You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
Sestero dolomitskih planinskih poti (Alte vie delle Dolomiti) spoznava zelo posrečeno<br />
planince različnih zvrsti in želja s širnim gorskim prostranstvom med Pustriško dolino<br />
in Beneško ravnino. Večinoma so speljane od severa proti jugu. Kdor ima na voljo<br />
kakih deset dni časa in želi spoznati na smotrn način del dolomitskega sveta, se bo<br />
podal na eno izmed njih ali pa se jih bo lotil kar po vrsti. Poti so speljane s kar se<br />
da majhnimi višinskimi razlikami; tega pa seveda v gorah, kot so Dolomiti ni vedno<br />
moč doseči. Z lažjimi variantami omogočajo spoznavati gorski svet tudi manj izkušenim<br />
in celo vrtoglavim planincem, s težjimi pa ustrežejo tudi zahtevnejšim, že<br />
skoraj alpinistično usmerjenim »popotnikom - ekstremistom«, kot jih imenuje v svoji<br />
najnovejši knjigi o dolomitskih ferratah (Dolomiten Kletersteige, založba Athesia,<br />
Bolzano) znani predstavnik zgornje šeste stopnje Reinhold Messner. Seveda pa tudi<br />
zahtevnejše variante ne presegajo druge težavnostne stopnje. Odlika vseh šestih poti<br />
je predvsem v tem, da omogočajo planincu ob sami poti številne »neobvezne« vzpone<br />
na znane in tudi manj znane pa najlepše vrhove, bodisi po zložnih »normalnih«<br />
poteh, bodisi po ferratah ali že alpinističnih smereh. V tem se mi zdijo dolomitske<br />
poti veliko bolj smotrne, kot je naša planinska pot št. 1, ki teče tudi po takšnih<br />
grebenih in vrhovih, ki jim mnogi iz številne množice 90 000 planincev Slovenije, da<br />
ne govorimo o širši Jugoslaviji, niso kos. Velik del planincev, ki se podaja na slovensko<br />
planinsko transverzalo, meni, da je njen poglavitni namen doseči najvišje in<br />
najtežje vrhove, drugi pa da je dosegljivo tako ali drugače, tudi z avtomobilom.<br />
Zato je »poštenih« planincev v Trnovskem gozdu čedalje manj, še manj pa po zadnjih<br />
kraških goličavah, čeprav skrivajo prav ti predeli premnoge lepote.<br />
Dolomitska planinska pot 2 se začenja v južnotirolskem Briksnu in se konča na<br />
obrobju Beneških Predalp v Feltreju. Razdalja med obema krajema je v zračni črti<br />
osemdeset, po planinskih poteh pa kakih stošestdeset kilometrov. Povprečen planinec<br />
jo zmore brez težave in z obilnim počitkom v približno dvanajstih dneh. Na poti je<br />
dovolj planinskih koč in zasebnih gostišč, da ni treba skrbeti ne za hrano in ne za<br />
prenočevanje. V povprečju so oddaljene med seboj tri do štiri ure, le na zadnjem<br />
delu poti so razpostavljene bolj na redko. Prvi del poti je bolj obiskan kot zadnji,<br />
saj preči ta nekaj znanih dolomitskih prelazov, čez katere brze v poletnih mesecih<br />
na tisoče avtomobilov. Turistični vrvež in smrad bencinskih hlapov pa tudi v tem<br />
primeru ne sega dlje kot do prvega skalnega roba, saj je znano, da se »motorizirani<br />
planinci« le neradi ali poredko oddaljujejo od svojih pomagal. Naravno povsem<br />
nedotaknjeni in redko obiskani so južni predeli, posebno prelepi Feltrinski vrhovi<br />
(Cime Feltrine). Seveda je na višku poletne sezone, ob času »feragosta«, ko so menda<br />
vsi Italijani zdoma, čutiti večji obisk tudi v gorah, a se ta zaradi prostranosti italijanskega<br />
gorskega sveta ne more primerjati z gnečo na naši planinski magistrali<br />
naključje. Bila je posledica dela opravljenega prej pri oblikovanju narodne in<br />
socialne zavesti naših ljudi v teh krajih, ki je zmogla boj golorokih s številnejšim<br />
in močnejšim sovražnikom. V tem mozaiku zgodovinskih zaslug je vključeno večdesetletno<br />
delo planinskega društva v Rušah; in na to smo lahko ponosni.<br />
Tak prelomni obračun je seveda povsem spremenil razmere in delno vsebino planinskih<br />
društev po vojni. Pa vendar osnovne etične, moralne in socialne prvine iz<br />
časa njegove ustanovitve so žive še danes in so še sedaj vodilo za delo društva.<br />
Predvsem nam gre za spoznavanje domače zemlje in njenih lepot, pogoj za patriotično<br />
zavest vsakogar izmed nas, gre za to, da občutimo lastno zakoreninjenost v<br />
svojo zemljo in da smo ponosni nanjo.<br />
Naj predvsem opozorim na socialne kvalitete planinske etike in prakse. Kaj lahko<br />
je zavrniti očitke o begu pred socialnimi vezmi ter o umiku iz stvarnega sveta v svet<br />
naravne idilike, kar naj bi bilo po mnenju nekaterih planinstvo. Mi vsi vemo, iz neposrednih<br />
izkušenj sodobnega sveta, da socialno izkoriščanje poteka hkrati z izkoriščanjem<br />
narave - z njenim brezbrižnim uničevanjem. Prav tako je napačen odnos<br />
do narave pri človeku pogosto povezan s prav tako brezbrižnim odnosom do sočloveka.<br />
Vzgoja odnosa do narave, skrb zanjo pomeni torej hkrati vzgojo neposrednih<br />
in enakopravnih odnosov med ljudmi.<br />
Na to velja opozoriti zlasti danes in v naši družbi, ko si z vsemi močmi prizadevamo,<br />
da bi v vsem našem življenju zlasti pa v proizvodnji, ki je temelj vsega, uresničili<br />
kar najbolj neposredne, enakopravne kooperativne odnose med ljudmi, da bi<br />
izkoreninili možnosti in odnose izkoriščanja in dominacije, da bi ustvarili človekovi<br />
svobodni naravi odgovarjajočo družbeno stvarnost. V tem je družbeni pomen pa<br />
tudi osrednja naloga planinske organizacije.
Change language