November - Planinski Vestnik

LEVU BAEBLERJU V SPOMIN
LILIJANA AVČIN
Bil je navaden konec tedna sredi januarja, če smem reči, da je v prelepi soški
dolini lahko kak dan navaden. Odšli smo že v petek: Vida, Lev in jaz. Tokrat brez
Franceta, ki je bil moral nerad, po dolžnosti, čez mejo. Bili smo kakor vselej polni
pričakovanja. Do Idrije, posebno skozi tisto nekam mračno sotesko, našo Vio malo,
smo v glavnem molčali. Levov obraz je bil še napet, nagubano čelo je kazalo, da
ga še niso izpustile iz rok mestne skrbi. Ko pa se je cesta zvila ob sinjkastomodro
Idrijco, se mu je obličie začelo tajati in že je bil spet tisti naš dragi, razigrani, hudomušni,
vselej domiselni in podjetni Lev.
Dolina je bila suha, vedeli smo, da je tudi v hribih komaj kaj snega, zato nismo
bili pripravljeni za smučarijo. Kakor tolikokrat v zadnjih zimah, je tudi tokrat zagospodaril
značilni zimski toplotni preobrat. Vrhove je razsipno oblivala topla
sončna luč, dno doline pa se je belilo in sivelo v ivju.
Uživali smo v vožnji po tej nekaterim tako neljubi cesti, ki vendar ob vsakem letnem
času razkazuje posebno lepoto in resnična presenečenja. Pozimi redkeje nagaja
s snegom in ledom kot savska. Zgodaj pomladi, ko je Gorenjska še vsa pod snegom,
silijo levo in desno od Idrijce navzgor ali navzdol sočni jeziki mlade travice, znanilke
nevidnih izvirčkov: tistile breg bodo pobelili prvi zvončki dostikrat že januarja,
nad onole škarpo se bodo nasmejale prve trobentice, ob pohlevni hišici pred Mostom
na Soči se bo razbohotila prva rumena forzicija. Poleti nam pogledi uhajajo po
prelepi topli Idrijci in nemalokrat avto kar sam obstane, mi pa planemo v vodo.
Pa jesen! Potoki njenih barv lijejo s strmih vrhov, kot da te hočejo zasuti s svojim
razkošjem.
Lev je zbijal šale, z Vido sva se sproščeno smejali, bili smo židane volje kot otroci.
Dva cela, prelepa zimska dneva sta bila pred nami. Iz daljave nas je pozdravil
s soncem zaliti Kanin.
V nedeljo sedimo na šopih tople trave, na grudih sončnega vrha, visoko nad Lemovjem.
Geografsko ime te lepe gore je sicer Grintovec, toda domačini so zadeli
bolje, ker mu pravijo Sončni vrh. Zdajle v januarski zimi razkazuje, kako zelo zasluži
to ime. Brez vetrovk in rokavic se nastavljamo blagodejni toploti in gledamo.
Gledamo.
Včeraj smo zložno ubirali pot h Krnskemu jezeru in se pogosto ozirali nazaj proti
Rombonu in njegovim sosedom. Uživali smo sleherni korak, po tistem kar promenadnem
delu za ruševinami žičnice iz prve svetovne vojne. Sneg, niti četrt metra
ga ni bilo, nam je hrstel pod nogami, sonce je lilo z jarko močjo izza velikih smrek
z veiami do tal. Jezero smo našli še nezamrznjeno. Sedli smo na prhnečo desko
ob dolnjem jezerskem bregu, zrli v belo glavo Krna in se prepuščali sanjam.
In tako sanjarimo tudi danes. Nobene težke ture ne včeraj ne danes. Nobenih
velikih dejanj, nenavadnih doživetij. In vendar toliko lepote, toliko mirne, tihe zbranosti.
Lev je naperil daljnogled v vrhove, jih prebiral z ljubečim pogledom od leve
proti desni, pa spet od desne proti levi. Se spomniš, kako je bilo takrat na Goličici
pa na Ozebniku pa na Tičarici pa na Kuku pa na Kaludru, na Celu, na... Spomini
se osipajo kot suho listje jeseni. Mir in sreča je na Levovem obrazu. Midve uživava
z njim.
Lev, kot vselej ob takih trenutkih, kuje načrte za bodočnost. Dokler traja to zimsko
zatišje, si bo treba privoščiti še to in ono. No, potem pride sneg in z njim smučarija
do pozne pomladi. Nazadnje pomladne smuške ture, najlepše od najlepšega. Kako
rad je smučal! Pa kako je smučal! Poleti pa... Tole bo še treba narediti v trentarskih
gorah, še je nekaj neodkritega sveta v Zahodnih Julijcih. Lev je prekipeval od
navdušenja, spremenil se je, na obrazu mu je sijalo mladostno vzhičenje. Midve
z Vido se mu smehljava in pritrjujeva. Nato obmolknemo. Vse svetle in tople so gore
okoli nas, ves teman in leden je Vrsnik pod nami.
Nenadoma pa se je utrgalo iz Leva: »Tako, zdaj moramo pa dol! Mudi se. Doma
me čaka kup dela za Akademijo.« Kot da me je nekdo oplazil z bičem. Kaj sem
dogaja z Levom zadnje čase. Ta večna tesnobna skrb za Akademijo. Še pravkar
jasno čelo se je prepredlo z gubami, žar v očeh je ugasnil, košate obrvi so vrgle
čeznje senco. »Naj si naberem še malo telohov,« poprosi Vida. Jaz pa bi rada
imela šop sršice, tiste prelepe, bledozelene lataste trave, ki mi krajša zimo. »No
dajta, ampak hitro!« Kot da mu je nenadoma zagorelo za petami, je zdirjal navzdol
proti Lemovju. Tam naju je počakal. Mir je vladal med trentarskimi domačijami. Vsi