20.11.2014 Views

Janez Jeram - Planinski Vestnik

Janez Jeram - Planinski Vestnik

Janez Jeram - Planinski Vestnik

SHOW MORE
SHOW LESS

Create successful ePaper yourself

Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.

dica; res izgovarjajo v Baski grapi ali še dlje<br />

samoglasnik -g- še bolj goitniško oz. skoro<br />

nadahnjeno blizu -h-) je na bohinjski strani<br />

Rodica, medtem ko je tam poznana npr. le<br />

Podrta gora, na Tolminskem pa le Škrbina,<br />

čisto po zunanjem videzu te raztreskane gore,<br />

četudi ne gre prav točno za isti vrh.<br />

Partizani so se namreč morali izogibati dna<br />

tesne doline, koder drži prastara cesta iz<br />

škofjeloške doline, iz Železnikov, od koder<br />

so tovorili železnino čez Petrovo brdo do Tolmina<br />

in skozi Kobarid in Nadiško dolino v<br />

Čedad. Ali pa po odcepu iz Tolmina—Mosta<br />

na Soči v Gorico. Posebno pa je bila grapa<br />

zastražena zaradi podbrško-bohinjske železnice,<br />

ki tod teče že skoro 60 let.<br />

Dolina teče vedno sporedno pod Pečmi, globoko<br />

zajedena med predgorje Peči, na vzhodu<br />

pa pod strmimi pobočji Porezna—Kojce (to je<br />

domovina Franceta Bevka, ki jo je lahko prepoznati<br />

iz neštetih njegovih povesti, črtic).<br />

Podaljšek teh vrhov pa je prelepa Sentviškogorska<br />

planota, ki upade ob pritoku rečice<br />

Bače v Idrijco pri Mostu ob Soči. Je pa tako<br />

stisnjena, posebno od Petrovega brda do Grahovega—Koritnice,<br />

da res zasluži ime<br />

»Grape«; v sredi jo lepo označuje ime vasice<br />

— Hudajužine. Do Kneže se še enkrat<br />

stisne, nato pa razširi v prijetno in sončno<br />

podmelško dolino, z vasicami Podmelec (stari<br />

Melci—Mevci), Kneža in ob železniški postaji<br />

Klavže, na gričku, prav na sredi dolinice pa<br />

Ilovica na razglednem, vetrnem brdu z velikim<br />

poslopjem osnovne šole za vso dolino.<br />

Prav nad Ilovico, na še bolj razgledni točki<br />

je malo naselje Podrobi, kjer je bil rojen pisatelj<br />

dr. Ivo Šorli. V njegove naturalistične,<br />

in kakor se čudno sliši, romantično nadahnjene<br />

pripovesti le prepogosto sega ta pokrajina,<br />

— večkrat z značilnimi romantičnimi<br />

osebnostmi. Tak je bil npr. Štefan Zaplotnik,<br />

junak ene zadnjih njegovih povesti. V njem<br />

ni težko prepoznati zagonetne podobe starega<br />

sivobradega »Manjča« iz Klavž. S slamo<br />

krita domačija mu je pogorela med prvo svetovno<br />

vojno oz. mu je bila razstreljena zaradi<br />

municijskega skladišča na skednju. Z njo je<br />

pogorelo tudi staro znamenje z rezljanim<br />

kipcem iz lipovega lesa, menda samega<br />

boga-očeta, ki je pa tako nerodno sedel ali<br />

bolje čepel, kot na nekaki posodi, da je prešel<br />

v še sedaj znano rečenico, »se držiš kot Manjčev<br />

bog«.<br />

Sončna, zapadna stran se takoj strmo dvigne<br />

v vrh Zivic, ki se onstran širokega, položnega<br />

sedla, kjer je prostora za polja in vasico<br />

Sela, takoj vzpne po silno strmih pobočjih<br />

naravnost na vrh — Jalovnika (1479 m) —<br />

Kobilje glave, kakor ga imenujejo s soške<br />

strani.<br />

Kdor še ni bil na vrhu, naj si prečita o njem<br />

navdušen opis Julija Kugyja v knjigi »Iz življenja<br />

planinca«. Ne toliko zai-adi razgleda<br />

po Soški dolini do morja pri izlivu Soče in<br />

do Kobarida, — tik pred teboj se tu odpre<br />

ves sivo bleščeči greben Peči, v loku od Črne<br />

prsti mimo Gredice, Sije, Vogla, Škrbine, Bogatinov,<br />

tja v Krn in Kaninove bele gmote.<br />

Vrh sam je obraščen s travo prav do vrha<br />

na južni in jugozapadni strani, na severno<br />

vzhodni pa z gozdom oz. že pritlikavim drevjem<br />

in grmovjem, greben pa je v maju-juniju<br />

pravi Zlatoi-ogov cvetnik, ena sama velika<br />

dehteča greda rdečega sleča, rododendrona.<br />

Božanstven okvir za bele planine v neposrednem<br />

ozadju. Tam nekje za vrhom je med<br />

jelševim grmovjem skalnat prag, več metrov<br />

visok. Tu se je še takrat, v moji mladosti, in<br />

daleč kasneje skrival največji zaklad naših<br />

planin — ruša očnic, ki sem jih tu prvič v<br />

življenju videl v živi rasti, menda s sedmimi<br />

leti, — in me zaklele za vse življenje.<br />

Iz doline ni dobro vidna vsa veličastnost gore,<br />

vendar je za vso dolino najbolj zanimiva<br />

gora, bolj kot daleč višja Gredica, sicer vidna<br />

na Kneži z mosta čez potok Knežo ali pa<br />

višje gori v dolini, Porezen. — Za vso Grapo<br />

je znanilec vremena. Prve meglice ali zastave,<br />

ki se vlove za vrh, ko je najlepše<br />

vreme, naznanjajo spremembo vremena. Po<br />

prvem jesenskem dežju, po septembru, si že<br />

marsikdaj pobeli teme s snegom, ki seveda<br />

kmalu skopni, razen na severni strani, vendar<br />

že opominja na zgodnjo zimo. Seveda je bil<br />

posebno v preteklosti važen za kmečko gospodarstvo<br />

spodaj ležečih vasi, Podmelca, Huma,<br />

Borovnice, Sel. Vsak pomembnejši gospodar<br />

je tu imel svojo senožet v strminah nad prepadnimi<br />

stenami nad Humom in Borovnico,<br />

ki se je vlekla vzporedno z drugimi v ozki<br />

progi do vrha Jalovnika. Senožet je pomenila<br />

nekoč seveda dragoceno povečanje števila<br />

goved v hlevu.<br />

Najbrž zaradi vsega tega, in morda tudi iz<br />

starejših razlogov, ki so vrh obdajali z nekakim<br />

nimbom skrivnosti, je vsak mladenič<br />

ali dekle daleč naokrog želel, da napravi<br />

čimprej svoj prvi obisk vrhu Jalovnika.<br />

Morda pa je imelo tudi društveno-prosvetno<br />

življenje kak vpliv na razširjenost te navade.

Hooray! Your file is uploaded and ready to be published.

Saved successfully!

Ooh no, something went wrong!