1. PDF dokument (7535 kB)

Pavletova Pot
Gregor Kresal
Pavle in Gregor v baznem taboru pod Mustagh Towerjem Dejan Miškovič
Namenoma ne bom pisal tako, kot bi za kronološki
pregled Pavletovega alpinizma nemara kdo pričakoval.
Stresel bom opise in skice pisane množice njegovih
smeri iz nabito polnega nahrbtnika in pobliže pogledal,
katere od njih me bodo še posebej močno zbodle
v oči, za katere sem že kot alpinistični kratkohlačnik
vedel, da so nekaj posebnega, in za katere je celo sam
tu in tam skromno zatrdil, da so bile zares »hude«.
Tiste bolj pomečkane sem večkrat že imel v rokah, pa
tudi veliko rok so zamenjale, saj nam mnogokrat ob
prvem pogledu nanje ni bilo prav vse jasno. Že zdaj
dobro vem, da bom skušal gledati čez previsok zid in
da mi tudi prostor ne bo dopustil zajeti vsega. »Se je
tam res dalo Ali ni tukaj spodaj malo čudno Kako
pa mimo tistih streh Si bil kar sam tam Ja, kje pa dol,
a kar nazaj po isti« Podobna vprašanja smo si vedno
zastavljali med listanjem.
Premočrtnost mi že sama po sebi nikoli ni bila prav
blizu; da bi hotel njegovo Pot začrtati od točke A do
B, kjer bi slednja pomenila Mustagh in konec, se mi
že zaradi mojega pogleda na brezčasnost gorništva
kot takega in kljub uredniško drugače predvidenemu
članku ob tej priliki zdi povsem neprimerno.
Kaj je tako posebnega na teh najbolj pomečkanih
listih Kaj ga je v tako številni množici odprav, kot jih
je nanizal, najbolj zaznamovalo Odgovor se najbrž
delno skriva kar v vprašanju. V petindvajsetih letih od
svoje prve odprave mu le petkrat, sredi devetdesetih,
ni zneslo, da bi šel na pot. A je zato večkrat bil tudi
na dveh v enem letu. Ob dobro zabeleženi in zajetni
odpravarski evidenci, kjer se je le štirikrat vrnil domov
brez smeri v žepu, mi bo verjetno najtežje prešteti in
uvrstiti tiste smeri, s katerimi je opravil vmes. Njihova
količina je namreč več kot zavidljiva. Morda je to v tem
14