PDF formatu (2.9 Mb) - Kapucini

Dobrota 

2/2010

Uvodnik 

Gospod, rad bi, da bi ti bil 

pripravljen biti zame kamnosek, 

da bi odločno položil svoje roke 

na brezobličen izgled mojega življenja. 

Šele takrat bom lahko postal 

koristen kamen 

za stavbo Božjega kraljestva. 

Dobrota 

Dobrota je skrita vsepovsod, 

a malo kdo jo čuti, 

mnogo jih hrepeni po njej, 

a le malo kateri jo rad ponudi. 

Že stisk roke sosedu lahko veliko pomeni, 

a vprašanje je, kaj želiš z njim doseči 

Nekomu daš dobroto, sam čutiš zahvalo, 

četudi ni izrečena, je lahko nova pot, 

da to storiš še mnogim. 

Polepša nam življenje. 

Mi sami z njo obogatimo. 

Osrečimo pa druge. 

»Na neki jasi se je Frančišek ustavil in 

pogledal v nebo. Sedaj so zvezde mrgolele v 

strnjenih skupinah. Zdelo se je, kakor da tudi 

one živijo. Noč je bila čudovito jasna in mila. 

Frančišek je globoko dihal in ugotavljal, da 

gozd zelo diši. Vse to nevidno življenje, drhteče 

in globoko okoli njega, ni bilo kakšna temna 

zastrašujoča sila. V njegovih očeh je izgubljalo 

svoj naravni značaj in motnino. Postalo je luč. 

Izvor vseh stvari. Potem ko je lahkotno stopal 

dalje, je začel peti. Božja milina ga je prevzela. 

Velika in močna milina Boga. 

Ti sam si dober. Ti si Dobro, vse Dobro. Ti 

si naša velika milina. Ti si naše večno življenje, 

veliki in čudoviti Gospod«, je ponavljal. 

Prepeval je v improviziranih melodijah…« 

Tako je zmogel sv. Frančišek, ki se je z 

Dobroto poistovetil tako, da je njegovo življe- 

nje bila ena sama dobrota, do bratov, pa tudi 

tistih, ki jih ni poznal. »Vse hočem pripeljati 

v nebesa«, je dejal, ko je izprosil porciunkulski 

odpustek. Vsi ljudje so vredni, da se zlijejo z 

neskončno Dobroto, ki je Bog sam. 

Tudi mi čutimo, da je dobrota tista, ki nas 

počlovečuje in daje smisel našim naporom in 

trudom. Ko srečamo dobrega človeka, smo 

radi z njim, ob njem čutimo moč in Božjo 

milino. Po njem deluje Gospod. 

In včasih si tudi mi zamišljamo, kako bi 

bilo na svetu lepo, če bi mu vladala dobrota, 

iskrenost, ljubezen. Nič več strahu, nezaupanja, 

zahrbtnosti, prevar. Človek bi lahko zaupal 

vsem in bil res dober. V svoji notranjosti 

moramo imeti pred očmi stavek: »Kaj bi na 

tvojem mestu storil Kristus«. Gre, kajne Ko 

si ta stavek izgovorimo že zjutraj, čez dan in 

tudi zvečer, ko poskušamo odpustiti in skleniti, 

da se bomo trudili za dobro. 

Gospod, ki je najvišja in sama Dobrota naj 

nam pomaga. Pred nami je cela vrsta priložnosti, 

da se po naših ustih, rokah in dejanjih 

razširja dobrota. 

br. Vlado Kolenko 

Frančiškov prijatelj • XXI/2 (176) • 2010 

Izhaja štirikrat na leto med šolskim letom • izdajajo bratje kapucini ter asiški romarji• urednik: br. Vlado Kolenkouredniški 

sodelavci: Jana Podjavoršek, Fani Pečar, br. Jože Smukavec • naslov uredništva: Frančiškov prijatelj, Mekinčeva 3, 1119 

Ljubljana • elektronska pošta: franciskov.prijatelj@rkc.si • revija se vzdržuje s prostovoljnimi prispevki. 

Grafična priprava: Salve, d.o.o., Ljubljana • tisk: Littera picta d.o.o., Ljubljana 

2 3

Ob izviru 

Največje dobro 

Prepuščam se tvoji dobroti, Gospod, zaupam se ji. 

Darujem ji svoje življenje, svoje moči, svoje sposobnosti; 

prav tako pa tudi svoje neuspehe, svoje polomije, svoje slabosti in svoje grehe. 

Vem, da me ljubiš in da vse rad vzameš nase. 

Vem, da si zame dal svoje življenje in tudi danes hočeš, da živim s tvojim, novim življenjem. 

Jezus, ti si največje dobro. Hvala ti! 

Znane so Frančiškove molitve, v katerih 

kliče in opisuje Boga kot največje dobro, kot 

dobroto, kot edinstveno dobro. Prav razkošno 

darežljiv je, kadar je treba Boga prikazati kot 

enkratnega in dobrega Očeta. V tem hoče 

biti Frančišek zgled in izziv svojim bratom, 

pa tudi nam danes. 

Veren človek ima pogosto svoje preizkušnje 

in težave. Ni zmeraj lahko iz globine 

srca verovati, da Bog ne neha biti dober z 

nami. So težave, ko pridemo v skušnjavo in 

mislimo, da nas je Bog pozabil, da mu ni do 

nas, da ni dobri Oče zmeraj in povsod, če 

dopušča take preizkušnje in križe. Včasih 

celo pomislimo, da je Bog okruten, neobčutljiv 

in daleč. Vse to so duhovna stanja, ki 

se ponavljajo in otežujejo iskreno in vdano 

molitev. 

Za molitev je potrebno srce, ki v sebi ne 

nosi grenkobe, srce, ki odpušča. Večkrat se 

zdi, da »Bogu ne odpustimo«, kakor da je 

veliko tega, kar mu zavestno ali podzavestno 

očitamo ter ga krivimo za marsikaj. Zato tudi 

ne znamo moliti. Predanost srca je za iskreno 

in plodno molitev bistvena. 

Mislim, da nam je Frančišek tudi tu lahko 

učitelj. Šel je skozi večkratne preizkušnje, a je 

vendar ohranil čisto srce. Svoji veri in ljubezni 

je dajal duška z izrazi v molitvi, ki pričajo, da 

je Boga spoznaval kot čisto dobroto. Ne le da 

Boga ni krivil za nobeno reč, ampak je v njem 

nenehoma odkrival izvor vsega dobrega in 

sreče. Bog je čista dobrota. 

Stoj pred seboj in stoj pred Bogom. Najdi 

trenutek spokojnosti in začni počasi odpirati 

svoje srce v molitvenem razpoloženju. 

4 5

Gospod, rad bi ti povedal vse, kar me boli. 

Toliko je tega, kar občutim kot križ in kot trpljenje. 

Včasih se mi zdi, da me preveč preizkušaš, 

in da se ne meniš za mojo moč in šibkost. Gospod, 

zakaj se prav meni vse to dogaja Zakaj 

me že enkrat ne rešiš zla in greha, preizkušenj 

in slabosti Zakaj me postavljaš v take življenjske 

položaje, v katerih moram grešiti, moram 

čutiti sovraštvo in odpor, v katerih srca ne morem 

odpreti ljubezni Zakaj, Gospod, si moje 

telo obiskal s križem, boleznijo in šibkostjo, da 

ne morem najti miru in počitka Gospod, zakaj 

si dopustil, da sem storil neumnost, za katero še 

danes plačujem, ki se je tudi danes sramujem 

Gospod, ti bi lahko vse to preprečil. Vsemogočen 

si, vse veš, vse vidiš in vse si predvidel. 

Zakaj nisi tega storil Pustil si me trpeti, pustil, 

da počnem neumnosti, pustil, da grešim. Komu 

to koristi Zakaj vse to 

Tu sem, Gospod, pred seboj in pred teboj. 

Pogled nate, pogled na razpelo, pogled na sv. 

evharistijo - kruh življenja, pogled na tvoje 

prebodeno Srce mi govori, da si dober, da si 

ljubezen. Branje evangelija me prepričuje, da 

si vse, kar si storil, storil dobro, in da si dobrota 

sama. Evangelij me opozarja, da v tebi ni zla 

in hudobije, da je v tebi čista dobrota. Smem 

to verjeti tudi zase Ali ni to v prevelikem neskladju 

s stvarnostjo 

Hočem verovati, Gospod. Kajti sicer ne 

morem obstati in mi ni živeti. Hočem verovati, 

da si dober zmeraj, ker si živ, in ker si vstal od 

mrtvih, da bi mi mogel biti blizu tudi danes. 

Hočem verovati, da si dal svoje življenje, da 

bi jaz živel. Rad bi živel s tvojim življenjem, 

ki ga vsak dan sprejemam kot dar. Verujem, 

da je življenje, ki ga živim, preprosto dar tvoje 

dobrote, in da je prav tisto in táko, kakor si mi 

ga namenil. Verujem, da veš zakaj, Gospod. 

Verujem, Gospod, da je dobro, kar ti hočeš, 

in da je za moje življenje dobro tisto, kar si mi 

v svojem odrešenjskem načrtu določil. Svoje življenje 

hočem prepustiti tvoji volji. Morda se mi 

včasih zdi, da sem zgrešil cilj, toda verujem tebi 

in tvojemu načrtu, ki ga imaš z menoj. Morda 

se mi zdi, da je kakšna polomija, a verujem, da 

ti vse moreš obrniti v dobro. Tudi tedaj, ko gre 

za mojo preteklost, za ljudi, ki si mi jih zaupal 

in mi jih dal, za okoliščine mojega življenja, 

za mojo prihodnost, verujem, da si dober. Ti 

si dobrota sama. 

Iz tvojih rok, Gospod, spet sprejemam svoje 

življenje. Nisem prišel na svet po svoji volji. 

Toda zdaj ostajam na svetu in v življenju, odprt 

in srečen, prostovoljno in odprtega srca za 

tvoje načrte in tvojo dobroto. Sprejemam svoje 

življenje, danes iz tvojih rok, Gospod. 

Prav tako ti hočem povrniti zaupanje in ljubezen 

v prerajajočih zakramentih pripadnosti 

in otroštva, pričevanja ljubezni in radosti, tj. v 

zakramentih krsta in birme. Da, Gospod, dober 

si, dober si z menoj, dober si zame. Ti si moje 

življenje. Ti si dobrota sama. Verujem, da je 

zame dobro prav tisto, kar si mi določil in da 

je skrivnost moje sreče v popolnem zaupanju 

tebi in tvoji neizrekljivi dobroti. 

Jezus, ti si največje dobro. Hvala ti! 

br. Matej Nastran 

Ob svetem pismu 

Dobrota kot 

sad Svetega Duha 

Kdo od nas bi bil rad dober Vsi, kajne A kaj 

točno dobrota je – gledano z bibličnega vidika 

Pavlovo pismo Galačanom 5,22-23 našteje 

devet sadov Svetega Duha, med katerimi je tudi 

dobrota: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, 

blágost, dobrota, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. 

Drugje najdemo naštete še druge sadove 

Duha, običajno jih skupaj naštejemo dvanajst. 

Kaj so torej sadovi Svetega Duha in v čem 

se razlikujejo od darov Svetega Duha, o katerih 

običajno govorimo v povezavi s pripravo na 

birmo in z binkoštmi 

Darove Svetega Duha (dar modrosti, dar 

umnosti, dar sveta, dar moči, dar vednosti, 

dar pobožnosti, dar strahu Božjega) si lahko 

predstavljamo kot semena iz katerih ob dobrih 

pogojih zrastejo sadovi Duha, kakor v naravi iz 

spomladi vsejanih semen, ob dobrih pogojih 

jeseni zrastejo različni sadovi. 

Kateri pa so ti »dobri pogoji« Ko gre za 

naravna semena to pomeni trdo delo, pripravo 

zemlje (oranje, brananje), skrb za rast – npr. 

zalivanje, zaščito pred škodljivci – pletje – in 

pa tudi ustrezne vremenske pogoje. Brez trdega 

dela ni sadov, kakor jih ni brez vsejanih semen. 

V duhovnem pomenu pa, ko gre za sadove 

Svetega Duha, je podobno. Bog nas z zakramenti 

uvajanja (krst, birma, obhajilo) opremi 

z vsem, kar bomo v življenju potrebovali, da bi 

lahko spoznali in izpolnili svoje poslanstvo in 

prišli tudi v večno življenje. To »vse« so darovi 

Svetega Duha. Nato pa je tudi tu na vrsti trdo 

delo in veliko skrbi, da bi prišli do sadov, ki bi 

bili vidni v našem življenju: »z močno voljo, 

dan za dnem in z Božjim blagoslovom« poje 

pesem. Odprtost za Boga, iskanje njegove volje 

in bližine, življenje po njegovih zapovedih, zakramentalno 

življenje, obiskovanje sv. maše... 

vse to je tisto »trdo delo«, ki pa prinaša s seboj 

tudi prej naštete sadove Svetega Duha v naše 

življenje: ljubezen, veselje, dobrota, mir... 

Dobrota je torej nekaj, kar izhaja iz delovanja 

Svetega Duha v našem življenju. Je 100% Božje in 

100% naše delo. Ko smo združeni z Bogom, ko 

torej njegov Sveti Duh v nas živi in mu damo toliko 

prostora, da v nas tudi deluje, takrat naša dobrota 

odsevava tudi Božjo dobroto – Jezus izrecno pravi, 

da je le Bog v resnici dober: »Kaj mi praviš, da sem 

dober! Nihče ni dober razen enega, Boga!« 

Jezus zase pravi: »Jaz sem dobri pastir«. Če 

bi to besedilo iz grščine prevedli dobesedno, bi 

se prevod glasil »Jaz sem lepi pastir.« V Svetem 

pismu se pojem lepo in dobro večkrat uporablja 

kot sopomenka. Tudi dobrota nas podobno kot 

lepota privlači, razveseljuje in nagovarja že s 

preprostim dejstvom, da smo je deležni oz. da 

jo vidimo ali drugače izkusimo. 

Ob tej priliki se spominjam misli o dobroti, 

ki jo je zapisal Anton Trstenjak: »Dobrota ni 

nikoli zapuščena, nikoli osamljena. Tisto govorjenje 

- da je dobrota sirota - razširjajo ljudje, ki 

prave dobrote v svojem srcu nikoli niso doživeli. 

Dobrota ni sirota, dobrota je Božja, zato pa neskončno 

bogata. S tem, ko krepi druge, bogati 

obenem sama sebe.« 

br. Matej Nastran 

6 7

Tema: Dobrota 

Dober kot kruh 

Za začetek si vzemi malo časa in pomisli, 

za koga v svoji bližini, bi rekel/rekla, da je res 

dober človek. Glede na blagoslove, s katerimi 

Bog ne skopari, ko te obdaja s krasnimi 

ljudmi, najbrž ni bilo pretirano težko. (Če pa 

res ne gre, odgovori na to – bi se strinjal/a, 

da med dobre lahko štejemo mater Terezijo, 

Pedra Opeko, Robija Friškovca) 

Brez da bi posedovala neke posebne psiho 

sposobnosti lahko zate zapišem, da si tudi 

sam/a želiš biti dober/dobra. Drži, ne 

Ali lahko tako na hitro najdeš ustrezno 

definicijo dobrote 

Hm, najbrž si se ustavil/a tako kot sem se 

sama. Kot ponavadi je stvari, ki so same po 

sebi umevne, najtežje ubesediti. 

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika 

je pod pojmom dobrota zapisano, da gre za 

lastnost dobrega človeka, ki počne dejanja, ki 

so v korist drugemu (da lahko beseda pomeni 

tudi dobro jed – mimogrede, prvi zadetki na 

stricu Googlu govorijo o razstavi Dobrote 

slovenskih kmetij – ali kakovost, je že druga 

zgodba). 

V filozofiji je koncept dobrega izpeljan iz 

upanja, da je ljubezen nalezljiva in se širi. Sam 

pojem in njegova razlaga (nasprotje dobroslabo 

in dobro-zlo) sega v čas predsokratikov 

(400 pr. Kr) in je bila precej vroča tema vse 

do cerkvenih očetov. 

V religiji pa pojem dobrega izhaja iz 

pojmovanja Boga, ki je dober, pri čemer se 

bogupodobnost pri ljudeh kaže v dobroti, 

ki jo izkazujejo drug drugemu. Tako spada 

dobrota v teologiji med transcendetalne/božanske 

kreposti (Boga opisuje trojica unum, 

verum, bonum – je en, resničen in dober), za 

slednje pa velja, da so med seboj povezane 

(če imaš eno, imaš tudi drugi dve) in so želja 

vsakega človeka. 

Dobrota se konkretno vidi v dejanjih, pri 

katerih lahko ločimo tri razsežnosti: 

- namen, s katerim je bilo dejanje storjeno, 

- učinek, ki ga ima dejanje na človeka, ki mu 

je bilo namenjeno 

- učinek, ki ga ima na tistega, ki ga je izvršil. 

V kolikor je vsaka razsežnost ocenjena 

pozitivno, potem je samo dejanje dobro. Ob 

vsem tem tako ni mogoče dati enoznačnega 

odgovora, kdaj je človek dober. Vsekakor je 

potrebno za to poznati samega sebe in svojo 

vlogo v svetu. 

Kakšne pa so drže, ki pripomorejo, da 

postajamo dobri: 

a) Bodi aktiven – ne gre samo za to, da se 

izogibaš stvari, ki so prepoznane kot slabe, 

ampak da delaš dobro, si prizadevaš zanj. 

b) Pretehtaj rezultate – ni nujno, da ima vsak 

poskus dobrega dejanja dejansko tudi 

dober izid. 

c) Daj prednost večjemu dobremu – ljudje 

pogosto delamo dobre stvari z napačnim 

namenom in napačne stvari z dobrim 

namenom; dobro je, da preverimo namen 

in ali mu dejanja ustrezajo (npr. na nogometni 

tekmi sicer je lahko želja igralca, da 

bi zabil čim več golov, čeprav timska igra 

in zmaga zaradi tega, prinaša vsem večje 

zadovoljstvo). 

d) Določi, kaj zate pomeni »dobro/dobrota« 

- kot smo rekli na začetku, postavljanje 

definicije ni vedno preprosto in čisto mogoče 

je, da se bo tvoja definicija razlikovala 

do drugih. Vzemi drugačna mnenja kot 

priložnost, da preveriš svoje razmišljanje 

in se bodi pripravljen učiti. 

e) Bodi uravnotežen – »Srednja pot, najboljša 

pot«, pravi pregovor; potrebna je ponižnost, 

ampak spet ne ponižnost, ki dovoljuje, 

da ljudje s teboj pometajo, potrebno 

je biti optimist, vendar kanček realizma 

nikoli ne škodi, potrebna je iskrenost, ki pa 

mora upoštevati čustva drugih in ljubezen 

do njih. 

f) Poskusi videti najprej dobro – tudi v 

primeru, ko drugi počnejo slabo, poskusi 

razumeti ozadje njihovega dejanja. 

g) Bodi dober zaradi samega sebe – naj za 

izkazovanje dobrote ne bodo razlog drugi 

ljudje ali zakoni, predpisi. 

In predvsem – takrat, ko ne bo šlo, imej 

potrpljenje sam s seboj. Ni dejanja, ki bi ga 

naredili, da bi si z njimi prislužili nebesa. S. 

Štefka (modra uršulinka) je dejala, ko sem 

se hecala ob njeni zahvali, da bom zaradi 

tega, ker sem ji nekaj naredila, 5 minut prej 

v nebesih: »To pa ne! Nebesa so dar! Kot so 

dar tudi tvoje sposobnosti!« 

zbrala Fani Pečar 

Živeti življenje dobrote se pravi živeti iz 

božjih virov. 

Dobrota namreč ni sirota, marveč je božja. 

Ta ljudski pregovor je v jedru brezbožni 

pregovor, čeprav je razširjen med vernim 

ljudstvom. Brezbožen je zato, ker je docela 

zožen samo na misli o stanju zemeljskega 

življenja. 

V tem minljivem življenju je res dobrota 

sirota; toda če jo gledamo še z drugega, 

večnostnega brega, pa je dobrota na mah 

vir vsega, kar nas osrečuje in pelje v srečno 

večnost. 

Dobrota je namreč vselej božji dar. 

Dobrota je izraz božjega bogastva. 

Dobrota je lastnost, ki jo lahko pripisujemo 

tudi Bogu samemu, ne da bi morali 

pojmu kaj dodati, razen da ga pojmujemo 

v odlični, absolutni meri, ki ne dopušča 

nobenega stopnjevanja. Bog je absolutna 

dobrota. 

odlomek iz knjige Po sledeh človeka, 

Anton Trstenjak 

8 9

Frančišek in Klara vabita 

Dobrota izvira 

iz notranje 

povezanosti z Bogom 

»Ti si dober kot kruh« so besede, s katerimi 

so ljudje velikokrat želeli izraziti občutja 

in veliko hvaležnost v odnosu do nekoga, 

ki jim je kaj dobrega storil. Pred desetletji 

so ljudje še globoko v sebi umevali pomen 

tega izraza. Ko premišljujem o dobroti mi 

misli hitijo k babici, ki smo ji radi rekli kar 

»stara mama Ana«, in se je že pred 20 dvajsetimi 

leti preselila v večnost. Pomislim na 

njene sijoče oči iz katerih je vela ljubezen in 

dobrota, njen vedno nasmejani obraz, spomnim 

se njenih prijaznih besed, od dela razbrazdanih 

rok, ki so kdo bi vedel kolikokrat 

v rokah držale rožni venec in neštetokrat 

pobožale kuštrave glavice svojih vnukinj 

in vnukov. Ona preprosto ni znala biti »ne 

dobra«. Celo karajoče besede iz njenih ust 

so bile blage in mehke. Dobrota potemtakem 

mora biti del človeka, mora izvirati iz njegove 

notranjosti, iz tistega najbolj skritega 

notranjega jaza v katerem prebiva Bog. 

Dobrote se ne da priučiti ali naučiti, se pa 

je treba v njej nenehno vaditi in skrbeti, da 

ne ostane skrita v naši notranjosti. Ob tem 

se spomnim indijanske pripovedi o dveh 

volkovih, s katerimi dedek poduči vnuka 

o človeški dobroti. Pravi takole: v vsakem 

človeku živita in se borita za prevlado dva 

volkova. Eden je krvoločen, trmast, poln 

jeze in sovraštva, uničuje vse okrog sebe,…. 

Drugi pa je prijazen, dober, miroljuben, me 

škoduje človeku… Vnuk vpraša: »In kateri 

zmaga« Dedek se nasmehne in odgovori: 

»Tisti, katerega hraniš!« 

Sveti Frančišek in sveta Klara sta zagotovo 

v sebi znala hraniti in krepiti dobroto, ki sta 

jo prejela od Boga in jo živeti skupaj s svojimi 

brati in sestrami. Ob prebiranju Frančiškovega 

življenja sem zasledila zapis, kjer je kot 

že marsikje opisano kako Frančišek s svojim 

življenjem uči brate in živi to dobroto Boga, 

ki mu je bila položena v srce. 

»… Frančišku je bilo ljubše sestopiti iz 

oslička in se vzpenjati peš. Najprej je hodil 

pred njim in ob njem, stopal je za bratom Leonom, 

da bi mu pomagal v primeru, če bi mu 

spodrsnilo. Frančišek je hodil zelo počasi in je 

pozorno, skoraj sklonjen, gledal na tla, kakor 

da bi iskal kak izgubljen predmet. Brat Leon 

ga je vprašal: Kaj iščeš brat Frančišek Kamne, 

brat Leon, kamne! Mar nisi nikoli slišal psalmista, 

kako primerja kamne s Kristusom Ko 

vidim na tleh kamen, pomislim na Kristusa. 

Če bi kakšnega poteptal, bi občutil enako 

žalost - seveda če pustiva ob strani neskončen 

razmik - kakor če bi poteptal posvečeno 

hostijo. Potem je pokleknil in se sklonil do 

tal in precej velik kamen je poljubil s takšnim 

spoštovanjem in ljubeznijo, kakor da bi to 

storil Kristusu. Brat Leon, piši: za vsakim 

bitjem se skriva podoba Kristusa. Nikoli se ti 

ne bom utrudil ponavljati, brat Leon, da je to, 

kar je bistveno, vedno nevidno. Zapri oči, glej 

z vero in pod prvim kamnom boš našel lepo 

Gospodovo podobo. Za oči vere je svet poln 

čudežev. Nekaj ti bom zaupal, brat Leon. Niti 

predstavljati si ne moreš, kolikokrat sem bil v 

skušnjavi, da bi vključil ta člen: »Spodbujam v 

našem Gospodu Jezusu Kristusu, da ko bodo 

bratje videli na tleh kos papirja, naj ga poberejo 

in ga spravijo na spodoben kraj, ker bi 

moglo na njem biti napisano ime Boga ali bi 

vsaj bilo mogoče s črkami, zapisanimi na tem 

papirju, sestaviti ime Boga. Kdor bi se tako 

vedel, naj ga blagoslovi roka Najvišjega….« 

Sveta Klara pa v tretjem pismu Neži Praški 

piše takole: »…Zares se lahko veselim 

in nihče me ne more odvrniti od tolikšnega 

veselja, kajti že sem dosegla to, kar sem želela 

pod nebom, odkar te vidim kako – podprta 

s čudovitim delovanjem modrosti, ki izhaja 

iz samega Boga – zmaguješ na način, rekla 

bi silen in neverjeten, nad prekanjenostjo 

zvitega sovražnika (prim. 1 Mz 3,1), nad 

ošabnostjo, ki je pogubila človeško naravo in 

nad nečimrnostjo, ki kvari človeška srca…« 

Naj mir zavlada v naših srcih in naj se 

dobrota razbohoti v našem življenju tako, da 

jo bodo deležni tudi ljudje s katerimi živimo. 

Andreja Štunf 

FO in Frama 

Frančiškovi otroci 

iz Kapele 

Čas hitro drvi in že je minilo leto dni, 

odkar smo v župniji Nova Gorica- Kapela 

sklenili, da želimo slediti sv. Frančišku in ustanoviti 

skupino FO. Nekaj mladih animatorjev 

in naš duhovni vodja p. Krizostom smo bili 

nad idejo navdušeni in to naše navdušenje 

do danes še ni popustilo. Danes smo še bolj 

zavzeti kot na začetku in tako pomagamo 

širiti Frančiškov duh med otroke. Animatorji 

smo se na vsako srečanje temeljito pripravili, 

kajti želeli smo otrokom pripraviti lepa 

srečanja. Ta so se prepletala z igro, petjem, 

smehom, raznimi delavnicami in poučnimi 

zgodbami o sv. Frančišku. Vsakemu otroku 

smo se osebno posvetili in nanj prenašali 

svoje znanje. Pomembno vodilo našega dela 

so bile Jezusove besede: »Večja sreča je dajati 

kakor prejemati«.(Apd 20,35). 

Biti vesel, preprost in srečen - to je Frančiškov 

otrok, mladinec, brat ali sestra. Frančiškova 

duhovnost je nekaj konkretnega in 

10 11

otipljivega, nekaj kar živimo 

vsak dan in s čimer pričujemo 

o Božji Ljubezni. Na vseh 

srečanjih smo se trudili, da 

bi bili prav to in da bi znali 

posnemati sv. Frančiška in 

sv. Klaro v našem vsakdanjem 

življenju. Koliko nam 

je to uspelo, se je odražalo 

skozi naša dejanja, ki smo jih 

opravljali z veseljem in preprostostjo 

in to je bilo zaznati 

prav na vsakem srečanju in v 

življenju. 

Med vsemi našimi srečanji 

pa sta dve prav posebej izstopali. Ker sta 

bili tako drugačni od ostalih, ju je vredno 

predstaviti. Na srečanju, ki je bilo meseca 

aprila, smo gostili frančiškana p. Darka Žnidaršiča, 

ki že pet let deluje med izseljenci v 

Avstraliji. V sodelovanju z domačim župnikom 

p. Krizostomom sta med animatorje in 

naše otroke vnesla globino in preproščino 

Frančiškovega duha. Dve uri skupnega druženja 

sta minili v lepi bratski povezanosti 

med animatorji, otroki in obema patroma. 

Hvaležni smo p. Darku, ker je sprejel naše 

povabilo za srečanje s FO ter z nami delil svoje 

izkušnje in talente, kajti tematika tega srečanje 

je bila posvečena prav našim talentom. Spoznavali 

pa smo tudi talente sv. Frančiška, ki je 

od nekdaj veljal za nekaj posebnega. Najbolj 

je presenetil s svojo odločitvijo, da bo sledil 

Gospodu. Postal je prava zvezda. Ljudi tudi 

danes navdušuje in jih vodi k Bogu. Res je 

izjemen vzornik. 

Omembe vredno srečanje pa je tudi naše 

zadnje srečanje. Na soboto, ko smo obhajali 

god Marijinega brezmadežnega srca, smo vsi, 

ki živimo v koprski škofiji praznovali praznik 

Svetogorske Matere Božje. To je bil za nas poseben 

dan, kajti zaključili smo prvo leto našega 

skupnega druženja. Otroci, starši, družine, 

animatorji in duhovni vodja smo se zbrali pri 

prvem križu svetogorskega križevega pota in 

skupaj poromali k Materi na Goro, da se na 

milostnem kraju zahvalimo Gospodu za vse 

prejete milosti, za čudovito prvo leto FO na 

Kapeli in da se mu priporočimo za nadaljnjo 

pot življenja. Zahvalna sv. maša je potekala v 

Frančiškovem duhu v naravi ob velikem kipu 

sv. Frančiška, nedaleč stran od svetogorske 

bazilike. Tudi na tem srečanju je prekipevalo 

veselje, prepleteno s preprostostjo. Veliko 

smo prepevali, se igrali in slavili Gospoda ter 

delili veselje drug z drugim. Vsa srečanja, ki 

smo jih imeli med letom, so se nas neizbrisno 

dotaknila, zato je bilo tega dne ob zaključku 

izrečenih mnogo lepih besed v zahvalo. 

Ob koncu čudovitega leta izrekamo 

besedo hvala vsem, kajti vsak izmed nas je 

prispeval v bratstvo in edinost naše skupine, 

da smo lahko skupaj hodili po poteh sv. Frančiška 

in sv. Klare. Predvsem pa Bogu hvala, ki 

je z nebeškega okna ves čas bedel nad nami. 

Hkrati pa ga prosimo, da bo seme, ki je bilo 

posejano v preteklem letu, vzkalilo, da bi v 

mesecu oktobru pridobili nove otroke. Tako 

bo naša skupina še bolj zaživela in na Kapeli 

bo še bolj občuten Frančiškov duh. 

Animatorji 

Znamenje časa 

Je dobrota 

res sirota 

Skoraj vsak ima kakšno izkušnjo, da bi 

na vprašanje: »Ali je dobrota res sirota« 

odgovoril: »Ja, dobrota je sirota.« Če se v 

ljudeh ne bi rojevali takšni občutki, potem 

najbrž tudi tega pregovora ne bi bilo. A 

vendarle je dobrota močnejša, zato zmaga. 

A včasih je treba biti previden z njo, tega ta 

naučijo otroci. 

Pred dvema mesecema sem Manci, ki si je 

močno želela neko igračko, obljubila, da ji jo 

bom kupila, samo tega naj očiju ne pove, ker 

vedno govori, da imata z Janom že tako ali 

tako preveč igrač – kar je res. To sem ji rekla 

na hodniku. Punčka je suvereno vstopila v 

stanovanje, šla k svojemu očku in mu rekla: 

»Oči, mami mi je rekla, da ne smem govoriti 

resnice! Ampak kupila mi bo letalo!« Oba sva 

se smejala in dobila dobro lekcijo. 

Tako skrivnost razume štiriletnica. Ob 

tem se mi je ponudilo vrsto odgovorov. Vse, 

kar izrečemo, ima težo – tako pri odraslem 

kot pri otroku, zato je treba pametno ravnati 

s povedanim. Isto besedo, dejanje, lahko razumemo 

na več načinov. To nam pove tudi tale 

zgodbica, zapisana v Zgodbah za dušo – zbira 

jih Božo Rustja. 

Neki človek je padel v vodnjak, iz katerega 

se ni mogel rešiti. 

Mimo je prišel človek dobrega srca in 

dejal: »Res mi je žal, da si padel v vodnjak. 

Sočustvujem v tvoji nesreči.« 

Mimo je prišel politik, odgovoren za 

socialo, in dejal: »Bilo je jasno, da bo prej ali 

slej kdo padel v ta vodnjak, ker je bil tako 

slabo zavarovan.« 

Znanstvenik se je trudil dognati, kaj je 

naredil človek, da je padel v vodnjak. 

Politik iz vrst opozicije je začel 

pripravljati protest proti vladi. 

Novinar je obljubil, da bo naslednji dan 

napisal polemičen članek v časopisu. 

Fundamentalistični pobožnjak pa je rekel: 

»Samo hudobni padejo v vodnjak.« 

Žalosten človek je dejal: »Moj vodnjak je 

še slabši.« 

Humorist se je pošalil: »Spij kavo, da te 

bo dvignila.« 

Optimist je dejal: »Lahko bi se ti zgodila 

še večja nesreča.« 

Pesimist je rekel: »Še nižje boš zdrsnil.« 

Ko je Jezus zagledal človeka v vodnjaku, 

ga je prijel za roko in potegnil ven. 

V tej zgodbi najdemo pogum tudi za tista 

dobra dejanja, ki se nam zdi, da niso požela 

pravega odziva. Jezus jih bo znal pravilno 

ovrednotiti – »žejen sem bil in ste mi dali 

piti.« Zato dobrota ni sirota, četudi se bodo v 

nas rojevali čisto drugačni občutki – v veri je 

moč in pomoč tudi v takih trenutkih. 

Mateja Feltrin Novljan 

12 13

Božje stvarstvo okrog nas 

Intervju: Janez Papa 

Občudovanje 

Stvarnika 

»V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. 

Zemlja pa je bila pusta in prazna …« (1 Mz, 

1–2). S temi besedami se začne Sveto pismo. 

In ko v nadaljevanju prebiram vrstice o tem, 

kako je Bog ustvaril luč in temo, kopno in 

morje, rastlinje in vsa druga živa bitja, se mi 

zdi, kakor da bi sam nebeški Oče pravil: »Poglej, 

človek! Vse to sem ustvaril zate!« 

Zato se Ti, moj Gospod, iz vsega srca zahvaljujem 

in s sv. Frančiškom vzklikam: 

»Hvaljen, moj Gospod, z vsemi Tvojimi 

stvarmi, posebno s soncem, velikim bratom, 

ki razsvetljuje dneve in nas. Lepo je in v 

velikem sijaju žari. Tebe, Najvišji, odseva. 

Hvaljen, moj Gospod, v sestri luni in zvezdah 

… Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji, 

ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji 

in prinaša različno sadje in pisane rože z 

zelenjem ...« 

In hvala, moj Gospod za vse brate in 

sestre. Hvala, ker si ustvaril tudi mene, 

mi podaril življenje, vero in milost, da te 

poznam, da Ti smem služiti in Te ljubiti. 

Hvala, da si me postavil v to čudovito in 

prelepo Slovenijo. Vse je dar Tvoje neizmerne 

ljubezni. 

Kaj pa je največji čudež in največji dar 

Božje ljubezni To, da se je po padcu človeka 

sam Božji Sin, On, ki je z Očetom vse ustvaril, 

tako ponižal, da si je privzel človeško 

telo in bival med nami. Še več, postavil je 

sv. Evharistijo, se izničil na raven materije 

in ostaja z nami pod podobama kruha in 

vina. On, Kristus, naš Odrešenik, prihaja k 

nam po duhovnikovih besedah in se nam 

daje v hrano, ki nam je moč in zdravilo, ter 

poroštvo prihodnje slave. Evharistija nam 

je kot sonce. Kakor brez sonca ni naravnega 

življenja, tako tudi brez Evharistije ni duhovnega 

življenja. Naj bo tudi meni in tebi, 

kakor Lojzetu Grozdetu, našemu novemu 

blaženemu: »Evharistija – sonce mojega 

življenja!« 

Gospod, zdaj Te gledamo zastrtega v podobi 

bele hostije, nekoč, ko bo prišla »sestra 

smrt« pa bomo vstopili v novi Edenski vrt, 

kjer ne bo več trpljenja in ne solza in bomo 

v vsej polnosti uživali večno življenje. In gledali 

Te bomo iz obličja v obličje … O, hvala 

Ti, Gospod! 

s. M. Alojzija, klarisa 

Njegovo ime je Papa 

Najbrž je med framaši in Frančiškovimi 

otroki malo takih, ki bi ga ne poznali; glas, 

pripravljenost za vsakovrstne pustolovščine, 

spretnost za računalnikom, … je samo 

nekaj njegovih značilnosti, ki ga delajo 

prepoznavnega. 

Po dobrih šestih letih se poslavlja od kaplanskega 

mesta v Mariboru in odhaja župnikovat 

v Ljubljano. Hkrati pa se zaenkrat tudi končuje 

njegova »kariera« duhovnega asistenta v narodnem 

sveti FO in FRAMA. In ravno to je bila tema 

intervjuja, ki sva ga naredila kako drugače kot 

preko interneta (o njegovih pisarniških sposobnostih 

pa lahko preberete nekaj številk nazaj). 

Kdaj si prvič slišal kaj o sv. Frančišku 

Ne bi mogel reči točnega datuma, kdaj sem 

prvič slišal za sv. Frančiška, je pa to bilo že zelo 

zgodaj, saj izhajam iz župnije, ki jo upravljajo 

bratje frančiškani. Konkretno, oz. ozaveščeno, 

pa sem o njem poslušal ob koncu osnovne šole, 

še bolj pa kot srednješolec. 

Kaj te kot frančiškana danes pri njem 

nagovarja 

Pri sv. Frančišku me že od vsega začetka 

nagovarja njegova preprostost, ki mi do danes 

ostaja njegova najljubša lastnost. Pa vztrajnost 

tudi. 

Kaj pa za Frančiškove otroke, kdaj si slišal zanje 

Za Frančiškove otroke sem slišal, ko so začele 

nastajati prve skupine po Sloveniji. Sam nisem 

imel te možnosti, da bi bil član kakšne skupine 

Frančiškovih otrok ali mladine, saj v času mojega 

otroštva in mladostništva ni bilo teh skupin. 

Smo se pa zbirali kot mladina iz frančiškanskih 

župnij in podobno. V času študija pa so skupine 

FO rasle kot gobe po dežju in takrat sem pobliže 

spoznaval in opazoval predvsem skupino FO iz 

LJ-Centra, ki sicer trenutno ni aktivna L. 

Ko sem pred sedmimi leti prišel v MB sem 

si zelo prizadeval, da bi oživili MB skupino, ki je 

sedaj dokaj živahna, iz nje pa izhajata tudi dva 

člana narodnega sveta FO in FRAMA. 

Nekaj lepih stvari iz življenja s Frančiškovimi 

otroki! 

S FO se srečujem vsak teden na rednih srečanjih, 

svoj pečat pa dajo tudi letne DHV (štajerske 

regije), ne morem pa niti mimo letnih festivalov 

FO. Posebej festivali puščajo veliko lepih spominov 

ob pisani druščini skupin FO iz vse Slovenije. 

V zadnjih letih sem tudi aktivno sodeloval pri 

izvajanju programa na teh srečanjih, kar v meni 

pušča svojevrsten pečat. 

14 15

Poznan si tudi na svetovnem nivoju FO in FRAME 

- kaj bi rekel, kakšne so značilnosti slovenske 

FRAME - prednosti, slabosti 

Ja, s svetovnim nivojem FRAME (FO ni kaj 

dosti po svetu) sem se prvič srečal že davnega 

leta 2000, ko sem bil tri mesece v Italiji in sem 

za vikende sodeloval pri tamkajšnji skupini 

GIFRA, hodil z njimi na regijska srečanja in bilo 

je enkratno. Takrat sem si rekel, kako bi bilo fajn 

nekaj takega vzpostaviti tudi v Sloveniji. Res so 

se kmalu začele premikati stvari tudi pri nas in 

kmalu je bil že prvi narodni kapitelj FO in FRAME 

(2001). 

Slovenska FRAMA je v primerjavi s hrvaško, 

kjer je zelo močno razvita, bolj usmerjena na 

študentsko populacijo, oz. srednješolska nekako 

ostaja zaprta v krogu domačih župnij. Seveda se 

stanje iz leta v leto spreminja, smo pa v Sloveniji 

zelo obremenjeni s številkami. Veliko dela bratov 

iz prvega reda pa bazira na mladini, ki se zbira 

v okviru župnije, kar bi drugod takoj imenovali 

FRAMA, pri nas pa temu ni tako – to imenujemo 

srednješolska skupina. Zakaj Ne vem. 

Kakšno doživetje in odkritje s svetovnega 

merila 

Omenil sem že italijansko in hrvaško izkušnjo, 

pri svojem dosedanjem delu pa sem se 

srečal tudi s postavljanjem FRAME na noge v 

Litvi. Tamkajšnja FRAMA temelji v bistvu na 

obstoječih občestvih mladih, ki se zbirajo okrog 

frančiškanov. Velik poudarek dajejo pesmi in 

molitvi, predvsem v slavljenju. Na svetovnem 

kongresu v Barceloni pa sem začutil tudi utrip 

svetovnega bratstva, vseh raznolikosti in težav 

s katerimi se spopadajo. Slovenska FRAMA je 

nekakšen fenomen, ker njeni začetki »izvirajo« iz 

vseh treh vej prvega reda, in bratje prvega reda 

skupaj delujemo med FRAMO. Drugod po svetu 

imajo pri tem velike probleme – predvsem zaradi 

nekompatibilnosti prvega reda L. Slovenci 

prednjačimo in orjemo ledino tudi na področju 

Frančiškovih otrok, kar vsemu našemu delu daje 

svojevrsten zagon. 

Kako je bilo delati na narodni ravni 

Za mano je dokaj dolgo obdobje delovanja 

na narodni ravni. 23. maja 2003 sem bil imenovan 

za provincialnega asistenta FO in FRAME s strani 

frančiškanov. V tem času smo oblikovali statute 

FO in FRAME – nekakšno okostje oz. strukturo, 

ki drži pokonci celoten ustroj na narodni ravni. 

Sodeloval sem v treh mandatih narodnega sveta 

FO in FRAME in pri naših srečanjih smo poleg 

resnega dela pri načrtovanju (duhovni in volilni 

kapitlji, duhovne vaje FO, festivali, duhovne vaje 

FRAMA, poletne aktivnosti,…) vedno našli tudi 

čas za smeh. Lahko rečem, da mi je bilo zabavno 

in prijetno sodelovati na narodnem nivoju. 

Kaj je po tvoje vloga duhovnega asistenta 

Vloga duhovnega asistenta je mnogokrat 

razumljena kot vloga voditelja, pa vendar smo 

duhovni asistenti zgolj spremljevalci procesa 

rasti, vzgoje, duhovne razsežnosti. Umetnost 

duhovnih asistentov je v prehajanju iz začetne 

tvorne, primarno aktivne vloge, v pasivno vlogo 

spremljevalca, ko vodstvo posamezne skupine 

prepustiš za to usposobljenim animatorjem oz. 

FRAMI. 

Kako vidiš otroke in mlade in svet v katerem 

živijo/živimo 

Današnji svet je na nek način tudi odraz naše 

človeške notranjosti, ki je navita, raztresena, 

preobremenjena, … Tako je še kako pomembno, 

da bi znali ostati preprosti, in da bi znali vztrajati 

v zastavljenih ciljih. Torej mora vsak otrok in 

mladostnik najprej oz. čim prej ugotoviti, kaj bi 

sploh rad v življenju počel. Odločitev za nekaj pa 

je dandanes tako težka. 

Kje na prioritetni lestvici bodo FO in FRAMA na 

tvojem novem delovnem mestu 

Sedaj odhajam v postojanko, ki je močno 

zaznamovana s sv. Frančiškom. Na skrbi bom 

imel župnijo sv. Frančiška v Šiški in Frančiškov 

študentski dom. V obeh bom skušal Frančiškovega 

duha čim bolj vdihniti in oživiti skupino FO 

v župniji, v povezavi s FŠD-jem pa morda tudi 

skupino FRAMA. 

Če bi danes sv. Frančišek živel, kaj bi hotel 

povedati svetu, posebej otrokom in mladim 

Bodite preprosti. 

Pogovarjala se je Fani Pečar 

16 17

Animator sem 

Kako preveriti znanje 

Vem, da v najboljšem primeru, ko prebirate 

Brata Frančiška, šele načrtujete novo leto 

s Frančiškovimi in vas misel na to, koliko so 

otroci/mladi v resnici odnesli od srečanj, še 

ne bremeni toliko. Ampak da vas potem stvari 

ne prehitijo, je tule na hitro nekaj navodil, 

kako sestaviti naloge in malo več poudarka 

na različnih vrstah kviza. 

Splošna navodila pri sestavljanju nalog 

za preverjanje in ocenjevanje znanja 

‣ Razvrščenost nalog po težavnosti in sicer 

od lažjih k težjim; 

‣ Razvrščenost nalog po tipih nalog, pri 

čemer so v enem preizkusu največ štirje 

različni tipi nalog; 

‣ Zastavljanje nalog v obliki vprašanj in ne 

v obliki nedokončanih povedi; 

‣ Naloge izbirnega tipa naj vsebujejo 4-5 

približno naključno razvrščenih enako 

obsežnih odgovorov; 

‣ Pri povezovalnih nalogah mora imeti en 

stolpec, da ne prihaja do ugibanja, nekaj 

postavk več, kot je potrebno; 

‣ Besedilo ali slika mora biti pred vprašanjem, 

ki se nanaša nanj/o; 

‣ Uporaba trdilne povedi namesto nikalne 

povedi ali zanikanja; 

‣ Razumljivost navodila za reševanje nalog; 

‣ Učence opozorimo, da naj preskočijo 

naloge, ki se jim zdijo pretežke; 

‣ Naloge točkujemo s celimi števili; 

‣ Upoštevamo delno pravilne odgovore; 

‣ Za reševanje nalog mora biti zagotovljena 

ustrezna dolžina časa in primerni pogoji; 

‣ Eni nalogi ne dajemo odločilne teže (razlika 

med najvišje in najnižje vrednoteno 

nalogo naj ne bo prevelika). 

Druge oblike preverjanja znanja 

UGANKE 

Uporabimo jih lahko 

kot motivacijo ob začetku 

obravnave snovi, pri razširjanju 

in poglabljanju 

znanja ter pri preverjanju. 

Pri uporabi je potrebno vedeti komu, 

zakaj, kaj in kako so namenjene. 

Komu –kakšna je starost oziroma razvojna 

stopnja otroka. Temu se prilagodi težavnost 

posamezne uganke, njena vsebina 

ter oblika. 

Zakaj – zaradi preverjanja znanja, motivacije, 

spodbujanja ustvarjalnosti, skupinske 

povezanosti ... 

Kaj – katero vrsto uganke bomo ponudili 

V osnovi ločimo literarno/književno 

uganko, kviz, uganke v likih (križanke, 

izpolnjevanke ...), drobne uganke (premetanke, 

rebusi... ) 

Kako – kakšna bodo navodila. 

1. KAJ JE 

2. NAŠTEJ 

3. POJASNI 

4. POPRAVI 

5. PRIMERJAJ 

6. IZ ŽIVLJENJA ... 

KVIZ 

Kviz pred ostalimi oblikami 

preverjanja znanja prinaša 

s seboj moment igrivosti. 

Praviloma v njem sodelujejo ekipe, ki naj ne 

štejejo več kot tri člane in naj bodo med seboj 

izenačene. Paziti je potrebno na pravo mero 

tekmovalnosti – veseliti se je potrebno svojih 

pravilnih odgovorov in ne napačnih odgovorov 

nasprotne ekipe. Težavnost kviza je odvisna tako 

od njegove oblike kot od njegove vsebine. 

a) Drži ali ne drži – je najbolj preprosta oblika 

kviza. Postaviti je potrebno trditev, za katero 

morajo udeleženci ugotoviti ali je pravilna 

ali ne (odgovor mora biti drži/ne drži in ne 

da/ne, sicer se pojavijo težave pri zanikanih 

trditvah). Ekipe odgovarjajo hkrati, da ne 

prihaja do »prepisovanja«. Ugibanju se izognemo 

tako, da napačne odgovore negativno 

točkujemo ali prištevamo drugi ekipi. 

b) A, b, c – je malo kompleksnejša varianta prve 

oblike. Po postavljenem vprašanju damo tri ali 

štiri možne odgovore, izmed katerih je potrebno 

najti pravilen odgovor. Pri tem je potrebno 

paziti, da ima vprašanje res le en sam odgovor, 

da pravilni odgovori niso neprestano na istem 

mestu, in da so približno enako dolgi. Ekipe 

lahko odgovarjajo posamezno ali hkrati. 

c) Iskanje paro v- Tekmovalcem ponudimo dve 

seriji pojmov, ki jih je potrebno med seboj 

povezati. Pri tem je potrebno paziti, da ima en 

element res le eno rešitev. Možno je, da samo 

povezujejo pojme, ali pa da jih dopisujejo, 

oziroma morajo sami poiskati rešitev. 

d) Igre dopolnjevanja – Pravilno rešitev je 

potrebno enostavno dopolniti (začetni zlog 

je že podan). Posebna oblika 

dopolnjevank so tudi vislice. 

e) Izberi tematiko – tekmovalci 

imajo na razpolago več področij, 

izmed katerih izberejo 

svoje in potem odgovarjajo 

na vprašanja iz njega. Ekipe 

izbirajo teme izmenično in tako tudi odgovarjajo 

na vprašanja. Vprašanja morajo biti 

konkretna in takšna, da predpostavljajo enoznačen 

odgovor. Dobro je, če so sestavljena iz 

krajše uvodne informacije. V tej obliki kviza 

ni negativnih točk za nepravilne odgovore. 

f) Vprašanja po izbiri – Ekipe izbirajo vprašanja 

(o njih vedo, kakšne oblike bodo) in 

nanje samostojno odgovarjajo. 

Primer v tabeli. 

Za to obliko kviza niso primerne vsebine, 

ki so preozke in niso dovolj strukturirane. 

A – JEZUSOVI ČUDEŽI B – SVETO PISMO C – MOJZES 

Oblike vprašanj se lahko spreminjajo. 

g) Poglej – izberi - povej – Izberemo primerno 

število vprašanj in jih naključno postavimo 

v preglednico. Iz začetkov vprašanj, ki so 

tekmovalcem vidni, mora biti bolj ali manj 

razvidno po čem sprašujejo. Ekipa potem 

sama izbere vprašanje in nanj poskuša odgovoriti. 

Igro lahko popestrimo s tem, da ekipe 

druga drugi izbirajo vprašanja. Vprašanja so 

lahko tematska ali pa poljubna. 

h) Izberi težavnost – Tekmovalcem ponudimo 

na izbiro različno težavna vprašanja, med 

njimi izberejo na katero vprašanje želijo 

odgovoriti. Odgovori so različno točkovani 

– odvisno od težavnosti vprašanj. Pri ocenjevanju 

se je potrebno držati načela vse ali 

nič – delnih odgovorov ni. 

i) Pet (tri) proti nič – Za določen pojem, ki ga 

določimo za rešitev igre, je potrebno najti pet 

(ali za manjše otroke tri) opisov. Tekmovalci 

žrebajo vprašanje in poskušajo čimprej najti 

pravilno rešitev na podlagi opisov – glede 

na to, kdaj se jim to posreči, dobijo določeno 

število točk (opisi so podani od najbolj 

splošnih do prepoznavnih). 

j) Abeceda – Posebnost kviza je, da se rešitev 

začenja na določeno črko (lahko se na isto 

tudi vprašanje), tekmovalci izbirajo črko in 

potem poskušajo najti pravilen odgovor. 

Tekmujejo vse ekipe hkrati – odgovor recimo 

zapišejo in ga prinesejo do voditelja. 

V kolikor je odgovor napačen, ekipa izgubi 

pravico do ponovnega odgovarjanja. Novo 

črko izbira ekipa s pravilnim odgovorom. 

Sedaj pa vas že mika, da bi se šli preverjanja, 

kajne 

Fani Pečar 

18 19

Poklical si me 

Biti redovnik je kdaj 

težko, vendar vedno 

neizmerno lepo! 

O duhovnem poklicu sem začel razmišljati, 

ko sem zaključeval osnovno šolo. Takrat 

sem prišel v stik z brati kapucini, opazil 

sem njihovo veselje in tudi njihovo iskreno 

vero v Boga. V tistem času sem veliko molil, 

da bi se prav odločil. Ko me danes pri verouku 

otroci in mladi sprašujejo, kako človek 

čuti Božji klic, jim rečem, da je to skrivnost. 

Božji klic se dogaja v najglobljih globinah 

duše, zato tudi zase težko preprosto rečem, 

da me je Bog poklical na takšen način. 

Hvaležen sem za vse tiste trenutke, ko sem 

bil Bogu blizu, ko sem iz Božjih rok prejel 

gotovost, da je pot, za katero sem se odločil, 

prava. Prav tisti trenutki, ko sem čutil, da mi 

je Bog blizu in da me kliče so še danes močna 

opora, da hrepenim po Bogu. 

Čeprav mineva že devet let, od kar sem 

postal duhovnik, se še vedno živo spominjam 

dneva, ko sem bil posvečen v duhovnika. 

Ko sem kot diakon skupaj z drugimi 

diakoni stopal v ljubljansko stolnico, k sveti 

maši, med katero smo bili posvečeni v duhovnike, 

je bilo v meni kar nekaj negotovosti 

in tudi malo strahu. Ko se je začel obred 

duhovniškega posvečenja in smo diakoni 

ležali na tleh, cerkev pa je za nas molila litanije, 

sem Boga prosil za pomoč in varstvo 

in tedaj mi je bilo globoko v duši razodeto 

spoznanje od Boga: »Ne boj se, jaz sem na 

tvoji strani.« Ta misel, to Božje zagotovilo, 

da Bog ni naš nasprotnik, ampak je na naši 

strani in nas blagoslavlja, me spremlja v vsem 

mojem duhovniškem življenju. 

Bogu sem iz srca hvaležen za vsa ta leta 

duhovništva in za njegovo pomoč, ki mi jo iz 

dneva v dan naklanja. Zadnjih pet let živim 

v župniji Ptuj sv. Ožbalt. Ko pogledam na 

moja leta duhovništva, lahko najprej rečem, 

da mi je Bog do sedaj že velikokrat pomagal. 

Z Božjo pomočjo in s pomočjo ljudi, s katerimi 

živim, sem kot duhovnik naredil tudi 

kakšno stvar, za katero sem prej, preden sem 

postal duhovnik, mislil, da je ne zmorem. 

Kot duhovnik čutim, da določene stvari v 

življenju lahko storimo sami, nekatere stvari 

v življenju pa so izmoljene in pri Bogu izprošene. 

V veliko oporo in veselje mi je, ker 

vem da še posebej nekateri starejši ljudje v 

naši župniji za nas duhovnike redno molijo. 

Ko grem npr. s prvoobhajanci na duhovne 

vaje in se staršem in župniji priporočimo v 

molitev večkrat čutim, kako nam Bog zares 

pomaga, kako nas povezuje in kako iz teh 

otrok, ki jih skupaj z animatorji spremljam 

izhaja pristno in iskreno veselje. 

Še posebej svet trenutek v mojem duhovniškem 

življenju je vsakdanja sveta maša. 

Ko pokleknem pred posvečeno hostijo, se 

skušam iskreno zavedati, da zares klečim 

pred Bogom. Nagovarjajo me misli sv. Frančiška 

Asiškega, ki v Pismu celotnemu redu 

pravi: »Vsak človek naj bo v strahu, ves svet 

naj trepeče in nebo naj se raduje, kadar 

je na oltarju v duhovnikovih rokah Kristus, 

Sin živega Boga…Nič torej od svojega ne 

pridržite sebi, da vas popolnoma sprejme 

On, ki se vam vsega daje.« 

Kot duhovnik sem najbolj srečen, ko 

uspem komu pomagati. Spominjam se, 

ko sem pred nekaj leti obiskoval bolnike 

v domu za starejše občane in mi je neka 

starejša gospa rekla: »Stopite še h gospe v 

sosednjo sobo, mislim, da je v stiski. Pravi, 

da lahko pridete.« In ko sem stopil, k njej 

mi je povedala: »Moje življenje se bliža 

koncu, nekaj težkih svari me bremeni, že 

več desetletij nisem bila pri spovedi, sedaj 

pa se želim spraviti z Bogom.« In ko se mi 

podelil odvezo in ji zagotovil, da ji bo Bog 

vse odpustil, je po njenem licu pritekla solza 

sreče. Rekla je: »Sedaj bom po dolgem času 

lahko spet mirno spala«. Nekaj dni za tem se 

je res tiho poslovila od tega sveta. Tedaj sem 

se globoko zavedal, kaj pomeni, če nekdo, ki 

odhaja s tega sveta, odhaja na pot v večnost 

spravljen z Bogom. Spoznal sem, da Bog po 

duhovniku lahko marsikomu prinese mir 

in tiho srečo. 

Pavel v pismu Korinčanom pravi: »Zdaj 

gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz 

obličja v obličje (1 Kor 13,12a)«. Bog nam 

daj vsem, da bi Boga, ki ga danes še ne vidimo 

jasno nekoč gledali iz obličja v obličje, 

takšnega kakršen je. 

br. Matej Štravs 

20 21

Moj Jezus, Rešitelj 

D. Zschech 

22 23

Mozaik 

Prvi dan študentov TEOF 

V četrtek, 20. maja, se nam je na Teološki 

fakulteti zgodila lepa stvar. Na pobudo nekaj 

študentov, ki so vse skupaj tudi izpeljali, smo 

imeli prvi dan študentov celotne fakultete. Vsi 

skupaj: profesorji, osebje in študentje fakultete 

v Ljubljani in Mariboru, smo se dobili v 

Sostrem pri minoritih. Zbralo se nas je okrog 

200. Začeli smo s sveto mašo, ki jo je vodil 

škof Jamnik, potem pa smo po letnikih ves 

dan igrali fantje nogomet in ženske odbojko. 

Tudi profesorji in osebje so imeli po eno 

ekipo. Borbe so bile zelo srčne, vendar brez 

resnih izgredov. Finale so v nogometu igrali 

2. letnik (moj letnik) proti Mariborčanom. 

Žal smo jim morali priznati premoč, ki pa je 

bila realna. Tudi v odbojki so zmagale Mariborčanke. 

Na koncu je p. Janez Ferlež zaigral 

nekaj pesmi in sledila je podelitev pokalov, 

kjer se je izkazalo, da so skoraj vsa odličja 

odnesli v Maribor. Vse skupaj je potekalo brez 

alkohola in skupaj s profesorji smo pokazali, 

da se da prav lepo zdravo zabavati. Bog pa 

nam je poleg vsega drugega poklonil vreme 

brez dežja, kar v teh dneh ni prav običajno. 

br. Mitja Marija Ponikvar 

Festival FO in FRAMA 2010 

Pod Marijinim plaščem na Ptujski Gori 

smo se 8. maja zbrali na Festivalu FO in 

FRAME, ki je bil združen z letnim narodnim 

srečanjem FSR-ja. Večino udeležencev so avtobusi 

odložili pod vrhom in tako so se morali 

po bolj ali manj dolgi vožnji malo sprehoditi 

v hrib do vrha Ptujske Gore, tako so postali 

tudi pravi romarji, ki so se prišli priporočit k 

Nebeški Materi. Seveda smo jih tisti, ki smo že 

bili na vrhu glasno spodbujali in nekaj najbolj 

pogumnih in zagnanih se je kar zateklo v 

hrib. Na vrhu pa so vse udeležence pozdravili 

predstavniki FSR in FRAME ter jih napotili 

na info točko, kjer so prejeli romarski paket. 

Ko so še zadnji premagali hrib in prišli na 

»goro«, se nadihali, pozdravili z znanci iz cele 

Slovenije, smo se odpravili v baziliko. Frančiškova 

mladina in otroci smo začeli z molitvijo 

in se po njej ločili od odraslih, ter se odpravili 

v gasilski dom, kjer smo imeli svoje prostore. 

Vsaka skupina se je predstavila s kratko izštevanko, 

uganko, zgodbico…, da smo ostali 

izvedeli kako življenje v skupini poteka. Spoznali 

smo, da je v skupinah precej živo, in da 

se med seboj zelo dobro poznajo (nekatere 

tako dobro, da vedo celo za koga komu srce 

bije). Do kraja vsake skupine pa smo se v svoji 

domišljiji odpravili z drugačnim prevoznim 

sredstvom. Tako smo prekolesarili Haloze, 

preplavali Dravo, presmučali Pohorje, rolali, 

dirkali čez Trojane, se gnetli na troli, leteli… 

Ko smo izvedeli kako je na različnih 

koncih Slovenije pri Frančiškovih, smo se 

malo pomešali med sabo in se razdelili v pet 

skupin, ki so med seboj tekmovala pri igri 

Pod Marijinim plaščem. Igra je bila sprva 

mišljena le za otroke, a so se ji mladina in 

animatorji z veseljem pridružili tako v vlogi 

Turkov, ki so lovili otroke, ki so hiteli pod 

Marijin plašč, kot pomočniki pri držanju Marijinega 

plašča ali glasni navijači. (Glede na 

letošnje navdušenje mladine nad igro, lahko 

drugo leto zamenjamo vloge, da otroci navijajo, 

mladi pa tekmujejoJ) Ura tekanja in 

tekmovanja je hitro minila in ponovno smo se 

pridružili članom FSR-ja, pa še mladim, ki so 

prišli na škofijski kviz, assiškim romarjem… 

pri sveti maši, ki jo je daroval generalni 

minister bratov minoritov br. Marco Tasca. 

Po maši so nam želodci že pošteno krulili 

in kosilo se je prav fajn prileglo. Ob polnih 

želodcih smo kar pozabili na utrujenost, se 

zbrali v krogu in še malo zapeli in zaplesali. 

Kar hitro se je približala ura, ko je prišlo 

sklepno dejanje našega festivala. Spet smo se 

zbrali v Marijini baziliki, kjer smo skupaj kot 

velika družina se priporočili Mariji v varstvo 

in se po poslavljanju, objemih, obljubah, da 

se še kaj obiščemo, izmenjanimi številkami,… 

odpravili vsak na svoj avtobus in se odpeljali 

proti domu. 

Verjamem, da na nobenem avtobusu kjer so 

bili Frančiškovi otroci ni bilo dolgčas. To lahko 

trdim iz lastne izkušnje, ker sem se vračala z 

avtobusom kjer so bili otroci iz Vipavskega 

Križa, in če je sprva izgledalo, da bo pot mirna, 

ker so otroci utrujeni, imajo za sabo naporen 

dan, zgodnje vstajanje… se je izkazalo, da smo 

se odrasli kar fajn zmotili. Ko je po avtobusu 

zavladala tišina in je vsak že našel tisti najudobnejši 

položaj, kjer bo lahko malo zakinkal 

je nekaj v zvočnikih nad glavo zahreščalo in 

kar naenkrat iz nič, na ves glas Kuža pazi… 

Najmlajša dekleta Frančiškovih otrok so se dokopala 

do mikrofona in animirale cel avtobus 

vse do Vipavske doline. Dekleta so dobesedno 

dvignila avtobus na noge. Tako, da lahko rečem, 

da se festival ni končal na Ptujski Gori 

ampak šele, ko smo zapustili avtobus. Menim 

da so med potjo člani kriškega bratstva FSR 

lahko dodobra spoznali njihov podmladek in 

se z njim povezali. To pa je bil tudi eden izmed 

namenov tega srečanja, da se družimo med 

sabo tako otroci, mladina kot odrasli. 

24 25

Ko smo pripravljali festival, smo se spraševali 

zakaj ga sploh pripravljamo in glavni 

razlog je bil, da skupaj preživimo en lep dan 

in se zahvalimo Gospodu, ker nam je dal to 

milost, da lahko hodimo za Jezusom s pomočjo 

sv. Frančiška. Ali nam je letos uspelo 

Lahko bi naštevala vse napake za katere vem, 

da so se zgodile, ampak so bile pozabljene tisti 

trenutek, ko je iz ust šestletnika prišla izjava: 

»Ma kolk fajn dan, super je bet Frančiškov.« 

Verjamem, da ta dan ni bil edini in že samo 

zaradi njega je bilo vredno, da smo imeli 

festival. 

Kristina Vrčon 

Indijanci 

Popoldne 25. junija 2010 smo se v Vipavskem 

Križu najprej zbrali animatorji. Ker 

je bila tema tabora povezana z Indijanci, 

smo si najprej naredili indijanske obleke in 

perjánice. Vsak si je izbral tudi indijansko 

ime. Dve uri kasneje so že začeli prihajati 

prvi otroci. Le ena deklica je prišla kmalu za 

animatorji, ker je bila zelo neučakana. Ko so 

prišli vsi otroci, smo jim animatorji pripravili 

»indijanski sprejem«. Ker smo govorili po »indijansko«, 

so morali otroci poiskati in pojesti 

čarobne piškotke, da bi nas lahko razumeli. 

Na začetku smo imeli tudi prevajalca. Da bi 

bili vsi v indijanskem slogu, so si tudi otroci 

izdelali indijansko opravo. Sledila je večerja 

in priprava na spanje. 

Naslednje jutro budnica ni bila potrebna, 

saj sta to delo prevzele dve deklici. Sledila 

je jutranja telovadba ter zajtrk. Po zajtrku 

pa postavitev tipija. Tipi smo postavili na 

samostanskem vrtu. Med postavljanjem 

so se nekateri igrali z otroki, drugi pa so 

ga pomagali postaviti. Potem smo odšli do 

župnišča, kjer smo imeli razne delavnice. 

V eni smo izdelovali sekire, v drugi »dežne 

palice« in v tretji lovilce sanj. Po delavnicah 

je sledilo odlično kosilo ter kateheza. Katehezo 

sta vodila br. Vlado in Daniel. Daniel 

nam je povedal nekaj zanimivosti iz življenja 

Indijancev, pa tudi nekaj njihovih besed. 

Potem smo šli v gozd, kjer smo nabrali suho 

trsje za ogenj, nad katerim smo kasneje pekli 

twist. Po večerji je sledil še zabavni večer z 

naslovom: Indijanci imajo talent, ki so si ga 

izmislile tehničarke. Razdelili smo se v tri 

skupine. Vsaka skupina je morala pripraviti 

en »skeč«. Imeli smo tudi povezovalca Matija 

in Klemna, ter strokovno žirijo, ki so jo 

predstavljale Barbara, Andreja in Špela. Po 

veliki količini smeha smo se odpravili v tipi 

in hitro zaspali. 

V nedeljo zjutraj je sledila čistilna akcija 

po župnišču, ter kasneje priprava na mašo. 

Opoldne so se nam v samostanski cerkvi pri 

sveti maši, ki jo je vodil br. Vlado, pridružili 

še starši in najstniki. Po maši je na samostanskem 

dvorišču sledil piknik za vse FO ter 

njihove starše, brate, sestre, none in nonote… 

Piknik smo si razvedrili še z vodnimi igrami. 

Po pikniku smo še pospravili in odšli vsak na 

svojo stran. 

Barbara in Karin 

S kolesi na Bled 

Prvomajski prazniki so bili, oz. počitnice 

pred nami. Ali bomo Frančiškovi animatorji 

doma, ali pa bomo skupaj kaj lepega doživeli 

Želeli smo iti malo v naravo. S kolesi. 

Načrtovanje se je začelo že nekaj časa prej, 

vendar se je zares začelo takrat, ko smo se 

usedli na kolesa. 

Zgodaj zjutraj smo se dobili v Ajdovščini 

in se odpravili proti Colu. Vreme je bilo lepo, 

sončno, tako da nas je hitro spotilo. Počasi 

nam je uspelo premagati klanec, potem pa 

smo se v Malem polju, na domačiji kriške 

kuharice Milke, ustavili in si odpočili. Naprej, 

proti Črnem Vrhu ni bilo treba nič, razen 

zavirati. Do Godoviča je ravnina, potlej do 

Idrije pa smo se samo še spuščali, prek Spodnje 

Idrije do Idrije pri Bači. Tam smo si za 

cerkvijo privoščili postanek za kosilo. Počivali 

smo še kake dve uri, potem pa smo nadaljevali. 

Kmalu, v Bači pri Modreju smo zavili proti 

Podbrdu, kjer smo se po tehtnem premisleku 

odločili, da bomo pot malo »sekali«. Z vlakom 

za prevoz koles smo šli direktno do Bohinjske 

Bistrice in si prihranili lep kos poti. V mestu 

smo si nakupili vse za večerjo in se napotili 

proti Bohinjskemu jezeru. V bližnjem gozdu 

smo pojedli večerjo in prespali pod milim 

nebom. Zjutraj smo pojedli, še malo poležali, 

ter vzeli pot pod kolesa. Najprej nazaj do 

Bohinjske Bistrice, potem pa do Bleda. Ob 

jezeru smo vozili na drugo stran, saj sta nas 

tam čakala Ana in Luka s kolesi in Lara, ki 

nas je prišla samo pogledat. Do Bleda so prišli 

z vlakom iz Nove Gorice. Skupaj smo malo 

namakali noge v jezero, potem pa šli na kremšnito. 

Laro smo pospremili do postaje, sami 

pa smo šli po isti poti nazaj, proti Bohinjski 

Bistrici, le da smo v Bitnjah zavili proti Jereki. 

Tam nas je prijazno sprejela Joškotova mama. 

V njeni dnevni sobi smo imeli mašo, zatem 

smo si postlali v seniku in trudni zaspali. 

Zjutraj smo se spustili nazaj do Bitenj in proti 

Bohinjski Bistrici. Spet smo si skrajšali pot z 

vlakom in izstopili v Podbrdu. Nazaj do Bače 

pri Modreju, a za razliko od prej smo šli do 

vasi Postaja od tam pa po strmem in dolgem 

klancu do Čepovana. Bilo je že precej temno, 

zato smo si postavili ognjišče, skuhali večerjo, 

rekli še kakšno besedo in pospali okrog ognja. 

Naslednje jutro nas je čakal večinoma samo še 

spust. Prek Lokev do Predmeje in do Lokavca. 

Vladu je počila guma tik nad Lokavcem, 

tako da smo ga malo počakali, potem Lepa 

izkušnja narave, našega truda in prijateljstva. 

Potem pa smo se razšli vsak do svojega 

doma. Lepa izkušnja narave, našega truda in 

prijateljstva. 

Klemen Červ 

26 27

Pazi, čas – v Štepanji vasi 

Pazi, čas - je v tednu od 28. – 2. 7. v Štepanji 

vasi odmevalo iz otroških src, pa tudi iz src 

animatorjev in vseh tistih, ki so na kakršen 

koli način sodelovali na oratoriju. 

V tednu oratorija nas je »čas« vsak dan 

pripeljal v razpadajoči amfiteater, kjer so 

nam mladi zaigrali del zgodbe o deklici 

Momi. Ob spremljanju igre je bilo med 

gledalci veliko smeha, radosti, pozornosti 

… otroke je igra nagovorila, to smo videli 

še posebej pri skupni katehezi, v njih so se 

porajala vprašanja in izoblikovala mnenja. 

Tako so otroci iz dneva v dan spoznavali 

bistvo sporočila in tako sestavljali čudovit 

mozaik oratorijske zgodbe. 

V dan je bil vtkan tudi čas za molitev. 

Otrokom smo vsak dan predstavili eno 

molitveno držo. Kljub temu, da so počitnice 

in so otroci razposajeni, so molitev lepo 

sprejeli, najbolj jih je prevzela molitev pred 

Najsvetejšim. Radi so se ustavljali v molitvenem 

kotičku, ki je bil del oratorijskega 

dvorišča. 

Tudi ročnih spretnosti ni manjkalo. V delavnicah 

smo se lotili vulkana, ladje, Mome, 

želve Garmi na sto in en način, ure - take in 

drugačne, skratka bili smo zelo ustvarjalni. 

Popoldne smo preživeli ob velikih igrah, 

pa tudi vodnih iger ni manjkalo. V vročem 

dnevu so nas osvežile in odstranile z naših 

teles znoj. 

Dvakrat na teden nas je tudi Jezus zbral 

ob oltarju, skupaj smo »lomili kruh« in se 

tako še bolj povezali z Njim in med seboj. 

V sredo smo šli v Lipico na izlet, občudovali 

konje in gledali njihov trening ter se igrali 

na igrišču. Sveto mašo smo imeli v »naravni 

katedrali« pri Lurški kapeli. Narava nam je 

pomagala, da smo z odprtim in hvaležnim 

srcem sodelovali in molili. Iz src je prihajalo 

veliko spontanih prošenj in zahval. To je bil 

zelo močan trenutek, ko smo lahko začutili 

veličino in lepoto Boga. 

Eno popoldne smo preživeli tudi na štepanjskih 

ulicah med ljudmi, kajti Jezusovo 

naročilo »Pojdite po vsem svetu in oznanite 

evangelij vsemu stvarstvu«, smo vzeli zelo 

resno in dobesedno. Božjo besedo smo na- 

pisali na listke in jo delili ljudem, v upanju, 

da smo jim polepšali dan in v njih prebudili 

žejo po Bogu. 

Za zaključek oratorija nas je obiskal Sten 

Vilar, pedagog in igralec. Zelo dobro pozna 

otroško dušo, zato mu ni bilo težko otroke 

motivirati za sodelovanje. Z nami je prepeval, 

nam pripovedoval zgodbe in nam pokazal 

tudi kakšen trik. 

Na koncu oratorija je bila v nas vseh želja, 

da bi znali v svojem življenju, tako kot Momo, 

premagati »sive gospode« in si s pomočjo časa 

nabirati zaklade, kakršnih ne uničujeta ne 

molj ne rja in jih ne ukradejo tatovi. 

Naj nas Gospod umiri v sebi, da si bomo 

znali vzeti čas za Njega, prijatelje, delo, počitek, 

ja, tudi počitnice. 

s. Petra Mohorko 

Izlet Frančiškovih najstnikov 

V soboto 19. junija smo se otroci najstniške 

skupine Frančiškovih otrok odpravili 

na izlet na Štajersko. Zbralo se nas je za dva 

kombija. Odšli smo iz Vipavskega Križa. 

Najprej smo odšli h Klarisam, ki so nam 

razložile njihovo pot do odločitve, pa tudi 

zgodovino Klaris v Nazarjah. Po tem smo se 

odpravili v adrenalinski park v Mariboru, v 

katerem ni manjkalo dobre volje in adrenalina. 

Za tem smo se odpravili h kapucinom 

v Novi vasi pri Ptuju, od koder smo se odpravili 

na večerjo. Po večerji, smo imeli še 

skupni, zabavni večer, z raznimi igrami. V 

prostorih pod novo cerkvijo smo prespali in 

drugo jutro odšli v cerkev k maši. Po maši 

smo odšli v Terme Ptuj, kjer smo doživeli 

še nekaj skupnih uric zabave. Po tem smo 

odšli še na piknik na Vladovo domačijo, 

kjer je praznovala njegova nečakinja. Kmalu 

smo bili na poti na Primorsko. Vsi smo bili 

malce utrujeni a vendar dobre volje, saj smo 

preživeli cel vikend v dobri družbi. 

Jure Slejko 

28 29

Molitvena naveza 

Sveta maša 

Člani molitvene naveze za dobre družine in 

duhovne poklice smo se v dneh od 22. do 24. 

januarja 2010 zbrali na drugem duhovnem 

vikendu v Kančevcih. Brata Primož Kovač in 

Jožko Smukavec sta nas na duhovno poglobljen 

način uvajala v skrivnost svete maše. Svoje 

poglede na ta veliki dogodek želimo podeliti 

tudi z vami. Marsikdo je napisal tudi krajšo 

spodbudo za družine. 

Bog je ustvaril družino in jo dal na prvo 

mesto. Samo, da se tega ne zavedamo. Posebno, 

ko pride nedelja, ko naj bi se udeleževali 

bogoslužja. Saj res, nedelja je, pa ja ne, da 

je treba k sveti maši Zakaj Se vprašamo. 

Sveta maša, če bi jo res imeli za sveto, bi nam 

ogromno dala. Že če smo res navzoči pri sveti 

maši z glavo in srcem, se bomo na koncu svete 

maše zavedali, kaj nam je dala. 

Kesanje; se zavedam kaj pomeni, da se 

moram spraviti z Bogom in z vsemi, ki me 

obkrožajo. Darovanje; darujem se jaz in Bog. 

Sprejemanje Njega, ki nam največ pomeni. 

Pozdrav – pojdite v miru; pojdi in širi svoj 

mir in njegov, kar ti je dala sveta maša. 

Drage družine! Ne zamudite nedeljskih 

maš. Povrnila vam bo srečo, spravo, notranji 

mir. Domov boste odhajali srečni, nasmejani, 

napolnjeni s Svetim Duhom, ker boste prejeli 

Njega-Boga. Pojdite k sveti maši! Šele takrat 

boste dojeli, da ste to vi, vi. 

Meta 

Iz lastne izkušnje čutim, da pri sveti maši 

dobim spodbudo, kako živeti v današnjem 

svetu po Božjih naukih, v miru in spravi z 

drugimi ljudmi, da znam odpuščati, čeprav 

to sploh ni lahko. 

Jožica Habjanič 

Jaz osebno se bom osredotočila na mojo 

družino (živimo skupaj tri generacije). Sveta 

maša jim nič ne pomeni. Zato zelo težko kaj 

komentiram o darovih svete maše. Težko je 

razlagati kesanje, darovanje, pozdrav miru in 

blagoslov – to je sveta maša. 

Kar sem doživljala tu je zame bogastvo. Vsi 

ti dogodki svete maše pa žal ostanejo v meni. 

Veronika 

Nedelja je Gospodov dan, je dan vstajenja, 

dan kristjanov, naš dan. Praznujmo jo 

Kdor se še želi pridružiti Molitveni navezi za dobre družine in duhovne poklice, 

naj na Slovensko kapucinsko provinco, Mekinčeva 3, 1119 Ljubljana sporoči: 

ime in priimek, če želi prejemati Frančiškovega prijatelja in imeti druge stike z nami, 

tudi naslov, telefonsko številko, elektronski naslov. 

z obiskom svete maše. S svojo udeležbo te 

Gospod, počastim, se ti zahvalim za vse, kar si 

storil zame, za ljudi vsega sveta in vseh časov. 

Naj me to skupno praznovanje spominja na 

tvojo neskončno ljubezen in me povezuje s 

sestrami in brati. 

Obisk svete maše nam omogoča učenje 

tistih bistvenih stvari, ki so šola za življenje. 

Sveta maša nas uči na pravi način živeti in 

nas usposablja za bistvene prvine, ki so uresničevanje 

Božje volje. Nam daje moč, ki nas 

bo hranila in nam pomagala živeti v ljubezni 

sredi današnjega dne. 

V. D. 

Sveta maša je sestavljena iz več dogodkov. 

Uvod s kesanjem in spravo, prinašanje darov, 

delo človeških rok. Pozdrav miru je znak 

spoštovanja in odpuščanja. S pozdravom: 

»Pojdite v miru!«, ki ga ponesemo v svoje 

okolje je tudi graditev življenja v skupnosti 

in šola za življenje. 

Lojzka 

Vsaka sveta maša je šola, v kateri se učimo 

živeti. V njej spoznamo pravo, nesebično in 

zastonjsko ljubezen, ki je današnjemu svetu 

zelo potrebna. Učimo se, kako pomembno 

je, da si znamo ljudje resnično odpuščati in 

postajamo glasniki miru. Sveta maša je človeštvu 

največji Božji dar. 

Adela 

Srečanje na temo svete maše, ki je bil v 

Kančevcih v januarju 2010, je obsegal predavanja 

na temo svete maše – evharistije, katere 

leto pravkar teče. Udeleženci smo veliko 

poslušali in bili tudi zelo aktivno vključeni 

v delo. 

Kljub temu, da vsi udeleženci redno obhajamo 

dolžnost obhajanja svete maše, in da 

smo mislili, da o tem veliko vemo, je srečanje 

izjemno poglobilo naše vedenje o sveti maši. 

Moje sporočilo je sledeče: sveta maša je 

namenjena vsakemu človeku in skupinam – 

to so tudi družine. Namen obiska svete maše 

naj bo darovanje Jezusa Kristusa in nas samih, 

tudi družin, z namenom prenosa sprave, darovanja 

v Božjo slavo, graditev skupnosti v 

življenje. Sveta maša je šola v kateri se ljudje 

in družine učimo živeti v skupnosti. Družine 

hodite k sveti maši, če je le mogoče, skupno. 

Milan Vajdič 

Sveta maša je zame velika milost. Pri sveti 

maši se nam Jezus daruje v podobi kruha. Se 

nam ves izroča, da živimo z njim. Sveta maša 

je zame veselo praznovanje, ki mi daje moč za 

življenje. Tudi jaz mu izročam vse kar sem in 

kar imam. In tako grem okrepljena z njegovim 

telesom domov. 

Želim sporočiti vsem, ki se morda sprašujejo, 

zakaj kristjani hodimo k sveti maši Ko 

pri sveti maši duhovnik reče pojdite v miru. 

Kaj je torej s tem mišljeno Na splošno pomeni 

mir, tudi večni mir, mir po Božjih merah. 

Tu nam Jezus govori ob tem, pošiljam vas, da 

širite mir, poslanstvo, ker vam zaupam. Dajem 

vam mir - pojdite in delajte v miru, živite v 

miru, delajte spravo, kjer je potrebna. 

Vsi smo potrebni miru in maša je šola, 

kako živeti, vadimo, da bomo lahko živeli 

zunaj cerkve. Maša je zame učenje pravega 

načina življenja. Tudi vsem vam želim, da vam 

sveta maša sveti kot lučka v vašem življenju. 

Mir in dobro! 

Klara Rudolf Kramberger 

30 31

Delavnice molitve in življenja 

Delati dobro – 

kakor Jezus 

Biti usmiljeni in rahločutni 

kakor Jezus 

Sveti pisatelji nam v evangeliju na petih 

mestih povedo, da je bil Jezus ‘sočuten’. Če 

je videl, da je kdo nesrečen, tega ni mogel 

prenesti; vsa notranjost ga je bolela, pretreslo 

ga je. To pomeni, da ni živel sam s seboj, niti 

zase; vedno je stopal proti drugim. 

To, da je živel za druge, je moralo na vse 

napraviti zelo močan vtis, saj priče tega niso 

mogle pozabiti. Ob vseh priložnostih so to 

izrazile: »Jezusu se je gobavec smilil. Podal 

mu je roko, se ga dotaknil in mu rekel: Hočem. 

Bodi ozdravljen.« Drugo besedilo pravi: 

»Jezusu so se smilile množice in bolniki.« Ni 

mogel zaužiti nobene hrane, dokler ni ozdravil 

vodeničnega človeka. Ko je učil v shodnici, 

je prekinil svoj govor, da bi ozdravil človeka 

s suho roko. 

Biti usmiljeni in rahločutni kakor Jezus, ki 

je poklical k sebi veliko množico zatiranih in 

stiskanih, obloženih z vsakovrstnimi bremeni. 

Obljubil jim je požirek počitka in miru. Nekoč 

je tudi slovesno povedal, da je prišel zdravit 

ranjena srca, naznanjat svobodo sužnjem, 

vračat slepim vid in zatiranim prostost. 

Biti usmiljeni in rahločutni kakor Jezus, 

ki se je z vsem, kar je bil, predal zapuščenim: 

njim je posvetil svoje misli, svojo molitev, 

svoje delo, svoje besede, svojo utrujenost, 

svojo roko, svojo slino, rob svojega oblačila. 

Dela usmiljenja je postavil kot tisto, kar bo na 

koncu največ veljalo, ko bomo želeli vstopiti 

v nebeško kraljestvo. Z veliko rahločutnostjo 

Vedno se vračamo k istemu, ker se je tudi 

Jezus vračal k istemu. Z odprtimi rokami se 

je obračal k zapuščenim množicam. Ni le 

čutil usmiljenja do lačnih množic, temveč je 

poskrbel tudi, da so imeli jesti. Kakor Jezus, 

čigar posebni ljubljenci so vedno: ubogi, reveži. 

Njihovo je Božje kraljestvo. 

Ko so Janezovi učenci prišli pred Jezusa, 

so ga spraševali: »Učenik, odreši nas dvoma. 

Ali si ti tisti, ki ga pričakujemo, ali pa mose 

je poistovetil z vsemi pomoči potrebnimi 

vseh časov: »Ko ste ponudili pomoč lačnim, 

žejnim, nagim, bolnim ali jetnikom, ste to 

meni naredili.« 

Biti krotki, ponižni in 

potrpežljivi kakor Jezus 

Kljub nekaterim drobnim trenutkom nepotrpežljivosti 

je Jezus oseba, ki izžareva neskončen 

mir, vedrino in samoobvladovanje, 

tudi kadar so pritiskali nanj in ga napadali. 

Nagrajuje krotke in vse tiste, ki potrpežljivo 

trpijo preganjanje. 

Biti polni krotkosti, potrpežljivosti in 

ponižnosti kakor Jezus, ki je stal sredi obtožb 

in krivic, pred krivičnimi tožniki in sodniki, 

vselej ves ponižen, tih, potrpežljiv in dostojanstven. 

Nikdar se ni branil, ni se opravičeval. 

Ko naj bi se branil pred strašnimi obtožbami, 

je molčal kakor grob, kar je napravilo globok 

vtis na rimskega oblastnika. 

Biti polni krotkosti, potrpežljivosti in ponižnosti 

kakor Jezus, čigar potrpežljivost je 

doživela krute preizkušnje v noči poslednjega 

trpljenja, ko so ga bičali, pljuvali, obrekovali. 

V odgovor Jezus trpi in molči. 

V tem poglavju o potrpežljivosti in ponižnosti 

bi se morali bolj kot kdajkoli vprašati: 

‘Kaj bi na mojem mestu storil Jezus’ Prav na 

tem področju nam namreč največkrat spodleti. 

Nekaterim, ker so se rodili takšni; drugim, 

ker preživljajo občasne ali dolgotrajne krize, 

spet drugim, ker se morajo soočati z majhnimi, 

vsakdanjimi nadlogami, ki jih jezijo 

in zaradi katerih izgubljajo potrpežljivost. 

Morali bi se vprašati, kakšna bi bila v našem 

primeru Jezusova potrpežljivost, kakšna Jezusova 

ponižnost in krotkost. 

Ta Jezusova potrpežljivost je morala res 

močno prevzeti vse okoli njega, saj apostol 

Pavel v osrednjem delu pisma roti Korinčane: 

»...pri krotkosti in prizanesljivosti Kristusa...«. 

In apostol Peter se v svojem prvem pismu, ki 

je bilo napisano dvajset, trideset let po Jezusovi 

smrti, globoko ganjen spominja, »kako 

so ga žalili, pa jim tega ni vračal z žalitvami, 

mučili so ga, pa jim nikdar ni grozil«. In tega 

Peter ni izvedel od drugih. Na svoje lastne 

oči je poln groze vse to videl in doživel v noči 

Jezusovega poslednjega trpljenja. 

Biti iskreni in 

resnicoljubni kakor Jezus 

Govoriti tako, kakor je govoril Jezus, tako 

jasno, kakor je govoril on: »da da; ne ne«, se 

pravi, ne da bi kaj skrival, brez vsake dvoumnosti. 

Eden najlepših in najbolj ganljivih prizorov 

iz evangelija govori o Jezusovih sovražnikih, 

kako skušajo opisati njegovo podobo: 

»Učenik, vemo, da si resnicoljuben, da vse 

ljudi enako ljubiš in ne delaš izjem, da vsem 

odkrito kažeš pot, ki vodi k Bogu.« Da nam te 

reči pripovedujejo evangelisti, ni nič čudnega; 

toda to so besede, ki so prišle iz ust njegovih 

sovražnikov, torej so neprecenljive vrednosti. 

Biti iskreni in resnicoljubni kakor Jezus, 

ki je branil resnico za ceno lastnega življenja: 

»Drugega nisem storil kot to, da sem povedal 

resnico. In ker sem vam povedal resnico, me 

hočete umoriti« Povedati resnico, čeprav 

tvegam, da izgubim učence, čeprav tvegam, da 

nastane pohujšanje, da me začnejo preganjati. 

Ena najlepših evangeljskih misli je: »Resnica 

vas bo osvobodila.« 

Ko je Jezus že stal na pragu večnosti, je 

slovesno povedal, kakšen je bil smisel njegovega 

življenja: »Zato sem se rodil in zato sem 

prišel na svet, da bi pričal o resnici.« 

Mnogo let po Jezusovi smrti si je Peter v 

svojem prvem pismu ganjen skušal priklicati 

v spomin Jezusovo podobo in je zapisal tole: 

»Iz njegovih ust ni nikdar prišla laž.« Jasno je, 

da ne misli na otroško laž, pač pa dvoumne 

besede. 

Kakor Jezus čutiti posebno 

ljubezen do ubogih, do revežev 

Foto: Tatjana Hudomalj 

33

amo čakati drugega« Jezus jim je odvrnil: 

»Odprite oči, opazujte, glejte okrog sebe in 

skušajte sami ugotoviti. To, kar boste videli, če 

boste odprli oči, je: slepi vidijo, hromi hodijo, 

za reveže je posebej poskrbljeno.« Več jim ni 

povedal. Toda sklep je bilo že čutiti v zraku. 

»Če so najbolj zapostavljeni postavljeni na 

prvo mesto, je to znamenje, da je Odrešenik 

že prišel in da sem to jaz.« 

Kdo pa so ti ubožci, ti reveži V prvi vrsti 

so reveži tisti, ki nimajo osnovnih življenjskih 

dobrin. Na drugo mesto pa postavimo tiste, 

ki jim je bilo odvzeto osebno dostojanstvo, in 

vse, ki živijo v pomanjkanju ljubezni. 

Življenje teče po tiru, ki mu pravimo položaj 

in osebni ugled, oziroma med obema 

poloma privlačnosti. Naj razložim. Ta človek 

sicer nima nič, je pa morda zelo lep. Okrog 

njegove lepote se vrti tolikšno zanimanje, da 

ga vsi cenijo, ga občudujejo, obdajajo z vseh 

strani in ljubijo. Tale pa ni lep, vendarle ima 

nekakšen osebni čar. S to privlačnostjo pritegne 

nešteto ljudi, ki ga nenehno obdajajo, 

ga cenijo in ljubijo. Naslednji ni niti lep niti 

privlačen, je pa po srcu zelo dober. Zaradi 

te dobrote ga vsi cenijo in ljubijo. Spet drug 

nima ne enega ne drugega, a ga obdaja slava 

ali se koplje v denarju, zato bo vedno iskan, 

cenjen, ljubljen. 

Toda kaj se bo zgodilo s človekom, ki nima 

čisto nobenega posebnega položaja in ugleda 

Pozabljen bo in zapuščen. Tu se torej srečamo 

z besedama, ki označujeta reveže: pozabljeni 

in zapuščeni. 

Kdo si prav izrecno želi srečati nebogljeno 

starko, gobavca, napadalnega umobolnega 

človeka Pozabljeni so in zapuščeni. Kdo si 

posebej želi družbe hromih, pohabljenih, 

potrtih, duševno prizadetih, umirajočih za 

aidsom in rakom Nihče. Pozabljeni so in 

zapuščeni. 

Najbolj pravi in pristni člani Cerkve so 

svetniki. In svetniki so bili vselej na strani 

revežev. Vsi tisti, ki so resno jemali Kristusa, 

so resno jemali tudi reveže. To je tisto izročilo, 

ki ga dvajset stoletij krščanstva ni nikdar postavilo 

na laž: tisti, ki so resno jemali Kristusa, 

so resno jemali tudi reveže. 

Prav je dati prednost revežem in ubogim, 

a ne izključno njim. Jezus je bil izrazito 

naklonjen ubožcem, vendar pa bogatih ni 

zanemarjal in odklanjal. Čudovito pozornost 

je izkazoval Nikodemu, bil je prijatelj Jožefa 

iz Arimateje in mnogih drugih farizejev, 

ki so bili bogati možje. Čeprav se je vedno 

izpostavljal, ker se je družil s preprostim in 

ponižanim ljudstvom, je imel dobre stike tudi 

z rimskimi oblastniki. 

Vzeto iz katehez br. Ignacija Larrañage, 

ki so predstavljene na Delavnicah molitve 

in življenja. 

Več o DMŽ na dmz.rkc.si 

Pripravila Breda Bider 

Sveti zakonci 

Bl. Delfina in sv. Elzear 

Delfina je bila hči edinka marsejskega grofa 

in grofice iz rodbine Glandeves. Rodila se je 

leta 1284 v Puy–Michelu. Že kot dekletce je 

bila svojim staršem in družini v veliko veselje. 

Toda kmalu je osirotela in zanjo so skrbeli 

sorodniki, še posebej stric, ki je bil v opatiji sv. 

Katarine v Sorbu. 

Po tedanjem običaju so jo v starosti 16 let 

zaročili s plemičem, ki s svojo plemenitostjo ni 

zaostajal za njo. To je bil mladi baron Elzear, sin 

arianskega grofa. 

Elzear je bil rojen leta 1285 na gradu Saint- 

Jean-de-Robians v Provansi. Že od malega je 

bil deležen strogih pravil in vaj v usmiljenju 

ter v pouka znanosti, saj je za njegovo vzgojo 

skrbel stric, Viljem Sabranski, opat samostana 

sv. Viktorja v Marseillesu. 

Štiri leta po zaroki sta se Delfina in Elzear 

poročila. Oba sta v zakonu želela doseči krščansko 

popolnost. V njunem dvorcu Ansouis sta 

živela bolj spokorno kot gosposko, bolj asketa 

kot fevdalca. 

Kmalu po poroki sta se preselila v dvorec 

Puy–Michel. Takrat sta vstopila v tretji red sv. 

Frančiška (sedaj Frančiškov svetni red, op. a.). 

Njuno notranje življenje se je obogatilo še z 

eno dimenzijo: ljubeznijo do drugih, ki se je 

kazala v veliki dobrodelnosti do revnih. Sama 

sta živela skromno, da sta svoje dobrote lahko 

čim bolj obilno delila revežem. Odlikovala sta 

se v vseh delih usmiljenja. 

Ko je Elzear leta 1317 postal poslanik v 

Neaplju, je dobrodelnost zakoncev postala še 

obilnejša. Neapelj je bil sovražno razpoložen do 

Francozov. Upori in nemiri so bili na dnevnem 

redu. Toda Elzear je v duhu evangelija postal 

pravi ambasador miru in sloge med ljudmi. 

Njegova žena mu je bila pri tem v veliko pomoč. 

27. septembra 1323 je Elzear umrl v Parizu. 

Pokopali so ga v minoritski cerkvi v Aptu. 

Delfina je po moževi smrti prodala vse imetje 

in ga razdala revežem. Umrla je 26. novembra 

1358, 35 let za Elzearjem. Doživela je kanonizacijo 

Elzearja. 

Ime in lik blažene Delfine in svetega Elzearja 

sta bila prav posebej poznana v Franciji v 

poznem srednjem veku. Delfina je bila simbol 

dobre žene, ki je povsod okoli sebe širila sijaj 

duhovne globine, milino, krepostnost in toplino 

svojega sočutja, Elzear pa kot moder in 

miroljuben veljak. 

Ob njiju veljajo besede francoskega pisatelja 

Charlesa Péguyja, »Potrebno se je zveličati 

skupaj, priti skupaj z drugimi k dragemu Bogu. 

Ni mogoče najti Boga sam, brez drugih. Zatorej 

velja misliti na druge, malo delati za druge. Kaj 

nam bo Gospod dejal, če se vrnemo k njemu 

sami, brez drugih« 

V življenju blažene Delfine in svetega Elzearja 

ni šlo za neko svetost, ki bi v življenju 

Cerkve pustila sledove nečesa velikega in izrednega. 

Šlo je predvsem za dosledno sledenje 

Kristusovemu evangeliju v vsakdanjem življenju, 

k čemur smo vedno in povsod povabljeni 

tudi mi. 

Spomin nanju obhajamo 26. septembra. 

Alenka Fras 

34 35

Brat kapucin 

Božji klic 

Ko boste tole brali, bo julijska »izkušnja 

poklicanosti« verjetno že zaključena. Kljub 

temu ste vsi fantje, ki vas zanima kapucinska 

duhovnost, povabljeni, da se nam oglasite in 

bomo skupaj poiskali možnost druženja v Frančiškovem 

duhu. 

Božji klic se v človeku vzbudi v ravno pravem 

času, ko je prehodil tudi določene prehode 

življenja. In takrat začneš počasi razumevati 

načrt Boga. Prav je, da ga zaživiš in izpolniš. 

Spoznati, ljubiti in slediti Gospodu je najpomembnejši 

trenutek Božjega duha v tvojem 

življenju, ki ti resnično pomaga uresničiti Božji 

načrt. Zato tudi Cerkev odkriva različne pripomočke 

za mlade, da bi jim prišla naproti odločitvam, 

ki jih je Bog položil v njih. Pri uresničitvi 

Božjega načrta je najpomembnejše, da človek 

stopi na pot iskrene molitve, češčenja Najsvetejšega, 

prejema zakramentov. Zelo pomembno 

pa je tudi, da si najdeš človeka, ki mu boš lahko 

o vsem tem spregovoril in ti bo ljubeče ogledalo 

za tvoj pogled na Boga in na sebe. 

Klic, darovi in sposobnost odgovora so 

pomembni elementi, ki preverijo tvoje želje, ki 

ti jih Gospod navdihuje. Večkrat so želje zelo 

jasne, a še ni moči, da bi se vse to uresničilo, 

utelesilo. V takih trenutkih si resnično poišči 

nekoga, ki te pozna in te bo spremljal na tej 

poti ter te skušal slišati in videti, kaj ti Gospod 

pripravlja za življenje. Velikokrat ti prav Gospod 

pošlje na pot nekoga, ki 

ti bo resnično zmogel 

pomagati razumeti to, 

kar ti Gospod podarja, da 

bosta skupaj brala, kar je 

v načrtu Boga. Med temi 

ljudmi je lahko tvoj spremljevalec duhovnik ali 

kak drug duhovnik, posvečena sestra redovnica 

ali brat redovnik. Naj bo nekdo, ki moli in je 

že prehodil pot teh odločitev in te lahko bolje 

razume in tudi razjasni kakšne pojme. 

Bratje kapucini pa že peto leto prihajamo 

naproti predvsem fantom z zelo resnim tritedenskim 

programom Izkušnje poklicanosti. 

»… nihče mi ni pokazal – pravi sv. Frančišek 

Asiški, kaj moram storiti. Toda sam Najvišji mi 

je razodel …« 

Se tudi v tebi oglaša vprašanje: 

»Gospod, kaj želiš, da storim« 

V času druženja skušamo prepoznavati in 

razločevati Božjo voljo tako, da lahko hodimo 

po poti spreobračanja k bolj korenitemu krščanskemu 

življenju in posnemamo sv. Frančiška v 

hoji za Kristusom, kot to skušamo živeti bratje 

kapucini. Le preko živega dogajanja lahko pridemo 

do resnice, kaj mi Gospod podarja. 

Vse to poteka v duhu medsebojnega 

sprejemanja, dialoga, spoštovanja, služenja, 

znotraj našega kapucinskega bratstva v ozračju 

bogoslužne in osebne molitve, za katero sta 

potrebna tudi samota in molk; ob poslušanju 

Božje besede, ob fizičnem delu, s katerim krijemo 

stroške našega življenja, zato od tebe ne 

pričakujemo denarnih prispevkov; s pomočjo 

oznanil o krščanskem življenju. Trije tedni so 

zelo lepo razdeljeni in pomagajo vsakomur 

priti, do tistega kar ima od Boga 

Veselimo se skupaj, da nam Gospod toliko 

zaupa in da si to lahko med seboj delimo in iz 

tega živimo. 

bratje kapucini 

Koliko nas loči 

Moder sufij se je vkrcal na ladjo. Želel se je prepeljati na drugo stran 

morja. Ko je bila ladja sredi morja, se je razdivjala strašna nevihta. 

Visoki valovi so premetavali barko, kot da bi bila orehova lupina. 

Vsi potniki so od strahu trepetali. Eni so molili, drugi so v grozi kričali, 

nekateri so metali v morje svojo prtljago. 

Samo moder sufij je bil povsem miren. 

Ko se je nevihta umirila in je bledica počasi izginjala z obrazov potnikov, 

so nekateri pristopili k sufiju in ga vprašali: 

»Kako je mogoče, da te ni bilo nič strah Ali nisi opazil, 

da nas je od smrti ločilo le nekaj centimetrov, le par lesenih desk« 

»Seveda, toda v življenju sem spoznal, 

da nas včasih od smrti ločuje še manj.« 

Koliko nas ločuje od smrti Je meja med 

življenjem in smrtjo res tako tanka 

V zadnjih letih življenja je don Bosko zelo 

težko hodil. 

Vsak, ki ga je videl prečkati dvorišče oratorija, 

ga je vprašal: »Kam greš, don Bosko« 

Odgovor je bil vedno enak: »V nebesa.« 

Pravzaprav bi lahko tudi mi ob vsakem koraku 

svojega življenja rekli: »Prihajam, Gospod!« 

Bruno Ferrero, Včasih je dovolj en sam sončni žarek, Drobne zgodbe za dušo, Založba Salve 

36 37

Iz kapucinskega sveta 

Innsbruck, Avstrija 

Beraud, Haiti 

Tako so se v februarju prostovoljci iz 

Italije, skupaj z bratom Elmigom, odpravili 

na Haiti in s seboj prinesli živež, zdravila, 

oblačila za potresno prizadete. Našli so več 

kot tristo družin, ki so bile vesele njihove 

pomoči. Ljudje pa še naprej živijo na cestah 

ali kolibah, narejenih iz kartona. 

Macerata, Italija 

Od marca 2007 bratje kapucini iz vice 

province v Dominikanski republiki in Haitiju 

bivajo na podeželju Beraud-a, Les layes-a 

na Haitiju. Bratstvo sestavlja devet bratov in 

oskrbujejo dve župniji: Berant in Abakon. 

Vključeni so tudi v socialno dejavnost. 

Delujejo v šolah, skrbijo za živež ubogih in 

bolnih, ki ne najdejo prostora v bolnišnicah. 

Območje, kjer živijo bratje, ni neposredno 

prizadel potres, vendar so v tem potresu številni 

izgubili kakšnega člana. Potrebe pomoči 

so velike. 

26. aprila 2010 je kapucinski br. Raniero 

Cantalamessa dobil visoko priznanje za multimedijsko 

komunikacijo. Ob tej priložnost 

so posebej ovrednotili njegovo poslanstvo 

papeškega pridigarja in pisca mnogih knjig. 

Njegove knjige se prevajajo v mnoge jezike. 

(tudi v Sloveniji imamo prevedeno že nekaj 

njegovih knjig). Predvsem pa so ovrednotili 

njegovo navzočnost na televiziji. 

Brat Raniero, čestitamo! 

procesiji se je pridružil tudi papež. Ta del 

bazilike, kamor so prenesli relikvije p. Pija, 

se imenuje soba svetega Pija. Darovana maša 

v spodnjem delu te Cerkve je bila kot »raj«. 

Upodobitve tega prostora govorijo o Jezusu 

in o njegovem vhodu v Jeruzalem in njegov 

prehod v nebo. Pridigar, nadškof Michele 

Castoro, pa je uporabil te podobe prav za 

vse, in spregovoril, da je naša pot usmerjena 

v nebo, kjer bo naša svetost v polnosti 

izražena, naša ljubezen v polnosti izživeta. 

To je naš novi Jeruzalem. Po tej pridigi pa so 

posvetili oltar in sarkofag, kamor so položili 

Pijeve relikvije. 

Šele 54 let po nasilni smrti na Kitajskem, so 

bile kosti dveh kapucinskih misijonarjev fr. Antonina 

Schröcksnadela in fr. Theophila Ruderstallerja 

vrnjene v njuno domovino na Tirolsko 

v Avstriji. Ta dva brata kapucina so na binkoštni 

ponedeljek, leta 1946, med molitvijo večernic 

odvlekli iz okupirane cerkve v kraju Fudijin in 

ju nato ustrelili. Škof iz Innsbrucka je skupaj 

s provincialom, bratom Rodekom, pozdravil 

relikviji misijonarjev in jih prosil: »Pomagajta 

nam, da bomo pravi pričevalci vere!« 

San Giovanni Rodondo 

Evharistična skrivnost, ki jo je p. Pij 

tako močno zaživel v svojem življenju, je 

prispevala, da je 19. aprila papež Benedik 

XVI. daroval mašo ob prenosu relikvij p. 

Pija v spodnji del bazilike. Samo praznovanje 

se je začelo v svetišču Santa Maria delle 

Grazie, kjer je p. Pij umrl. Procesijo, ki se je 

vila do bazilike, so vodili bratje kapucini. Tej 

Leta 1953 so morali še zadnji tuji kapucinski 

misijonarji zapustiti misijon v Manđuriji in v 

Gansu. Tam je ostalo le nekaj domačih bratov. Še 

danes odmeva velika prošnja Gospodu, da bi ta 

dva brata kapucina-mučenca, okrepila navzočnost 

bratov domačinov. In res, v mestu Fudjin je 

obljubljena nova cerkev za malo katoliško skupnost 

v mestu. Misijon pa se še vedno nadaljuje. 

zbral: br. Jožko Smukavec 

38 39

Knjiga 

Ob ve sti la 

Vse dogajanje najdete tudi na: http://kapucini.rkc.si 

Menih Dorotej, 

Duhovitost 

duhovnih (2 dela) 

»Ta, ki prestoluje v nebesih, se smeje (Ps 

2,4). 

Ko bi človek mogel dojeti resničnost tega 

slikovitega izražanja, ko bi pustil, da ga Božji 

smeh okuži, tedaj bi mogel oznanjati veselo 

novico proti potrtosti, veselo novico, ki dobesedno 

razorožuje, ki zmaguje navidezno moč 

nadmoči. 

To je usmiljeni smeh, smeh do solz neskončne 

ljubezni. To je odraz tistega, ki je prenehal 

verjeti v moč sile in se je osvobodil vzroka 

vsakršne pobitosti. 

K čemu smo torej poklicani Dvema stvarema: 

da se uglasimo z Božjim smehom … 

Druga stvar pa je, da se uglasimo z močno 

Božjo besedo, ki stoji za tem Božjim smehom 

in se v njem izraža.« 

Tako se zaključuje drugi del knjige Duhovitost 

duhovnih, ki jo je napisal benediktinski 

menih Dorotej (pater Dorotej Toić). Rodil se 

je na Cresu, bil duhovni voditelj v semenišči 

Zadar in tam tudi kaplan v samostanu svete 

Marije, zdaj pa živi v Rimu. Na Hrvaškem je 

znan tudi po svojih drugih delih npr. Zgodbe 

iz življenja hrvaških svetnikov in vzornih 

vernikov, Benediktinski molitvenik … ki so 

bile v javnosti dobro sprejete. 

Knjiga v dveh delih prinaša šale, anekdote 

in izreke puščavskih očetov, ki so vzor življenjske 

preprostosti. Zapisani so z namenom, da 

bi razbili stereotip kristjana, ki mora imeti 

resen, mračen, zaskrbljen in zamišljen izraz 

na obrazu. In hkrati tudi stereotip Jezusa, ki ga 

pogosto pod vplivom stoletnega razumevanja 

duhovnosti prikazujemo kot resnega, čeprav 

se je potrebno vprašati, ali je mogoče, da je 

sprejemal otroke, brez nasmejanega obraza 

Kako se je obnašal na svatbi v Galilejski Kani 

Ali je mogel razodeti Boga ljubezni in milosti 

brez osvobajajočega nasmeha 

Ob prebiranju se kar sama ponuja rešitev: 

nasmejmo se na svoj in na tuj račun – takole 

vedro, človeško in krščansko. Oznanjajmo 

veselo novico. 

Oba dela sta izšla pri založbi Ognjišče, leta 

2009 in 2010. 

Kančevci 

18. - 24. julij 2010: Adam 2010 – angleški 

tabor za otroke. Vodijo: br. Jurij Štravs s 

profesorji in animatorji. 

25. - 31. julij 2010: Slovenski mednarodni 

počitniški teden za družine: Vodijo: Sten Vilar, 

Pavel Zablatnik, br. Stane Bešter in sodelavci 

8. – 14. avgust 2010: Letovanje družin gibanja 

Vera in Luč. 

16. – 20. avgust 2010: Duhovne vaje za 

duhovnike. 

20. – 24. avgust 2010: PMIZ – človeška 

toplina. 

26. – 28. avgust 2010: Duhovne vaje za 

katehistinje in katehiste soboške škofije. 

27. – 29. avgust 2010: Uvajanje v 

kontemplacijo. Vodi: br. Miha Sekolovnik 

10. – 12. september 2010: Kako si ustvariti 

srečno družino, če si otrok alkoholika. Vodita 

Lidija in Jože Kociper 

17. – 23. september 2010: Osebno vodene 

duhovne vaje. Vodita dr. Marija Sraka in p. Jože 

Roblek 

24. – 26. september 2010: S pesmijo in 

plesom slavimo Gospoda: Vodita Ruth Müller- 

Wick in br. Miha Sekolovnik) 

Prijave in informacije: Dom duhovnosti, 

Kančevci 38, 9206 Križevci v Prekmurju, tel.: 

02/554-11-38, 02/554-10-78, 041/705-042. 

E-pošta: dom.duhovnosti.benedikt@rkc.si 

Romanje v Assisi 

Assisi – romanje za mlade 

5. – 12. avgust 2010: Romanje v Assisi - za 

mlade. Naslov romanja: Tu sem, moje roke 

porabi. Cena 120€. Prijave in informacije: br. 

Vlado Kolenko, tel.: 041/611-091, e-pošta: 

vlado.kolenko@rkc.si 

Assisi – kolesarjenje za fante 

16. – 25. avgust 2010: Assisi s kolesom. 

Kolesarjenje za fante. Prijave in informacije: 

br. Vlado Kolenko, tel.: 041/611-091, e-pošta: 

vlado.kolenko@rkc.si 

40 41

Ali veš ... 

Saj ni res, pa je … 

• 99% teže našega solarnega sistema predstavlja sonce. 

Morala bi spoznati moje 

dekle – stavim, da te lahko 

nauči, kako biti lepa. 

Ujeto v objektiv 

Mi smo pogumni Frančiškovi otroci 

Kandidat 

za 

svetovno 

prvenstvo 

Uuu, s 

kakšno brzino 

drvim… 

Nič me 

ne more 

ustaviti 

Vsak obraz je svoja zgodba 

• V Savdski Arabiji lahko žena zahteva ločitev, če ji mož ne 

da kave. 

• Človek se smeji povprečno 15 krat dnevno. 

• Vzglavniki v starem Egiptu so bili narejeni iz kamna. 

• Ime »Kanada« je indijanskega izvora in pomeni »Velika vas«. 

• V Paragvaju je dvobojevanje dovoljeno, če sta dvobojevalca 

registrirana kot darovalca krvi. 

• V življenju pojemo hrano v teži šestih slonov. 

• Vedno, ko je Beethoven sedel k skladanju, si je glavo zmočil 

z mrzlo vodo. 

• Ptice v breztežnostnem prostoru ne preživijo, ker potrebujejo 

gravitacijo za požiranje. 

• Izumitelj škarij je Leonardo da Vinci. 

• Denar ni narejen iz papirja ampak iz bombaža. 

• Sove so ene izmed redkih ptic, ki vidijo modro barvo. 

• Sigmund Freud je imel fobijo pred praprotjo. 

• Teža zemlje je 6,588,000,000,000,000,000,000,000 ton. 

• Reklo: »Vse je igra, dokler kdo ne izgubi očesa!« prihaja iz 

starega Rima. V tistem času je pri rokoborbi bilo namreč 

dovoljeno vse, razen nasprotniku iztakniti oči. 

• V sanskrtu beseda »vojna »pomeni »želim več krav«. 

• Thomas Edison (izumitelj žarnice) se je bal teme. 

• Tigri imajo obarvano tudi kožo in ne samo dlake. 

• Žensko srce utripa hitreje kot moško. 

Medvedki ne znajo objeti 

nazaj, ampak včasih so vse, 

kar imamo. 

Hi konjiček, 

hi konjiček, 

hi hi hi 

Le kaj se 

skriva tu 

spodaj 

Močno 

te bom 

objel… 

42 43

Blagoslovljen si ti, 

Bog vesolja, 

zaradi bleska vsake vode, 

ki teče, ki napolnjuje jezera in morja, 

ki je prebivališče rib: 

kako živo je tvoje stvarstvo, Gospod!

PDF formatu (2.9 Mb) - Kapucini

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?