PDF formatu (2.7 Mb) - Bratje kapucini

kapucini.si

PDF formatu (2.7 Mb) - Bratje kapucini

Delo

3/2012


Uvodnik

Vsebina

Božja beseda..........................................................................................4

Ob izviru.................................................................................................5

Vera brez del je mrtva (Jak 2,26)

Ob svetem pismu...................................................................................6

Delo plemeniti duha

Tema: Delo.............................................................................................7

Je treba delat

OFR – »obični fizički radnik«

FO in Frama.......................................................................................12

Podaj MI Roko

Prva pomoč.........................................................................................13

Prva pomoč

Znamenje časa...................................................................................15

Dela je dovolj

Božje stvarstvo okrog nas...........................................................16

Slovenija v presežkih

Intervju: Simon Potnik....................................................................17

Upaj si tvegati, … dodaj malo drznosti

Poklical si me.....................................................................................20

»To naše življenje – vredno ga je živeti.«

Note......................................................................................................22

Dvignite se, otroci Boga

Gospod, moj Bog

Mozaik.................................................................................................24

Novi svetniki.......................................................................................33

Pier Giorgio Frassati

Molitvena naveza.............................................................................34

Odločiti se…

Delavnice molitve in življenja.......................................................35

Da le delo ne ugasne duha molitve in

pobožnosti

Brat kapucin.......................................................................................36

Brat Kevin nikogar ne zavrne

Iz kapucinskega sveta.......................................................................38

Knjiga...................................................................................................40

Pater Elija

Film.......................................................................................................41

Ted (2012)

Ob ve sti la.............................................................................................41

Ali veš ..................................................................................................42

Ste vedeli, da …

Ujeto v objektiv ................................................................................43

2

Delam za…

Z avtomobilom se bližam 2 milijonskemu

mestu in ob avtocesti je vseskozi veliko reklam,

tovarn, delavnic, trgovin. Proizvaja se,

prodaja, kupuje, da se potem lahko vse začne

spet na novo. In vedno se pri tem gleda, da se

bo naredilo toliko in tako, da bo nekdo iz tega

imel kar največ dobička. Tramvaji, avtobusi,

trgovine, nepregledna množica in gneča avtomobilov.

Vsak človek ima svojo pot na kateri

velikokrat ne vidi drugega ob sebi in želi priti

do svojega cilja. Potem pa spet naprej. Koliko

časa še tako Naš svet vedno bolj spoznava,

da ga garanje ne osrečuje, ker pripelje do izčrpanosti

in bolezni. Vedno bolj spoznava, da

vse to lahko rezjejo molj in rja. V spominih se

mi spet pojavljajo prizori iz Jeruzalema, kjer

ljudje ob cesti sedijo, pijejo, klepetajo, kar tako,

cel dan in nič »ne delajo«. Nimajo svojih avtov,

ne potujejo sami, živijo drugače. So prikrajšani,

ker manj delajo in manj zaslužijo Nekateri

ja, nekateri pa verjetno tudi ne. In mnogi so

bolj podobni Mariji, ki se je usedla k Jezusovim

nogam in poslušala, medtem ko je Marta

stregla in delala. Oboje je potrebno, vendar ne

pozabimo na bistveno, na človeka. Škoda, da

smo pozabili na nedeljo in praznike, da nam

ti ne morejo več dati tega, kar nosijo s seboj.

Frančišek je naročal svojim bratom, naj

delajo, in kdor ne zna, naj se nauči. Ni samo

naročal, ampak je sam dal zgled in skupaj z

brati prebival med ljudmi, jim pomagal na

polju, delil z njimi kruh, če so ga imeli dovolj,

posvečeval delo. Kaj je dobil za plačilo

Največkrat samo nasmeh in srečo srca tistih,

ki jim je pomagal. Tudi sami vidimo, da delo,

animatorstvo, prostovoljstvo, dar za drugega,

prinaša srečo najprej tistemu, ki se daruje,

ki dela za druge. Plačilo nam samo pomaga,

da bi se lahko preživljali in se tako darovali.

Daritev bodi ti življenje celo, pravi naš pesnik.

Naj bo vsako našo delo takšno, da bo postajalo

daritev za bližnje, naj nam vsako delo pomaga,

da bomo bolj ljudje.

Ta številka Frančiškovega prijatelja nam

odkriva, kaj vse smo »naredili«, bolje rečeno,

doživeli v počitniškem času, ko poleg dela

postanejo pomembne še druge stvari…

Br. Vlado Kolenko

Fran­čiš­kov pri­ja­telj • XXIII/3 (185) • 2012

Iz­ha­ja šti­ri­krat na leto med šol­skim le­tom • iz­da­ja­jo bratje kapucini ter asiški romarji• ured­nik: br. Vla­do Ko­len­ko

ured­niš­ki so­de­lav­ci: Fani Pečar, br. Jože Smukavec, Brina Smovnik, Andreja Štunf • na­slov ured­niš­tva: Frančiš­kov pri­ja­telj,

Me­kinče­va 3, 1119 Ljub­lja­na • elek­tron­ska po­šta: fran­ci­skov.pri­ja­telj­@rkc.si • revija se vzdr­žu­je s pro­sto­volj­ni­mi pris­pev­ki.

Gra­fič­na pri­pra­va: Sal­ve, d.o.o., Ljub­lja­na • tisk: Littera picta d.o.o., Ljub­lja­na

3


Hočeš spoznati, prazni človek, da je vera brez del neučinkovita

Ali ni bil naš oče Abraham opravičen iz del, ker je položil svojega

sina Izaka na oltar Vidiš, da je vera sodelovala z njegovimi deli in

da je šele zaradi del postala popolna. Tako se je izpolnilo Pismo,

ki pravi: Abraham je verjel Bogu in to mu je bilo šteto v pravičnost,

in imenovan je bil »Božji prijatelj«. Vidite: človek se opraviči iz

del in ne samo iz vere. Ali ni bila tudi vlačuga Rahába prav tako

opravičena iz del, ker je sprejela poslance in jih odpravila po drugi

poti Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je mrtva vera

brez del.

Jak 2,20-26

4

Božja beseda

Ob izviru

Vera brez del je mrtva

(Jak 2,26)

Če bi na naš planet pripotovali mali zeleni

možici (recimo jim preprosto vesoljci), ki še

nikdar ne bi videli človeka, ter nas prosili,

naj jim opišemo bitja naše vrste, bi mi v

svoj opis gotovo vključili tudi kako misel o

delu in aktivnosti človeške vrste. Težko si je

namreč predstavljati človeka, ki v sebi ne bi

čutil potrebe po delu, ustvarjanju, gibanju.

Kdor je imel priložnost pomagati kakemu

invalidu ali ostareli osebi, ve, da si skoraj vsi

želijo kar največ storiti sami. Tudi majhen

otrok nam hitro pove, da to in to pa zna in

zmore že sam. Ko opravimo neko delo in

gledamo njegove sadove, smo veseli, ponosni,

velikokrat pa tudi preprosto srečni, da

je to delo za nami. Delo namreč ni vedno le

sredstvo samouresničenja, ampak je včasih

velika muka, napor in odpovedovanje. Že ob

izgonu iz raja je Bog povedal Adamu in Evi,

da bo njuno delo naporno in težko. In kar je

še huje od napora samega – koliko trdega dela

gre včasih v nič – polja so lepo obdelana, pa

pride suša; hiša trdno zgrajena, pa jo potres

poruši; srečanje skrbno organizirano, pa nihče

ne pride; seminarska naloga vestno napisana,

pa jo nekdo po pomoti zbriše iz računalnika.

Veliko je takih primerov in vsak bi jih lahko

dodal še cel kup iz svojega življenja. A kljub

neuspehom ne smemo odnehati. Kljub temu,

da nas Bog v 1. Mojzesovi knjigi opozarja, da

bo naše življenje težko, nas pa tudi spodbuja,

naj bomo aktivni. Ko reče: »Kar koli ste storili

enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste

meni storili,« (Mt 25,40) gotovo ne govori

o tem, da naj se nam ti najmanjši bratje le

smilijo, naj o njih veliko govorimo in v mislih

kujemo načrte, kako bi jim pomagali, ampak

nas spodbuja, naj gremo in jim pomagamo.

Celo dlje od spodbude gre, saj pravi namreč,

da je naša vera brez del mrtva (prim. Jak 2,26).

Naša vera lahko postane »otipljiva« šele takrat,

ko jo spremljajo (dobra) dela. Ne farizejska

dobra dela, ki bi bila na ogled ljudem, ampak

dela, ki se rodijo iz vere in ljudezni do Boga.

Bi lahko tem našim vesoljcem predstavili kristjane

kot ljudi, katerih delo vodi in usmerja

njigova vera ter katerih vera ustvarja lepši svet

z dobrimi deli

Helena Rebek

5


Ob svetem pismu

Tema: Delo

Delo plemeniti duha

Sem že v tistih letih, ko mi pogled

v lastno otroštvo prikaže črno-bele

podobe s televizijskega zaslona in se

ob tem spomnim risanke z dvema

zajčkoma – bratcema. Starejši je bil

vedno tako energičen, mali pa bi hotel

le poležavati, sploh zjutraj, ko ga

je starejši poskušal zbuditi. Vztrajno

mu je dopovedoval, da »delo plemeniti

duha«. Mali pa je, če je le mogel,

zopet smuknil v čarovniški klobuk,

kjer je bilo njuno domovanje.

Táko in še več modrosti o delu bi

lahko slišali, predvsem od starejših.

Že sama beseda delo je zanimiva, brez

dodanih modrosti. Delo je lahko dejanje, ko

poskušamo z neko dejavnostjo nekaj doseči

(npr. imel je veliko dela). Lahko pa je delo tudi

končni izid te dejavnosti (npr. opravil je veliko

delo). Največkrat se v smislu slednjega pomena

uporablja pojem delo v umetnosti (npr. brez

težav se prepozna njegova dela, npr. Groharjeva

ali Cankarjeva itd.). Če se ustavim ob tem, lahko

res rečem, da delo plemeniti duha.

V Svetem pismu, knjigi knjig, je beseda delo

v različnih povezavah. Najpomembnejša je v

smislu narediti veliko delo: »Bog je dokončal

delo, ki ga je naredil« (1Mz 2,2). Še posebej je

to opaziti v Novi zavezi, kjer je Jezusova naloga,

da dovrši delo: » /…/ da uresničim voljo tistega,

ki me je poslal, in dokončam njegovo delo« (Jn

4,34). Iz te novozavezne misli je povezano tudi

krščansko mišljenje o izpolnjevanju Božje volje.

Poklicani smo, da opravimo dela, zaradi katerih

nam je Bog dal življenje. Torej je smisel našega

življenja delati po božje.

Vendar vemo, da nismo vedno pripravljeni

storiti po Božji volji. Tudi svetopisemske zgodbe

6

nam govorijo o tem, kako človek ni pripravljen

storiti dobro, ampak se raje obrne k slabemu:

»Maliki narodov so srebro in zlato, delo človeških

rok.« (Ps 135,15) Celo Aron kot vešč rokodelec,

z darom, katerega mu je bil Bog položil

v zibelko, ulije zlato tele, ki postane znamenje

odpada ljudstva od Božjih načrtov, od zaveze, ki

jo Bog želi in poklanja izvoljenemu ljudstvu kot

znamenje Njegove neizmerne ljubezni.

Lahko pa dovolj močno ljubimo Boga in

smo pripravljeni zanj delati dobra dela. Močno

ljubezen in pogum je premogla žena iz Betanije.

Ko je bil Jezus v Simonovi hiši, je pristopila k

njemu in mu mazilila glavo z nardo, dragoceno

dišavo. Evangelist Marko tu navaja, da so se

nekateri učenci jezili nad tako potrato, češ, da bi

denar mnogo bolje porabila za reveže. Jezus pa

jih zavrne: »Pustite jo! Kaj ji delate težave Dobro

delo mi je storila.« (Mr 14,6) in jim razjasni,

da ga v bistvu mazili za pogreb – za poslednjo

dopolnitev Njegovega odrešenjskega dela.

Včasih mi je nerazumljivo, kako smo se ljudje

nesposobni držati Božje volje, delati dobra

dela, biti Kristusovi, saj nam je že v naprej dana

vsa milost in pogoji za to. Druga Mojzesova

knjiga je polna zatrdil: »napolnil ga/jih je z

Božjim duhom, z modrostjo, razumnostjo in

vednostjo za vsakršno delo« (35,31.35). Božji

sin nam obljublja, da bo z nami do konca sveta

(npr. Mt 28,20).

Pa vendarle … V čem je problem …

Z nečakom sva v tem puščavsko sušnem

poletju molila za dež, ker je opazil, da drevesa

umirajo, da se polja sušijo. Njegova preprosta

ugotovitev je bila, da ljudje verjetno premalo

molijo. Mogoče je to odgovor – premalo molimo,

da bi bili dobri in bi sledili Božjemu klicu.

Premalo zaupamo njegovi obljubi, da bi res

verjeli.

»Kdor bo gradil na temelju, bo prejel plačilo,

če bo njegovo delo zdržalo« (1 Kor 3,14).

Lea Bric

Je treba delat

Brez muje se še čevelj ne obuje! Brez dela

ni jela! Speča lisica ne ujame kokoši.

Ni vsak dan nedelja!

Tole je le nekaj pregovorov, ki govorijo

o delu. Če torej smemo zaupati modrostim

starih, ali pa če preprosto verjamemo Adiju

Smolarju (skozi članek nas bo spremljala njegove

pesem Je treba delat), je delo nujna stvar.

Po drugi strani pa sem ravno prebrala na

facebooku (tole pišem v petek, ko se končuje

prvi teden v novem šolskem letu): Prvi teden

je mimo - kmalu bodo počitnice! Čeprav vem,

da je bilo mišljeno kot hec, pa se v ozadju

skriva mnenje mnogih, da je delo (tudi učenje

je delo), če že ne kazen za človeka, pa vsaj

nekaj, kar ni prijetno. Ko je dela preveč in se

ti opravki nakopičijo čez glavo, zlahka sami

zapademo v tak način mišljenja.

Kako je torej z delom Je res samo nujno

zlo, čas med enimi in drugimi počitnicami

ali prostimi dnevi Je bilo sploh mišljeno v

osnovni Božji ideji stvarjenja ali je posledica

izgona iz raja, ko je Adam slišal: v potu svojega

obraza boš jedel kruh (1 Mz 3,19)

Najbolj splošna definicija dela pravi, da

gre za fizični ali miselni napor človeka, ki je

usmerjen v proizvajanje ali doseganje nečesa.

Hkrati pa z delom označujemo tudi službo,

pa čisto konkretne človeške stvaritve (slike,

romane, izdelke …).

Da je delo potrebno, se lahko učimo iz

same narave.

Ko pogledam v vesolje, se zdi mi,

da p'r mir stoji,

če pa pogledaš malo bolje,

se kar širi in rotira, oscilira in vibrira,

čisto nič pri miru ni.

In če nas ne narava, ne Adi ne prepričata,

ker pri živalih seveda ne gre za zavestno delo,

ampak v veliki meri za nagone, pa vseeno

stvarstvo kaže, da »brez nič ni nič« ali »z lufta

padlo nič ne bo«.

V poslanici prejšnjega papeža Janeza Pavla

II. Laborem Exercens, S človeškim delom –

izdana 4. septembra 1981 – lahko beremo, da

je delo človekovo poslanstvo. Če vzamemo

zares 1 Mz 2,15 (Gospod Bog je vzel človeka

in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval

in varoval ), potem je delo postavljeno v samo

naravo človeka. Tudi če ne bi bilo prvega greha,

bi ljudje delali, ker bi morali razvijati svoje

talente in sposobnosti. Najbrž bi pa postopki

dela in njegovi učinki na ljudi bili drugačni.

Na konferenci, ki je bila pred leti v Rimu in je

imela naslov Mladi in delo, so nas takoj v začetku

7


opozorili na nevarnost delitve časa na delovni

čas in prosti čas in razmišljanja, da sta si oba

med seboj v nasprotju ali pa vsaj napetosti. Oba

sta enako potrebna in morata delovati enotno.

Tule je še nekaj dokazov za potrebnost dela:

• z potrebno je za človekov razvoj ( je treba

delat, če hočeš kaj postat …), Thomas

Alva Edison je dejal: »Genija sestavljata

v enem navdih in v devetindevetdesetih

odstotkih znoj.« Ne razvija pa se zaradi

dela samo človek, ampak tudi celotno

človeštvo. Čeprav se najdejo šaljivci, ki

pravijo, da so največji človeški izumi (ali

pa kar vsi) nastali zaradi lenobe – ker so si

ljudje poskušali olajšati življenje.

• z Ponuja nam zadovoljstvo. Menda je dejstvo,

da ni mogoče srečati zadovoljnega

človeka, ki bi hkrati bil tudi lenoba. Samo

spomnimo se občutka, ko ti je nekaj uspelo,

ali na trenutek, ko si oddal diplomsko

nalogo, s katero si se ukvarjal zadnje

mesece. Gre za veliko več kot samo za

to, da si oddahneš od dela, ampak tudi za

ponos, ker si nekaj naredil – Adi pravi lepo

je delat, pa gledat kaj si naredil.

• z Delo kaže navzven, kaj smo kot ljudje, je

naša samopromocija. Lahko uporabiš še

toliko reklame in propagande, ampak dejanja

so tista, ki povedo največ o človeku.

Hkrati pa ne gre le za proizvodi, ki nas

predstavljajo. Ker delo omogoča psihično

in telesno vadbo, je »krivo« tudi za naš

zunanji izgled (delo krepi telo in značaj).

• z Družbena razsežnost ali Je treba delat, da

za sabo kaj pustiš. Z delom ustvarjamo blaginjo

v družbi. Z njim se spreminja okolje

v katerem živimo. Z delom se odpirajo

možnosti za izmenjavo tega, kar sami ponujamo

in tem, kar potrebujemo od drugih.

In z ozirom na to, je delo služenje. Čeprav

se zdi, da je zaslužek tisti, ki je najpomembnejši

pri delu, imamo več kot dovolj primerov,

8

ki so dokaz, da delo ne more osrečiti človeka.

Da bi delo dalo smisel življenju, je treba dati

smisel delu samemu.

Kako pomembno je delo, hkrati pa tudi

kako hitro se zgodi, da ga postavimo na prvo

mesto, ki pa ga vseeno v človekovem življenju

ne zavzema, vidimo, ko pogledamo zlorabe,

ki se na tem področju dogajajo.

Prva izmed takih je brezposelnost. V

tem letu je mednarodna organizacija za delo

ugotovila, da je na svetu 75 milijonov mladih

brezposelnih. Največjo stopnjo brezposelnosti

mladih (nad 25 %) beležijo na Bližnjem

vzhodu in Afriki. V Sloveniji je bila stopnja

brezposelnosti v 2. četrtletju 2012 po Anketi

o delovni sili 8,2-odstotna (za moške 7,7-odstotna,

za ženske 8,8-odstotna). Poleg nesposobnosti,

da bi se brezposelni sami preživljali,

ker so jim odvzeta finančna sredstva, je tu še

velika negotovost glede svojih sposobnosti,

da sploh ne omenjamo samopodobe.

K zlorabam dela spadajo vse mogoče zlorabe

na delovnem mestu, pa zlorabe delovnih položajev

in ne nazadnje tudi samoprevare deloholikov.

Med službe,ki se v zadnjem času najhitreje

razvijajo, spadajo dela povezana z internetom,

finančnim svetovanjem ter dela v zdravstvu

(mimogrede po svetu naj bi primanjkovalo

medicinskih sester) in športu.

In za konec samo še ena misel, na katero

sem naletela med brskanjem po netu: Bolj

ko želiš, da bi bilo nekaj narejeno, manj temu

praviš delo.

Po različnih virih povzela Fani Pečar

OFR – »obični fizički

radnik«

Tisti teden pred Stično sem preživela v Ljubljani

in ob večerih, ko nisem bila zaposlena z

drugimi stvarmi sem se spraševala kaj mi je tega

treba. Tri dni bi lahko imela končno proste za

sebe in bi bila nedosegljiva za javnost. Ampak

ne, jaz se silim v neke projekte da dam še tu

(odločila sem se da letos sodelujem pri tehniki

Stične) en delček sebe. Ker po folklornem festivalu,

oratoriju, turneji po Mehiki in skavtskem

taboru še ni dovolj letanja. Bila sem jezna sama

na sebe, ker si nikoli pravi čas ne vzamem

časa za sebe. OK, stvari, ki sem jih počela med

poletjem, lahko preštejem na prste ene roke

– to sploh ni veliko, ampak ko potegneš črto

stroškov… Čez poletje sem zapravila več kot

zaslužila, pa še utrujena sem bila na koncu da

sem doma samo padla v posteljo.

Od bližnjih dobim dostikrat ponujeno pod

nos dejstvo da od tega ne bom mogla živeti.

Dejansko imam stavka ˝Bog povrni!˝ za celi

rukzak. Kaj me žene da sem skavtinja, da

plešem folkloro in tudi pri nošah kaj dobrega

postorim, da sodelujem pri oratorijih, ko je pa

toliko drugih mladih animatorjev – naj se oni

naučijo. Da bi zapravila čas z izgovorom da s

tem osrečujem sebe in druge Se kaj ob tem

tudi naučim Delati tudi fizično – tako kot v

Stični V eni reviji (mogoče je bila ta revija Socialno

delo) piše da je prostovoljno delo (meni

osebno bolj leži izraz služenje) priložnost da

lahko svoje izkušnje podeliš drugim, istočasno

pa še spoznaš nekaj kar prej nisi poznal.

O tem kaj drugi mislijo o prostovoljstvu sem

povprašala še nekaj moji prijateljev:

Dobro delo… Delaš nekaj, kar smatraš

da je dobro za sočloveka, okolje in tudi tebe.

Kot prostovoljec ne delaš v zameno za plačilo,

ampak za zavedanje da delaš nekaj dobrega v

svetu kjer je to vedno bolj potrebno.

Viki

Prostovoljstvo… Narisati nasmeh na obraz

in za to ne pričakuješ ničesar, kajti že nasmeh

ti povrne vse kaj si storil. Notranje zadoščenje.

Užitek in dobro počutje, doseganje ciljev…

Katja

Pomagam tam kjer me potrebujejo. Delujem

v tem, v čemer sem dober, me veseli. Me

foto: www.sticna.net

9


izgrajuje, gradi… Ko prevzamem odgovornost,

postajam odgovornejši. Ko se nekje darujem,

za nekaj/nekoga žrtvujem, to vzljubim.

V služenju nikoli nisem sam.

Simon

Pomeni mi veselje, odrekanje, vztrajnost,

ljubezen, bolečino, prijateljstvo,… Je tisti del

mene, ki ne sme in ne more biti preračunljiv.

Biti za akcijo tukaj in zdaj!

Patricija

To je zame dar za nekoga z veseljem nekaj

dobrega storiti, je predajanje svojega časa in

sposobnosti, ki sem jih zastonj prejel, zastonj

jih dam naprej.

Iztok

Zastonj ste prejeli zastonj dajajte. (Mt 10,8)

Dobesedno. Ko sem zraven mnogovrstne

obdarovanosti, ne morem kaj, ne da bi dajala

naprej. Delati dobro zaradi dobrega samega

sestram, bratom po Božji podobi. Da nam je

Jezus tudi v prostovoljstvu vzgled.

s. Zdenka

DUH ASSISIJA

SOBOTA,

20. oktobra 2012,

v stolnici v Mariboru

ROMARJI VERE

9.30 zbiranje v mariborski

stolnici

10.00 sv. maša

11.15 začetek v dvorani -

zgodovinski pomen

romanja pri Slovencih

br. Metod Benedik OFMCap

11.45 pričevanje romanja

v Compostelo

bratje kapucini

12.30 kosilo iz popotne torbe

13.00 delavnice

l o romanju v Assisi

l o romanju v Compostelo

l romanje na Kalvarijo

nad Mariborom

l poglobitev predavanja

br. Metoda Benedika

l adoracija

l delavnica za otroke

15.00 romanje k frančiškanom

in molitvena ura

sestre FMM

Brez da bi se pritoževala. O njej so govorili

tudi to da je bila najboljša čistilka stranišč. Pa

jim je povedala zakaj je tako. Takih opravil se

navadno ne lotiš, ker ti zbijajo moralo. Ona pa

Veste kdo je moj idol v tem trenutku Mati je čistila stranišča da so jo ta dejanja ponižala

Tereza. Tipica je bila carica. Ko sem prebirala in prizemljila.

njene spise sem naletela na stavek ˝Biti pisalo Prostovoljstvo je služenje, je dobro delo.

v Njegovih rokah˝. Sem lahko njegovo pisalo Delo, ki vsakemu neposredno ali posredno

če v Stični postavljam stojnice in pobiram prinese nekaj dobrega. Enim smo bolj, drugim

smeti, če se pred mašo z otroci igram tunči manj hvaležni. Najdemo ga (delo) vsepovsod

to tunči, če za folkloro dvakrat letno šivam – doma, v službi, v naših prostočasnih aktivnostih.

robčke ker jih pogubimo, potem pa še dobim

Če bi vsak vsak dan naredil vsaj eno

vrženo pod nos da niso dovolj veliki. Da vsaj tako dobro delo, izročeno v Njegove roke, bi

vsako nedeljo pojem in sodelujem v pevskem bil svet bogatejši za naj prostovoljce.

zboru, učim verouk namesto da bi si kakšno Za zaključek pa naj povem še to da na

bolj resno službo poiskala.

zadnjem medicinskem kongresu je bil tudi

Mati Terezija je po nekaj letih samostana

Mujo. Okoli njega so bili samo doktorji in

odšla iz svoje redovne skupnosti živet v specialisti in v tej zmedi ni vedel kako se naj

Kalkuto (Indija) med uboge in jim služiti. vsem predstavi. Nekaj časa je razmišljal in na

Govorila je da je med ubogimi med najbolj koncu rekel: ˝Mujo, OFR˝.

ubogimi. Šla je med umirajoče in tam skrbela Tudi če samo delaš in nič ne razmišljaš –

za njihovo osebno higieno, hrano, zdravje, ko naj bo blagoslovljeno.

Med predavanjem bo za otroke

so ljudje umrli je poskrbela za njihov pokop.

Brina Smovnik

Vabi Frančiškovska konferenca

poseben program.

10 11


Podaj MI Roko

Podaj mi roko je molitev za mir ter festival,

ki ga vsako leto organizirajo člani Frančiškove

mladine. Namen molitve je spomniti se na

skupno molitev iz leta 1986 v Assisiju, ko so

predstavniki različnih svetovnih religij na

pobudo papeža Janeza Pavla II. prvič skupaj

molili za mir. Po svetu se spomin na ta dogodek

imenuje Duh Assisija, odvija pa se v času

okoli 27. oktobra, ko se je molitev dejansko

zgodila. Duh Assisija simbolizira različne

stvari, med drugim:

• z je opomin na nekaj kar združuje brez

strahu pred raznolikostjo in z mislijo na

to, da smo vsi človeška bitja z željami,

hrepenenjem in potjo k sreči;

• z je simbol ekumenizma, ki poziva vse ljudi

različnih ras, ver, narodnosti in iz različnih

delov sveta k priznavanju, da vse stvari

pridejo od najvišjega Gospoda, predvsem

vztrajno iskanje miru med različnimi

religijami;

• z opominja na nenehno molitev, da bi Božji

dar miru prišel k nam;

• z njegov namen je združiti vse religije sveta

in postaviti katoliško cerkev na vidno mesto

v službi dialoga.

Sam papež Janez Pavel II. je pozval k

širjenju in spodbujanju Duha Assisija oz.

kakršnega koli dogodka, ki naj bi vključeval

prizadevanje za mir, za kar so bili kasneje

oblikovani štirje temelji in štirje simboli, ki

12

FO in Frama

bi se v okviru tega tudi uporabljali: molitev,

tišina, post in romanje. Simboli Duha Assisija

pa so: mavrica, veter, oljka in plamen svetilke.

Festival in molitev za mir Podaj mi roko je

ena glavnih dejavnosti Frančiškove mladine.

Letos se bo Podaj mi roko pod geslom Sestavi

se v mir odvijal med 22. in 28. oktobrom v

Ljubljani, Mariboru, Ptuju in v Vipavksem

križu. Simbol je tokrat mavrica, ki je znamenje

zaveze med Bogom in ljudmi. Tudi na dan

molitve za mir, 27. oktobra 1986, se je na Assiškem

nebu izrisala mavrica, ki je še dodatno

potrdila simbolnost in pomen te molitve. V

letošnjem letu bo novost ta, da bodo poleg

promocijskih plakatov in majic, ki spremljajo

Podaj mi roko, oblikovane tudi kateheze za

Frančiškove otroke in mladino, ki jih boste

lahko uporabili na srečanju priprave na sam

dogodek. Našli jih boste na internetni strani:

http://www.fo-frama.org, kjer bodo objavljeni

tudi datumi srečanj Podaj mi roko v posameznih

krajih. Novost pa je tudi poslanica, besedilo

katere si lahko preberete v nadaljevanju.

Organizatorji Podaj mi roko tako pozivamo

vse, ki vas navdušuje Frančiškova karizma in

ki si prizadevate za mir in soglasje na svetu, da

se nam pridružite z molitvijo za mir, lahko na

srečanjih Podaj mi roko, lahko pa organizirate

molitev tudi v vaši župniji. Sestavimo se v mir!

Zdenka Pišek

Sestavi se v mir!

Deževen popoldan. Sedim v svoji sobi. Sam.

Pravkar sem ugasnil računalnik. V glavi mi

odzvanjajo podobe in naslovi dnevnih novic:

Evropi znova grozi recesija…, Visoke cene nafte…,

Posredovanje v Siriji…, Za lakoto vsak dan

umre… Dovoljene raziskave na zarodkih. Kako

me raztresa vse to, trga na vse strani, le MIRU NI!

Pogled se mi ustavi na sestavljanki iz 1000 koščkov.

Se lahko tu nov MIR RODI! Odprem sestavljanko.

Koščke raztresem po tleh. Ob tem pomislim: Ali

nisem tudi sam raztresen kot ti koščki pred menoj

Toda, če bolje pogledam, vsak delček nekam spada,

vsak se nekomu prilega, vsak ima dobrega soseda, pa

čeprav na začetku zgleda, kot velika zmeda.

Ali nisem tudi jaz košček sestavljenke Kam

spadam Kje je moje mesto

V družbi, Cerkvi, državi, narodu, družini, šoli,

med prijatelji

Se tudi sam, kot mnogi v tej krizi zapiram v

svoj svet v borbi za preživetje in skrbim samo zase

Kaj lahko naredim drugače Zdi se mi nevzdržno,

če vsak le zase poskrbi, če nihče z nikomur ne

drži, če sumničenje prijateljstvo gradi. Sovraštvo,

izkoriščanje, laži in krivice… tega polne so dnevne

novice. Vse to nas raztresa in drobi: le MIRU NI.

Kaj med nami mir gradi

Ko drug se drugega razveseli,

ko drug z drugim potrpi,

ko nas različnost bogati,

ko stiska darovanje okrepi.

Ali ni lažje premagati krize, če se zavestno

vključim v skupnost v kateri živim, če se nekam

prilegam, če sem tudi sam del nečesa večjega!

V sobo je posijal žarek zahajajočega sonca.

Presenečen sem pogledal skozi okno. Na obzorju

se je pokazala mavrica: Bog se je spomnil name

in svoje zaveze!

Ali nisem našel miru v tem Košček sestavljanke

sem, to vem!

Podaj MI Roko! 2012

Sestavi se tudi ti v mir!

Prva pomoč

Prva pomoč

V začetku leta je v vsaki skupini najverjetneje

potrebno uporabiti nekaj dinamik, ki

skupino povežejo. Tule je nekaj predlogov.

Spusti palico

Udeležence razdelimo v dve skupini, ki se

v kolonah postavita ena proti drugi. Udeleženci

iztegnejo roke pred seboj in iztegnejo

kazalce. Nanje voditelj položi palico. Naloga

udeležencev je, da položijo palico na tla, brez

da bi padla z njihovih prstov.

Ob dinamiki se udeleženci učijo sodelovanja

in upoštevanja drugih (ponavadi se palica

dvigne in ne spusti).

Sestavimo zgodbo

Voditelj pred začetkom srečanja pripravi

slike, ki skupaj sestavljajo zgodbo (npr. uporabi

strip). Nato slike razdeli med udeležence

(odvisno od števila – lahko dobi vsak svojo

sliko, ali dobi par eno ali … Slik si udeleženci

13


Znamenje časa

Pa še nekaj zaznavam v slovenski družbi.

Slovenci sila hitro zapopademo kakšne zanimive

diagnoze, pojave … Bolj so novi in

neznani, bolj so privlačni … Pred leti, ko sem

še učila, je bilo veliko hiperaktivnih otrok. To

je bila diagnoza za vse nemirne in zdaj lahko

rečem tudi preveč permisivno vzgojene otroke,

strašljivo je, da so nekaterim potem dali

še tablete.

Med odraslimi pa sem v zadnjem času

ugotovila, da je veliko mobinga. Nek znamed

seboj ne smejo kazati, lahko pa o njih

govorijo, jih opisujejo .... Njihova naloga je,

da sestavijo zgodbo in pravilno zaporedje slik.

Dinamika spodbuja komunikacijo med

člani skupine.

Postavi pravo vprašanje

Udeležence razdelimo v pare ali v trojke.

Naloga, ki jo dobijo je, da naj na določeno

temo (ki je za skupino pomembna), postavijo

najbolj pomembno vprašanje (npr. če bi tema

bila varovanje otrok, bi lahko tako vprašanje

lahko bilo: Katero lastnost bi morala imeti

varuška, da bi jo zaposlili).

Ob dinamiki se razvija tako komunikacija

med udeleženci kot tudi spoznavanje, da je

potrebno zastavljati prava vprašanja.

Test izgorelosti

Skupaj z delom se hitro pojavijo tudi deloholiki

in pa občutek izgorelosti (burn out).

Tule je preprost test, s katerim lahko preveriš,

kako je s teboj!

Ob odgovorih označi, koliko trditev drži

zate.

Seštej točke: Sploh ne – 1 točka, Redko – 2

točki, Včasih – 3 točke, Pogosto – 4 točke, Zelo

pogosto – 5 točk

14

Vprašanje

1 Se počutiš povožen/a in psihično in

čustveno izžet/a

2 Si nagnjen/a k negativnemu mišljenju

o svojem delu

3 Se ti zdi, da si trši/a in manj sočuten/na

do ljudi, kot bi si ti zaslužili

4 Te pogosto razburijo manjši problem

ali sodelavci

5 Se čutiš nerazumljen/a in podcenjen/a

od sodelavcev

6 Čutiš, da nimaš nikogar, s komer bi se

lahko pogovoril/a

7 Se ti zdi, da dosegaš manj, kot bi

lahko

8 Se ti zdi, da je pritisk, da bi uspel/a,

prevelik

9 Se ti zdi, da ti služba ne daje tistega,

kar želiš

10 Se ti zdi, da delaš v napačni organizaciji

ali napačnem poklicu

11 Te posamezne dejavnosti v tvojem

poklicu motijo

12 Si nezadovoljen/na z birokracijo, ki jo

moraš opravljati

13 Se ti zdi, da je še veliko več dela, kot si

ga ti sam/a sposoben/na narediti.

14 Nimaš časa, da bi naredil/a mnoge

stvari, ki so bistvene za tvoje delo

15 Se ti zdi, da nimaš dovolj časa za

načrtovanje

Sploh ne

Redko

Včasih

Pogosto

Zelo pogosto

Rezultati

15-18 točk – izgorelosti skoraj ni

19-32 točk – izgorelost je še vedno nizka,

vendar je na nekaterih področjih stanje

že resno.

33-49 točk – izpostavljen/a si že izgorelosti,

sploh če so kateri rezultati visoki

50 – 59 točk – izgorelost je visoka – treba bi

bilo ukrepati

60-75 točk – stopnja izgorelosti je resna –

ukepaj!

Pripravila Fani Pečar

Dela je dovolj

Delo je pomembno, a mora biti uravnoteženo.

Če ga ni, je hudo, če ga je preveč, pa

tudi. Veliko je skrajnosti, so ljudje, ki se nikoli

ne ustavijo, so taki, ki se nikoli ne premaknejo

in ne storijo veliko, da bi imeli delo. Čeprav

so zdaj res težki ali pa vsaj težji časi. A kljub

temu je dela še vedno dovolj. Problem nastane,

če mahaš s svojo diplomo in sprejmeš le

tako delo, ki je tvoji izobrazbi primerno. Na

drugi strani se mi zdi smešno, ker se toliko

tarna o tem, koliko časa bomo mogli delati,

saj poznam več upokojencev, ki bi si še želeli

delati kot takih, ki potem mirno in zadovoljno

živijo z manj prihodka. A lahko pametujem,

a ne, čez 30 let ne bom več.

nec je že dolgo brez službe, ali pa jo sem ter

tja dobi. Ko jo ima, ne vztraja dolgo, ker je

vedno, ampak res vedno, žrtev mobinga.

No, kar zanimivo, da prav on. Mogoče ima

poseben dar, da najde take nadrejene, še bolj

verjetno pa se mi zdi, da pač ne prenese, da

mu nadrejeni pove tudi to, da nečesa ni naredil

dobro. Izgubili smo občutek za zdrave

avtoritete. Preveč govorimo o pravicah, premalo

se zavedamo dolžnosti. Tudi zato vsem

priporočam v branje knjigo Varuh otrokovih

dolžnosti, ki jo je napisal Marko Juhant.

Res je tudi, da imamo nekateri delo, pri katerem

uživamo, drugi delo, ki ga pač opravljajo,

tretji mogoče ob njem trpijo, nekateri so celo

brez. A nič ni večno na tej zemlji in veliko imamo

možnosti, čeprav nas z vseh strani strašijo.

Delo je, možnosti, da najdemo pravega tudi, le

veliko dobre volje in zagnanosti potrebujemo.

Tudi v teh časih, ki jih nekateri slikajo črno,

je možnosti veliko, zato v sem želimo veliko

lepega ob opravljanju svojega dela.

Mateja Feltrin Novljan

15


Božje stvarstvo okrog nas

Intervju: Simon Potnik

Slovenija v presežkih

»Najgloblje in največje čustvo, ki smo ga

zmožni, je doživetje skrivnosti. Edino iz tega

vzklije prava znanost. Komur je to čustvo

tuje, kdor se ne more čuditi in spoštovati, je

duševno že mrtev… Kdor ima svoj obstoj za

nesmiseln, ni samo nesrečnik, marveč je sploh

nesposoben za življenje.« (A. Einstein)

Slučajno sem na internetu prišla na forum,

ki se je začenjal z vprašanjem: Kaj najbolj

občuduješ v naravi Dani odgovori se toliko

razlikujejo med seboj, kot se najbrž razlikujejo

ljudje, ki so jih zapisali. »Raznolikost in

urejenost življenja, ki ga opazujem pod mikroskopom!«

»Večerno in nočno nebo.« »Prizor,

ko ptica hrani majhne ptičke.« »Bananina

drevesa – ker so lepa in ker dajejo banane,

kako jih ne bi imel rad« je samo nekaj izmed

zapisanih odgovorov.

Letošnje poletje je vsaj meni ponudilo

spet ogromno možnosti za občudovanje – od

najmanj stotih nians modre barve morja, do

zelenih preprog travnikov v Prekmurju, pa

prižiganja zvezd, ko smo s skavti prenočevali

na taboru na prostem in jasno tistega majhnega

koščka travnika in gozda in polja ter (nerazumljivo)

ulične svetilke, ki nas je vse tako

zelo spominjala na Narnijo … Slovenija, kljub

temu, da je majhna, nudi toliko lepih kotičkov.

In ker so nam že tako sami po sebi umevni,

jih zlahka tudi pregledamo. Prav zabavno mi

je prebirati knjigo Toma Jeseničnika Slovenija

v presežnikih, kjer je predstavljenih sto naj…

krajev iz Slovenije. Hkrati pa mi sprašuje vest,

koliko sem sposobna res videti, saj sem na

mnogih krajih že bila in nisem opazila tega,

kar je našel avtor. Ste vedeli, da je najbolj

severno naselje v naši državi Budinci Da je

16

najvišja smreka Smergova smreka iz Ribnice

na Pohorju Da so najstarejše ohranjeno

krščansko svetišče Svete Gore nad Bistrico

ob Sotli

Seveda je krajev, ki so vredni ogleda, okrog

nas še veliko več – malo brskanja po internetu

ti odkrije »n« različnih destinacij. Potrebno je

samo iti – čustveni odnos do narave se namreč

lahko oblikuje le v naravi. In jesenski dnevi so

krasen izgovor, da si privoščimo kak sprehod

po naravi.

Skavtinja

Upaj si tvegati, …

dodaj malo drznosti

Simona Potnika sem za intervju dobil med potjo v

Stično, kamor se je peljal skupaj z mladimi s Koroške.

Iz medklicev v ozadju se je dalo razbrati, da je v

avtomobilu živahno. Ampak kdor Simona pozna, ve,

da kaj drugega pri njem niti ni mogoče.

Sam je označil klasično vprašanje o tem, kdo je, za

dolgočasno. In najbrž ima prav saj suha dejstva,

da je rojen 1972 v Radljah ob Dravi, da je obiskoval

srednjo zdravstveno šolo v Mariboru, nato pa

postal bogoslovec in nato duhovnik, da je najprej

kaplanoval v Ravnah na Koroškem, nato bil deset

let župnik v Zrečah, sedaj pa od avgusta dalje

deluje skupaj s Tadejem Legnarjem v pastoralni

enoti Slovenj Gradec, še malo ne postavijo pred

nas v polnosti energičnega, živega, domiselnega,

kritičnega in odprtega človeka kot je Simon.

Duhovnika, ki zna priti mladim blizu – tudi zato, ker

v njegovi navzočnosti ponavadi »šprica« adrenalin in

ker se ves vrže v vsako stvar – pa naj pogovor teče o

nogometu, boksu, knjigah, filmih ali Cerkvi.

Simon, ljudje te poznajo kot aktivnega duhovnika

Kot kaj, kot dolgolasega duhovnika (smeh – za

tiste, ki Simona ne poznate – vsake toliko časa ima

fazo, ko so njegovi lasje ali pa brada ali oboje skupaj

precej zavidljive dolžine.)

Pred kratkim si se preselil v Slovenj Gradec in za seboj

pustil deset let dela v Zrečah…

Saj nisem delal samo v Zrečah, kar nekaj področij,

na katerih sem bil aktiven, mi je kljub selitvi

ostalo. Predvsem pa – nisem bil last Zreč (župnije).

Poslan sem bil, da delam za Kristusa, tako da je

področje ostalo isto. Samo spim drugje in delam z

drugimi ljudmi.

Kar pa se selitve tiče … privajam se na novo

okolje, spoznavam nove ljudi. Živim s tem, da

17


tudi pogrešam - to je

taka zanimiva bolečina,

včasih bolj, drugič

manj prijetna … Učim

se na novo.

Ko smo pri tvojem

delu, kaj tebi v osnovi

pomeni duhovnikovo

delo, kaj je delo

duhovnika

V današnjem času

je delo verjetno isto,

kot je bilo v celotni

zgodovini – samo

specifični vidiki kdaj

pa kdaj bolj pridejo

na površje. Osnovno

delo duhovnika zame

je, da je najprej sam

Kristusov, potem pa za ljudi; kot tak je dan, poslan

ljudem. Oblike pa se potem na različne načine izražajo,

niso več tako temeljne. Zase prepoznavam,

da je to to, kar želim ohraniti.

Koliko se delo po tvoje pokriva s poklicanostjo

človeka V čem se razlikujeta

Jaz sem poleg tega, da sem duhovnik, tudi

župnik. Poklican sem kot duhovnik. Dosti časa sem

se ukvarjal s poklicem župnika in v marsičem se

mi to ni ujemalo, pokrivalo. Šlo je za iskanje lastne

identitete, kar ni nič narobe. Župnik pomeni služiti,

delati na določen način. Temeljno se mi zdi, da živim

poklicanost.

Kaj pa, ko nase moraš sprejeti delo župnika, ki se s

poklicanostjo ne sklada

Saj ne gre ravno za to, da se ne sklada s tem,

ne gre proti osnovni poklicanosti. Dolgo časa sem

se ukvarjal s tem, če morda ne delam česa, kar bi

mi kot župniku ne bilo potrebno … Ampak potem

se znova vračam k osnovni poklicanosti, k viru – k

temu, kdo sem, kakšen je moj karakter … In se

potem iz tega živim služenje, ki je v tem trenutku

zame biti župnik.

18

Simon, kaj pa storiš ko pride do občutka izgorelosti

Tu bi poudaril dve stvari: 1. Izgorelost se mi

pogosto zdi zelo izrabljena fraza. 2. Do nje ne pride,

če opravljaš delo, za katerega si poklican in te veseli.

Seveda pa so potrebni odmiki.

Kot duhovnik imaš to srečo, da je tvoje delo služenje,

da sta poklicanost in potem konkretno delo med

seboj povezana …

Saj tudi tu ni vedno tako (npr. na faksu, ko se mi

je veliko časa zdelo vrženega stran), sem pa to vzel

kot služenje. Danes pa lahko veliko bolj v svobodi

nase sprejemam stvari, ki jih drugače ne bi počel, ki

mi ne ležijo, spadajo pa zraven. Na tak način lahko

delujem v živi Kristusovi Cerkvi.

Kaj pa pri ljudeh, pri katerih se poklicanost in služba

(delo) še veliko bolj ne skladata, ko nekdo dela, kar

ne želi, kar mu ne prinaša zadovoljstva

Pogosto se vidi, da ni vzgoje na področju poklicanosti.

Na primer, otrok ob koncu osnovne šole ne

ve, kaj ga veseli. In ko nato tudi po koncu srednje

šole še kar ne ve, kaj bi rad postal. Vse ostaja samo

na ravni počutja – kaj mi trenutno »paše«. Nima

pa pojma, kaj ustreza njegovemu karakterju, kaj

odgovarja na njegova hrepenenja … In znotraj tega

se odpira problem poklicanosti. Kako naj nekdo živi

poklicanost, če pa še sam sebe ne pozna. Če bi bolj

živeli v miselnosti poklicanosti, bi petletnega otroka

vzgajali v duhu, da bi odkrival svoje talente in bi se

mu že pri 15 letih slikala njegova prihodnost. Ampak

to ovirajo npr. že učitelji, ki to po srcu sploh niso

… V vsakem poklicu najdeš ljudi, za katere vidiš,

da v njem niso srečni, da bi bilo veliko boljše, če bi

opravljali kakšno drugo službo. Sledili so neki drugi

poklicanosti – poklical jih je denar, druge kliče slava

… Bog kliče vsakega človeka, in če bi vsak sledil

temu klicu, ljudje ne bi bili nesrečni. Lahko, da tudi

v tem scenariju pridejo kakšni križi in težave, ki jih

prenašaš, ampak ne moreš pa biti nesrečen.

Torej če začutiš in slediš svoji poklicanosti, potem tudi

delo znotraj le-te z veseljem opravljaš.

Itak. Potrebno ji je slediti. Tudi ko si starejši – ne

moreš se potem spraševati, kaj boš pa zdaj, ko si

star. Ne moreš kar takoj biti »jab'ka«. Drevo počasi

raste, jablana se že prej oblikuje, da bo po petih letih

rodila »jab'ko«. Vse svoje življenje se oblikuje v jablano.

Ne misli: »Najprej bom malo breze, nato bom

smreka, potem naenkrat bom pa »jab'ko« rodila.«

Tako bi se moral tudi človek oblikovati, rasti

v tem duhu. Potem bi tudi sadovi bili bolj samoumevni.

Kaj bi rekel mladim

Najprej bi rekel: Tišina! Utihni. Nato pa: Prisluhni

– kaj te veseli, kaj imaš rad, kaj tebe v tišini srca

veseli, tebe, brez da bi se »afnal«. Da potem, ko si

doživel radost, da to ni nora radost, sebična radost,

da ostane mir.

Potem pa začni čutiti. Bodi živ. Upaj si tvegati,

Bodi nagajiv v življenju. Dodaj malo drznosti, take

zdrave drznosti. Ampak vse znotraj tega osnovnega

čutenja, kaj ti v resnici prinaša veselje in notranji mir.

Pogovarjal se je Samo Pučnik

19


Poklical si me

»To naše življenje –

vredno ga je živeti.«

Poziv in spodbuda generalnega ministra

kapucinov br. Maura Jöhrija v božičnem voščilu

vsem bratom kapucinom po svetu iz leta

2006 ob prvi izvolitvi na to mesto: »Želim vam

povedati, da smo mi bratje večkrat poklicani

tudi preko svojih moči, naših načrtov in želja.

Vendar sem prepričan, da je to naše življenje

vredno živeti tako, kot je.«

Br. Mauro Jöhri je bil rojen v Biviu v švicarskem

kantonu Graubünden na god svetega

Tilna 1947. Redu se je kot novinec pridružil leta

1964, po končanem semenišču v Solothurnu

pa prejel posvečenje leta 1972. Nadaljeval je s

študijem v Fribourgu, Tübingenu in Lucernu.

Doktoriral je z disertacijo o Hansu Ursu von

Balthasarju. V sledečih letih je bil situiran v

samostanu Madonna del Sasso v Locarnu, kjer

je bil aktiven kot učitelj. Poučeval je dogmatično

in fundamentalno teologijo v Churu ter bil

profesor teologije na univerzi v Luganu. Leta

1995 je bil izvoljen na mesto provincialnega

ministra švicarske province. Leta 2006 je postal

prvič generalni minister reda manjših bratov

kapucinov, 27. avgusta letos pa so mu bratje na

84. generalnem kapitlju v Rimu ponovno zaupali

to zahtevno in hvalevredno mesto z veliko

volilno večino za novih šest let.

V članku želimo predstaviti nekatera razmišljanja

generalnega ministra bratov kapucinov.

Njegova glavna želja je biti dober Frančiškov

20

naslednik, zato vidi v svetnikovem življenju dobro

vodilo zase in vse brate kapucine. Zaveda se

tudi, da mu ta služba nalaga veliko odgovornost.

Tako se sprašuje, kaj nosi v sebi človek: ali

samo željo po udobnem življenju ali pa željo

po podarjenem življenju, življenju posvečenem

nekemu cilju in od kod naj bi človek črpal moč

za to. »Kot drevo, ki raste v višine, mora iskati

v globine, da pride do vode in hrane, da lahko

živi naprej. /…/ Za svetega Frančiška je bil božič

posebnega pomena, saj mu je predstavljal največjo

ponižnost – ko se Božji Sin tako poniža,

da postane nemočen človek, dete, ki potrebuje

vsega, kar mu drugi lahko da. Sveti Frančišek

se močno opira na Kristusa in njegove apostole,

ki so poklicani, da mu sledijo v vsem. Ko mu

sledijo vse tja do križa, dosežejo neizmerno

svobodo. Gre za življenje brez varnosti, vendar

tako privlačno.« Kot za svetega Frančiška naj

bi bil tudi za vse kapucine in ljudi sploh živi vir

moči Jezus Kristus, da bi lažje opravljali zadane

jim naloge.

O navzočnosti kapucinov v svetu pravi: »Kapucini

so danes tisti, ki skušajo po svojih močeh

živeti preprosto z zaupano jim nalogo oznanjati

Boga Jezusa Kristusa, so tisti, ki se obračajo k

vsem ljudem, še posebej k najrevnejšim, najbolj

potrebnim pomoči.«

»Tvoje življenje ima smisel takrat, da ga

podariš in delaš za cilj z vsem svojim bitjem.«

»Kako obdržati živ plamen frančiškovske

karizme Iti tja, kamor nihče noče, biti tam, od

koder drugi bežijo. Že od samega začetka je bilo

najznačilnejše za kapucine to, da so se odzivali

na potrebe in spremembe družbe. Živeti »na

fronti« je najmočnejši in najradikalnejši način

življenja iz karizme.«

Zaveda pa se, da lahko vsak človek doživlja

krize v življenju in svojem poslanstvu. Iz tega

ni nihče izvzet, niti nekdo, ki je posvečen Bogu.

Prepričan pa je, da je tudi sam iz vsake krize,

še tako težke, pridobil veliko zase, za svoje

življenje: »Verjamem, da so bile krize najbolj

zdravilne v mojem življenju, tudi tiste najtežje,

najbolj boleče. Ob tem se ti odpre pogled, na

katerega nisi bil pripravljen.« Iz lastne izkušnje

pa ve, da je takrat v veliko pomoč imeti nekoga,

kateremu se lahko popolnoma odpreš: »Povedati

nekomu, kaj sem preživljal, kje sem hodil.

Iz takih trenutkov so izšla najlepša prijateljstva,

polna obojestranskega spoštovanja.«

Življenje je polno odločitev, v poslanstvu

še posebej. Za doseganje ciljev, se moramo na

poti neprestano odločati, kako naprej: »Vsaka

odločitev, ki jo naredim, vsebuje tudi odrekanje.

Če se odločim, da bom menih, si ne morem

ustvariti družine. Ne odrekam se slabi stvari,

ampak dobri. Vendar, za kar sem se odločil,

je zame dobro. Zato se popolnoma posvetim

izbiri, se ne izgubim. Torej je v odpovedi tudi

nekaj osvobajajočega, saj mi pri lastni zavzetosti

omogoča odkrivanje novih dimenzij.«

V svojem razmišljanju se dotakne tudi sekularizacije

(vse večje prevladovanje posvetnega

nad svetim), predvsem v vse manjšem odločanju

mladih za posvečeno življenje, za duhovne

poklice: »Sekularizacija se dotika vsakogar, vendar

ni nujno, da je versko življenje boljše tam,

kjer je več poklicanosti, kot tam, kjer je je manj.

Morali bi analizirati stanje, da bi lahko razumeli,

zakaj je tako.« Razmišlja, da bi morali poiskati

nove načine, kako predstaviti Kristusa. Družina

je v veliki verski krizi: »Vzgoje za vero v družini

skorajda ni več.« Prepričan je, da je rešitev nove

evangelizacije v znanju: »Celo mladi, ki trkajo

na vrata za vstop v samostan, sploh ne znajo več

Božjih zapovedi.«

Vsak človek kdaj podvomi: »Ne moreš reči,

da veruješ, če nisi nikoli bil na robu prepada

nevere. Tudi težko razumeš neverujočega, če

nisi sam doživel te izkušnje. Vera je v bistvu

neprestana bitka. In gorje, če izideš kot zmagovalec

nad Bogom, če se čutiš superiornega, kot

nekdo, ki je vse zaobjel.« Potrebno je spoštovanje,

spoštovanje tistega, ki pravi, da ne more

verovati. Nikogar ne moremo prisiliti v nekaj:

»Lahko le sprejme moje prepričanje ali pa ga

jaz spremljam na njegovi poti – kot angeli, ki

tiho bedijo ob vsakem človeku, ga spoštljivo

spremljajo na njegovih poteh. V bistvu gre za

upanje in zaupanje, da bo Bog, ki nosi odgovornost

za vse, našel način, da se bo vse uredilo.«

Za zaupanje verujoči potrebuje molitev.

Vendar potrebuje tudi molitev dobre pogoje, da

je resnična in dobra. To doseže s tišino. »Tišina

je pomembna za molitev. Ne moreš poslušati

drugega, če še naprej govoriš. Ne moreš prisluhniti

Duhu, če ne prej vstopiš v stanje, v katerem

se vse, misli in skrbi, umirijo, vse se usede na

pravo mesto.«

Prevod in povzetek Lea Bric

21


Dvignite se, otroci Boga

Gospod, moj Bog

22

23


Mozaik

Nasmeh za srečo vseh

»Jaz pa pojdem in zasejem dobro voljo pri

ljudeh ...« oziroma pri otrocih na oratoriju v

Vipavskem Križu! Proti koncu zadnjega meseca

poletnih počitnic, če smo natančnejši od 20.

do 24. avgusta, se je na dvorišču bratov kapucinov

odvijal teden, poln dogodivščin, smeha,

iger, prepevanja, klepeta, molitve in tako dalje,

kajti moje naštevanje bi se lahko zdajle pošteno

zavleklo.

Dvorišče res ni bilo prazno, saj otrok ni

manjkalo – bilo jih je približno 170! Pa tudi

animatorji številčno nismo zaostajali, kje pa;

bilo nas je kar 60, tako da je bilo vzdušje res

enkratno. Letos je bil oratorij prav poseben tudi

zaradi tega, ker je za otroke in najstnike potekal

istočasno, tako pa so imeli vsi tudi obilico priložnosti

za učenje drug od drugega. Mislim, da ni

človeka, ki ne bi poznal letošnjega junaka oratorija,

pogumnega in navihanega Kekca. Vsak dan

posebej nam je bil velik zgled, kako biti dober,

pomagati, govoriti resnico, biti odgovoren, se

opravičiti, poslušati in ubogati, pa tudi kakšno

ušpičiti ... Kadar se je znašel v težavah, je Kekec

molil; za rešitev se je obrnil na Boga. On tudi vse

nas »Kekce« sliši, kadar nam je težko.

Vsak dan je bila posebna dogodivščina, tako

kot pri Kekcu. Skupaj smo se vedno najprej

izročili v Gospodove roke, potem pa še zapeli

himno. Sledil je del Kekčeve zgodbe, ki je bila z

vsakim dnem bolj zanimiva, po njej pa nam je

br. Jožko pripravil zelo lepe kateheze. Nadaljevali

smo z zanimivimi in ustvarjalnimi delavnicami:

izdelovali smo družabne igre, planinske šopke,

majhne beležke, na Mojčini delavnici smo pletli

kitke, tudi peli in kuhali smo. En meni najlepših

časov dneva pa je bila »alabansa«, ko smo vsi

prišli pred Jezusa, pred katerega smo lahko položili

vse, ga slavili s pesmijo in se mu zahvalili.

Kaj je sledilo potem Kaj drugega kot težko

pričakovano kosilo (vse pohvale naši kuharici,

kajti vsi smo se najedli do sitega, nekateri celo

še bolj). Novo pridobljene moči so nam prišle

prav na velikih igrah, a nekaj smo jih prihranili

še za vsakodnevno mašo, pri kateri so se nam

pridružili še naši starši.

Drugi dan, torek, je bil še posebej pustolovski.

Vsaka skupina zase se je odpravila na »pot

preživetja« do Planine nad Ajdovščino. Bili smo

podobni Kekcu, ki se je tistega dne prav tako

odpravil na pot skupaj s svojima sestricama.

Med potjo so nas čakale tudi različne naloge

in preizkušnje: morali smo ciljati kozarčke, se

splaziti mimo pajkove mreže, reševati uganke,

nekateri smo se po blatni kopeli tudi zmočili in

ohladili v bližnji reki Vipavi. Bilo nam je vroče in

včasih nas je pestila tudi žeja, a vsi smo preživeli

in na cilju dan lepo zaključili s sveto mašo.

Pripravili smo tudi dva večera: na enem so

najstniki in animatorji prisluhnili pričevanju in

pesmim animatorke Mete, na četrtkov večer pa

je čisto navdušil domači bend Vozel, po koncertu

katerega smo animatorji in najstniki pripravili

še celonočno čaščenje Najsvetejšega.

Zelo hitro je prišel zadnji dan in v takratni

silni vročini so se nam zelo prilegle vodne igre.

Suh je po vsej verjetnosti ostal le redko kdo, a

tudi najbolj mokri smo se pred kosilom že posušili.

Po njem je bilo nekaj vodenih dejavnosti za

otroke, medtem pa so najstniki malo pospravili

in zatem še izrazili svoje strokovno oratorijsko

mnenje - na refleksiji seveda. Prišli so starši in

skupaj smo imeli še poslednjo oratorijsko mašo,

ki so ji sledile zahvale in skupinsko slikanje.

Biti animator bi bil moj sanjski poklic, saj

preko Njega otrokom lahko veliko dam - in oni

meni, kar dobim potrjeno na vsakem oratoriju,

tudi na letošnjem v Križu. Biti »nasmeh za srečo

vseh« je neprecenljivo. Poskusi, ni težko. Ju, ju,

juhuhu!

Meta Horvat

Peš romanje od Ane do Marije

Od 26. julija, ko goduje sveta Ana, pa do 2.

avgusta, ko se spominjamo Marije Angelske v

Porcjunkuli, se nas je nekaj romarjev odpravilo

na pot, da povežemo oba praznika s krajema,

kjer se posebej spominjamo teh dveh svetih

žena. Romali smo od kapucinskega samostana v

Škofji Loki do kapucinskega samostana v Celju.

Br. Mitja s pomočnikom br. Blažem in duhovno

podporo br. Milana in s. Mojce je bil naš vodja,

organizator, usmerjevalec in usklajevalec... Poleg

omenjenih pobudnikov in organizatorjev romanja,

pa se nas je z različnih vetrov pridružilo

še sedem.

Ker romanje ni navadna pot, turistični izlet

ali pa potovanje, je bilo močno obarvano tudi s

Frančiškovo duhovnostjo. Sestra Mojca je za nas

pripravila premišljevanja, vzeta iz Frančiškove

hvalnice stvarstva. Ob stalnem stiku z naravo

so nam podobe brata vetra, ognja, vode, sestre

zemlje… spregovorile še bolj osebno. Brat Milan

pa je poskrbel za naš vsakdanji Božji kruh

v evharistiji. V različnih cerkvicah ob poti smo

imeli vsak dan sveto mašo.

Romali smo po gozdu, mimo polj, po

cestah, makadamih in gozdnih poteh mimo

travnikov, bredli smo čez potoke, se vzpenjali na

hribe, hribčke in spuščali v doline. Videli smo

ogromno skritih lepot narave in srečali veliko

prijaznih ljudi. Prav zgovorna je dobrota ljudi,

ki se ob srečanju z romarji odprejo. Vedno smo

pri ljudeh dobili vodo, pogosto pa so nas ljudje

presenetili tudi s kakšnimi presenečenji, ki jih

nismo pričakovali. Neka gospa nam je potem,

ko smo pri njej dobili pijačo in smo na njenem

vrtu molili večernice, med našo molitvijo, na

tiho prinesla cel pladenj odlične pite. Spali smo

večinoma v župniščih. Tako smo spoznali župnika

v Komendi, v Motniku in na Taboru. Eno

noč pa smo prespali tudi na kmetiji pri starejšem

kmečkem paru.

Naša pisana druščina romarjev, ki jo je prav

vsak bogatil s svojimi darovi, talenti, posebnostmi,

značajem…, je že po petih dneh prispela v

Celje. Tu smo imeli na razpolago še cel dan, da

smo se nekoliko odpočili in duhovno pripravili

na končni cilj našega romanja, to je porcijunkula.

Na porcijunkulo smo pri darovanju na

oltar prinesli darove našega romanja. Gospod je

24

25


gotovo sprejel naše napore, trud, naše molitve,

naše odnose in vse lepe trenutke, ki nam jih je

pravzaprav sam podaril.

s. Kristina

MINISTRANSKE POČITNICE V OSILNICI

Ko so bile letošnje počitnice najlepše, smo

se na Veliki šmaren štirje ministranti iz župnije

Vipavski Križ: Patrick, Deni, Kevin in Luka

odpravili v Osilnico ob reki Kolpi. Spremljal

nas je naš župnik, brat Vlado Kolenko. V tem

prelepem kraju smo preživeli štiri čudovite dni,

kajti že takoj na začetku se nam je kraj zazdel

čudovit in bili smo polni pričakovanj.

V Osilnico smo prispeli kot zadnji od ministrantskih

skupin, verjetno tudi zato, ker smo se

na poti ustavili še v Koloseju v Ljubljani in si tam

ogledali animirani film. Skupaj nas je bilo 15; še

ministranti iz Ptuja, Ljubljane in Žuženberka.

Nastanili smo se v župnišču, najlepšo noč pa

smo preživeli na prostem v šotoru, ki smo ga postavili

sami, seveda ob pomoči naših animatorjev

(bratov), nekateri pa so to noč prenočili v bivaku.

26

V okviru tabora smo imeli kateheze, kjer smo

se pogovarjali o svetnikih in Bogu. Naš Luka je

bil najbolj aktiven, kajti imel je ogromno vprašanj

o omenjeni temi. Veliko smo se pogovarjali,

družili in spoznavali med seboj.

En dan smo preživeli na raftingu po Kolpi,

kar je bila za vse čudovita in enkratna izkušnja.

Čeprav je bila Kolpa mrzla, smo se vseeno vrgli

vanjo in uživali v kopanju.

Zanimiv je bil tudi večer, oziroma večerja

ob ognju, na katerem smo pekli kruh, meso

in zelenjavo. Pozabili nismo niti na šport, saj

sta bila nogomet in hokej skoraj vsak dan na

urniku. Prav tako pa sta nas vseskozi spremljala

molitev in sveta maša. Mirno lahko zapišem, da

je bil ministrantski tabor prečudovit in kolikor

vem, se tudi ostali udeleženci strinjajo z menoj.

Želim si, da bi tudi v prihodnje imeli ministranti

možnost doživeti nekaj podobnega ali še

boljšega, saj bi se tabora z veseljem udeležil še

enkrat, kajti vsi smo se domov vrnili nekoliko

bogatejši v sebi.

Patrick Krašna

Love = ljubezen na ADAM-u 2012

Nekoč, pred davnimi časi, se je za devetimi

hribi in devetimi dolinami in za neskončno reko

začela lepa tedenska zgodba, ki se ponavlja leto

za letom. Govori o 120 dekletih in fantih, ki so se

udeležili poletnega jezikovnega tabora ADAM,

ki je tudi letos potekal v Domu duhovnosti Benedikt

v Kančevcih.

Priprave na veliko pravljico so se zgodile že v

začetku marca 2012, ko so voditelji izbrali temo.

Ne boste verjeli, ampak tema je pravljična; no,

tudi ljubezenska. Se spomnite zgodbe Lepotica

in zver (The Beauty and the Beast) Prekrasna

zgodba, ki jih je popeljala na pot odkrivanja ožjih

in širših skupnosti, kjer živijo. Prinašala je zavest

o pomembnosti staršev in obljubah, ki jih dajejo

in kaj se zgodi, če jih prelomijo. Prav tako so se

pogovarjali o zaljubljenosti, pa o tem, kako vse

lahko škodijo naši predsodki in seveda, da se je

potrebno potruditi za srečni konec.

Vsak udeleženec se je že za vstop v pravljico

moral potruditi. Po opravljenem preizkusu poguma

in hrabrosti se je lahko podal na čudovito

pot spoznavanja lepe Belle in skrivnostne Zveri

ter njunih pojočih prijateljev.

Ker pa je to poletje bilo v znamenju poletnih

olimpijskih iger v Londonu, smo tudi na

ADAMU tekmovali v različnih panogah. Imeli

smo tekmovalce iz vseh kontinentov sveta, ki

so se na različne načine spopadali. Na prime v

skoku čez kolebnico, v šafetah, slepem iskanju

ježevega nosu, ...

Vsako dopoldne smo se po jutranji molitvi,

telovadbi, zajtrku, igri dneva in katehezi posedli

po učilnicah in pridno sodelovali pri pouku

angleškega jezika. Popoldneve smo si obarvali

z različnimi delavnicami, tradicionalnim pohodom

proti Rotundi, kopalnim popoldnevom v

termah Vivat, obiskal nas je tudi mlado poročeni

par in nam pripovedoval o njuni ljubezenski

zgodbi ter o njunem življenju v dvoje - ker pravljice

živijo tudi v resničnosti.

Večere smo popestrili z družabnimi igrami,

filmskim večerom, obiskal nas je čarovnik, prav

tako pa smo teden zaključili z neponovljivim zaključkom

olimpijskih iger v Kančevcih in dvobojem

med Frančiško in Belim zajčkom, kjer je bilo

prikazanih kar nekaj novih olimpijskih disciplin.

In kot vedno na koncu pravljice poči lonec, je

tudi pravljice ADAMA 2012 bilo za letos konec.

Udeleženci smo se odčarali s skupno zaključno

mašo in se nato po kosilu s starši vrnili

v resničen objem svojih domačih.

In živeli so srečno do konca svojih dni, ali pa

do prihodnjega ADAMA.

Patricija Slakan

27


Pri kapucinih dogaja

Prve zaobljube novincev Marka in Boštjana

V soboto, 1. septembra 2012 je bil za našo

provinco pomemben trenutek, saj sta dva naša

novinca, Marko in Boštjan naredila svoje prve

redovne zaobljube.

Sv. Frančišek je rekel: »Gospod mi je dal

brate!« in to ob novih zaobljubah na poseben

način izkušamo bratje tudi danes.

Marko in Boštjan sta se na zaobljube pripravljala

eno leto v noviciatu v Santarcangelu

v Italiji, kjer sta bila skupaj z brati iz drugih

provinc, vseh skupaj je bilo 7.

br. Štefan Kožuh – generalni vikar

kapucinskega reda

Na 84. generalnem

kapitlju reda manjših

bratov kapucinov

v Rimu je bil

31. 8. 2012 br. Štefan

Kožuh izvoljen za

generalnega vikarja

reda manjših bratov

kapucinov. Generalnega

vikarja so izvolili

izmed generalnih

definitorjev. Genearlni vikar v primeru odsotnosti

ali zadržanosti nadomešča generalnega

ministra.

28

Generalni definitorji pa so svetovalci generalnega

ministra za ves red, dodeljeno pa

jim je področje ene ali več konferenc, v katere

je razdeljen naš red. Že do sedaj je br. Štefan

opravljal funkcijo predsednika konference CE-

COC, kateri skupaj z vzhodno Evropo pripada

tudi Slovenija.

Slovenski bratje kapucini mu čestitamo in

mu želimo veliko blagoslova pri služenju vsemu

redu, ki ga je sprejel!.

br. Matej Nastran

Delovni tabor v Bosni

17. parov rok je od 17. – 28. julija veliko

mahalo. Nismo bili vedno usklajeni, a cilj je

bil jasen – pomagati ljudem v stiski. V nedeljo

so roke nakladale vozila, potrjevala nova spoznanstva.

Po prihodu v Bosno je bilo mahanja

obilo, ne toliko zaradi vročine, kot zaradi

obilice dela. Iz rok v roke so potovale opeke,

dvigovale so težke lopate, samokolnice, žlice

polne malte, si občasno obrisale pot z obraza

in se venomer srečevale z drugimi dobrimi

rokami, ki so dajale ali pa prejemale. Vsi smo

tako prejemali kot dajali! Zakaj je šlo

Med 17. in 28. julijem sem se skupaj z 16

člansko odpravo prostovoljcev Karitasa in

dijakov ter profesorjev Škofijske gimnazije

Vipava nahajal na delovnem taboru v Bosni

in kasneje na oddihu pri naših bratih v Dubrovniku.

Po prihodu v Banja Luko smo pet

dni delali na treh različnih lokacijah v Presnačah,

kjer smo zidali notranje zidove, v samem

mestu najnujnejša pleskarska dela v velikem

stanovanju, glavno gradbišče pa je bilo pol

ure vožnje ven iz mesta, v zaselku Šumari pri

Mišin Kanu, in sicer gradnja stanovanjske

hiše gospodu Josipu in njegovi družini. Dela

sta poleg domačih mojstrov vodila dva naša

primorska zidarja. En večer smo se odpravili v

presnačko župnijsko cerkev, ki stoji na mestu

požgane in porušene med vojno. V župnišču

so policisti ali pa pripadniki srbskih paravojaških

milic takrat brutalno napadli župnika

in sestro usmiljenko, ter ju verjetno še napol

živa, zažgali. Na tem mestu smo se zaustavili

v molitvi. V nedeljo smo obiskali Jajce, pri

župnijski maši so se poslovili od štirih bratov

frančiškanov, ki so prestavljeni v druge samostane,

po maši so slovo podkrepili še z rakijo za

vse, pri darovanju pa smo se čudili nad možakarji,

ki so pobirali miloščino v več hodih z več

vrečkami, na eni je pisalo za mise, za pokojne,

za crkvu, za Gospu, za kruh sv. Ante. Pot nas je

vodila na naše lansko gradbišče, kjer družina

Poplašen z več invalidnimi brati že živi v sicer

nedokončani hiši. Za to družino so dijaki iz

lanske akcije celo leto zbirali denar na ŠGV na

različne načine … z dobrodelnimi koncerti,

Miklavževanjem, postno akcijo… Večino

vsote so izročili tej družini, del pa Josipovi, ki

nima niti priključka vode.

V torek popoldne smo prispeli v Sarajevo,

kjer smo zaradi nogometa pričakovali težave.

Že po radiu smo slišali za pretep v centru

mesta. To je bila novica dneva. Naš kombi

so napadli takoj ob prihodu v mesto, kljub

velikemu napisu Karitas na prednjem steklu

in na majicah. Hvala Bogu ni bilo nič hujšega,

razgreteže smo hitro umirili, vsekakor pa se je

kasneje habit izkazal za bolj prepoznavno znamenje

kot pa znak humanitarne organizacije.

Prespali smo v frančiškanskem bogoslovju

blizu Dobrinje, ki je tudi bilo med vojno opustošeno.

Naslednji dan smo se prek Mostarja

podali v Dubrovnik, k našim bratom Ivanu,

Stanku in Marjanu, kjer smo preživeli nekaj

dni ob morju, šahu, nogometu….

br. Gregor Rehar

1. Evropski kongres FSR in FRAME

Duc in altum, ali po naše odrini na globoko,

je evangelijsko naročilo in tudi geslo 1.

evropskega kongresa FSR in FRAMA, ki je bil

od 9. – 15. julija v francoskem Lisieuxu. In tako

sta tudi slovenska FRAMA in FSR v nedeljo

odrinila. Nismo sicer odrinili na globoko, smo

pa odrinili na dolgo pot proti Franciji.

Po dvajsetih urah vožnje, spoznavanja

obcestnih počivališč (z vsemi klopcami, na

katerih lahko večerjaš ali pa zajtrkuješ), občudovanja

narave in (nenačrtovanega) kratkega

izleta skozi Pariz, smo prispeli v občutno hladnejšo

Normandijo (lahko nam zavidate 18°C

), natančneje v Lisieux. Sprejeli so nas prijazni

Francozi in nam pokazali naša bivališča – za

FSR klasične sobe, za FRAMO klasično frama-

29


ško udobje (spanje na tleh in bujenje ob tušu z

mrzlo vodo (od prvega dne smo sicer že odkrili

toplo vodo, tako da slednje odpade)).

Kongres se je začel s sveto mašo v katedrali

sv. Petra, po večerji pa je sledil tradicionalni

festival (skoraj) vseh narodov. Slovenci še

čakamo na svojih pet minut J.

Torek je bil namenjen podrobnejšemu

spoznavanju bratstev FSRja in FRAME, saj

se je vsako bratstvo predstavilo s kratkim

videom ali PowerPoint predstavitvijo. Tako

smo si lahko ustvarili predstavo, kako živijo

in delujejo ostala evropska bratstva.

V Lisieuxu se je rodila sv. Terezija Deteta

Jezusa, zato je samo mesto zelo povezano s to

svetnico. Tudi mi smo si ogledali nekaj krajev,

kjer je sv. Terezija živela. V torek smo obiskali

baziliko sv. Terezije, kjer smo imeli tudi sv.

mašo. Dan smo zaključili z ogledom muzikla

o sv. Frančišku.

V sredo je bila najprej kratka predstavitev

FRAME in FSRja (no, ta predstavitev je

bila nekoliko daljša). Po predavanju pa smo

se razdelili v manjše skupine v katerih se je

30

debatiralo o različnih temah: FRAMA, navzočnost

v socialnem in političnem življenju,

družina ter formacija. Delo po skupinah se je

nadaljevalo tudi v popoldanskem času in se

zaključilo s plenumom. Večer je bil namenjen

slavljenju in molitvi, ki so ju pripravili framaši

iz Litve in Hrvaške. Posebej se nama je vtisnil

v spomin del molitve, kjer smo vsi skupaj prižgali

svečke in zapeli pesem Res velik si Bog,

ob zaključku programa pa je sledil še blagoslov

vsakega posameznika.

V četrtek smo kar precejšnji del dneva

svoje oči upirali v platno, saj smo bili preko

videokonference povezani z Dunajem, natanč-

neje s kardinalom Schönbornom. Večerni program

je bil podobno kot prejšnji dan posvečen

slavljenju, ki so ga tokrat pripravili domačini

ob pomoči prostovoljcev iz različnih držav.

Za razliko od četrtka (pa tudi ostalih dni),

ko smo večkrat čutili potrebo po gibanju, premikanju

… čemerkoli, kar ne bi bilo sedenje v

veliki dvorani oz. katerikoli dvorani, smo se v

petek odpeljali na izlet. Tudi tokrat sicer ni šlo

brez sedenja, saj je vožnja trajala približno 2

uri, a na koncu nas je le čakal kar dolg pohod

po pesku, blatu in tudi vodi do hribčka/otoka

Mont St. Michel. Popoldne smo preživeli v

odkrivanju strmih uličic ter razgledov pa tudi

ob sv. maši in petih večernicah (v francoščini,

seveda).

V soboto smo se spet razdelili. FRAMA

posebej, FSR posebej in duhovni asistenti

posebej. Pri FRAMI smo se pogovarjali o

sklepih generalnega kapitlja, ki je lani potekal

v Braziliji ter razmišljali, katera sporočila

oz. smernice želimo dati na tem kongresu.

Največ idej je bilo o povezovanju FRAME in

FSRja na lokalni ravni ter povezovanju različnih

nacionalnih bratstev FRAME znotraj

Evrope (izmenjavi idej, gradiv …), zato smo

se na koncu odločili in izbrali obe smernici.

V popoldanskem času je sledila procesija do

rojstne hiše sv. Terezije deteta Jezusovega, med

katero smo eno desetko rožnega venca molili v

slovenščini. Primerno zadnjemu dnevu našega

druženja, je bil večer tokrat zelo sproščeno

obarvan, države smo se namreč predstavile s

svojimi značilnimi plesi in poizkušale zanje

navdušiti in naučiti tudi ostale udeležence.

Sledil je še ogled slik s kongresa, skupna večerna

molitev in za konec že tradicionalna Mi

pensamento eres Tú, Señor (ali po naše – V

mojih mislih si le Ti, Gospod). Seveda se je

31


Novi svetniki

zabava, vsaj med člani FRAME, nadaljevala

še po zaključku uradnega programa, zadnji

večer je pač bilo treba izkoristiti.

Nedeljsko jutro se je začelo zelo delovno,

do osmih je bilo namreč treba pospraviti našo

hišo, ki nam je nudila varno zavetje v prejšnjih

dneh in je na nek način postala tudi naš dom.

Po dokaj poznem zajtrku je sledil še zadnji plenum,

kjer s(m)o udeleženci strnili svoje vtise,

doživetja, spoznanja. Opogumila se je tudi

naša Dorica in v imenu slovenske delegacije

povedala nekaj spodbudnih misli. Sledila je

zaključna sveta maša, ki je potekala v baziliki

sv. Terezije, bila pa je nekaj posebnega, saj je

bila posvečena Luisu in Zelli Martin, staršema

sv. Terezije, ki sta godovala v tistem tednu.

Seveda je bila temu tudi primerno dolga.

Po kosilu se je bilo treba počasi posloviti

od Lisieuxa, vseh starih in novih prijateljev iz

različnih držav ter sesti v dober (in predvsem)

star kombi. In čeprav Nejc Zaplotnik pravi, da

je pot pomembnejša od cilja, je bil po šestindvajsetih

urah vožnje tudi cilj zelo dobrodošel

in zaželjen.

Kaj lahko rečeva ob zaključku tega kongresa

Domov sva prišli polni novih vtisov, lepih

doživetij ter obnovljenih oziroma na novo

stkanih prijateljstev. Resnično sva začutili,

kaj pomeni, da imaš brata oz. sestro v FRAMI

in FSR-ju, pa naj bo to v Sloveniji ali kjerkoli

drugje po Evropi. Spoznali sva, kako dragoceno

je druženje med mladimi in starejšimi in

kako bogatimo drug drugega. In nenazadnje

… se že veseliva naslednjega kongresa, ki bo

v Bosni in Hercegovini.

Zdenka Pišek in Helena Rebek

Oratorij pri sv. Jožefu na Studencih

V zadnjem tednu avgusta je na dvorišču

župnije Sv. Jožefa na Studencih potekal Oratorij

2012, z geslom: »Grem jaz!« Prijavilo se je veliko

studenških otrok, starih od 6 pa do 12 let. Letos

32

se nam je pridružil tudi do sedaj najmlajši član

Oratorija, 4 leta stari Jon – mlajši bratec ene od

prijavljenih punc. Po prijaznosti in pripravljenosti

za sodelovanje ni čisto nič zaostajal za drugimi.

Je bil pa dodatek razlog, da so se animatorji

še bolj potrudili, ko so skrbeli za vsakodnevni

program in varnost.

Na Oratoriju so otroci skozi zabaven in poučen

način spoznali sestro Marijo Dominiko, ki je

bila glavna oseba letošnjega programa. Vsak dan

so animatorji uprizorili del predstave o Mariji

Dominiki, ki je zbujala zanimanje pri otrocih.

Veliko smo se pogovarjali o sloganu »Grem jaz!«.

Kaj to pomeni Grem jaz Grem jaz pospravit

sobo! Grem jaz pogledat, kaj se dogaja! Grem

jaz pomagat sošolcu! Teden je minil v iskanju

različnih načinov, kjer lahko uporabljamo ta

stavek. Pa veliko smo molili.

Imeli smo tudi delavnice, kjer so si lahko

otroci poslikali svojo majico z najljubšim junakom

iz risanke in s tem podpirali ustvarjanje

in 'umetnost'. Veliko smo se igrali in seveda

najboljši del Oratorija: šli smo se kopat na

Mariborski Otok, kjer smo od ranega jutra pa

do popoldneva na polno uživali in na koncu

vsi utrujeni pripešačili nazaj na Studence.

Vtisi so pozitivni, tako kot vsako leto. Očitno

smo bili dobri animatorji, a ne

Maja Budja

Pier Giorgio Frassati

»Sprašuješ me, če sem vesel, kako ne Dokler

mi bo vera dajala moč, bom vedno vesel! Katoličan

ne more drugače, kot da je vesel … Cilj za

katerega smo bili ustvarjeni, nam kaže pot, ki ni

žalostna pot, pa čeprav bi bila posejana z mnogimi

trni; ta pot je sreča tudi v bolečinah.«

V letošnji poslanici mladim, ki nosi naslov

Veselite se v Gospodu, je papež Benedikt XVI.

uporabil zgornje besede blaženega Piera Giorgia

Frassatija, ki jih je ta zapisal svoji sestri.

Že iz zgornjega se lahko razbere, da so ga prijatelji

upravičeno imenovali »eksplozija radosti«.

Janez Pavel II. pa ga je na dan razglasitve za blaženega

20. maja 1990 označil za moža blagrov.

Rodil se je leta 1901 v Torinu v Italiji. Njegova

družina je bila premožna, njegov oče je

bil takrat lastnik časopisa La Stampe, hkrati pa

je opravljal funkcijo senatorja. Osnovno šolo je

obiskoval pri jezuitih in pri njih je tudi dobil za

tiste dni redko dovoljenje, ki mu je omogočilo

dnevno prejemanje obhajila. Iz tistega časa je

kar nekaj zgodb o njegovi dobrodelnosti – tako

je dal fantiču, ki ga prosil, podaril svoje čevlje

ali kako je moral pešačiti domov, ker je denar za

vozovnico za vlak nekomu podaril.

Ob diplomi (študiral je strojništvo) mu je oče

v dar ponudil avto ali primerljivo vsoto denarja.

Pier je izbral denar in s to vsoto starejši ženi, ki

so jo prisilno izselili, plačeval najemnino, invalidu

je priskrbel posteljo ter vzdrževal tri otroke

žalujoče vdove.

Poleg dobrodelnosti se je udejstvoval tudi v

družbenem življenju. Pridružil se je Katoliškemu

študentskemu združenju, politični organizaciji,

ki si je prizadevala za širjenje krščanskega nauka.

Veliko časa je posvetil ustanovitvi katoliškega

dnevnega časopisa Momento, ki je bil osnovan

na socialno - ekonomskih načelih okrožnice

papeža Leona XII,

Rerum Novarum.

Pier Giorgio

je bil postavna in

močna osebnost.

Ljubil je šport,

oboževal pohodništvo,

jahanje,

smučanje in

gorsko plezanje.

Predvsem pa je

bil pristen, kar je

mnoge pritegnilo.

Leta 1922 se

je Pier pridružil Tretjemu, svetnemu redu

dominikancev in si izbral ime Girolamo, po

njegovem junaku, dominikanskemu pridigarju

in reformatorju.

Ob koncu junija 1925 je doživel napad

poliomielitisa (virusno obolenje, ki prizadene

živčni sistem), ki se ga je po mnenju zdravnikov

nalezel pri katerem od bolnikov, ki jih je negoval.

Zdravljenje ni bilo več mogoče, saj je bolezen

že napredovala. Na večer svoje smrti je njegova

skrb veljala bolnim, s paralizirano roko je sčečkal

sporočilo, v katerem naroča prijatelju, naj ne

pozabi prinesti zdravila za Conversia, mladega

moža, ki mu je sicer Pier Giorgio pomagal. Naslednje

jutro, 4. julija 1925, je umrl, star 24 let. Ko

je novica o njegovi smrti zaokrožila po mestu so

ulice napolnili tisoči žalujočih, večina med njimi

prav tistih, ki jim je Pier nesebično pomagal.

Pierovi starši, ki se jim o sinovi dobrodelnosti ni

niti sanjalo, so bili nad množico, ki je zapolnila

njihovo posestvo na dan pogreba, osupli.

Postopek za kanonizacijo so odprli leta

1932 in 20. maja 1990 ga je na trgu Sv. Petra za

blaženega razglasili pokojni papež Janez Pavel

II. Njegove posmrtne ostanke so leta 1981 našli

nedotaknjene ter jih iz družinske grobnice prenesli

v Torinsko katedralo.

Fani Pečar

33


Odločiti se…

Pisma članov molitvene naveze so bila spisana

na zadnjem srečanju v Kančevcih. Svoje

delo so usmerili v pisma in

s tem poskušajo deliti svoje

misli in spodbude vsem, ki

se odločajo. Saj odločitev

sama je lahko težko in

neprecenljivo delo. Takole

pišejo.

Za tiste, ki se odločajo za družino. Svetujem,

da naj veliko molijo in zopet molijo in

naj ponižno sprejmejo tudi nasvete starejših.

Ne nasedajte prehitro tudi lepim govoricam,

tudi, če je prišel »sam svetnik iz nebes«. Verujte

svoji iskrenosti in sebi. Predvsem pa se

posvetujte z Bogom. Prepustite se Božji volji,

saj bo prav v tem prišlo gotovo prav to, kar je

najboljše za vas.

Še za tiste, ki se odločajo za poklice. Izberi

si tisto, kar je dano od Boga, kar delaš z veseljem,

to bo gotovo zate najboljše. To pa bo

prinašalo srečo tebi in vsem, ki so ob tebi. In

tako boš na dobri poti izpolnitve poslanstva.

Jožica iz Ajdovščine

Odločitev za zakon. Vajina ljubezen je tako

vzcvetela in dozorela, da sta se odločila za sveti

zakon. To bo za vaju velika prelomnica, kajti

čaka vaju odgovornost za vajino družino, ki

si jo bosta z ljubeznijo ustvarila. Prišli bodo

otroci, ki se jih bosta veselila in ljubila. Pri

vzgoji otrok bosta morala složno sodelovati.

Razdajati bosta morala duhovno in telesno

hrano, da bodo odrasli v dobre in poštene ljudi.

Vajina skrb je, da bo molitev v vaši družini

na pravem mestu. Želim vama obilo Božjega

blagoslova in sreče v zakonu.

Lojzka iz Ljubljane

Dragi moj prijatelj in prijateljica, starejši ali

še otrok, tvoj čas v Bogu je radost. Izbereš tisto

si, kar sta ti oče in mati z Bogom dala v zibelko.

V življenju, ko

se prebujaš v

raznih življenjskih

situacijah,

te vest gotovo

opozori, prisluhni

ji dobro,

o tem premisli

v katero smer

te vodi pot, da

ne zapraviš si smisla svojega življenja. Odprtih

je več poti, izberi si tisto, kar ti v duši najbolj

leži, pa četudi nastavljene so ti pasti, ker Bog

jih lahko odstrani, če se mu predamo mi.

Sedanja situacija v svetu je pač taka, da

duhovnost peša in se izgublja v nič vrednih

se stvareh. Zato vsak na sebe mora paziti, da

njegova pot pravilna bo, tako, da za sebe in za

druge bi bil luč v temi. Obstaja več duhovnih

poklicev. Duhovnik, redovnik, redovnica, to

za samske je ljudi. Izbereš pa si lahko tudi

laiški stan, da postaneš del Frančiškovega

tretjega reda.

Ko jaz premišljujem svete duhovne poklice,

se mi zdi to večji čudež, če se kdo odloči za

ta korak, kot, da kdo vstane iz invalidskega

vozička.

Boris iz Planine

Kdor se še želi pridružiti Molitveni navezi za dobre družine in duhovne poklice,

naj na Slovensko kapucinsko provinco, Mekinčeva 3, 1119 Ljubljana sporoči:

ime in priimek, če želi prejemati Frančiškovega prijatelja in imeti druge stike z nami,

tudi naslov, telefonsko številko, elektronski naslov.

34

Molitvena naveza

Delavnice molitve in življenja

Da le delo ne ugasne duha

molitve in pobožnosti

V oktobru, ko se še posebej spominjamo sv.

Frančiška in glede na temo pričujoče številke

Frančiškovega prijatelja, bi rada z vami podelila

odlomek iz knjige Naš brat Frančišek, v katerem

br. Ignacio Larrañaga, ustanovitelj Delavnic

molitve in življenja, opisuje, kakšen odnos so

imeli do dela prvi Frančiškovi bratje in tudi sam

Frančišek. Takole piše:

»Življenje brata Egidija je značilen primer,

kako so delovali prvi Frančiškovi bratje. Nekaj

let pozneje najdemo Egidija v Fabrianu, kako

se ukvarja z izdelavo pohištva, pletenjem košar

in drugih pripravkov iz vrbovega šibja. Potem

je svoje blago odnesel na trg in ga prodal, a

kot kupnino ni dobil denarja, ampak hrano in

oblačila zase in za svojega tovariša. S tem delom

je mogel nabaviti oblačila za mnoge brate. Ko je

živel v Rimu je vsako jutro po maši odšel v gozd

in od tam se je vrnil s kupom drv na ramenih,

ki jih je potem prodal na trgu. V času trgatve je

pobiral grozdje in ga je v stiskalnici tlačil z nogami.

Vsako jutro je šel na trg, kjer so najemali

delavce za tisti dan.

Nekega dne je neki lastnik hotel najeti delavce za

pobiranje orehov. Nikogar ni našel, ker so bila drevesa

zelo visoka in posest je bila zelo daleč od mesta.

-Jaz bom šel- je rekel Egidij sam pri sebi – če

mi v zameno z orehi plačaš ceno mojega dela. Ko

je Egidij prišel do posesti, je napravil znamenje

križa in ves dan plezal po velikih drevesih. Kot

plačilo so mu dali toliko orehov, da jih ni mogel

spraviti v vrečo. Slekel je tuniko, zvezal rokave in

kapuco in naredil iz nje veliko torbo. Napolnil

jo je z orehi in odnesel domov. Del orehov pa je

po poti razdeli tudi med uboge.

V času žetve je šel na deželo in paberkoval

klasje. Če mu je kak kmet podaril snop, ga je

zavrnil z besedami: -Nimam kašče, da bi mogel

spraviti žito.

Ko je prišel v kakšno vas ali mesto, je bila

njegova prva skrb vedno ta, da si je našel delo z

dnevnim plačilom. Toda veliko časa je namenil

tudi molitvi. Pri delu je vedno kazal zadovoljstvo

in predano sposobnost.

Drugi bratje so počeli enako in njihov življenjski

slog je bi podoben kakor prva leta. Najdemo

jih, kako se posvečajo skrbi za gobavce. To

je bila ena od najpogostejših, če ne celo najbolj

običajnih zaposlitev. Frančišek jim je dovolil, da

imajo orodja, potrebna za vsako delo.

Prva leta so se bratje ukvarjali z najrazličnejšimi

dejavnostmi, glede na obdobja in kraje: od

studencev so k zaselkom nosili vodo. V gozdovih

so sekali les za obdelavo in za drva. Ukvarjali so

se s pokopi, še posebej v obdobjih epidemij. Izdelovali

so čevlje, pletli košare, polirali pohištvo.

Glede na letni čas so pomagali kmetom pri žetvi,

obiranju sadja, oliv, orehov, in grozdja in kot

mezdo so dobili del pridelka, ki so ga pomagali

pobrat. Pozneje in v drugih pokrajinah so se pomešali

med ribiče in mornarje in so uporabljali

težka vesla in ribiške mreže ali pa so bili sprejeti

v kuhinje fevdalnih gospodov kot kuharji.

Frančišek je globoko spoštoval osebne okoliščine

in sposobnosti. Popolnoma jim je puščal

svobodo glede ur ali načina dela, pri tem pa jih

je spominjal na en sam pogoj: »Da le delo ne

ugasne duha molitve in pobožnosti.«

35


Brat kapucin

Povedali smo že, da niso nikoli sprejemali

denarja, razen če so ga potrebovali za bolnike.

Poleg tega, da so služili gobavcem, so zanje prosili

miloščine, tako da so bili gobavci vzdrževani z

delom bratov. Ko so novi člani vstopili v bratstvo,

se niso osamili iz svojega starega sveta, kateremu

so pripadali, nasprotno, svoj nekdanji poklic so

pojmovali kot normalno področje, kjer morajo

opraviti svoj apostolat. Prvotni ideal manjšega

brata je bil po Frančiškovem pojmovanju ta, da

bi se mogel poklicani, potem ko bi ga preoblikovala

molitev in bratstvo, kot pričevalec za Boga

vrniti tja, od koder je prišel. Toda Frančišek

ni od vseh zahteval teh preizkušenj, ampak je

preučeval zmožnost vsakega od njih, meril je

njegove moči in posameznike vodil k različnim

izbiram glede na osebne sposobnosti.

Ko se je vključeval v svet, da bi oznanjal

evangelij, je izbral ročno delo kot sredstvo za

preživljanje in kot apostolat z osebno navzočnostjo.

Normalno je bilo, da so bratje čez dan

pomagali kmetom pri delu in da so zvečer

oznanjali Božjo besedo na vaškem trgu svojim

delovnim tovarišem in drugim ljudem. Po dva

in dva so hodili po vaseh in po mestih, bosi,

brez konja, brez denarja ali hrane, brez varstva

ali stalnega bivališča.

Ko je nastopila noč, so se umaknili h kakšni

osamljeni cerkvici, bivališču gobavcev ali

drugemu naključnemu bivališču, da bi nekaj ur

namenili Gospodu in da bi se spočili. Ob kakšni

priložnosti so zaprosili za gostoljubje v samostanih,

čeprav so praviloma našli zatočišče pod

stebrišči cerkva ali javnih stavb, v zapuščenih

kočah, v jamah in pri javnih pečeh … tam so si

postlali z malo slame in se ulegli na tla. Naslednji

dan so zelo hitro odšli do najbližje cerkve, da bi

mogli začeti dan dela in apostolata.«

Odlomek je iz knjige Naš brat Frančišek, Ignacio

Larrañaga, Slovenska kapucinska provinca, Ljubljana

2009. Več o DMŽ na dmz.rkc.si

Pripravila Breda Bider

36

Brat Kevin

nikogar ne zavrne

Ob sredah dopoldne brat Kevin Crowley

iz kapucinskega samostana v Bow Street Dublinu

razdeli med 1300 in 1400 paketov hrane,

ter vsak dan ob treh postreže z okrog 700

obroki. Potrebni prihajajo iz precej različnih

okolij in vseh koncev države. Kapucinski

center je nastal na pobudo brata Kevina kot

odgovor bratov kapucinov na stiske ljudi, ki

so trkali na samostanska vrata, iskali pomoč

v hrani ali se stisnili okrog grelnikov v ozadju

cerkve.

Ko se je leta 2000 vrnil iz podeželja nazaj

v Dublin, je brat znova poprijel za delo z brati

in sestrami v stiski. Opisal je nove revne – to

so tisti, ki so že izgubili delo in tiste, ki so tik

pred tem, da ga bodo. »Danes zjutraj sem imel

že ob šestih zjutraj obiskovalca na vratih. Živi

kar daleč proč. Na pot k nam se je odpravil

tako zgodaj, ker je želel preskrbeti hrano za

svoje otroke, preden le ti gredo v šolo. Ko so

otroci odšli v šolo, je njega samega čakala pot

v bolnišnico, je namreč dializni bolnik. Tako

sedaj storijo stvari!«.

Dodal je, da v zadnjih letih je doživlja

hud porast revščine na pragu njihovega

centra v severnem delu mesta. Hrana, ki jo

dajejo lačnim, je dana ljudem iz vseh pokrajin

in ljudem različnih življenjskih poti. To

niso več samo brezdomci, ki bi potrebovali

ali samo izkoriščali tak način ljubezni do

bližnjega.

»Če srečaš koga, ki je v težavah, mu lahko

svetuješ, da pride na Bow Street in potrudili

se bomo, da mu pomagamo ven iz njih. Dali

jim bomo hrano, oprali si bodo lahko oblačila,

na voljo so jim vse vrste medicinske pomoči,

tudi pediker in optik. Z njimi bo govoril tudi

socialni delavec«, brez ovinkarjenja vabi dobrodelni

brat. »Skušamo pomagati čim več

ljudem, kolikor je le mogoče. Nudimo zajtrk

in popoldansko večerjo. Hrana je dobra in je

prilagojena, da po okusu zadovolji čim več

ljudi.«

Njegovo zlato pravilo je, da obiskovalcev

ničesar ne sprašuje in sprejme vsakogar in

rešuje njegovo stisko z največjim spoštovanjem

in dostojanstvom, kolikor je le mogoče.

Za božič 2006 so razdelili 400 paketov hrane.

A sedaj dnevno skrbijo za približno trikrat

več ljudi.

Brat razloži, da nekdanji srednji razred

sedaj živi pod pragom revščine in potrebuje

pomoč ustanov, kot jo vodi sam.

Leta 2009 je brat Kevin Crowley prejel častno

članstvo Kraljeve družbe Dublin (RDS)

za njegov prispevek in zavzetost za lajšanje

stiske, ki so jo utrpeli brezdomci. Center je

postal jedro za revne v Dublinu, in za tiste, ki

se znajdejo v težavah v teh časih recesije. Jedro,

ki seva iz skromnih začetkov leta 1970. Zdaj je

bistven del življenja ljudi na ulicah v Dublinu

in izven njega. Zagotavlja podporni sistem za

izobčene in obrobne v mestu.

Brata Kevina lahko dnevno srečate zunaj

na ulici Friary Bow, ko klepeta in se smehlja

s tistimi, ki so žal v stiski. V kapucinskem

dnevnem centru ni bil nikoli nihče zavrnjen.

Zaradi tega se ljudje množično zgrinjajo k

njegovim vratom. Centru pomaga mnogo

prostovoljcev. »Tako kot se je zaradi recesije

povečalo število tistih, ki našo pomoč potrebujejo,

se je povečalo tudi število tistih,

ki so se prostovoljno odločili za delo tukaj!

Bili smo priče velikega duha velikodušnosti.

Imamo mladeniča iz Falcarragha, ki se je

prostovoljno javil, da nam v tem trenutku

pomaga, »je dejal.

Poslanstvo centra Bow Street se glasi:

»Po navdihu svetega Frančiška Asiškega v

kapucinskem dnevnem Centru izrekamo

dobrodošlico ljudem, ki potrebujejo pomoč

v hrani, ki nimajo doma ali pa so socialno

izključeni. V spoštovanju njihovega dostojanstva

nudimo skrbno in celovito pastoralno

oskrbo, ki je brez obsojanja in prilagojena

njihovim potrebam.«

Brat Kevin je za svoje delo prejel že več

priznanj, med zadnjimi je priznanje irske

podružnice čilskega vinarja »Santa Rita«, ki

mu je podelila priznanje »Santa Rita 120« za

njegovo služenje bližnjim v stiski. Ob tem je

prejel tudi 10.000 dolarjev za delo centra, in

potovanje v Čile.

Po internetnem viru prevedel br. Gregor Rehar

37


38

Džakarta, Indonezija

Br. Samuel Ontón Sidin, brat kapucin, je

prejel nagrado, oziroma kar najvišje priznanje

na področju ohranjanja okolja in varstva narave.

Domačinom Džkrate je razvil programe

za pogozdovanje in obnovo, predvsem na

predelu Kabu Ray, kjer začenjajo s sajenjem

visokih dreves.

Brat Sidin je prejel nagrado 4. junija, po

dolgih letih trdega dela. To nagrado mu je

podelil sam predsednik Susila Bambanga

Yudhoyone, v predsedniški palači v Džakarti.

To priznanje je še posebej podkrepilo praznik

5. junija, ko ves svet praznuje svetovni dan

okolja.

Indonezija, kot država v razvoju, se je

preveč osredotočala samo na gospodarski

napredek. Vedno bolj pa se začenja odpirati

občutljivo vprašanje ekologije. Ta nagrada

prinaša bratu Samuelu novih moči in izzivov,

sami državi pa možnost preživetja narave. V

tamkajšnjem okolju je brat Samuel osnoval

»molitveni center«. Katoličani ga uporabljajo,

do slavijo Boga predvsem na gospodov dan.

Center ima podobo hiše, ki je kot ladja. Notranjost

tega centra je iz naravnih materialov.

S tem brat Samuel spodbuja čut za lepoto,

naravno in s tem tudi za sveto. Predvsem

pa skuša domačinom na preprost in pristen

frančiškovski način krepiti krščansko vero. S

številnimi pobudami, ki jih brat Samuel izvaja

od leta 2000, spreminja okolje na 90 hektarjih

površin, v gorah Benuah, bolj znano pod imenom

Monte Tunggal. Območje je bilo uničeno

od požiga. V tem območju brat Samuel zasaja

drevesa avtohtonih, zelo redkih in ogroženih

vrst. Hkrati pa s tem ustvarja naravni prostor

za bivanje ptic.

Kenija

Iz kapucinskega sveta

»Ne verjamem,

da je to

versko vprašanje,

ampak

odziv vlade

v Nairobiju«,

je dejal škof

Paul Darmanin,

brat kapucin

v Garissi

v Keniji,

ko so 1. junija

odjeknile eksplozije

ročnih

granat v

dveh cerkvah. Takole škof Paul opisuje.

Oborožen moški, verjetno somalijski islamski

Shabaab, je napadel dve cerkvi: »1. julija, približno

ob 10.30h po lokalnem času, so vrgli na

cerkev Marije tolažnice dve ročnih granati, ki

sta eksplodirali pred cerkvijo, kar je povzročilo

veliko gmotno škodo in rahlo ranilo ljudi, ki so

prihajali v cerkev. V drugi cerkvi, pa je napadalec

ravno tako odvrgel ročne granate, tokrat

v cerkvi. Ta napad pa je bil bolj smrtonosen.

Umrla sta dva vojaka, ki sta stražila cerkev

in pa najmanj 16 ljudi, ki so bili pri obredu,

več jih je bilo pa hudo ranjenih.« Škof meni,

da je tega kriva politika. Poleg tega je lokalno

prebivalstvo skoraj v celoti muslimansko,

kristjani so Kenijci iz drugih delov države, ki

so obravnavani kot tujci, pa čeprav so del domačega

prebivalstva. Škof Paul Darmanin, to

sporočilo pošilja v svet s prošnjo in povabilom

k molitvi za mir v tej državi.

Papua Nova Gvineja

Cerkev v Papui Novi Gvineji je potrebna

»nove evangelizacije«.Veliko škofij v Papui je

nastalo v času evangeliziranja. Prebivalstvu

se je povečalo dostojanstvo in izobrazba. Škof

Joseph Reichert, brat kapucin, ugotavlja, da

je sedanje novo, družbeno in kulturno življenje,

zmanjšalo prenos vere. Zato je potrebno

poiskati načine, kako bi evangelij nagovoril

otroke, mlade in družine. V tem času političnih,

kulturnih, socialnih in verskih sprememb,

je treba ponovno odkriti poslanstvo Cerkve.

Cerkev je postavljena pred številne izzive,

zlasti v odnosu do mladih. Eden od ključnih

področij te misijonske Cerkve je izobraževanje.

Škof Joseph ugotavlja, da so cerkvene šole

med najboljšimi v državi. A za živost Cerkve

so potrebni poklici, pravi škof, brat kapucin.

Cerkev v Papui potrebuje novih poklicev,

predvsem pa potrebuje misijonarje, ki sadijo

seme vere v to rodovitno zemljo v Papui.

Zbral in prevedel br. Jožko Smukavec

39


Knjiga

Film

Ob ve sti la

Pater Elija

Michael D. O'Brien

Stato mu je skočil v besedo: »Predsednik

se človeštvu prikazuje kot utelešenje vsega dobrega,

Vse temelji na tej podobi. Čeprav vemo,

da ima še drugo plat, moramo izkoristiti čas,

ko ga ima javnost za neskončno dobrega. Zdaj

mu morate povedati resnico. Čez leto ali dve

bo prepozno. Izguba človeških duš bo dosegla

katastrofalne razsežnosti.«

»Izguba ene same duše je katastrofalna.« je

rekel papež. »Za veliko odgovornost gre, pater.

Ne pričakujem poslušnosti. Prosim te zanjo.

Bi bil predsedniku pripravljen prenesti moje

sporočilo«

Elija je omahoval. Pravico je imel zavrniti.

Naslednji dan bi se vrnil v Izrael in se zaprl v

karmel, kjer bi molil za ogrožene duše, za spreobrnjenje

lažnega gospodarja sveta, za papeža.

Da, vse življenje vi se spraševal, kaj bi se zgodilo,

če bi nalogo sprejel.

»Prosim te, da ga rešiš, dokler je še čas.«

»Da šel bom,« je s pridušenim glasom odgovoril

Elija.

Tako beremo v začetku katoliškega trilerja

Pater Elija, ki nosi podnaslov Apokalipsa. Karmeličanski

menih pater Elija (David Shafer)

– spreobrnjeni Jud, ki je preživel varšavski geto

in sedaj živi v samostanu v Izraelu, se na papeževo

prošnjo po tej odločitvi odpravi v kroge

najbolj vplivnega človeka na svetu, ki za nekatere

predstavlja Antikrista, da bi ga prepričal,

naj reši svojo dušo. Za razliko od diplomatov

se k njemu odpravi misijonar, ki na svoji poti

odkriva številne vzvode svetovnega vladanja,

hkrati pa razstira tudi boje znotraj Vatikana

40

in seveda tiste notranje boje, ki se odvijajo v

vsakem človeku. Poleg kriminalnega zapleta

knjiga vsebuje tudi kar nekaj razmišljanj, ki

pred nas postavljajo Elijeva (katoliška) razmišljanja

o svetu, teologiji, različnih življenjskih

vprašanjih … Na platnicah beremo, da se ob

zaključku izredno napetega dogajanja bralec

zave, da je njegov notranji svet postal svetlejši

in da je ob branju dobil odgovore na najpomembnejša

vprašanja našega časa.

Pater Elija: Apokalipsa je prvi in največkrat

prevedeni roman v zbirki Michaela D.

O'Briena in že več let absolutni hit katoliškega

leposlovja. Knjiga je del opusa z naslovom

Otroci poslednjih dni.

Avtor je sodobni kanadski pisatelj, esejist

in slikar (z redkimi izjemami naslovnice

njegovih knjig krasijo njegove slike in risbe).

Rojen je bil v Ottawi, danes pa z ženo in šestimi

otroki živi v Combermeru.. Po izobrazbi

je samouk, njegova dela (tako leposlovna kot

slikarska) pa so znana in priljubljena. Romani

so prevedeni v različne svetovne jezike, s pričujočo

knjigo tudi v slovenskega.

Knjigo je izdala založba Emanuel,

Ljubljana 2012.

Ted (2012)

Si predstavljate, da vaša najljubša plišasta

igračka iz otroštva kar naenkrat oživi Kot

otroku bi vam to prav gotovo bilo všeč, kot

odraslemu pa malo manj. Tako nekako se

zgodi tudi glavnemu »človeškemu« junaku

filma Ted. John Bennet je osamljeni otrok, ki

nima prave družbe. Za božič dobi za darilo,

plišastega medvedka Teda, ki čudežno oživi in

prisežeta si, da bosta za zmeraj ostala najboljša

prijatelja. Ko oba odrasteta, sta še vedno neločljiva,

kar pa ne ugaja Johnovemu dekletu

Lori. Johnovo druženje s Tedom, ki v tem času

postane nič kaj vzoren medvedek –negativno

vpliva na njuno zvezo in na celotno Johnovo

življenje. Tako mora Ted poiskati svoje stanovanje.

A kaj ko se pri medvedku odvijajo nepozabni

žuri, ki Johna ponovno vlečejo vstran od

svoje punce k plišasti igrački. Zgodba je sicer

posrečena, smešna in tudi poučna – a prav

tako premore (pre)več sočne govorice in (pre)

več nazornih prizorov golote in nasilja. Misleč,

da je film namenjen otrokom se mnogo staršev

s svojimi otroki odpravi v kinodvorane, tam

pa doživijo šok. Zato je še kako pomembno,

da se je pred ogledom vsakega filma o njem

potrebno vsaj malo poučiti.

Matjaž Kosi

Kančevci

5. - 7. oktober: Svetopisemske duhovne vaje.

Vodi: dr. Maksimiljan Matjaž

12. - 14. oktober: Seminar za zakonske pare z

varstvom za otroke. Vodi: s. Veronka Verbič

13. oktober: Delavnice molitve in življenja –

srečanje za vztrajnost

14. - 21. oktober: Teden zdravilnega posta.

Vodita: Ruth Müller-Wick in br. Miha

Sekolovnik

21. - 28. oktober: Teden zdravilnega posta.

Vodita: Ruth Müller-Wick in br. Miha

Sekolovnik

2. - 4. november: Duhovne vaje za Frančiškov

svetni red

3. november: Delavnice molitve in življenja –

srečanje za vztrajnost

9. - 11. november: Svetopisemske figure.

Vodita: Janja Lajevec in br. Primož Kovač

16. - 18. november: Pevski konec tedna. Vodijo:

bratje kapucini s sodelavci

23. – 25. november: Narodni kapitelj FSR

30. november -2. december: Duhovne vaje z

očeti vere. Vodi: br. Miran Špelič

1. december: Delavnice molitve in življenja –

srečanje za vztrajnost

29. december - 1. januar 2013: Duhovna

obnova s silvestrovanjem za družine

Podaj MI Roko

Podaj mi roko Maribor – Frančiškani, 24. 10.

2012 ob 19.30h.

Podaj MI Roko Ptuj – Klošter, 27. 10. 2012.

začetek ob 17h, zaključek v Proštiji ob 19h

Podaj MI Roko Ljubljana – Sveti Peter, 25. 10.

2012 ob 19h

Podaj MI Roko Vipavski Križ – petek, 26. 10.

20012 ob 19h za mlade in sobota, 27. 10. 2012

od 15h naprej, ob 18h sveta maša.

Vse dogajanje najdete tudi na: www.kapucini.si

41


Priprava na olimpijske igre

Ali veš ...

Ujeto v objektiv

Ste vedeli, da …

l je bil Američan James Connolly prvi prvak modernih

olimpijski iger

l Prve olimpijske igre moderne dobe so potekale v Atenah

leta 1896, in to po 1503 letih po tem, ko je rimski cesar

Teodizij leta 393 prepovedal antične igre. V Atenah se je

iger udeležilo okrog 300 športnikov iz štirinajstih držav.

V devetih športih so si razdelili 43 kompletov medalj.

Prvo medaljo na igrah moderne dobe je 6. aprila 1896

v troskoku osvojil Američan James Connolly, s čimer je

postal nekakšen naslednik Grka Koroibosa, ki je leta 776

pr Kr. osvojil prvo medaljo na antičnih igrah. Na prvih

igrah so zmagovalci prejeli oljčno vejico in medaljo iz

srebra, drugo uvrščeni tekmovalci pa bakreno medaljo.

Tretje mesto takrat še ni bilo nagrajeno.

l je bilo na prvih modernih OI v Atenah 1896 devet panog

– rokoborba, atletika, kolesarstvo, plavanje, dvigovanje

uteži, tenis, sabljanje, gimnastika in strelstvo. Na letošnjih

OI je bilo 26 športnih panog. Da je športna panoga

priznana za olimpijsko, se morajo z njo ukvarjati moški

na štirih kontinentih in v 75 državah, ženske pa na treh

kontinentih in v 40 državah. Športi povezani z motorji

na OI niso dovoljeni.

l je mesto London letos gostilo olimpijske igre že tretjič

v zgodovini Pred letošnjim letom so bile OI v Londonu

tudi leta 1908 in 1948.

l je od letos plavalec Michael Phelps z 21 medaljami na

vrhu lestvice najboljših olimpijcev

Na OI je Američan v letih 2004, 2008 in 2012 osvojil 17

zlatih medalj, ob tem pa še po dve srebrni in bronasti. S

tem je prehitel nekdanjo sovjetsko telovadko Lariso Latinino,

ki je držala rekord z 18 medaljami, ki jih je osvojila

med leti 1956 in 1964 (9 zlatih, 5 srebrnih, 4 bronaste).

l je Velika Britanija prva gostila para olimpijsko tekmovanje

Bilo je organizirano leta 1948, vzporedno z olimpijskimi

igrami (od tega tudi ime paralelne olimpijske

igre), tekmovali pa so vojaki, ranjeni v drugi svetovni

vojni. Tekmovanje se je imenovalo Stoke Mandeville

Games. Prva prava para olimpijada pa je bila prirejena

leta 1960 v Rimu.

l je le eden olimpijski zmagovalec prejel Nobelovo nagrado

To je bil Anglež baron Philip Noel-Baker, ki je osvojil

srebrno medaljo v teku na 1500 metrov leta 1920 na OI v

Antwerpnu. Leta 1959 je dobil Nobelovo nagrado za mir.

l se letošnje OI lahko pohvalijo s tem, da so v vseh ekipah

bile tudi ženske predstavnice.

Meee, meee, tako lepo smo pisaneee…

Veliki gradbinci so propadli,

pred menoj je prihodnost

Iz majhnega raste veliko

Samo do konca se pogovorimo in bo vse ok…

Frama – različna in pisana druščina

IZGUBLJENA OVCA

Najmočnejši in najpogumnejši smo

Avtomatski

sprejem

na likovno

akademijo

Če ne boste

kakor otroci…

Smeh je lepši,

če se smejiš s prijatelji

42

DOBER BOJ SEM DOBOJEVAL …


Danes zahtevaš tudi od mene,

naj poiščem vse tiste,

ki ne zmorejo več,

ker ni nikogar, ki bi jih privedel

do srečanja z rešitvijo,

nikogar, ki bi jih vzel na svoje rame,

dokler ne pride do srečanja,

ki jim bo prineslo veselje.

Njihova rešitev je nadvse blizu

in ti zahtevaš od mene samo to,

da mi je na kratkem koščku poti

pri srcu njihova usoda.

Iz molitve Ozdravljajoča kopel

More magazines by this user
Similar magazines