November - Planinski Vestnik

masiva zavila v dolino Val d'Ombretta do koče Rifugio Falier. Kar precejšnja pot
za en dan, ki bi je ob nenaklonjenem vremenu seveda ne bilo moč opraviti. V delno
pomoč nama je bila tudi žičnica od jezera Fedaia do bližnje Pian dei Fiacconi.
V zelo prijetni in domači koči sva ob skoraj obveznih špagetih in rdeči kapljici, ki
nama je z njo postregla prijetna oskrbnica, zadovoljno obujala doživetja tega dne.
Razpoloženje pa nama je pokazil dolgin srednjih let z Bavarskega, ki je po nekaj
izpitih poličih očitno iskal sogovornika. Vešč samo svojega jezika se je »zatekel«
k meni. Kaže, da je bila njegova priljubljena tema splošna in gospodarska politika
Evrope, seveda z bavarskega gledišča in precej črno obarvana. Ko je začel »modrovati«
o bodoči usodi Jugoslavije in izražati svojo zaskrbljenost nad tem, kar nam
preti z Vzhoda, mu je bilo le treba povedati, da smo si glede tega, kako se ubraniti
takim težavam, nabrali dovolj izkušenj že med zadnjo vojno z njegovimi ožjimi in
širšimi rojaki. Prav nič tenkovestno sem ga poslal k vragu z željo, da naju pusti pri
miru. Mož pa je imel sila debelo kožo. Še tri dni potem se naju je držal na nadaljni
poti in prisedal k nama po kočah, kjer je zvrnil še precej poličev, šele tam na drugi
strani skupine Pala so se končnoveljavno ločila naša pota. Še danes mi ni jasno
s čim sva vzbudila s hčerjo njegovo »simpatijo«, saj bi mu moralo biti očitno, da
nama ni do njegove dolgočasne druščine; le-te sicer v gorah nikoli ne odklanjava.
Janko Mlakar bi najinemu Bavarcu, če bi ga srečal na kakem svojih planinskih
popotovanj, prav gotovo posvetil v svojih spisih kar celo poglavje, saj bi prav gotovo
sodil v zbirko njegovih popotniških »portretov«.
Gorski svet južno od Marmolate je precej podoben našim goram. Prek nekaj sedlastih
škrbin, s katerih se je moč kar spotoma povzpeti še na kak razgledni vrh,
visok blizu tritisoč metrov, pripelje pot na zadnjo škrbino Cirella. Pred nami se
razgrne širen planotast svet, tokrat pretežno obraščen s pašniki in macesnovimi gozdovi,
ki ga na jugu omejuje p 1 1 ' tja pa je še dan hoda. Med
Mormolato in skupino Pala ampak gostišča in zasebni
penzioni. Vedoč iz domačih izkušenj, da planinci med letoviščarji niso dobrodošli
gostje, naju je nekoliko skrbelo, kako bo s spanjem na prelazu San Pellegrino. Najina
skrb pa je bila odveč. Podjeten lastnik penziona »Miralago« ob malem jezercu
ve, da planinci glede prenočišča niso posebno zahtevni, zadovoljni so s skromnimi
ležišči, a jesti morajo dobro in izdatno, posebno na takšnih poteh, kot je planinska
pot št. 2. Zatorej: čim več planincev je pod streho, temveč prodajo rednih in izrednih
obrokov. V podpritličju je uredil udobna, snažna skupna ležišča in umivalnice za
razmeroma skromno ceno, ki je kljub sezoni ne navija, v obednici pa jedo planinci
skupno in enakopravno z drugimi gosti. Zdelo se mi je, da so postregli planincem
s posebno velikimi porcijami, to pa za razmeroma majhne denarje. Do svojega penziona
je označil lastnik še bližnjico z rdečimi trikotniki in vpisano številko 2 - simbolom
naše poti - ter zapisal na opozorilni tabli pred odcepom, da so vsi popotniki
planinske poti št. 2 pri njem dobrodošli in da imajo rezervirano prenočišče. Morda
|e v tem tudi nekaj tradicije, saj je bilo na bližnjem prelazu San Pellegrino v starih
časih popotno zatočišče, ki so ga, podobno kot na švicarskem Sv. Bernardu, oskrbovali
menihi. V našem penzionu sva bila med prvimi, do večera pa se je zbrala
pisana druščina kakih petnajstih, dvajsetih planincev. Naš krčmar se torej ni uračunal.
Preludij k predzadnjemu dejanju plannske poti št. 2 v skupini Pala je granitna
planota Monte Pradazzo, ki se je v burni vulkanski zgodovini našega planeta vrinila
med apnenčaste in dolomitne sklade in grmade. Temno zelena kamenina, drugo
rastje, macesnovi gozdiči in širni razgledi proti drzno oblikovanim vrhovom in grebenom
so prijetna dveurna sprememba, dokler nas ne pripelje pot na prelaz Valles
in tik za njim spet na dolomitna tla. Za skupino Pala veljajo, po planinski literaturi
sodeč, sami presežniki, o tem pa sva se tudi sama prepričala. Le ena stvar je, ki
povzroča planincem težave in slabo voljo: okoli poldneva ali pa še prej se jamejo
po vrhovih in grebenih zbirati zaradi obilne vlage, ki jo prinašajo zračni tokovi
z Jadrana, najprej meglice, potem megle, te se naenkrat spremene v temne oblake,
ob bolj soparnih dneh pa nastajajo še nevihte, ki se poležejo šele pred večerom,
ko zažare vrhovi spet v kristalno čisti, rdeče nadahnjeni luči. Planinec mora zatorej
na pot čimbolj zgodaj, kar pa ni vedno lahko, saj začenjajo streči v italijanskih
kočah nasploh dokaj pozno, tako da se je s pospravljenim zajtrkom težko spraviti
na pot pred osmo uro. K sreči pa planincu precej pomaga italijanski poletni čas.
Nama je bila v skupini Pala vremenska sreča kar naklonjena, čeprav brez opoldanskih
in popoldanskih oblakov ni šlo. Monte Mulaz (2906 mj, Cima Focobon (3056 m), Cima
della Vezzana (3192 m, najvišji vrh skupine), Cimon della Pala (3186 m), Pala di San
Martino (2982 m), Sass Maor (2814 m) si sledijo v vrsti od severa proti jugu, seveda
z množico vmesnih in stranskih vrhov, kdo bi jim vedel imena. Naša pot je vseskozi
speljana po njihovih pobočjih, treba je čez marsikatero škrbino, med njimi je najbolj
znamenita Passo delle Farangole. Na mnoge izmed naštetih vrhov je moč zlesti tudi