PDF formatu (3.2 Mb) - Kapucini

Beseda 

4/2011

2 

Vsebina 

Uvodnik..................................................................................................3 

Gospod, odpri moje ustnice 

Evangelij.................................................................................................4 

Ob izviru.................................................................................................5 

Kot kaplje dežja 

Ob svetem pismu...................................................................................6 

V začetku je bila Beseda … (Jn 1,1) 

Tema: Beseda.........................................................................................8 

Besede, besede … 

Frančišek in Klara vabita................................................................10 

Koliko besed! 

FO in Frama.......................................................................................11 

Obljube Frančiškove mladine 

Znamenje časa...................................................................................12 

Odgovorni za življenje in prihodnost 

Slovenije 

Božje stvarstvo okrog nas...........................................................14 

Beseda in tišina – izkušnja Božjega stvarstva 

Intervju: br. Mitja Ponikvar..........................................................15 

»Luka, jaz sem našel!« 

Animator sem.....................................................................................18 

Slovenska šola za animatorje 

Poklical si me.....................................................................................19 

Po stopinjah sv. Frančiška 

Delavnice molitve in življenja.......................................................20 

Ko so besede odveč … 

Note......................................................................................................22 

Danes je zasijala luč 

Mozaik.................................................................................................24 

Molitvena naveza.............................................................................33 

Hoja po poti odrešenja 

Sveti zakonci......................................................................................34 

George in Pauline Vanier 

Iz kapucinskega sveta.......................................................................36 

Brat kapucin.......................................................................................38 

Oče Pierre 

Film.......................................................................................................40 

Pot (The way) 

Knjiga...................................................................................................41 

Bela kot mleko, rdeča kot kri 

Ob ve sti la.............................................................................................41 

Ali veš ..................................................................................................42 

Ujeto v objektiv ................................................................................43 

»Resnično, 

povem vam: 

Kdor ne sprejme 

Božjega kraljestva 

kakor otrok, 

nikakor ne pride vanj.« 

Lk 18,17 

Uvodnik 

Gospod, 

odpri moje ustnice 

Koliko stvari morem 

sporočati že samo s pomočjo 

svojih ustnic Občudovanje 

in strmenje, veselje 

in dobrosrčnost, mir in 

zadovoljnost…Vendar morem 

pokazati tudi jezo in 

bes, ljubosumje in zavist, 

nestrpnost in zavračanje, 

neprilagodljivost in nepopustljivost… 

Včasih, o moj 

Bog, sem kakor otrok, ki se 

kratkočasi, ko se igra s svojimi 

ustnicami, ko raziskuje 

vsako njihovo možnost. 

Tako prehajam od enega 

zadržanja naravnost do 

njemu nasprotnega: enemu 

človeku namenjam toplino in ljubeznivost, 

drugemu pa le nekaj prizanesljivosti. Toda ta 

moja igra ima precej različne posledice. Izzove 

lahko učinke, ki pustošijo, ali pa ublaži bolečino 

in daje tolažbo. Daj mi, o Gospod, moči, 

da bodo moje ustnice izgovarjale besede, ki 

blagoslavljajo. 

Tako nam spregovori neka pesem, ki želi 

povedati, kako pomembne so naše ustnice 

in naše besede, ki prihajajo iz naše notranjosti. 

Verjetno je nekaj najlepšega, ko smo ob 

otroku, ki izgovarja prve besede, ki so precej 

drugačne od tistega, kar želi povedati. Pa vendar 

jih kar razumemo, ker so povezane z nam 

poznanimi stvarmi in dogodki. Kako nekaj 

velikega je, da človek lahko z besedo izraža 

tisto, kar doživlja in čuti. 

Beseda je postala meso, 

človek in se naselila med nami. 

Postala eden izmed nas. Kako 

lepo je, da se tudi mi lahko 

umaknemo v tihoto in prisluhnemo 

Gospodu v besedi 

in spoznavamo, kaj naj storimo 

danes, tukaj in sedaj. 

Poznamo pa tudi srečanja, ko 

nam je bilo žal, da smo rekli 

besedo, ki je vse porušila, ki 

nas je razgalila in vlila med 

nas novo nerazumevanje in 

nezaupanje. Samo zato, ker 

smo nekaj povedali, ker nismo 

bili dovolj dobro razumljeni, 

ker se mogoče nismo dovolj 

dobro izrazili. 

Bog ne gleda na besede, ampak vidi v srce. 

Tudi sv. Frančišek je doživljal, da z besedami 

ne more povedati tistega, kar je čutil. Potrebna 

je puščava brez besed, da postanejo besede 

potem bolj trdne in prepričljive… Tako je 

lahko oznanjal Besedo in ne sebe. 

Molitveno bogoslužje se začne z besedami: 

Gospod, odpri moje ustnice, da bom oznanjal 

tvojo hvalo. Naj nam besede pomagajo, da 

bomo oznanjali Njega, ki je večna Beseda. 

br. Vlado Kolenko 

Frančiškov prijatelj • XXII/4 (182) • 2011 

Izhaja štirikrat na leto med šolskim letom • izdajajo bratje kapucini ter asiški romarji• urednik: br. Vlado Kolenko 

uredniški sodelavci: Fani Pečar, br. Jože Smukavec, Andreja Štunf • naslov uredništva: Frančiškov prijatelj, Mekinčeva 3, 

1119 Ljubljana • elektronska pošta: franciskov.prijatelj@rkc.si • revija se vzdržuje s prostovoljnimi prispevki. 

Grafična priprava: Salve, d.o.o., Ljubljana • tisk: Littera picta d.o.o., Ljubljana 

3

Ob izviru 

Božja beseda je živa (Iz, 55,6-11) 

Iščite GOSPODA, dokler se daje najti, 

kličite ga, dokler je blizu! 

Krivični naj zapusti svojo pot 

in hudobni svoje misli. 

Vrne naj se h GOSPODU, da se ga bo usmilil, 

k našemu Bogu, ki je velik v odpuščanju. 

Kajti moje misli niso vaše misli 

in vaše poti niso moje poti, govori GOSPOD. 

Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, 

tako visoko so moje poti nad vašimi potmi 

in moje misli nad vašimi mislimi. 

Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba 

in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, 

jo naredil rodovitno in brstečo, 

dal sejalcu seme in uživalcu kruh, 

takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: 

ne vrne se k meni brez uspeha, 

temveč bo storila, kar sem hotel, 

in uspela v tem, za kar sem jo poslal. 

Kot kaplje dežja 

Ko po dolgi suši padejo prve kaplje dežja, 

se v vsej polnosti zavemo pomena vode – tekočine 

brez barve, vonja, okusa in oblike. Je 

bistvenega pomena za naše življenje. Ali pa 

vsaj za preživetje. Človek namreč ne živi samo 

od kruha (in vode), ampak potrebuje še nekaj 

več, da lahko živi v polnosti. 

V knjigi preroka Izaija beremo, da je Božja 

beseda kot dež, ki daje zemlji rast in življenje. 

Vsaka kapljica, ki pade izpod neba, ima namen 

ter posebno nalogo in ne vrne se na nebo ne 

da bi to nalogo izpolnila. Podobno je z vsako 

besedo, ki nam jo pošilja Bog. In podobno kot 

je včasih težko razumeti kaplje dežja, ki padajo 

na kraje, ki jih uničujejo poplave, je težko 

razumeti Božjo besedo in njene poti. Težko je 

razumeti, ko se Božja logika ne sklada z našo, 

težko je razumeti krivice in trpljenje. Težko je, 

ko Gospodu postavljamo nešteto vprašanj in 

ko za našimi zakaji ne najdemo ničesar razen 

vprašaja. Včasih je težko razumeti celo to, 

da je Boga težko razumeti, saj njegove misli 

niso naše misli. In njegove poti so daleč nad 

našimi. A prepričana sem, da to ne pomeni, 

da je tudi Božje srce daleč od naših zakajev 

in iskanja pravih poti. Kljub naši majhnosti 

in nevednosti nas On vedno vabi, naj svoje 

poti približamo njegovim, naj mu zaupamo, 

se spreobrnemo in živimo po njegovi besedi. 

Besedi, ki nam jo pošilja, da bi naredila naša 

srca rodovitna. 

Helena Rebek 

4 

5

Ob svetem pismu 

V začetku je bila 

Beseda … (Jn 1,1) 

Kako veliko moč ima beseda. Sploh beseda 

ljubezni ali pa sovraštva. Kako globoko v srce 

seže in se tam zasidra; nas dvigne v višine ali 

pa obteži huje kot mlinski kamen okrog vratu. 

Gotovo se je vsakemu že zgodilo, da je nekaj 

tako dobro povedal, izrazil z besedami in so 

vsi prikimavali nad modrostjo izraženega. 

Prav gotovo pa se je primerilo tudi to, da je 

popolnoma ustrelil mimo in naletel na neodobravanje 

drugih soudeležencev v pogovoru, 

pa vendar ubožec ni nič kriv, ker pač ni našel 

pravih besed. Kako lahkotne, a tudi težke so 

lahko besede ... 

Bog pa najde, vedno najde prave besede. 

In kam naj gremo iskat Božje besede V Sveto 

pismo, seveda. 

6 

Že takoj na začetku, v prvem poglavju 

Prve Mojzesove knjige, lahko beremo, kako 

po besedi nastaja stvarstvo: »Bog je rekel … 

Zgodilo se je tako.«. Torej beseda, če naj glagol 

reči vsebuje pomen izreči besede, v Svetem 

pismu ni le zgolj razlaga nekega pojma, ampak 

ima stvariteljsko moč. Beseda oživi, postane 

stvar. Bog izreče besede, kot so nebo, svetloba, 

voda, zemlja, človek, in po njih se vse 

materializira. Božja beseda je zelo otipljiva. 

Ni le zgolj neka misel, ki lebdi nekje v zraku, 

ampak je zelo konkretna. Tudi za človeka, ki 

bere Božje besede, naj bi se te konkretizirale 

v njegovem življenju. 

V Svetem pismu največkrat najdemo zvezo 

Gospodova beseda. Kadar koli je omenjena, 

imamo ob njej tudi glagol zgoditi se: npr. »Tedaj 

se je Samuelu zgodila Gospodova beseda.« 

(1 Sam 15,10). Dandanašnji nima obljubljena 

beseda več ne vem kakšne veljave, ampak v 

Svetem pismu pomeni, da se bo beseda izpolnila: 

»Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, 

kar je Gospod rekel po preroku: »Glej, devica 

bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo 

Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami.« 

(Mt 22–23). Vsak verujoči naj bi se zavedal, 

da Bog ne obljublja kar tako, ampak vedno z 

namenom izpolnitve ob svojem času. Zakaj 

torej tako pogosto dvomimo v Božjo besedo 

– obljubo Mogoče, ker sodimo po sebi, ki 

smo nestanovitni! 

Božja beseda pa prihaja, vztraja. Gre tako 

daleč, da: 

»V začetku je bila Beseda in Beseda je 

bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila 

v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in 

brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je 

bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč 

sveti v temi, a tema je ni sprejela. Resnična luč, 

ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na 

svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej 

nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je 

prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki 

so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji 

otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso 

rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, 

ampak iz Boga. In Beseda je postala meso 

in se naselila med nami. Videli smo njeno 

veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot 

edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.« (Jn 

1,1–5.9–14). 

V vsej ljubezni do človeka se Bog učloveči. 

Sprejme podobo svojega stvarstva in 

pokaže pot iz teme. Sama Beseda se materializira. 

Bog postane konkreten, ne le 

njegova beseda. Meni, človeku, daje edinstveno 

možnost, najvišjo obliko Ljubezni. 

A jo sprejmem 

Sveto pismo (že sama beseda pismo 

vsebuje namigovanje na pisanje, pišemo pa 

seveda besede) nosi v sebi pravo bogastvo 

besed, predvsem besed ljubezni. Pouči nas 

tudi o zlu, saj je človek sestavljen iz obeh vidikov 

življenja, a glavno besedo ima ljubezen. 

Kolikokrat vzamem te svete besede v roke 

in jih naredim za svoje, jih materializiram v 

svojem življenju 

Lea Bric 

7

Tema: Beseda 

Besede, besede … 

Bog je rekel: »Bodi svetloba!«. (1 Mz 1,3) 

Ko smo letos pri verouku obravnavali 

stvarjenje sveta, so se moji »sedmarji« znašli 

pred nalogo, da najdejo, kaj je Bog najprej 

ustvaril. Po klasičnih odgovorih – veliki pok, 

svojo brado, Zemljo, … so se ob pomoči 

svetopisemskega besedila Prve Mojzesove 

knjige prek svetlobe prebili do besede. Če 

vzamemo poročilo o stvarjenju sveta zares, 

sta bila zvok in beseda bodi tista, ki sta bila 

prva. Podobno lahko beremo v Janezovem 

Prologu, ki pravi: »V začetku je bila Beseda!« 

… pri čemer očitno misli na Jezusa, ampak 

to bomo na tem mestu prepustili teologom. 

Z veroučenci smo potem nekaj časa namenili 

besedam, ki jih sami pogosto »ustvarjamo« in 

se vmes nasmejali kakšni od njih – recimo: u 

iber, miljavžnt, škrjolčna ipd. Hkrati pa morda 

začutili, kako velik pomen imajo besede, tudi 

ko jih izgovarjamo ljudje, čeprav nimamo 

Božje moči, da bi se takoj uresničile. 

Napisane ali izrečene, besede so tiste, ki nas 

spremljajo od samega začetka – lahko nas dvignejo 

ali nas potlačijo, nas navdajo z upanjem 

ali razžalostijo, podrejo zaupanje ali ga zgradijo, 

začnejo vojne ali jih končajo. Strokovno 

bi v fonologiji besedo določili kot prozodično 

enoto med morfemom in fonološko fazo, dosti 

bolj poljubno pa se definicija glasi, da gre za 

najmanjšo samostojno jezikovno enoto, ki 

predstavlja ali sporoča pomen. 

»Zmešajmo njihov jezik … »(1 Mz 1,7) 

Besede skupaj sestavljajo jezik, ki je za 

vsako ljudstvo ali narod in njihovo kulturo 

temeljnega pomena. Teh je na svetu okoli 

7.000 – pri čemer je potrebno vedeti, da več 

kot polovici od njih grozi, da bodo izumrli, 

8 

90 % pa jih recimo ne najdemo na internetu 

in vsaka dva tedna eden izmed jezikov izgine. 

Najbolj razširjen jezik na svetu je mandarinščina 

(1.051 milijonov govorcev), sledita pa 

ji angleščina (508 milijonov) in hindujščina 

(466 milijonov). Kako pa gre Slovencem s 

slovenščino Niti ne tako slabo, saj z dvema 

milijonoma govorcev sodi v elitno skupino – 

je na 179. mestu med 5 % najbolj razširjenih 

jezikov na svetu. 

Sodeč po Slovarju slovenskega knjižnega 

jezika je s 26 črkami najdaljša slovenska beseda 

dialéktičnomaterialístičen; pridevnik s pomenom: 

nanašajoč se na dialektični materializem 

(dialéktičnomaterialístični pogled na življenje). 

Črki več premore dialéktičnomaterialístičnost. 

Tesno za petami pa sledita besedi buržoaznonacionalističen, 

starocerkvenoslovanščina. Najdaljša 

slovenska beseda brez samoglasnikov je vzbrst 

s šestimi soglasniki, obstajajo pa tudi besede s 

petimi, na primer čmrlj. 

»Prijazne besede so lahko kratke 

in preproste, njihov odmev pa je 

neskončen.« (Mati Terezija) 

V vseh jezikih so določene besede bolj 

osnovne in nenadomestljive za človeško 

komunikacijo. Osnovno besedišče vsebuje 

funkcijske besede, kot so ‘in, ali, toda’, zaimke 

kot recimo ‘jaz, ti, to’, glagole in samostalnike, 

ki se nanašajo na vsakdanje dejavnosti in 

predmete, kot na primer ‘jesti, spati, početi; 

sonce, luna, dež’. 

Da obstajajo pojmi, ki jih tako ali drugače 

ubesedujejo vsi jeziki, ni prav nič čudnega, 

saj so vsi uporabniki jezika ljudje, ki imajo 

med seboj marsikaj skupnega (vsi živimo na 

Zemlji, hodimo po nogah, jemo z usti, vemo, 

kaj je sonce in kaj dež itd.), hkrati pa se vidijo 

tudi razlike med nami (saj veste, da imajo 

eskimi veliko izrazov za to, čemur pri nas 

rečemo le sneg). 

Kljub vsemu pa ni mogoče trditi, da so te 

splošne besede danes najbolj uporabljane, najbolj 

splošne in najbolj nujne. Po drugi strani 

se svet zelo hitro spreminja in vsaj za besedi 

računalnik in splet bi že lahko trdili, da sta (ali 

pa šele bosta) zelo pogosto rabljeni. 

Vsekakor tudi zaradi neprestanega spreminjanja 

besed in jezika drži, da so besede žive. 

Slovenščina naj bi tako imela nekje od 400 do 

500 tisoč besed. Kar pa seveda ne pomeni, da 

jih vsak Slovenec pozna – pravijo, da naj bi v 

vsakodnevnih pogovorih operirali le z nekaj 

odstotki le-teh. 

»Ko govoriš, morajo biti tvoje besede 

boljše od molka.« (Arabski pregovor) 

Ženske že od rojstva naprej kažejo večje 

sposobnosti, ko gre za verbalne funkcije in tekoče 

govorjenje, črkovanje, slovnico in hitrost 

branja (pri razumevanju besed in besedišču 

imata oba spola približno enake sposobnosti). 

Moški se pri komuniciranju osredotočajo 

na dejstva, ženske poudarjajo občutke. Moški 

probleme najbolje rešujejo tako, da razmišljajo 

le o eni zadevi hkrati, pri čemer so najraje 

sami. Ženske se morajo o problemih pogosto 

s kom pogovoriti. Moški pristopijo k situaciji 

z močno željo po odločanju in ukrepanju, 

ženske pa včasih le želijo govoriti o tem, 

kar občutijo v zvezi z dano situacijo. Moški 

govorijo neposredno in uporabljajo besede 

dobesedno, ženske posredno. 

Načeloma v javnih situacijah moški govorijo 

več kot ženske, doma pa je prav nasprotno. 

Ženske med pogovorom pogosteje 

vzpostavljajo očesni stik in skačejo s teme 

na temo, medtem ko lahko moški dalj časa 

govorijo o eni temi. Ženske pri poslušanju 

sodelujejo z glasovi (»hm«, »aha« …), moški 

so tišji poslušalci. 

Ob pravem trenutku izgovorjena 

beseda je jabolko v srebrni posodi. 

Star pregovor pravi, da sme človek uporabljati 

besede le za tri namene: da bi zdravil, 

blagoslovil, ali molil. Morda ni odveč, da ob 

letošnjem božiču – rojstvu Besede, pomislimo, 

katere in kakšne besede gradijo naše besedišče, 

ter koliko jih uporabljamo za oznanjanje 

učlovečene Besede. 

po raznih viri sestavila Fani Pečar 

9

Frančišek in Klara vabita 

FO in Frama 

Koliko besed! 

Frančišek je le poredko prihajal k Sv. Damijanu, 

čeprav bi si »uboge gospe« – Klara 

in njene sestre, želel pogostejših obiskov. Ko 

je videl, kako zavzeto stopajo po evangeljski 

poti popolnosti, jih je obiskoval še poredkeje: 

učitelj je namreč hotel, da bi se naučile živeti 

brez njega, da bi samostojno sledile Idealu, ne 

pa človeku, da bi ljubile velikega Kralja in ne 

njegovega glasnika. Sploh pa se je Frančišek 

izogibal krajem in priložnostim, kjer bi ga 

občudovali; in ponižne sestre so ga neizmerno 

občudovale. 

Nekega dne so končno vendarle smele 

pričakovati njegov prihod in seveda njegovo 

pridigo: »Prihaja, prihaja!«, so se dekliško 

radostno veselile njegovega prihoda, še bolj 

pa tega, da bodo po besedah svojega učitelja 

lahko spet slišale Božjo voljo. 

Ko je Frančišek stopil v cerkev, je v zraku 

zaznal to pričakovanje duš in spregovoril: 

»Prinesite mi pepela!« Potem je z roko segel v 

sivi prah, ga posul po tleh v krogu okoli sebe, 

preostanek pepela pa si je potresel po glavi. 

In ko je smrtna zona obšla device, je glasno 

zapel: Miserere – Usmili se me Bog; psalm 

iskrene spokornosti in globokega zaupanja v 

Božje usmiljenje, iskreno zaupne človekove 

ponižnosti in poveličevanja Boga. 

Ko je psalm izzvenel, je Frančišek hitro 

vstal in kakor je prišel, brez besed odšel. Pridiga 

je bila končana. 

Kadar je hrepenenje po Besedi veliko, ni 

potrebno veliko besed, da so le velike – pristne! 

povzeto po: Maria Sticco, San Francesco 

d'Assisi, Milano 1990, str. 146-147 

10 

Obljube Frančiškove 

mladine 

V petek, 16. decembra 2011, se je naša družina 

ljubljanske Frančiškove mladine zbrala v 

Štepanji vasi, od koder smo se potem skupaj 

odpravili v Vipavski Križ, kjer smo se odločili 

preživeti skupni Frama vikend z obljubami. Ko 

smo prispeli je sledila nastanitev in priprava 

večerje, med katero so se nam pridružili še 

ostali »zamudniki«. Ko smo se okrepčali, smo 

si ogledali film o Svetem Frančišku, zmolili 

večernice ter odšli počivat. V soboto dopoldne 

smo razmišljali o naših sanjah, nato pa smo si 

po parih ta razmišljanja tudi podelili. Sledilo 

je še osebno delo, kjer smo s pomočjo »delovnega 

lista« in ob svetopisemskih odlomkih 

razmišljali o tem kako do pravega veselja. Po 

kosilu, ki sta ga med našim osebnim delom 

pripravila brat Marko in sestra Magda, nas 

je čudovito vreme, kar samo od sebe vabilo 

na sprehod, zato smo se odpravili proti Otliškemu 

oknu. Sprehod je bil zares Čudovit, 

tiste najbolj vztrajne pa je na vrhu čakalo še 

presenečenje – sneg – katerega so se izredno 

razveselili. Ko smo se vrnili v Vipavski Križ, 

je sledila še priprava na sveto mašo in obljube. 

Vodil jo je naš brat Marko. Obljubo so 

najprej izrekli tisti, ki so vstopili v noviciat: 

Marija, Štefan, Matic in Sara. Kristina, Matej, 

Andrej, Zdenka in Luka, ki pa so obljube že 

imeli, pa so jih obnovili še za eno leto. Sledila 

je še večerja in družabni večer s tarokom in 

igro naseljenci otoka Katan, pri kateri smo se 

izredno zabavali. V nedeljo smo se pridružili 

sveti maši v župnijski cerkvi ter zares čudovit 

vikend zaključili s kosilom ter se polni veselja 

in lepih vtisov odpravili nazaj proti Ljubljani. 

Sara Štesl 

11

Znamenje časa 

Odgovorni za življenje 

in prihodnost Slovenije 

Slovenski katoličani smo tako kot vsi drugi 

državljani poklicani k odgovornosti za skupno 

blaginjo ter dobro delovanje države in pravično 

ureditev družbe, v kateri živimo. Naša 

odgovornost ni omejena samo na sedanjost. 

Odgovorni smo tudi za prihodnost našega 

naroda in države. 

Naša država doživlja gospodarsko rast, 

politično uveljavitev in kulturno neodvisnost, 

kakršnih v svoji zgodovini še nikoli ni bila 

deležna. Kljub številnim pozitivnim kazalcem 

pa se spoprijema tudi s številnimi pojavi, ki ne 

skrbijo le katoličanov. Med temi velja omeniti 

najpomembnejše: 

• Vedno manj mladih v naši državi se odloča 

za zakonsko in družinsko življenje. Zato nas 

mednarodne študije po številu sklenjenih 

zakonskih zvez uvrščajo na zadnje mesto v 

celotni Evropski uniji. To obenem pomeni, da 

smo družba, ki se mora zamisliti nad svojim 

odnosom do zakonske zveze. 

12 

• Kljub rahlemu porastu števila rojstev v 

zadnjem letu se v naši državi letno rodi več kot 

12 tisoč otrok premalo, da bi se prebivalstvo 

obnavljalo. Konec leta 2006 je, po strokovnih 

ocenah, v našem narodu »manjkalo« že več 

kot 272.000 otrok. »Demografska zima«, 

v katero vstopamo, bo imela zaskrbljujoče 

gospodarske in socialne posledice. Tudi 

načrtno priseljevanje tujcev tega problema 

ne bo moglo rešiti. Pridružili se mu bodo še 

večji – problemi brezposelnosti, vzdržnosti 

javnih financ, integracije, medkulturnega in 

mednacionalnega dialoga, sobivanja, sožitja 

itd. 

• Odnos do nerojenega življenja je v naši 

družbi zelo sporen. Po podatkih Inštituta za 

varovanje zdravja RS je bilo med letoma 1981 

in 2004 opravljenih preko 312.000 splavov, 

kar nas uvršča nad evropsko povprečje. Ob 

tem velja pomisliti ne samo na demografske, 

temveč tudi na psihološke in moralne posledice 

tovrstnih dejanj tako na osebni kot tudi 

na družbeni ravni. 

• Alkoholizem je velik slovenski problem. 

Karitas navaja podatke, da imamo v naši 

državi preko 170.000 alkoholikov in njihovih 

družin. To kaže na hude osebne težave, ki 

imajo tudi gospodarske in socialne posledice. 

• Samomorilnost je naslednji pomemben 

problem našega naroda. Vsako leto si v naši 

državi vzame življenje preko 500 ljudi, kar nas 

med vsemi državami sveta uvršča na tragično 

peto mesto. To priča, da imamo Slovenci 

velikokrat vprašljiv odnos tudi do lastnega 

življenja. 

• Revščina je prav tako problem naše države. 

V najslabšem položaju so bila gospodinjstva 

brez zaposlenih članov (37 %), še posebej tista 

z vzdrževanimi otroki (59 %), za temi pa enočlanska 

(43 %) in enostarševska gospodinjstva 

(22 %) ter pari s tremi ali več vzdrževanimi 

otroki (15 %), vse neaktivne osebe, med kate- 

rimi so še posebej izstopali brezposelni (33 %), 

samozaposlene osebe (18 %), starejše ženske 

(25 %) ter najemniki stanovanj (22 %). Stopnja 

revščine je sicer med manjšimi v EU, vendar 

pa razodeva, da so tudi pri nas številni ljudje 

v stiski (okoli 200.000), še posebej brezposelni 

(mladi, starejši in invalidi), upokojenci z 

nizkimi pokojninami ter ženske in moški – 

posebno v enostarševskih družinah. 

Slovenski katoličani z zaskrbljenostjo spremljamo 

omenjene pojave. Prepričani smo, da 

je v ozadju teh in drugih pojavov predvsem 

vprašanje našega odnosa do temeljnih vrednot. 

Zato čutimo odgovornost, da si tako na 

osebni kot tudi na družbeni ravni prizadevamo 

za okrepitev vrednot življenja, družine, 

ekonomske varnosti in človekovega zdravja. 

Povzeto iz internetne strani www.24kul.si 

Mednarodno taizéjsko srečanje mladih v Ljubljani 

28. april-1. maj 2012 

V času prvomajskih praznikov bo Ljubljana gostila mednarodno srečanje mladih, ki ga 

pripravljamo skupaj z redovno skupnostjo bratov iz Taizéja. Srečanje bo enkratna priložnost 

za spoznavanje vrstnikov iz vse Slovenije in tujine, za odkrivanje Cerkve kot kraja prijateljstva, 

ki nas združuje preko vseh meja, za skupno molitev, za okušanje lepote notranjega 

življenja in edinosti z Bogom, za spoznavanje mesta in gostoljubja Ljubljančanov, za iskanje 

smisla življenja in spoznavanje izzivov današnjega časa. 

Srečanje je namenjeno mladim od 16 do 35 let. 

Živiš v Ljubljani 

V času srečanja lahko na svojem domu gostiš mlade – iz drugih slovenskih krajev in 

tujine, ali pa kako drugače pomagaš pri pripravah in izvedbi srečanja. 

Več informacij bo na voljo predvidoma novembra. 

Če se želiš vključiti v pripravo srečanja, nam piši na taize@drustvo-skam.si. 

13

Božje stvarstvo okrog nas 

Beseda in tišina – 

izkušnja Božjega 

stvarstva 

Da, Gospodov duh prežema ves svet, in 

ker povezuje vse stvarstvo, ujame vsak glas. 

(Mdr 1,7) 

Ko pomislim na Božje stvarstvo, mi misli 

nehote uidejo v naravo, gore, gozd, v samoto. 

Najsi grem v hribe, se peljem z vlakom prek 

čudovitih pokrajin, najsi gledam skozi okno 

letala čudovite barve oceana, želim v vsem 

tem videti Božji odsev. Kadar mi ta ''veliki 

met'' ne uspe, me izkušnja pusti praznega, pa 

vendar – tam mi je Božje stvarstvo najbližje. 

Po duhu svetega Frančiška me lepota narave 

nagovarja vsak dan – ne le ob romantičnih 

prizorih narave na velikem plakatu ali v živo, 

ampak tudi v vsakdanjih stvareh, kjer ga vsak 

najde po svoje. Ko se prebijam skozi dolge 

strani naravoslovnega učbenika, v molekulah 

ter bioloških procesih, v živalih, ki nam služijo 

in v človeškem telesu, ki je tako domišljeno 

ustvarjeno. Vidim ga v bolniku, v trpečem 

obrazu prizadetega – to je Kristus v svojem 

stvarstvu. Naposled ga lahko vidim v svojem 

življenju, deluje v vsakem trenutku in je vedno 

povsod navzoč – v tišini. Tam se srečam z Jezusom, 

svojim stvarnikom in odrešenikom – v 

besedi. Tam se zasliši beseda. 

Biblija pravi, da je Jezus hodil molit v samoto, 

ponavadi na goro, kamor se je umaknil 

v tišino, kjer je lahko spregovoril z Očetom. 

Tudi sam včasih začutim potrebo po tišini. Ob 

vsem vrvežu, ki me obdaja, hrupu in svetu, ki 

kliče le po kruhu in igrah, je slišati nešteto praznih 

besed. Te lahko obtežijo, preganjajo in te 

pustijo nemirnega. Zatorej človek potrebujem 

spodbudo, oporo, ki me spremlja in pomiri, in 

zato grem v samoto, v tišino, proč od hrupa. 

Tam lahko naredim prostor zanj – za Besedo, 

ki je od vedno. Da se spomnim, kaj pravi pisec: 

»Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od 

vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust«. 

Ožbej Kunčič 

Intervju: br. Mitja Ponikvar 

»Luka, 

jaz sem našel!« 

Na Studencih v Mariboru zadnjih nekaj 

mesecev med brati kapucini videvamo nov 

obraz. »Br. Mitja!«, se ponavadi predstavi in 

zdaj že vemo, da je letos izrekel večne zaobljube. 

Zanimalo nas je, kdo se skriva za brado 

in rjavim kapucinskim habitom. 

Br. Mitja, nam lahko nekaj poveš o svojem otroštvu 

Rojen sem v Cerknici mami medicinski sestri in 

očetu gradbeniku. Obema je ime Frančišek, oz. Frančiška. 

Ko sem se rodil, je bila tam že starejša sestra 

Erika, tako da ni bilo nikoli dolgčas. Spominjam se, 

kako sva se pretepala. Dolgo je bila ona močnejša 

od mene, nekoč pa sem jo prehitel v svojem moškem 

telesu in takrat je morala ona trpeti. Pri mojih 

šestih letih je na svet prišla mlajša sestrica Teja, ki 

smo jo šli iskat v porodnišnico v Postojno, jaz pa 

sem jo lahko podržal v rokah, vendar pazljivo, ker 

so rekli, da ima še mehko glavico in se lahko udre. 

Kako mi je bilo to čudno! Ni mi bilo preveč pri srcu, 

da sem jo moral voziti z vozičkom po ulici, ker je 

bilo preveč zanimivega dogajanja med vrstniki. 

Ves čas smo bili na ulici ali v gozdu. Bil sem med 

najmlajšimi v družbi, zato sem se moral vedno 

boriti za obstanek. Mami me je večkrat opozarjala, 

da sem preglasen, da se me sliši po celi ulici. Tega 

kar nisem mogel verjeti, ker sem sebe vedno videl 

kot tihega in negotovega. 

S sošolci smo vedno nekaj ustvarjali in se 'dodatno' 

izobraževali. Spominjam se, da so bili v tem še 

posebej dobri nekateri sošolci, ki jih redni pouk ni 

privlačil in so imeli slabe šolske ocene. Pri 'štromu' 

pa so briljirali. Tako sem se brez težav odločil za 

Srednjo elektrotehniško šolo v Ljubljani. Malo me je 

bilo sicer strah, če bom zmogel, ker je imela 'Vegova' 

tak ugled, vendar je šlo. Prehod v Ljubljano je bil kar 

naporen. Vsak dan sem se vozil z avtobusom, to je 

za Cerkničane običajno. Nov širni svet mi je razširil 

obzorja. V 2. letniku se je začelo osamosvojitveno 

dogajanje in vojna za Slovenijo. Ves sem bil 'notri'. 

Vsako najmanjše dogajanje sem spremljal hkrati po 

televiziji in radiu. Noro močni časi. Kar gorel sem, 

čutil sem se pomemben del celote, ki je kot eden 

dihala v borbi za neodvisnost in bila nepremagljiva. 

Bogu hvala za tiste čase. 

Kaj pa po osnovni šoli Kaj je bil zate tvoj sanjski 

poklic 

V osnovni šoli sem bil še naprej negotov in rezerviran 

– vse do te mere, da sem v 5. razredu dobil pet 

pisnih opominov zaradi neprimernega obnašanja. 

Kadar koli je šlo kaj narobe, sem bil zraven. Potem 

pa sem se malo zamislil in se očitno vsaj navzven 

umiril. Poklicno sem se hitro navdušil za elektriko. 

Kako je to vplivalo nate 

Seveda je ta čas neizbežno pustil posledice na 

meni. Postal sem navdušenec za vse, kar je vojaškega. 

Bral sem knjige, kupoval revije, sanjal o vojaškem 

14 

15

poklicu. Vse podatke o orožju sem znal na pamet. 

Delal sem seminarske naloge o orožju. Želel sem si 

samo eno stvar – biti vojak. Zato sem mislil iti na 

FDV – obramboslovje. Vendar bi zato moral delati 

diferencialne izpite, pa nisem zmogel poguma in 

sem šel na ekonomijo, da bi se kasneje prepisal na 

FDV. Ko pa sem študiral in živel v Ljubljani, so se mi 

obzorja znova širila in vojska me je minila, zato sem 

kar ostal na ekonomiji. Za ekonomijo je itak znano, 

da se z 'njo dobi službo'. 

Kakšno pa je bilo tvoje notranje versko življenje, 

ki te je pripeljalo do salezijancev, kaj si delal v 

Salezijanskem mladinskem centru 

Kot otrok sem bil zelo veren. Tako veren, da se 

je starejša sestra večkrat hecala z mano, da sem 

tako pobožen. Imel sem svoj molitvenik in vsak 

večer molil iz njega molitve in litanije. Toda žal me 

je minilo. Izgubil sem vero, dokončno prav v času 

študija v Ljubljani. Spominjam se, kako sem počasi 

opuščal še zadnje vzdihljaje molitve in končno 

ostal brez vere. To so bili časi zapravljanja očetovega 

bogastva, ki so se po svetopisemsko končali 

v moralni polomiji. Prežvekoval sem že zavrženo 

hrano in hrepenel po ljubezni. Po sili razmer sem 

se po študiju moral vrniti v Cerknico, kar pa je 

bilo navsezadnje rešilno zame. V domačem okolju 

sem se počasi začel približevati Cerkvi. To je šlo 

16 

res počasi, merjeno v letih. Štiri leta sem delal kot 

ekonomist, potem pa sem ostal brez službe. Ker sem 

bil že enkrat prej brezposeln sem vedel, kako je to 

hudo in sem od takrat naprej redno prosil Boga, da 

ne bi bil nikoli več brez dela. Na prvo jutro, ko se 

mi je izteklo delovno razmerje, sem se zbudil poln 

zaupanja v Božjo pomoč. Prišla mi je misel, da se 

oglasim pri župniku, da se mu ponudim za kakšno 

brezplačno delo, toliko, da ne bi doma ždel v brezdelju. 

Moj dolgoletni župnik Jože Vidic, salezijanec, 

je bil presenečen nad mojim obiskom, takoj pa je 

spoznal, da bi se me dalo 'porabiti' za kakšno delo. 

In kakšne so bile tvoje zadolžitve v Centru 

Po latinsko se reče: faktotum, ali deklica za vse. 

To mi je zelo ustrezalo. Z župnikom sva fizično delala 

nova športna igrišča, poleti pripravljala Uskovnico, 

vsak dan sem preživljal čas z mladimi v Centru, 

pisal prijave na razpise, se udeleževal takšnih in 

drugačnih seminarjev. 

Kaj pa karneval v Cerknici 

Tudi, v Cerknici je zelo znano dogajanje okrog 

pusta. Tudi tam sem se motovilil in enkrat so me 

izvolili za predsednika Pustnega društva. Organizirali 

smo pustne povorke in druge norčije. V Cerknici 

velja rek, da je neumnost večna, norčije pomagajo 

preživeti, danes pa razumem, da tisti, ki zna biti 

norčav, najbrž ni zloben. To pa je že nekaj. 

Kako se nekdo, ki živi v salezijanskem okolju, sreča s 

svetim Frančiškom 

Ko sem prišel k salezijancem, sem imel občutek, 

da sem osvobojen vsega hudega. Po toliko letih 

iskanja in opravljanja del, ki jih nisem imel za svoja, 

sem končno bil svoboden. Vse manj me je privlačil 

svet in njegovi miki, vse bolj pa privlačil Jezus. Živel 

sem preprosto življenje, malo denarja, malo časa za 

družbo, veliko pa časa za samoto in razmišljanje. Na 

pot so mi začeli prihajati ljudje, ki so me vedno bolj 

napolnjevali s smislom. Veliko sem bral, tudi kakšno 

knjigo o sv. Frančišku. Spomnim se Kazantzakisove 

Božji ubožec, ki me je popolnoma navdušila. Potem 

sem pozabil nanjo. O redovništvu nisem razmišljal, 

sem pa vedno bolj živel kot redovnik. Hotel sem celo 

začeti razvažati časopise v zgodnjih jutranjih urah, 

pa bi starša skoraj kap, ko sem jima to omenil. Imel 

sem namreč diplomo iz ekonomije, in namesto, 

da bi sla moja kariera navzgor, je šla v njunih očeh 

vztrajno navzdol. 

In potem 

Na pot mi je prišel Luka Modic. V nekaj mesecih 

sem prepoznal klic v redovništvo. Na internetu sem 

našel kapucine, takoj so mi bili všeč, šel sem na obisk 

k njim v Ljubljano in še tisti večer rekel: »Luka, jaz 

sem našel!«. In danes sem kapucin. Končni del scene 

se je odvil zares na hitro. 

In danes si zadovoljen 

Zelo. Živim z Jezusom 

in brati. Jezus je popoln, 

mi bratje pa (še) ne. Živimo 

skupaj ne zato, ker bi bili 

tako super, ampak z Božjo 

pomočjo pomagamo nositi 

križ drug drugemu. Ko si močan, 

pomagaš bratu, ko pa si 

slaboten, se najde brat, ki te 

dvigne. Rad pa povem, da 

opažam veliko spremembo 

v svojem odnosu do samega 

sebe, bratov in Jezusa, prav 

po večnih zaobljubah – vse 

skupaj je postalo veliko bolj 

močno, zaresno, življenjsko. 

Zadnje leto si imel priložnost spoznati življenje bratov 

kapucinov doma po svetu. Kje in katere so glavne 

razlike in koliko je skupnih stvari 

Veliko sveta smo videli odkar sem pri kapucinih. 

Noviciat imamo v Italiji, torej eno leto življenja z 

italijanskimi brati. Po noviciatu smo dve leti študirali 

teologijo, potem pa eno leto živeli različne izkušnje, 

ki odražajo kapucinski način življenja. Še preden 

sem vstopil v samostan sem bil v Avstraliji in tam 

sem v Sidneyu obiskal brate kapucine. Ob srečanju 

z njimi sem začutil preprostost in bratsko razpoloženje. 

Upam, da je to naša skupna in najlepša 

značilnost. Razlike pa dodajo posamezni narodi, ki 

naredijo Frančiškovo karizmo še posebej privlačno. 

Kaj pa v prihodnje – kje se vidiš čez deset let 

Na planetu Zemlja. Živ ali mrtev, tu nekje bom 

navzoč povezan z brati, sestrami in Bogom. 

Še kakšno sporočilo za bralce 

Življenje je milost. Če se vam bo kdaj zazdelo 

pusto, povabite k sebi Devico Marijo. Videli boste, 

da boste zažareli v barvah vi in ves svet. 

Najlepša hvala in obilo blagoslova ter barv 

še prihodnje! 

Pogovarjala se je Fani Pečar 

17

Animator sem 

Poklical si me 

Slovenska šola za 

animatorje 

Pojem Slovenska šola za animatorje (ali 

krajše SŠA) najbrž v našem prostoru ni več 

tuj, so se pa z letošnjim letom programi precej 

spremenili in morda je glede vsebine posameznega 

programa kdaj kakšna zadrega. Da bi 

jo rešili, je tule kratek opis tega, kar se skriva 

pod programi SŠA. 

V sedanji stopnji razvoja SŠA zaobjema 

tri programe, s katerimi želi mladega človeka 

spremljati na poti rasti animatorja: 

• Šola za animatorje pomočnike: ŠAP (en 

vikend na leto, dve leti) – namenjen mladim 

iz 8. in 9. razreda osnovne šole. V programu 

enega konca tedna je pred očmi samopodoba 

(ŠAP – JAZ), v naslednjem letu pa 

medosebni odnosi (ŠAP – TI). Programa 

nista nadaljevanki (pomeni, da udeležba na 

enem ni pogoj za udeležbo na drugem). 

• Osnove animiranja: ABC, ČDE (dva vikenda 

na leto, dve leti) – namenjen mladim od 

začetka srednje šole dalje. Oba programa 

želita animatorja opremiti z osnovnimi 

vsebinami animiranja; v programu ABC je 

vsebina tako osredotočena na animatorja, 

animiranje (prvi del) ter na skupino in delo 

z njo ter delno župnijo (drugi del). ČDE pa 

nadaljuje z obravnavanjem mladostnika in 

načrtovanje (prvi del) ter z animatorjevo 

duhovnostjo ter župnijo (drugi del). 

• Šola za voditelje: ŠV (namenjeno mladim, ki 

se odločajo za vodenja mladinske pastorale 

(ali njenega dela) na različnih ravneh (župnija, 

dekanija, gibanja …). S tem programom 

želi SŠA spremljati mlade, jih v skupini 

usposobiti za njihovo voditeljsko vlogo, in 

jih spodbujati k odkrivanju in uresničevanju 

18 

osebnega poslanstva v Cerkvi, da jo bodo s 

svojim pričevanjem ohranjali svežo. 

• V okviru SŠA pa teče tudi program vodena 

intervizija, ter po dogovoru tudi delo na 

terenu (duhovne vaje za birmance, krajše 

delavnice s poudarkom na eni animatorski 

vsebini). Vodena intervizija je program 

namenjen voditeljem in pastoralnim delavcem 

na mladinski sceni in sicer manjši skupini do 

10 oseb, ki se izvaja mesečno po tri ure. Iskanje 

načinov vodenja in reagiranja se dogaja preko 

soočanja s konkretnimi primeri. 

In še datumi, ki v tem pastoralnem letu: 

Ljubljanska koordinacija: 

o ABC (10.-12. februar in 30. marec – 1. 

april 2012 – Adergas) 

o ŠAP – jaz (16.-18. marec 2012 – sv . Marjeta) 

o ŠAP – ti (20.-22- april 2012 – Cerknica) 

Primorska koordinacija: 

o ABC - 2.-4. marec in 23.-25. marec 2012 

o ŠAP – 13.-15. april 2012 

Mariborska koordinacija: 

o ČDE – 3.-5. februar in 9.-11. marec 2012 

(Brinjeva gora) 

– 16.-18. marec in 13.-15. april 2012 (Homec) 

o ŠAP – 27.-29. januar 2012 (Homec) 

Več informacij na spletni strani 

http://www.drustvo-skam.si/ssa/index.php. 

Po stopinjah 

sv. Frančiška 

Minilo je eno leto odkar me je Bog povabil, 

naj hodim za njim, po stopinjah Frančiška 

Asiškega in to z brati kapucini. To je bil drugi 

klic Boga: hodi za menoj, ki je nadaljevanje 

prvega, ko me je povabil naj stopim na pot 

duhovništva. Šest let sem potreboval, da sem 

odgovoril na njegov klic, kajti želel sem si 

ustvariti veliko družino. 

V šoli sem bil vedno med slabšimi … Ker 

sem res hotel biti prepričan, da On to želi od 

mene, sem ga prosil, naj mi da kakšno znamenje. 

Teh ni bilo malo. Najbolj močno je bilo 

to, ko sem pri sveti maši še enkrat prosil za 

potrditev in res pri njej v srcu jasno začutil, 

da je to to. Tako sem zaključil z delom in sem 

se vrnil na lesarsko šolo v Ljubljani, kjer sem 

dokončal program plus dva, brez večjih problemov. 

Po prvem letniku sem vstopil v malo 

semenišče v Ljubljani – Šentvid, kjer sem bil 

dve leti. Po opravljeni srednji šoli sem vstopil 

v Bogoslovno semenišče v Ljubljani, kjer sem 

bival štiri leta. To so bila res čudovita leta, kjer 

me je Gospod vzgajal in brusil. Tudi strah pred 

neuspehom na fakulteti je kmalu pošel, kajti 

prva ocena, ki sem jo dobil, je bila deset. Bal 

sem se, ker imam probleme z učenjem zaradi 

disleksije, za katero sem pred dvema letoma 

izvedel, da jo imam. Če me ne bi On klical, 

naj hodim za njim, bi po vsej verjetnosti že 

v prvem letniku obupal; predvsem zaradi 

fakultete. 

Gospod je bil res z menoj. Kljub temu, 

da sem se v bogoslovju imel lepo, mi je še 

zmeraj nekaj manjkalo. V četrtem letu bivanja 

v bogoslovju me je Gospod povabil k 

redovništvu in to kapucinom. Tokrat je bil 

odziv na njegov klic veliko krajši. Namesto, 

da bi šel v peti letnik bogoslovja, sem vstopil 

k bratom kapucinom v postulat. Tudi tokrat 

sem hotel biti prepričan, ali je to res to. Tako 

sem zopet prosil za znamenja. Eno najbolj 

močnih znamenj je bilo to: Gospoda sem 

prosil, naj mi prinese vrtnico, ki naj bo rdeča, 

oblika pa ni važna, določil sem tudi čas. 

Dva dni zatem sva se po dogovoru srečala 

z bratom Jožkom. Po najinem srečanju sva 

na kratko obiskala brata Avguština, ki sem 

ga videl drugič. Po kratkem pogovoru, me 

je brat Avguštin pogledal in mi rekel: »Tiste 

vrtnice so zate«. Bile so vrtnice na sliki. To 

je bila zelo močna potrditev. 

Tako sem po pogovorih brez dvoma 

zaprosil brate kapucine za sprejem v njihov 

red. Sedaj sem že štiri mesece pri bratih, kjer 

nadaljujem pot do duhovništva. Moje srce je 

veselo. Lepo se imam in Bogu sem zelo hvaležen, 

da me je povabil na to pot. 

Postulant Miro Pavšek 

19

Delavnice molitve in življenja 

Ko so besede odveč … 

(kontemplativna molitev) 

Besede so nosilke idej in ideje vsebujejo 

Boga, nekaj Božjega, le molk pa more do popolnosti 

zaobseči Neskončnega. 

Hkrati s tem, ko se duša dviga in poglablja 

svoj odnos z Gospodom, se izgubljajo besede, 

najprej zunanje, nato notranje. Ko se srečanje 

z Bogom vedno bolj izčiščuje, postaja hkrati 

tudi vedno bolj preprosto, vedno globlje, vedno 

bolj si nas Bog prilašča. Razmišljanja ni 

več, nobene védnosti ni več; vse je preprosto 

le – zavedanje. In v tem trenutku je srečanje 

z Bogom neposredno zrenje, posedovanje, 

združitev, zedinjenje. 

Razmišljanje naj ostane ob strani. Ko namreč 

razum začne razmišljati, je prisiljen sprejeti 

neustaljenost, mnogoterost, zaskrbljenost 

in notranji nemir, kar povzroča razdeljenost, 

razsutost, zmedo. Ko se srečanje začne približevati 

kontemplaciji, se mora razmišljanje 

postopoma povsem izgubiti. Takó srečanje 

postaja vse bolj preprosto, celovito in mirno. 

Ko je nekaj popolnoma tvoje, ni več gibanja. 

V tem trenutku Boga ne doživljamo več z 

razumom, ampak z vsem svojim bitjem. Zato 

besede odpadejo in zveza steče od bitja do 

bitja, od osebe do osebe, preprosto in celovito. 

Kontemplativec čuti, da je v Bogu, z Bogom; 

jaz v Njem in On v meni. 

Gre za neke vrste močno in hkrati prodorno 

intuicijo, predvsem je pa zelo živa, brez 

podob, brez razmišljanja. Misli resda predstavljajo 

Boga, vendar tu potrebe po predstavah 

ni, saj je Bog že navzoč, sedaj in tu, z menoj. 

Gre za neposredno in zavestno doživljanje 

Velike resnice. Doživljanje, ne doumljanje. 

Neposredno pa pomeni: brez posrednikov, to 

20 

je brez besed ali predstav, in z nekom, ki nam 

je nadvse drag, domač, resničen, zelo ljub. 

Torej je kontemplativna molitev neposredno 

doživljanje Boga. 

Zato kontemplativec ostaja v tišini, ki jo 

napolnjujeta sveti strah in Božja navzočnost. 

Nič ne čuti in tudi ne skuša razumeti. Živi. Ves 

je prevzet od njega, zaradi čigar navzočnosti 

so vsa hrepenenja in besede umolknile. 

Dovolj mu je sedeti ob njegovih nogah, 

ne da bi kar koli vedel ali želel vedeti, le gleda 

in čuti, da je tudi sam gledan, kot v jasnem 

popoldnevu, v katerega so se zlila vsa pričakovanja, 

kjer je vse videti večnost, mirna in 

popolna večnost. Lahko bi rekli, da je častilec 

nem, opit z Božjo navzočnostjo, s katero se je 

poistovetil, se vanjo ovil, vanjo povsem prodrl. 

Vso skrivnost kontemplativne molitve bi 

lahko skrčili na dve besedi: molk in navzočnost. 

Oziroma: v molku in navzočnosti. 

Najprej molk. Treba je izkopati neskončno 

praznino, kajti neskončnost bo naselila to 

praznino. Treba se je popolnoma izprazniti, 

tako zelo, da ničesar več ne čutimo, ničesar 

ne mislimo, ničesar si ne predstavljamo. Znotraj 

mene ni nič; zunaj mene ni nič. V tem 

trenutku ni nič, zunaj tega trenutka ni nič. 

Kaj ostane Najpomembnejše: moja lastna 

pozornost do mene samega, pozornost, ki sta 

jo očistila molk in mir. 

In končno: navzočnost. To pozornost, ki 

jo je očistil molk, je treba odpreti tistemu, ki 

je absolutna popolnost, tistemu, ki je povsem 

različen od mene in od mojih svetov, ki je 

popolnoma DRUG kakor jaz, kakor moji 

svetovi, moje meje in vse zame zanimive reči. 

Kot nekdo, ki gleda, ne da bi razmišljal, kot 

nekdo, ki ljubi in se čuti ljubljenega. 

Ko nastopi ta trenutek, Bog izgubi vsakršno 

podobo, obliko, postavo, otipljivost, prostorsko 

določljivost. Ni več Oče, Sin in Sveti 

Duh, preprostost, troedinost. Je ... Kaj je Že 

ni več besed, že ni več imen. Je zaimek: ‘On’. 

Neki ‘On’, ‘Nekdo’, ki ni ne zgoraj, ne spodaj, 

ne desno, ne levo, ne znotraj, ne zunaj. Neki 

On, ki ni nikjer. Vsebuje, zajema, presega ves 

čas, ves prostor, vso resničnost. On je – in to 

je vse. Navsezadnje bi lahko vse knjige, ki so 

jih v teku zgodovine ljudje napisali o Bogu, 

sežgali, saj so vse besede dvoumne. Edini 

besedi, ki imata en sam pomen in sta zares pristni, 

besedi, ki odgovarjata le Bogu, sta glagol 

‘biti’ in osebni zaimek: ‘sem, ki sem’. On je in 

me ljubi. On je čista in bistvena in ljubeča in 

neustavljiva in razumevajoča in vsepričujoča 

navzočnost. On je in me ljubi. 

Na koncu torej ostaja le neki ‘Ti’, ki ni 

neizmeren, ampak Neizmernost, ki ni brezkončen, 

ampak Brezkončnost, ki ni večen, 

ampak Večnost, ki ni daleč, ampak Daljava, 

ki ni znotraj mene, ampak biva v meni, ki ni 

zunaj mene, ampak me presega. In jaz, kdo 

sem jaz Jaz sem odprta pozornost, polna 

ljubezni in molka. Ta ‘Ti’ me ni vsrkal, ampak 

me je vzel k sebi. 

Koristno je, če kontemplativno molitev 

začnemo s kratkim popolnoma čistim izrazom, 

na primer: »Moj Bog in moje vse«. Ali 

prve besede psalma 139: »Gospod, preizkusil 

si me in me poznaš«. Ali prve besede psalma 

63: »O Bog, moj Bog si ti«, ali preprosto: »Gospod, 

Gospod«, »Moj Gospod in moj Bog«. 

Pomembno je, da gre za en sam izraz. 

Besede se ponavljajo v presledkih in same 

od sebe odpadejo, ko pride milost kontemplativne 

molitve. Odpadejo same od sebe in duša 

ne izreče ničesar z usti, ničesar z razumom. 

Zavedati se morate, da so besede mostovi 

med navzočim in odsotnim. Toda čému služijo 

mostovi in besede, kadar odsotni postane 

tako močno navzoč 

Besede se ustavijo same od sebe in duša, ne 

izreče več ničesar z usti, ničesar z razumom. Ti 

gledaš mene, jaz gledam tebe. Ti ljubiš mene, 

jaz ljubim tebe. 

Niti te besede se ne izgovorijo, vse je le 

notranji tok. Jaz sem kakor neskončna obala. 

On je kakor morje. Jaz sem kakor neskončen 

travnik. On je kakor sonce. Pustiti se preplaviti, 

pustiti se presijati, pustiti se ljubiti. 

Povzeto po katehezah br. Ignacija 

Larrañage, ki so predstavljene na Delavnicah 

molitve in življenja. 

Več o DMŽ na dmz.rkc.si 

Pripravila Breda Bider 

21

Danes je zasijala luč 

22 

23

Mozaik 

Po Frančiškovih in Klarinih poteh 

»Po asiškem kamnu stopam in v njem 

iščem tvoj korak, ter od sreče v sebi jokam, da 

smem piti isti zrak … pa mi kar samo zapoje 

srce Sončno pesem in vsemu človeštvu iskreno 

mir zaželim. Za hip sem minljivosti tega sveta 

vseh odrešen, saj jasno mi je, kaj Gospod želi, 

da storim«. S temi besedami iz pesmi Srečanje 

s sv. Frančiškom Asiškim, skupine Gloria, 

povzemam splošne vtise romark in romarjev 

Frančiškovega svetnega reda, ki smo se od 20. 

do 23. oktobra podali na pot v Assisi. 

Pot nas je vodila najprej v Cortono, k 

tretjerednici sv. Marjeti Cortonski. Tam smo 

se v celicah pri Cortoni, zbrali v majhni cerkvici, 

dodobra premočeni od obilice dežja. In 

v večernih urah se je pred nami, kot drobne 

lučke plamteče na vzpetini hriba zasvetil težko 

pričakovani Assisi. 

Por nas je v naslednjih dneh vodila po 

stopinjah Frančiška in Klare – od rojstnega 

kraja, do kraja krsta, pa k Sv. Damjanu in 

Porcijunkuli. Seveda nista izostali cerkev sv. 

Klare in sv. Frančiška. In eno od najlepših 

doživetij, za večino romarjev tudi prvo takšno 

izkustvo, pa je bilo večerna molitev rožnega 

venca in procesija z lučkami ob prepevanjem 

litanij pri Porcijunkuli. 

Potovati v Assisi in hoditi po poteh svetega 

Frančiška in svete Klare je eno najlepših 

doživetij. Čisto tiho in neopazno vsrkavaš 

svetost krajev, izrečenih misli ... Srce kar 

samo začne moliti. Mir napolnjuje dušo s 

takšno radostjo, da se utrne marsikatera solza 

in v vsej ponižnosti kliče: »Odpusti Gospod, 

odpusti.«. 

Ko v življenje spet se vračam, me iskreno 

zaskrbi: »Le kako naj tam obračam vse bogastvo 

zadnjih dni«, se sprašuje skupina Gloria. 

In tudi mi smo se. A odločitev je bila kot na 

dlani: »Komaj čakam, da pridem domov in 

to ljubezen, ki me je napolnila, začnem deliti 

naokoli«, tako nam je zaupala ena od romark. 

In mi se ji bomo pridružili. 

Andreja Štunf 

Z družinami v Assisiju 

Želje so postale resničnost, ko smo se v 

Ajdovščini vkrcale na avtobus, da poromamo 

z enako mislečimi k zibelki naših kapucinov. 

Že takoj na avtobusu smo zagledale poznane 

in nasmejane obraze. Nadaljevali smo 

pot proti Vrtojbi, kjer se nam je pridružila še 

zadnja družina. 

Sledila je predstavitev naših voditeljev, to 

sta bila br. Milan – voditelj radija Romar in 

neutrudni kitarist br. Stane. 

Seveda je brez nežnejšega spola malo težje, 

zato sta nas spremljali tudi s. Petra, ki je bila 

pravi sonček za otroke in tudi odrasle. 

Za otroke pa je bila zadolžena tudi hudomušna 

Andreja. Vsem romarjem je že kmalu 

na začetku vožnje razdelila natančen opis 

svetih krajev Assisija in okolice in razdelila 

»osebne izkaznice« – pesmarice. 

Kmalu smo ugotovili da smo Slovenija v 

malem, saj smo bili iz vseh koncev. 

Prvi dan smo se ustavili v samostanu Celle 

di Cortona, da bi bolje doživeli in občutili 

večerni prihod v Assisi. Bolj kot se je spuščala 

tema težje smo pričakovali nočni pogled 

na asiško katedralo. Zelo lepo razsvetljeno 

mestece ti vzame dih. Tu te prevzame mir in 

preplavi toplina tega čudežnega in svetega 

kraja. Nastanili smo se v Centru TAU in dobili 

navodila za naslednji dan. 

Drugi dan smo se po zajtrku odpravili proti 

baziliki sv. Frančiška in sv. Klare. 

Tretji dan smo obiskali domovanje številnih 

jaslic v Grecciu, spotoma pa se ustavili 

tudi v Fonte Combu. 

Četrti dan smo prihranili za obisk Porcijunkule 

in sv. Damijana. 

Peti dan pa smo že spakirali in se odpeljali 

proti samostanu Monte Casale in La Verni. 

Zelo težko se je opredeliti kateri kraj se nas 

je najbolj dotaknili in nagovoril. 

Vse te in še druge kraje je Frančišek obiskoval 

in molil v samoti med kamenjem in 

predvsem v čudoviti naravi. 

Težko pa se je tudi odločiti katera pridiga 

br. Milana nam je bolj zaposlila naše zbegane 

misli. 

Zelo pomembno se mi zdi, da omenim sv. 

mašo na zahvalno nedeljo. Tu so nas misli br. 

Milana raznežile in nam segle globoko v srce. 

Kako malo je treba, da izrazimo veliko, ko 

s toplino pogledamo človeku v oči in izgovorimo 

besede hvala in rad te imam. 

Ne pozabljajmo na te besede, spomnimo 

se nanje in jih izrekajmo, saj z njimi izrazimo 

hvaležnost, veliko ljudi razveselimo, jih osrečimo 

in marsikomu polepšamo dan, zato ne 

skoparimo z njimi. Poleg vsega z ljubeznijo 

do sočloveka – brata izrazimo ljubezen Bogu, 

kajti Bog je ljubezen, ki je v naših srcih. 

Zato br. Milan, br. Stane, s. Petra, Andreja 

in ljubi Bog – hvala! 

Vsako jutro smo pred vrati sobe zaslišali 

nežno brenkanje kitare in prijeten Stanetov 

glas, tudi za to Stane – hvala. 

Z upanjem, da še kdaj obiščemo te svete 

kraje sv. Frančiška in sv. Klare – mir in dobro! 

Romarke iz sončne Vipavske doline 

Na kol – turnir v roverčku 

V soboto, 8. oktobra 2011, se je kar osem 

klanov iz cele Slovenije zbralo na Ljubljanskem 

barju. In kaj smo tam počeli Ne, nismo 

se učili o značilnostih močvirnatih tal in 

podobnih stvareh, ampak smo se udeležili 

turnirja v roverčku, ki smo ga že tretjič pri- 

24 

25

pravili popotniki in popotnice iz Ljubljane 4 

(Ljubljana-Štepanja vas). 

Turnirja smo se udeležili klanovci iz Ljubljane 

4, Mozirja 1, Škofje Loke 1, Maribora 

2, Ljubljane 3, Brezovice 1, Dobrepolja 1 in 

Velenja 1. Zbrali smo se že ob 8.30 zjutraj, si 

razdelili majice, se predstavili ter dobro ogreli, 

da ne bi kasneje prišlo do kakšnih poškodb. 

Sledila so še pravila tekmovanja in boj za 

zmago se je začel. 

Še dobro, da smo se na začetku ogreli, saj 

so bile igre zelo borbene in napete, a so vseeno 

potekale v športnem skavtskem duhu. Tekme 

so hkrati potekale na treh igriščih, ki smo jih 

poimenovali po naših stegovih legendah. Ko 

smo zaključili s prvim delom tekmovanja, je 

sledilo kosilo, ki je dodobra ogrelo naše želodčke 

in nam povrnilo potrebne moči za nadaljevanje 

tekmovanja. Poleg kosila pa so nas 

malo ogreli tudi sončni žarki, ki so se končno 

uspeli prebiti skozi gosto ljubljansko meglo. 

Razigranost in tekmovalnost sta se še 

okrepili in pri vseh se je pokazala želja po 

doseganju kar najboljšega možnega rezultata. 

Veselo pa ni bilo le na igrišču, ampak tudi 

poleg njega, saj je bilo navijanje z vsako igro 

intenzivnejše in glasnejše. 

Najbolj napeto pa je postalo, ko sta se 

odvijali tekmi za tretje (med Brezovico 1 in 

Velenjem 1) in prvo mesto (med Ljubljano 3 

in Mariborom 2). Zmago si je pošteno priboril 

steg Ljubljana 3. 

Na koncu je sledil še zaključek s podelitvijo 

priznanj in našitkov vsem ekipam ter tudi 

podelitvijo pokalov najboljšim trem. Sledila je 

še skupinska fotografija in nekoliko skromen 

posladek. 

Domov smo se vsi odpravili kot zmagovalci, 

polni skavtsko športnega navdušenja. 

Kratek zanimiv filmček o našem turnirju 

najdete na skavtski spletni strani na povezavi: 

http://www.skavt.net/utrip-zdruzenja/Na- 

-Kol-2011-VIDEO 

Monika Breznikar, Vztrajna srna (Ljubljana 4) 

V začetku je bila Beseda in Beseda 

je bila pri Bogu in Beseda je bila 

Bog (Jn 1,1) 

V življenju vsakega posameznika je veliko 

besede, v mojem poklicu mogoče še več – takšnih 

in drugačnih. A o tem bi lahko povedali 

več tisti, ki poslušajo. Tako kot jaz poslušam 

svoje sogovornike in me nekateri nagovorijo, 

drugi ne. Med zadnjimi, ki je v meni pustil 

močan pečat in čigar besede še vedno odmevajo 

je br. Ignacio Larrañaga, španski kapucin, 

ki je predvsem v Južni Ameriki pa tudi drugod 

po svetu znan kot ustanovitelj Delavnic molitve 

in življenja. Marsikdo, ki bere ta zapis, je v 

avgustu z njim preživel duhovne vaje Iskanje 

Boga. Sama sem jih doživela pred mnogimi 

leti v Assisiju, tokrat pa br. Ignacia srečala na 

pogovoru za oddajo Naš gost. Zato bi vam 

namesto svojih besed na srce položila nekaj 

njegovih, ki imajo težo in naj pomagajo živeti 

med besedami, z besedami in za Besedo. 

Ste ustanovitelj delavnic molitve in življenja. 

Nam poveste, kako ste sami izkusili lepoto, globino 

in moč molitve in srečanja z Bogom, preden 

ste s svojo izkušnjo obogatili druge 

Najprej naj spregovorim o tem, da sem 

dejansko imel posebno izkušnjo Boga, ki jo 

precej obširno opisujem v knjižici Vrtnica 

in ogenj. Izkusil sem večno, zastonjsko in 

ganljivo ljubezen ljubljenega Očeta, mojega 

Boga Očeta. O tem bi lahko človek govoril 

na dolgo in široko, toda ta močna izkušnja je 

popolnoma spremenila moje mišljenje in je 

zavedno ali pa nezavedno vplivala na vse moje 

nadaljnje življenje. Vse moje knjige so na nek 

način nastale pod vplivom njenim vplivom, 

vse oznanilo, ki sem ga posredoval v teh letih, 

na nek način izhaja iz te izkušnje. Od tu izhaja 

vse, kar bi lahko poimenovali specifično za 

Ignacija Larrañaga. 

Po drugi strani pa sem od te izkušnje dalje 

začel odločno gojiti globoko prijateljstvo z Bogom, 

kolikor sem pač moje strani zmogel. Vzel 

sem si določen močan čas, da sem bil z Bogom, 

umikal sem se v samoto gora – Andov itd. Iz 

teh izkušenj z Bogom sem začel pisati. Prva 

knjiga nosi naslov Pokaži mi svoje obličje; 

temu pa je sledilo še sedemnajst drugih knjig. 

Živel sem torej globok oseben odnos 

ljubezni in ganjenosti z mojim Bogom, z 

Bogom, ki je Očka; tako kot nas je učil Jezus: 

Aba. Pomembna so bila srečanja z Bogom 

v molku in samoti, kot so to delali Mojzes, 

Jezus, Frančišek in mnogi drugi. Skratka to, 

kar tolikokrat ponavlja Sveto pismo: »Iščite 

moje obličje! Iščite moje obličje! Tvoje obličje 

iščem, Gospod.« Nič drugega nisem počel, kot 

iskal Gospodovo obličje. 

V delavnicah molitve in življenja ljudje spoznavamo, 

da nas ima Bog neskončno in čisto 

zastonj rad. To je evangelij, to je vesela novica, 

zakaj nam je niso povedali že prej 

27 

26

Doslej v Cerkvi na splošno nismo poudarjeno 

in vztrajno govorili o zastonjski 

Božji ljubezni, ki je ne zaslužimo, si je ne 

pridobimo, ampak jo preprosto prejmemo. 

Zastonjsko se daje in zastonjsko se sprejema. 

Torej so tudi grešniki in vsi tisti, ki jih imamo 

za hudobne, ljubljeni. Jezus se je družil z vrsto 

ljudi. Približal se jim je, da bi jim povedal, 

da so oni še posebno ljubljeni. Če je kakšna 

bolezen, ki jih muči, je to prav pomanjkanje 

ljubezni. Ker niso občutili ljubezni, so imeli 

vse te življenjske težave. Ko jim torej oznanja 

večno in zastonjsko Božjo ljubezen, so se ti 

ubogi grešniki spremenili in se približali Bogu 

in tudi med seboj so postali bolj prijazni. To 

je Jezusova drža, vendar se tega v Cerkvi ne 

poudarja. Ljudje še vedno živijo neko vero, ki 

jo zaznamuje strah, nagrada in kazen, greh in 

krivda. Cerkev na splošno še vedno – čeprav je 

res, da se je marsikaj spremenilo – v precejšni 

meri vztraja pri prej naštetem. Mi pa prinašamo 

veselo novico, ne slabe novice – češ, če 

boste tako nadaljevali, boste kaznovani – kajti 

samo vesele novice spreminjajo in posvečujejo. 

Zato sem oznanjal ta načela, ki so zame 

bistvo Jezusovega razodetja; po moje so Judje 

Jezusa umorili zaradi tega nauka. Kajti zanje je 

bilo sveto reči: ljubi svojega prijatelja in sovraži 

svojega sovražnika. Za Jude je to načelo nekaj 

svetega: ljubiti prijatelja in sovražiti sovražnika! 

Zdaj pa pride Jezus in pravi, da je treba 

ljubiti sovražnika in delati dobro tistemu, ki 

nam dela slabo; če ti vzamejo suknjo, jim daj 

še srajco; če ti kaj ukradejo, jih ne ovadi. Vse 

to najdemo pri evangelistu Luku, o katerem se 

malo govori. V šestem poglavju je cela vrsta 

podobnih primerov. Če ravnate kot pogani, 

kakšno zasluženje imate; to delajo tudi grešniki. 

Mislim, da lahko rečem, da se to v Cerkvi 

ni dovolj poudarjalo. Končno samo ljubezen 

dela čudeže spreobrnjenja in spremenjenja. 

Zato si prizadevamo, da bi se ljudje čutili 

28 

ljubljene in bi doživeli zastonjsko in večno 

Božjo ljubezen. To je bilo moje življenje. Mislim, 

da je bila odločitev pravilna in da sem 

prav razumel Jezusa; prepričan sem namreč, 

da je Jezus z drugimi besedami in drugimi 

primeri, zgodbami, pripovedmi, prilikami 

govoril prav to. Zato mi ni žal. Lahko bi sicer 

počel druge stvari, vendar je to korenina in 

temelj evangelija in globoka novost evangelija 

našega Gospoda Jezusa Kristusa. Prav to je 

novost evangelija: zastonjska Božja ljubezen. 

Pri Delavnicah molitve in življenja v prvem 

in drugem srečanju zelo poudarjamo prav to 

in ljudi to oznanilo začudi in preseneti, kakor 

da ga še nikoli niso slišali, čeprav je navzoče v 

evangeliju našega Gospoda Jezusa Kristusa. Še 

nikoli pa ga niso slišali oznanjati s tolikšnim 

navdušenjem, kot ga podajamo mi. 

Pravite, da ko človek izkusi Božje prijateljstvo, 

hoče tudi sam (p)ostati Jezusov prijatelj in apostol 

sredi tega sveta. Zakaj se v tem času bojimo 

spoznati Boga, zakaj toliko ljudi beži pred njim, 

celo v različne omame 

To je predvsem primer moderne mladine, 

ki zavzeto išče kakršno koli in čim več zadovoljstva, 

vznemirljiva občutja, skratka nekaj, 

kar bi jih potešilo. Toda slej ko prej se zave, 

da to ne napolni njegovih globin, kajti mi smo 

neskončni vodnjaki, ki jih neskončno število 

končnosti nikoli ne bo moglo napolniti. Bog 

nas je ustvaril po svoji podobi in sličnosti. 

V zadnji globini vsakega človeka je vtisnjen 

Božji podpis, Božje obličje samo: kajti podpis 

je njegovo obličje in mi – naj se tega zavedamo 

ali pa ne – iščemo Njega; vede ali nevede. Mi 

pa lazimo za vsemi ustvarjenimi rečmi; toda 

vse te ustvarjene reči skupaj ne zapolnijo te 

praznine, tega neskončnega vodnjaka, ki je 

človeška duša. Tudi zato se včasih dogajajo 

samomori. Pozornost vzbuja dejstvo, da statistika 

o samomorih govori, da je med tistimi, 

ki si vzamejo življenje v deželah blagostanja, v 

deželah prvega sveta, vedno več mladih. Prav 

zato, ker te praznine ne more nobena stvar 

napolniti, iščejo užitke, poskušajo s tem, pa 

spet z drugim … pa se ne napolni, nikoli se ne 

napolni, zato to življenje nima smisla in si ga 

nekateri vzamejo. To se zdi, da naj bi bil globinski 

razlog samomorov, predvsem pri mladih. 

Globlji razlog je torej v tem, da smo neskončni 

vodnjaki, ki jih neskončno število 

končnosti nikoli ne bo moglo napolniti. 

To preprosto ne gre. Samo Neskončni torej 

lahko napolni neskončno globok vodnjak. 

Zato se trudimo, da bi Boga, vendar živega 

in resničnega Boga, ne abstraktnih teoloških 

idej o Bogu, dojeli in začutili v osebnem 

odnosu: jaz in Ti, intimnost z intimnostjo, 

biti z Gospodom Bogom, mojim ljubečim in 

ljubljenim Bogom Očetom. In od tod naprej 

bo ta Bog, ki sem ga globoko občutil v osebni 

molitvi, napolnjeval moje življenje z veseljem, 

pregnal strahove, bojazni, tesnobe in mi vrnil 

smisel življenja, ki daje vrednost vsem drugim 

vrednotam. Tisti, ki ima to izkušnjo, ko se 

zaveda, da ima v sebi živega in resničnega 

Boga, popolnoma napolni vse praznine in 

da vsesplošni smisel človekovemu življenju, 

veselje do življenja in vse drugo. 

V Delavnicah molitve in življenja vedno poveste, 

da je rast v Bogu počasna in da nas koraki 

nazaj ne smejo prestrašiti. Ves čas poudarjate 

postopnost, korak za korakom. 

To so pogoji za življenje z Bogom, ki jih 

postavljamo: neskončna potrpežljivost z 

Bogom. To je temeljno, kajti on in mi smo v 

različnih orbitah. Zato njegova pravila niso 

naša pravila; mi hočemo hitro, konkretno, 

učinkovito, otipljivo, predvsem pa, da se 

nam stvar obrestuje. Življenje z Bogom pa 

ni nič od tega. V bistvu je življenje z Bogom 

stvar vere; bistvo vere pa je gotovost, ne neko 

občutje. Zato mladi nimajo potrpežljivosti. 

Velikokrat ponavljam ljudem, da naj tisti, 

ki se je odločil za življenje z Bogom, sede 

na hišni prag, ga pričakuje in mirno sprejema 

njegov molk, zamujanje in odsotnost. 

Ohranja pa upanje. Prvo poglavje duhovnega 

življenja je potrpežljivost z Bogom. Zato 

Boga ne razumemo. Iščemo ga z vso dušo 

in vendar nič ne občutimo. Ljudje kaj hitro 

zaključijo: izgubljam čas. Potrebno je biti zelo 

potrpežljiv; potrpežljivost pa je umetnost 

védenja, ne čutenja. Kaj moramo vedeti Da 

smo on in mi v različnih orbitah. On je v 

orbiti zastonjskosti, mi pa smo v orbiti čutenja, 

povračila. To, kar skoraj vedno manjka 

tistim, ki vstopajo v osebno odnos z Bogom, 

je prav potrpežljivost: umetnost vedenja, da 

so stvari pač takšne. Vedeti je treba, da je 

29

ta pot počasna in se razvija; da nikakor ni 

nekaj vnaprej predvidljivega. Med milostjo 

in naravo je neke vrste igra: Milost zato, ker 

je milost in zastonjskost, vedno zbega, ker 

je nepredvidljiva. Narava pa je zato, ker je 

narava, tudi nepredvidljiva. Tako se povežeta 

dve nepredvideni stvari. Ljudje se torej 

odločijo za molitev, pa se jim nič ne zgodi; 

zato postanejo nepotrpežljivi, češ: izgubljam 

čas, zato se ni vredno več truditi. 

Kako v stiku z Božjim, presežnim ohraniti stik 

z realnostjo Ali kako biti kristjan, da nas bodo 

spoznali po delih 

Če se duša resnično in iskreno prepusti 

temu Bogu, Bog zgrabi tega človeka in ga 

vrže v svet ljubezni. Ljubezen pa ima na tisoče 

oblik in načinov. Išče predvsem tiste, ki niso 

ljubljeni. Kakšno zaslugo ima človek, ki ljubi 

tistega, ki ga vsi ljubijo Kakšno zaslugo ima 

človek, če je naklonjen tistemu, kateremu 

so vsi naklonjeni Toda vprašanje je: iskati 

okoli sebe ljudi, ki so najmanj ljubljeni, zaradi 

njihovih osebnih pogojev, zaradi njihove 

osebnostne strukture, zaradi mnogih drugih 

dejavnikov niso ljubljeni. To so možje in žene, 

ki nas obdajajo in niso ljubljeni. Pravi kristjan, 

ki je bil osvobojen samega sebe in se vrže v 

svet ljubezni, mora najprej iskati tiste, ki niso 

ljubljeni oz. nje, ki so manj ljubljeni in jim 

ponuditi pozornost, bližino, milino, ljubezen, 

kajti prav to potrebujejo. Pravi Bog in resnična 

molitev ne nosita v sebi nikakršne nevarnosti, 

ki ste jo omenili. Kaj pravi Bog je tisti, ki nikoli 

ne pušča pri miru, čeprav ti vedno podarja 

mir. Vendar te ne pušča pri miru. Iztrga te 

iz egocentričnih krogov in običajno vrže v 

svet ljubezni. Tam pa moraš ti opaziti tiste, ki 

potrebujejo ljubezen, posebno pozornost in 

se jim podariš, kot je to storil Jezus; on se je 

družil s tistimi, ki niso bili ljubljeni. Strah je 

v človeku prisoten že od nekdaj, le v različnih 

oblikah se pojavlja. Kako se zaupati v Božje 

30 

roke, da nas ne bo strah življenja, preizkušenj, 

izgub 

To je vprašanje izkušnje. Kdor ima čisto 

majhno, vendar resnično izkušnjo Boga, prijateljski 

odnos, ko se zares čuti ljubljenega, 

je prva stvar, ki izgine, prav strah na kateri 

koli stopnji, celo strah pred smrtjo izgine. 

Ko človek občuti večno in zastonjsko Božjo 

ljubezen, njegovo ljubečo navzočnost in ko 

veruje, da je on moj Oče, stvarnik sveta, je 

moj Bog in moje vse, on me spremlja, bdi 

nad menoj, ko spim, podnevi me spremlja, 

kamor koli grem, zato avtomatično izgine 

strah. To vam lahko povem na podlagi vsega 

tistega, kar sem slišal od drugih, predvsem 

pa iz moje lastne izkušnje: prvo, kar izgine, je 

torej strah. Potem pa se v človeku naseli mir, 

občutje miru in gotovosti, psihične moči in 

lahko bi še naštevali … gotovost, gotovost. 

Nič in nihče mi ne more več škoditi. Zato se 

miren in gotov v tvojih rokah, stori z menoj, 

kar hočeš, tukaj se nič ne more zgoditi. To 

občutje pride, ko živiš Božjo navzočnost, ko 

občutiš, da je dejansko tako: resnični Bog te 

osvobaja vseh strahov, tesnob in podobnih 

stvari in ti da v zameno mir. 

Kako bi vse iskalce Boga opogumili, da bi 

vztrajali v veri in upanju 

Iskalcem Boga bi rekel, da je to milost. 

Tisti, ki so iskalci, so zato, ker imamo nek 

notranji vzgib, ki ga mnogi imenujejo lakota 

ali žeja po Bogu. Že samo iskanje je Božji 

dar; je dar vseh darov. Dar darov je, ko je 

srce večno nemirno in nezadovoljno s samim 

seboj in moram še naprej iskati, moliti. To 

je največji dar, ki ga lahko prejme človek. 

In danes je teh iskalcev veliko; veliko jih je. 

Nekdo je položil v usta sv. Frančiška – ni 

torej prišlo iz njegovih ust – mislim da gre 

za francoskega avtorja Leclaire; ta je položil 

Frančišku v usta tale naslov: Bog je »nikoli 

dovolj«. To je izjemna definicija Boga. Kolikor 

bolj ga človek išče, toliko bolj ga želi 

iskati. In kolikor bliže je, da bi ga prijel za 

roko, bolj želi biti z njim, ga objeti in nikoli 

dovolj, nikoli zadovoljen; vedno želi več. To 

je zelo dobro. To je Božji dar, veliki Božji 

dar. On polaga v nas lakoto po sebi, zato ga 

kar naprej iščemo. Nikoli mu ne bomo segli 

v roko, vendar ga bomo srečali v molitvi in 

v osebnem odnosu z njim. In prav skušamo 

doseči pri vseh, ki se udeležijo naših srečanj. 

Iz ljudi hočemo narediti iskalce Boga in to 

nikoli zadovoljne iskalce, večno nepotešene 

iskalce, ki vedno iščejo Božje obličje, vedno 

globlje. In kolikor bolj se srečujejo z Njim, 

bolj čutijo lakoto po Njem. 

Pogovor je prevedel br. Štefan Kožuh, 

najdete pa ga tudi v audio arhivu 

na spletni strani radio.ognjisce.si. 

Božična skrivnost 

v Vipavskem Križu 

Pred božičem smo lahko v Vipavskem 

Križu odkrivali božično skrivnost po ulicah ali 

gasah, kot jim pravijo domačini, in samostanskem 

vrtu. Pred našimi očmi se je namreč odvijala 

Božična zgodba, žive jaslice na prostem, 

in nam s svojo vsebino in dogajanjem segla 

tudi v srce. S svojo lepoto in 

pestrostjo pa nas je navdušila 

krasna razstava jaslic v domu 

krajanov, ki bo odprta tja do 

svečnice. 

Ideja za žive jaslice se je 

porodila v glavah br. Jožka 

Smukavca in Harija Bata, 

predsednika Krajevne skupnosti 

Vipavski Križ. Ideja 

je padla na plodna tla in 

pritegnila k sodelovanju še 

mnoge krajane Vipavskega 

Križa in okolice, tako da je 

bilo samo nastopajočih približno dvesto, da 

ne govorimo o vseh, ki so pripomogli k sami 

izvedbi dogodka in razstave: o tistih garačih, 

ki so pripravljali prizorišče, tistih pridnih 

rokah, ki so pripravile pogostitev za obiskovalce 

in nastopajoče, tistih umetniških dušah, 

ki so pripravile razstavo … vseh tistih, ki so 

kakor koli darovali svoj čas in tudi materialna 

sredstva, da se nas je dogodek tako ali drugače 

dotaknil. Zato hvala vsem, ki ste nam polepšali 

ta praznični čas. 

To je bil dogodek družine – otrok in staršev, 

sorodnikov, dogodek kraja, ki je ljudi 

povezal v eno samo veliko družino, ki utripa 

v tihem in veselem pričakovanju skrivnosti – 

Božične zgodbe. 

Lea Bric 

Po-izkušnja poklicanosti 

Med 2. in 4. decembrom 2011 smo se v 

Vipavskem Križu zbrali fantje, ki smo bili v 

preteklih letih na izkušnji poklicanosti. Udeležba 

ni bila številčna, saj nas je bilo le sedem. 

Tema vikenda je bila duhovni boj. S pomočjo 

postulantov Jurija in Mira sva vikend vodila 

z br. Jožkom. 

Najprej, pri prvem srečanju, smo se 

pogovarjali o Bogu, ki je ljubezen in naši 

31

poklicanosti v ljubezen. Drugo srečanje je 

bilo posvečeno dinamiki skušnjave in greha 

ter razločevanju. Pri zadnjem srečanju pa 

smo si ogledali, kako si lahko pomagamo v 

boju proti slabemu oziroma v boju za resnično 

ljubezen. Pogledali smo si film Hudičev 

advokat in se ob njem pogovorili: kaj mi 

sporoča in kakšni občutki mi ostajajo. Dan je 

bil zaznamovan z molitvijo brevirja, ki smo 

jo opravljali skupaj z drugimi brati. Zvečer, 

predvsem pa v nedeljo dopoldne, pa smo 

imeli adoracijo. Tudi delo smo vključili v 

program, ki pa je bilo zaradi slabega vremena 

le v soboto dopoldan, popoldan pa smo 

poromali na Sveto goro. Med obedi, delom, 

romanjem in prostim časom se je razvil bratski 

in prijateljski pogovor. 

Udeleženci so rekli, da jim bo vikend v 

spodbudo na njihovi duhovni poti. 

br. Jakob Kunšič 

Vrzite mreže – leto B 

Od leta 1995 do 2001 sem vsako soboto na 

televiziji v rubriki »Razlogi upanja« razlagal 

nedeljske evangelije. Vsebino teh razmišljanj, 

ki so bila najprej namenjena gledalkam in 

gledalcem, sem pripravil za tisk. Opustil sem 

tisto, kar se je nanašalo na ožje italijanske 

razmere in dodal še manjkajoča razmišljanja 

za nedelje in praznike; to zdaj izročam 

bralcem. Naslov pa sem povzel iz Jezusovega 

povabila Petru na obalah Genezareškega jezera: 

»Odrini na globoko in vrzite mreže za 

lov!« (Lk 5,4). To ni sistematična eksegetska 

ali homiletična razlaga vseh treh beril (za to 

so številni in dobri priročniki), ampak sem 

skušal izluščiti prevladujočo temo posamezne 

nedelje in praznika in se ji povsem posvetiti. 

Gre za neke vrste »širokokoten«, zelo odprt 

pogled na evangelij, kakor pogled nekoga, ki 

se prvič približa evangeliju in ga prevzame 

njegovo jedro ali pa en sam stavek. Jezusove 

32 

besede so »močno« vino, ki ga je včasih bolje 

okušati po malih požirkih. 

P. Raniero Cantalamessa, kapucin, je po rodu iz 

pokrajine Ascoli Piceno. Diplomiral je iz teologije in 

iz klasične filologije. Bil je redni profesor zgodovine 

krščanskih začetkov na Katoliški univerzi v Milanu 

in do leta 1981 član mednarodne teološke komisije. 

Leta 1980 je opustil predavanja na univerzi in 

se popolnoma prepustil oznanjevanju v različnih 

državah po svetu, pri čemer je pokazal izrazito 

ekumensko občutljivost. Objavil je veliko uspešnih 

knjig, med katerimi naj omenimo slovenske izdaje: 

Marija, ogledalo Cerkve (2003), Evharistija, naše 

posvečenje (2004), Božična skrivnost (2005), Moč 

križa (2006), Sveti Duh in binkošti (2006), Živeti v 

Kristusu – Duhovno sporočilo Pisma Rimljanom 

(2007), Spev Duha (2008), Ljubiti Cerkev (2008), 

To je moje telo (2009). 

Knjigo lahko naročite na spletni strani http:// 

zalozba.kapucini.si/index.phpproductID=145ali 

jo kupite v knjigarnah z verskim tiskom. 

Molitvena naveza 

Hoja po poti odrešenja 

Vsak trenutek smo izzvani, da konkretno 

zaznamujemo svojo stopinjo na tej Zemlji in 

da puščamo sled Božje ljubezni. Bog pa nam 

prav v vsakem adventu sam hiti naproti, da 

bi ga sprejeli. Zato z Marijino hvalnico zelo 

osebno in iskreno molimo: 

Marija pa je rekla: 

»Moja duša poveličuje Gospoda 

in moj duh se raduje 

v Bogu, mojem Zveličarju. 

Zakaj ozrl se je na nizkost svoje dekle. 

Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi. 

Zakaj velike reči mi je storil. 

On, ki je mogočen 

in je njegovo ime sveto. 

Od rodu do rodu traja njegovo usmiljenje 

njim, ki mu v strahu služijo. 

Moč je skazal s svojo roko, 

razkropil je nje, ki so napuhnjenih misli. 

Mogočne je vrgel s prestola 

in nizke povišal. 

Lačne je napolnil z dobrotami 

in bogate je odpustil prazne. 

Sprejel je 

svojega služabnika Izraela 

in se spomnil usmiljenja 

– kakor je govoril našim očetom – 

do Abrahama in njegovega rodu na veke.«. 

(Lk 1, 46–55) 

In sedaj si zastavimo zelo iskreno vprašanje. 

Smo prebrali, zmolili, ali pa samo preleteli, 

kar preskočili, ker pač že poznamo, morda 

celo na pamet to veliko hvalnico. Zato je prav 

advent nova priložnost, da lahko iskreno in 

Kdor se še želi pridružiti Molitveni navezi za dobre družine in duhovne poklice, 

naj na Slovensko kapucinsko provinco, Mekinčeva 3, 1119 Ljubljana sporoči: 

ime in priimek, če želi prejemati Frančiškovega prijatelja in imeti druge stike z nami, 

tudi naslov, telefonsko številko, elektronski naslov. 

33

Sveti zakonci 

pristno stopimo na to po odrešenja. Da pa 

nam bo naše poslanstvo v molitveni navezi 

resnično še bolj trdno, vas bratje vabimo na 

duhovne vaje za vse člane molitvene naveze, 

od 10. do 12. februarja 2012 v Kančevcih. 

Duhovne vaje bova vodila brata Primož Kovač 

Jožko Smukavec. 

V našem času se srečujemo z dejstvom, da 

je prav gledanje na življenje kot na poklicanost 

pri mladih, kakor tudi pri mnogih odraslih, 

slabo vrednoteno. Namesto o poklicanosti 

govorimo o karieri, dosežkih in uspešnosti. 

Splošno družbeno ozračje ni naklonjeno 

ustanavljanju družine, še manj duhovnim 

poklicem. Odkrivamo, da je najprej potrebno 

nekaj narediti, da bomo dobre družine in duhovne 

poklice bolj cenili. Prvi korak vidimo v 

molitvi za dobre družine in duhovne poklice. 

In prav zakramenta svetega reda in svetega 

zakona želita pokazati dve temeljni področji 

človekove poklicanosti: v duhovni poklic ali v 

zakonsko življenje, to je v ustanovitev družine. 

V Cerkvi, kjer se delita ta dva zakramenta in 

kjer se obhajajo redovne zaobljube, Kristus z 

mladim človekom sklepa zavezo. Z njo mu 

izkazuje veliko zaupanje in ga pošilja, naj z 

Božjo pomočjo uresniči, k čemur je poklican. 

Že z odločitvijo, da bomo molili za dobre 

družine in duhovne poklice, izražamo, da 

oboje cenimo, molitev pa nam bo pomagala, 

da jih bomo še bolj cenili. 

In preden bomo prišli skupaj na duhovne 

vaje, se bo zgodilo rojstvo Boga. Bratje vam 

resnično voščimo, Naj nam bo vsem prav Marijina 

hvalnica in njena odprta drža iz dneva 

v dan pomoč, da bomo lahko na rojstni dan 

Boga skupaj peli: »Slava Bogu na višavah«. Naj 

se zgodi v vsakem ta dar učlovečenja Boga, 

ki je postal tako blizu nam. Praznujmo in se 

veselimo, da smo skupaj povezani v to novo 

življenje Boga med nami. 

Bratje kapucini 

George in Pauline 

Vanier 

George Vanier je v času vojne vihre s preprostim 

in pomenljivim stavkom: »Zaupam 

ti!« pristal na prošnjo svojega trinajstletnika, 

sina Jeana, da bi se vpisal v vojaško mornariško 

šolo. Sam Jean opisuje ta trenutek kot 

enega izmed dveh najbolj pomembnih v njegovem 

življenju, kajti »če je on zaupal meni, 

potem lahko tudi sam zaupam sebi«. 

Morda so ob tem očetu in materi ušli spomini 

na pot njunih življenj, ki sta bila neizbrisno 

zaznamovani z vojnama in diplomacijo, 

a sta se vedno razdajala tudi drugim. Oba je 

od duhovnega poklica preusmerila v službo 

domovini kot vojaka oziroma bolničarke. Oče, 

ki je znal oba jezika svojih staršev, Francoza in 

Irke, sicer pravnik in filozof, se je s kanadskim 

bataljonom, ki ga je sam ustanovil, hrabro 

boril v Evropi, bil večkrat odlikovan in hudo 

ranjen, ostal je brez roke in noge. Mati, ki se je 

šolala v samostanski šoli, tam prejela močno 

versko podlago, ji dodala znanje francoske in 

angleške literature, je ob nasprotovanju svojih 

staršev plemiških korenin, naredila bolničarski 

tečaj ter služila ranjencem v vojaški bolnici. 

Ljubki razum in nenasitna radovednost sta jo 

vedno gnala naprej. 

Živahni in duhovno bogat vojaški junak 

in predana bolničarka sta si bila zaradi veliko 

skupnih točk takoj všeč, leta 1921 je sledila 

poroka. 

Zakonca sta vsak dan obiskovala sveto 

mašo, vsaj pol ure dnevno sta namenila molitvi 

in duhovnemu branju. Njuna priljubljena 

svetnica je bila sv. Terezija Deteta Jezusa. Po 

poroki so Georga povabili v vladno službo. 

Najprej doma, nato pa je bil skupaj z družino 

nenehno na poti, Ženeva, London, Pariz. 

Od tam je morala družina bežati ob nemški 

agresiji, na katero je vedno bolj spoštovan kot 

vešč in pameten diplomat George, opozarjal 

Društvo narodov, pred več kot petnajstimi leti: 

“Prosim vas, da odprete svoje oči človeškemu 

trpljenju, da usmerite svoja srca k tistim, ki 

nimajo moči, da bi prosili za pomoč. Že tako 

so predolgo čakali!«. 

Medtem ko je mož bil diplomatske bitke, 

mu je Pauline vedno stala ob strani ter ljubeče 

in predano skrbela najprej za družino in dom, 

nato pa za mnoge dobrodelne projekte. 

Sama v vojni pokaže svoj pogum in popolno 

zaupanje v Boga, pomaga, kjer le more. Ko 

po kratki nalogi v Kanadi, Georga kot prvega 

po osvoboditvi zopet pošljejo kot general 

majorja in kanadskega veleposlanika v Pariz. 

Takoj mu sledi soproga v službi in uniformi 

Rdečega križa kot prva diplomatova žena. S 

kolegicami mesece nudi vsakovrstno pomoč 

vračajočim beguncem: prenočišča, hrano, 

informacije … za kar jo Francozi odlikujejo. 

Leta 1959 je George imenovan za generalnega 

guvernerja Kanade. A najbolj pomembna 

je njuna družina. Leta 1964 sta sklicala prvo 

kanadsko konferenco o družini, kasneje se je 

iz tega razvil družinski inštitut. Začeli so jo z 

molitvijo, ki so jo pripravili voditelji različnih 

verstev. 

Zakonca sta se v zadnjih letih življenja zelo 

zavzela tudi za Jeanovo poslanstvo v Barki. 

Izgoreli George se je ob raznih napetostih v 

Kanadi zelo zavzel za enotnost tudi v zadnjem 

govoru, ki ga je imel na univerzi v Monteralu. 

Zaključil ga je tako: »Boga prosim, da bi lahko 

stopali naprej z roko v roki.«. 

Po Georgevi smrti in veličastnem pogrebu, 

ko je tiho odšel k Bogu, se Pauline preseli nazaj 

v Montreal, dela pa tudi na univerzi v Ottawi; 

a se kmalu umakne v Francijo, kjer je v eni 

izmed hiš, skupnosti Barka, ki jo je ustanovil 

njun sin Jean in za katero sta se zelo zavzela 

tudi starša, preživela večer življenja, kot ljubljena 

in nadvse skrbna stara mama skupnosti 

dvesto lučk in dvesto pomočnikov, vse do svoje 

smrti leta 1991. Eden izmed njunih sinov, 

George, je postal trapist – oče Benedict. 

Za oba poteka svetniški proces. »Prevladovati 

mora kraljestvo pravičnosti in blagosti«, 

je dejala. »Resnični krščanski duh pojmuje vse 

duhovne vrednote, ne glede na izvor, kot del 

Božanskega zaklada, ki ga je človeštvu zaupal 

Stvarnik. Vera, daleč od tega, da bi bila staromodna, 

vsebuje lepoto, bogastvo in žar, ki jih 

ni mogoče najti nikjer drugje!«. 

Po internetnih in drugih virih povzel 

br. Gregor Rehar 

35 

34

Bruselj 

Dne, 14. novembra 2011, je generalni minister 

bratov kapucinov, br. Mauro Jöhri, obiskal 

Frančiškove brate, ki so na tečaju za misijonarje 

v Bruslju. Dvanajst bratov, med katerimi 

je sedem bratov kapucinov, je preučevalo in 

razpravljalo, kaj so izzivi misije Frančiškovih 

bratov danes. Program, ki poteka tri mesece, 

se je začel v začetku septembra in končal v 

novembru z obiskom Rima in Assisija. Za 

večino od bratov je bila to prva izkušnja za 

misijonsko poslanstvo. 

Tibet 

Veliko zanimanje je vzbudila novica o odkritju 

besedil Svetega pisma in zgodovine naše 

Gospe Marije v tibetanskem jeziku ohranjeni 

v odličnem stanju. To besedilo so spisali tam 

delujoči bratje kapucini že leta 1707. Prvi bratje, 

ki so prihajali na to območje iz italijanske 

province Marke, so začeli tiskati tudi svete 

36 

Iz kapucinskega sveta 

knjige v tibetanskem jeziku. Knjige so tiskali 

v Toskani, kjer so jih tudi shranjevali in jih 

prevažali v Tibet. Toda zaradi neodobravanja 

teh svetih knjig so bratje kapucini 20. aprila 

1745 bili iz Tibeta pregnani. Nekateri so svoje 

pričevanje plačali tudi s krvjo in smrtjo. 

Bratje so se za eno leto iz Tibeta umaknili 

v Nepal v meniški samostan. Tam so s trdim 

delom natisnili slovar v tibetanskem jeziku, ki 

so ga odkrili šele pred desetimi leti. 

Washington 

Jeseni je potekalo plenarno 

zasedanje v Baltimoru, 

kjer so škofje iz 

Združenih držav Amerike 

izvolili brata kapucina, 

kardinala Sean Patrick 

O'Malleya, za vodenje 

odbora Pro-Life dejavnosti. 

V ZDA so škofje 

zelo močno postavili svoje 

delovanje v obrambo 

življenja in spoštovanja 

ugovora vesti zdravstvenih 

delavcev proti splavu 

in širjenju kontracepcije. 

Tudi v zadnjem času, je dejal kardinal 

O'Malley, so škofje zelo zaskrbljeni, ker je verska 

svoboda neprekinjeno v eroziji. Kardinal je 

še posebej podprl organizacijo v zvezni državi 

Massachusetts, ki nasprotuje legalizaciji pomoči 

pri samomoru. Že leta 2009 je brat Sean 

Patrick O'Malley na srečanju s predsednikom 

Združenih držav Amerike Barackom Obamo, 

pritrdil ugovoru zoper splav. 

Ženeva 

V Ženevi so se srečale 

frančiškovske organizacije 

azijskih komisij 

za človekove pravice in 

poročale o razmerah v 

indonezijski pokrajini 

Papui. Opozarjajo na resne 

zlorabe državljanskih, 

političnih, gospodarskih, 

socialnih in kulturnih 

pravic. Medtem pa mediji 

povsem zakrivajo 

resnico. Namen poročila 

je opozoriti Združene 

narode in mednarodno 

skupnost. Poročanje želi ozavestiti vse ljudi 

o človekovih pravicah v Papui. Vsi Zemljani 

lahko pripomoremo ustvarjati mir. Medtem 

ko je indonezijska vlada izjavila, da »je zaščita 

človekovih pravic za državo prednostna naloga«, 

Frančiškovi bratje temu ne verjamejo, saj 

se vedno znova dogajajo velike zlorabe ljudi. 

Prevod br. Jožko Smukavec 

37

Brat kapucin 

Oče Pierre 

V Jeruzalemu so pred nekaj meseci ponovno 

odprli naš samostan, ki nosi ime tudi 

po bratu Pierru Mariji Benoitu. Le kdo je bil 

ta kapucin 

Oče Pierre – Marie Benoit z rojstnim imenom 

Pierre Peteul (30. 3. 1895 – 5. 2. 1990) 

je med prvo svetovno vojno kot francoski 

vojak deloval v severni Afriki, prav tako je bil 

ranjen pri Verdunu. V Rimu je naredil doktorat 

iz teologije, prav tako je postal priznan 

strokovnjak za judovstvo. Kasneje je vstopil 

h kapucinom, postal duhovnik in kot tak do 

leta 1940 živel v kapucinskem samostanu v 

Rimu. Ko je postalo jasno, da je vojna med 

Francijo in Italijo neizogibna, se je vrnil v 

domovino in naselil v kapucinski samostan 

v Marseilu. Judovski zakoni, zaukazani s 

strani Vichyjevske vlade so sprožili gibanje 

spontanega in dejavnega poglavja v življenju 

brata Pierra Benoita. Dejal je: »Mi kristjani 

trdimo, da smo duhovni otroci očaka Abra- 

hama. To bi moral biti dovolj močan razlog, 

da izključimo vsako vrsto antisemizma, kakor 

koli, pri antisemitizmu gre za ideologijo, 

pri kateri kristjani ne smemo sodelovati!«. 

Nesebično je presegel takratne humanitarne 

vrednote, da bi le pomagal judovskim beguncem. 

Uporabljajoč svoje zveze z vodiči 

prek meje, francoskim Odporom in drugimi 

verskimi organizacijami, protestantskimi, 

pravoslavnimi in judovskimi, je priskrbel 

ponarejene dokumente in skrivališča ter pretihotapil 

nekaj beguncev v Španijo in Švico. 

Njegov ugled rešitelja Judov, ki mu ni noben 

napor odveč, se je razširil na vse strani. V 

sprejemnici njegovega samostana je vedno 

mrgolelo ljudi, in tiskarna v samostanski kleti 

je natisnila tisoče ponarejenih krstnih listov, 

prav tako so tiskali tudi ponarejene potne 

list ter druge dokumente, da bi jih razdelili 

med Jude. 

Ko je bila v novembru leta 1942 zasedena 

južna Francija in je bilo težje bežati prek 

švicarske in španske meje, prične brat Pierre 

Benoit z organizacijo judovskih transportov v 

italijansko okupacijsko cono. V Nici se sestane 

z Guidom Lospinosom, italijanskim komisarjem 

za Judovska vprašanja, ki ga je postavil 

Mussolini na vztrajanje nacistov. Brat Pierre 

Benoit je naprosil Lospinosa, naj se vzdržijo 

preganjanja 30.000 Judov, ki so takrat živeli v 

Nici in njeni okolici. 

Aprila 1943 se je sestal z papežem Pijem 

XII. in mu predstavil načrt, skovala sta ga z 

judovskim bankirjem Angelom Donatijem, da 

bi preselil Žide iz Nice prek Italije v Severno 

Afriko. Ta načrt je padel v vodo po nemški 

okupaciji severne Italije in italijanskega okupacijskega 

področja v Franciji. Ko je gestapo 

odkril njegovo delovanje, se je moral umakniti 

v Rim kot »padre Benedetti«. Tik pred 

tem je v dogovoru s Francovo vlado v Španiji 

rešil novih 2.600 Judov, češ da so španskega 

porekla. Veliko vprašanje je, koliko španske 

krvi je res bilo v teh rešencih. 

Čeravno je bil sedaj tudi sam begunec, 

je vztrajal v svojih reševalnih prizadevanji s 

celo večjim žarom. Oče Pierre Benoit je bil 

izvoljen v odbor DELASEM, organizacijo 

judovskih emigrantov, ki je bila glavna Judovska 

socialna organizacija v Italiji. Ko so 

zaprli judovskega predsednika, je bil imenovan 

za začasnega predsednika. Organizacija 

se je sestajala v Kapucinskem kolegiju v 

Rimu. Oče Pierre Benoit je vzdrževal stike z 

veleposlaništvi Švice, Romunije, Madžarske 

in Španije in pridobival pomembne dokumente 

za status azilantov, ki so omogočali 

Judom svobodno gibanje, uporabljajoč lažna 

imena. Prav tako je zanje pod pretvezo, da 

so namenjene za ne-judovske begunce, od 

policije pridobil večje število izkaznic. Kljub 

temu, da so mu bili gestapovci nenehno za 

petami, je vendarle uspel dočakati konec 

vojne. 

Veliko Judov dolguje svoja življenja bratu 

Pierru Benoitu. Cenijo ga kot moža, ki jih 

rešil pred krematorijem. Ko je bil Rim junija 

1944 osvobojen, je judovska skupnost pripravila 

slovesnost v čast bratu Pierru Benoitu in 

ga zasula s pohvalami. Ameriški predsednik 

Lyndon Johnson je leta kasneje v ganljivem 

govoru poudaril, da 

bi čudovita dela očeta 

Benoita morala navdihovati 

Američane 

v zaščiti in ohranjanju 

pravic prebivalcev, 

ne glede na raso, polt 

ali vero. Brat Pierre je 

srečal sestro smrt 5. 

februarja 1990. 

Yad Yashem je 26. 

aprila 1966 spoznal 

očeta Pierre – Marie 

Benoita kot »Pravičnega 

med narodi«. 

Po internetnih virih 

povzel br. Gregor Rehar 

38 

39

Film 

Knjiga 

Pot (The way) 

Brat slavnega Charlia Sheena, Emilio Estevez, 

tudi znani igralec ter režiser, se je odločil 

in prenesel čar romanja v Santiago de Compostela 

v film. Za glavnega igralca je izbral kar 

svojega slavnega očeta, Martina Sheena, ki je 

pred sedemnajstimi leti že zaigral v filmu o še 

enem velikem evropskem romarskem kraju, 

Medžugorju v filmu Gospa. Verske vsebine 

torej v družini niso tuje, čeprav bi kdo ob 

divjem življenjskem slogu Charlia Sheena na 

to pomislil. 

V filmu Pot je Tom uspešen okulist, ki je 

po ženini smrti močno ohladil stike s svojim 

sinom. Nekega dne ga iz Francije obvestijo, da 

je sina na začetku romanja v Santiago de Compostela 

ulovilo hudo neurje in je umrl. Tako 

se Tom, poln bolečine in tesnobe, odpravi v 

Evropo po sinovo truplo. Tam pa se odloči, da 

bo dokončal pot, ki jo je začel sin in se napoti 

proti Santiagu. Pot je polna vzponov in padcev, 

40 

predvsem pa osebnega zorenja in spoznavanja 

samega sebe. Romarji, ki so se kdaj že podali 

na to pot in jo končali pri grobu sv. Jakoba v 

Santiagu de Compostela, pripovedujejo najrazličnejše 

vtise in izkušnje iz poti. Navadno 

razložijo, da pot najbolj ponotranjiš, če romaš 

sam. Pot je iskanje svoje biti, nov začetek, 

puščanje slabega za seboj. 

Vse to je na čudovit in emocionalen način 

prikazano v filmu, ki močno nagovarja vse 

tiste vernike ali tudi nevernike, ki se za to 

pot zaenkrat še niso odločili. Odlična igra 

Martina Sheena ter odličen in večplasten lik, 

ki ga igra, pa sta še dodatno vabilo, da si film 

ogledamo. Ne zgodi se velikokrat, da Hollywood 

poseže po taki tematiki in da je nauk 

zgodbe krščanski, pozitiven, optimističen. 

Vredno ogleda! 

Matjaž Kosi 

Bela kot mleko, 

rdeča kot kri 

Alessandro D’Avenia 

Leo, včasih nas je strah sovražnikov, ki so v 

resnici mnogo šibkejši, kot je videti. Le belina, 

ki jih pokriva v osrčju noči, jih dela skrivnostne 

in grozne. Resnični sovražnik niso vojščaki, 

potreseni s kredo, temveč strah. 

Belina je potrebna. 

Tako kot je potrebna rdeča barva. 

Mogoče še ne veš, zadnje antropološke raziskave 

trdijo, da večina kultur na začetku loči 

med dvema imenoma za barve, ki označujeta 

svetlo in temno. Ko se nek jezik razvije do te 

mere, da ima tri imena za barve, se skoraj 

vedno tretji pojem nanaša na rdečo. Imena, ki 

označujejo druge barve, se razvijejo šele kasneje, 

potem ko pojem, ki označuje rdečo, preide 

v splošno rabo, pogosto pa se pojem »rdeče« 

povezuje z besedo, ki označuje kri. 

Leo – pripovedovalec 

zgodbe 

Bela kot mleko, 

rdeča kot kri – 

je čisto sodoben 

šestnajstletnik. 

Rad preživlja čas 

na internetu, igra 

nogomet in je na 

skrivaj zaljubljen v 

Beatrice. Obiskuje 

klasično gimnazijo, 

kjer dobi novega 

profesorja za filozofijo, 

ki učencev 

ne uči le šolske snovi, ampak jim tudi odkriva 

sanje. V Leovih prevladujejo nogomet, glasba 

in Beatrice. Vse pa se postavi v novo luč, ko 

Beatrice zboli za levkemijo – Leu se ob tem 

ponudi možnost, da preveri svoja stališča glede 

življenja in smrti, ljubezni in prijateljstvu. 

Gre za neverjetno berljiv mladinski roman, 

ki je poln prizorov iz šolskih učilnic, z nogometnih 

tekem, dogodkov v povezavi s sms-i 

in s spletnimi stranmi. Hkrati pa je njegovo 

sporočilo globoko, kot je lahko globok le 

smisel življenja. 

Alessandro D'Avenia je mlad italijanski 

profesor književnosti in pisatelj. Rodil se je 

1977 v Palermu na Siciliji. Študiral je klasično 

filologijo, diplomiral iz grške književnosti in 

ob tem študiral še medijsko vzgojo. Roman 

Bela kot mleko, rdeča kot kri je napisal leta 

2001 in je že takoj po izidu doživel uspeh. 

Za osnovo je vzel resnično zgodbo o nekem 

dekletu, ki so mu jo pripovedovali njegovi prvi 

dijaki v eni od rimskih gimnazij. Prepričan je 

namreč, da nam le zgodbe, ki so povezane z 

resničnostjo, dajejo snov za razmislek in nas 

globoko nagovarjajo. 

Ob ve sti la 

Kančevci 

10. – 12. februar 2012 Molivci za dobre 

družine in duhovne poklice. Vodita: br. Primož 

Kovač in br. Jože Smukavec 

26. februar – 4. marec 2012: Teden 

zdravilnega posta. Vodita: br. Miha Sekolovnik, 

Ruth Müller-Wick 

4. – 11. marec: Teden zdravilnega posta. 

Vodita: br. Miha Sekolovnik, Ruth Müller-Wick 

Prijave in informacije: Dom duhovnosti, 

Kančevci 38, 9206 Križevci v Prekmurju, tel.: 

02/554-11-38, 02/554-10-78, 041/705-042. 

E-pošta: dom.duhovnosti.benedikt@rkc.si 

Vse dogajanje najdete tudi na: http://kapucini.rkc.si 

41

Zanimivo … 

• Združenje American Dialect Society že od 

leta 1990 izbira besedo leta, vsakih 10 let pa 

še besedo desetletja – zmagovalke zadnjih 

let so: 

² APP (majhne aplikacije, ki si jih naložite v 

telefon, tablični ali osebni računalnik); 

² tweet (objava v spletnem družabnem 

omrežju twitter, ki obsega največ 140 

znakov); 

² metroseksualec (modno osveščen heteroseksualni 

moški); 

² zmagovalka desetletja pa je seveda google 

(spletni iskalnik). 

• Shakespeare je v svojih delih aktivno 

uporabljal več kot 30.000 besed, njegovo 

celotno besedišče pa je vsebovalo okrog 

66.000 besed. 

mesni krof (hamburger), nakolenčnik 

(prenosni računalnik), dalekozor (televizija), 

žvrgolišče (radio) ali pocestnica 

(tramvaj) in razpočnica (žemlja). 

• V resnici eskimi nimajo toliko različnih 

izrazov za sneg, pač pa imajo veliko pridevnikov 

kot npr. mehek, razpihnjen, moker 

…, ki jih ustrezno dodajo besedi padavine. 

• Xhosa jezik, ki ga govorijo v Nigeriji in 

Kongu, vključuje tudi tleskanje z jezikom. 

• Med umetne jezike spadajo poleg esparanta 

tudi Tolkienovi jeziki iz njegove mitologije 

(16 jih je) in klingonščina (Zvezdne 

steze). 

Mami me mora 

imeti res rada! 

Ali veš ... 

Vedno pravi, da se 

med nosečnostjo … 

Prepleskamo tudi največje packe 

Ujeto v objektiv 

Tako je kapucin 

vesel obiskov 

Kdo bo višji 

in hitrejši 

S Pipistrelovim letalom se 

lahko pride čisto blizu vsemu 

Bos pa že 

ne bom ostal 

… ne bo niti 

dotaknila alkohola. 

Najbrž ve, da sem 

premlad, da bi pil! 

• Jože Toporišič je gotovo eden najbolj znanih 

slovenistov. Predvsem ga poznamo kot 

izumitelja vseh čudnih slovenskih besed, 

kot na primer vrženček (žeton za avtobus), 

Mm, to pa paše 

42 

Mož ženi prebere članek, da ženske na dan 

uporabijo 30.000 besed, medtem ko jih moški 

samo 15.000. 

Žena: »To je zato, ker nas ne poslušate in 

vam moramo vse ponoviti dvakrat!« 

Mož: »Kaj praviš« 

Ta zadnji bi mogoče bil 

še najboljša rešitev 

Pripravljeni na naslednji 

advent 

Nad vse 

koristna 

duhovna 

oaza

S svojim telesom – pogledom, nasmehom, 

položajem glave, rok in nog – sporočamo več, 

kot povemo z besedami. 

Stisk roke lahko pove več kot tisoč izrečenih besed.

PDF formatu (3.2 Mb) - Kapucini

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?