajševice. Ekipno so zmagali 

9. BZO v moški konkurenci in pripadnice 20. MOTB v ženski konkurenci, prvo 

mesto med posamezniki pa sta zasedla pri moških Rajko Kračun iz 670. LOGB in 

pri ženskah Mojca Flerin iz 20. MOTB. 

Za vsakega tekmovalca se vodi 

točen čas, kdaj je prišel na 

kontrolno točko. 



Karta, kompas, čip – gremo! 

Na kontrolni točki 

Orientacijski tek je v vojski navzoč 

že več kot sto let, prvič pa se je pojavil 

konec 19. stoletja v skandinavskih 

državah kot del urjenja za bodoče 

častnike. Tako je bilo do leta 1919, ko se je 

sodobnejša oblika orientacijskega teka pojavila 

na Švedskem. Skozi leta je v tujini orientacijski 

tek postal enakovreden tekaškim 

prireditvam in pojmovanju športa za množice, 

po drugi strani pa tudi resen vrhunski 

šport. Ponekod se na tekmovanjih zbere do 

20.000 ljudi. 

V Sloveniji se je orientacijski tek kot športna 

panoga začel razvijati ob koncu 80. let prejšnjega 

stoletja, ko smo dobili prve klube, še 

posebno znan pa je bil iz Slovenj Gradca, ki je 

bil eden prvih v Sloveniji. Pri nas orientacijski 

tek ni medijsko prepoznaven šport, zato marsikdo 

težko najde informacije o tem športu, 

vendar pa je v tujini Slovenija kot orientacijska 

destinacija že zelo dobro poznana. Poseben 

izziv za tuje tekmovalce je težek kraški 

teren, zato je tam vsako leto več navdušencev 

iz tujine. 

Karta, kompas, čip – gremo! 

Prvo tekmovanje v orientacijskem teku v Slovenski 

vojski je potekalo spomladi 1993 v 

okolici Cerkelj ob Krki. Pot se je vila od starta 

v Brežicah čez hribe in vinograde ter mimo 

zidanic, končala pa v Vojašnici Ivana Molana. 

Kot so v šali povedali udeleženci, je bil 

največji izziv izogibati se domačinom, ki so 

jih vabili v zidanice. 

Tekmovanje poteka v naravi v gozdovih, tekmovalec 

pa mora čim prej le s pomočjo karte 

in kompasa preteči ali prehoditi pot, ki je 

označena na karti s krožci. V naravi so kontrolne 

točke označene kot oranžno-bele zastavice, 

katerih vrstni red je vnaprej določen, 

pot do njih pa si vsak tekmovalec izbira 

sam. Karte, ki jih uporabljajo pri orientacijskem 

teku, so ene najnatančnejših topografskih 

izdelkov na svetu in so narejene v standardu 

ISOM 2000 ‒ International Standard 

for Orienteering Maps. Standardno merilo 

za te karte je navadno 1 : 10.000, to pa pomeni, 

da 1 centimeter na karti na terenu predstavlja 

desettisočkrat večjo razdaljo, torej 100 

metrov. Tekmovalci startajo z minutnim zamikom, 

ob startu pa tekmovalec dobi karto 

saj če nisi z glavo pri stvari, kmalu to poplačaš 

z nogami. Dobrega tekmovalca v orientacijskem 

teku odlikujejo zbranost med tekom, 

hitra izbira najboljše poti ter hitro in natančno 

pomnjenje karte. 

Tekmovanja za vse generacije 

Kot pri vsakem športu je tudi pri tem pomembno, 

da otroke vključimo v svet teka 

skozi igro. Orientacijski tek je eden izmed načinov, 

kako približati otrokom gibanje v naravi 

in tek, ki je star toliko kot človeštvo. Navadno 

začnejo z igrami, kot so iskanje za veje 

ali drevesa privezanih trakov, ki so vidni ali 

ne, igra štafet in podobno. Orientacijski tek 

mora biti predvsem zabava in ne nekaj, kar 

bo otroka odvrnilo od nadaljnjih korakov v 

Na klasični razdalji je proga dolga od 8 do 17 

kilometrov, razdalje med kontrolnimi točkami 

pa so navadno velike. Manj je zahtevnih 

nalog, ko mora tekmovalec natančno brati 

karto ali uporabiti natančno orientiranje, od 

tekmovalca pa zahteva predvsem načrtovanje 

vnaprej. 

Tekmovanja na srednji razdalji so na kratkih 

progah oziroma hitrih terenih, na progah 

pa je veliko kontrolnih točk z veliko menjav 

smeri. Od tekmovalca zahteva, da je ves 

čas tekmovanja osredotočen in mora uporabljati 

natančne tehnike orientiranja, že majhna 

napaka pa ga lahko oddalji od zmage. 

Kot disciplina se vedno bolj uveljavlja tudi 

sprint orientacija, ki poteka v parkih ali mestnih 

središčih. Proge so dolge od tri do štiri 

saj orientacija poteka na različnih terenih. 

Prav tako je za tekmovalca velik izziv, da bere 

karto in podatke z nje hkrati pri veliki hitrosti 

primerja z okoljem med kontrolnimi 

točkami. Karte se od tistih za tek razlikujejo 

predvsem v tem, da so natančneje označene 

poti glede na njihovo prevoznost in širino, 

poleg tega pa so označene morebitne ovire na 

cestišču. 

42 SV SV 43

KAJ VOJAK RAD JE 

jezikovni in terminološki kotiček 

Spomladanske 

jedi 

Ob pogledu skozi okno že opazimo prebujanje pomladi, torej 

čas, ko se zemlja začne prebujati, ko zagreti vrtičkarji že 

pripravljajo zemljo za sejanje dobrot, ki bodo poleti in jeseni 

razveseljevale njihove brbončice. Tudi njihovi sosedje se bodo 

razveselili glave solate in zelja ali kilograma krompirja. 

Pomlad je tudi čas, ko so koline ravno prav dozorele in so jedi, 

pripravljene iz njih, najokusnejše. Velika noč in čas po njej 

sta tudi čas za šunko, jedi iz tunke, za žolco, šaro in podobno. 

Dober tek! 

Besedilo: vojaški uslužbenec V. razreda Roman Volk, vodja kuhinje EVOJ EP 

Žolca 

Za 10 porcij potrebujemo: 4 prekajene svinjske parkeljce, 25 dag 

svinjske kože, 1 kg svinjskega prekajenega mesa (pleče), 2 l vode, 

1 do 1,5 dl kisa, 2 korenčka, korenino peteršilja, košček zelene, pol 

čebule, sol, piment, lovorjev list, vršiček timijana. 

Priprava: Predhodno namočene in dobro oprane svinjske parkeljce 

presekamo na pol. Kuhamo jih skupaj s kožo, mesom, dišavami in 

začimbami. Sestavine na majhnem ognju kuhamo toliko časa, da se 

meso začne ločevati od kosti. Kuhano meso poberemo iz juhe, ga 

ohladimo, ločimo od kosti in narežemo na manjše kose, kožo pa na 

rezance. V skledice, ki smo jih splaknili z mrzlo vodo, položimo narezano 

meso, ki mu lahko dodamo narezano kuhano korenje in trdo 

kuhano jajce. Juho medtem precedimo in ohladimo. Z nje poberemo 

strjeno maščobo. Če se je juha med hlajenjem strdila, jo segrejemo 

le toliko, da je tekoča, potem jo previdno zlijemo na meso v skledicah. 

Postavimo na hladno, da se strdi v žolco. 

Preden jo postrežemo, damo skledico za trenutek v toplo vodo, nato 

jo obrnemo na servirni krožnik, da se žolca zvrne. Dekoriramo jo s 

peteršiljem, kislo kumarico, redkvico in narezano čebulo ter potresemo 

z grobo mletim poprom. 

Priporočam: Če juha ni dovolj čista, vmešamo vanjo napol stepen 

beljak in jo med stepanjem segrejemo. Beljak juho zbistri, ker potegne 

nase delce mesa, zelenjave in strjenih beljakovin. Ko se juha 

umiri, vse previdno precedimo. 

Šara 

Za štiri osebe potrebujemo: 0,5 kg rumene kolerabe, 0,5 kg sladke 

repe, 1 rumen koren, 0,5 kg krompirja, 0,5 kg sveže ali prekajene 

svinjske glave, parkeljcev ali repa, sol, poper. 

Priprava: Kolerabo, repo, koren in krompir olupimo, narežemo na 

kocke ter skuhamo z mesom. Kuhano meso ločimo od kosti in narežemo 

na koščke. Kuhani zelenjavi dodamo narezano meso, solimo 

in popramo. 

Za šaro lahko uporabimo tudi druge sestavine, kot so 0,5 kg 

krompirja, 0,5 kg korenja, 0,5 kg repe, 0,5 kg kolerabe, peteršilj, 

zelena, por, listi zelja ali ohrovta, 2 žlici paradižnika in 0,5 kg 

svinjine. 

Polnjena svinjska ribica s suhimi 

slivami in marelicami 

Za dve osebi potrebujemo: 1 večjo svinjsko ribico, 10 dag suhih 

sliv,8 dag suhih marelic, sol, poper. 

Priloga: 30 dag ocvrtega ali pečenega krompirja ali 15 dag kuhane 

ajdove kaše, peteršilj, svež rožmarin (za dekoracijo). 

Priprava: Meso nasolimo in popopramo, naredimo vdolbino, jo 

napolnimo z marelicami ter slivami in pečemo v vroči pečici 40 minut. 

Prilogo izberemo po svojem okusu, in sicer ocvrt ali pečen 

krompir, ajdovo kašo ali kaj drugega. 

Bananine kocke s čokolado 

Banane so tokrat del testa in nadeva. 

Za testo potrebujemo: 8 dag ostre moke, 12 dag sladkorja, 

2 zvrhani žlici grenkega kakava, 1,5 dl jogurta, 1 večjo banano, 

4 beljake, 1 žličko pecilnega praška. 

Za nadev potrebujemo: 2 vanilijeva pudinga, 12 dag sladkorja, 

5 dag jedilnega škroba, 7,5 dl mleka, 2 dl sladke smetane, 4 rumenjake, 

1 srednje veliko banano, 1 žličko limonovega soka, 10 g 

želatine. 

Za čokoladni preliv potrebujemo: 2 dl sladke smetane, 10 dag 

mlečne čokolade, 7 dag črne čokolade. 

Priprava 

Nadev: 6,5 dl mleka zavremo. V preostalem decilitru mleka razžvrkljamo 

puding, jedilni škrob in rumenjake. V vroče mleko med 

stepanjem prilijemo pudingovo zmes, ki jo mešamo toliko časa, da 

dobimo gosto kremo brez grudic. Kremo odstavimo z ognja, pokrijemo 

in ohladimo. 

Testo: Srednje velik pekač namažemo z maslom in potresemo z 

moko. Banano olupimo in pretlačimo. Primešamo ji jogurt in moko 

s pecilnim praškom. Beljake stepemo v napol čvrst sneg, ki mu med 

stepanjem postopoma primešamo sladkor. Sneg na rahlo primešamo 

bananini masi. Testo vlijemo v pekač, ki smo ga prej za 20 minut 

dali v pečico, segreto na 170 °C. Ko je testo pečeno, ga vzamemo 

iz pečice in ohladimo. 

Olupljeno in nasekljano banano prelijemo z limonovim sokom ter 

stresemo v nadev. Želatini dodamo 4 žlice hladne vode in pustimo 

stati 10 minut. Stopljeni želatini primešamo 2 žlici kreme in vse skupaj 

dodamo drugim sestavinam za nadev. Ohlajen biskvit enakomerno 

namažemo s kremo. 

Čokoladni preliv: Čokoladi, ki smo jo nalomili na koščke, dodamo 

sladko smetano. Med mešanjem počasi segrejemo, da se čokolada 

stopi. Zmes enakomerno prelijemo po nadevu in postavimo 

za nekaj ur v hladilnik. 

Ohlajen kolač narežemo na kocke in dekoriramo z narezano banano 

ali belo čokolado. 

JEZIKOVNI kotiček 

Terminološki kotiček 

44 SV SV 45 

Pisanje … 

Glede na naslov bi lahko pisala o pisanju ali treh pikah, ker pa je to 

jezikovni kotiček z lektorskimi nasveti, se bom posvetila pravilnemu zapisu 

treh pik. Najbolj pogosto jih uporabljamo kot ločilo pri zapisovanju 

nedokončane naštevalne enote (Vrt imamo lahko razdeljen na zelenjavni, 

cvetlični in zeliščni vrt, vrt za otroke ...) ali nedokončanega 

besedila (Ne delaj tega, hud...), lahko pa je nestično kot v prvem primeru 

ali stično, kot je zapisano v drugem primeru. 

Po Slovenskem pravopisu poznamo skladenjsko in neskladenjsko 

rabo treh pik. 

Skladenjska raba 

1. Enodelne tri pike zaznamujejo nedokončano misel ali izpuščene 

dele navedkov: 

– Bog živi vas Slovenke, prelepe, žlahtne rožice ... 

Če hočemo poudariti, da okrajšava ni avtorjeva, te pike postavimo v 

poševni ali oglati oklepaj: Etika tudi kritično razpravlja o dolžnostih 

ali /.../ pravicah (J. Plut). 

2. Dvodelne tri pike ločijo vrinjeni stavek (zvezo stavkov) od drugega 

besedila: 

– Big Band Grosuplje tokrat pripravlja koncert ... nastopila bosta 

tudi obetavni vokalist Blaž Vrbič in pevka Ana Bezjak ... posvečen 

glasbi velikega Franka Sinatre. 

Neskladenjska raba 

Tri pike nakazujejo izpust dela besede: 

– Zicco: Daj ne s..., v uniformo moraš. 

Včasih namesto treh pik lahko uporabimo pomišljaj. 

Naj navedem še nekaj nepravilnih primerov zapisovanja treh pik: 

– V reviji Slovenska vojska imamo stalne rubrike Aktualno, Izpostavljamo, 

Intervju, ... 


Intervju,... 


Intervju... 

Pravilen zapis je: V reviji Slovenska vojska imamo stalne rubrike Aktualno, 

Izpostavljamo, Intervju ... 

Tri pike zapisujemo v leposlovju, niso pa zaželene v strokovnih, publicističnih 

in drugih besedilih. Namesto njih raje uporabljamo okrajšave 

itn., idr. ali ipd. 

V kakem časopisu, reviji in drugi publikaciji lahko opazite, da tri pike 

pišejo stično, torej brez presledka. V uredništvih so se za to odločili, 

da se v nekaterih primerih pri postavitvi članka na stran vrsta ne bi začela 

s tremi pikami. 

V naslednjem jezikovnem kotičku bomo pisali o ... 

Barbara Nežič 

Zrakoplov ali letalnik, 

ciljenje ali ciljno delovanje? 

Tokrat o tistem, s čimer smo vas izzvali ob koncu prejšnjega prispevka. 

Gre za prevoda dveh angleških izrazov, aircraft in targeting. Čeprav 

se vsaj pri prvem zdi, da ne bi smelo biti težav, ni čisto tako. Povprašali 

smo jezikoslovce, vojaške strokovnjake in tudi pisce vojaških strokovnih 

besedil ter publiciste s tega področja in ugotovili, da mnenja vendarle 

niso tako enotna. 

V zvezi s prevodom izraza aircraft smo že zapisali, da se Komisija za 

standardizacijo vojaške terminologije pri Ministrstvu za obrambo nagiba 

k prevodu zrakoplov. Tega najdemo v Vojaškem slovarju iz leta 

2002, uporabljajo ga tudi v letalskih enotah Slovenske vojske, saj se 

jim zdi ustaljen in naj ga ne bi spreminjali. Bistveno pri tem je, da naj 

izraz ne vključuje samo letal, ampak tudi helikopterje in vsa druga 

zračna »plovila«. 

Prevod letalnik je morda manj uveljavljen, vendar ga že lahko najdemo 

v Slovarju novejšega besedja slovenskega jezika (ZRC SAZU, 

2012). Pomislek pri tem je, ali je res »vseobsegajoč« (čeprav slovar 

prav to celovitost nakazuje) ali pa navaja samo na letala. Zagovorniki 

tega izraza menijo, da gre pri zrakoplovu za srbohrvatizem in da 

je že v Letalskem razlagalnem slovarju (avtor Dominik Gregl, 2009) 

zapisano, da letalnik obsega vsa »zračna plovila«. Plovba naj bi bila 

poleg tega prenesena iz pomorstva. V Reviji Obramba in nekaterih 

strokovnih člankih se je letalnik kar uveljavil, čeprav med obema izrazoma 

naj ne bi bilo kakšne vsebinske razlike. Očitno je torej, da se bosta 

v različnih sredinah oba enakovredno uporabljala še naprej. To sicer 

ni narobe, prav pa bi bilo, da se stroka o tem poenoti. Terminologi 

temu lahko samo sledimo. 

Prevod izraza targeting se morda zdi trši oreh. Angleško-slovenski 

vojaški terminološki slovar iz leta 2006 ga opisno prevaja kot »izbiro 

ciljev in delovanje nanje«, vendar gre za obsežen in večstopenjski 

proces, ki obsega določanje ciljev, njihovo odkrivanje, ognjeno delovanje 

in oceno njegovih učinkov. Še širšo razlago ponuja stotnik Aleksander 

Andric v Biltenu Slovenske vojske (maj 2005), kjer uporablja 

izraz ciljenje. Kolegi s Fakultete za družbene vede sicer menijo, da se 

ta prevod ni uveljavil, in predlagajo ciljno delovanje, zavedajoč se, da 

eno- ali dvobesedni izraz nikoli ne more pokriti celotne vsebine. Ciljenje 

že nekaj let uporabljajo lektorice z ministrstva, z njim se je strinjal 

tudi prof. dr. Tomo Korošec. Kakorkoli že, ko se boste odločali o enem 

ali drugem, naj bo iz sobesedila razvidno, kaj naj bi to pomenilo, vsekakor 

pa se izognite uporabi izvirnega angleškega izraza, kar, žal, 

tudi že opažamo v različnih besedilih in predstavitvah. Pri tem gre, kot 

bi rekla kolegica, samo za potuho. 

Pa še napoved vsebine naslednjega prispevka. Povprašali bomo nekaj 

strokovnjakov o tem, kako prevajati handling. Ali je to (kot je najpogosteje 

prevajano) rokovanje ali je vendarle ravnanje? Ali je res kakšna 

razlika v pomenu? Kam v tem okviru sodi manipulacija? Podoben, 

čeprav bolj »doktrinaren«, je problem prevajanja izraza transformation. 

Transformacija ali preoblikovanje? Pričakujemo tudi vaše predloge. 

Mateja Švab, višja vojaška uslužbenka, prevajalka in terminologinja 

Janko Berlogar, višji vojaški uslužbenec, lektor in terminolog 

Šola za tuje jezike

46 SV 

stenčas 

spodbudna misel 

Svoboda, kriza in nostalgija 

V katerem trenutku so pred 3200 leti takratni Izraelci dobili kamniti tabli 

božjih zapovedi? 

Poznavalci pravijo, da so bili takrat kot narod popolnoma »na tleh«. 

Pobegnili so iz Egipta, kjer so bili sužnji, in štirideset let po puščavi z 

Mojzesom potovali v »obljubljeno« deželo. V pomanjkanju hrane in 

vode ter ogroženi zaradi roparskih tolp so pozabili na sanje o svobodi, 

z nostalgijo so zrli proti Egiptu in bili tako obupani, da so začeli 

ogrožati sami sebe. V tem trenutku brezvladja so dobili jasna navodila: 

veruj, spoštuj starše, ne ubijaj, ne nečistuj, ne laži, ne kradi, ne želi, 

kar ni tvoje, itn. Jasno, najbolj primeren in logičen čas. 

Čeprav zapovedi ne poznaš in nisi veren, veš, katere stvari ljudje najbolj 

»mažemo« in skrunimo … Kot da bi imeli zapovedi v sebi! Ne imenujejo 

se po naključju božje v smislu splošne, obče. 

Pride čas, ko je moralna in duhovna prenova edina preostala izbira. 

Seveda, vse se začne pri tebi, meni … Stvar odločitve. 

Silvestra Sadar, pastoralna asistentka 

NOVICE 

Prvenstvo Slovenske vojske v šahu 

V Vojašnici Boštjana Kekca na 

Bohinjski Beli je v začetku marca 

potekalo že šesto prvenstvo 

Slovenske vojske v šahu. 

Prvo prvenstvo je leta 1994 

organiziral Franci Cirkvenčič, 

danes mojstrski kandidat in pisec 

člankov o šahu, s takratne 

Uprave za logistiko, potekalo 

pa je v Ljubljani. V 132. gorskem 

bataljonu so se leta 

2009 odločili, da bodo tradicijo 

tekmovanja v šahu obudili 

in jo nadaljevali, tako da je nadaljnjih pet prvenstev potekalo v njihovi 

vojašnici. Skupno je bilo skoraj dvesto tekmovalcev, letos celo največ 

do zdaj, kar 37. Tekmovanje je potekalo v enotni kategoriji, v kateri je 

tekmovala tudi edina prijavljena pripadnica. Pri izvedbi so upoštevali 

pravila Svetovne šahovske federacije (FIDE) za pospešeni šah. Pri tem 

imajo igralci na voljo deset minut, z vsako potezo pa pridobijo nadaljnjih 

pet sekund. Igralci so igrali devet kol po švicarskem sistemu, ki ga 

je leta 1895 izumil J. Muller, deluje pa po načelu razdelitve igralcev 

glede na točke oziroma rating igralca. 

Po prvem krogu so igralci razporejeni v skupine glede na svoj rezultat, 

in sicer zmagovalci v skupino 1, igralci, ki so remizirali, v skupino 1/2 

in poraženci v skupino 0. Torej v vsakem krogu igrajo med seboj igralci 

z istim rezultatom. Glede na to, da je število zmagovalcev v vsakem 

krogu razpolovljeno, pridemo razmeroma hitro in pravično do edinega 

igralca z najboljšim rezultatom. (Vir: wikipedia) Zmagovalec Igor 

Mestek iz ESD, drugi Matjaž Pirš iz 11. BZV in tretji Matej Keršič iz 

132. GORB so dobili kolajne. 

Borut Podgoršek 

Fotografija: Borut Podgoršek 

PREBRALI SMO 

Areh, Igor (ur.): Preiskovalni intervju: 

nekateri pravni in psihološki vidiki 

V zborniku poleg urednika dr. Igorja 

Areha s svojimi prispevki sodelujejo 

dr. Bojan Dobovšek, dr. Peter 

Umek, dr. Benjamin Flander, dr. Sabina 

Zgaga, Matic Zupan in Matija 

Mastnak. Prva dva prispevka v 

zborniku sta osredotočena na pravne 

vidike preiskovalnih intervjujev. 

V prvem so predstavljeni kazenskopravni 

vidiki policijskega zaslišanja 

v predkazenskem postopku. Drugi 

obravnava slovensko zakonsko 

ureditev policijskega zaslišanja in 

sodno prakso Evropskega sodišča 

za človekove pravice. Sledita prispevka 

o razvoju zasliševalskih tehnik 

in kognitivnem intervjuju, ki se v 

razvitih državah uporablja že več desetletij. Zadnji prispevek je namenjen 

preiskovalnemu novinarstvu kot pomembni obliki neformalnega 

družbenega nadzorstva, za katerega je zelo pomembno poznavanje 

kriminalistike in sorodnih ved. Preiskovalni intervju je eno izmed 

glavnih orodij, ki se uporabljajo tako v kriminalistični kot novinarski 

preiskavi. 

Kot je v recenziji zbornika navedel eden izmed treh recenzentov dr. 

Jani Mekinc, je vsebina pričujoče publikacije namenjena vsem, ki pri 

svojem poklicu uporabljajo preiskovalni intervju. Zbornik si lahko izposodite 

v Knjižnično-informacijskem centru MO. 

Pripravil: Zvonko Krunić, univ. dipl. politolog 

Naredil sem to, kar bi vsak 

»Prav zanimivo je, kako te znajo ljudje 

presenetiti s svojimi dejanji. Tvoj 

vojak, ki ga vsak dan srečuješ, tiho 

opravlja svoje naloge, včasih ga 

sploh ne opaziš, potem naredi nekaj 

izjemnega in takrat si ponosen,« opiše 

dejanje pripadnika 18. BJRKBO 

Mihaela Tavčarja njegov poveljnik, 

podpolkovnik Franc Kalič. 

28. februarja je namreč v zgodnjih 

jutranjih urah pred trgovskim centrom 

v Lescah zagorelo parkirano 

osebno vozilo. »Prijatelja sem peljal 

na letališče, bila je zgodnja jutranja ura, snežilo je, zato sva šla 

toliko prej od doma. Ko sva prispela do krožišča v Lescah, sem zagledal 

dim. Najprej sem pomislil, da gori kak smetnjak, vendar sva s 

prijateljem zavila na parkirišče,« začne pripovedovati Mihael Tavčar. 

»Hitro sva videla, da ne gori smetnjak, temveč avto. V svojem avtu 

imam vedno gasilne aparate, tako da sva s prijateljem vzela vsak svojega 

in začela gasiti. Ko sem do konca pogasil, sem zaslišal, da je 

avto prižgan in v prostem teku. Pogledal sem malo bolje in videl voznika, 

ki je ležal na sedežu, pomaknjenem nazaj. Odprl sem vrata in 

ga hitro potegnil ven. Ni bil ravno vesel takega načina bujenja,« z nasmeškom 

pove vojak Tavčar. Sicer je tudi član prostovoljnih gasilskih 

društev Bled in Radovljica od svojega 18. leta in kot pravi, je to poklic, 

ki si ga je vedno želel opravljati. »Mislim, da nisem naredil nič takega, 

česar ne bi naredil nekdo drug v takem primeru. Le pomagal sem.« 

S svojim dejanjem je rešil življenje vozniku, zato lahko ponovno ponosno 

rečemo, da so med pripadniki SV ljudje, ki si zaslužijo pohvalo, 

priznanje in močan stisk roke. 

Nataša Oblak 


POIŠČI PET RAZLIK 

NAGRADNA KRIŽANKA 

Avtor: 

Vladimir 

Milovanović 

NAJETO PERO 

MOČVIRSKA 

RASTLINA Z 

VIJOLIČNIMI 

CVETI 

GOROVJE V 

BOLGARIJI 

AM. IGRALKA 

(SHARON) 

HIMALAJSKA 

KOZA 

DUHOVNIŠKI 

PRIPRAVNIK 

STRMINA, 

BREG 

(PRIMORSKO) 

MESTO V 

DALMACIJI 

OB IZLIVU 

CETINE V 

MORJE 

DEL 

DREVESA 

PODELITEV 

IMENA 

STREHA 

IT. SKLADA- 

TELJ (NINO) 

GL. MESTO 

TOGA 

NASILEN 

VSTOP 

IME OPERNE 

PEVKE POLAK 

VEK, DOBA 

SENENA 

KOPICA 

KULTURNA 

RASTLINA Z 

BELIMI CVETI 

DEŽELA, KI JI 

VLADA KNEZ 

STARORIMSKI 

PESNIK 

NOGOMETNI 

KLUB IZ VIDMA 

V ITALIJI 

CEVASTA 

TESTENINA 

Reševalcem nagradne križanke 

POŠKODBA, 

KVAR 

ZDRAVILO 

V OBLIKI 

PRAHU 

ROČAJ 

NAROD 

NA BALKANU 

STALNO 

BIVALIŠČE 

APETIT, 

SLAST 

MESTO V 

MANDŽURIJI, 

KITAJSKA 

PAMET 

POHIŠTVO 

KAKEGA 

PROSTORA 

LJUDSKO 

VEROVANJE 

VLADAR 

BENETK 

GRM 

Z LEŠNIKI 

REČNI OTOK 

V PODONAVJU 

KRALJEVO 

POKRIVALO 

LAKOTA 

KAMEN NA 

VOGALU 

STAVBE 

KRAJ 

PRI LITIJI 

(SITULA) 

NADLEŽNA 

ŽUŽELKA 

NIŽJA 

LESNATA 

RASTLINA 

KRATICA MED. 

SMUČ. ZVEZE 

FILM FRAN- 

TIŠKA ČAPA 

JUDOVSKI 

PISATELJ 

(ŠALOM) 

IT. REKA, 

PAD 

ZVITEK, 

ZMOTEK 

AM. IGRALKA 

(CARRIE) 

DODATNO 

ZAVITA ČRTA 

TEKMOVANJE 

NA ZAČETKU 

IZLOČENIH 

NOTNEGA 

TEKMO- 

ČRTOVJA 

VALCEV 

BLAGAJNIŠKI 

IZTRŽEK, 

IZKUPIČEK 

Pravilna rešitev gesla iz prejšnje številke: DAN CIVILNE ZAŠČITE. 

Nagrade prejmejo: Nik Draksler, Podreča 36, 4211 Mavčiče, Nastja Fras, Trg Pohorskega 

bataljona 1 b, 1412 Kisovec, in Jana Šmagelj, Prvomajska ulica 11, 1000 Ljubljana. 

Nagrajencem čestitamo. Pravilne rešitve tokratne križanke nam pošljite do srede, 

17. aprila 2013, na naslov: Uredništvo revije Slovenska vojska, Vojkova cesta 55, 

1000 Ljubljana. 

KRAJ V ŠVICI 

PRI GSTAADU 

Informativno glasilo Ministrstva za obrambo. 

Naslednja številka revije Slovenska vojska 

izide 29. aprila 2013. Revija Slovenska vojska je 

prvič izšla 14. maja 1993. Na leto izide 

12 številk revije. Prispevki, objavljeni v reviji, 

niso uradna stališča Ministrstva za obrambo. 

Nenaročenega gradiva ne vračamo. 

Vojkova cesta 59, 1000 Ljubljana 

Telefon: +386 1/471 26 62 

Faks: +386 1/471 27 70 

Elektronska pošta: urednistvo.sv@mors.si 

Spletni naslov: www.mo.gov.si 

Urednica: Hana Souček Morača 

Novinarja: Nataša Oblak in Marko Pišlar 

Fotograf: Bruno Toič 

Fotografija na naslovnici: Bruno Toič 

Lektoriranje: Barbara Nežič 

Tajnica uredništva: Milena Topolovec 

Oblikovanje, prelom in tisk: Nebia, d. o. o. 

Naklada: 9700 izvodov 

razvedrilo 

Revija Slovenska vojska je članica Evropskega 

združenja vojaškega tiska (EMPA). 

Revija Slovenska vojska je tudi 

na družbenem omrežju facebook. 

SV 47

RAZPIS 

PRVENSTVA SV 

V TEKU NA 21 KM, 

TEKa NA 21 Km 

in teka na 42 km 

1. Kraj in čas izvedbe 

Prvenstvo SV v teku na 21 km, tek na 21 km in tek na 42 km bodo potekali 

v soboto, 18. maja 2013, v Radencih ter okolici. Prvenstvo SV in 

druga teka bodo organizirani v okviru 33. maratona treh src. Start tekov 

bo ob 9. uri. 

2. Pravica do nastopa 

Pravico do nastopa na vseh tekih imajo pripadniki poveljstev, enot in 

zavodov SV (stalna sestava SV, PPRS, ter vojaške osebe v upravnem 

delu MO) ter drugi zaposleni v upravnem delu MO. Za prvenstvo SV 

v polmaratonu se lahko prijavijo le pripadniki poveljstev, enot in zavodov 

SV (stalna sestava SV, PPRS ter vojaške osebe v upravnem delu 

MO). Drugi zaposleni v upravnem delu MO tekmujejo v teku na 21 in 

42 km v kategorijah, ki jih razpisuje organizator. 

3. Kategorije 

Kategorije so objavljene v celotnem razpisu na internih spletnih straneh 

MO – INFOTOČKA. 

4. Oprema tekmovalcev 

Tekmuje se v športni opremi, primerni trenutnim temperaturam. 

5. Prijave 

Prijave zberite v okviru poveljstev, enot in zavodov SV oziroma OE 

MO ter jih pošljite na izpolnjeni prijavnici po interni elektronski pošti 

Branku Mohoriču najpozneje do petka, 26. aprila 2013. 

6. Startnina 

SV plača stroške startnine na 21 in 42 km do 300 pripadnikom SV. 

Uprava za obrambo Maribor bo opravila skupinsko prijavo za vse 

pravočasno prijavljene tekače. Vsak posameznik mora v skladu s splošnim 

razpisom organizatorja (www.maraton-radenci.si) osebno dvigniti 

čipe in startno številko oziroma se z organizatorjem dogovoriti za 

skupinski prevzem za posamezne enote. 

7. Odgovornost 

Tekmovalci tekmujejo na lastno odgovornost. S prijavo vsak prijavljeni 

potrdi, da se zaveda tveganosti 

8. Nagrade in priznanja 

Na dan prireditve bodo v okviru protokola 33. maratona treh src pokale 

dobili prvi trije posamezniki oziroma posameznice v absolutnih 

kategorijah tega razpisa za teke na 21 in 42 km. Pokale zagotovi 

Uprava za obrambo Maribor. 

Podelitev pokalov in medalj za Prvenstvo SV v teku na 21 km v drugih 

razpisanih kategorijah bo naknadno na GŠSV. Prvi trije posamezniki 

oziroma posameznice v razpisanih kategorijah Prvenstva SV na 21 km 

dobijo medalje. Prve tri ekipe dobijo pokale, člani ekip pa medalje. 

9. Informacije 

Dodatne informacije dobite na Upravi za obrambo Maribor, kontaktna 

oseba Branko Mohorič, telefonska številka: 02/523 11 00 ali 

051/624 647, in na internih spletnih straneh MO – INFOTOČKA. 

10. Druga določila 

Druga določila so objavljena na www.maraton-radenci.si. 

48 SV

Letnik XXI/4 - Ministrstvo za obrambo

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?