PDF formatu (3.2 Mb) - Kapucini

kapucini.si

PDF formatu (3.2 Mb) - Kapucini

Biti razlomljen

3/2009


Uvodnik

Ti Kruh

Ti Kruh,

Ti si naše središče.

Ti Kruh,

Po tebi kričimo.

Ti Kruh,

Iz tebe živimo.

Ti Kruh,

Tebe molimo.

Ti Kruh,

V tebi se najdemo.

Ti Kruh,

Po tebi postajamo prijatelji.

Ti Kruh,

V tebi je naše veselje.

Ti Kruh,

V tebi spoznavamo smisel življenja.

Ti Kruh.

Anton Rotzetter

Razlomiti

pomeni deliti

Kolikokrat v življenju slišimo koga, ki

reče: »Že spet se mi je zalomilo: v službi, v

medčloveških odnosih, v življenju!« Zalomiti,

zlomiti, to nam je precej domače v našem besednjaku.

Veliko manj uporabljamo besedno

zvezo »nekaj razlomiti«. A zanimiv je prizvok,

ki ga čutimo in misli, ki se nam porajajo med

tema dvema besednima zvezama. »Zalomiti«

ali »zlomiti« pomeni nekaj poškodovati, uničiti

nekaj, kar ima slabe posledice. Ko rečemo

»razlomiti« pa kakor, da se v nas ustvari neko

blago in dobrohotno vzdušje ob izgovorjeni

besedi. Razlomiti bi lahko rekli drugače tudi

deliti. Razlomim kruh, košček čokolade… da

ga delim s teboj. Nikoli ne rečemo zalomil ali

zlomil sem hleb kruha, ampak razlomil sem

ga. Beseda razlomiti nosi v sebi torej nek globlji

pomen, ki povezuje. Skoraj nasprotujoča

si je ta trditev. S tem, ko sem nekaj razlomil,

ko sem razdelil, stvar ni več cela, a po drugi

strani povezuje skupaj v eno vse, ki so te razlomljene

stvari deležni. Jezus je vzel v svoje roke

kruh in ga razlomil. Ob lomljenju njegovega

kruha so apostoli postali povezani in preko

lomljenja Božjega kruha tudi mi postajamo

ena velika Božja družina. Torej nekaj, kar je

bilo razlomljeno z namenom, da bi drugim

prinašalo dobro, lahko postane vezni člen.

Tako mi na misel prihaja lekcija iz učbenika

za 7. razred, ki govori o dveh učencih na

poti v Emavs, ki sta bila vsa žalostna, prestrašena,

zmedena ob dogodkih v Jeruzalemu, in

se jima na poti pridruži Jezus, ki ga prepoznata

ne po besedi in pripovedovanju, ampak šele

po lomljenju kruha. Sledi zapis: »Spoznala in

razumela sta ga, ko je pri mizi – podobno kot

pri zadnji večerji – razlomil kruh in jima ga

dal. To ju je prepričalo, da Jezus živi in da razočaranje

sploh ni bilo potrebno, saj ju Jezus ni

nikoli zapustil.« Po lomljenju kruha želi Jezus

tudi nam vračati vedrino in veselje do življenja.

In kaj pravzaprav pomeni »lomiti kruh

življenja« Naj povzamem le nekaj misli iz

učbenika, ki pa veljajo za vsakega izmed nas.

Kruh življenja lomimo, kadar živimo v ljubezni

s svojimi domačimi, prijatelji, sosedi,…

Kruh življenja lomimo, kadar drug drugemu

iskreno odpuščamo. Kruh življenja lomimo,

kadar koli smo pripravljeni drugega sprejeti

v svoje življenje in svoje življenje zaupati

drugemu. Takrat »lomimo« oziroma delimo

življenje. Lomiti kruh življenja pomeni, da

vse, kar mi je v življenju pomembno, delim

kot kruh. Tako lomim kruh življenja, kadar se

z drugimi žalostim ali veselim; vsak iskren in

zaupen pogovor pomeni »lomljenje kruha«.

Jezus nam s svojim lomljenjem kruha, ki ga

doživljamo zlasti pri sveti maši, daje moči, da

lahko v vsakdanjem življenju veseli lomimo

kruh s svojimi bližnjimi.

Andreja Štunf

Fran­čiš­kov pri­ja­telj • XX/3 (173) • 2009

Iz­ha­ja šti­ri­krat na leto med šol­skim le­tom • iz­da­ja­jo bratje kapucini ter asiški romarji• ured­nik: br. Vla­do Ko­len­koured­niš­ki

so­de­lav­ci: Jana Pod­ja­voršek, Fani Pečar, br. Jože Smukavec • na­slov ured­niš­tva: Frančiš­kov pri­ja­telj, Me­kinče­va 3, 1119

Ljub­lja­na • elek­tron­ska po­šta: fran­ci­skov.pri­ja­telj­@rkc.si • revija se vzdr­žu­je s pro­sto­volj­ni­mi pris­pev­ki.

Gra­fič­na pri­pra­va: Sal­ve, d.o.o., Ljub­lja­na • tisk: Littera picta d.o.o., Ljub­lja­na

2 3


Ob izviru

Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna;

odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.« Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba

oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim

je: »Prinesite mi jih sem!« In velel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve

ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi

so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli,

je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok.

Mt 14,15-21

Vsi so jedli

in se nasitili

Jezusa skrbi in se mu »smili« ves človek,

njegovo telo in duša. Dušam deli besede,

telesom pa zdravje in hrano. Zakaj tega ne

dela tudi danes Zakaj ne deli kruha tolikim

milijonom lačnih ljudi na zemlji

Zagotovo Jezus tudi danes pomnožuje pet

hlebov in dve ribi! To dela na svetovni ravni.

Ozrimo se okoli sebe. Spomnimo se, da so

bile še pred nekaj tedni njive prekrite z zlatim

žitnim klasjem, ki je danes že spravljeno v žitnicah.

Na morju smo videli ribiče, ki vlečejo

na kopno polne mreže rib. Posejanih je bilo

»pet« semen žita, zdaj pa jih požanjemo na

stotine. In tudi ribe, veliko jih ulovimo, pa

jih spet najdemo.

Ali ni tudi to čudežna pomnožitev Le da

smo se zato, ker se dogaja vsako leto, nanjo

navadili in nam je sama po sebi umevna.

To imenujemo naravni pojav. Nismo se pa

sposobni temu čuditi, videti čudežni vidik

vsega tega.

Je morda že komu uspelo »znanstveno«

razložiti, zakaj se vse to dogaja Zakaj zrno,

ki je padlo v zemljo, umre, potem skali, prebode

zemljo, raste in dozori na soncu Mi

poznamo, »kako« se vse to zgodi, ne poznamo

pa zadnjega »zakaj«. Kdo »ukazuje« naravi,

da vse to dela s tako neverjetno urejenostjo

Jezus je izvršil tisto izjemno pomnožitev

prav zato, da bi nam pomagal zavedati se

čudeža redne pomnožitve kruha, ki se vsako

leto zgodi pred našimi očmi.

Jezus ne naredi magične kretnje in sebi v

slavo pomnoži preobilje kruha in rib. Vpraša

jih, kaj imajo in jih povabi, da podelijo tisto

malo, kar imajo: pet hlebov in dve ribi.

Isto dela tudi danes. Prosi nas, naj damo

skupaj bogastvo zemlje. Vsem je znano, da

glede prehrane naša zemlja lahko poskrbi še

za nekaj milijard ljudi več, kot nas trenutno

živi. Kako lahko krivimo Boga, da ne da

dovolj kruha za vse, ko vsako leto uničimo

na milijone ton zalog t.i. »pretečene« hrane

in to samo zato, da ne bi padla njena cena

Boljša razdelitev, večja solidarnost in delitev:

tu je rešitev.

Vem: ni tako preprosto. Obstaja blazna

oboroževalna tekma, poznamo neodgovornost

nekaterih oblastnikov, ki pripomore k

temu, da so številni narodi še vedno ujeti v

primež lakote. Toda del odgovornosti pade

tudi na bogate države. Mi smo sedaj tista

anonimna oseba (eden od evangelistov pravi,

da je bil deček), ki ima pet hlebov in dve ribi;

le da jih stiskamo pri sebi in se zelo pazimo,

da jih ne bi dali na razpolago in jih razdelili

med vse.

Pomnožitev kruha in rib je vedno dajala

ljudem misliti na pomnožitev tistega drugega

kruha, ki je Kristusovo telo. Zato nam najstarejše

predstavitve evharistije prikazujejo

košaro s petimi hlebi in ob njej dve ribi.

Povzeto po: R. Cantalamessa; Gettate le reti;

Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004.

4 5


Ob svetem pismu

Cerkveni očetje

in lomljenje kruha

Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarijev

kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj

majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev,

Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj

je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve

ribi, a kaj je to za toliko ljudi« Jezus je dejal:

»Posedite ljudi.« Bilo pa je na tistem kraju

veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč

mož. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in

jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil

tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli,

je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki

so ostali, da se kaj ne izgubi.« Pobrali so jih

torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so

od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so

jedli. (Jn 6,7-13)

Sveti Avguštin razlaga:

Pet hlebov pomeni pet Mojzesovih knjig;

po pravici so ne pšenični, ampak ječmenovi,

ker pripadajo Stari zavezi. Ječmen je pa tako

ustvarjen, to veste, da se do jedra težko pride;

jedro namreč krije plevna luska, pleva se ga pa

tako drži, da se le nerada odlušči. Takšna je črka

Stare zaveze, zavita v ovoj mesenih obredov;

če se pa pride do njegovega jedra, hrani in siti.

Neki deček je torej imel pet hlebov in dve ribi.

Če vprašamo, kdo je bil ta deček, je bilo nemara

izraelsko ljudstvo; kakor otrok je imelo, pa ni

jedlo. 1 Kar je imelo, je bilo breme, dokler je

bilo zakrito, jed, ko se je odkrilo. Dve ribi pa

pomenita, se mi zdi, tisti dve vzvišeni osebi v

Stari zavezi, ki sta bili maziljeni, da bi posvečevali

in vladali ljudstvo, velikega duhovnika in

kralja. In naposled je v skrivnosti prišel on, ki

sta ga oni osebi pomenili; prišel je naposled on,

katerega je ječmenovo zrno nakazovalo, ječmenova

luska pa skrivala. Prišel je tisti eden, ki je

v sebi združil obe osebi, duhovnika in kralja:

duhovnika z daritvijo, s katero je samega sebe

Bogu za nas daroval, kralja, ker nam vlada.

Zdaj je odprto, kar je bilo prej zaprto. Hvala

mu! Spolnil je, kar je Stara zaveza obetala. In

velel je kruha razlomiti; med lomljenjem jih je

pomnožil. Nič resničnega. Zakaj tistih petero

Mojzesovih knjig - koliko knjig so dale, ko jih

razlagamo, dejal bi, lomimo, to je, o njih razpravljamo!

Ker pa je tistem ječmenovem zrnu bila

zakrita nevednost prvega ljudstva, o katerem je

rečeno: »Dokler se Mojzes bere, je zagrinjalo na

njihovih srcih« 2 - ni še bil opravljen zastor, ker

Kristus še ni bil prišel; zagrinjalo v templju se

še ni bilo pretrgalo, ko je visel na križu - ker je

bilo torej pod postavo ljudstvo nevedno, zato je

tisto Gospodovo skušanje pokazalo učenčevo

nevednost.

A. Avguštin, Govori o Janezovem evangeliju,

poslovenil F. K. Lukman, Ljudska knjigarna,

Ljubljana 1943, 24. govor.

1. Deček je imel pet ječmenovih kruhov, pa ni jedel.

Tako je tudi izraelsko ljudstvo imelo “črko Stare zaveze,

zavito v ovoj mesenih obredov, pa ni jedlo, ker ni prišlo

do pravega pomena starih uredb.

2. 2 Kor 3, 14.

Poklicani smo k veri,

ki je Božje delo

Božje delo je to, da verujete v tistega, ki

ga je on poslal (Jn 6,29). Vprašali so Jezusa

o delih, ki jih je treba izvrševati, kot da jih je

mnogo. On jim v odgovor omenja eno delo,

da jim tako pokaže, da vsa dobra dela izhajajo

iz enega. Božje delo je vera, ki deluje po ljubezni

in ona je začetek dobrih del v nas. Brez

vere ne moremo biti Bogu všeč (Heb 11,6).

Judje so vprašali, katera so Božja dela,

ker še niso imeli vere, brez katere ni mogoče

izvrševati Božjih del. Kliče jih k veri, da bi

verovali vanj, ki ga je Bog poslal. Razumeli

so, da to govori o samem sebi, zato so mu

rekli: Kakšno znamenje boš torej naredil, da

bomo videli in ti verjeli Kaj boš napravil

(Jn 6,30).

Judje torej zahtevajo čudežev; ni jim bil

dovolj čudež s petimi hlebi. Malo jim je bilo,

ko je pomnožil pet ječmenovih hlebov, da bi

verovali, da jim Kristus more dati jed, ki bo

trajala za večno življenje. Tega jim ni obljubil

niti Mojzes, po katerem jim je bila dana

mana iz nebes. Primerjali so Mojzesov čudež

s tistim s petimi hlebi, ki se jim je zdel manjši.

Zdelo se jim je, da to ni dovolj, da bi verovali,

kar je Kristus rekel o sebi: Naši očetje so jedli

mano v puščavi, kakor je pisano: »Kruh iz

nebes jim je dal jesti« (Jn 6,31).

Kristus jim odgovarja na to, kar so rekli

o kruhu, ki je bil dan njihovim očetom, ter

meni, da jim kruha iz nebes ni dal Mojzes,

temveč jim ga bo sedaj dal Oče. Zato jim je

rekel: Resnično, resnično vam povem: ni

vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj

Oče vam daje pravi kruh iz nebes (Jn 6,32).

Toda oni so to razumeli telesno in rekli:

Gospod, vselej nam daj tega kruha! (Jn 6,34).

Tako je tudi Samarijanka, ko ji je bilo rečeno:

Kdor bo pil vodo, ki mu jo bom dal jaz, ne bo

nikoli žejen (Jn 4,14), takoj mislila na telesno

žejo. želela je, da ne bi več čutila te potrebe,

in rekla: Gospod, daj mi te vode, da ne bom

žejna in mi ne bo treba hoditi sem zajemat

(Jn 4,15). Tako so tudi oni rekli: Gospod, daj

nam tega kruha, to se pravi tistega, ki krepi,

pa ga ne zmanjka. Zato so ga po čudežu s

petimi hlebi tudi hoteli narediti za kralja.

Toda Kristus jim kaže nase in razločneje

jim odkriva, o kakšnem kruhu je govoril

ter jim reče: Jaz sem kruh življenja. Kdor

pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor

veruje vame, ne bo nikoli žejen (Jn 6,35).

Kdor pride k meni je isto, kar je rekel prej:

Kdor vame veruje. Treba je razumeti, kaj je

hotel reči z besedami: Ne bo lačen in ne bo

žejen. Oboje označuje večno sitost, kjer ne

bo nikakršnega pomanjkanja.

Iz razprave o sv. Rešnjem telesu

Balduina Canterburyjskega, škofa

6 7


Tema: Biti razlomljen

Biti razlomljen

Sedimo nekje na eni izmed bencinskih

črpalk na Poljskem in se pripravljamo na

kosilo. Na improvizirani mizi se pojavljajo

različne stvari, ki smo jih prinesli s seboj. Pet

nas je, poznamo se in vemo, da je pred nami

krasen teden, ki ga bomo preživeli skupaj.

Med priborom je tudi nož, ampak nihče ne

pomisli, da bi ga uporabili za rezanje kruha.

Enostavno ga lomimo. Kosi niso enaki,

vendar je za vse dovolj, pa še mravlje in ptiči

dobijo svoje drobtinice.

Enako dejanje nam na začetku srečanja v

Litvi, ki je končna postaja našega potovanja,

pripravijo gostitelji. Simbol je enak: tako kot

skupaj lomimo kruh, bomo v prihodnjem

tednu lomili skupno usodo (roko na srce,

ta v tem tednu ni pretirano težka, ker so se

Framaši res potrudili, ampak v izmenjavi

- lomljenju izkušenj se najdejo tudi take z

grenkim priokusom). Lomljenje je toliko

lažje, ker se v večini že poznamo, z »novinci«

pa nas vežejo skupne Frančiškovske korenine.

Zaradi njih se prepoznavamo, spadamo

skupaj. Prav tako kot se prepoznamo ob

lomljenju kruha, se prepoznavamo tudi pri

obhajanju svete maše ali lomljenju kruha,

kot so jo imenovali v prvem krščanskem

obdobju.

Podobno so se v antični dobi prepoznavali

med seboj poslovni partnerji, ko so

namesto podpisovanja pogodb ob sklenitvi

posla razlomili glineno ploščico in je vsak

dobil svoj del. Simbol so rekli posameznemu

delu. Tako so prvi kristjani poimenovali

Apostolsko veroizpoved, ker so se ob njej

prepoznali in gradili prve krščanske skupnosti.

Ampak nazaj k lomljenju ploščic

– če bi jih prerezali, bi jih bilo dosti težje

spet sestaviti skupaj. Pri lomljenju pa so

upoštevane naravne brazde in utori lesa ali

drugega materiala, zaradi česar nastanejo

neenakomerni nazobčani delčki, ki pa jih

je potem precej lažje sestaviti. Razlamljanje

tako zveni (vsaj v mojem ušesu) ravno zaradi

tega upoštevanja naravnih zakonitosti, vezi,

tkiv … bolj blago kot recimo razbijanje, ki se

mi v prvi vrsti sliši kot uničevanje.

Če je razlamljanje ploščic stvar preteklosti,

pa so razlomljena srca, ki jih nosijo

zaljubljeni okrog vratu, stvar sedanjosti. En

delček namiguje, da je nekje nekdo, s katerim

skupaj tvorita par, brez katerega prvi ni

poln/cel, mu nekaj manjka. Hkrati pa izraz,

da je nekdo razlomljen oziroma zlomljen,

ne pomeni samo nesrečne ljubezni (kljub

vsemu, da hočemo s pojmom zlomljeno srce

navadno povedati predvsem to). Stanja, da

nismo polni, občutka praznosti, nedokončanosti,

nesamozadostnosti, razlomljenosti se

vsaj včasih najbrž zavedamo vsi. Pa naj gre

za različne odnose do soljudi ali za odnos

do samega sebe in seveda do Boga (končna

posledica te razlomljenosti je telesna smrt,

pravi škof Marijan Turnšek), ne gre za nekaj,

kar bi si sami po sebi želeli, ker prinaša s seboj

bolečino. Hkrati pa stvar, ob kateri se sam

lomiš, drugemu predstavlja, kdo si sam, kje

si občutljiv, ranljiv. Tako kot je pri lomljenju

stvari potrebno biti pozoren na tkiva, utore, je

k razlomljenosti človeka potrebno pristopati s

spoštovanjem. In kot nam lahko na eni strani

predstavlja bolečino in trpljenje, je z drugega

zornega kota priložnost, da odkrijemo svojo

šibko točko, da odkrijemo, da potrebujemo

d(D)rugega, da nam podari tisto, kar nam

manjka.

In Jezusovo dejanje razlamljanja kruha pri

zadnji večerji Je simbol za njegovo darovanje,

ki se je potem v resnici zgodilo na Kalvariji.

Kot je tudi znamenje za naše vsakodnevno

razdajanje za druge.

Je pa tudi simbol za skupnost, ki se obnavlja

z medsebojnim podarjanjem. Takoj po

binkoštih se je Cerkev začela zbirati pri lomljenju

kruha in zakrament evharistije ostaja

zakrament krščanske skupnosti vse do danes.

In prihodnjič, ko ne bo noža blizu, kar

razlomite kruh, ne glede na to, kaj bodo rekli

ostali.

Fani Pečar

Frančišek in Klara vabita

Kristusovo telo

Sv. Frančišek je zapisal v Opominih:

1

Gospod Jezus govori svojim učencem:

“Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne

pride k Očetu razen po meni. 2 Če ste poznali

mene, boste poznali tudi mojega očeta. Zdaj

ga poznate in videli ste ga”. 3 Filip mu reče:

“Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam

bo”. 4 Jezus mu odgovori: “Toliko časa sem

med vami in me niste spoznali Filip, kdor

vidi mene, vidi tudi mojega Očeta” (Jn 14,6-9).

5

Oče “prebiva v nedostopni svetlobi” (1 Tim

6,16) in “Bog je duh” (Jn 4,24) in “Boga ni nikoli

nihče videl” (Jn 1,18). 6 Zato ga ni mogoče videti,

razen v duhu, kajti “duh je, ki oživlja, meso nič

ne koristi” (Jn 6,63). 7 Vendar tudi Sina, kolikor

je enak Očetu, nihče ne vidi drugače kakor

Očeta, drugače kakor Svetega Duha. 8 Zato

so obsojeni vsi, ki so gledali Gospoda Jezusa

kot človeka, a ga niso videli in ne verovali, da

je po duhu in božanstvu resnični Božji Sin.

9

Prav tako so tudi zdaj obsojeni vsi, ki gledajo

zakrament, ki ga z Gospodovimi besedami na

oltarju pod podobama kruha in vina posvečuje

duhovnik, pa ga ne vidijo in ne verujejo

8 9


po duhu in božanstvu, da je to

v resnici telo in kri našega Gospoda

Jezusa Kristusa, 10 kakor

izpričuje sam Najvišji, ki pravi:

To je moje telo in kri moje

nove zaveze, [ki se preliva za

mnoge] (Mr 14,22-24); 11 in: Kdor

je moje meso in pije mojo kri,

ima večno življenje (Jn 6,54-58).

12

Gospodov duh, ki prebiva

v svojih vernih, je torej tisti,

ki sprejema presveto Gospodovo

telo in kri. 13 Vsi drugi,

ki nimajo od istega duha in si ju drznejo

prejemati, si sodbo jedo in pijejo (1 Kor 11,29).

14

Zato pa, človeški sinovi, kako dolgo

boste še zakrknjenega srca (Ps 4,3). 15 Zakaj ne

spoznate resnice in ne verujete v Sina Božjega

(Jn 9,35). 16 Glejte, vsak dan se poniža, prav

tako kot takrat, ko je “s kraljevskega prestola”

(Mdr 18,15) stopil v telo Device. 17 Vsak dan

pride k nam v ponižnosti.

18

Vsak dan stopa iz Očetovega naročja

na oltar v duhovnikove roke. 19 In kakor se

je svetim apostolom prikazal v resničnem

telesu, tako se tudi nam sedaj kaže v posvečenem

kruhu. 20 In kakor so oni ob gledanju

na njegovo človeško naravo videli samo to

njegovo človeško naravo (caro), vendar pa so

verovali, da je Bog, ko so ga gledali z duhovnimi

očmi, 21 tako naj tudi mi, ko na kruh in

vino gledamo s telesnimi očmi, sprevidimo

in trdno verujemo, da sta to njegovo živo in

resnično najsvetejše telo in kri.

22

Tako je Gospod vedno s svojimi zvestimi,

kakor sam govori: “Jaz sem z vami vse dni

do dovršitve sveta” (Mt 28,20).

Sveti Frančišek in sveta Klara sta »razlomila

svoje življenje«, da bi s tem povezala

skupaj tiste, ki jih je Bog zaupal v njuno

varstvo. Ob premišljevanju besed o lomljenju

kruha življenja bi lahko samo zapisali,

da sta Frančišek in Klara globoko doumela

to skrivnost in jo v svojem vsakdanjiku tudi

živela. Ob tem mi prihaja na misel razlaga sv.

Frančiška o tem, kaj je resnično veselje. Pravi:

»V čem pa je torej resnično veselje« »Vračam

se iz Perugie in pozno ponoči pridem sem in

je to pozimi, ko je pot blatna in je tako mrzlo,

da kaplje hladne vode zmrzujejo na koncih

tunike in stalno tolčejo po golenih, tako da kri

teče iz ran. Ves blaten, premražen in ozebel

pridem do vrat. Po dolgem trkanju in klicanju

pride brat in vpraša: 'Kdo je' Odgovorim:

'Brat Frančišek'. In on pravi: 'Pojdi, zdaj ni

primerna ura, da prihajaš; ne boš vstopil.' In

če bi ob mojih ponovnih prošnjah odvrnil:

'Poberi se; ti si preprostež in nevednež. Nikakor

ne prideš k nam. Toliko nas je in takšni

smo, da te ne potrebujemo.' Jaz pa - recimo

- še vedno stojim pred vrati in moledujem:

'Iz ljubezni do Boga me za to noč sprejmite.'

In oni bi odgovoril: 'Ne bom tega storil. Pojdi

h križarjem in tam prosi.' Rečem ti, da je v

tem resnično veselje in resnična krepost ter

zveličanje duše, če bi ostal potrpežljiv in se

ne bi vznemirjal.«

Želim vam in sebi, da bi v svojem življenju

znali večkrat z brati in sestrami zlomiti kruh

življenja, potrpežljivosti, dobrote, usmiljenja,…

in v veselju deliti z drugimi.

Andreja Štunf

FO in Frama

Evropski kongres

FRAME

V nedeljo zgodaj zjutraj, takoj po jutranji

maši, smo se ekipa Kristina, Fani, Zdenka,

Janez in Tomaž usedli v avto in tako začeli naš

eurotrip do Litve. Naša dobro naložena Dacia

je bila seveda kos temu potovanju.

Zakaj smo sploh šli v Litvo Seveda ne

zato, ker bi imeli preveč časa, ampak je med

18. in 24. avgustom 2009 v Litvi potekal 5.

Evropski kongres Frančiškove mladine. Slovenijo

je zastopala že prej omenjena ekipa.

Naslov kongresa je bil »Od mučeništva do

vstajenja«. Tega srečanja smo se udeležili

predstavniki 11-ih evropskih držav in si med

seboj podelili izkušnje, kako v vsaki državi deluje

FRAMA (Frančiškova mladina), kakšne

probleme ima, kako živijo, kaj je pri njih res

dobrega in svetujejo drugim, kaj je za vse nas

skupnega in še mnogo drugih stvari. Nekako

glavni namen oziroma sporočilo je, da duh

svetega Frančiška in svete Klare močno živi

v mladih po Evropi in da ga je treba negovati

in ohranjati ter tako navduševati mlade

okoli nas, da spoznajo to lepoto. Smernice,

ki naj bi bile v prihajajočem obdobju, so nam

predstavili voditelji svetovne FRAME. Ana

Fruk, glavna koordinatorka, br. Ivan Matić,

mednarodni duhovni asistent in Xavi Ramos,

nekdanji koordinator. Te smernice so naravnane

k povezovanju skupin v 3. redu. Želimo

si povezovanje med Frančiškovim svetnim redom,

Frančiškovo mladino in Frančiškovimi

otroki, da bi tako res zaživeli pravo bratstvo

in si med seboj pomagali.

Poleg »uradnih« srečanj je bilo seveda še

druženje. Tako smo bolje spoznali teh 11 držav

(najbolj seveda Litvo), izmenjali stike, se

veselili in mislim, da je vsak v sebi začutil to

povezanost, tega duha, ki nas bogati. Res smo

se počutili kot sestre in bratje. O tem, kako

smo bili v Belorusiji, kako je videti »instant«

poroka, kako se hitro navezujejo stiki (tudi

po mnenju nekaterih kar zaljubljene), kako

se lupi krompir, kako smo »balkanci« vedno

za žur, kako je WC na 4-5 ur dovolj tudi za

dekleta, če je dobra roza juha,…. nas pa kar

pocukajte za rokav in vam z veseljem povemo!

Pa da ne pozabim pohvaliti organizacije

tega kongresa, ker si zasluži čisto 10-ko.

Tomaž Paljk

10 11


Božje stvarstvo okrog nas

Znamenje časa

Občudovanje narave

»Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji,

ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji,

in prinaša različno sadje in pisane rože z

zelenjem.«

Kako blagoslovljen je moral biti ta trenutek,

ko je brat Frančišek molil hvalnico Bogu

in ga slavil in se mu zahvaljeval za vsakršen

dar!

Gospodova pota so res presenetljiva in

čudovita. In tako malo je potrebno, da sprejmemo

Njegov dar.

Obetal se je eden izmed navadnih oktobrskih

dni, ko sem se zjutraj odpravil na

predavanja na Teološko fakulteto. Predavalnica

me je pričakala prazna. Zopet sem prvi

odložil svojo torbo poleg mize in naredil še

korak naprej k oknu, da bi se naužil jutranje

svetlobe. Lahko bi bil čisto navaden pogled,

pa ni bil. To je bil Gospodov dan, dar meni,

prava luč zavedanja. S Frančiškom sem vzkliknil:

»Hvaljen bodi, moj Gospod, v našem

bratu kostanju!« V velikem miru in tišini sem

opazoval kostanj in se čudil njegovim pozno

jesenskim barvam, kakor da do tistega dne še

nikdar ne bi doživel jeseni. Listje se je tu in

tam zibalo v vetru in kakor ladjica plulo proti

zemlji, da jo pokrije pred mrazom. Potem se

je odpirala njegova mogočna krošnja, ki je

dajala zaščito in mirno zavetje žvrgolečim

ptičkom, ki so skakali z veje na vejo, ki so

zapolnjevale prazne kotičke, da le ujamejo

malo svetlobe. Krošnja se je zibala v vetru in

plesala svoj ples.

Kako čudovita so tvoja dela, Gospod, kako

čudovito se nam daješ razpoznavati v takšnih

malih, podarjenih trenutkih življenja. Komaj

sem čakal nove dneve in res, Gospod mi je

odpiral oči in mi podarjal svojo navzočnost

v vedno novi luči.

Z zimo je do izraza prišla spokojnost in

mirnost, ko so se deblo in veje kazale gole,

kakršne so v resnici, pomlad je nakazala na

vznemirjenost in lepoto novega življenja, ko

so začeli poganjati prvi popki. Bližje kot je

bilo poletju, bolj se je iz dneva v dan čutila

radost in razigranost, ko so listi kar tekmovali,

kdo bo daljši.

Na kakšen lep način poje pesem Gospodu

kostanj! Opevaj ga tudi ti, z vsem žarom

svojega srca, z vso ljubeznijo, takšen kakršen

si, čudovit in edinstven.

br. Jakob Kunšič

Obraz z lepše strani

V času, ki ga preživljamo, smo posebej

povabljeni, da lomimo kruh s tistimi, ki so

v stiski. S prijatelji, sosedi, ki so ostali brez

dela. A ne tako daleč stran, na istem svetu, a

zdi se, kot da v drugem času, živijo ljudje, ki

nimajo niti za pest riža ali skorjo kruha. Ne

tako daleč stran – v Aziji, Afriki … Prav ta

trenutek, ko se razviti svet ukvarja z recesijo

in postaja debelost problem številka ena,

umirajo ljudje zaradi lakote, umirajo zato, ker

nimajo ustreznih pogojev za bivanje, umirajo

zato, ker so se rodili na tistem koncu sveta, ki

ga še vedno pestijo revščina in vojne.

Moja narava dela mi prinaša srečanja

z mnogimi zanimivimi ljudmi, v zadnjem

času tudi z misijonarkami in misijonarji. Že

od nekdaj so te pogumne žene in pogumni

možje, ki so se odločili za takšno pot, v meni

zbujali veliko navdušenje in občudovanje.

Prvi misijonar, ki sem ga kot majhna deklica

spoznala, je bil kapucin br. Placid Prša.

Tudi zaradi njega je v mojih očeh ta poklic

predstavljal posebno mesto. Pred kratim pa

sem se srečala z misijonarjem minoritom br.

Mihom Majetičem. Ko sva pred snemanjem

klepetala ob kavi, mi je pokazal fotografije, v

katerih je bil zajet del njegovega misijonskega

dela v Vietnamu.

Otroci trpijo zaradi mnogih bolezni, ki so

posledice vojne, zelo veliko je slepih, ogromno

je sirot. Najbolj pa pretresejo fotografije

gobavcev – zanje vemo, kako so bili vedno

odrinjeni na rob. A nam, tu v Evropi, se zdi

to oddaljeno, tam v Vietnamu, pa so naselja

z gobavci del resničnosti in vsakdana. To so

ljudje brez prstov na roki, nogi, brez nog, z

obrazom, ki le odseva nekdanjo lepoto, a

se kljub vsemu nanj nariše nasmeh. To so

podobe, ki jih mi tukaj ne vidimo. Ko sem se

ob eni od fotografij zdrznila, mi je br. Miha

rekel: „Tu vidiš njegov obraz z lepše strani.“

Pa verjemite, da je bila tudi ta „lepša stran“

grozljiva podoba posledic hude bolezni, ki

človeku ni prizanesla v ničemer.

Ob razmišljanju o vseh sirotah in ljudeh

v stiski, čeprav jih je toliko, da jih ena sama

misel težko zaobjame, so moji problemi izginjali

oziroma dobivali manjšo težo. Ko na svet

pogledamo širše, lahko marsikaj spremenimo.

Ne samo pogled, tudi konkretna dejanja

pripomorejo k temu – majhna odpoved na

tem koncu sveta lahko reši življenje nekomu,

ki se je rodil na drugem koncu, kjer je premalo

kruha. Dokler ga imamo, ga lomimo

še zanje – tudi tako, da pomagamo našim

misijonarjem, ki tem ljudem prinašajo Kristusa

v podobi kruha in jim pomagajo živeti

ter preživeti.

Mateja Feltrin Novljan

12 13


Intervju: br. Vinko Škafar

Vesel sem,

da sem Frančiškov!

Tokrat vam v pogovoru predstavljam br. Vinka

Škafarja, ki je v avgustu praznoval sedemdeseti

rojstni dan, o sebi pa je povedal:

»Sem brat kapucin, doma iz Prekmurja, iz

Beltinec, od koder je doma tudi Vlado Kreslin.

Beltinci so bili po 2. svetovni vojni zelo dobra in

kvalitetno evangelizirana župnija. Župnik Janko

Škraban in njegovi kaplani so živeli s časom: veliko

so dali na katehezo in bogoslužje, v župniji

se je veliko molilo, na prvi petek so obiskovali do

200 bolnikov (v vaških kapelah in po domovih).

Spominjam se, kako je v Marijinem letu, zdi se

mi, da leta 1954, ob prvih sobotah prihajalo

k jutranji maši do 800 ljudi. Župnija je v 19. in

20. stoletju dala veliko duhovnih poklicev. V

Prekmurju so zraven škofijskih duhovnikov bili

redovniški poklici, prej frančiškani in drugi, v 20.

stoletju pa salezijanci. Leta 1940 je bilo deset

novih maš, leta 1966, ko sem bil jaz

novomašnik, pa tri.«

Se radi spominjate življenja v krogu

vaše družine Vam ostaja v spominu

kak dogodek iz otroških let

Rad se spominjam otroštva, ko sem

predvsem vsrkaval pozitivne stvari, ki

so mi ostale v spominu, kljub drugi

svetovni vojni in povojnim razmeram.

Z babico, ki je imela veliko časa, sva se

veliko pogovarjala in leto dni pred odhodom

v malo semenišče sem bil edini

zraven, ko je umrla. Mama je že prej

umrla. Oče, ki se po mamini smrti ni

drugič poročil, je bil član Živega rožnega

venca (v Prekmurju so se imenovali

Rože rožnega venca) in je vsak večer po skupni

večerni molitvi zmolil še sam svojo desetko. Ob

novem letu se je skupina (roža molivcev) zbrala

in zamenjala desetko. Oče, ki si je navadno ob

nedeljah vzel čas za dve sv. maši, je doma ob

praznikih večkrat na glas prebiral Sveto pismo,

da smo tako tudi doma podoživljali praznično

skrivnost. Živo mi je ostal v spominu prizor, kako

na paši prebiram Sveto pismo. Hvaležen sem

Bogu, da sem imel še sestro, ki se je poročila in

ostala na domu.

Janko Škraban je kot dober župnik posejal tudi

seme vašega duhovnega poklica ...

Od otroških let sem želel postati duhovnik.

Ko sem v 4. razredu osnovne šole za božič začel

ministrirati, sem od takrat ministriral vsak dan

do konca nižje gimnazije, ko sem odšel v kapucinsko

malo semenišče. Takrat v Sloveniji ni bilo

malih semenišč (začeli so že v Vipavi), zato sem

odšel v kapucinsko malo semenišče v Osijeku na

Hrvaškem, kjer sem končal dva in nato druga

dva razreda gimnazije z maturo na medškofijski

gimnaziji v Zagrebu. Po vojaščini, ki sem jo služil

v Makedoniji, sem se vrnil v Zagreb, kjer sem

končal dva letnika teologije, in nato štiri letnike

v Ljubljani.

Kdaj pa se srečate s Frančiškom in se potem v

vas izoblikuje odločitev za kapucine

Živel sem v malem semenišču pri kapucinih in

tako počasi spoznaval njihovo življenje in karizmo

sv. Frančiška. Postopno me je vse bolj navduševal

Frančišek, ki se je tako približal Kristusu. Vesel sem,

da sem Frančiškov, ker vidim, da je nadčasoven.

Dejansko je zaoral v nekaj, kar nihče pred njim ni

na tak edinstven način. P. Bernard Häring, redemptorist,

je zapisal: »To, kar je Frančišek s prvimi brati

prosil papeža Inocenca III., da bi mu dovolil živeti

po evangeliju, je drugi vatikanski koncil sprejel

kot vodilo za vso Cerkev, za vse kristjane. Živeti

po evangeliju«. Zato je Van Doornik, ki ni Frančiškov

brat, zapisal v knjigi Frančišek Asiški, brat in

prerok za naš čas, ki jo imamo tudi v slovenščini,

da papež Inocenc III., ki je potrdil Frančiškovo

Vodilo pred 800 leti, živi zgolj v zgodovinskih

knjigah, Frančišek pa še vedno v svojih bratih in

sestrah, saj je s svojo preroško razsežnostjo daleč

presegel svoj čas.

Novo mašo ste imeli v Beltincih. Kako se potem

nadaljuje pot vašega duhovništva

Moja nova maša je bila prva nova maša

na prostem, na prostoru pred cerkvijo, v bivši

socialistični Jugoslaviji. Na njej je igrala tudi »Kociprova

banda«, ob kateri je rasel Vlado Kreslin.

Po posvečenju sem postal voditelj (magister)

kapucinskih bogoslovcev in semenščnikov, že

prej pa sem pa pomagal eno leto ob vikendih

v Komendi. Iz Ljubljane sem se selil v Celje, iz

Celja pa na študij v Rim. V času kaplanovanja

v Celju sem upravljal duhovnijo na Svetini. Pri

celjski mladinski skupini pri Sv. Ceciliji je bilo

zelo razgibano, pridružili so se ji mladinci, predvsem

ob predavanjih, tudi mladinci iz okoliških

župnij. Po štirih letih službovanja v Celju (vmes

študij v Rimu) me je pot vodila na Ptuj. Čeprav

sam ne pojem, rad spodbujam petje. Tako smo

imeli na Ptuju dva mladinska zbora (Shalom

in Lampico) in izdali ene od prvih kaset z mladinsko

ritmično glasbo. Iz Ptuja sem hodil še v

Maribor, kjer sem imel skupino izobražencev,

skupino prekmurskih študentov in skupino

srednješolcev, ki so stanovali v domovih v Mariboru.

Mlad človek veliko zmore. Na Ptuju pa

smo imeli mladinsko skupino ob petkih, tudi

v času počitnic. Za ptujsko mladinsko skupino

smo imeli vsako leto v septembru duhovne vaje

v Senovem. V gostoljubno senovsko župnišče

sem tudi pogosto hodil s študenti mariborske

škofije in s srednješolci. Takrat še ni bilo domov

duhovnih vaj, v tamkajšnjem župnijskem domu

pa sta bila župnik Janez Nanut in njegova sestra

Ivanka izjemno gostoljubna.

Iz bogate izkušnje nam morda lahko svetujete,

kako naj danes navdušimo mlade za mladinski

verouk

Nasvetov nihče ne bere rad, najmanj mlajši

od starejših, »saj so danes drugačni časi«. Ko me

že vprašate, bom ponovil to, kar vsi vemo: Mladi

morajo začutiti, četudi je katehet zahteven ali

prav zato, da jih ima rad in da ima rad tudi Kristusa

in Cerkev. Katehetova mladost je zastonjski

Božji dar, kar pomaga, da zaradi mladostnega

žara in ljubezni mladi še lažje dojamejo Božjo

brezpogojno ljubezen in se ji odzivajo. Mladi so

14 15


vedno odprti za vrednote in vsak mlad bi rad

vložil svojo energijo tja, kjer bo začutil vrednote.

Krščanstvo je glede tega neizčrpno, mladi pa so

nabiti z ustvarjalnostjo, ki jim jo morajo voditelji

omogočiti.

V času službovanja na Ptuju pa ste začeli tudi s

Frančiškovo mladino …

V letu, ko smo praznovali osemstoletnico

rojstva sv. Frančiška, smo začeli s srečanji s Frančiškovo

mladino, kamor so kasneje prihajali iz

Celja, Maribora, Škofje Loke in Vipavskega Križa.

Včasih se je nas je zbralo čez šestdeset. Ljubitelji

Frančiška smo poleti hodili na duhovni teden h

Knezovim v Robanov kot. Spali smo na seniku,

mašo smo imeli v njihovi kapeli. Bilo je res lepo.

Leta 1985 smo za prvomajske praznike prvič

poromali v Assisi in druge kraje, kjer je Frančišek

živel. Bilo je kar malo predrzno. Šli smo s kombijem,

čeprav pred tem nikoli v življenju kombija

nisem vozil. Angeli varuhi so bili z nami. Leta

1986 je trinajst mladih Ptujčanov prvič izreklo

obljubo, da bodo naslednje leto hodili za Kristusom

po Frančiškovih vzoru.

Imeli smo na velikem platnu upodobljeno

drevo z listi, na katere smo vpisovali imena sester

in bratov Frančiškove mladine.

Potem ste postali provincial, in zdaj službujete

v Mariboru.

Rad sem bil kaplan do 48. leta starosti. Ni

bilo številnih administrativnih odgovornosti in

sem lahko več delal z mladimi in v kategorialni

pastorali. Po srečanju z Abrahamom sem postal

provincial in bil sem vesel, da me za provinciala

niso prej izvolili, saj je služba provinciala odgovorna

in je navadno koristno, če provincial ni

premlad, saj leta prinesejo vsaj kakšno novo

izkušnjo. Učimo se sicer vse življenje. Seveda

pa je služba provinciala tudi zelo odgovorna za

posamezne brate, da se dobro počutijo in živijo

z veseljem krajevno bratstvo in bratstvo na

ravni province. Včasih šele pozneje ugotovimo,

kaj bi morali drugače narediti. Toda preteklosti

ne moremo več spreminjati, ne vemo, če bomo

dočakali prihodnost, naša je sedanjost.

Pokojni br. Jože Kunšek, ki smo ga kot predstojnika

kritizirali, je rad ponavljal: »Zapiši si,

kaj ti pri meni ni všeč, da ne boš istega tudi ti

ponavljal«.

Zdaj živim v naši bratski skupnosti pri sv.

Jožefu na Studencih v Mariboru.

Vodite tudi zakonske skupine. So iz vrst mladih

v vaših mladinskih in študentskih skupinah

Ne prav vsi. Naredil sem več seminarjev in se

izpopolnjeval na tem področju, predvsem s pomočjo

pogovornega zakonskega seminarja, kjer

se zakonca po določeni metodi učita pogovarjati.

70 let, okrogla obletnica. Za kaj ste Bogu

posebej hvaležni

Najprej za to, da še sploh živim; hvaležen sem,

da sem manjši brat kapucin in katoliški duhovnik.

Navadno se vsako jutro, ko se prebudim, Bogu

zahvalim, da mi namenja še en dan. Hvaležen

sem, da me Bog nosi na rokah navkljub vsem

ovinkom, pomanjkljivostim in nezvestobam.

Hvaležen, da sem z Božjo pomočjo navkljub

vsemu nekaj naredil iz svojega življenja. Želel

sem postati svet, kar pa mi žal ni uspelo. Sem pa

hvaležen Bogu, da je usmiljen z menoj grešnikom.

Tistim, ki sem jih v življenju prizadel, čeprav

navadno nehote ali zaradi človeške slabosti, se

tudi tokrat opravičujem, saj z Jeanom Vanierjem

trdno verujem, da je krščanska skupnost, tudi

frančiškovsko bratstvo, kraj odpuščanja in praznovanja.

Tega se ob okrogli obletnici še posebej

zavedam. In sem hvaležen vsem, ki so se me

spomnili v molitvi in z najmanjšo pozornostjo

in mi slabosti odpustili, da sem lahko praznoval.

Česa vas je življenje naučilo

Dobro vprašanje. Potrebna je vztrajnost in

zvestoba v malem. Iz malega po vztrajni zvestobi

raste veliko. Zvestoba samemu sebi, zvestoba

svojim obljubam in zaobljubam, zvestoba Bogu.

Bog vodi našo osebno in občestveno zgodovino,

kljub različnim preizkušnjam, ki nas kalijo. Bog

me pozitivno preseneča in piše ravno tudi po

mojih krivih črtah. Trdno verujem, kar smo včasih

prepevali: Kristus končno zmagal bo.

In še tri zlata pravila za življenje, vseh, ki bodo

brali Frančiškovega prijatelja …

Prvo: »Gorje tistemu, ki je veren sam in blagor

tistemu, ki je veren v skupini, skupaj z drugimi«

(Kocbek). Pridruži se skupini! Bodi z drugimi

v skupini. Frančiškovo bratstvo in sestrstvo je

velik Božji dar.

Drugo: Kakršnokoli je že bogoslužje, vedimo,

da drugega nimamo. Evharistija in molitveno bogoslužje

spreminjata udeležence in svet. Po maši

živeti mašo. S Frančiškom vabimo vse stvarstvo

naj se nam pridružuje in hvali svojega Stvarnika.

Tretje: Pišite dnevnik. Čas hitro teče, pisana

beseda pa ostane. Predvsem pišite kroniko delovanja

Božje milosti v svojem osebnem življenju

in v tvoji mladinski skupini. Občuduj delovanje

Božje milosti, zato ne piši črne kronike, marveč

kroniko milosti. Četudi ne vsak dan, piši. Ko sem

z mladimi hodil na duhovne vaje, smo na koncu

duhovnih vaj pisali drug drugemu, vsak vsakemu

in ta pisanja nekateri še zdaj, po dvajsetih ali

tridesetih letih, hranijo kot dragocenost. Skoraj

je čudež, da imamo ohranjeno originalno Frančiškovo

pisemce in blagoslov bratu Leonu, ki sta

si bila s Frančiškom tako blizu. Za to dragocenost

smo letos še posebej hvaležni. Seveda tudi za

druge Frančiškove ohranjen spise.

In še za mlade duhovnike: »Ne se bati dela z

mladimi! Mladi bratje duhovniki, čas posvetite

mladim! Zdaj je vaša ura dela z mladimi. Toda

ta ura je podobna peščeni uri, v kateri pesek

stalno teče in minuta izgubljena ne povrne se

nobena. Kristus vas v mladih pričakuje, da se z

Njim v njih družite. Včasih sem mislil, da so se

zato mladi vrteli okrog mene, ker sem bil boljši

od starejših, danes vem, da so mnogi starejši bili

boljši od mene, toda stari so bili in je bila mladina

tudi takrat naravnana na valovno dolžino mladih

duhovnikov.«

Pogovarjala se je Jana Podjavoršek

16 17


Animator sem

Team builders -

aktivnosti

za gradnjo ekipe

Za začetek nekaj matematike:

1+1+1+1≥4 (ena plus ena plus ena plus

ena je več kot štiri)

Hej, da si ne bi mislili kaj slabega o mojih

učiteljih matematike – zaradi njih je v

osnovni in v srednji šoli bila matematika

eden izmed mojih najljubših predmetov

(ali pa so mi bili oni blizu zato, ker so učili

matematiko)! Zgornji račun obstaja izven

področja matematike, absolutno pa drži na

polju animatorstva. Pojavu se reče sinergija.

Z enim od naših skavtskih voditeljev sva

že iskala slovensko besedo, ki bi ustrezno

prevedla zgornjo tujko, pa je nisva našla.

Seveda pa se stvar da opisati – recimo skupno

znanje, sposobnosti, moč neke skupine

je večja kot vsota znanja, sposobnosti, moči

posameznikov te iste skupine. Je še preveč

komplicirano Pa bolj preprosto in z imeni

- če je Suzana sama sposobna imeti tri krasne

ideje in če je Miha sposoben štirih idej,

potem sta Suzana in Miha skupaj sposobna

proizvesti več kot sedem idej.

Seveda sinergija deluje samo ali pa bolje

v ekipah, ki so učinkovite, kjer so člani

sposobni medsebojne komunikacije, kjer

konflikte uporabijo za rast, kjer jim je delo

izziv ... To pa je seveda velja za ekipe, kjer

je vzdušje sproščeno, kjer se člani počutijo

varne in sprejete takšne kot so.

Ob začetku novega šolskega, veroučnega,

pastoralnega, animatorskega in kdove

kakšnega še, (torej v jeseni) se nam pogosto

zgodi, da začenjamo svoje delo v kakšni novi

ekipi. Ne vem, če obstaja kdo, ki bi si ne želel,

da bi delo v skupini bilo prijetno. Jasno je, da

včasih to nastane spontano, po drugi strani

pa obstajajo dejavnosti, ki do tega lahko

pripeljejo. Zanimivo, da podjetja, ki želijo

biti uspešna, kar precej delajo na tem, da bi

bili člani skupine povezani. In če malo »pogooglate«,

boste pod pojmom team builders

našli v glavnem programe za podjetja.

Kaj torej so »tieam buildersi«

Njihove zametke najdemo že pri Freudu

na začetku 20. stoletja in njegovem odkrivanju

zakonitosti skupinskega delovanja.

Razmah pa so doživeli ob koncu prejšnjega

stoletja, danes pa so že skoraj obvezen in

normalen pojav na področju podjetništva.

Gre pa za aktivnosti, ki se jih »gremo« v

skupini, da bi okrepili zavest pripadnosti, da

bi povezali člane skupine med seboj, hkrati

pa nudijo članom možnost, da spoznajo tudi

sami sebe in svoje sposobnosti ter seveda

polje delovanja. Vse pa z namenom, da bi

skupina boljše opravila zastavljeno nalogo.

V osnovi se razdelijo na:

- dejavnosti,

ki spodbujajo

komunikacijo (npr.

risanje po nareku –

eden riše in drugim

opisuje, kaj je narisal,

drugi poskušajo

narisati po nareku

enako risbo);

- dejavnosti, ki so

usmerjene k izpeljavi

naloge (npr. vsi člani

se postavijo v krog,

vsak dobi v roke

žogico. Na znak

morajo vsi vreči

žogico iz svoje roke,

oziroma jo podati drugemu, pri tem pa

nobena od žogic ne sme pasti na tla);

- dejavnosti, ki spodbujajo načrtovanje

(npr. gradnja hiše iz lego kock v tišini);

- igre zaupanja (npr. padanje v krogu

brez da bi »padalec« na sredini kroga

premaknil noge).

Pri uporabi je potrebno vedeti in upoštevati

tri korake:

a) razlaga dejavnosti in navodila

b) sama dejavnost

c) refleksija (kako sem se počutil pri sami

dejavnosti, kaj sem se naučil iz nje).

Pri vsem je potrebno vedeti, da »team

buildersi« niso čarobna formula, ki bi zbrisala

probleme, ki se v ekipi pokažejo, so pa

pripomočki, ki lahko pomagajo, da smo

sposobni probleme premostiti.

In če boste tudi z njimi poskusili, da bi

začetni račun v novi skupini dejansko deloval,

ne pozabite, da je ena od metod (zelo

kakovosten team builders) tudi molitev.

Fani Pečar

18 19


Poklical si me

Manjše sestre

sv. Frančiška

Sem s. Mateja

in živim v

novonastajajoči

skupnosti, ki se

imenuje Manjše

sestre sv. Frančiška.

Pravzaprav

sem kar sama

tista, ki sem začela

to pot. Tako

sem prepoznala v sebi kot klic Boga Očeta, ki

mu želim iz dneva v dan z vsem srcem slediti,

služiti, biti z njim.

Manjše sestre sv. Frančiška smo torej

majhna skupnost. S škofijskim odlokom smo

19. marca 2007 postale tudi škofijsko pravna

ustanova, za kar smo Bogu in škofu, ki nas je

sprejel pod okrilje matere Cerkve neizmerno

hvaležne. Trenutno živimo na Sveti Gori nad

Novo Gorico. Bilo nas je že več, pa manj, pa

spet več … Zdaj smo zaenkrat tri sestrice.

Osnovno poslanstvo našega življenja je

hoja za Jezusom Kristusom na način, ki ga je

živel sv. Frančišek Asiški: “Živeti v skupnosti,

biti ubog in delati med ubogimi.”

Življenje v skupnosti pomeni živeti štiriindvajset

ur na dan s sosestrami: skupna

molitev, obedi, pogovori, delo, praznovanja

… Srečujemo se v medsebojnem pogovoru,

kjer si podelimo, kaj smo delale, kako smo se

počutile, s čim smo se srečevale, obenem pa

si odkrijemo načrte za naprej. To pripomore

h globljemu medsebojnem poznavanju in

odpiranju prostora za Boga po njegovih besedah:

»Tam, kjer sta dva ali so trije zbrani v

mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«

Življenje v uboštvu pomeni zavedanje, da

vse, kar imamo prihaja od Boga in da je naše

življenje vredno in polno šele v predanosti

in izročitvi Njemu, ki je naša večna ljubezen.

Ta drža se prenese tudi na materialno raven

– ne želimo imeti ničesar, kar bi nas lahko

oddaljevalo od Boga in bližnjega.

Delo z ubogimi je večplastno. Trudimo

se v današnjem svetu odkrivati, kdo je ubog.

Ugotavljamo, da je danes v svetu veliko žeje

po duhovnem. Tako je za nas ubog tisti, ki

potrebuje telesno pomoč; tisti, ki potrebuje

prostor, kjer se počuti sprejetega, zaželenega,

vrednega in spoštovanega; tisti, ki se želi umakniti

v tišino kapele in poiskati tam svoj mir;

tisti, ki se razigrano upira in kliče s svojim mladostniškim

žarom, naj ga slišimo; tisti, ki išče

svoj smisel, mesto in vrednost življenja; tisti,

ki bi rad naredil nekaj več iz svojega življenja.

In kako jaz osebno živim te tri vidike.

1. Skupnost. Ravno sedim za mizo v svoji

sobi in premišljujem, zakaj mi moja sosestra

točno enkrat na mesec spusti ves

gnev svojega življenja … - ah, da Gospod,

življenje v skupnosti v smislu »drug drugega

bremena nosite«.

2. Uboštvo. Še najbolj uboga se počutim, ko

stopim v svoj delovni prostor in zagledam

kup fasciklov, knjig, papirjev, računov,

pošt it listkov, kaj vse je potrebno še postoriti

… - ah, Gospod, ne želim imeti

ničesar! Uboštvo časa.

3. Delo z ubogimi. Na koncu ob vsem strokovnem

terapevtskem delu, vodenju duhovnih

vaj, spremljanju posameznikov, delo z ubogimi

doseže mene: vsak dan znova stopiti

dol in poljubiti gobavca, ki sem kar jaz sama

v svoji ranjenosti in grešnosti … - da, Gospod,

ne potrebujejo zdravnika zdravi …

Hvaležna Bogu za vso prehojeno pot in za

milost poklicanosti se vsem, ki bodo brali te vrstice,

priporočam s skupnostjo vred v molitev.

s. Mateja Kraševec

Mozaik

Peš romanje v Assisi

Sredi meseca junija 2009 smo se prvič srečali

v Štepanji vasi in poglobili svoje namene

peš romanja v Assisi po poti Assisiana od 1.

do 14.8., ki so ga vodili s. Polonca, s. Urša in

br. Jurij. Vse do avgusta nas je širom po Sloveniji

povezovala nevidna vrvica papirnatih

stopal z imeni soromarjev; drug drugega

smo izročali Gospodu že pred konkretnim

začetkom romanja. Bližal se je 1. avgust, malo

omahovanja, veliko pričakovanj in pripravljenosti

na presenečenja. Ob štirih zjutraj se nas

je 10 romarjev zbralo pri sveti maši v Štepanji

vasi; šlo je čisto zares, odločili smo se: »To

hočem, to iščem, to srčno želim storiti« in

najprej z mobilnimi koraki začeli uresničevati

geslo romanja. Z dvema avtomobiloma smo

se namreč odpeljali do mesteca Dovadola v

italijanski deželi Emilija – Romanja, kjer nas

je sprejel dovadolski župnik, nam razdelil

romarske izkaznice in podelil romarski blagoslov.

Kako lepo je hoditi! Hvala, Gospod,

da si nas ustvaril!

V deželi Emilija – Romanja smo se prvi

dan ustavili tudi v svetišču Montepaolo, kjer

je nekaj časa živel sv. Anton Padovanski in

se naslednji dan, na praznik Porciunkule ali

Marije Angelske, na poti v mesto Portico čudili

najmanjšemu vulkanu v Italiji ter pomislili na

ogenj Božje dobrote in usmiljenja, ki nikdar

ne ugasne. Corniolo, kamor smo prispeli tretji

dan, si bomo zapomnili po pestrem dogajanju

pri sveti maši; corniolski župnik je temeljito

spremljal vsako kretnjo in molitveno držo

br. Jurija, podrobno pregledal sveto pismo in

misal, na koncu pa verjetno ocenil, da je vse

v redu in nam razkazal še župnijsko cerkev in

pospremil z besedami, da smo pravzaprav pri

vsaki mašni daritvi in obhajilu na romanju.

Naslednjih šest dni smo romali po deželi

Toskani, najprej po narodnem parku, kjer

smo se povzpeli tudi na najvišjo točko našega

romanja (1520 m). Za vse večne čase

bo s. Urša ohranila v srcu besede filipinske

redovnice: »Sono francescani, padre!«, ki so

dokončno omehčale opatovo srce, da nam

je v mestecu Camaldoli v samostanu kamaldolcev

odstopil obednico, ki je postala naša

spalnica. Pa še sveto mašo smo smeli obhajati

v opatovi kapeli! Gotovo je bila na naši poti

prelomnica La Verna in to ravno na praznik

Jezusove spremenitve na gori; dan prej smo

jo že spremljali s pogledi in tudi potem, ko

smo se od nje poslavljali, smo jo spoštljivo

opazovali vse do svetišča Eremo de la Casella,

od koder jo je sv. Frančišek na svoji zadnji

poti blagoslovil, in tudi ko smo odhajali iz

Michelangelovega rojstnega kraja, Caprese

Michelangelo.

V mesto Gubbio, ki je del dežele Umbrija,

smo prispeli na praznik svete Klare in se

v kapeli sester kapucink nekaj časa sončili

pred Najsvetejšim ter nabirali moči za čisto

zadnje kilometre, ki so nas še ločevali do

20 21


Res velik si, Bog!

22 23


cilja. Assisi –mesto radosti, večna domovina,

dom. Romanje, ki se ne konča. Pot, ki vodi v

življenje. Da, kot nam je zmanjkovalo besed,

ko smo se vse bolj približevali Assisiju, tako

naj tudi v življenju vse bolj govorijo dejanja,

prepojena z bližino Boga.

s. Polonca Majcenovič

Assisi 2009

manje v kapucinskem samostanu v Ljubljani,

27. junija 2009. Tega dne sem bil postavljen

med same tujce, z izjemo dobrega prijatelja

in strica, ki me je tudi nagovoril naj grem.

Še vedno sumim, da se je odločil za romanje

izključno samo zaradi mene...

Od tistega dne naprej so se zame preizkušnje

vrstile ena za drugo, od govora pred

publiko do izpovedi osebnih dogodkov in

čustev ljudem, ki jih drugače ne bi niti opazil.

Vendar nobena od pobud bratov kapucinov

ni bila pretežka. Sedaj sem hvaležen, da sem

bil sposoben sprejeti vse njihove pobude.

Tako pridobljene izkušnje me bodo bogatile

vse življenje.

Pretresen in tudi ganjen sem bil nad izpovedmi

drugih, ki jih sedaj že imenujem

prijatelji. Čisto vse, kar smo počeli, je imelo

globlji pomen. Lahko rečem, da so mi pridige

bratov kapucinov segle do srca in razsvetlile

nekatere dvome in še prej nerazumljene obrede

in molitve. Božjega navdiha so imeli res

v izobilju. Na tem mestu moram izpostaviti

obhajilo. Bilo mi je tako jasno in doživeto

predstavljeno, da sem imel vtis, kot da sem

dobil nove oči in novo srce, s katerimi vidim

dlje.

Milosti Svetega Duha so bile v tem tednu

tolikšne, da smo vsi okusili kanček tistega

duhovnega mesteca, ki se skriva za asiškimi

kamnitimi hišami in ni vidno očesu, vendar je

srcu tako prijetno, da se je težko posloviti. Assisi

torej ni le mestece na vrhu hriba, temveč

je kraj v predmestju nebes, katero se odkrije

vsakomur, ki je pripravljen odpreti in predati

svoje srce Bogu, pa čeprav le za trenutek...

Gašper Rižnar

Sprejmi ta dar

Kakor so nas ob prihodu v Assisi pozdravile

prečudovite sončnice, ki se neprenehoma

obračajo proti soncu in cvetijo v vsej svoji

lepoti, tako smo se tudi mi cel teden obračali

proti Bogu in odprto sprejemali njegove darove.

Božja izvirnost pa je poskrbela za to, da

se je Bog prav vsakogar dotaknil na poseben

način. Skupaj smo odkrivali največji Božji

dar – evharistijo, se pogovarjali o duhovništvu,

spoznavali sebe in druge, govorili o

ponižnosti, in še zdaj nam v ušesih odmeva

pesem: »Ponižnost Boga poglejte, svoja srca

izlijte pred njim. Ponižnost Boga poglejte

in ponižajte se tudi vi!« Duhovno nepredstavljivo

bogato romanje, ki ga je nemogoče

zajeti v besedah, saj je najgloblja doživetja

najtežje ubesediti. In tista doživetja, ki bi jih

še tako radi delili tudi z drugimi, ostajajo med

nami in Bogom, saj so naše človeške besede

omejene in ne morejo zajeti veličastnega in

svetega Boga.

Assisi je res mesto, ki versko kar žari.

Ogledali smo si veliko milostnih krajev, bolj

kot kraji pa so pomembne velike bazilike

(ljudje), ki so ustvarjali nepozabno ozračje,

prepleteno z navdušenim petjem, poglobljeno

molitvijo in iskrenimi pogovori. Medsebojno

smo si pomagali, da smo se še bolj povezali s

svetim Frančiškom in sveto Klaro. In sedaj si

vsi mislimo, kot pravi pesem: »Ko v življenje

spet se vračam, me iskreno zaskrbi; le kako

naj tam obračam vse bogastvo zadnjih dni.«

Vendar vemo, da bomo z Božjo pomočjo in

Prikupno srednjeveško mestece v italijanski

Umbriji, postavljeno na vrh grička. Z njega

se razlega dih jemajoč pogled na prostrano

nižino, poraščeno s polji sončnic in nasadi

oljk, do koder seže oko, ki je industrija še ni

okrnila. Mestne ulice so polne malih trgovin,

polnih izdelkov in pridelkov domačih obrtnikov,

ter trgovine do roba založene s spominki.

Polno je turistov in romarjev s celega sveta ter

lokalnih prebivalcev, ki poživljajo utrip mesta.

Marsikomu je Assisi poznan kot romarska

pot s kopico cerkva in samostanov ter bogato

zgodovino, zaznamovano predvsem z življenji

svete Klare in svetega Frančiška. Vse to mu

daje poseben čar in privlačnost. S tem so

bila moja pričakovanja na romanje, iskreno

povedano tudi izpolnjena.

Vendar se tu zame zgodba ni zaključila.

Razvila se je v neslutene duhovne dimenzije,

ki so se nevede pričele že na pripravah na ronašo

zavzetostjo to, kar smo pridobili v Assisiju,

ohranjali tudi v vsakdanjem življenju, in še

naprej slavili našega vsemogočnega Boga ter

se mu zahvaljevali, ker nas vedno spremlja in

ker nam je pomagal, da smo na tem romanju

utrdili pravo vero, poglobili trdno upanje in

doživeli popolno ljubezen.

Polona Kadunc

Romanje s kolesom v Assisi

Romar je vsak človek, ki je na poti k Bogu.

Kot življenje slehernega kristjana je tudi romanje

sámo pot. Pot, ki nas vodi k cilju. Za

tem končnim ciljem pa romarji hrepenimo…

Skupina mladih (br. Vlado Kolenko, br.

Rok Pisk, Luka Kobal, Marko Petrovič in

Gregor Sraka) se je tako odločila, da bomo

šli na romanje v mesto Assisi, kjer sta stoletja

nazaj živela sveti Frančišek in sveta Klara.

24 25


Posebnost našega romanje pa je bila, da smo

se v Assisi odpravili s kolesi…

Nekateri smo se v Štepanjskem naselju

zbrali že dan prej, vsi skupaj pa v nedeljo,

16. avgusta 2009, zgodaj zjutraj. Po jutranji

maši, ki jo je daroval br. Vlado, in obilnem

zajtrku pa smo se počasi odpravili na pot.

Najprej smo se »prerinili« skozi Ljubljano,

ter se usmerili proti jugu. Preko turjaškega

klanca smo s krajšimi postanki nadaljevali do

Kočevske Reke, kjer smo si ob tamkajšnjem

župnišču privoščili daljši počitek. Tam so so

nas tudi pogostili. Pot smo nadaljevali do

Fare, kjer smo se ohladili v prijetno hladni

Kolpi. Nato smo prečkali mejo, ter si privoščili

kosilo. Sledil je vzpon na Delnice, ki smo ga

vsi seveda brez večjih težav prekolesarili, so

pa nas precej strašili, da je vzpon zelo hud.

Ker se je počasi že začelo večeriti, smo začeli

iskati prenočišče, ki smo na našli na gozdni

jasi, nekaj kilometrov pred Mrkopaljem.

V ponedeljek zgodaj zjutraj smo se odpravili

do Mrkopalja, kjer smo imeli zajtrk. Pri

enem izmed domačinov smo se pozanimali

za pot proti Jezeranam. Sledili smo njegovim

navodilom, čez nekaj kilometrov pa smo prišli

do makadamske poti. Nekaj kilometrov je

bilo še vse vredu, nato pa so se začele težave z

gumami na mojem kolesu. Tako smo več kot

pol dneva porabili za krpanje gum (6 krat),

naša bera prevoženih kilometrov pa je bila

zelo majhna. Kljub vsem težavam z mojimi

gumami smo nato do večera brez večjih težav

prikolesarili do Senja, mesta na hrvaški obali.

Nedaleč stran od morja smo si po večerji našli

prijeten prostor za nočitev.

Naslednje jutro smo nadaljevali pot ob

hrvaški obali. Kljub temu, da je pihala burja

in smo hitro prispeli do Prizne, kjer smo

najprej kupili vozovnice za trajekt, ki pelje

na Pag, nato smo se osvežili v morju. Pred

odhodom na Pag pa smo v tamkajšnji kapelici

imeli še mašo. Okrog 17h smo se nato s

trajektom prepeljali do Paga, nato smo dalje

kolesarili do Novalje, kjer smo imeli večerjo.

Po počitku smo začeli z večerno-nočnim kolesarjenjem

po Pagu. Nekaj kilometrov pred

paškim mostom smo se odločili za nočitev v

tamkajšnjem kampu. Zvečer nas je vse okrepčala

lubenica, ki jo je v svoji torbi od Novalje

dalje tovoril Marko.

V sredo zjutraj smo se odpravili do Zadra,

kjer smo nato čakali na trajekt, ki je ob 12h

odpeljal v Ancono, kamor smo prispeli ob

17h. Zvečer smo se tako odpravili iz Ancone,

ter se usmerili proti Osimu. Še pred prihodom

v Osimo pa smo se ustavili na večerji v

nekem mestecu. Nedaleč stran od picerije, v

kateri smo imeli večerjo, smo na igrišču našli

še primeren prostor za nočitev. Po sveti maši

smo se nato še okrepčali s sladoledom.

V četrtek smo nadaljevali do Osima, preko

Montecassiana, San Severina, Castelraimonda,

ter Nocere Umbre do Capodacque, kamor

smo prispeli okoli 21h. V Capodacqui, to je

vasica nekaj kilometrov stran od Assisija,

smo prebivali v hiši Tau, katere skrbniki so

bratje kapucini.

Naslednji dan smo začeli z ogledom Assisija

ter programom duhovnih vaj. Najprej

smo si ogledali baziliko, posvečeno Svetemu

Rufinu. V tej cerkvi sta bila krščena tudi

Frančišek in Klara. In prav ob istem krstnem

kamnu smo tudi sami obnovili svoje krstne

obljube. Nato se je vsak izmed nas zadržal v

tišini in molitvi. Sledil je še ogled cerkve nato

pa smo se odpravili do Nove cerkve, ki stoji na

mestu, kjer naj bi bivala družina Bernardone,

torej družina svetega Frančiška: oče Bernardone,

mama Pika, Frančišek in njegov starejši

brat Angel. V okolici te hiše naj bi Frančišek

tako nekega dne odslovil reveža, ta odslovitev

pa naj bi v Frančišku sprožila spreobrnjenje.

V soboto smo si najprej ogledali Rivotorto.

To je kraj, kjer se je Frančišek skupaj

s svojimi brati naselil potem, ko se je vrnil iz

Rima, kjer je papež potrdil njegovo Vodilo.

Pred cerkvijo smo si ogledali še nekaj zelo

lepih kipov: Frančiška in gobavca, Frančiška

in njegove brate ter Frančiška, obkroženega

z otroki in ptički. Sledil je počitek ter ogled

pokopališča, kjer so pokopani ameriški in

angleški vojaki, ki so se borili v 2. svetovni

vojni. Iz pokopališča se odpira zelo lep razgled

na Assisi, kar smo izkoristili tudi mi

in naredili nekaj zelo lepih fotografij. Nato

smo se odpravili do mesta Santa Maria degli

Angeli, kjer je Porciunkola – kapelica, ki jo

obdaja mogočna bazilika. 24. februarja 1208

naj bi Frančišek ob branju evangeljskega

odlomka po Mateju, 10,7-14, spoznal pot,

na katero ga kliče Gospod. Takoj je prešel k

dejanjem in sad le-teh je bil habit, ki je simbol

novega človeka in novega življenja. Tako

je Porciunkola postala zibelka Frančiškovega

bratstva. Po ogledu Porciunkole smo se

odpravili proti cerkvi svetega Damjana, kjer

je Frančišku spregovoril Križani. Kasneje

se je tu skupaj s svojimi sestrami naselila

sveta Klara.

Naslednji dan v nedeljo smo se odpravili

na Carceri, ki leži na gričevju Monte Subasio.

Kakor se je Frančišek sem zatekal k molitvi

in premišljevanju, tako smo tudi vsak zase

odšli po »puščavi« in v samoti razmišljali o

našem življenju… Prelep kraj, kjer je vsak

izmed nas lahko začutil vsak delček veličine

Božjega stvarstva…

V ponedeljek smo se najprej poslovili

od br. Vlada, ki nas je zapustil en dan prej.

Mi smo se nato odpravili še enkrat ogledat

Porciunkolo. Nato smo se odpravili v Assisi,

najprej v baziliko svetega Frančiška. Bazilika

je razdeljena na dva dela: spodnja in zgornja.

Pod spodnjo pa leži še kripta – kraj, kjer počiva

sveti Frančišek. Na tem kraju smo se priporočili

svetemu Frančišku. Sledil je še ogled

cerkvi svete Klare. V kripti pod cerkvijo leži

Klarino voščeno telo. Zvečer istega dne smo

se že začeli pripravljat na odhod proti domu.

Zadnji dan našega bivanja v Assisiju smo

izkoristili za še ponovni obisk groba svetega

Frančiška. Potem pa smo se odpravili na

vlak, ter se odpeljali proti Monfalconu, vmes

smo še 4-krat prestopili. V Monfalconu nas

je pričakal kapucinski bogoslovec Mitja s

kombijem in nas odpeljal proti Ljubljani…

Namen vsakega romanja je, da se iz njega

vrnemo notranje bogatejši. Ne dvomim, da se

je prav vsak izmed nas tudi iz Assisija vrnil

notranje bogatejši. Skupina je ob romanju s

kolesi doživljala preprostost, ponižnost, potrpežljivost.

Ob skupnih pogovorih in smešnih

dogodkih, ki so nas včasih pripeljali do solz,

pa tudi v osebnih pogovorih, smo odkrivali

bogastvo drug drugega in bratsko skupnost,

katere začetnik je prav sveti Frančišek.

Gregor Sraka

Oratorij na Ptuju

Ob zgodbi sv. Frančiška Asiškega je od

17. do 22. avgusta pod geslom »Računam

nate« na Ptuju potekal že osmi oratorij, ki

so ga organizirale vse tri ptujske župnije.

Oratorija se je udeležilo 267 otrok, zanje pa je

skrbelo približno 75 animatorjev in voditeljev.

Oratorij se je vsako jutro začel v župniji sv.

Jurija, čez dan pa so različne delavnice in igre

26 27


potekale po vsem Ptuju, med drugim tudi v

kloštru in v naših župnijskih prostorih. V

sredo smo se šli namakat v Ptujske toplice,

v petek pa smo se z vlakom odpeljali do

športnega letališča v Moškanjcih, kjer smo

preživeli nepozaben dan ob zabavnem programu

in različnih igrah, med drugim nas je

obiskala tudi slovenska vojska. Oratorij smo

zaključili v soboto, 22. avgusta popoldne, s

sveto mašo v nabito polni cerkvi sv. Leopolda

Mandića v Novi vasi, ki jo je daroval minorit

p. Damijan Tikvič. V nedeljo pa smo se še z

okrog 60 animatorji odpravili na prelep izlet

do Velenjskega jezera. Posebnost letošnjega

oratorija, ki je potekal v zelo sproščenem

vzdušju, je bil veliki oratorij. Člani velikega

oratorija so bili otroci iz 8. in 9. razreda (60

otrok), za katere smo pripravili poseben program,

ki je bil pisan njim na kožo. Ti otroci

so izdelovali različne mozaike, stekla, lučke

in hiške za na jaslice, popoldne so se lahko

udeležili treh adrenalinskih delavnic, v petek

zvečer smo jim pripravili poletni kino, nato

pa smo prespali na prostem. Tudi letos smo

Bogu zelo hvaležni, da se ob takšnem številu

otrok nikomur ni nič zgodilo.

br. Matej Štravs

Počitniški tabor za ministrante

Od 3. do 6. avgusta se je na počitniškem

tednu v Vinici ob Kolpi zbrala pisana druščina

11. ministrantov iz kapucinskih župnij.

Radoživo skupino ministrantov, ki so prišli

iz Ljubljane, Ptuja in Maribora, smo vodili

bratje Matej Štravs, Marjan Potočnik in Jaka

Kunšič. Pomagala sta nam tudi dva animatorja

iz Ljubljane. Tudi tokrat smo tudi za

kuhinjo poskrbeli sami bratje. Zajtrke je pripravljal

brat Marjan, ostale obroke pa midva

z Jakom. Čez celotni tabor smo se srečevali z

likom duhovnika Janeza Vianneya. Nasploh

smo se trudili našim ministrantom približati

lepoto duhovniškega poklica.

V Vinici nas je tako kot pred dvema letoma

pod svojo streho sprejela prijazna družina

Brozovičevih. V tej družini so trije fantje

podobnih starosti, kot so bili ministranti, ki

so se nam pridružili, kadar so nam možnosti

dopuščale. In nastala so prav lepa prijateljstva.

Prvi dan popoldne smo se po malici, ki je

bila namesto kosila, takoj odpravili do Kolpe,

ki je imela prijetnih 23 stopinj. Glavana atrakcija

je bila seveda vožnja s čolnom, ki smo si

ga sposodili pri gostiteljih. Po večerji je sledil

spoznavni večer.

Drugi dan nas je pričakalo malo bolj

kislo vreme, zato smo dopoldne poromali k

Marijini cerkvi na Žeželj, kjer smo imeli sv.

mašo. Nato smo se odpeljali do naravnega

parka Lahinja, kjer smo se sprehodili ob

reki, ki teče v obliki elipse in je povezana

s podzemno jamo. Mene je njena lepota

naravnost očarala. Ko smo se popoldne

odpravili na kopanje, nas je ravno takrat, ko

smo se spravili v Kolpo namočil še dež, pa

nič hudega saj smo bili že itak mokri. Ko je

dež ponehal, smo na vaškem igrišču skupaj

z nekaj domačini zaigrali nogomet. Sledila je

priprava ognja, na katerem so si ministranti

sami spekli hrenovke in krompir. Zmazali

smo kar sedemdeset hrenovk in še lep

kupček krompirja. Zvečer pred spanjem nam

je Jaka pokazal diapozitive iz časov, ko je pol

leta preživel pri slovenskih misijonarjih na

Madagaskarju. Ministranti so z zanimanjem

prisluhnili njegovimi dogodivščinam. Vse

nas je spravilo v dobro voljo, ko nam Jaka

pokazal, kako je s tovornjakom vozil otroke

na piknik.

V sredo smo se že zjutraj odpeljali kakšnih

30 kilometrov ob Kolpi navzgor do Laz pri

Predgradu, kjer smo si pri prijaznem možu

g. Romanu Skenderju sposodili gumijaste

čolne, rešilne jopiče, čelade in neoprenske

škornje in se odpravili na čolnarjenje po

Kolpi. Letos smo naredili 12 kilometrov

dolgo turo od Slavskega Laza do Laz pri

Predgradu. V enem čolnu so bili po dva ali

trije ministranti. Vzdušje je bilo prav lepo,

ministranti so najbolj uživali, ko smo prečkali

jezove (šli smo čez osem jezov), ker te takrat

voda prav prijetno odnese, drugače pa se je

treba mučiti z veslanjem, ker je Kolpa izjemno

mirna reka. Poleg kopanja smo po malicah

krmili tudi ribice, ki so se v velikem številu

zbrale okrog nas.

V četrtek dopoldne smo se že zjutraj

odpeljali dobrih trideset kilometrov ob Kolpi

navzdol, kjer smo se ustavili v urejenem kampu

v Podzemlju. Tu je bila voda še za kakšno

stopinjo toplejša, vendar ni bila več tako

čista. V Podzemlju smo se najprej pošteno

spočili, nato pa smo večino časa preživeli na

umetnem splavu, ki je privezan sredi reke.

Na njem smo se igrali z žogo, zagotovo pa je

nastalo tudi nekaj sto skokov v vodo. Nazaj

grede smo se ustavili na eni jasi ob Kolpi, kjer

smo imeli sveto mašo. Medtem ko je br. Jaka

naredil zelo domiseln oltar, so ministranti v

vodi popravili majhen mlinček, drugi pa so

s ponosom povedali, da so šli na Hrvaško

na WC.

Po sveti maši smo se odpravili domov,

kjer je sledilo še kosilo in pospravljanje in

že smo odpotovali proti Ljubljani. V Velikem

Nerajcu smo odložili dva ministranta,

ki sta ostala tam na počitnicah, obenem pa

samo okusili še nekaj slastnih belokranjskih

dobrot.

br. Matej Štravs

Adam 2009

Proti koncu julija se je začel teden angleških

in duhovnih počitnic, po naše ADAM,

pod vodstvom Fani Pečar in br. Jurija Štravsa.

Tema letošnjega ADAMa je bila The Call.

Klic. To ni vsakdanji klic po telefonu, ali ko

te mama pokliče h kosilu. To je bil Klic iz

pravljične dežele Narnije, kjer že dolgo ni bilo

pomladi, kjer je vladala Snežna kraljica in je

Narnijo imela pod svojo oblastjo. Tako so

Lucija, Suzana, Peter in Edmund poskušali s

pomočjo Narnijcev in njihovega boga Aslana

deželo rešiti mrzlih dni in vanjo priklicati

pomlad. Njim je to uspelo, mi pa smo se ob

tej zgodbi poskušali naučiti premagovati težave,

se naučiti o moči darovanja iz ljubezni,

kako pomagati drugemu in razlikovati, kaj je

dobro in kaj slabo.

»Prosim, lahko greš po liste, ... izrezali

smo že ... uh, super ... hvala ... aha, to je že

naleplejno ... joj, to pa nam še manjka ...«

Tako se je slišalo nedeljo dopoldan, ko smo

animatorji pripravljali vse potrebno za začetek

tega tedna. Rezanje, barvanje, tiskanje,

28 29


iskanje, leplenje, načrtovanje, za vsakega

se je kaj našlo. Tako je bilo pred prihodom

otrok vse pripravljeno. Kmalu se je dom

duhovnosti v Kančevcih napolnil z otroškim

smehom, veseljem in razigranostjo.

Kamorkoli si pogledal, so te gledale kakšne

radovedne, nagajive ali prestrašene oči, ki so

se kmalu pomešale med vrstnike. Družabni

popoldan se je hitro prevesil v spoznavni večer,

kjer je bilo dosti smeha. Jutra so se začela

z razgibavanjem in jutranjo molitvijo, ki pa

je bila drugačna že v tem, ker je bila v angleščini.

Po zajtrku pa vsi v veliko dvorano, kjer

se je odvijala igrica, ki je predstavila temo

dneva. Vedno kaj novega in zanimivega.

Tako smo se pogovarjali o družini, o kraju,

kjer prebivamo, premišljevali smo o grehu, o

dobrem in slabem, o darovanju in o ljubezni.

Tema nas je spremljala skozi cel dan, tako

pri urah angleščine, kot na delavnicah in

pri mašah. Dopoldnevi so bili rezervirani za

pouk in učenje angleščine, ki so jih učitelji

znali narediti prav počitniške in zabavne.

Popoldevi pa so bili namenjeni druženju

in raznim delavnicam. Športne, tehnične,

likovne, glasbene, kuharske, lutkovne ...

Katero bi najraje izbral Vsak je našel nekaj

zase. Ali nogomet pri športni delavnici ali

igre z vodnimi baloni. Risanje na majice,

barvanje figuric iz mavca, izdelovanje zapestnic,

izdelovanje lutk. Morda izdelovanje

raket ali pa mešanje sadnih frapejev.

Vsak dan se je tudi veselo prepevalo.

Zjutraj, zvečer, pri mašah, pa tudi čez dan

si slišal kakšno znano melodijo. Najprej ob

spremljavi kitar, ob koncu tedna pa je veselo

prepevanje popestrila tudi violina in flavta,

kar smo tudi posneli. V torek popoldan pa

smo se vsi oblekli bolj športno in se odpravili

proti Rotundi. Pot nas je peljala ob

cesti, po gozdu in med travniki. Med potjo

pa so otroke čakale posebne naloge, tako

da so razmigali tudi možgane. Pri Rotundi

nas je že čakala malica in pijača, nato smo

si ogledali notranjost cerkvice. Sledile so

molitve, zahvale in prošnje k Bogu. V sredo

smo imeli dopoldanski pouk, popoldne pa je

bilo rezervirano za kopanje v Murski Soboti.

Zunanja bazena, skakalnica in tobogan so še

bolj popestrili popoldan. Vriskanje, smeh,

veselje, potapljanje, plavanje, tekmovanje ...

vsega je bilo dovolj.

Večeri so minili v skupnem prostoru,

kjer smo imeli spoznavni, družabni, filmski

in zaključni večer. Zadnji večer so otroci s

pomočjo učiteljev in animatorjev pripravili

zaključni večer. Zabavna voditelja sta naredila

večer sproščen in vesel. Predstavili so se vsi

otroci – vsak s svojo skupino, vsi animatorji

in učitelji. Vsak je lahko pokazal, kaj zna, in

videli smo plesalce, pevce in nekaj premetov.

Teden je hitro minil. Ni se nam zdelo dolgo,

ko so starši pripeljali otroke in tukaj je bil dan,

ko so prišli po njih. V cerkvi smo pripravili

mašo tudi zanje in tako se je naše srečanje

zaključilo.

»V Kančevcih se ´mamo lepo,« je večkrat

pisalo na panoju pred domom duhovnosti.

Tja so otroci lahko vsak dan pisali svoje misli

ob različnih grafitih. Upamo, da bo tako še

naslednja leta…

Jelka Vivod

Molitvena naveza

Moliti

za dobre družine

in duhovne poklice

Kaj je molitvena naveza

To je naveza tistih, ki čutimo, da so dobre

družine in duhovni poklici nekaj lepega in

dobrega. Ker jih cenimo, smo pripravljeni

zanje dnevno zmoliti Frančiškovo molitev: »O

vzvišeni in veličastni Bog,… « in eno desetko

rožnega venca. V molitveni navezi za dobre

družine in duhovne poklice se je nam, bratom

kapucinom, pridružilo 269 molivcev.

Pisma mladim

… ki so jih pisali člani molitvene naveze

za dobre družine in nove duhovne poklice v

Kančevcih na duhovni obnovi. V teh pismih pa

so nam odkrili tudi del sebe, del svoje izkušnje

iskanja Boga in kako hoditi za Nijm.

Bila sem krščansko vzgojena. V mladosti

sem pela na koru. Ko sem se poročila, nisem

več hodila k maši. Otroka imata vse zakramente.

Sin jih je prejel, ko se je cerkveno

poročil. Zgodaj mi je umrla mama. Prej je

ona molila za nas, ko pa sem jaz dopolnila

45 let, sem jaz začela moliti za mojo družino.

Začela sem redno hoditi k nedeljski maši.

Kljub temu, da otroci veri niso naklonjeni,

meni pustijo prosto pot, celo odobravajo

mojo sedanjo vernost. Sedaj hodim že vsak

dan k sveti maši. Po smrti mojega moža (2

leti nazaj) se Bogu zahvaljujem za vse, kar

mi daje in prosim za otroke in vernike. Sama

sem skoraj slepa, molitev pa mi prinaša mir,

zadovoljstvo in varnost. Dragi mladi, rada

bi vam povedala, da je Bog vedno z vami in

želim vam, da bi verovali.

Marica

Pišem vam, dragi mladi!

Šele pri 68 letih razumem, kaj pomeni, da

je Bog z nami. Tudi jaz sem bila mlada. Bila

sem član velike družine. Ata in mama sta bila

globoko verna. Kljub veliki družini se nista

bala, kako bomo preživeli, kaj bomo oblekli.

Ata je vedno rekel: »Bog bo že nekaj dal, bo

že kako«. In res je bilo tako, nikoli nismo bili

lačni. Vedno sta nas vzgajala. Odraščali smo,

se izšolali, šli po svetu. In vero sem v odraščanju

pustila na stranskem tiru. Prišla je služba,

skrb za tri otroke. Otrokom tudi nisem dala

zakramentov. A v toku velikih življenjskih

preizkušenj me počasi pelje Gospod k sebi.

30 31


Obiskala sem Sveto deželo, prišla v stik s

Svetim pismom. Prav ta povezava je lepa.

Obisk Svete dežele me je spodbudil, da berem

Božjo besedo, da se vključim v biblično skupino.

Zahvaljujem se vam otroci. Prej je moja

mama molila za vas, sedaj pa jaz molim za vas

in vse mlade in za vedno več dobrih družin.

babica Franica

Dragi mladi!

Ne bojte se življenja. Poslušajte svojo

vest, ki je Božji glas v človeški duši. Sledite

predvsem svoji vesti in ne »nasvetom« in

»zgledom« nizkih »prijateljev« in medijev. Ne

verjemite horoskopom. Mislite s svojo glavo.

Vedno pa molite takole: Bog, daj se mi na neki

način spoznati. To je pot, ko bo Bog uslišal

naše prošnje. V današnjem z materialom

nasičenem okolju je nujno treba plavati proti

toku. Ne vračajte hudega s hudim. Odpustite

krivico, ki ste jo morda doživeli s strani soljudi.

To vas bo osvobodilo in naredilo močne.

Opustite razne zamere in prepričanje v svoj

prav. To vas bo naredilo srečne, mirne in

močne. Ne bojte se iti k spovedi, saj to je pot

za nov začetek. Izpolnjujte svojo dolžnost.

Najprej opravite tisto delo, ki zahteva več

truda in prizadevanja. In vsak dan začnite

znova, naj vas ne skrbi, kaj bo jutri. Zaupajte

v Božjo pomoč in varstvo.

Molivka

Priporočamo v molitev

- 1. oktobra se začne novo študijsko leto.

Tudi letos so med »bruci« tisti, ki so zaslišali

Gospodov klic v duhovniško službo

in se bodo s študijem začeli pripravljati na

to poslanstvo. Priporočimo jih Gospodu z

našo molitvijo, naša molitev pa naj jim bo

tudi sporočilo, da na poti za Gospodom

niso sami.

- Od 20. do 22. novembra je v domu

duhovnosti v Kančevcih napovedan duhovni

seminar za zakonske pare. Dobre

družine in dobrega zakonskega para ni

brez usposobljenosti za pogovor. Seminar

želi pomagati parom, da bi se znali

pogovarjati, da jim medsebojni pogovor

ne bi bil naporen ali celo bežali od njega.

Vse pare, ki se bodo odzvali na seminar,

spremljajmo z našo molitvijo. Seminar

tudi priporočite kateremu paru.

- Istočasno bo v domu duhovnosti v Kančevcih

potekal tudi seminar za mlade

redovnike in redovnice (tiste, ki imajo

začasne zaobljube). Seminar je del njihove

skupne poti pri odkrivanju svoje poklicanosti

in usposabljanju za naloge, ki jih

čakajo kot redovnike in redovnice.

Uredil br. Jožko Smukavec

Delavnice molitve in življenja

Pusti se ljubiti

Poskušaj si predstavljati Jezusa, kot otroka

in kasneje mladeniča, kako je odraščal v

človeških in Božjih izkušnjah. Plul je po Božji

neizmernosti, doživljal je izkustva vere, kot

jih do sedaj ni še nihče, odkrival je popolnoma

neznane razsežnosti neskončne skrivnosti

Boga. Poleg tega pa je bil Jezus zelo občutljiv

človek. V evangelijih je na več mestih zapisano:

“Jezus je bil sočuten.”

Lahko si tudi mislimo, da je Marija kot

pobožna izraelska mati v dušo svojega otroka

vtisnila tisto čudovito podobo Boga, ki so ga

preroki in psalmisti imenovali Popolni, Večni,

Neprimerljivi... Lahko tudi sklepamo, da je

Jezus v svojem otroštvu in mladosti kot pravi

Izraelec živel tisto obliko češčenja in strahu,

kot jo je živelo ljudstvo, v katerega naročju se

je rodil in odraščal.

Poleg tega pa v evangelijih več kot dvajsetkrat

beremo, da se je Jezus umaknil pred

svetom, vedno sam, večinoma ponoči, navadno

v gore ali na samoten kraj. Iz tega lahko

sklepamo, da je Jezus že v svoji mladosti imel

navado, umakniti se v gore in med griče, ki

obdajajo Nazaret, da bi bil sam z Očetom.

Brez težav si torej predstavljamo mladega

Jezusa, kako se pogosto umakne v samoto

in tišino.

Od določene starosti dalje, ne vemo točno,

od kdaj, je mladi Jezus začel dojemati Boga na

popolnoma drugačen način; na način, ki ga

noben izraelski prerok ni niti slutil niti živel.

Mladi Jezus je odločno stopil v zaupni odnos

z Bogom in imel Boga za najbolj ljubljenega

in ljubečega očeta na zemlji. Iz dneva v dan,

iz noči v noč se je vse bolj potapljal v morje

valov, proti središču neskončnih globin Boga.

V njegovi duši sta rasla notranje bogastvo in

ljubezen. Kolikor večje je bilo njegovo notranje

bogastvo, toliko večja je bila ljubezen;

kolikor globlja je bila njegova ljubezen, toliko

globlje je bilo notranje bogastvo

V času poglabljanja v skrivnost ljubezni

je v duši mladega Jezusa raslo zaupanje kot

košato drevo, ki je s svojo senco prekrivalo

mladostne vzgibe tega nevpadljivega, pa tako

drugačnega mladeniča. Do svojega Gospoda

in Boga je bil ena sama prisrčnost, odprtost,

milina in zaupanje. Mladenič s tako občutljivim

značajem naredi korak, dva, vedno dlje

v notranjost, vedno dlje proti ljubeči navzočnosti

Boga. Po mnogoterih raznovrstnih

doživetjih postopno pride do prepričanja, da

Bog pravzaprav ni strah vzbujajoči in Neprimerljivi

s Sinaja, kot so ga učili v shodnici.

To je bila najbolj revolucionarna notranja

sprememba vseh časov. Jezus je v sebi izkusil,

da Oče ni najprej strah, ampak predvsem

ljubezen; da ni predvsem pravičnost, ampak

usmiljenje; da ni niti predvsem Svetost, Ve-

Kdor se še želi pridružiti Molitveni navezi za dobre družine in duhovne poklice,

naj na Slovensko kapucinsko provinco, Mekinčeva 3, 1119 Ljubljana sporoči:

ime in priimek, če želi prejemati Frančiškovega prijatelja in imeti druge stike z nami,

tudi naslov, telefonsko številko, elektronski naslov.

33


ličastvo, Visokost, trikrat Sveti, kakor pravi

prerok Izaija, ampak je nežnost, odpuščanje,

skrbnost, ljubeznivost…

Mladi Jezus je dokončno prišel do prepričanja,

da je prva zapoved za vedno presežena:

odslej prva zapoved ne bo več to, da bi mi

ljubili Boga, ampak bomo dovolili, da nas

Bog ljubi.

Jezus je čutil, da je močno ljubljen, in zato

je bil popolnoma osvobojen strahu. Kajti kjer

je ljubezen, tam ni strahu. Samo tisti, ki so

ljubljeni, lahko ljubijo. Ljubljeni vedno ljubijo.

Ljubljeni ne morejo prenehati ljubiti.

Bog ima torej novo ime. Odslej se ne bo

več imenoval Jahve ali Adonai, kakor so ga

klicali Izraelci. Imenoval se bo Oče, kajti Bog

čuti, dela in premore vse, kar čuti, dela in premore

najbolj idealen oče na tem svetu: blizu

nam je, varuje nas, skrbi za nas, razume nas,

nam odpušča, z nami je ponoči in podnevi;

spremlja nas, kamorkoli gremo. Odslej je

novo ime za Boga: Oče; od tega trenutka dalje

se Bog imenuje Oče, kajti v Svetem pismu se

ime, njegova vsebina in oseba, ki nosi to ime,

poistovetijo.

Od tega trenutka dalje častiti Boga ne bo

več pomenilo, zakrivati si obraz z rokami in

globoko se pokloniti pred dvema zlogoma

besede Jahve. Častiti bo odslej pomenilo, z

neskončnim in brezpogojnim zaupanjem

se prepustiti vsemogočnim in neizmerno

nežnim rokam tistega, ki se od tega trenutka

dalje za vedno imenuje naš dragi Oče.

On, ki je Vsemogočni, je tudi najbolj

Ljubeči. Tisti, ki drži v rokah ves svet, nosi

moje ime napisano na dlani svoje desnice kot

znamenje posebne ljubezni do sina edinca.

Ponoči bdi nad menoj in podnevi me spremlja,

kamorkoli grem. Ljudje se pritožujejo,

kako sami so na svetu; in Oče jim odgovarja s

prerokom: “Ne boj se, jaz sem s teboj.” Ljudje

se pritožujejo: “Ne vem, če me bo po smrti

moje matere še kdo ljubil na tem svetu.” Oče

odgovarja s prerokom: “Jaz te neskončno

ljubim!” in: “Zame si dragocen.” Bliže mi je

kakor moja lastna senca in bolje skrbi zame

kakor najbolj pozorna mati tega sveta.

Predvsem pa gre za zastonjsko ljubezen:

dejstvo, da me ljubi, ni odvisno od tega, ali si

to zaslužim ali ne, ali sem svetnik ali grešnik.

Ljubi me, ker me ljubi, ker je on preprosto:

moj Oče in jaz njegov otrok. On je pač takšen:

predvsem Ljubezen. Ne more se drugače

obnašati do mene, ljubi me. Ljubi me brez

vzroka in brez kakršnegakoli namena, ne

zato, ker sem dober, in ne zato, da bi bil dober.

Ljubi me, ne da bi imel kakršnokoli korist

od tega ali kakšen poseben namen. Ljubi me

popolnoma zastonj; ker je pač takšen: ker je

predvsem Ljubezen. Nima razloga, da bi me

ljubil.

Povzeto po katehezah br. Ignacija

Larrañage, ki so predstavljene na Delavnicah

molitve in življenja.

Več o DMŽ na dmz.rkc.si.

Pripravila Breda Bider

Sveti zakonci

Blažena zakonca

Martin

V tem prispevku želim predstaviti tako

rekoč sveže razglašena blažena zakonca

Martin. Za blažena sta bila namreč razglašena

19. oktobra lanskega leta (2008). Francoska

zakonca Ludvik (Louis Joseph 1823-1894) in

Celija (Zélie-Marie 1821-1877) Martin sta

šele drugi zakonski par v zgodovini, ki sta bila

zaradi svojega zglednega zakonskega življenja

povzdignjena med blažene.

Njuna poroka pa se skorajda ne bi zgodila.

Ludvik je namreč želel postati menih v samostanu

sv. Bernarda v Švici, Celija pa je želela k

sestram sv. Vincencija Pavelskega. Ludvikovo

prošnjo za vstop je opat zavrnil, ker ni znal

latinsko, Celiji pa je prednica povedala, da

nima poklica za redovno življenje.

Celija je Ludvika prvič srečala na mostu v

Aleçonu. Ob pogledu nanj je v srcu zaslišala

besede: „To je mož, ki sem ga pripravil zate.“

Potem sta se po posredovanju Ludvikove matere

seznanila in tri mesece kasneje poročila.

Rodilo se jima je devet otrok, a so jima

prvi trije umrli še zelo majhni, ena hči pa je

dočakala samo 5 let. Odraslo pa je pet njunih

hčera in vse so postale redovnice. Njuna najmlajša

hči je postala ena najbolj priljubljenih

svetnic sodobnega časa. Poznamo jo kot sveto

Terezijo iz Lisieuxa ali Malo Terezijo Deteta

Jezusa. Papež Janez Pavel II. jo je razglasil za

cerkveno učiteljico.

Oba, Celija in Ludvik, sta bila izredno

delavna. Ona je bila čipkarica, on je bil urar.

Njene čipke so bile zelo iskane in sčasoma je

bila Celija tako uspešna, da je Ludvik prodal

svojo urarsko delavnico in se posvetil urejanju

njenih poslov.

Zakonca Martin sta vsak svoj dan začenjala

s sveto mašo ob 5.30 uri. Potem sta odšla na

delo. Celija je zaposlovala 15 čipkaric. Bila je

dobra delodajalka. Vsako nedeljo je obiskala

katero od delavk in skrbela, da so živele dobro.

Znana je njena gesta, da je svoji delavki

dajala mezdo tudi v času, ko ta ni prihajala na

delo, ker je doma negovala svojega bolnega

očeta. Ob tako socialnem podjetništvu bi se

danes lahko navdihovali!

Njun čut za sočloveka, ki je temeljil v ljubezni

do Kristusa, se je pokazal že v prvem

letu zakona, ko sta v svoj dom sprejela fantka,

ki mu je umrla mati. Prav tako sta v svojem

domu negovala najprej Ludvikove starše, s

katerimi sta živela, in kasneje tudi obnemoglega

Celijinega očeta.

Martinova sta dar zakoncem vseh starosti

zaradi zgleda spoštovanja in uglašenosti, s katero

sta se ljubila vseh 19 let njunega zakona.

Zaradi narave njunega dela sta bila velikokrat

ločena, saj je Ludvik potoval in prodajal Celijine

čipke. Takrat sta si pisala nežna pisma.

Ludvik je pisma Celiji podpisal tako: »Tvoj

mož in prijatelj, ki te ljubi za vedno!«

Iz pisem, ki jih je Celija pošiljala svoji

sestri in svakinji, je videti, kako sta Celija in

Ludvik zelo dobro poznala svoje hčere, kako

sta skrbela za njihovo vzgojo in tudi duhovno

oblikovanje. Celija, ki je delala v delavnici

34 35


od deset do dvanajst ur dnevno, je skrbela,

da je bila s hčerami povezana vsaj preko

pisem. Iz njenih pisem veje izredna ljubezen

in predanost. Morda je zato sv. Terezija o

svojih starših zapisala: »Dobri Bog mi je dal

očeta in mater, ki sta bila bolj vredna nebes

kot zemlje.«

Brat kapucin

Brat Ciril Zupančič

Na pepelnično

sredo, 21. februarja

1996, je brat

Ciril Zupančič še

zadnjič zgodaj zjutraj

stopil k vsakodnevni

osebni

in skupni jutranji

molitvi v kor,

poslušal Besedo z

ambona, dela njegovih

rok, pristopil k pepeljenju, na oltarju,

ki ga je sam izdelal, so bratje duhovniki darovali

kruh in vino - sad njegove ljubečega

sodelovanja z sestrama Zemljo in Vodo ter

bratom Soncem, ter prejel Kruh življenja. A

sestra Smrt ni bila več daleč. Že popoldne je

v bolnišnici ob 16 17h potrkala in brata Cirila

pospremila do Stvarnika.

vinarstvo, vinogradništvo… Starejšim bratom

se še sedaj cedijo sline po njegovih suhih

mesninah, odličnem vinu, zelenjavi. Pa tudi

njegovi dobri volji. Svoje mojstrovine je redno

začinil tudi z njemu lastno hudomušnostjo,

obilo zdravega humorja. Omenjena oltar in

ambon sta le dve izmed mnogih sledi, ki še

vedno, kljub debelemu desetletju po smrti,

pričajo o njem.

A njegova življenjska pot je bila polna

raznih preizkušenj. Noviciat in prve redovniške

zaobljube je naredil v Varaždinu, na

Hrvaškem (takrat je bila to namreč še skupna

provinca), vojno je dočakal v Mariboru, kjer

so ga mobilizirali v nemško vojsko, vendar je

že na poti tja prestopil na drugi vlak in odšel

domov. Potem je bil najprej v Čanjah, kjer so

ga 1944 mobilizirali partizani, kjer je vešče

tešil njihovo lakoto. Po koncu vojne pa spet

v bratstvo, najprej na Ptuj, kjer se je z večnimi

zaobljubami Gospodu nepreklicno in ves izročil,

nato so ga potrebovali v Zagrebu, kjer je

bil mežnar, vrtnar in pomagal pri oskrbi hiše,

bratom je šival habite, popravljal čevlje…

Leta 1960 pa je prišel na Vipavsko, prostoren

vrt ob kriškem samostanu je s pridnostjo in

delavnostjo in pomočjo bratov spremenil v

predpodobo raja. Z veliko ljubeznijo je pripravljal

hrano za brate, sadove kriškega vrta

(vino, zelenjavo, sadike, semena…) pa so

okušali tudi v drugih samostanih in po lepem

delu doline. Še sedaj se mnogi domačini radi

in z velikim spoštovanjem spominjajo brata

Cirila.

Po devetnajstih letih zakona, ko je bila

njuna najmlajša hči Terezija stara samo 4 leta,

je Celija umrla zaradi raka na dojkah. Ludvik

je živel še 17 let.

Zakonca Martin sta z vso zavzetostjo

živela zemeljsko življenje. Trudila sta se

vsakodnevno izpolnjevati svoje dolžnosti in

storiti najboljše, kar je bilo v njuni moči. Bila

sta premožna, a sta znala materialne dobrine

obrniti tako, da so služile v blagor mnogim.

Njuno plodovito zemeljsko življenje je imelo

svoj izvor v tem, da sta imela pogled vedno

usmerjen v večnost. Odveč bi bilo naštevati,

kje vse sta nam lahko v vzpodbudo in priprošnjo.

Alenka Fras

V vasi Čanje, župnija Sevnica, se je 1.

decembra 1919, Uršuli in Antonu rodil

sin Anton. Po zgledu svojega strica brata

kapucina, Mavricija Teraša, se je tudi sam

odločil, da bo hodil za Kristusom po vzoru

sv. Frančiška Asiškega. S popotnico, v kateri

je bilo obilo dobre volje, pridnosti, delavnosti

in zavzetosti, oplemeniteno s čevljarsko

veščino in neizmerno ljubeznijo do narave, je

kot 19 leten mladenič vstopil k kapucinom v

Celju. V samostanu se je izučil še za mizarja

in krojača, tisti, ki so ga poznali, pa pripovedujejo,

da je bil odličen »mojster za vse«. Če

je br. Andrej Božič imel cel kup doktoratov,

je imel br. Ciril cel kup spretnosti. Poleg

naštetih je obvladal še mesarstvo, kuhanje,

»Daritev bodi

ti življenje celo!«

je napisal Simon

Gregorčič. Frančiškov

manjši brat

kapucin Ciril je

to geslo v celoti

izpolnil, še na reševalnih

nosilih

blagoslovil brate

pri kosilu in jih

pozdravil. Sedaj

počiva in na kriškem

pokopališču

čaka vstajenja.

br. Gregor Rehar

36 37


Iz kapucinskega sveta

Brazilija

Pomemben dogodek na poti spreobrnitve

sv. Frančiška Asiškega je bilo njegovo srečanje

z gobavcem. V tem je videl povezanost z najbolj

obrobnimi svojega časa. V iskanju, kako

bi ta frančiškovski poklic uresničili danes, so

bratje kapucini v mestu Rio Grande leta 1996

sklenili, da bodo delovali med obolelimi za

boleznijo AIDS. Po temeljiti pripravi so z

delom začeli leta 1999. Skupnost petih bratov

iz Fonte Colomba je z različnimi dejavnostmi

prevzela oskrbo (vodstvo) v centru: opismenjevanje,

civilizacija, oblikovanje in pomoč

pri premagovanju predsodkov... Tečaji so

brezplačni ali deloma vzdrževani z darovi.

V centru je 50 strokovno usposobljenih

prostovoljcev, ki se tedensko menjajo. Center

pa nudi pomoč tudi s hrano, obleko in nekaj

denarja. Bratje v ta program vključujejo tudi

kapucinske brate ponovince, da se soočijo z

realno bitko življenja.

odgovor na stisko obolelih za ta boleznijo.

Bratje pa se zavedajo, da je sama okužba že

znamenje smrti, zato so začeli s preventivo z

večjim osveščanjem o tej bolezni.

Skupina za osveščanje, ki jo pripravijo bratje,

gre na bolj rizična mesta in tam obhajajo liturigijo,

imajo predavanja s pričevanji, priredijo

kakšno predstavo (glasbeno, gledališče,

ples), prikažejo kakšen film in podarjajo videokasete

s filmi, ki s tem osveščajo ljudi k

bolj odgovornemu življenju.

Mehika

Kapucinski misijon v Chalcatongu v Mehiki

je letos aprila obhajal 25-letnico pastoralnega

dela z več kot štirideset domorodnih

skupnosti. Misijon je sad misijonarskih sanj

skupine nemških kapucinov, ki so imeli željo,

da bi se v prvi vrsti posvetili revnim. Misijon

obsega eno župnijo v Chalcatongu, ki šteje

7828 prebivalcev, celotno župnijsko ozemlje

pa šteje še drugih 43 skupnosti s približno

70.000 prebivalci. Misijonarji zgledno sodelujejo

s krajevno Cerkvijo.

San Giovanni Rotondo

Sveti oče Benedikt XVI. je v nedeljo, 21.

junija, šel na pastoralni obisk v San Giovanni

Rotondo. V svetišču so ga sprejeli: generalni

minister br. Mauro Jöhri, generalni definitorji,

provincialni minister br. Aldo Broccato

in samostanska bratska skupnost. Papež se

je nato kratko zadržal v prvem nadstropju v

sobi št. 1, kjer je umrl p. Pij.

Zatem je v kripti svetišča počastil svetnikove

posmrtne ostanke. Na koncu je daroval

sveto mašo skupaj z več kot 30.000 verniki.

Ko se je v homiliji obrnil k bratom, jim je

med drugim rekel: »…Vi ste dediči p. Pija in

dediščina, ki vam jo je zapustil, je svetost…

Le-ta je bila prva in glavna njegova skrb - duhovniška

in očetovska: da bi se ljudje vrnili

k Bogu, da bi mogli izkusiti njegovo usmiljenje

in notranje prenovljeni odkriti lepoto

in veselje biti kristjani, živeti v povezanosti

z Jezusom, se oklepati njegove Cerkve in

udejanjati evangelij. P. Pij privablja na pot

svetosti s svojim lastnim pričevanjem, ko z

zgledom kaže na dve enoti, ki vodita k njej.

To sta molitev in ljubezen.«

Popoldne je Benedikt XVI. obiskal »hišo lajšanja

trpljenja«, kjer se je srečal z bolniki in

zdravstvenim osebjem bolnišnice. V cerkvi pa

se je potem srečal še z duhovniki, redovniki,

redovnicami in mladimi. Generalni minister

ga je nagovoril: »Sveti Oče, pomagajte nam.

Pomagajte nam bratom kapucinom, da se

približamo sv. Piju, njegovi osebnosti, njegovi

duhovnosti in njegovi karizmi. Pomagajte

nam, da se približamo temu daru, ki ga je Bog

poklonil Cerkvi, kapucinskemu redu in vsemu

človeštvu, s takim strahospoštovanjem, s

kakršnim se je mogoče približati se Božjemu.

Sveti Oče, danes ste nam poklonili velik dar

s tem, da ste bili tu. Ob vaši navzočnosti se

čutimo opogumljeni, da vedno bolj zvesto

nadaljujemo svojo hojo posvečenih v posnemanju

Kristusa, kakor nam jo je pokazal sv.

Frančišek.«

br. Jožko Smukavec

Paranagua - Brazilija

Za vse obolele z boleznijo AIDS so bratje

kapucini sprejeli pastoralo prav tako v Paranagui.

Vidijo, da je ta način pastorale močno

potreben in je nekakšno znamenje časa in

38 39


Knjiga

Ob ve sti la

Vse dogajanje najdete tudi na: http://kapucini.rkc.si

Naš brat Frančišek

Njegova izkušnja Boga

Ignacio Larrañaga

Vsemu navkljub se je vračal miren.

Imel je kar nekaj razlogov, da bi se počutil

pobitega. Toda ne glede na vsa predvidevanja

je njegovo obličje preplavljala nenavadna vedrina

in v njegovih očeh je presevalo »nekaj«,

kar je bilo podobno miru uresničenega sna ali

trenutku, ko vstaja zarja novega dne.

Ponoči so se pretresla vsa osišča in njegove

sanje so našle novo težišče. Vse se je

spremenilo, kakor da bi svet ponoči nenadoma

obrnil za sto osemdeset stopinj. Med

jutranjimi meglicami, ki so zastirale dolino,

po kateri prideš iz Spoleta v Perugio, je sin

Petra Bernardoneja v miru jezdil proti domu.

Čutil se je pripravljenega na vse in zato je bil

svoboden in srečen.

To noč so poimenovali »spoletska noč«

(noč v Spoletu). In vendar, v nasprotju s

tem, kar bi se moglo zdeti ali kar so trdili,

se frančiškovska zgodba ni začela tisto noč,

še več, tam se je končala dolga pot ovir, na

kateri najdemo vztrajne zahteve milosti in

upiranje mladega sanjača. To noč se je naš

bojevnik predal.

Tako se začenja še čisto sveže v slovenščino

prevedena knjiga brata Ignacia o svetem

Frančišku. Avtor, kapucinski brat Ignacio

Larrañaga, se je rodil 1928 v Španiji. Po

duhovniškem posvečenju je najprej deloval

v Španiji, potem pa odšel v Čile. Leta 1936

je ustanovil Središče za pastoralo frančiškovstva

v Latinski Ameriki. Postal je zelo

dejaven voditelj frančiškovske prenove in

sprave v deželah srednje Amerike. Leta 1974

je začel v Braziliji sedemdnevno poglobljeno

evangelizacijo, ki jo je poimenoval »Izkušnja

Boga«. Iz tega se je rodilo gibanje Delavnice

molitve in življenja, ki je razširjeno po vsem

svetu (v Sloveniji so Delavnice – DMŽ - od

leta 1994).

Larrañaga je tudi zelo cenjen duhovni

pisatelj. Napisal je 16 knjig, ki pričajo o

tem, da je dober poznavalec Svetega pisma,

teologije, sodobne psihologije, poleg vsega

pa da ima tudi talent za pisanje. V pričujoči

knjigi lahko spremljamo njegovo doživljanje

zgodbe svetega Frančiška, kjer suh življenjepis

barvajo spremljajo opisi takratnega

časa in avtorjeva razmišljanja o posameznih

etapah in dogodkih iz svetnikovega življenja.

Knjigo je izdala Slovenska kapucinska

provinca v Ljubljani 2009.

Kančevci

28. – 28. september 2009: Osebno vodene

duhovne vaje. Vodi: dr. Marija Sraka in p. Jože

Roblek

25. – 27. september 2009: S pesmijo in

plesom slavimo Gospoda. Vodi: Ruth Müller-

Wick

1. – 4. oktober 2009: Svetopisemske duhovne

vaje. Vodi dr. Maksimilijan Matjaž

9. – 11. oktober 2009: Seminar za ozdravitev

in osvoboditve. Vodi p. Zvijezdan Linić

17. – 24. oktober 2009: Teden zdravilnega

posta. Vodita: Ruth Müller-Wick in br. Miha

Sekolovnik

24. – 31. oktober 2009: Teden zdravilnega

posta. Vodita: Ruth Müller-Wick in br. Miha

Sekolovnik

6. – 8. november 2009: Kapitelj Frančiškovega

svetnega reda.

13. – 15. november 2009: Pevski konec tedna.

Vodi: br. Stane Bešter s sodelavci

20. – 22. november 2009: Duhovni seminar

za zakonske pare. Vodi: br. Vinko Škafar s

sodelavci

20. – 22. november 2009: Seminar za mlade

redovnike in redovnice. Vodi: KORUS

27. – 29. november 2009:

Duhovne vaje s cerkvenimi

očeti. Vodi: br. Miran Špelič

Prijave in informacije: Dom

duhovnosti, Kančevci 38, 9206

Križevci v Prekmurju, tel.: (02)

554-11-38, (02) 554-10-78,

(041) 705-042, E-pošta: dom.

duhovnosti.benedikt@rkc.si

Podaj MI Roko

PMR - kratica za festival Podaj

MI Roko. Natančneje je to

molitev za mir. Konec oktobra

na različnih koncih Slovenije

molimo v spomin, ko je 27.

oktobra 1986 papež Janez

Pavel II. v Assisiju zbral predstavnike različnih

verstev in so skupaj molili za mir.

Danes mi molimo na različne načine.

Prepevamo, plešemo, v molitvi hodimo po

mestnih ulicah, klečimo pred Najvišjim...in smo

skupaj s Frančiškom združeni v isti prošnji.

Prošnji za mir. Najprej za mir v vsakem posebej,

da lahko kasneje ta mir ponesemo v svet. Da

skozi nas pre SEVA MIR in Njegova Ljubezen.

Tudi letos se bomo zbrali in sicer:

20. oktobra v Mariboru

21. oktobra v Ljubljani

24. oktobra v Celju

in 25. oktobra v Vipavskem Križu

Vse dogajanje najdete tudi na:

http://kapucini.rkc.si

40 41


Ali veš ...

Ujeto v objektiv

Ste vedeli, da …

• da ima med živalmi ris najostrejši sluh – pri

tem mu pomagajo ščetine na ušesih, ki jih

uporablja kot antene.

• da je prvo milijonsko mesto bilo Rim leta

133 pred Kristusom. London je imel milijon

prebivalcev šele 1810, New York pa 1875.

Danes je na svetu okrog 300 mest z več kot

milijon prebivalcev.

• da vsak dan na svetu proizvedemo 4 kg

plastike na človeka.

• da moški med spanjem bolj pogosto

padajo s postelje kot ženske.

• da se strah pred številko osem imenuje

oktofobija.

• da morajo kiti svoje mladiče učiti plavanja.

• da je v času kraljice Elizabete I. obstajal

poklic odpiralec steklenic s sporočilom.

Nekaj veselega

sem

izvedela…

Umiram od lakote!

Kaj lahko tudi jaz poletim

Kdo pri nas nosi hlače

in kdo bo copata

• da največ časa pred televizorjem preživijo

Japonci – povprečno 9 ur dnevno.

• da je sirijsko mesto Damask najstarejše

mesto, ki je bilo neprekinjeno naseljeno.

• da vsakih 40 minut odmre okrog 40

milijonov kožnih celic na našem telesu.

• da je najmlajši poznani ropar banke imel le

devet let.

• da dnevno na zemlji najdejo 5 kilogramov

diamantov.

• da osel v nasprotju s splošnim mnenjem

spada med pametnejše kopitarje. Tako na

primer s pomočjo dlak na bradi preveri, če

je v žici električni tok.

Mojzes, nehaj se

zafrkavati!

Je kdo danes

kaj popil,

da smo

nagnjeni

Saj se še ne brije…

Pazite, da me ne razjezite

Kondicije imam pa zelo veliko

Kdo je postal gasilec

42 43


Zbranost

Naj se zberem, Bog,

iz te raztresenosti;

v tvoji ljubezni naj bom zbran.

Pridi in me poišči, Bog,

v moji osamljenosti;

v tvoji ljubezni naj bom navzoč.

Poveži me, Bog,

z mojimi brati in sestrami;

v tvoji ljubezni naj bom povezan.

Združi me, Bog,

s tvojo Cerkvijo;

združi me s svojo ljubeznijo.

Anton Rotzetter

More magazines by this user
Similar magazines