PDF formatu (2.7 Mb) - Bratje kapucini

Delo
3/2012

Uvodnik
Vsebina
Božja beseda..........................................................................................4
Ob izviru.................................................................................................5
Vera brez del je mrtva (Jak 2,26)
Ob svetem pismu...................................................................................6
Delo plemeniti duha
Tema: Delo.............................................................................................7
Je treba delat
OFR – »obični fizički radnik«
FO in Frama.......................................................................................12
Podaj MI Roko
Prva pomoč.........................................................................................13
Prva pomoč
Znamenje časa...................................................................................15
Dela je dovolj
Božje stvarstvo okrog nas...........................................................16
Slovenija v presežkih
Intervju: Simon Potnik....................................................................17
Upaj si tvegati, … dodaj malo drznosti
Poklical si me.....................................................................................20
»To naše življenje – vredno ga je živeti.«
Note......................................................................................................22
Dvignite se, otroci Boga
Gospod, moj Bog
Mozaik.................................................................................................24
Novi svetniki.......................................................................................33
Pier Giorgio Frassati
Molitvena naveza.............................................................................34
Odločiti se…
Delavnice molitve in življenja.......................................................35
Da le delo ne ugasne duha molitve in
pobožnosti
Brat kapucin.......................................................................................36
Brat Kevin nikogar ne zavrne
Iz kapucinskega sveta.......................................................................38
Knjiga...................................................................................................40
Pater Elija
Film.......................................................................................................41
Ted (2012)
Ob ve sti la.............................................................................................41
Ali veš ..................................................................................................42
Ste vedeli, da …
Ujeto v objektiv ................................................................................43
2
Delam za…
Z avtomobilom se bližam 2 milijonskemu
mestu in ob avtocesti je vseskozi veliko reklam,
tovarn, delavnic, trgovin. Proizvaja se,
prodaja, kupuje, da se potem lahko vse začne
spet na novo. In vedno se pri tem gleda, da se
bo naredilo toliko in tako, da bo nekdo iz tega
imel kar največ dobička. Tramvaji, avtobusi,
trgovine, nepregledna množica in gneča avtomobilov.
Vsak človek ima svojo pot na kateri
velikokrat ne vidi drugega ob sebi in želi priti
do svojega cilja. Potem pa spet naprej. Koliko
časa še tako Naš svet vedno bolj spoznava,
da ga garanje ne osrečuje, ker pripelje do izčrpanosti
in bolezni. Vedno bolj spoznava, da
vse to lahko rezjejo molj in rja. V spominih se
mi spet pojavljajo prizori iz Jeruzalema, kjer
ljudje ob cesti sedijo, pijejo, klepetajo, kar tako,
cel dan in nič »ne delajo«. Nimajo svojih avtov,
ne potujejo sami, živijo drugače. So prikrajšani,
ker manj delajo in manj zaslužijo Nekateri
ja, nekateri pa verjetno tudi ne. In mnogi so
bolj podobni Mariji, ki se je usedla k Jezusovim
nogam in poslušala, medtem ko je Marta
stregla in delala. Oboje je potrebno, vendar ne
pozabimo na bistveno, na človeka. Škoda, da
smo pozabili na nedeljo in praznike, da nam
ti ne morejo več dati tega, kar nosijo s seboj.
Frančišek je naročal svojim bratom, naj
delajo, in kdor ne zna, naj se nauči. Ni samo
naročal, ampak je sam dal zgled in skupaj z
brati prebival med ljudmi, jim pomagal na
polju, delil z njimi kruh, če so ga imeli dovolj,
posvečeval delo. Kaj je dobil za plačilo
Največkrat samo nasmeh in srečo srca tistih,
ki jim je pomagal. Tudi sami vidimo, da delo,
animatorstvo, prostovoljstvo, dar za drugega,
prinaša srečo najprej tistemu, ki se daruje,
ki dela za druge. Plačilo nam samo pomaga,
da bi se lahko preživljali in se tako darovali.
Daritev bodi ti življenje celo, pravi naš pesnik.
Naj bo vsako našo delo takšno, da bo postajalo
daritev za bližnje, naj nam vsako delo pomaga,
da bomo bolj ljudje.
Ta številka Frančiškovega prijatelja nam
odkriva, kaj vse smo »naredili«, bolje rečeno,
doživeli v počitniškem času, ko poleg dela
postanejo pomembne še druge stvari…
Br. Vlado Kolenko
Fran­čiš­kov pri­ja­telj • XXIII/3 (185) • 2012
Iz­ha­ja šti­ri­krat na leto med šol­skim le­tom • iz­da­ja­jo bratje kapucini ter asiški romarji• ured­nik: br. Vla­do Ko­len­ko
ured­niš­ki so­de­lav­ci: Fani Pečar, br. Jože Smukavec, Brina Smovnik, Andreja Štunf • na­slov ured­niš­tva: Frančiš­kov pri­ja­telj,
Me­kinče­va 3, 1119 Ljub­lja­na • elek­tron­ska po­šta: fran­ci­skov.pri­ja­telj­@rkc.si • revija se vzdr­žu­je s pro­sto­volj­ni­mi pris­pev­ki.
Gra­fič­na pri­pra­va: Sal­ve, d.o.o., Ljub­lja­na • tisk: Littera picta d.o.o., Ljub­lja­na
3

Hočeš spoznati, prazni človek, da je vera brez del neučinkovita
Ali ni bil naš oče Abraham opravičen iz del, ker je položil svojega
sina Izaka na oltar Vidiš, da je vera sodelovala z njegovimi deli in
da je šele zaradi del postala popolna. Tako se je izpolnilo Pismo,
ki pravi: Abraham je verjel Bogu in to mu je bilo šteto v pravičnost,
in imenovan je bil »Božji prijatelj«. Vidite: človek se opraviči iz
del in ne samo iz vere. Ali ni bila tudi vlačuga Rahába prav tako
opravičena iz del, ker je sprejela poslance in jih odpravila po drugi
poti Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je mrtva vera
brez del.
Jak 2,20-26
4
Božja beseda
Ob izviru
Vera brez del je mrtva
(Jak 2,26)
Če bi na naš planet pripotovali mali zeleni
možici (recimo jim preprosto vesoljci), ki še
nikdar ne bi videli človeka, ter nas prosili,
naj jim opišemo bitja naše vrste, bi mi v
svoj opis gotovo vključili tudi kako misel o
delu in aktivnosti človeške vrste. Težko si je
namreč predstavljati človeka, ki v sebi ne bi
čutil potrebe po delu, ustvarjanju, gibanju.
Kdor je imel priložnost pomagati kakemu
invalidu ali ostareli osebi, ve, da si skoraj vsi
želijo kar največ storiti sami. Tudi majhen
otrok nam hitro pove, da to in to pa zna in
zmore že sam. Ko opravimo neko delo in
gledamo njegove sadove, smo veseli, ponosni,
velikokrat pa tudi preprosto srečni, da
je to delo za nami. Delo namreč ni vedno le
sredstvo samouresničenja, ampak je včasih
velika muka, napor in odpovedovanje. Že ob
izgonu iz raja je Bog povedal Adamu in Evi,
da bo njuno delo naporno in težko. In kar je
še huje od napora samega – koliko trdega dela
gre včasih v nič – polja so lepo obdelana, pa
pride suša; hiša trdno zgrajena, pa jo potres
poruši; srečanje skrbno organizirano, pa nihče
ne pride; seminarska naloga vestno napisana,
pa jo nekdo po pomoti zbriše iz računalnika.
Veliko je takih primerov in vsak bi jih lahko
dodal še cel kup iz svojega življenja. A kljub
neuspehom ne smemo odnehati. Kljub temu,
da nas Bog v 1. Mojzesovi knjigi opozarja, da
bo naše življenje težko, nas pa tudi spodbuja,
naj bomo aktivni. Ko reče: »Kar koli ste storili
enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste
meni storili,« (Mt 25,40) gotovo ne govori
o tem, da naj se nam ti najmanjši bratje le
smilijo, naj o njih veliko govorimo in v mislih
kujemo načrte, kako bi jim pomagali, ampak
nas spodbuja, naj gremo in jim pomagamo.
Celo dlje od spodbude gre, saj pravi namreč,
da je naša vera brez del mrtva (prim. Jak 2,26).
Naša vera lahko postane »otipljiva« šele takrat,
ko jo spremljajo (dobra) dela. Ne farizejska
dobra dela, ki bi bila na ogled ljudem, ampak
dela, ki se rodijo iz vere in ljudezni do Boga.
Bi lahko tem našim vesoljcem predstavili kristjane
kot ljudi, katerih delo vodi in usmerja
njigova vera ter katerih vera ustvarja lepši svet
z dobrimi deli
Helena Rebek
5

Ob svetem pismu
Tema: Delo
Delo plemeniti duha
Sem že v tistih letih, ko mi pogled
v lastno otroštvo prikaže črno-bele
podobe s televizijskega zaslona in se
ob tem spomnim risanke z dvema
zajčkoma – bratcema. Starejši je bil
vedno tako energičen, mali pa bi hotel
le poležavati, sploh zjutraj, ko ga
je starejši poskušal zbuditi. Vztrajno
mu je dopovedoval, da »delo plemeniti
duha«. Mali pa je, če je le mogel,
zopet smuknil v čarovniški klobuk,
kjer je bilo njuno domovanje.
Táko in še več modrosti o delu bi
lahko slišali, predvsem od starejših.
Že sama beseda delo je zanimiva, brez
dodanih modrosti. Delo je lahko dejanje, ko
poskušamo z neko dejavnostjo nekaj doseči
(npr. imel je veliko dela). Lahko pa je delo tudi
končni izid te dejavnosti (npr. opravil je veliko
delo). Največkrat se v smislu slednjega pomena
uporablja pojem delo v umetnosti (npr. brez
težav se prepozna njegova dela, npr. Groharjeva
ali Cankarjeva itd.). Če se ustavim ob tem, lahko
res rečem, da delo plemeniti duha.
V Svetem pismu, knjigi knjig, je beseda delo
v različnih povezavah. Najpomembnejša je v
smislu narediti veliko delo: »Bog je dokončal
delo, ki ga je naredil« (1Mz 2,2). Še posebej je
to opaziti v Novi zavezi, kjer je Jezusova naloga,
da dovrši delo: » /…/ da uresničim voljo tistega,
ki me je poslal, in dokončam njegovo delo« (Jn
4,34). Iz te novozavezne misli je povezano tudi
krščansko mišljenje o izpolnjevanju Božje volje.
Poklicani smo, da opravimo dela, zaradi katerih
nam je Bog dal življenje. Torej je smisel našega
življenja delati po božje.
Vendar vemo, da nismo vedno pripravljeni
storiti po Božji volji. Tudi svetopisemske zgodbe
6
nam govorijo o tem, kako človek ni pripravljen
storiti dobro, ampak se raje obrne k slabemu:
»Maliki narodov so srebro in zlato, delo človeških
rok.« (Ps 135,15) Celo Aron kot vešč rokodelec,
z darom, katerega mu je bil Bog položil
v zibelko, ulije zlato tele, ki postane znamenje
odpada ljudstva od Božjih načrtov, od zaveze, ki
jo Bog želi in poklanja izvoljenemu ljudstvu kot
znamenje Njegove neizmerne ljubezni.
Lahko pa dovolj močno ljubimo Boga in
smo pripravljeni zanj delati dobra dela. Močno
ljubezen in pogum je premogla žena iz Betanije.
Ko je bil Jezus v Simonovi hiši, je pristopila k
njemu in mu mazilila glavo z nardo, dragoceno
dišavo. Evangelist Marko tu navaja, da so se
nekateri učenci jezili nad tako potrato, češ, da bi
denar mnogo bolje porabila za reveže. Jezus pa
jih zavrne: »Pustite jo! Kaj ji delate težave Dobro
delo mi je storila.« (Mr 14,6) in jim razjasni,
da ga v bistvu mazili za pogreb – za poslednjo
dopolnitev Njegovega odrešenjskega dela.
Včasih mi je nerazumljivo, kako smo se ljudje
nesposobni držati Božje volje, delati dobra
dela, biti Kristusovi, saj nam je že v naprej dana
vsa milost in pogoji za to. Druga Mojzesova
knjiga je polna zatrdil: »napolnil ga/jih je z
Božjim duhom, z modrostjo, razumnostjo in
vednostjo za vsakršno delo« (35,31.35). Božji
sin nam obljublja, da bo z nami do konca sveta
(npr. Mt 28,20).
Pa vendarle … V čem je problem …
Z nečakom sva v tem puščavsko sušnem
poletju molila za dež, ker je opazil, da drevesa
umirajo, da se polja sušijo. Njegova preprosta
ugotovitev je bila, da ljudje verjetno premalo
molijo. Mogoče je to odgovor – premalo molimo,
da bi bili dobri in bi sledili Božjemu klicu.
Premalo zaupamo njegovi obljubi, da bi res
verjeli.
»Kdor bo gradil na temelju, bo prejel plačilo,
če bo njegovo delo zdržalo« (1 Kor 3,14).
Lea Bric
Je treba delat
Brez muje se še čevelj ne obuje! Brez dela
ni jela! Speča lisica ne ujame kokoši.
Ni vsak dan nedelja!
Tole je le nekaj pregovorov, ki govorijo
o delu. Če torej smemo zaupati modrostim
starih, ali pa če preprosto verjamemo Adiju
Smolarju (skozi članek nas bo spremljala njegove
pesem Je treba delat), je delo nujna stvar.
Po drugi strani pa sem ravno prebrala na
facebooku (tole pišem v petek, ko se končuje
prvi teden v novem šolskem letu): Prvi teden
je mimo - kmalu bodo počitnice! Čeprav vem,
da je bilo mišljeno kot hec, pa se v ozadju
skriva mnenje mnogih, da je delo (tudi učenje
je delo), če že ne kazen za človeka, pa vsaj
nekaj, kar ni prijetno. Ko je dela preveč in se
ti opravki nakopičijo čez glavo, zlahka sami
zapademo v tak način mišljenja.
Kako je torej z delom Je res samo nujno
zlo, čas med enimi in drugimi počitnicami
ali prostimi dnevi Je bilo sploh mišljeno v
osnovni Božji ideji stvarjenja ali je posledica
izgona iz raja, ko je Adam slišal: v potu svojega
obraza boš jedel kruh (1 Mz 3,19)
Najbolj splošna definicija dela pravi, da
gre za fizični ali miselni napor človeka, ki je
usmerjen v proizvajanje ali doseganje nečesa.
Hkrati pa z delom označujemo tudi službo,
pa čisto konkretne človeške stvaritve (slike,
romane, izdelke …).
Da je delo potrebno, se lahko učimo iz
same narave.
Ko pogledam v vesolje, se zdi mi,
da p'r mir stoji,
če pa pogledaš malo bolje,
se kar širi in rotira, oscilira in vibrira,
čisto nič pri miru ni.
In če nas ne narava, ne Adi ne prepričata,
ker pri živalih seveda ne gre za zavestno delo,
ampak v veliki meri za nagone, pa vseeno
stvarstvo kaže, da »brez nič ni nič« ali »z lufta
padlo nič ne bo«.
V poslanici prejšnjega papeža Janeza Pavla
II. Laborem Exercens, S človeškim delom –
izdana 4. septembra 1981 – lahko beremo, da
je delo človekovo poslanstvo. Če vzamemo
zares 1 Mz 2,15 (Gospod Bog je vzel človeka
in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval
in varoval ), potem je delo postavljeno v samo
naravo človeka. Tudi če ne bi bilo prvega greha,
bi ljudje delali, ker bi morali razvijati svoje
talente in sposobnosti. Najbrž bi pa postopki
dela in njegovi učinki na ljudi bili drugačni.
Na konferenci, ki je bila pred leti v Rimu in je
imela naslov Mladi in delo, so nas takoj v začetku
7

opozorili na nevarnost delitve časa na delovni
čas in prosti čas in razmišljanja, da sta si oba
med seboj v nasprotju ali pa vsaj napetosti. Oba
sta enako potrebna in morata delovati enotno.
Tule je še nekaj dokazov za potrebnost dela:
• z potrebno je za človekov razvoj ( je treba
delat, če hočeš kaj postat …), Thomas
Alva Edison je dejal: »Genija sestavljata
v enem navdih in v devetindevetdesetih
odstotkih znoj.« Ne razvija pa se zaradi
dela samo človek, ampak tudi celotno
človeštvo. Čeprav se najdejo šaljivci, ki
pravijo, da so največji človeški izumi (ali
pa kar vsi) nastali zaradi lenobe – ker so si
ljudje poskušali olajšati življenje.
• z Ponuja nam zadovoljstvo. Menda je dejstvo,
da ni mogoče srečati zadovoljnega
človeka, ki bi hkrati bil tudi lenoba. Samo
spomnimo se občutka, ko ti je nekaj uspelo,
ali na trenutek, ko si oddal diplomsko
nalogo, s katero si se ukvarjal zadnje
mesece. Gre za veliko več kot samo za
to, da si oddahneš od dela, ampak tudi za
ponos, ker si nekaj naredil – Adi pravi lepo
je delat, pa gledat kaj si naredil.
• z Delo kaže navzven, kaj smo kot ljudje, je
naša samopromocija. Lahko uporabiš še
toliko reklame in propagande, ampak dejanja
so tista, ki povedo največ o človeku.
Hkrati pa ne gre le za proizvodi, ki nas
predstavljajo. Ker delo omogoča psihično
in telesno vadbo, je »krivo« tudi za naš
zunanji izgled (delo krepi telo in značaj).
• z Družbena razsežnost ali Je treba delat, da
za sabo kaj pustiš. Z delom ustvarjamo blaginjo
v družbi. Z njim se spreminja okolje
v katerem živimo. Z delom se odpirajo
možnosti za izmenjavo tega, kar sami ponujamo
in tem, kar potrebujemo od drugih.
In z ozirom na to, je delo služenje. Čeprav
se zdi, da je zaslužek tisti, ki je najpomembnejši
pri delu, imamo več kot dovolj primerov,
8
ki so dokaz, da delo ne more osrečiti človeka.
Da bi delo dalo smisel življenju, je treba dati
smisel delu samemu.
Kako pomembno je delo, hkrati pa tudi
kako hitro se zgodi, da ga postavimo na prvo
mesto, ki pa ga vseeno v človekovem življenju
ne zavzema, vidimo, ko pogledamo zlorabe,
ki se na tem področju dogajajo.
Prva izmed takih je brezposelnost. V
tem letu je mednarodna organizacija za delo
ugotovila, da je na svetu 75 milijonov mladih
brezposelnih. Največjo stopnjo brezposelnosti
mladih (nad 25 %) beležijo na Bližnjem
vzhodu in Afriki. V Sloveniji je bila stopnja
brezposelnosti v 2. četrtletju 2012 po Anketi
o delovni sili 8,2-odstotna (za moške 7,7-odstotna,
za ženske 8,8-odstotna). Poleg nesposobnosti,
da bi se brezposelni sami preživljali,
ker so jim odvzeta finančna sredstva, je tu še
velika negotovost glede svojih sposobnosti,
da sploh ne omenjamo samopodobe.
K zlorabam dela spadajo vse mogoče zlorabe
na delovnem mestu, pa zlorabe delovnih položajev
in ne nazadnje tudi samoprevare deloholikov.
Med službe,ki se v zadnjem času najhitreje
razvijajo, spadajo dela povezana z internetom,
finančnim svetovanjem ter dela v zdravstvu
(mimogrede po svetu naj bi primanjkovalo
medicinskih sester) in športu.
In za konec samo še ena misel, na katero
sem naletela med brskanjem po netu: Bolj
ko želiš, da bi bilo nekaj narejeno, manj temu
praviš delo.
Po različnih virih povzela Fani Pečar
OFR – »obični fizički
radnik«
Tisti teden pred Stično sem preživela v Ljubljani
in ob večerih, ko nisem bila zaposlena z
drugimi stvarmi sem se spraševala kaj mi je tega
treba. Tri dni bi lahko imela končno proste za
sebe in bi bila nedosegljiva za javnost. Ampak
ne, jaz se silim v neke projekte da dam še tu
(odločila sem se da letos sodelujem pri tehniki
Stične) en delček sebe. Ker po folklornem festivalu,
oratoriju, turneji po Mehiki in skavtskem
taboru še ni dovolj letanja. Bila sem jezna sama
na sebe, ker si nikoli pravi čas ne vzamem
časa za sebe. OK, stvari, ki sem jih počela med
poletjem, lahko preštejem na prste ene roke
– to sploh ni veliko, ampak ko potegneš črto
stroškov… Čez poletje sem zapravila več kot
zaslužila, pa še utrujena sem bila na koncu da
sem doma samo padla v posteljo.
Od bližnjih dobim dostikrat ponujeno pod
nos dejstvo da od tega ne bom mogla živeti.
Dejansko imam stavka ˝Bog povrni!˝ za celi
rukzak. Kaj me žene da sem skavtinja, da
plešem folkloro in tudi pri nošah kaj dobrega
postorim, da sodelujem pri oratorijih, ko je pa
toliko drugih mladih animatorjev – naj se oni
naučijo. Da bi zapravila čas z izgovorom da s
tem osrečujem sebe in druge Se kaj ob tem
tudi naučim Delati tudi fizično – tako kot v
Stični V eni reviji (mogoče je bila ta revija Socialno
delo) piše da je prostovoljno delo (meni
osebno bolj leži izraz služenje) priložnost da
lahko svoje izkušnje podeliš drugim, istočasno
pa še spoznaš nekaj kar prej nisi poznal.
O tem kaj drugi mislijo o prostovoljstvu sem
povprašala še nekaj moji prijateljev:
Dobro delo… Delaš nekaj, kar smatraš
da je dobro za sočloveka, okolje in tudi tebe.
Kot prostovoljec ne delaš v zameno za plačilo,
ampak za zavedanje da delaš nekaj dobrega v
svetu kjer je to vedno bolj potrebno.
Viki
Prostovoljstvo… Narisati nasmeh na obraz
in za to ne pričakuješ ničesar, kajti že nasmeh
ti povrne vse kaj si storil. Notranje zadoščenje.
Užitek in dobro počutje, doseganje ciljev…
Katja
Pomagam tam kjer me potrebujejo. Delujem
v tem, v čemer sem dober, me veseli. Me
foto: www.sticna.net
9

izgrajuje, gradi… Ko prevzamem odgovornost,
postajam odgovornejši. Ko se nekje darujem,
za nekaj/nekoga žrtvujem, to vzljubim.
V služenju nikoli nisem sam.
Simon
Pomeni mi veselje, odrekanje, vztrajnost,
ljubezen, bolečino, prijateljstvo,… Je tisti del
mene, ki ne sme in ne more biti preračunljiv.
Biti za akcijo tukaj in zdaj!
Patricija
To je zame dar za nekoga z veseljem nekaj
dobrega storiti, je predajanje svojega časa in
sposobnosti, ki sem jih zastonj prejel, zastonj
jih dam naprej.
Iztok
Zastonj ste prejeli zastonj dajajte. (Mt 10,8)
Dobesedno. Ko sem zraven mnogovrstne
obdarovanosti, ne morem kaj, ne da bi dajala
naprej. Delati dobro zaradi dobrega samega
sestram, bratom po Božji podobi. Da nam je
Jezus tudi v prostovoljstvu vzgled.
s. Zdenka
DUH ASSISIJA
SOBOTA,
20. oktobra 2012,
v stolnici v Mariboru
ROMARJI VERE
9.30 zbiranje v mariborski
stolnici
10.00 sv. maša
11.15 začetek v dvorani -
zgodovinski pomen
romanja pri Slovencih
br. Metod Benedik OFMCap
11.45 pričevanje romanja
v Compostelo
bratje kapucini
12.30 kosilo iz popotne torbe
13.00 delavnice
l o romanju v Assisi
l o romanju v Compostelo
l romanje na Kalvarijo
nad Mariborom
l poglobitev predavanja
br. Metoda Benedika
l adoracija
l delavnica za otroke
15.00 romanje k frančiškanom
in molitvena ura
sestre FMM
Brez da bi se pritoževala. O njej so govorili
tudi to da je bila najboljša čistilka stranišč. Pa
jim je povedala zakaj je tako. Takih opravil se
navadno ne lotiš, ker ti zbijajo moralo. Ona pa
Veste kdo je moj idol v tem trenutku Mati je čistila stranišča da so jo ta dejanja ponižala
Tereza. Tipica je bila carica. Ko sem prebirala in prizemljila.
njene spise sem naletela na stavek ˝Biti pisalo Prostovoljstvo je služenje, je dobro delo.
v Njegovih rokah˝. Sem lahko njegovo pisalo Delo, ki vsakemu neposredno ali posredno
če v Stični postavljam stojnice in pobiram prinese nekaj dobrega. Enim smo bolj, drugim
smeti, če se pred mašo z otroci igram tunči manj hvaležni. Najdemo ga (delo) vsepovsod
to tunči, če za folkloro dvakrat letno šivam – doma, v službi, v naših prostočasnih aktivnostih.
robčke ker jih pogubimo, potem pa še dobim
Če bi vsak vsak dan naredil vsaj eno
vrženo pod nos da niso dovolj veliki. Da vsaj tako dobro delo, izročeno v Njegove roke, bi
vsako nedeljo pojem in sodelujem v pevskem bil svet bogatejši za naj prostovoljce.
zboru, učim verouk namesto da bi si kakšno Za zaključek pa naj povem še to da na
bolj resno službo poiskala.
zadnjem medicinskem kongresu je bil tudi
Mati Terezija je po nekaj letih samostana
Mujo. Okoli njega so bili samo doktorji in
odšla iz svoje redovne skupnosti živet v specialisti in v tej zmedi ni vedel kako se naj
Kalkuto (Indija) med uboge in jim služiti. vsem predstavi. Nekaj časa je razmišljal in na
Govorila je da je med ubogimi med najbolj koncu rekel: ˝Mujo, OFR˝.
ubogimi. Šla je med umirajoče in tam skrbela Tudi če samo delaš in nič ne razmišljaš –
za njihovo osebno higieno, hrano, zdravje, ko naj bo blagoslovljeno.
Med predavanjem bo za otroke
so ljudje umrli je poskrbela za njihov pokop.
Brina Smovnik
Vabi Frančiškovska konferenca
poseben program.
10 11

Podaj MI Roko
Podaj mi roko je molitev za mir ter festival,
ki ga vsako leto organizirajo člani Frančiškove
mladine. Namen molitve je spomniti se na
skupno molitev iz leta 1986 v Assisiju, ko so
predstavniki različnih svetovnih religij na
pobudo papeža Janeza Pavla II. prvič skupaj
molili za mir. Po svetu se spomin na ta dogodek
imenuje Duh Assisija, odvija pa se v času
okoli 27. oktobra, ko se je molitev dejansko
zgodila. Duh Assisija simbolizira različne
stvari, med drugim:
• z je opomin na nekaj kar združuje brez
strahu pred raznolikostjo in z mislijo na
to, da smo vsi človeška bitja z željami,
hrepenenjem in potjo k sreči;
• z je simbol ekumenizma, ki poziva vse ljudi
različnih ras, ver, narodnosti in iz različnih
delov sveta k priznavanju, da vse stvari
pridejo od najvišjega Gospoda, predvsem
vztrajno iskanje miru med različnimi
religijami;
• z opominja na nenehno molitev, da bi Božji
dar miru prišel k nam;
• z njegov namen je združiti vse religije sveta
in postaviti katoliško cerkev na vidno mesto
v službi dialoga.
Sam papež Janez Pavel II. je pozval k
širjenju in spodbujanju Duha Assisija oz.
kakršnega koli dogodka, ki naj bi vključeval
prizadevanje za mir, za kar so bili kasneje
oblikovani štirje temelji in štirje simboli, ki
12
FO in Frama
bi se v okviru tega tudi uporabljali: molitev,
tišina, post in romanje. Simboli Duha Assisija
pa so: mavrica, veter, oljka in plamen svetilke.
Festival in molitev za mir Podaj mi roko je
ena glavnih dejavnosti Frančiškove mladine.
Letos se bo Podaj mi roko pod geslom Sestavi
se v mir odvijal med 22. in 28. oktobrom v
Ljubljani, Mariboru, Ptuju in v Vipavksem
križu. Simbol je tokrat mavrica, ki je znamenje
zaveze med Bogom in ljudmi. Tudi na dan
molitve za mir, 27. oktobra 1986, se je na Assiškem
nebu izrisala mavrica, ki je še dodatno
potrdila simbolnost in pomen te molitve. V
letošnjem letu bo novost ta, da bodo poleg
promocijskih plakatov in majic, ki spremljajo
Podaj mi roko, oblikovane tudi kateheze za
Frančiškove otroke in mladino, ki jih boste
lahko uporabili na srečanju priprave na sam
dogodek. Našli jih boste na internetni strani:
http://www.fo-frama.org, kjer bodo objavljeni
tudi datumi srečanj Podaj mi roko v posameznih
krajih. Novost pa je tudi poslanica, besedilo
katere si lahko preberete v nadaljevanju.
Organizatorji Podaj mi roko tako pozivamo
vse, ki vas navdušuje Frančiškova karizma in
ki si prizadevate za mir in soglasje na svetu, da
se nam pridružite z molitvijo za mir, lahko na
srečanjih Podaj mi roko, lahko pa organizirate
molitev tudi v vaši župniji. Sestavimo se v mir!
Zdenka Pišek
Sestavi se v mir!
Deževen popoldan. Sedim v svoji sobi. Sam.
Pravkar sem ugasnil računalnik. V glavi mi
odzvanjajo podobe in naslovi dnevnih novic:
Evropi znova grozi recesija…, Visoke cene nafte…,
Posredovanje v Siriji…, Za lakoto vsak dan
umre… Dovoljene raziskave na zarodkih. Kako
me raztresa vse to, trga na vse strani, le MIRU NI!
Pogled se mi ustavi na sestavljanki iz 1000 koščkov.
Se lahko tu nov MIR RODI! Odprem sestavljanko.
Koščke raztresem po tleh. Ob tem pomislim: Ali
nisem tudi sam raztresen kot ti koščki pred menoj
Toda, če bolje pogledam, vsak delček nekam spada,
vsak se nekomu prilega, vsak ima dobrega soseda, pa
čeprav na začetku zgleda, kot velika zmeda.
Ali nisem tudi jaz košček sestavljenke Kam
spadam Kje je moje mesto
V družbi, Cerkvi, državi, narodu, družini, šoli,
med prijatelji
Se tudi sam, kot mnogi v tej krizi zapiram v
svoj svet v borbi za preživetje in skrbim samo zase
Kaj lahko naredim drugače Zdi se mi nevzdržno,
če vsak le zase poskrbi, če nihče z nikomur ne
drži, če sumničenje prijateljstvo gradi. Sovraštvo,
izkoriščanje, laži in krivice… tega polne so dnevne
novice. Vse to nas raztresa in drobi: le MIRU NI.
Kaj med nami mir gradi
Ko drug se drugega razveseli,
ko drug z drugim potrpi,
ko nas različnost bogati,
ko stiska darovanje okrepi.
Ali ni lažje premagati krize, če se zavestno
vključim v skupnost v kateri živim, če se nekam
prilegam, če sem tudi sam del nečesa večjega!
V sobo je posijal žarek zahajajočega sonca.
Presenečen sem pogledal skozi okno. Na obzorju
se je pokazala mavrica: Bog se je spomnil name
in svoje zaveze!
Ali nisem našel miru v tem Košček sestavljanke
sem, to vem!
Podaj MI Roko! 2012
Sestavi se tudi ti v mir!
Prva pomoč
Prva pomoč
V začetku leta je v vsaki skupini najverjetneje
potrebno uporabiti nekaj dinamik, ki
skupino povežejo. Tule je nekaj predlogov.
Spusti palico
Udeležence razdelimo v dve skupini, ki se
v kolonah postavita ena proti drugi. Udeleženci
iztegnejo roke pred seboj in iztegnejo
kazalce. Nanje voditelj položi palico. Naloga
udeležencev je, da položijo palico na tla, brez
da bi padla z njihovih prstov.
Ob dinamiki se udeleženci učijo sodelovanja
in upoštevanja drugih (ponavadi se palica
dvigne in ne spusti).
Sestavimo zgodbo
Voditelj pred začetkom srečanja pripravi
slike, ki skupaj sestavljajo zgodbo (npr. uporabi
strip). Nato slike razdeli med udeležence
(odvisno od števila – lahko dobi vsak svojo
sliko, ali dobi par eno ali … Slik si udeleženci
13

Znamenje časa
Pa še nekaj zaznavam v slovenski družbi.
Slovenci sila hitro zapopademo kakšne zanimive
diagnoze, pojave … Bolj so novi in
neznani, bolj so privlačni … Pred leti, ko sem
še učila, je bilo veliko hiperaktivnih otrok. To
je bila diagnoza za vse nemirne in zdaj lahko
rečem tudi preveč permisivno vzgojene otroke,
strašljivo je, da so nekaterim potem dali
še tablete.
Med odraslimi pa sem v zadnjem času
ugotovila, da je veliko mobinga. Nek znamed
seboj ne smejo kazati, lahko pa o njih
govorijo, jih opisujejo .... Njihova naloga je,
da sestavijo zgodbo in pravilno zaporedje slik.
Dinamika spodbuja komunikacijo med
člani skupine.
Postavi pravo vprašanje
Udeležence razdelimo v pare ali v trojke.
Naloga, ki jo dobijo je, da naj na določeno
temo (ki je za skupino pomembna), postavijo
najbolj pomembno vprašanje (npr. če bi tema
bila varovanje otrok, bi lahko tako vprašanje
lahko bilo: Katero lastnost bi morala imeti
varuška, da bi jo zaposlili).
Ob dinamiki se razvija tako komunikacija
med udeleženci kot tudi spoznavanje, da je
potrebno zastavljati prava vprašanja.
Test izgorelosti
Skupaj z delom se hitro pojavijo tudi deloholiki
in pa občutek izgorelosti (burn out).
Tule je preprost test, s katerim lahko preveriš,
kako je s teboj!
Ob odgovorih označi, koliko trditev drži
zate.
Seštej točke: Sploh ne – 1 točka, Redko – 2
točki, Včasih – 3 točke, Pogosto – 4 točke, Zelo
pogosto – 5 točk
14
Vprašanje
1 Se počutiš povožen/a in psihično in
čustveno izžet/a
2 Si nagnjen/a k negativnemu mišljenju
o svojem delu
3 Se ti zdi, da si trši/a in manj sočuten/na
do ljudi, kot bi si ti zaslužili
4 Te pogosto razburijo manjši problem
ali sodelavci
5 Se čutiš nerazumljen/a in podcenjen/a
od sodelavcev
6 Čutiš, da nimaš nikogar, s komer bi se
lahko pogovoril/a
7 Se ti zdi, da dosegaš manj, kot bi
lahko
8 Se ti zdi, da je pritisk, da bi uspel/a,
prevelik
9 Se ti zdi, da ti služba ne daje tistega,
kar želiš
10 Se ti zdi, da delaš v napačni organizaciji
ali napačnem poklicu
11 Te posamezne dejavnosti v tvojem
poklicu motijo
12 Si nezadovoljen/na z birokracijo, ki jo
moraš opravljati
13 Se ti zdi, da je še veliko več dela, kot si
ga ti sam/a sposoben/na narediti.
14 Nimaš časa, da bi naredil/a mnoge
stvari, ki so bistvene za tvoje delo
15 Se ti zdi, da nimaš dovolj časa za
načrtovanje
Sploh ne
Redko
Včasih
Pogosto
Zelo pogosto
Rezultati
15-18 točk – izgorelosti skoraj ni
19-32 točk – izgorelost je še vedno nizka,
vendar je na nekaterih področjih stanje
že resno.
33-49 točk – izpostavljen/a si že izgorelosti,
sploh če so kateri rezultati visoki
50 – 59 točk – izgorelost je visoka – treba bi
bilo ukrepati
60-75 točk – stopnja izgorelosti je resna –
ukepaj!
Pripravila Fani Pečar
Dela je dovolj
Delo je pomembno, a mora biti uravnoteženo.
Če ga ni, je hudo, če ga je preveč, pa
tudi. Veliko je skrajnosti, so ljudje, ki se nikoli
ne ustavijo, so taki, ki se nikoli ne premaknejo
in ne storijo veliko, da bi imeli delo. Čeprav
so zdaj res težki ali pa vsaj težji časi. A kljub
temu je dela še vedno dovolj. Problem nastane,
če mahaš s svojo diplomo in sprejmeš le
tako delo, ki je tvoji izobrazbi primerno. Na
drugi strani se mi zdi smešno, ker se toliko
tarna o tem, koliko časa bomo mogli delati,
saj poznam več upokojencev, ki bi si še želeli
delati kot takih, ki potem mirno in zadovoljno
živijo z manj prihodka. A lahko pametujem,
a ne, čez 30 let ne bom več.
nec je že dolgo brez službe, ali pa jo sem ter
tja dobi. Ko jo ima, ne vztraja dolgo, ker je
vedno, ampak res vedno, žrtev mobinga.
No, kar zanimivo, da prav on. Mogoče ima
poseben dar, da najde take nadrejene, še bolj
verjetno pa se mi zdi, da pač ne prenese, da
mu nadrejeni pove tudi to, da nečesa ni naredil
dobro. Izgubili smo občutek za zdrave
avtoritete. Preveč govorimo o pravicah, premalo
se zavedamo dolžnosti. Tudi zato vsem
priporočam v branje knjigo Varuh otrokovih
dolžnosti, ki jo je napisal Marko Juhant.
Res je tudi, da imamo nekateri delo, pri katerem
uživamo, drugi delo, ki ga pač opravljajo,
tretji mogoče ob njem trpijo, nekateri so celo
brez. A nič ni večno na tej zemlji in veliko imamo
možnosti, čeprav nas z vseh strani strašijo.
Delo je, možnosti, da najdemo pravega tudi, le
veliko dobre volje in zagnanosti potrebujemo.
Tudi v teh časih, ki jih nekateri slikajo črno,
je možnosti veliko, zato v sem želimo veliko
lepega ob opravljanju svojega dela.
Mateja Feltrin Novljan
15

Božje stvarstvo okrog nas
Intervju: Simon Potnik
Slovenija v presežkih
»Najgloblje in največje čustvo, ki smo ga
zmožni, je doživetje skrivnosti. Edino iz tega
vzklije prava znanost. Komur je to čustvo
tuje, kdor se ne more čuditi in spoštovati, je
duševno že mrtev… Kdor ima svoj obstoj za
nesmiseln, ni samo nesrečnik, marveč je sploh
nesposoben za življenje.« (A. Einstein)
Slučajno sem na internetu prišla na forum,
ki se je začenjal z vprašanjem: Kaj najbolj
občuduješ v naravi Dani odgovori se toliko
razlikujejo med seboj, kot se najbrž razlikujejo
ljudje, ki so jih zapisali. »Raznolikost in
urejenost življenja, ki ga opazujem pod mikroskopom!«
»Večerno in nočno nebo.« »Prizor,
ko ptica hrani majhne ptičke.« »Bananina
drevesa – ker so lepa in ker dajejo banane,
kako jih ne bi imel rad« je samo nekaj izmed
zapisanih odgovorov.
Letošnje poletje je vsaj meni ponudilo
spet ogromno možnosti za občudovanje – od
najmanj stotih nians modre barve morja, do
zelenih preprog travnikov v Prekmurju, pa
prižiganja zvezd, ko smo s skavti prenočevali
na taboru na prostem in jasno tistega majhnega
koščka travnika in gozda in polja ter (nerazumljivo)
ulične svetilke, ki nas je vse tako
zelo spominjala na Narnijo … Slovenija, kljub
temu, da je majhna, nudi toliko lepih kotičkov.
In ker so nam že tako sami po sebi umevni,
jih zlahka tudi pregledamo. Prav zabavno mi
je prebirati knjigo Toma Jeseničnika Slovenija
v presežnikih, kjer je predstavljenih sto naj…
krajev iz Slovenije. Hkrati pa mi sprašuje vest,
koliko sem sposobna res videti, saj sem na
mnogih krajih že bila in nisem opazila tega,
kar je našel avtor. Ste vedeli, da je najbolj
severno naselje v naši državi Budinci Da je
16
najvišja smreka Smergova smreka iz Ribnice
na Pohorju Da so najstarejše ohranjeno
krščansko svetišče Svete Gore nad Bistrico
ob Sotli
Seveda je krajev, ki so vredni ogleda, okrog
nas še veliko več – malo brskanja po internetu
ti odkrije »n« različnih destinacij. Potrebno je
samo iti – čustveni odnos do narave se namreč
lahko oblikuje le v naravi. In jesenski dnevi so
krasen izgovor, da si privoščimo kak sprehod
po naravi.
Skavtinja
Upaj si tvegati, …
dodaj malo drznosti
Simona Potnika sem za intervju dobil med potjo v
Stično, kamor se je peljal skupaj z mladimi s Koroške.
Iz medklicev v ozadju se je dalo razbrati, da je v
avtomobilu živahno. Ampak kdor Simona pozna, ve,
da kaj drugega pri njem niti ni mogoče.
Sam je označil klasično vprašanje o tem, kdo je, za
dolgočasno. In najbrž ima prav saj suha dejstva,
da je rojen 1972 v Radljah ob Dravi, da je obiskoval
srednjo zdravstveno šolo v Mariboru, nato pa
postal bogoslovec in nato duhovnik, da je najprej
kaplanoval v Ravnah na Koroškem, nato bil deset
let župnik v Zrečah, sedaj pa od avgusta dalje
deluje skupaj s Tadejem Legnarjem v pastoralni
enoti Slovenj Gradec, še malo ne postavijo pred
nas v polnosti energičnega, živega, domiselnega,
kritičnega in odprtega človeka kot je Simon.
Duhovnika, ki zna priti mladim blizu – tudi zato, ker
v njegovi navzočnosti ponavadi »šprica« adrenalin in
ker se ves vrže v vsako stvar – pa naj pogovor teče o
nogometu, boksu, knjigah, filmih ali Cerkvi.
Simon, ljudje te poznajo kot aktivnega duhovnika
Kot kaj, kot dolgolasega duhovnika (smeh – za
tiste, ki Simona ne poznate – vsake toliko časa ima
fazo, ko so njegovi lasje ali pa brada ali oboje skupaj
precej zavidljive dolžine.)
Pred kratkim si se preselil v Slovenj Gradec in za seboj
pustil deset let dela v Zrečah…
Saj nisem delal samo v Zrečah, kar nekaj področij,
na katerih sem bil aktiven, mi je kljub selitvi
ostalo. Predvsem pa – nisem bil last Zreč (župnije).
Poslan sem bil, da delam za Kristusa, tako da je
področje ostalo isto. Samo spim drugje in delam z
drugimi ljudmi.
Kar pa se selitve tiče … privajam se na novo
okolje, spoznavam nove ljudi. Živim s tem, da
17

tudi pogrešam - to je
taka zanimiva bolečina,
včasih bolj, drugič
manj prijetna … Učim
se na novo.
Ko smo pri tvojem
delu, kaj tebi v osnovi
pomeni duhovnikovo
delo, kaj je delo
duhovnika
V današnjem času
je delo verjetno isto,
kot je bilo v celotni
zgodovini – samo
specifični vidiki kdaj
pa kdaj bolj pridejo
na površje. Osnovno
delo duhovnika zame
je, da je najprej sam
Kristusov, potem pa za ljudi; kot tak je dan, poslan
ljudem. Oblike pa se potem na različne načine izražajo,
niso več tako temeljne. Zase prepoznavam,
da je to to, kar želim ohraniti.
Koliko se delo po tvoje pokriva s poklicanostjo
človeka V čem se razlikujeta
Jaz sem poleg tega, da sem duhovnik, tudi
župnik. Poklican sem kot duhovnik. Dosti časa sem
se ukvarjal s poklicem župnika in v marsičem se
mi to ni ujemalo, pokrivalo. Šlo je za iskanje lastne
identitete, kar ni nič narobe. Župnik pomeni služiti,
delati na določen način. Temeljno se mi zdi, da živim
poklicanost.
Kaj pa, ko nase moraš sprejeti delo župnika, ki se s
poklicanostjo ne sklada
Saj ne gre ravno za to, da se ne sklada s tem,
ne gre proti osnovni poklicanosti. Dolgo časa sem
se ukvarjal s tem, če morda ne delam česa, kar bi
mi kot župniku ne bilo potrebno … Ampak potem
se znova vračam k osnovni poklicanosti, k viru – k
temu, kdo sem, kakšen je moj karakter … In se
potem iz tega živim služenje, ki je v tem trenutku
zame biti župnik.
18
Simon, kaj pa storiš ko pride do občutka izgorelosti
Tu bi poudaril dve stvari: 1. Izgorelost se mi
pogosto zdi zelo izrabljena fraza. 2. Do nje ne pride,
če opravljaš delo, za katerega si poklican in te veseli.
Seveda pa so potrebni odmiki.
Kot duhovnik imaš to srečo, da je tvoje delo služenje,
da sta poklicanost in potem konkretno delo med
seboj povezana …
Saj tudi tu ni vedno tako (npr. na faksu, ko se mi
je veliko časa zdelo vrženega stran), sem pa to vzel
kot služenje. Danes pa lahko veliko bolj v svobodi
nase sprejemam stvari, ki jih drugače ne bi počel, ki
mi ne ležijo, spadajo pa zraven. Na tak način lahko
delujem v živi Kristusovi Cerkvi.
Kaj pa pri ljudeh, pri katerih se poklicanost in služba
(delo) še veliko bolj ne skladata, ko nekdo dela, kar
ne želi, kar mu ne prinaša zadovoljstva
Pogosto se vidi, da ni vzgoje na področju poklicanosti.
Na primer, otrok ob koncu osnovne šole ne
ve, kaj ga veseli. In ko nato tudi po koncu srednje
šole še kar ne ve, kaj bi rad postal. Vse ostaja samo
na ravni počutja – kaj mi trenutno »paše«. Nima
pa pojma, kaj ustreza njegovemu karakterju, kaj
odgovarja na njegova hrepenenja … In znotraj tega
se odpira problem poklicanosti. Kako naj nekdo živi
poklicanost, če pa še sam sebe ne pozna. Če bi bolj
živeli v miselnosti poklicanosti, bi petletnega otroka
vzgajali v duhu, da bi odkrival svoje talente in bi se
mu že pri 15 letih slikala njegova prihodnost. Ampak
to ovirajo npr. že učitelji, ki to po srcu sploh niso
… V vsakem poklicu najdeš ljudi, za katere vidiš,
da v njem niso srečni, da bi bilo veliko boljše, če bi
opravljali kakšno drugo službo. Sledili so neki drugi
poklicanosti – poklical jih je denar, druge kliče slava
… Bog kliče vsakega človeka, in če bi vsak sledil
temu klicu, ljudje ne bi bili nesrečni. Lahko, da tudi
v tem scenariju pridejo kakšni križi in težave, ki jih
prenašaš, ampak ne moreš pa biti nesrečen.
Torej če začutiš in slediš svoji poklicanosti, potem tudi
delo znotraj le-te z veseljem opravljaš.
Itak. Potrebno ji je slediti. Tudi ko si starejši – ne
moreš se potem spraševati, kaj boš pa zdaj, ko si
star. Ne moreš kar takoj biti »jab'ka«. Drevo počasi
raste, jablana se že prej oblikuje, da bo po petih letih
rodila »jab'ko«. Vse svoje življenje se oblikuje v jablano.
Ne misli: »Najprej bom malo breze, nato bom
smreka, potem naenkrat bom pa »jab'ko« rodila.«
Tako bi se moral tudi človek oblikovati, rasti
v tem duhu. Potem bi tudi sadovi bili bolj samoumevni.
Kaj bi rekel mladim
Najprej bi rekel: Tišina! Utihni. Nato pa: Prisluhni
– kaj te veseli, kaj imaš rad, kaj tebe v tišini srca
veseli, tebe, brez da bi se »afnal«. Da potem, ko si
doživel radost, da to ni nora radost, sebična radost,
da ostane mir.
Potem pa začni čutiti. Bodi živ. Upaj si tvegati,
Bodi nagajiv v življenju. Dodaj malo drznosti, take
zdrave drznosti. Ampak vse znotraj tega osnovnega
čutenja, kaj ti v resnici prinaša veselje in notranji mir.
Pogovarjal se je Samo Pučnik
19

Poklical si me
»To naše življenje –
vredno ga je živeti.«
Poziv in spodbuda generalnega ministra
kapucinov br. Maura Jöhrija v božičnem voščilu
vsem bratom kapucinom po svetu iz leta
2006 ob prvi izvolitvi na to mesto: »Želim vam
povedati, da smo mi bratje večkrat poklicani
tudi preko svojih moči, naših načrtov in želja.
Vendar sem prepričan, da je to naše življenje
vredno živeti tako, kot je.«
Br. Mauro Jöhri je bil rojen v Biviu v švicarskem
kantonu Graubünden na god svetega
Tilna 1947. Redu se je kot novinec pridružil leta
1964, po končanem semenišču v Solothurnu
pa prejel posvečenje leta 1972. Nadaljeval je s
študijem v Fribourgu, Tübingenu in Lucernu.
Doktoriral je z disertacijo o Hansu Ursu von
Balthasarju. V sledečih letih je bil situiran v
samostanu Madonna del Sasso v Locarnu, kjer
je bil aktiven kot učitelj. Poučeval je dogmatično
in fundamentalno teologijo v Churu ter bil
profesor teologije na univerzi v Luganu. Leta
1995 je bil izvoljen na mesto provincialnega
ministra švicarske province. Leta 2006 je postal
prvič generalni minister reda manjših bratov
kapucinov, 27. avgusta letos pa so mu bratje na
84. generalnem kapitlju v Rimu ponovno zaupali
to zahtevno in hvalevredno mesto z veliko
volilno večino za novih šest let.
V članku želimo predstaviti nekatera razmišljanja
generalnega ministra bratov kapucinov.
Njegova glavna želja je biti dober Frančiškov
20
naslednik, zato vidi v svetnikovem življenju dobro
vodilo zase in vse brate kapucine. Zaveda se
tudi, da mu ta služba nalaga veliko odgovornost.
Tako se sprašuje, kaj nosi v sebi človek: ali
samo željo po udobnem življenju ali pa željo
po podarjenem življenju, življenju posvečenem
nekemu cilju in od kod naj bi človek črpal moč
za to. »Kot drevo, ki raste v višine, mora iskati
v globine, da pride do vode in hrane, da lahko
živi naprej. /…/ Za svetega Frančiška je bil božič
posebnega pomena, saj mu je predstavljal največjo
ponižnost – ko se Božji Sin tako poniža,
da postane nemočen človek, dete, ki potrebuje
vsega, kar mu drugi lahko da. Sveti Frančišek
se močno opira na Kristusa in njegove apostole,
ki so poklicani, da mu sledijo v vsem. Ko mu
sledijo vse tja do križa, dosežejo neizmerno
svobodo. Gre za življenje brez varnosti, vendar
tako privlačno.« Kot za svetega Frančiška naj
bi bil tudi za vse kapucine in ljudi sploh živi vir
moči Jezus Kristus, da bi lažje opravljali zadane
jim naloge.
O navzočnosti kapucinov v svetu pravi: »Kapucini
so danes tisti, ki skušajo po svojih močeh
živeti preprosto z zaupano jim nalogo oznanjati
Boga Jezusa Kristusa, so tisti, ki se obračajo k
vsem ljudem, še posebej k najrevnejšim, najbolj
potrebnim pomoči.«
»Tvoje življenje ima smisel takrat, da ga
podariš in delaš za cilj z vsem svojim bitjem.«
»Kako obdržati živ plamen frančiškovske
karizme Iti tja, kamor nihče noče, biti tam, od
koder drugi bežijo. Že od samega začetka je bilo
najznačilnejše za kapucine to, da so se odzivali
na potrebe in spremembe družbe. Živeti »na
fronti« je najmočnejši in najradikalnejši način
življenja iz karizme.«
Zaveda pa se, da lahko vsak človek doživlja
krize v življenju in svojem poslanstvu. Iz tega
ni nihče izvzet, niti nekdo, ki je posvečen Bogu.
Prepričan pa je, da je tudi sam iz vsake krize,
še tako težke, pridobil veliko zase, za svoje
življenje: »Verjamem, da so bile krize najbolj
zdravilne v mojem življenju, tudi tiste najtežje,
najbolj boleče. Ob tem se ti odpre pogled, na
katerega nisi bil pripravljen.« Iz lastne izkušnje
pa ve, da je takrat v veliko pomoč imeti nekoga,
kateremu se lahko popolnoma odpreš: »Povedati
nekomu, kaj sem preživljal, kje sem hodil.
Iz takih trenutkov so izšla najlepša prijateljstva,
polna obojestranskega spoštovanja.«
Življenje je polno odločitev, v poslanstvu
še posebej. Za doseganje ciljev, se moramo na
poti neprestano odločati, kako naprej: »Vsaka
odločitev, ki jo naredim, vsebuje tudi odrekanje.
Če se odločim, da bom menih, si ne morem
ustvariti družine. Ne odrekam se slabi stvari,
ampak dobri. Vendar, za kar sem se odločil,
je zame dobro. Zato se popolnoma posvetim
izbiri, se ne izgubim. Torej je v odpovedi tudi
nekaj osvobajajočega, saj mi pri lastni zavzetosti
omogoča odkrivanje novih dimenzij.«
V svojem razmišljanju se dotakne tudi sekularizacije
(vse večje prevladovanje posvetnega
nad svetim), predvsem v vse manjšem odločanju
mladih za posvečeno življenje, za duhovne
poklice: »Sekularizacija se dotika vsakogar, vendar
ni nujno, da je versko življenje boljše tam,
kjer je več poklicanosti, kot tam, kjer je je manj.
Morali bi analizirati stanje, da bi lahko razumeli,
zakaj je tako.« Razmišlja, da bi morali poiskati
nove načine, kako predstaviti Kristusa. Družina
je v veliki verski krizi: »Vzgoje za vero v družini
skorajda ni več.« Prepričan je, da je rešitev nove
evangelizacije v znanju: »Celo mladi, ki trkajo
na vrata za vstop v samostan, sploh ne znajo več
Božjih zapovedi.«
Vsak človek kdaj podvomi: »Ne moreš reči,
da veruješ, če nisi nikoli bil na robu prepada
nevere. Tudi težko razumeš neverujočega, če
nisi sam doživel te izkušnje. Vera je v bistvu
neprestana bitka. In gorje, če izideš kot zmagovalec
nad Bogom, če se čutiš superiornega, kot
nekdo, ki je vse zaobjel.« Potrebno je spoštovanje,
spoštovanje tistega, ki pravi, da ne more
verovati. Nikogar ne moremo prisiliti v nekaj:
»Lahko le sprejme moje prepričanje ali pa ga
jaz spremljam na njegovi poti – kot angeli, ki
tiho bedijo ob vsakem človeku, ga spoštljivo
spremljajo na njegovih poteh. V bistvu gre za
upanje in zaupanje, da bo Bog, ki nosi odgovornost
za vse, našel način, da se bo vse uredilo.«
Za zaupanje verujoči potrebuje molitev.
Vendar potrebuje tudi molitev dobre pogoje, da
je resnična in dobra. To doseže s tišino. »Tišina
je pomembna za molitev. Ne moreš poslušati
drugega, če še naprej govoriš. Ne moreš prisluhniti
Duhu, če ne prej vstopiš v stanje, v katerem
se vse, misli in skrbi, umirijo, vse se usede na
pravo mesto.«
Prevod in povzetek Lea Bric
21

Dvignite se, otroci Boga
Gospod, moj Bog
22
23

Mozaik
Nasmeh za srečo vseh
»Jaz pa pojdem in zasejem dobro voljo pri
ljudeh ...« oziroma pri otrocih na oratoriju v
Vipavskem Križu! Proti koncu zadnjega meseca
poletnih počitnic, če smo natančnejši od 20.
do 24. avgusta, se je na dvorišču bratov kapucinov
odvijal teden, poln dogodivščin, smeha,
iger, prepevanja, klepeta, molitve in tako dalje,
kajti moje naštevanje bi se lahko zdajle pošteno
zavleklo.
Dvorišče res ni bilo prazno, saj otrok ni
manjkalo – bilo jih je približno 170! Pa tudi
animatorji številčno nismo zaostajali, kje pa;
bilo nas je kar 60, tako da je bilo vzdušje res
enkratno. Letos je bil oratorij prav poseben tudi
zaradi tega, ker je za otroke in najstnike potekal
istočasno, tako pa so imeli vsi tudi obilico priložnosti
za učenje drug od drugega. Mislim, da ni
človeka, ki ne bi poznal letošnjega junaka oratorija,
pogumnega in navihanega Kekca. Vsak dan
posebej nam je bil velik zgled, kako biti dober,
pomagati, govoriti resnico, biti odgovoren, se
opravičiti, poslušati in ubogati, pa tudi kakšno
ušpičiti ... Kadar se je znašel v težavah, je Kekec
molil; za rešitev se je obrnil na Boga. On tudi vse
nas »Kekce« sliši, kadar nam je težko.
Vsak dan je bila posebna dogodivščina, tako
kot pri Kekcu. Skupaj smo se vedno najprej
izročili v Gospodove roke, potem pa še zapeli
himno. Sledil je del Kekčeve zgodbe, ki je bila z
vsakim dnem bolj zanimiva, po njej pa nam je
br. Jožko pripravil zelo lepe kateheze. Nadaljevali
smo z zanimivimi in ustvarjalnimi delavnicami:
izdelovali smo družabne igre, planinske šopke,
majhne beležke, na Mojčini delavnici smo pletli
kitke, tudi peli in kuhali smo. En meni najlepših
časov dneva pa je bila »alabansa«, ko smo vsi
prišli pred Jezusa, pred katerega smo lahko položili
vse, ga slavili s pesmijo in se mu zahvalili.
Kaj je sledilo potem Kaj drugega kot težko
pričakovano kosilo (vse pohvale naši kuharici,
kajti vsi smo se najedli do sitega, nekateri celo
še bolj). Novo pridobljene moči so nam prišle
prav na velikih igrah, a nekaj smo jih prihranili
še za vsakodnevno mašo, pri kateri so se nam
pridružili še naši starši.
Drugi dan, torek, je bil še posebej pustolovski.
Vsaka skupina zase se je odpravila na »pot
preživetja« do Planine nad Ajdovščino. Bili smo
podobni Kekcu, ki se je tistega dne prav tako
odpravil na pot skupaj s svojima sestricama.
Med potjo so nas čakale tudi različne naloge
in preizkušnje: morali smo ciljati kozarčke, se
splaziti mimo pajkove mreže, reševati uganke,
nekateri smo se po blatni kopeli tudi zmočili in
ohladili v bližnji reki Vipavi. Bilo nam je vroče in
včasih nas je pestila tudi žeja, a vsi smo preživeli
in na cilju dan lepo zaključili s sveto mašo.
Pripravili smo tudi dva večera: na enem so
najstniki in animatorji prisluhnili pričevanju in
pesmim animatorke Mete, na četrtkov večer pa
je čisto navdušil domači bend Vozel, po koncertu
katerega smo animatorji in najstniki pripravili
še celonočno čaščenje Najsvetejšega.
Zelo hitro je prišel zadnji dan in v takratni
silni vročini so se nam zelo prilegle vodne igre.
Suh je po vsej verjetnosti ostal le redko kdo, a
tudi najbolj mokri smo se pred kosilom že posušili.
Po njem je bilo nekaj vodenih dejavnosti za
otroke, medtem pa so najstniki malo pospravili
in zatem še izrazili svoje strokovno oratorijsko
mnenje - na refleksiji seveda. Prišli so starši in
skupaj smo imeli še poslednjo oratorijsko mašo,
ki so ji sledile zahvale in skupinsko slikanje.
Biti animator bi bil moj sanjski poklic, saj
preko Njega otrokom lahko veliko dam - in oni
meni, kar dobim potrjeno na vsakem oratoriju,
tudi na letošnjem v Križu. Biti »nasmeh za srečo
vseh« je neprecenljivo. Poskusi, ni težko. Ju, ju,
juhuhu!
Meta Horvat
Peš romanje od Ane do Marije
Od 26. julija, ko goduje sveta Ana, pa do 2.
avgusta, ko se spominjamo Marije Angelske v
Porcjunkuli, se nas je nekaj romarjev odpravilo
na pot, da povežemo oba praznika s krajema,
kjer se posebej spominjamo teh dveh svetih
žena. Romali smo od kapucinskega samostana v
Škofji Loki do kapucinskega samostana v Celju.
Br. Mitja s pomočnikom br. Blažem in duhovno
podporo br. Milana in s. Mojce je bil naš vodja,
organizator, usmerjevalec in usklajevalec... Poleg
omenjenih pobudnikov in organizatorjev romanja,
pa se nas je z različnih vetrov pridružilo
še sedem.
Ker romanje ni navadna pot, turistični izlet
ali pa potovanje, je bilo močno obarvano tudi s
Frančiškovo duhovnostjo. Sestra Mojca je za nas
pripravila premišljevanja, vzeta iz Frančiškove
hvalnice stvarstva. Ob stalnem stiku z naravo
so nam podobe brata vetra, ognja, vode, sestre
zemlje… spregovorile še bolj osebno. Brat Milan
pa je poskrbel za naš vsakdanji Božji kruh
v evharistiji. V različnih cerkvicah ob poti smo
imeli vsak dan sveto mašo.
Romali smo po gozdu, mimo polj, po
cestah, makadamih in gozdnih poteh mimo
travnikov, bredli smo čez potoke, se vzpenjali na
hribe, hribčke in spuščali v doline. Videli smo
ogromno skritih lepot narave in srečali veliko
prijaznih ljudi. Prav zgovorna je dobrota ljudi,
ki se ob srečanju z romarji odprejo. Vedno smo
pri ljudeh dobili vodo, pogosto pa so nas ljudje
presenetili tudi s kakšnimi presenečenji, ki jih
nismo pričakovali. Neka gospa nam je potem,
ko smo pri njej dobili pijačo in smo na njenem
vrtu molili večernice, med našo molitvijo, na
tiho prinesla cel pladenj odlične pite. Spali smo
večinoma v župniščih. Tako smo spoznali župnika
v Komendi, v Motniku in na Taboru. Eno
noč pa smo prespali tudi na kmetiji pri starejšem
kmečkem paru.
Naša pisana druščina romarjev, ki jo je prav
vsak bogatil s svojimi darovi, talenti, posebnostmi,
značajem…, je že po petih dneh prispela v
Celje. Tu smo imeli na razpolago še cel dan, da
smo se nekoliko odpočili in duhovno pripravili
na končni cilj našega romanja, to je porcijunkula.
Na porcijunkulo smo pri darovanju na
oltar prinesli darove našega romanja. Gospod je
24
25

gotovo sprejel naše napore, trud, naše molitve,
naše odnose in vse lepe trenutke, ki nam jih je
pravzaprav sam podaril.
s. Kristina
MINISTRANSKE POČITNICE V OSILNICI
Ko so bile letošnje počitnice najlepše, smo
se na Veliki šmaren štirje ministranti iz župnije
Vipavski Križ: Patrick, Deni, Kevin in Luka
odpravili v Osilnico ob reki Kolpi. Spremljal
nas je naš župnik, brat Vlado Kolenko. V tem
prelepem kraju smo preživeli štiri čudovite dni,
kajti že takoj na začetku se nam je kraj zazdel
čudovit in bili smo polni pričakovanj.
V Osilnico smo prispeli kot zadnji od ministrantskih
skupin, verjetno tudi zato, ker smo se
na poti ustavili še v Koloseju v Ljubljani in si tam
ogledali animirani film. Skupaj nas je bilo 15; še
ministranti iz Ptuja, Ljubljane in Žuženberka.
Nastanili smo se v župnišču, najlepšo noč pa
smo preživeli na prostem v šotoru, ki smo ga postavili
sami, seveda ob pomoči naših animatorjev
(bratov), nekateri pa so to noč prenočili v bivaku.
26
V okviru tabora smo imeli kateheze, kjer smo
se pogovarjali o svetnikih in Bogu. Naš Luka je
bil najbolj aktiven, kajti imel je ogromno vprašanj
o omenjeni temi. Veliko smo se pogovarjali,
družili in spoznavali med seboj.
En dan smo preživeli na raftingu po Kolpi,
kar je bila za vse čudovita in enkratna izkušnja.
Čeprav je bila Kolpa mrzla, smo se vseeno vrgli
vanjo in uživali v kopanju.
Zanimiv je bil tudi večer, oziroma večerja
ob ognju, na katerem smo pekli kruh, meso
in zelenjavo. Pozabili nismo niti na šport, saj
sta bila nogomet in hokej skoraj vsak dan na
urniku. Prav tako pa sta nas vseskozi spremljala
molitev in sveta maša. Mirno lahko zapišem, da
je bil ministrantski tabor prečudovit in kolikor
vem, se tudi ostali udeleženci strinjajo z menoj.
Želim si, da bi tudi v prihodnje imeli ministranti
možnost doživeti nekaj podobnega ali še
boljšega, saj bi se tabora z veseljem udeležil še
enkrat, kajti vsi smo se domov vrnili nekoliko
bogatejši v sebi.
Patrick Krašna
Love = ljubezen na ADAM-u 2012
Nekoč, pred davnimi časi, se je za devetimi
hribi in devetimi dolinami in za neskončno reko
začela lepa tedenska zgodba, ki se ponavlja leto
za letom. Govori o 120 dekletih in fantih, ki so se
udeležili poletnega jezikovnega tabora ADAM,
ki je tudi letos potekal v Domu duhovnosti Benedikt
v Kančevcih.
Priprave na veliko pravljico so se zgodile že v
začetku marca 2012, ko so voditelji izbrali temo.
Ne boste verjeli, ampak tema je pravljična; no,
tudi ljubezenska. Se spomnite zgodbe Lepotica
in zver (The Beauty and the Beast) Prekrasna
zgodba, ki jih je popeljala na pot odkrivanja ožjih
in širših skupnosti, kjer živijo. Prinašala je zavest
o pomembnosti staršev in obljubah, ki jih dajejo
in kaj se zgodi, če jih prelomijo. Prav tako so se
pogovarjali o zaljubljenosti, pa o tem, kako vse
lahko škodijo naši predsodki in seveda, da se je
potrebno potruditi za srečni konec.
Vsak udeleženec se je že za vstop v pravljico
moral potruditi. Po opravljenem preizkusu poguma
in hrabrosti se je lahko podal na čudovito
pot spoznavanja lepe Belle in skrivnostne Zveri
ter njunih pojočih prijateljev.
Ker pa je to poletje bilo v znamenju poletnih
olimpijskih iger v Londonu, smo tudi na
ADAMU tekmovali v različnih panogah. Imeli
smo tekmovalce iz vseh kontinentov sveta, ki
so se na različne načine spopadali. Na prime v
skoku čez kolebnico, v šafetah, slepem iskanju
ježevega nosu, ...
Vsako dopoldne smo se po jutranji molitvi,
telovadbi, zajtrku, igri dneva in katehezi posedli
po učilnicah in pridno sodelovali pri pouku
angleškega jezika. Popoldneve smo si obarvali
z različnimi delavnicami, tradicionalnim pohodom
proti Rotundi, kopalnim popoldnevom v
termah Vivat, obiskal nas je tudi mlado poročeni
par in nam pripovedoval o njuni ljubezenski
zgodbi ter o njunem življenju v dvoje - ker pravljice
živijo tudi v resničnosti.
Večere smo popestrili z družabnimi igrami,
filmskim večerom, obiskal nas je čarovnik, prav
tako pa smo teden zaključili z neponovljivim zaključkom
olimpijskih iger v Kančevcih in dvobojem
med Frančiško in Belim zajčkom, kjer je bilo
prikazanih kar nekaj novih olimpijskih disciplin.
In kot vedno na koncu pravljice poči lonec, je
tudi pravljice ADAMA 2012 bilo za letos konec.
Udeleženci smo se odčarali s skupno zaključno
mašo in se nato po kosilu s starši vrnili
v resničen objem svojih domačih.
In živeli so srečno do konca svojih dni, ali pa
do prihodnjega ADAMA.
Patricija Slakan
27

Pri kapucinih dogaja
Prve zaobljube novincev Marka in Boštjana
V soboto, 1. septembra 2012 je bil za našo
provinco pomemben trenutek, saj sta dva naša
novinca, Marko in Boštjan naredila svoje prve
redovne zaobljube.
Sv. Frančišek je rekel: »Gospod mi je dal
brate!« in to ob novih zaobljubah na poseben
način izkušamo bratje tudi danes.
Marko in Boštjan sta se na zaobljube pripravljala
eno leto v noviciatu v Santarcangelu
v Italiji, kjer sta bila skupaj z brati iz drugih
provinc, vseh skupaj je bilo 7.
br. Štefan Kožuh – generalni vikar
kapucinskega reda
Na 84. generalnem
kapitlju reda manjših
bratov kapucinov
v Rimu je bil
31. 8. 2012 br. Štefan
Kožuh izvoljen za
generalnega vikarja
reda manjših bratov
kapucinov. Generalnega
vikarja so izvolili
izmed generalnih
definitorjev. Genearlni vikar v primeru odsotnosti
ali zadržanosti nadomešča generalnega
ministra.
28
Generalni definitorji pa so svetovalci generalnega
ministra za ves red, dodeljeno pa
jim je področje ene ali več konferenc, v katere
je razdeljen naš red. Že do sedaj je br. Štefan
opravljal funkcijo predsednika konference CE-
COC, kateri skupaj z vzhodno Evropo pripada
tudi Slovenija.
Slovenski bratje kapucini mu čestitamo in
mu želimo veliko blagoslova pri služenju vsemu
redu, ki ga je sprejel!.
br. Matej Nastran
Delovni tabor v Bosni
17. parov rok je od 17. – 28. julija veliko
mahalo. Nismo bili vedno usklajeni, a cilj je
bil jasen – pomagati ljudem v stiski. V nedeljo
so roke nakladale vozila, potrjevala nova spoznanstva.
Po prihodu v Bosno je bilo mahanja
obilo, ne toliko zaradi vročine, kot zaradi
obilice dela. Iz rok v roke so potovale opeke,
dvigovale so težke lopate, samokolnice, žlice
polne malte, si občasno obrisale pot z obraza
in se venomer srečevale z drugimi dobrimi
rokami, ki so dajale ali pa prejemale. Vsi smo
tako prejemali kot dajali! Zakaj je šlo
Med 17. in 28. julijem sem se skupaj z 16
člansko odpravo prostovoljcev Karitasa in
dijakov ter profesorjev Škofijske gimnazije
Vipava nahajal na delovnem taboru v Bosni
in kasneje na oddihu pri naših bratih v Dubrovniku.
Po prihodu v Banja Luko smo pet
dni delali na treh različnih lokacijah v Presnačah,
kjer smo zidali notranje zidove, v samem
mestu najnujnejša pleskarska dela v velikem
stanovanju, glavno gradbišče pa je bilo pol
ure vožnje ven iz mesta, v zaselku Šumari pri
Mišin Kanu, in sicer gradnja stanovanjske
hiše gospodu Josipu in njegovi družini. Dela
sta poleg domačih mojstrov vodila dva naša
primorska zidarja. En večer smo se odpravili v
presnačko župnijsko cerkev, ki stoji na mestu
požgane in porušene med vojno. V župnišču
so policisti ali pa pripadniki srbskih paravojaških
milic takrat brutalno napadli župnika
in sestro usmiljenko, ter ju verjetno še napol
živa, zažgali. Na tem mestu smo se zaustavili
v molitvi. V nedeljo smo obiskali Jajce, pri
župnijski maši so se poslovili od štirih bratov
frančiškanov, ki so prestavljeni v druge samostane,
po maši so slovo podkrepili še z rakijo za
vse, pri darovanju pa smo se čudili nad možakarji,
ki so pobirali miloščino v več hodih z več
vrečkami, na eni je pisalo za mise, za pokojne,
za crkvu, za Gospu, za kruh sv. Ante. Pot nas je
vodila na naše lansko gradbišče, kjer družina
Poplašen z več invalidnimi brati že živi v sicer
nedokončani hiši. Za to družino so dijaki iz
lanske akcije celo leto zbirali denar na ŠGV na
različne načine … z dobrodelnimi koncerti,
Miklavževanjem, postno akcijo… Večino
vsote so izročili tej družini, del pa Josipovi, ki
nima niti priključka vode.
V torek popoldne smo prispeli v Sarajevo,
kjer smo zaradi nogometa pričakovali težave.
Že po radiu smo slišali za pretep v centru
mesta. To je bila novica dneva. Naš kombi
so napadli takoj ob prihodu v mesto, kljub
velikemu napisu Karitas na prednjem steklu
in na majicah. Hvala Bogu ni bilo nič hujšega,
razgreteže smo hitro umirili, vsekakor pa se je
kasneje habit izkazal za bolj prepoznavno znamenje
kot pa znak humanitarne organizacije.
Prespali smo v frančiškanskem bogoslovju
blizu Dobrinje, ki je tudi bilo med vojno opustošeno.
Naslednji dan smo se prek Mostarja
podali v Dubrovnik, k našim bratom Ivanu,
Stanku in Marjanu, kjer smo preživeli nekaj
dni ob morju, šahu, nogometu….
br. Gregor Rehar
1. Evropski kongres FSR in FRAME
Duc in altum, ali po naše odrini na globoko,
je evangelijsko naročilo in tudi geslo 1.
evropskega kongresa FSR in FRAMA, ki je bil
od 9. – 15. julija v francoskem Lisieuxu. In tako
sta tudi slovenska FRAMA in FSR v nedeljo
odrinila. Nismo sicer odrinili na globoko, smo
pa odrinili na dolgo pot proti Franciji.
Po dvajsetih urah vožnje, spoznavanja
obcestnih počivališč (z vsemi klopcami, na
katerih lahko večerjaš ali pa zajtrkuješ), občudovanja
narave in (nenačrtovanega) kratkega
izleta skozi Pariz, smo prispeli v občutno hladnejšo
Normandijo (lahko nam zavidate 18°C
), natančneje v Lisieux. Sprejeli so nas prijazni
Francozi in nam pokazali naša bivališča – za
FSR klasične sobe, za FRAMO klasično frama-
29

ško udobje (spanje na tleh in bujenje ob tušu z
mrzlo vodo (od prvega dne smo sicer že odkrili
toplo vodo, tako da slednje odpade)).
Kongres se je začel s sveto mašo v katedrali
sv. Petra, po večerji pa je sledil tradicionalni
festival (skoraj) vseh narodov. Slovenci še
čakamo na svojih pet minut J.
Torek je bil namenjen podrobnejšemu
spoznavanju bratstev FSRja in FRAME, saj
se je vsako bratstvo predstavilo s kratkim
videom ali PowerPoint predstavitvijo. Tako
smo si lahko ustvarili predstavo, kako živijo
in delujejo ostala evropska bratstva.
V Lisieuxu se je rodila sv. Terezija Deteta
Jezusa, zato je samo mesto zelo povezano s to
svetnico. Tudi mi smo si ogledali nekaj krajev,
kjer je sv. Terezija živela. V torek smo obiskali
baziliko sv. Terezije, kjer smo imeli tudi sv.
mašo. Dan smo zaključili z ogledom muzikla
o sv. Frančišku.
V sredo je bila najprej kratka predstavitev
FRAME in FSRja (no, ta predstavitev je
bila nekoliko daljša). Po predavanju pa smo
se razdelili v manjše skupine v katerih se je
30
debatiralo o različnih temah: FRAMA, navzočnost
v socialnem in političnem življenju,
družina ter formacija. Delo po skupinah se je
nadaljevalo tudi v popoldanskem času in se
zaključilo s plenumom. Večer je bil namenjen
slavljenju in molitvi, ki so ju pripravili framaši
iz Litve in Hrvaške. Posebej se nama je vtisnil
v spomin del molitve, kjer smo vsi skupaj prižgali
svečke in zapeli pesem Res velik si Bog,
ob zaključku programa pa je sledil še blagoslov
vsakega posameznika.
V četrtek smo kar precejšnji del dneva
svoje oči upirali v platno, saj smo bili preko
videokonference povezani z Dunajem, natanč-
neje s kardinalom Schönbornom. Večerni program
je bil podobno kot prejšnji dan posvečen
slavljenju, ki so ga tokrat pripravili domačini
ob pomoči prostovoljcev iz različnih držav.
Za razliko od četrtka (pa tudi ostalih dni),
ko smo večkrat čutili potrebo po gibanju, premikanju
… čemerkoli, kar ne bi bilo sedenje v
veliki dvorani oz. katerikoli dvorani, smo se v
petek odpeljali na izlet. Tudi tokrat sicer ni šlo
brez sedenja, saj je vožnja trajala približno 2
uri, a na koncu nas je le čakal kar dolg pohod
po pesku, blatu in tudi vodi do hribčka/otoka
Mont St. Michel. Popoldne smo preživeli v
odkrivanju strmih uličic ter razgledov pa tudi
ob sv. maši in petih večernicah (v francoščini,
seveda).
V soboto smo se spet razdelili. FRAMA
posebej, FSR posebej in duhovni asistenti
posebej. Pri FRAMI smo se pogovarjali o
sklepih generalnega kapitlja, ki je lani potekal
v Braziliji ter razmišljali, katera sporočila
oz. smernice želimo dati na tem kongresu.
Največ idej je bilo o povezovanju FRAME in
FSRja na lokalni ravni ter povezovanju različnih
nacionalnih bratstev FRAME znotraj
Evrope (izmenjavi idej, gradiv …), zato smo
se na koncu odločili in izbrali obe smernici.
V popoldanskem času je sledila procesija do
rojstne hiše sv. Terezije deteta Jezusovega, med
katero smo eno desetko rožnega venca molili v
slovenščini. Primerno zadnjemu dnevu našega
druženja, je bil večer tokrat zelo sproščeno
obarvan, države smo se namreč predstavile s
svojimi značilnimi plesi in poizkušale zanje
navdušiti in naučiti tudi ostale udeležence.
Sledil je še ogled slik s kongresa, skupna večerna
molitev in za konec že tradicionalna Mi
pensamento eres Tú, Señor (ali po naše – V
mojih mislih si le Ti, Gospod). Seveda se je
31

Novi svetniki
zabava, vsaj med člani FRAME, nadaljevala
še po zaključku uradnega programa, zadnji
večer je pač bilo treba izkoristiti.
Nedeljsko jutro se je začelo zelo delovno,
do osmih je bilo namreč treba pospraviti našo
hišo, ki nam je nudila varno zavetje v prejšnjih
dneh in je na nek način postala tudi naš dom.
Po dokaj poznem zajtrku je sledil še zadnji plenum,
kjer s(m)o udeleženci strnili svoje vtise,
doživetja, spoznanja. Opogumila se je tudi
naša Dorica in v imenu slovenske delegacije
povedala nekaj spodbudnih misli. Sledila je
zaključna sveta maša, ki je potekala v baziliki
sv. Terezije, bila pa je nekaj posebnega, saj je
bila posvečena Luisu in Zelli Martin, staršema
sv. Terezije, ki sta godovala v tistem tednu.
Seveda je bila temu tudi primerno dolga.
Po kosilu se je bilo treba počasi posloviti
od Lisieuxa, vseh starih in novih prijateljev iz
različnih držav ter sesti v dober (in predvsem)
star kombi. In čeprav Nejc Zaplotnik pravi, da
je pot pomembnejša od cilja, je bil po šestindvajsetih
urah vožnje tudi cilj zelo dobrodošel
in zaželjen.
Kaj lahko rečeva ob zaključku tega kongresa
Domov sva prišli polni novih vtisov, lepih
doživetij ter obnovljenih oziroma na novo
stkanih prijateljstev. Resnično sva začutili,
kaj pomeni, da imaš brata oz. sestro v FRAMI
in FSR-ju, pa naj bo to v Sloveniji ali kjerkoli
drugje po Evropi. Spoznali sva, kako dragoceno
je druženje med mladimi in starejšimi in
kako bogatimo drug drugega. In nenazadnje
… se že veseliva naslednjega kongresa, ki bo
v Bosni in Hercegovini.
Zdenka Pišek in Helena Rebek
Oratorij pri sv. Jožefu na Studencih
V zadnjem tednu avgusta je na dvorišču
župnije Sv. Jožefa na Studencih potekal Oratorij
2012, z geslom: »Grem jaz!« Prijavilo se je veliko
studenških otrok, starih od 6 pa do 12 let. Letos
32
se nam je pridružil tudi do sedaj najmlajši član
Oratorija, 4 leta stari Jon – mlajši bratec ene od
prijavljenih punc. Po prijaznosti in pripravljenosti
za sodelovanje ni čisto nič zaostajal za drugimi.
Je bil pa dodatek razlog, da so se animatorji
še bolj potrudili, ko so skrbeli za vsakodnevni
program in varnost.
Na Oratoriju so otroci skozi zabaven in poučen
način spoznali sestro Marijo Dominiko, ki je
bila glavna oseba letošnjega programa. Vsak dan
so animatorji uprizorili del predstave o Mariji
Dominiki, ki je zbujala zanimanje pri otrocih.
Veliko smo se pogovarjali o sloganu »Grem jaz!«.
Kaj to pomeni Grem jaz Grem jaz pospravit
sobo! Grem jaz pogledat, kaj se dogaja! Grem
jaz pomagat sošolcu! Teden je minil v iskanju
različnih načinov, kjer lahko uporabljamo ta
stavek. Pa veliko smo molili.
Imeli smo tudi delavnice, kjer so si lahko
otroci poslikali svojo majico z najljubšim junakom
iz risanke in s tem podpirali ustvarjanje
in 'umetnost'. Veliko smo se igrali in seveda
najboljši del Oratorija: šli smo se kopat na
Mariborski Otok, kjer smo od ranega jutra pa
do popoldneva na polno uživali in na koncu
vsi utrujeni pripešačili nazaj na Studence.
Vtisi so pozitivni, tako kot vsako leto. Očitno
smo bili dobri animatorji, a ne
Maja Budja
Pier Giorgio Frassati
»Sprašuješ me, če sem vesel, kako ne Dokler
mi bo vera dajala moč, bom vedno vesel! Katoličan
ne more drugače, kot da je vesel … Cilj za
katerega smo bili ustvarjeni, nam kaže pot, ki ni
žalostna pot, pa čeprav bi bila posejana z mnogimi
trni; ta pot je sreča tudi v bolečinah.«
V letošnji poslanici mladim, ki nosi naslov
Veselite se v Gospodu, je papež Benedikt XVI.
uporabil zgornje besede blaženega Piera Giorgia
Frassatija, ki jih je ta zapisal svoji sestri.
Že iz zgornjega se lahko razbere, da so ga prijatelji
upravičeno imenovali »eksplozija radosti«.
Janez Pavel II. pa ga je na dan razglasitve za blaženega
20. maja 1990 označil za moža blagrov.
Rodil se je leta 1901 v Torinu v Italiji. Njegova
družina je bila premožna, njegov oče je
bil takrat lastnik časopisa La Stampe, hkrati pa
je opravljal funkcijo senatorja. Osnovno šolo je
obiskoval pri jezuitih in pri njih je tudi dobil za
tiste dni redko dovoljenje, ki mu je omogočilo
dnevno prejemanje obhajila. Iz tistega časa je
kar nekaj zgodb o njegovi dobrodelnosti – tako
je dal fantiču, ki ga prosil, podaril svoje čevlje
ali kako je moral pešačiti domov, ker je denar za
vozovnico za vlak nekomu podaril.
Ob diplomi (študiral je strojništvo) mu je oče
v dar ponudil avto ali primerljivo vsoto denarja.
Pier je izbral denar in s to vsoto starejši ženi, ki
so jo prisilno izselili, plačeval najemnino, invalidu
je priskrbel posteljo ter vzdrževal tri otroke
žalujoče vdove.
Poleg dobrodelnosti se je udejstvoval tudi v
družbenem življenju. Pridružil se je Katoliškemu
študentskemu združenju, politični organizaciji,
ki si je prizadevala za širjenje krščanskega nauka.
Veliko časa je posvetil ustanovitvi katoliškega
dnevnega časopisa Momento, ki je bil osnovan
na socialno - ekonomskih načelih okrožnice
papeža Leona XII,
Rerum Novarum.
Pier Giorgio
je bil postavna in
močna osebnost.
Ljubil je šport,
oboževal pohodništvo,
jahanje,
smučanje in
gorsko plezanje.
Predvsem pa je
bil pristen, kar je
mnoge pritegnilo.
Leta 1922 se
je Pier pridružil Tretjemu, svetnemu redu
dominikancev in si izbral ime Girolamo, po
njegovem junaku, dominikanskemu pridigarju
in reformatorju.
Ob koncu junija 1925 je doživel napad
poliomielitisa (virusno obolenje, ki prizadene
živčni sistem), ki se ga je po mnenju zdravnikov
nalezel pri katerem od bolnikov, ki jih je negoval.
Zdravljenje ni bilo več mogoče, saj je bolezen
že napredovala. Na večer svoje smrti je njegova
skrb veljala bolnim, s paralizirano roko je sčečkal
sporočilo, v katerem naroča prijatelju, naj ne
pozabi prinesti zdravila za Conversia, mladega
moža, ki mu je sicer Pier Giorgio pomagal. Naslednje
jutro, 4. julija 1925, je umrl, star 24 let. Ko
je novica o njegovi smrti zaokrožila po mestu so
ulice napolnili tisoči žalujočih, večina med njimi
prav tistih, ki jim je Pier nesebično pomagal.
Pierovi starši, ki se jim o sinovi dobrodelnosti ni
niti sanjalo, so bili nad množico, ki je zapolnila
njihovo posestvo na dan pogreba, osupli.
Postopek za kanonizacijo so odprli leta
1932 in 20. maja 1990 ga je na trgu Sv. Petra za
blaženega razglasili pokojni papež Janez Pavel
II. Njegove posmrtne ostanke so leta 1981 našli
nedotaknjene ter jih iz družinske grobnice prenesli
v Torinsko katedralo.
Fani Pečar
33

Odločiti se…
Pisma članov molitvene naveze so bila spisana
na zadnjem srečanju v Kančevcih. Svoje
delo so usmerili v pisma in
s tem poskušajo deliti svoje
misli in spodbude vsem, ki
se odločajo. Saj odločitev
sama je lahko težko in
neprecenljivo delo. Takole
pišejo.
Za tiste, ki se odločajo za družino. Svetujem,
da naj veliko molijo in zopet molijo in
naj ponižno sprejmejo tudi nasvete starejših.
Ne nasedajte prehitro tudi lepim govoricam,
tudi, če je prišel »sam svetnik iz nebes«. Verujte
svoji iskrenosti in sebi. Predvsem pa se
posvetujte z Bogom. Prepustite se Božji volji,
saj bo prav v tem prišlo gotovo prav to, kar je
najboljše za vas.
Še za tiste, ki se odločajo za poklice. Izberi
si tisto, kar je dano od Boga, kar delaš z veseljem,
to bo gotovo zate najboljše. To pa bo
prinašalo srečo tebi in vsem, ki so ob tebi. In
tako boš na dobri poti izpolnitve poslanstva.
Jožica iz Ajdovščine
Odločitev za zakon. Vajina ljubezen je tako
vzcvetela in dozorela, da sta se odločila za sveti
zakon. To bo za vaju velika prelomnica, kajti
čaka vaju odgovornost za vajino družino, ki
si jo bosta z ljubeznijo ustvarila. Prišli bodo
otroci, ki se jih bosta veselila in ljubila. Pri
vzgoji otrok bosta morala složno sodelovati.
Razdajati bosta morala duhovno in telesno
hrano, da bodo odrasli v dobre in poštene ljudi.
Vajina skrb je, da bo molitev v vaši družini
na pravem mestu. Želim vama obilo Božjega
blagoslova in sreče v zakonu.
Lojzka iz Ljubljane
Dragi moj prijatelj in prijateljica, starejši ali
še otrok, tvoj čas v Bogu je radost. Izbereš tisto
si, kar sta ti oče in mati z Bogom dala v zibelko.
V življenju, ko
se prebujaš v
raznih življenjskih
situacijah,
te vest gotovo
opozori, prisluhni
ji dobro,
o tem premisli
v katero smer
te vodi pot, da
ne zapraviš si smisla svojega življenja. Odprtih
je več poti, izberi si tisto, kar ti v duši najbolj
leži, pa četudi nastavljene so ti pasti, ker Bog
jih lahko odstrani, če se mu predamo mi.
Sedanja situacija v svetu je pač taka, da
duhovnost peša in se izgublja v nič vrednih
se stvareh. Zato vsak na sebe mora paziti, da
njegova pot pravilna bo, tako, da za sebe in za
druge bi bil luč v temi. Obstaja več duhovnih
poklicev. Duhovnik, redovnik, redovnica, to
za samske je ljudi. Izbereš pa si lahko tudi
laiški stan, da postaneš del Frančiškovega
tretjega reda.
Ko jaz premišljujem svete duhovne poklice,
se mi zdi to večji čudež, če se kdo odloči za
ta korak, kot, da kdo vstane iz invalidskega
vozička.
Boris iz Planine
Kdor se še želi pridružiti Molitveni navezi za dobre družine in duhovne poklice,
naj na Slovensko kapucinsko provinco, Mekinčeva 3, 1119 Ljubljana sporoči:
ime in priimek, če želi prejemati Frančiškovega prijatelja in imeti druge stike z nami,
tudi naslov, telefonsko številko, elektronski naslov.
34
Molitvena naveza
Delavnice molitve in življenja
Da le delo ne ugasne duha
molitve in pobožnosti
V oktobru, ko se še posebej spominjamo sv.
Frančiška in glede na temo pričujoče številke
Frančiškovega prijatelja, bi rada z vami podelila
odlomek iz knjige Naš brat Frančišek, v katerem
br. Ignacio Larrañaga, ustanovitelj Delavnic
molitve in življenja, opisuje, kakšen odnos so
imeli do dela prvi Frančiškovi bratje in tudi sam
Frančišek. Takole piše:
»Življenje brata Egidija je značilen primer,
kako so delovali prvi Frančiškovi bratje. Nekaj
let pozneje najdemo Egidija v Fabrianu, kako
se ukvarja z izdelavo pohištva, pletenjem košar
in drugih pripravkov iz vrbovega šibja. Potem
je svoje blago odnesel na trg in ga prodal, a
kot kupnino ni dobil denarja, ampak hrano in
oblačila zase in za svojega tovariša. S tem delom
je mogel nabaviti oblačila za mnoge brate. Ko je
živel v Rimu je vsako jutro po maši odšel v gozd
in od tam se je vrnil s kupom drv na ramenih,
ki jih je potem prodal na trgu. V času trgatve je
pobiral grozdje in ga je v stiskalnici tlačil z nogami.
Vsako jutro je šel na trg, kjer so najemali
delavce za tisti dan.
Nekega dne je neki lastnik hotel najeti delavce za
pobiranje orehov. Nikogar ni našel, ker so bila drevesa
zelo visoka in posest je bila zelo daleč od mesta.
-Jaz bom šel- je rekel Egidij sam pri sebi – če
mi v zameno z orehi plačaš ceno mojega dela. Ko
je Egidij prišel do posesti, je napravil znamenje
križa in ves dan plezal po velikih drevesih. Kot
plačilo so mu dali toliko orehov, da jih ni mogel
spraviti v vrečo. Slekel je tuniko, zvezal rokave in
kapuco in naredil iz nje veliko torbo. Napolnil
jo je z orehi in odnesel domov. Del orehov pa je
po poti razdeli tudi med uboge.
V času žetve je šel na deželo in paberkoval
klasje. Če mu je kak kmet podaril snop, ga je
zavrnil z besedami: -Nimam kašče, da bi mogel
spraviti žito.
Ko je prišel v kakšno vas ali mesto, je bila
njegova prva skrb vedno ta, da si je našel delo z
dnevnim plačilom. Toda veliko časa je namenil
tudi molitvi. Pri delu je vedno kazal zadovoljstvo
in predano sposobnost.
Drugi bratje so počeli enako in njihov življenjski
slog je bi podoben kakor prva leta. Najdemo
jih, kako se posvečajo skrbi za gobavce. To
je bila ena od najpogostejših, če ne celo najbolj
običajnih zaposlitev. Frančišek jim je dovolil, da
imajo orodja, potrebna za vsako delo.
Prva leta so se bratje ukvarjali z najrazličnejšimi
dejavnostmi, glede na obdobja in kraje: od
studencev so k zaselkom nosili vodo. V gozdovih
so sekali les za obdelavo in za drva. Ukvarjali so
se s pokopi, še posebej v obdobjih epidemij. Izdelovali
so čevlje, pletli košare, polirali pohištvo.
Glede na letni čas so pomagali kmetom pri žetvi,
obiranju sadja, oliv, orehov, in grozdja in kot
mezdo so dobili del pridelka, ki so ga pomagali
pobrat. Pozneje in v drugih pokrajinah so se pomešali
med ribiče in mornarje in so uporabljali
težka vesla in ribiške mreže ali pa so bili sprejeti
v kuhinje fevdalnih gospodov kot kuharji.
Frančišek je globoko spoštoval osebne okoliščine
in sposobnosti. Popolnoma jim je puščal
svobodo glede ur ali načina dela, pri tem pa jih
je spominjal na en sam pogoj: »Da le delo ne
ugasne duha molitve in pobožnosti.«
35

Brat kapucin
Povedali smo že, da niso nikoli sprejemali
denarja, razen če so ga potrebovali za bolnike.
Poleg tega, da so služili gobavcem, so zanje prosili
miloščine, tako da so bili gobavci vzdrževani z
delom bratov. Ko so novi člani vstopili v bratstvo,
se niso osamili iz svojega starega sveta, kateremu
so pripadali, nasprotno, svoj nekdanji poklic so
pojmovali kot normalno področje, kjer morajo
opraviti svoj apostolat. Prvotni ideal manjšega
brata je bil po Frančiškovem pojmovanju ta, da
bi se mogel poklicani, potem ko bi ga preoblikovala
molitev in bratstvo, kot pričevalec za Boga
vrniti tja, od koder je prišel. Toda Frančišek
ni od vseh zahteval teh preizkušenj, ampak je
preučeval zmožnost vsakega od njih, meril je
njegove moči in posameznike vodil k različnim
izbiram glede na osebne sposobnosti.
Ko se je vključeval v svet, da bi oznanjal
evangelij, je izbral ročno delo kot sredstvo za
preživljanje in kot apostolat z osebno navzočnostjo.
Normalno je bilo, da so bratje čez dan
pomagali kmetom pri delu in da so zvečer
oznanjali Božjo besedo na vaškem trgu svojim
delovnim tovarišem in drugim ljudem. Po dva
in dva so hodili po vaseh in po mestih, bosi,
brez konja, brez denarja ali hrane, brez varstva
ali stalnega bivališča.
Ko je nastopila noč, so se umaknili h kakšni
osamljeni cerkvici, bivališču gobavcev ali
drugemu naključnemu bivališču, da bi nekaj ur
namenili Gospodu in da bi se spočili. Ob kakšni
priložnosti so zaprosili za gostoljubje v samostanih,
čeprav so praviloma našli zatočišče pod
stebrišči cerkva ali javnih stavb, v zapuščenih
kočah, v jamah in pri javnih pečeh … tam so si
postlali z malo slame in se ulegli na tla. Naslednji
dan so zelo hitro odšli do najbližje cerkve, da bi
mogli začeti dan dela in apostolata.«
Odlomek je iz knjige Naš brat Frančišek, Ignacio
Larrañaga, Slovenska kapucinska provinca, Ljubljana
2009. Več o DMŽ na dmz.rkc.si
Pripravila Breda Bider
36
Brat Kevin
nikogar ne zavrne
Ob sredah dopoldne brat Kevin Crowley
iz kapucinskega samostana v Bow Street Dublinu
razdeli med 1300 in 1400 paketov hrane,
ter vsak dan ob treh postreže z okrog 700
obroki. Potrebni prihajajo iz precej različnih
okolij in vseh koncev države. Kapucinski
center je nastal na pobudo brata Kevina kot
odgovor bratov kapucinov na stiske ljudi, ki
so trkali na samostanska vrata, iskali pomoč
v hrani ali se stisnili okrog grelnikov v ozadju
cerkve.
Ko se je leta 2000 vrnil iz podeželja nazaj
v Dublin, je brat znova poprijel za delo z brati
in sestrami v stiski. Opisal je nove revne – to
so tisti, ki so že izgubili delo in tiste, ki so tik
pred tem, da ga bodo. »Danes zjutraj sem imel
že ob šestih zjutraj obiskovalca na vratih. Živi
kar daleč proč. Na pot k nam se je odpravil
tako zgodaj, ker je želel preskrbeti hrano za
svoje otroke, preden le ti gredo v šolo. Ko so
otroci odšli v šolo, je njega samega čakala pot
v bolnišnico, je namreč dializni bolnik. Tako
sedaj storijo stvari!«.
Dodal je, da v zadnjih letih je doživlja
hud porast revščine na pragu njihovega
centra v severnem delu mesta. Hrana, ki jo
dajejo lačnim, je dana ljudem iz vseh pokrajin
in ljudem različnih življenjskih poti. To
niso več samo brezdomci, ki bi potrebovali
ali samo izkoriščali tak način ljubezni do
bližnjega.
»Če srečaš koga, ki je v težavah, mu lahko
svetuješ, da pride na Bow Street in potrudili
se bomo, da mu pomagamo ven iz njih. Dali
jim bomo hrano, oprali si bodo lahko oblačila,
na voljo so jim vse vrste medicinske pomoči,
tudi pediker in optik. Z njimi bo govoril tudi
socialni delavec«, brez ovinkarjenja vabi dobrodelni
brat. »Skušamo pomagati čim več
ljudem, kolikor je le mogoče. Nudimo zajtrk
in popoldansko večerjo. Hrana je dobra in je
prilagojena, da po okusu zadovolji čim več
ljudi.«
Njegovo zlato pravilo je, da obiskovalcev
ničesar ne sprašuje in sprejme vsakogar in
rešuje njegovo stisko z največjim spoštovanjem
in dostojanstvom, kolikor je le mogoče.
Za božič 2006 so razdelili 400 paketov hrane.
A sedaj dnevno skrbijo za približno trikrat
več ljudi.
Brat razloži, da nekdanji srednji razred
sedaj živi pod pragom revščine in potrebuje
pomoč ustanov, kot jo vodi sam.
Leta 2009 je brat Kevin Crowley prejel častno
članstvo Kraljeve družbe Dublin (RDS)
za njegov prispevek in zavzetost za lajšanje
stiske, ki so jo utrpeli brezdomci. Center je
postal jedro za revne v Dublinu, in za tiste, ki
se znajdejo v težavah v teh časih recesije. Jedro,
ki seva iz skromnih začetkov leta 1970. Zdaj je
bistven del življenja ljudi na ulicah v Dublinu
in izven njega. Zagotavlja podporni sistem za
izobčene in obrobne v mestu.
Brata Kevina lahko dnevno srečate zunaj
na ulici Friary Bow, ko klepeta in se smehlja
s tistimi, ki so žal v stiski. V kapucinskem
dnevnem centru ni bil nikoli nihče zavrnjen.
Zaradi tega se ljudje množično zgrinjajo k
njegovim vratom. Centru pomaga mnogo
prostovoljcev. »Tako kot se je zaradi recesije
povečalo število tistih, ki našo pomoč potrebujejo,
se je povečalo tudi število tistih,
ki so se prostovoljno odločili za delo tukaj!
Bili smo priče velikega duha velikodušnosti.
Imamo mladeniča iz Falcarragha, ki se je
prostovoljno javil, da nam v tem trenutku
pomaga, »je dejal.
Poslanstvo centra Bow Street se glasi:
»Po navdihu svetega Frančiška Asiškega v
kapucinskem dnevnem Centru izrekamo
dobrodošlico ljudem, ki potrebujejo pomoč
v hrani, ki nimajo doma ali pa so socialno
izključeni. V spoštovanju njihovega dostojanstva
nudimo skrbno in celovito pastoralno
oskrbo, ki je brez obsojanja in prilagojena
njihovim potrebam.«
Brat Kevin je za svoje delo prejel že več
priznanj, med zadnjimi je priznanje irske
podružnice čilskega vinarja »Santa Rita«, ki
mu je podelila priznanje »Santa Rita 120« za
njegovo služenje bližnjim v stiski. Ob tem je
prejel tudi 10.000 dolarjev za delo centra, in
potovanje v Čile.
Po internetnem viru prevedel br. Gregor Rehar
37

38
Džakarta, Indonezija
Br. Samuel Ontón Sidin, brat kapucin, je
prejel nagrado, oziroma kar najvišje priznanje
na področju ohranjanja okolja in varstva narave.
Domačinom Džkrate je razvil programe
za pogozdovanje in obnovo, predvsem na
predelu Kabu Ray, kjer začenjajo s sajenjem
visokih dreves.
Brat Sidin je prejel nagrado 4. junija, po
dolgih letih trdega dela. To nagrado mu je
podelil sam predsednik Susila Bambanga
Yudhoyone, v predsedniški palači v Džakarti.
To priznanje je še posebej podkrepilo praznik
5. junija, ko ves svet praznuje svetovni dan
okolja.
Indonezija, kot država v razvoju, se je
preveč osredotočala samo na gospodarski
napredek. Vedno bolj pa se začenja odpirati
občutljivo vprašanje ekologije. Ta nagrada
prinaša bratu Samuelu novih moči in izzivov,
sami državi pa možnost preživetja narave. V
tamkajšnjem okolju je brat Samuel osnoval
»molitveni center«. Katoličani ga uporabljajo,
do slavijo Boga predvsem na gospodov dan.
Center ima podobo hiše, ki je kot ladja. Notranjost
tega centra je iz naravnih materialov.
S tem brat Samuel spodbuja čut za lepoto,
naravno in s tem tudi za sveto. Predvsem
pa skuša domačinom na preprost in pristen
frančiškovski način krepiti krščansko vero. S
številnimi pobudami, ki jih brat Samuel izvaja
od leta 2000, spreminja okolje na 90 hektarjih
površin, v gorah Benuah, bolj znano pod imenom
Monte Tunggal. Območje je bilo uničeno
od požiga. V tem območju brat Samuel zasaja
drevesa avtohtonih, zelo redkih in ogroženih
vrst. Hkrati pa s tem ustvarja naravni prostor
za bivanje ptic.
Kenija
Iz kapucinskega sveta
»Ne verjamem,
da je to
versko vprašanje,
ampak
odziv vlade
v Nairobiju«,
je dejal škof
Paul Darmanin,
brat kapucin
v Garissi
v Keniji,
ko so 1. junija
odjeknile eksplozije
ročnih
granat v
dveh cerkvah. Takole škof Paul opisuje.
Oborožen moški, verjetno somalijski islamski
Shabaab, je napadel dve cerkvi: »1. julija, približno
ob 10.30h po lokalnem času, so vrgli na
cerkev Marije tolažnice dve ročnih granati, ki
sta eksplodirali pred cerkvijo, kar je povzročilo
veliko gmotno škodo in rahlo ranilo ljudi, ki so
prihajali v cerkev. V drugi cerkvi, pa je napadalec
ravno tako odvrgel ročne granate, tokrat
v cerkvi. Ta napad pa je bil bolj smrtonosen.
Umrla sta dva vojaka, ki sta stražila cerkev
in pa najmanj 16 ljudi, ki so bili pri obredu,
več jih je bilo pa hudo ranjenih.« Škof meni,
da je tega kriva politika. Poleg tega je lokalno
prebivalstvo skoraj v celoti muslimansko,
kristjani so Kenijci iz drugih delov države, ki
so obravnavani kot tujci, pa čeprav so del domačega
prebivalstva. Škof Paul Darmanin, to
sporočilo pošilja v svet s prošnjo in povabilom
k molitvi za mir v tej državi.
Papua Nova Gvineja
Cerkev v Papui Novi Gvineji je potrebna
»nove evangelizacije«.Veliko škofij v Papui je
nastalo v času evangeliziranja. Prebivalstvu
se je povečalo dostojanstvo in izobrazba. Škof
Joseph Reichert, brat kapucin, ugotavlja, da
je sedanje novo, družbeno in kulturno življenje,
zmanjšalo prenos vere. Zato je potrebno
poiskati načine, kako bi evangelij nagovoril
otroke, mlade in družine. V tem času političnih,
kulturnih, socialnih in verskih sprememb,
je treba ponovno odkriti poslanstvo Cerkve.
Cerkev je postavljena pred številne izzive,
zlasti v odnosu do mladih. Eden od ključnih
področij te misijonske Cerkve je izobraževanje.
Škof Joseph ugotavlja, da so cerkvene šole
med najboljšimi v državi. A za živost Cerkve
so potrebni poklici, pravi škof, brat kapucin.
Cerkev v Papui potrebuje novih poklicev,
predvsem pa potrebuje misijonarje, ki sadijo
seme vere v to rodovitno zemljo v Papui.
Zbral in prevedel br. Jožko Smukavec
39

Knjiga
Film
Ob ve sti la
Pater Elija
Michael D. O'Brien
Stato mu je skočil v besedo: »Predsednik
se človeštvu prikazuje kot utelešenje vsega dobrega,
Vse temelji na tej podobi. Čeprav vemo,
da ima še drugo plat, moramo izkoristiti čas,
ko ga ima javnost za neskončno dobrega. Zdaj
mu morate povedati resnico. Čez leto ali dve
bo prepozno. Izguba človeških duš bo dosegla
katastrofalne razsežnosti.«
»Izguba ene same duše je katastrofalna.« je
rekel papež. »Za veliko odgovornost gre, pater.
Ne pričakujem poslušnosti. Prosim te zanjo.
Bi bil predsedniku pripravljen prenesti moje
sporočilo«
Elija je omahoval. Pravico je imel zavrniti.
Naslednji dan bi se vrnil v Izrael in se zaprl v
karmel, kjer bi molil za ogrožene duše, za spreobrnjenje
lažnega gospodarja sveta, za papeža.
Da, vse življenje vi se spraševal, kaj bi se zgodilo,
če bi nalogo sprejel.
»Prosim te, da ga rešiš, dokler je še čas.«
»Da šel bom,« je s pridušenim glasom odgovoril
Elija.
Tako beremo v začetku katoliškega trilerja
Pater Elija, ki nosi podnaslov Apokalipsa. Karmeličanski
menih pater Elija (David Shafer)
– spreobrnjeni Jud, ki je preživel varšavski geto
in sedaj živi v samostanu v Izraelu, se na papeževo
prošnjo po tej odločitvi odpravi v kroge
najbolj vplivnega človeka na svetu, ki za nekatere
predstavlja Antikrista, da bi ga prepričal,
naj reši svojo dušo. Za razliko od diplomatov
se k njemu odpravi misijonar, ki na svoji poti
odkriva številne vzvode svetovnega vladanja,
hkrati pa razstira tudi boje znotraj Vatikana
40
in seveda tiste notranje boje, ki se odvijajo v
vsakem človeku. Poleg kriminalnega zapleta
knjiga vsebuje tudi kar nekaj razmišljanj, ki
pred nas postavljajo Elijeva (katoliška) razmišljanja
o svetu, teologiji, različnih življenjskih
vprašanjih … Na platnicah beremo, da se ob
zaključku izredno napetega dogajanja bralec
zave, da je njegov notranji svet postal svetlejši
in da je ob branju dobil odgovore na najpomembnejša
vprašanja našega časa.
Pater Elija: Apokalipsa je prvi in največkrat
prevedeni roman v zbirki Michaela D.
O'Briena in že več let absolutni hit katoliškega
leposlovja. Knjiga je del opusa z naslovom
Otroci poslednjih dni.
Avtor je sodobni kanadski pisatelj, esejist
in slikar (z redkimi izjemami naslovnice
njegovih knjig krasijo njegove slike in risbe).
Rojen je bil v Ottawi, danes pa z ženo in šestimi
otroki živi v Combermeru.. Po izobrazbi
je samouk, njegova dela (tako leposlovna kot
slikarska) pa so znana in priljubljena. Romani
so prevedeni v različne svetovne jezike, s pričujočo
knjigo tudi v slovenskega.
Knjigo je izdala založba Emanuel,
Ljubljana 2012.
Ted (2012)
Si predstavljate, da vaša najljubša plišasta
igračka iz otroštva kar naenkrat oživi Kot
otroku bi vam to prav gotovo bilo všeč, kot
odraslemu pa malo manj. Tako nekako se
zgodi tudi glavnemu »človeškemu« junaku
filma Ted. John Bennet je osamljeni otrok, ki
nima prave družbe. Za božič dobi za darilo,
plišastega medvedka Teda, ki čudežno oživi in
prisežeta si, da bosta za zmeraj ostala najboljša
prijatelja. Ko oba odrasteta, sta še vedno neločljiva,
kar pa ne ugaja Johnovemu dekletu
Lori. Johnovo druženje s Tedom, ki v tem času
postane nič kaj vzoren medvedek –negativno
vpliva na njuno zvezo in na celotno Johnovo
življenje. Tako mora Ted poiskati svoje stanovanje.
A kaj ko se pri medvedku odvijajo nepozabni
žuri, ki Johna ponovno vlečejo vstran od
svoje punce k plišasti igrački. Zgodba je sicer
posrečena, smešna in tudi poučna – a prav
tako premore (pre)več sočne govorice in (pre)
več nazornih prizorov golote in nasilja. Misleč,
da je film namenjen otrokom se mnogo staršev
s svojimi otroki odpravi v kinodvorane, tam
pa doživijo šok. Zato je še kako pomembno,
da se je pred ogledom vsakega filma o njem
potrebno vsaj malo poučiti.
Matjaž Kosi
Kančevci
5. - 7. oktober: Svetopisemske duhovne vaje.
Vodi: dr. Maksimiljan Matjaž
12. - 14. oktober: Seminar za zakonske pare z
varstvom za otroke. Vodi: s. Veronka Verbič
13. oktober: Delavnice molitve in življenja –
srečanje za vztrajnost
14. - 21. oktober: Teden zdravilnega posta.
Vodita: Ruth Müller-Wick in br. Miha
Sekolovnik
21. - 28. oktober: Teden zdravilnega posta.
Vodita: Ruth Müller-Wick in br. Miha
Sekolovnik
2. - 4. november: Duhovne vaje za Frančiškov
svetni red
3. november: Delavnice molitve in življenja –
srečanje za vztrajnost
9. - 11. november: Svetopisemske figure.
Vodita: Janja Lajevec in br. Primož Kovač
16. - 18. november: Pevski konec tedna. Vodijo:
bratje kapucini s sodelavci
23. – 25. november: Narodni kapitelj FSR
30. november -2. december: Duhovne vaje z
očeti vere. Vodi: br. Miran Špelič
1. december: Delavnice molitve in življenja –
srečanje za vztrajnost
29. december - 1. januar 2013: Duhovna
obnova s silvestrovanjem za družine
Podaj MI Roko
Podaj mi roko Maribor – Frančiškani, 24. 10.
2012 ob 19.30h.
Podaj MI Roko Ptuj – Klošter, 27. 10. 2012.
začetek ob 17h, zaključek v Proštiji ob 19h
Podaj MI Roko Ljubljana – Sveti Peter, 25. 10.
2012 ob 19h
Podaj MI Roko Vipavski Križ – petek, 26. 10.
20012 ob 19h za mlade in sobota, 27. 10. 2012
od 15h naprej, ob 18h sveta maša.
Vse dogajanje najdete tudi na: www.kapucini.si
41

Priprava na olimpijske igre
Ali veš ...
Ujeto v objektiv
Ste vedeli, da …
l je bil Američan James Connolly prvi prvak modernih
olimpijski iger
l Prve olimpijske igre moderne dobe so potekale v Atenah
leta 1896, in to po 1503 letih po tem, ko je rimski cesar
Teodizij leta 393 prepovedal antične igre. V Atenah se je
iger udeležilo okrog 300 športnikov iz štirinajstih držav.
V devetih športih so si razdelili 43 kompletov medalj.
Prvo medaljo na igrah moderne dobe je 6. aprila 1896
v troskoku osvojil Američan James Connolly, s čimer je
postal nekakšen naslednik Grka Koroibosa, ki je leta 776
pr Kr. osvojil prvo medaljo na antičnih igrah. Na prvih
igrah so zmagovalci prejeli oljčno vejico in medaljo iz
srebra, drugo uvrščeni tekmovalci pa bakreno medaljo.
Tretje mesto takrat še ni bilo nagrajeno.
l je bilo na prvih modernih OI v Atenah 1896 devet panog
– rokoborba, atletika, kolesarstvo, plavanje, dvigovanje
uteži, tenis, sabljanje, gimnastika in strelstvo. Na letošnjih
OI je bilo 26 športnih panog. Da je športna panoga
priznana za olimpijsko, se morajo z njo ukvarjati moški
na štirih kontinentih in v 75 državah, ženske pa na treh
kontinentih in v 40 državah. Športi povezani z motorji
na OI niso dovoljeni.
l je mesto London letos gostilo olimpijske igre že tretjič
v zgodovini Pred letošnjim letom so bile OI v Londonu
tudi leta 1908 in 1948.
l je od letos plavalec Michael Phelps z 21 medaljami na
vrhu lestvice najboljših olimpijcev
Na OI je Američan v letih 2004, 2008 in 2012 osvojil 17
zlatih medalj, ob tem pa še po dve srebrni in bronasti. S
tem je prehitel nekdanjo sovjetsko telovadko Lariso Latinino,
ki je držala rekord z 18 medaljami, ki jih je osvojila
med leti 1956 in 1964 (9 zlatih, 5 srebrnih, 4 bronaste).
l je Velika Britanija prva gostila para olimpijsko tekmovanje
Bilo je organizirano leta 1948, vzporedno z olimpijskimi
igrami (od tega tudi ime paralelne olimpijske
igre), tekmovali pa so vojaki, ranjeni v drugi svetovni
vojni. Tekmovanje se je imenovalo Stoke Mandeville
Games. Prva prava para olimpijada pa je bila prirejena
leta 1960 v Rimu.
l je le eden olimpijski zmagovalec prejel Nobelovo nagrado
To je bil Anglež baron Philip Noel-Baker, ki je osvojil
srebrno medaljo v teku na 1500 metrov leta 1920 na OI v
Antwerpnu. Leta 1959 je dobil Nobelovo nagrado za mir.
l se letošnje OI lahko pohvalijo s tem, da so v vseh ekipah
bile tudi ženske predstavnice.
Meee, meee, tako lepo smo pisaneee…
Veliki gradbinci so propadli,
pred menoj je prihodnost
Iz majhnega raste veliko
Samo do konca se pogovorimo in bo vse ok…
Frama – različna in pisana druščina
IZGUBLJENA OVCA
Najmočnejši in najpogumnejši smo
Avtomatski
sprejem
na likovno
akademijo
Če ne boste
kakor otroci…
Smeh je lepši,
če se smejiš s prijatelji
42
DOBER BOJ SEM DOBOJEVAL …

Danes zahtevaš tudi od mene,
naj poiščem vse tiste,
ki ne zmorejo več,
ker ni nikogar, ki bi jih privedel
do srečanja z rešitvijo,
nikogar, ki bi jih vzel na svoje rame,
dokler ne pride do srečanja,
ki jim bo prineslo veselje.
Njihova rešitev je nadvse blizu
in ti zahtevaš od mene samo to,
da mi je na kratkem koščku poti
pri srcu njihova usoda.
Iz molitve Ozdravljajoča kopel