November - Planinski Vestnik

Srečamo se z znanci, ta in oni vabi, da prisedem k mizi, toda iz tega ne bo nič. Zavrem
v sobe in na kratko pokramljam z ženskim svetom. Vmes je celo nekaj poznanih
oziroma takih, ki me poznajo, meni pa se zde nekam znane. Spet me izdaja spomin na
obraze. Vse izpuhti iz teh čudnih možganov, ki si sicer umejo zapomniti marsikaj,
nikakor pa v svo|ih kamricah ne obdrže obrazov in imen. Nič kaj prida lastnost. Imajo
me za domišljavega, pa spet za čudaškega in za nepozornega. Vrag me pocitraj'
Nekako se sporazumemo, da jim želim srečen vzpon (vodniki menda vendar ne bodo
tako neumni, da bi vso to vojsko gnali na vrh v teh neugodnih razmerah!) in srečno
vrnitev ter se poslovim z zagotovilom, da bom še nocoj kuštral lase malima nepridipravoma
v Skofji Loki.
Sestop mineva v spokojnih večernih barvah in počasi izginjajoči svetlobi v nekaki
pobožni milini Spet sem sam. In ko se poslovim od Angele, ki se čudi, čemu se že
vračam, sem dobri dve uri ponovno povsem sam.
Pot ubiram, ko se oglašajo prve nočne ptice. Slišim čuke in globlje v dolini sovo, vmes
|e tisoč neznanih sumov skrivnostnega življenja. Okrog polosmih sem v popolni temi
pri avtomobilu. Zdi se mi, da se je komaj dobro ohladil
VIGREDNI IZLET NA ŽBEVNICO
DR. JANKO PLETERSKI
zlet za tiste, ki ljubijo širna prostranstva, proste razglede, travnate planjave, malo
hudi, veliko tišine. Spomladi pa vrh tega lahko srečajo tod vse belo narcis in obilo
drugega cvetja. Med njimi je gotovo najimenitnejši rdeče-vijoličasto žareči petran
istoveten cvetju iz krvi kosovskih junakov, božurjem (paeonia-potonika).
Zbevnica je najvišji vrh deset kilometrov dolgega gorskega hrbta, ki se kot jugovzhodni
sosed Slavnika začenja vzpenjati nad Podgorjem in upade pred prečno
cicari|sko cesto Obrov-Buzet. Ko stopimo na Zbevnico, je vsa čudno lepa, prvinska
gorska pokrajina Cičarije, tja do Učke na jugovzhodu, pred nami kot na dlani
Gorski hrbet tece pravokotno na slovensko-hrvaško republiško mejo, Zbevnica sama
|e na hrvaški strani. Po južnem pobočju gore, ki ga razčlenjujejo strme skalnate
stopnje med širnimi travnatimi in gozdnimi policami, teče istrska železnica. Prva
postaia za Podgorjem je Zdzid, druga, zadnja slovenska, je Rakitovec. Potem se
proga od nase gore oddalji in zato je železniška postaja Rakitovec najbližje in
zelo lepo izhodišče za pohod na Zbevnico. Ze vožnja z vlakom od Divače (kjer
smo pustili avto) do Rakitovca je prava paša za oči in za sodobnika utrujenega od
avtomobilizma, oddih in užitek. Kdor hoče na vsak način ostati zvest svojemu jeklenemu
ropotaču, se pripelje izpod Črnega kala po stranski cestici.
Rakitovec je tipična gručasta istrska vas ob vznožju naše gore, kjer se ta vzpenja
v vrh Kavčiče (882 m). Krajevni leksikon pove, da so nekdaj tod redili konje in ovce
pasli in kosili, veliko sena pa prodali v Trst. Izdeloval so ovčji sir, predli volno na
p res I ico, v Buzetu tkali in valjali sukno, izdelovali hlače in plahte. Danes je to preteklost.
V gori skorajda ne kosijo več. Prijazni šef postaje pa se še z veseljem
spominja, kako je kot deček prenočeval v mehki, dišeči, seneni kopici na gori in
se oziral po daljnjih lučeh tržaškega mesta. Ene same ovce vas ne premore več.
Kon|a nismo videli, pač pa traktorje. A najmočnejše je bilo srečanje v vaški ulici
z dolgorogim volom - velikanom. Takole blizu osemsto kilogramov ga je cenila
niegova vodnica. Neverjetno pametna in dobrovoljna žival je to, nam je zagotovila
in ga v dokaz objela pod vratom.
Z vrha vasi pelje kolovoz desno v breg. Po nekaj sto metrih zavije v levo navzgor.
Malo ovinkari in po dobri uri pripelje pod že dolgo vidni skalnat zid; nato skozenj
po useku na rob širnih planjav. Vse je tod široko in oblo, pravega slemena skoraj ni.
Na vzhodu se ze zdaleč vidi zadnji vrh, Zbevnica. Pot nanjo traja še dobro uro
Ne bomo opisovali prizorov med potjo in na vrhu. To je treba videti. Opozorimo
pa, da bo užitek zelo prikrajšan tistemu, ki ne bo imel s seboj polne čutare. Vode
m, sonce pripeka, senčice le tu in tam za nujo.
Ko se nasitimo vrha, se ie treba odločiti, kod se bomo vračali. Najlažje seveda nazaj
po lastni sledi A nas mika naprej. Nikomur pa ne bi svetovali najmikavnejše smeri
naravnost z vrha v vas Brest, ki jo vidimo južno ob vznožiu. Ta plat gore je polna
skokov, kar prepadov, a kar je vmes, je drsna trava. Na specialki je videti kolovoz,
ki pel|e v dolgem kl|uču iz Bresta v dolinico zahodno od vrha. Za to smer bi se