1. PDF dokument (7535 kB)

gaženje in orkanski veter!« Takrat se je ob Šraufovi
trmi gotovo zavedel, kaj pomeni biti vztrajen. Vzhodna
stena Torreja ne bi nikoli doživela epiloga, če v luknji
pod njo, štirinajst dni z lopato v roki, ne bi bivakiral
Pablo. Ni naključje, da jo je sam postavil na tretje
mesto svojih najbolj hudih. Seveda je tudi primerjal,
a bolj nerad. Vzponi so se le preveč razlikovali med
seboj. V svojih beležkah pa je na prvo mesto vseeno
postavil eno zadnjih, novo smer na Čo Oju. Mislim,
da predvsem zaradi hitrega vzpona, saj je iz povišane
baze do vrha potreboval le dobrih štirinajst ur. Hitrost
mu, ob izredni fizični pripravljenosti, tudi drugače ni
bila ravno tuja. Ne tuja, hitrost je bila zanj drugo ime.
»Los rapidos – Ta hitri,« je kar sam imenoval smer v
Siuli. Za povezavo treh Skalaških smeri naših Julijcev
je med pripravami sicer predvideval cel dan, potem
pa na vrhu zadnje vseeno stal že po desetih urah. Iz
Martuljka čez Špik v Dnino in preko Škrlatice skozi
Vrata na Triglav. In kaj si je takrat najbolj zapomnil
Da je v Aljažu, pred zadnjo, popil cel liter deita in
potem še na vrhu Ladje pokal mehurčke. Mu ni nič
drugega ostalo v spominu Če pomislim, kako sem ga
nekoč opazoval, samo z vrečko magnezija v Kraljici
Julijcev Trbiške špice … »Pa kaj je temu tipu« sem
si mislil. »A preskakuje navzgor« Gotovo si je takrat
v Skalaških zapomnil še kaj, najbrž pa si tudi med
hitro vožnjo po avtocesti bolj težko zapomniš ravno
vse oznake ob cesti.
Precej na hitro je med svojim prvim obiskom Pakistana
sredi osemdesetih v žep pospravil tudi svoja
prva osemtisočaka. Pet dni za oba. In ju je, Broad Peak
in Gašerbrum II, postavil na peto mesto v svoji knjižici.
Ravno tistega leta se mu je oko prvič ustavilo na
Mustaghu. In pet let kasneje, po najinem skupnem
Chacraraju, sva se prvič pogovarjala o njem. Bilo mi
je jasno, da so nama blizu gore z Obliko. Gore kot naš
Špik. Eno takih je lansko leto našel v odmaknjenem
delu Huayhuasha. »Pablo! Kako se že tistemu hribu
reče Ki je podoben tej najini« sem ga vprašal, ko sva
zapuščala stolpasto Puscanturpo in zjutraj pospravljala
najino malo bazo. »Vem, vem, Mustagh, a ne
Ja, čas bo!«
V letu, ko sem opravil izpit za alpinista, se je po
našem klubu vrtelo prav neverjetno število plezalskih
začetnikov. Čez sto nas je bilo. Seveda je bilo nemogoče
pobližje spoznati prav vsakega. In zato smo radi na
veliko premetavali mapo vzponov, po kateri je bilo
lažje narediti kakšen zaključek. Kdo je tukaj bolj zaradi
družbe, kdo je res faca in skoraj vsak dan pleza, pa
kdo je res težka faca in pleza res težke smeri in tako
dalje. Ker se moj priimek začne s KR, je bil pred njim
vložen list, ki se je začel s KO, vendar je bil na koncu
leta na njem samo en vpis. Samo en vzpon. Zdelo se
mi je kar posrečeno, da tičiva v tisti mapi tako skupaj,
saj sem že prej dobro poznal dejstva z Yalung Kanga,
kjer je prvič prestopil mejo osmih kilometrov, pa o
tednih zasipavanja s snegom v Direttissimi Cerro Torreja,
o grozljivo mrzlem bivaku pod vrhom zimskega
Daulagirija, o dramatičnih trenutkih visoko na K2,
pa nenazadnje Yosemitih ali strašljivi Zajedi Široke
peči, Rzeniku, Dolški Škrbini … Ampak samo en
vzpon v celem letu Z majhnimi črkami je pisalo Šiša
Pangma, Slovenska smer. Naključje je hotelo, da sva
kmalu potem tudi prvič zares govorila. »Veš, včasih
ena smerca odtehta sto drugih,« mi je potem še leta
odzvanjalo v glavi. Težko bi ob vsebini nahrbtnika, ki
sem ga odprl na začetku, zaključil kaj drugega kot to, da
so podobno odtehtali tudi vzponi vseh njegovih ostalih
triindvajsetih odprav. Če bi že na koncu osemdesetih
podeljevali zlati cepin, najbrž ob tej »eni smerci« ne
bi prav dosti razmišljali. Tudi sam najbrž ni, ko jo je
pri sebi postavil na drugo mesto.
Nisva zelo veliko plezala skupaj, sva se pa malo več
družila. In kadar je na mizo padla fotografija gore z
Obliko, nama je bilo takoj jasno, da greva, in tudi, kje
bova šla. Potrebni so bili trije, štirje stavki in stvar je bila
zaključena. Ni se bilo treba več o ničemer pogovarjati,
saj je bilo gotovo, da vem, kaj si misli, in tudi sam je
vedno dobro predvidel moje načrtovanje. Verjamem,
da z drugimi ni šlo prav nič drugače. Takšno življenje
je bilo preprosto. Tiste ture so bile preproste. Zelo
preproste! Vse prej kot to bo soočanje s praznino, ki
zdaj zeva brez njega. »Ej, Pablo, Direktna čez gladke
trebuhe v Zahodni Triglavski naju bo počakala!« m
16