November - Planinski Vestnik

popisal pisatelj Svetina v planinskem romanu »Stena«. Spominjala bosta nas in rodove
ki priha|a|o, na enkratno izjemno osebnost in samorastniški lik delavca-proletarca'
prijate |a, tovariša, človeka-humanista s čudovitim značajem, bistrim, vedrim razumom
in visoko srčno kulturo.
Joža je kot malokdo poznal in razumel naravo in njeno govorico. Dobro je razumel
tudi vprašanje življenja in smrti, saj ji je tolikokrat drzno" zrl v oči. Naravno se mu
le zdelo, da bo kdaj za večno legel k počitku med svojimi gorami. Zato mu ne bi
bilo preveč prav, če bi se pretirano vdajali žalosti in če bi ne razumeli tudi teh poslednjih
reči.
Če bi še lahko spregovoril, bi nam pa bržkone rekel tisto svoje: »Lepo, da ste prišli"
Pa bohlone| k' smo prijatli!«
Slava Jožu Čopu!
S POKLJUKE NA TRIGLAV
ING. PAVLE ŠEGULA
Tisti planinec, ki je usmeril svoje želje v skale in prepade, bo spočetka komaj,
koma| privolil in se odločil da se loti Triglava z gozdnate Pokljuke. Temu ali onemu
bi se stvar utegnila zdeti celo poniževalna, češ da je preveč šodra.
Tako se je dolgo časa zdelo tudi meni, dokler me pred leti nuja ni prisilila k odločitvi,
da se očaka lotim z Rudnega polja. Bilo je na dan, ko je starosto naših
gora oblegala stotni|a žensk in mi je tedanji upravni odbor PZS naložil naloqo da
|ih pozdravim in |im zaželim srečno pot.
'
Zjutraj je lilo tja do devete ure in se mi ni dalo izpod varne strehe v močo Ko
se |e neurje za silo zlilo, sem oddal otroke v varstvo, sedel v zvestega amija in odbrzel
proti Bledu. 1
Na Rudnem polju so se v kalnih lužah ogledovali sivi oblaki, nikjer ni bilo niti
kančka jasnine, z drev|a in grmovja so se otresale debele kaplje, trava je vsiljivo
ponujala močo, da se je zažirala v usnje in se je med stopalom ter podplati kaj
kmalu oglasilo cmokan|e ... 1
Bil sem sam noben pameten človek tisti dan ni silil v hribe, le razrita in zmendrana
steza mi |e kazala, da so ženske in vodniki že na poti proti Vodnikovemu domu
Pot se dokrn časa nevsiljivo vzpenja, pa spet pada med ruševjem, macesni in jerebikoviem,
dokler cez strmi klanček nad planino Konjščico ne plane na Jezerca
pri|azno dolino s potočkom, stisnjeno pod travnata pobočja Draških vrhov Sledi
spet vzpon po razdrapanem pobočju pod Mesnovo glavo, ko pa dosežemo 'preval
in se spustimo kakih dvajset metrov se prične složno, komaj opazno vzpenjanje po
boku Tosca. Pogledi lahko uha|a|o na verige gora, ki se vlečejo od Črne prsti
obrobjih' Kom^e * ^ ^ d ° ^ ^ 56 Z9Ube V kamenitih gmotah na
V Vodnikovem domu je bil živžav že zamrl, po stezah nad Velim poljem se je že
vila dolga kaca Dobrodušna oskrbnica Angela si je za silo že lahko oddahnila
čeprav |e bilo v koci vse navzkriž.
V koči sem se zadržal komaj par minut, bil sem razpoložen za hojo in v ravno
pravšnem zaletu Sonce je še vedno tičalo za oblaki in obetalo milost. Kdo ne bi
izkoristil take priložnosti Vzpon v hladu je kot naročen, četudi oko poareša razglede,
ki se sicer na tem koncu Alp kar kosajo, kateri bo lepši.
Na razpotju, kjer se cepita stezi za Kredarico in Planiko sem naletel na zaščitnico
ženske stotni|e. Neka| omaganih deklet in nekaj vodnikov je počasi rinilo svoje noqe
v strmino, na vsakih par korakov posedalo po debelušnih kamnih ob poti pa spet
in spet odpiralo nahrbtnike. Jože Praprotnik z Donatom Štibljem, delavcema Podlega
za ptt promet Kran|, najvišja poštarja v Jugoslaviji, sta kar spotoma uradovala
prekladala svoie zige, štela ovojnice, razglednice in z zabavnimi pripombami ponujala
svo|e storitve, pri čemer jim je vneto stregel Milan Govekar, tajnik Filatelisticne
zveze Slovenije. Ženske so mi bile nekam počasne, povrhu pa me je imelo,
da bi se danes pozdravil Martina, oskrbnika na Kredarici in ga pobaral, kako mu
kaj dela agregat, ki ze neka| let preganja temo v tej naši najvišji koči.
Vreme se je zbistrilo. Severnik je razganjal bele tančice, le na obzorjih so se še
trdovratno gnetle sive črede oblakov. Triglavska preddverja so bila kot umita in