PLANINSTVO Teflon Po kostanj na Blegoš Dušan Škodič µ Oton Naglost Blegoš 30
Obetala se je lepa septembrska sobota. Listje na drevju je trepetalo v blagem vetru, sem in tja so kakšnemu listu popustile moči in v nepravilnih lokih je zajadral proti tlom, kjer so ga že čakali predhodniki. Barve so zažigale kot na Rembrandtovih pejsažih in tisto jesensko jutro bi lahko brez zadržkov označil kot osladno kičasto. Pa ga nisem, kajti namenil sem se na Blegoš, kjer sem si obetal z barvami podloženih jesenskih posnetkov. Anča me je prosila, naj ji dam mir, ker se je začela pripravljati na podiplomca, sestra pa mi je že zjutraj pripeljala Arnija. Njegova sestra Katja je hvala bogu ostala doma, ker je ob sobotah začela obiskovati ure džezbaleta. Še dobro, da otroci tako hitro rastejo, ker proti njuni dvojni navezi redno izgubljam vse vzgojne dvoboje. Pristopni »marš« »Meni se nikamor ne ljubi,« je Arni sitnaril že v predsobi, kjer sem iz omare vlekel gojzarje. Meni nič, tebi nič se je kar v čevljih sprehodil v sobo in se zavalil pred računalnik, izpred katerega ga ne bi izvlekel vse do večera, ko bi ponj prišla mama. Anča mi je poslala pogled, ki me je prežarčil kot černobilsko nebo, a sem ji pomirjujoče pomežiknil. Tiste škatle za igranje igric so sicer dobra iznajdba, če hočeš biti prepričan, da se otroku zunaj ne bo pripetilo kaj strašnega, kar se je nam sicer dogajalo vsakodnevno. A merila so danes menda drugačna. Na ta način otroci ne tvegajo dosti več od nastanka krčnih žil zaradi pretiranega sedenja, vendar zna biti Arni med zabavo za računalnikom zelo moteč otrok. Ker je v fazi igranja strelskih iger, je včasih iz sobe slišati, kot bi skoznjo tekla bojna črta. Smrkavec skozi ekran v nekaj urah s šibrovko pobije na stotine napadajočih pošasti brez nevarnosti, da bi jo skupil kot na primer pri nogometu, kjer bi ga kdo brcnil v piščal. Olajšanje pa tako! Obenem pa morajo biti zvočniki po njegovem odprti do konca, ker sicer ne »seka« tako, kot mora, in je vse skupaj le še k’r néki. Tokrat sem se pravočasno pripravil na njegov prihod, zato sem brezbrižno nadaljeval svoje delo. Iz sobe se je zaslišalo tarnanje. »Ej, striko, kakšen pasvord si mu nabil Ne morem noter.« »Blegoš,« sem mu odvrnil. Kmalu je spet zagodrnjal. »A so velike črke ali kaj Ne gre, ni šans.« »Ljubček, kar spokaj se, pravega gesla ti ne bom povedal, ker tudi ti nimaš šans, da bi ostal doma,« sem bil nepopustljiv. Nič ni pomagalo, da se je kujal. Čez pol ure sva se odpeljala proti Škofji Loki. Ker sem bil na Blegošu že večkrat z južne in vzhodne strani, sem si tokrat omislil pristop od severozahoda, iz Davče čez Črni vrh. Doma sem na hitro pogledal zemljevid, ki mi je razkril, da bo treba kmalu za Zalim Logom zaviti levo. Vožnja ob Selški Sori je hitro minevala, toda 31