PDF formatu (3.2 Mb) - Kapucini

Biti razlomljen 

3/2009

Uvodnik 

Ti Kruh 

Ti Kruh, 

Ti si naše središče. 

Ti Kruh, 

Po tebi kričimo. 

Ti Kruh, 

Iz tebe živimo. 

Ti Kruh, 

Tebe molimo. 

Ti Kruh, 

V tebi se najdemo. 

Ti Kruh, 

Po tebi postajamo prijatelji. 

Ti Kruh, 

V tebi je naše veselje. 

Ti Kruh, 

V tebi spoznavamo smisel življenja. 

Ti Kruh. 

Anton Rotzetter 

Razlomiti 

pomeni deliti 

Kolikokrat v življenju slišimo koga, ki 

reče: »Že spet se mi je zalomilo: v službi, v 

medčloveških odnosih, v življenju!« Zalomiti, 

zlomiti, to nam je precej domače v našem besednjaku. 

Veliko manj uporabljamo besedno 

zvezo »nekaj razlomiti«. A zanimiv je prizvok, 

ki ga čutimo in misli, ki se nam porajajo med 

tema dvema besednima zvezama. »Zalomiti« 

ali »zlomiti« pomeni nekaj poškodovati, uničiti 

nekaj, kar ima slabe posledice. Ko rečemo 

»razlomiti« pa kakor, da se v nas ustvari neko 

blago in dobrohotno vzdušje ob izgovorjeni 

besedi. Razlomiti bi lahko rekli drugače tudi 

deliti. Razlomim kruh, košček čokolade… da 

ga delim s teboj. Nikoli ne rečemo zalomil ali 

zlomil sem hleb kruha, ampak razlomil sem 

ga. Beseda razlomiti nosi v sebi torej nek globlji 

pomen, ki povezuje. Skoraj nasprotujoča 

si je ta trditev. S tem, ko sem nekaj razlomil, 

ko sem razdelil, stvar ni več cela, a po drugi 

strani povezuje skupaj v eno vse, ki so te razlomljene 

stvari deležni. Jezus je vzel v svoje roke 

kruh in ga razlomil. Ob lomljenju njegovega 

kruha so apostoli postali povezani in preko 

lomljenja Božjega kruha tudi mi postajamo 

ena velika Božja družina. Torej nekaj, kar je 

bilo razlomljeno z namenom, da bi drugim 

prinašalo dobro, lahko postane vezni člen. 

Tako mi na misel prihaja lekcija iz učbenika 

za 7. razred, ki govori o dveh učencih na 

poti v Emavs, ki sta bila vsa žalostna, prestrašena, 

zmedena ob dogodkih v Jeruzalemu, in 

se jima na poti pridruži Jezus, ki ga prepoznata 

ne po besedi in pripovedovanju, ampak šele 

po lomljenju kruha. Sledi zapis: »Spoznala in 

razumela sta ga, ko je pri mizi – podobno kot 

pri zadnji večerji – razlomil kruh in jima ga 

dal. To ju je prepričalo, da Jezus živi in da razočaranje 

sploh ni bilo potrebno, saj ju Jezus ni 

nikoli zapustil.« Po lomljenju kruha želi Jezus 

tudi nam vračati vedrino in veselje do življenja. 

In kaj pravzaprav pomeni »lomiti kruh 

življenja« Naj povzamem le nekaj misli iz 

učbenika, ki pa veljajo za vsakega izmed nas. 

Kruh življenja lomimo, kadar živimo v ljubezni 

s svojimi domačimi, prijatelji, sosedi,… 

Kruh življenja lomimo, kadar drug drugemu 

iskreno odpuščamo. Kruh življenja lomimo, 

kadar koli smo pripravljeni drugega sprejeti 

v svoje življenje in svoje življenje zaupati 

drugemu. Takrat »lomimo« oziroma delimo 

življenje. Lomiti kruh življenja pomeni, da 

vse, kar mi je v življenju pomembno, delim 

kot kruh. Tako lomim kruh življenja, kadar se 

z drugimi žalostim ali veselim; vsak iskren in 

zaupen pogovor pomeni »lomljenje kruha«. 

Jezus nam s svojim lomljenjem kruha, ki ga 

doživljamo zlasti pri sveti maši, daje moči, da 

lahko v vsakdanjem življenju veseli lomimo 

kruh s svojimi bližnjimi. 

Andreja Štunf 

Frančiškov prijatelj • XX/3 (173) • 2009 

Izhaja štirikrat na leto med šolskim letom • izdajajo bratje kapucini ter asiški romarji• urednik: br. Vlado Kolenkouredniški 

sodelavci: Jana Podjavoršek, Fani Pečar, br. Jože Smukavec • naslov uredništva: Frančiškov prijatelj, Mekinčeva 3, 1119 

Ljubljana • elektronska pošta: franciskov.prijatelj@rkc.si • revija se vzdržuje s prostovoljnimi prispevki. 

Grafična priprava: Salve, d.o.o., Ljubljana • tisk: Littera picta d.o.o., Ljubljana 

2 3

Ob izviru 

Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna; 

odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.« Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba 

oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim 

je: »Prinesite mi jih sem!« In velel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve 

ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi 

so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli, 

je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok. 

Mt 14,15-21 

Vsi so jedli 

in se nasitili 

Jezusa skrbi in se mu »smili« ves človek, 

njegovo telo in duša. Dušam deli besede, 

telesom pa zdravje in hrano. Zakaj tega ne 

dela tudi danes Zakaj ne deli kruha tolikim 

milijonom lačnih ljudi na zemlji 

Zagotovo Jezus tudi danes pomnožuje pet 

hlebov in dve ribi! To dela na svetovni ravni. 

Ozrimo se okoli sebe. Spomnimo se, da so 

bile še pred nekaj tedni njive prekrite z zlatim 

žitnim klasjem, ki je danes že spravljeno v žitnicah. 

Na morju smo videli ribiče, ki vlečejo 

na kopno polne mreže rib. Posejanih je bilo 

»pet« semen žita, zdaj pa jih požanjemo na 

stotine. In tudi ribe, veliko jih ulovimo, pa 

jih spet najdemo. 

Ali ni tudi to čudežna pomnožitev Le da 

smo se zato, ker se dogaja vsako leto, nanjo 

navadili in nam je sama po sebi umevna. 

To imenujemo naravni pojav. Nismo se pa 

sposobni temu čuditi, videti čudežni vidik 

vsega tega. 

Je morda že komu uspelo »znanstveno« 

razložiti, zakaj se vse to dogaja Zakaj zrno, 

ki je padlo v zemljo, umre, potem skali, prebode 

zemljo, raste in dozori na soncu Mi 

poznamo, »kako« se vse to zgodi, ne poznamo 

pa zadnjega »zakaj«. Kdo »ukazuje« naravi, 

da vse to dela s tako neverjetno urejenostjo 

Jezus je izvršil tisto izjemno pomnožitev 

prav zato, da bi nam pomagal zavedati se 

čudeža redne pomnožitve kruha, ki se vsako 

leto zgodi pred našimi očmi. 

Jezus ne naredi magične kretnje in sebi v 

slavo pomnoži preobilje kruha in rib. Vpraša 

jih, kaj imajo in jih povabi, da podelijo tisto 

malo, kar imajo: pet hlebov in dve ribi. 

Isto dela tudi danes. Prosi nas, naj damo 

skupaj bogastvo zemlje. Vsem je znano, da 

glede prehrane naša zemlja lahko poskrbi še 

za nekaj milijard ljudi več, kot nas trenutno 

živi. Kako lahko krivimo Boga, da ne da 

dovolj kruha za vse, ko vsako leto uničimo 

na milijone ton zalog t.i. »pretečene« hrane 

in to samo zato, da ne bi padla njena cena 

Boljša razdelitev, večja solidarnost in delitev: 

tu je rešitev. 

Vem: ni tako preprosto. Obstaja blazna 

oboroževalna tekma, poznamo neodgovornost 

nekaterih oblastnikov, ki pripomore k 

temu, da so številni narodi še vedno ujeti v 

primež lakote. Toda del odgovornosti pade 

tudi na bogate države. Mi smo sedaj tista 

anonimna oseba (eden od evangelistov pravi, 

da je bil deček), ki ima pet hlebov in dve ribi; 

le da jih stiskamo pri sebi in se zelo pazimo, 

da jih ne bi dali na razpolago in jih razdelili 

med vse. 

Pomnožitev kruha in rib je vedno dajala 

ljudem misliti na pomnožitev tistega drugega 

kruha, ki je Kristusovo telo. Zato nam najstarejše 

predstavitve evharistije prikazujejo 

košaro s petimi hlebi in ob njej dve ribi. 

Povzeto po: R. Cantalamessa; Gettate le reti; 

Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004. 

4 5

Ob svetem pismu 

Cerkveni očetje 

in lomljenje kruha 

Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarijev 

kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj 

majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, 

Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj 

je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve 

ribi, a kaj je to za toliko ljudi« Jezus je dejal: 

»Posedite ljudi.« Bilo pa je na tistem kraju 

veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč 

mož. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in 

jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil 

tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, 

je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki 

so ostali, da se kaj ne izgubi.« Pobrali so jih 

torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so 

od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so 

jedli. (Jn 6,7-13) 

Sveti Avguštin razlaga: 

Pet hlebov pomeni pet Mojzesovih knjig; 

po pravici so ne pšenični, ampak ječmenovi, 

ker pripadajo Stari zavezi. Ječmen je pa tako 

ustvarjen, to veste, da se do jedra težko pride; 

jedro namreč krije plevna luska, pleva se ga pa 

tako drži, da se le nerada odlušči. Takšna je črka 

Stare zaveze, zavita v ovoj mesenih obredov; 

če se pa pride do njegovega jedra, hrani in siti. 

Neki deček je torej imel pet hlebov in dve ribi. 

Če vprašamo, kdo je bil ta deček, je bilo nemara 

izraelsko ljudstvo; kakor otrok je imelo, pa ni 

jedlo. 1 Kar je imelo, je bilo breme, dokler je 

bilo zakrito, jed, ko se je odkrilo. Dve ribi pa 

pomenita, se mi zdi, tisti dve vzvišeni osebi v 

Stari zavezi, ki sta bili maziljeni, da bi posvečevali 

in vladali ljudstvo, velikega duhovnika in 

kralja. In naposled je v skrivnosti prišel on, ki 

sta ga oni osebi pomenili; prišel je naposled on, 

katerega je ječmenovo zrno nakazovalo, ječmenova 

luska pa skrivala. Prišel je tisti eden, ki je 

v sebi združil obe osebi, duhovnika in kralja: 

duhovnika z daritvijo, s katero je samega sebe 

Bogu za nas daroval, kralja, ker nam vlada. 

Zdaj je odprto, kar je bilo prej zaprto. Hvala 

mu! Spolnil je, kar je Stara zaveza obetala. In 

velel je kruha razlomiti; med lomljenjem jih je 

pomnožil. Nič resničnega. Zakaj tistih petero 

Mojzesovih knjig - koliko knjig so dale, ko jih 

razlagamo, dejal bi, lomimo, to je, o njih razpravljamo! 

Ker pa je tistem ječmenovem zrnu bila 

zakrita nevednost prvega ljudstva, o katerem je 

rečeno: »Dokler se Mojzes bere, je zagrinjalo na 

njihovih srcih« 2 - ni še bil opravljen zastor, ker 

Kristus še ni bil prišel; zagrinjalo v templju se 

še ni bilo pretrgalo, ko je visel na križu - ker je 

bilo torej pod postavo ljudstvo nevedno, zato je 

tisto Gospodovo skušanje pokazalo učenčevo 

nevednost. 

A. Avguštin, Govori o Janezovem evangeliju, 

poslovenil F. K. Lukman, Ljudska knjigarna, 

Ljubljana 1943, 24. govor. 

1. Deček je imel pet ječmenovih kruhov, pa ni jedel. 

Tako je tudi izraelsko ljudstvo imelo “črko Stare zaveze, 

zavito v ovoj mesenih obredov, pa ni jedlo, ker ni prišlo 

do pravega pomena starih uredb. 

2. 2 Kor 3, 14. 

Poklicani smo k veri, 

ki je Božje delo 

Božje delo je to, da verujete v tistega, ki 

ga je on poslal (Jn 6,29). Vprašali so Jezusa 

o delih, ki jih je treba izvrševati, kot da jih je 

mnogo. On jim v odgovor omenja eno delo, 

da jim tako pokaže, da vsa dobra dela izhajajo 

iz enega. Božje delo je vera, ki deluje po ljubezni 

in ona je začetek dobrih del v nas. Brez 

vere ne moremo biti Bogu všeč (Heb 11,6). 

Judje so vprašali, katera so Božja dela, 

ker še niso imeli vere, brez katere ni mogoče 

izvrševati Božjih del. Kliče jih k veri, da bi 

verovali vanj, ki ga je Bog poslal. Razumeli 

so, da to govori o samem sebi, zato so mu 

rekli: Kakšno znamenje boš torej naredil, da 

bomo videli in ti verjeli Kaj boš napravil 

(Jn 6,30). 

Judje torej zahtevajo čudežev; ni jim bil 

dovolj čudež s petimi hlebi. Malo jim je bilo, 

ko je pomnožil pet ječmenovih hlebov, da bi 

verovali, da jim Kristus more dati jed, ki bo 

trajala za večno življenje. Tega jim ni obljubil 

niti Mojzes, po katerem jim je bila dana 

mana iz nebes. Primerjali so Mojzesov čudež 

s tistim s petimi hlebi, ki se jim je zdel manjši. 

Zdelo se jim je, da to ni dovolj, da bi verovali, 

kar je Kristus rekel o sebi: Naši očetje so jedli 

mano v puščavi, kakor je pisano: »Kruh iz 

nebes jim je dal jesti« (Jn 6,31). 

Kristus jim odgovarja na to, kar so rekli 

o kruhu, ki je bil dan njihovim očetom, ter 

meni, da jim kruha iz nebes ni dal Mojzes, 

temveč jim ga bo sedaj dal Oče. Zato jim je 

rekel: Resnično, resnično vam povem: ni 

vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj 

Oče vam daje pravi kruh iz nebes (Jn 6,32). 

Toda oni so to razumeli telesno in rekli: 

Gospod, vselej nam daj tega kruha! (Jn 6,34). 

Tako je tudi Samarijanka, ko ji je bilo rečeno: 

Kdor bo pil vodo, ki mu jo bom dal jaz, ne bo 

nikoli žejen (Jn 4,14), takoj mislila na telesno 

žejo. želela je, da ne bi več čutila te potrebe, 

in rekla: Gospod, daj mi te vode, da ne bom 

žejna in mi ne bo treba hoditi sem zajemat 

(Jn 4,15). Tako so tudi oni rekli: Gospod, daj 

nam tega kruha, to se pravi tistega, ki krepi, 

pa ga ne zmanjka. Zato so ga po čudežu s 

petimi hlebi tudi hoteli narediti za kralja. 

Toda Kristus jim kaže nase in razločneje 

jim odkriva, o kakšnem kruhu je govoril 

ter jim reče: Jaz sem kruh življenja. Kdor 

pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor 

veruje vame, ne bo nikoli žejen (Jn 6,35). 

Kdor pride k meni je isto, kar je rekel prej: 

Kdor vame veruje. Treba je razumeti, kaj je 

hotel reči z besedami: Ne bo lačen in ne bo 

žejen. Oboje označuje večno sitost, kjer ne 

bo nikakršnega pomanjkanja. 

Iz razprave o sv. Rešnjem telesu 

Balduina Canterburyjskega, škofa 

6 7

Tema: Biti razlomljen 

Biti razlomljen 

Sedimo nekje na eni izmed bencinskih 

črpalk na Poljskem in se pripravljamo na 

kosilo. Na improvizirani mizi se pojavljajo 

različne stvari, ki smo jih prinesli s seboj. Pet 

nas je, poznamo se in vemo, da je pred nami 

krasen teden, ki ga bomo preživeli skupaj. 

Med priborom je tudi nož, ampak nihče ne 

pomisli, da bi ga uporabili za rezanje kruha. 

Enostavno ga lomimo. Kosi niso enaki, 

vendar je za vse dovolj, pa še mravlje in ptiči 

dobijo svoje drobtinice. 

Enako dejanje nam na začetku srečanja v 

Litvi, ki je končna postaja našega potovanja, 

pripravijo gostitelji. Simbol je enak: tako kot 

skupaj lomimo kruh, bomo v prihodnjem 

tednu lomili skupno usodo (roko na srce, 

ta v tem tednu ni pretirano težka, ker so se 

Framaši res potrudili, ampak v izmenjavi 

- lomljenju izkušenj se najdejo tudi take z 

grenkim priokusom). Lomljenje je toliko 

lažje, ker se v večini že poznamo, z »novinci« 

pa nas vežejo skupne Frančiškovske korenine. 

Zaradi njih se prepoznavamo, spadamo 

skupaj. Prav tako kot se prepoznamo ob 

lomljenju kruha, se prepoznavamo tudi pri 

obhajanju svete maše ali lomljenju kruha, 

kot so jo imenovali v prvem krščanskem 

obdobju. 

Podobno so se v antični dobi prepoznavali 

med seboj poslovni partnerji, ko so 

namesto podpisovanja pogodb ob sklenitvi 

posla razlomili glineno ploščico in je vsak 

dobil svoj del. Simbol so rekli posameznemu 

delu. Tako so prvi kristjani poimenovali 

Apostolsko veroizpoved, ker so se ob njej 

prepoznali in gradili prve krščanske skupnosti. 

Ampak nazaj k lomljenju ploščic 

– če bi jih prerezali, bi jih bilo dosti težje 

spet sestaviti skupaj. Pri lomljenju pa so 

upoštevane naravne brazde in utori lesa ali 

drugega materiala, zaradi česar nastanejo 

neenakomerni nazobčani delčki, ki pa jih 

je potem precej lažje sestaviti. Razlamljanje 

tako zveni (vsaj v mojem ušesu) ravno zaradi 

tega upoštevanja naravnih zakonitosti, vezi, 

tkiv … bolj blago kot recimo razbijanje, ki se 

mi v prvi vrsti sliši kot uničevanje. 

Če je razlamljanje ploščic stvar preteklosti, 

pa so razlomljena srca, ki jih nosijo 

zaljubljeni okrog vratu, stvar sedanjosti. En 

delček namiguje, da je nekje nekdo, s katerim 

skupaj tvorita par, brez katerega prvi ni 

poln/cel, mu nekaj manjka. Hkrati pa izraz, 

da je nekdo razlomljen oziroma zlomljen, 

ne pomeni samo nesrečne ljubezni (kljub 

vsemu, da hočemo s pojmom zlomljeno srce 

navadno povedati predvsem to). Stanja, da 

nismo polni, občutka praznosti, nedokončanosti, 

nesamozadostnosti, razlomljenosti se 

vsaj včasih najbrž zavedamo vsi. Pa naj gre 

za različne odnose do soljudi ali za odnos 

do samega sebe in seveda do Boga (končna 

posledica te razlomljenosti je telesna smrt, 

pravi škof Marijan Turnšek), ne gre za nekaj, 

kar bi si sami po sebi želeli, ker prinaša s seboj 

bolečino. Hkrati pa stvar, ob kateri se sam 

lomiš, drugemu predstavlja, kdo si sam, kje 

si občutljiv, ranljiv. Tako kot je pri lomljenju 

stvari potrebno biti pozoren na tkiva, utore, je 

k razlomljenosti človeka potrebno pristopati s 

spoštovanjem. In kot nam lahko na eni strani 

predstavlja bolečino in trpljenje, je z drugega 

zornega kota priložnost, da odkrijemo svojo 

šibko točko, da odkrijemo, da potrebujemo 

d(D)rugega, da nam podari tisto, kar nam 

manjka. 

In Jezusovo dejanje razlamljanja kruha pri 

zadnji večerji Je simbol za njegovo darovanje, 

ki se je potem v resnici zgodilo na Kalvariji. 

Kot je tudi znamenje za naše vsakodnevno 

razdajanje za druge. 

Je pa tudi simbol za skupnost, ki se obnavlja 

z medsebojnim podarjanjem. Takoj po 

binkoštih se je Cerkev začela zbirati pri lomljenju 

kruha in zakrament evharistije ostaja 

zakrament krščanske skupnosti vse do danes. 

In prihodnjič, ko ne bo noža blizu, kar 

razlomite kruh, ne glede na to, kaj bodo rekli 

ostali. 

Fani Pečar 

Frančišek in Klara vabita 

Kristusovo telo 

Sv. Frančišek je zapisal v Opominih: 

1 

Gospod Jezus govori svojim učencem: 

“Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne 

pride k Očetu razen po meni. 2 Če ste poznali 

mene, boste poznali tudi mojega očeta. Zdaj 

ga poznate in videli ste ga”. 3 Filip mu reče: 

“Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam 

bo”. 4 Jezus mu odgovori: “Toliko časa sem 

med vami in me niste spoznali Filip, kdor 

vidi mene, vidi tudi mojega Očeta” (Jn 14,6-9). 

5 

Oče “prebiva v nedostopni svetlobi” (1 Tim 

6,16) in “Bog je duh” (Jn 4,24) in “Boga ni nikoli 

nihče videl” (Jn 1,18). 6 Zato ga ni mogoče videti, 

razen v duhu, kajti “duh je, ki oživlja, meso nič 

ne koristi” (Jn 6,63). 7 Vendar tudi Sina, kolikor 

je enak Očetu, nihče ne vidi drugače kakor 

Očeta, drugače kakor Svetega Duha. 8 Zato 

so obsojeni vsi, ki so gledali Gospoda Jezusa 

kot človeka, a ga niso videli in ne verovali, da 

je po duhu in božanstvu resnični Božji Sin. 

9 

Prav tako so tudi zdaj obsojeni vsi, ki gledajo 

zakrament, ki ga z Gospodovimi besedami na 

oltarju pod podobama kruha in vina posvečuje 

duhovnik, pa ga ne vidijo in ne verujejo 

8 9

po duhu in božanstvu, da je to 

v resnici telo in kri našega Gospoda 

Jezusa Kristusa, 10 kakor 

izpričuje sam Najvišji, ki pravi: 

To je moje telo in kri moje 

nove zaveze, [ki se preliva za 

mnoge] (Mr 14,22-24); 11 in: Kdor 

je moje meso in pije mojo kri, 

ima večno življenje (Jn 6,54-58). 

12 

Gospodov duh, ki prebiva 

v svojih vernih, je torej tisti, 

ki sprejema presveto Gospodovo 

telo in kri. 13 Vsi drugi, 

ki nimajo od istega duha in si ju drznejo 

prejemati, si sodbo jedo in pijejo (1 Kor 11,29). 

14 

Zato pa, človeški sinovi, kako dolgo 

boste še zakrknjenega srca (Ps 4,3). 15 Zakaj ne 

spoznate resnice in ne verujete v Sina Božjega 

(Jn 9,35). 16 Glejte, vsak dan se poniža, prav 

tako kot takrat, ko je “s kraljevskega prestola” 

(Mdr 18,15) stopil v telo Device. 17 Vsak dan 

pride k nam v ponižnosti. 

18 

Vsak dan stopa iz Očetovega naročja 

na oltar v duhovnikove roke. 19 In kakor se 

je svetim apostolom prikazal v resničnem 

telesu, tako se tudi nam sedaj kaže v posvečenem 

kruhu. 20 In kakor so oni ob gledanju 

na njegovo človeško naravo videli samo to 

njegovo človeško naravo (caro), vendar pa so 

verovali, da je Bog, ko so ga gledali z duhovnimi 

očmi, 21 tako naj tudi mi, ko na kruh in 

vino gledamo s telesnimi očmi, sprevidimo 

in trdno verujemo, da sta to njegovo živo in 

resnično najsvetejše telo in kri. 

22 

Tako je Gospod vedno s svojimi zvestimi, 

kakor sam govori: “Jaz sem z vami vse dni 

do dovršitve sveta” (Mt 28,20). 

Sveti Frančišek in sveta Klara sta »razlomila 

svoje življenje«, da bi s tem povezala 

skupaj tiste, ki jih je Bog zaupal v njuno 

varstvo. Ob premišljevanju besed o lomljenju 

kruha življenja bi lahko samo zapisali, 

da sta Frančišek in Klara globoko doumela 

to skrivnost in jo v svojem vsakdanjiku tudi 

živela. Ob tem mi prihaja na misel razlaga sv. 

Frančiška o tem, kaj je resnično veselje. Pravi: 

»V čem pa je torej resnično veselje« »Vračam 

se iz Perugie in pozno ponoči pridem sem in 

je to pozimi, ko je pot blatna in je tako mrzlo, 

da kaplje hladne vode zmrzujejo na koncih 

tunike in stalno tolčejo po golenih, tako da kri 

teče iz ran. Ves blaten, premražen in ozebel 

pridem do vrat. Po dolgem trkanju in klicanju 

pride brat in vpraša: 'Kdo je' Odgovorim: 

'Brat Frančišek'. In on pravi: 'Pojdi, zdaj ni 

primerna ura, da prihajaš; ne boš vstopil.' In 

če bi ob mojih ponovnih prošnjah odvrnil: 

'Poberi se; ti si preprostež in nevednež. Nikakor 

ne prideš k nam. Toliko nas je in takšni 

smo, da te ne potrebujemo.' Jaz pa - recimo 

- še vedno stojim pred vrati in moledujem: 

'Iz ljubezni do Boga me za to noč sprejmite.' 

In oni bi odgovoril: 'Ne bom tega storil. Pojdi 

h križarjem in tam prosi.' Rečem ti, da je v 

tem resnično veselje in resnična krepost ter 

zveličanje duše, če bi ostal potrpežljiv in se 

ne bi vznemirjal.« 

Želim vam in sebi, da bi v svojem življenju 

znali večkrat z brati in sestrami zlomiti kruh 

življenja, potrpežljivosti, dobrote, usmiljenja,… 

in v veselju deliti z drugimi. 

Andreja Štunf 

FO in Frama 

Evropski kongres 

FRAME 

V nedeljo zgodaj zjutraj, takoj po jutranji 

maši, smo se ekipa Kristina, Fani, Zdenka, 

Janez in Tomaž usedli v avto in tako začeli naš 

eurotrip do Litve. Naša dobro naložena Dacia 

je bila seveda kos temu potovanju. 

Zakaj smo sploh šli v Litvo Seveda ne 

zato, ker bi imeli preveč časa, ampak je med 

18. in 24. avgustom 2009 v Litvi potekal 5. 

Evropski kongres Frančiškove mladine. Slovenijo 

je zastopala že prej omenjena ekipa. 

Naslov kongresa je bil »Od mučeništva do 

vstajenja«. Tega srečanja smo se udeležili 

predstavniki 11-ih evropskih držav in si med 

seboj podelili izkušnje, kako v vsaki državi deluje 

FRAMA (Frančiškova mladina), kakšne 

probleme ima, kako živijo, kaj je pri njih res 

dobrega in svetujejo drugim, kaj je za vse nas 

skupnega in še mnogo drugih stvari. Nekako 

glavni namen oziroma sporočilo je, da duh 

svetega Frančiška in svete Klare močno živi 

v mladih po Evropi in da ga je treba negovati 

in ohranjati ter tako navduševati mlade 

okoli nas, da spoznajo to lepoto. Smernice, 

ki naj bi bile v prihajajočem obdobju, so nam 

predstavili voditelji svetovne FRAME. Ana 

Fruk, glavna koordinatorka, br. Ivan Matić, 

mednarodni duhovni asistent in Xavi Ramos, 

nekdanji koordinator. Te smernice so naravnane 

k povezovanju skupin v 3. redu. Želimo 

si povezovanje med Frančiškovim svetnim redom, 

Frančiškovo mladino in Frančiškovimi 

otroki, da bi tako res zaživeli pravo bratstvo 

in si med seboj pomagali. 

Poleg »uradnih« srečanj je bilo seveda še 

druženje. Tako smo bolje spoznali teh 11 držav 

(najbolj seveda Litvo), izmenjali stike, se 

veselili in mislim, da je vsak v sebi začutil to 

povezanost, tega duha, ki nas bogati. Res smo 

se počutili kot sestre in bratje. O tem, kako 

smo bili v Belorusiji, kako je videti »instant« 

poroka, kako se hitro navezujejo stiki (tudi 

po mnenju nekaterih kar zaljubljene), kako 

se lupi krompir, kako smo »balkanci« vedno 

za žur, kako je WC na 4-5 ur dovolj tudi za 

dekleta, če je dobra roza juha,…. nas pa kar 

pocukajte za rokav in vam z veseljem povemo! 

Pa da ne pozabim pohvaliti organizacije 

tega kongresa, ker si zasluži čisto 10-ko. 

Tomaž Paljk 

10 11

Božje stvarstvo okrog nas 

Znamenje časa 

Občudovanje narave 

»Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji, 

ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji, 

in prinaša različno sadje in pisane rože z 

zelenjem.« 

Kako blagoslovljen je moral biti ta trenutek, 

ko je brat Frančišek molil hvalnico Bogu 

in ga slavil in se mu zahvaljeval za vsakršen 

dar! 

Gospodova pota so res presenetljiva in 

čudovita. In tako malo je potrebno, da sprejmemo 

Njegov dar. 

Obetal se je eden izmed navadnih oktobrskih 

dni, ko sem se zjutraj odpravil na 

predavanja na Teološko fakulteto. Predavalnica 

me je pričakala prazna. Zopet sem prvi 

odložil svojo torbo poleg mize in naredil še 

korak naprej k oknu, da bi se naužil jutranje 

svetlobe. Lahko bi bil čisto navaden pogled, 

pa ni bil. To je bil Gospodov dan, dar meni, 

prava luč zavedanja. S Frančiškom sem vzkliknil: 

»Hvaljen bodi, moj Gospod, v našem 

bratu kostanju!« V velikem miru in tišini sem 

opazoval kostanj in se čudil njegovim pozno 

jesenskim barvam, kakor da do tistega dne še 

nikdar ne bi doživel jeseni. Listje se je tu in 

tam zibalo v vetru in kakor ladjica plulo proti 

zemlji, da jo pokrije pred mrazom. Potem se 

je odpirala njegova mogočna krošnja, ki je 

dajala zaščito in mirno zavetje žvrgolečim 

ptičkom, ki so skakali z veje na vejo, ki so 

zapolnjevale prazne kotičke, da le ujamejo 

malo svetlobe. Krošnja se je zibala v vetru in 

plesala svoj ples. 

Kako čudovita so tvoja dela, Gospod, kako 

čudovito se nam daješ razpoznavati v takšnih 

malih, podarjenih trenutkih življenja. Komaj 

sem čakal nove dneve in res, Gospod mi je 

odpiral oči in mi podarjal svojo navzočnost 

v vedno novi luči. 

Z zimo je do izraza prišla spokojnost in 

mirnost, ko so se deblo in veje kazale gole, 

kakršne so v resnici, pomlad je nakazala na 

vznemirjenost in lepoto novega življenja, ko 

so začeli poganjati prvi popki. Bližje kot je 

bilo poletju, bolj se je iz dneva v dan čutila 

radost in razigranost, ko so listi kar tekmovali, 

kdo bo daljši. 

Na kakšen lep način poje pesem Gospodu 

kostanj! Opevaj ga tudi ti, z vsem žarom 

svojega srca, z vso ljubeznijo, takšen kakršen 

si, čudovit in edinstven. 

br. Jakob Kunšič 

Obraz z lepše strani 

V času, ki ga preživljamo, smo posebej 

povabljeni, da lomimo kruh s tistimi, ki so 

v stiski. S prijatelji, sosedi, ki so ostali brez 

dela. A ne tako daleč stran, na istem svetu, a 

zdi se, kot da v drugem času, živijo ljudje, ki 

nimajo niti za pest riža ali skorjo kruha. Ne 

tako daleč stran – v Aziji, Afriki … Prav ta 

trenutek, ko se razviti svet ukvarja z recesijo 

in postaja debelost problem številka ena, 

umirajo ljudje zaradi lakote, umirajo zato, ker 

nimajo ustreznih pogojev za bivanje, umirajo 

zato, ker so se rodili na tistem koncu sveta, ki 

ga še vedno pestijo revščina in vojne. 

Moja narava dela mi prinaša srečanja 

z mnogimi zanimivimi ljudmi, v zadnjem 

času tudi z misijonarkami in misijonarji. Že 

od nekdaj so te pogumne žene in pogumni 

možje, ki so se odločili za takšno pot, v meni 

zbujali veliko navdušenje in občudovanje. 

Prvi misijonar, ki sem ga kot majhna deklica 

spoznala, je bil kapucin br. Placid Prša. 

Tudi zaradi njega je v mojih očeh ta poklic 

predstavljal posebno mesto. Pred kratim pa 

sem se srečala z misijonarjem minoritom br. 

Mihom Majetičem. Ko sva pred snemanjem 

klepetala ob kavi, mi je pokazal fotografije, v 

katerih je bil zajet del njegovega misijonskega 

dela v Vietnamu. 

Otroci trpijo zaradi mnogih bolezni, ki so 

posledice vojne, zelo veliko je slepih, ogromno 

je sirot. Najbolj pa pretresejo fotografije 

gobavcev – zanje vemo, kako so bili vedno 

odrinjeni na rob. A nam, tu v Evropi, se zdi 

to oddaljeno, tam v Vietnamu, pa so naselja 

z gobavci del resničnosti in vsakdana. To so 

ljudje brez prstov na roki, nogi, brez nog, z 

obrazom, ki le odseva nekdanjo lepoto, a 

se kljub vsemu nanj nariše nasmeh. To so 

podobe, ki jih mi tukaj ne vidimo. Ko sem se 

ob eni od fotografij zdrznila, mi je br. Miha 

rekel: „Tu vidiš njegov obraz z lepše strani.“ 

Pa verjemite, da je bila tudi ta „lepša stran“ 

grozljiva podoba posledic hude bolezni, ki 

človeku ni prizanesla v ničemer. 

Ob razmišljanju o vseh sirotah in ljudeh 

v stiski, čeprav jih je toliko, da jih ena sama 

misel težko zaobjame, so moji problemi izginjali 

oziroma dobivali manjšo težo. Ko na svet 

pogledamo širše, lahko marsikaj spremenimo. 

Ne samo pogled, tudi konkretna dejanja 

pripomorejo k temu – majhna odpoved na 

tem koncu sveta lahko reši življenje nekomu, 

ki se je rodil na drugem koncu, kjer je premalo 

kruha. Dokler ga imamo, ga lomimo 

še zanje – tudi tako, da pomagamo našim 

misijonarjem, ki tem ljudem prinašajo Kristusa 

v podobi kruha in jim pomagajo živeti 

ter preživeti. 

Mateja Feltrin Novljan 

12 13

Intervju: br. Vinko Škafar 

Vesel sem, 

da sem Frančiškov! 

Tokrat vam v pogovoru predstavljam br. Vinka 

Škafarja, ki je v avgustu praznoval sedemdeseti 

rojstni dan, o sebi pa je povedal: 

»Sem brat kapucin, doma iz Prekmurja, iz 

Beltinec, od koder je doma tudi Vlado Kreslin. 

Beltinci so bili po 2. svetovni vojni zelo dobra in 

kvalitetno evangelizirana župnija. Župnik Janko 

Škraban in njegovi kaplani so živeli s časom: veliko 

so dali na katehezo in bogoslužje, v župniji 

se je veliko molilo, na prvi petek so obiskovali do 

200 bolnikov (v vaških kapelah in po domovih). 

Spominjam se, kako je v Marijinem letu, zdi se 

mi, da leta 1954, ob prvih sobotah prihajalo 

k jutranji maši do 800 ljudi. Župnija je v 19. in 

20. stoletju dala veliko duhovnih poklicev. V 

Prekmurju so zraven škofijskih duhovnikov bili 

redovniški poklici, prej frančiškani in drugi, v 20. 

stoletju pa salezijanci. Leta 1940 je bilo deset 

novih maš, leta 1966, ko sem bil jaz 

novomašnik, pa tri.« 

Se radi spominjate življenja v krogu 

vaše družine Vam ostaja v spominu 

kak dogodek iz otroških let 

Rad se spominjam otroštva, ko sem 

predvsem vsrkaval pozitivne stvari, ki 

so mi ostale v spominu, kljub drugi 

svetovni vojni in povojnim razmeram. 

Z babico, ki je imela veliko časa, sva se 

veliko pogovarjala in leto dni pred odhodom 

v malo semenišče sem bil edini 

zraven, ko je umrla. Mama je že prej 

umrla. Oče, ki se po mamini smrti ni 

drugič poročil, je bil član Živega rožnega 

venca (v Prekmurju so se imenovali 

Rože rožnega venca) in je vsak večer po skupni 

večerni molitvi zmolil še sam svojo desetko. Ob 

novem letu se je skupina (roža molivcev) zbrala 

in zamenjala desetko. Oče, ki si je navadno ob 

nedeljah vzel čas za dve sv. maši, je doma ob 

praznikih večkrat na glas prebiral Sveto pismo, 

da smo tako tudi doma podoživljali praznično 

skrivnost. Živo mi je ostal v spominu prizor, kako 

na paši prebiram Sveto pismo. Hvaležen sem 

Bogu, da sem imel še sestro, ki se je poročila in 

ostala na domu. 

Janko Škraban je kot dober župnik posejal tudi 

seme vašega duhovnega poklica ... 

Od otroških let sem želel postati duhovnik. 

Ko sem v 4. razredu osnovne šole za božič začel 

ministrirati, sem od takrat ministriral vsak dan 

do konca nižje gimnazije, ko sem odšel v kapucinsko 

malo semenišče. Takrat v Sloveniji ni bilo 

malih semenišč (začeli so že v Vipavi), zato sem 

odšel v kapucinsko malo semenišče v Osijeku na 

Hrvaškem, kjer sem končal dva in nato druga 

dva razreda gimnazije z maturo na medškofijski 

gimnaziji v Zagrebu. Po vojaščini, ki sem jo služil 

v Makedoniji, sem se vrnil v Zagreb, kjer sem 

končal dva letnika teologije, in nato štiri letnike 

v Ljubljani. 

Kdaj pa se srečate s Frančiškom in se potem v 

vas izoblikuje odločitev za kapucine 

Živel sem v malem semenišču pri kapucinih in 

tako počasi spoznaval njihovo življenje in karizmo 

sv. Frančiška. Postopno me je vse bolj navduševal 

Frančišek, ki se je tako približal Kristusu. Vesel sem, 

da sem Frančiškov, ker vidim, da je nadčasoven. 

Dejansko je zaoral v nekaj, kar nihče pred njim ni 

na tak edinstven način. P. Bernard Häring, redemptorist, 

je zapisal: »To, kar je Frančišek s prvimi brati 

prosil papeža Inocenca III., da bi mu dovolil živeti 

po evangeliju, je drugi vatikanski koncil sprejel 

kot vodilo za vso Cerkev, za vse kristjane. Živeti 

po evangeliju«. Zato je Van Doornik, ki ni Frančiškov 

brat, zapisal v knjigi Frančišek Asiški, brat in 

prerok za naš čas, ki jo imamo tudi v slovenščini, 

da papež Inocenc III., ki je potrdil Frančiškovo 

Vodilo pred 800 leti, živi zgolj v zgodovinskih 

knjigah, Frančišek pa še vedno v svojih bratih in 

sestrah, saj je s svojo preroško razsežnostjo daleč 

presegel svoj čas. 

Novo mašo ste imeli v Beltincih. Kako se potem 

nadaljuje pot vašega duhovništva 

Moja nova maša je bila prva nova maša 

na prostem, na prostoru pred cerkvijo, v bivši 

socialistični Jugoslaviji. Na njej je igrala tudi »Kociprova 

banda«, ob kateri je rasel Vlado Kreslin. 

Po posvečenju sem postal voditelj (magister) 

kapucinskih bogoslovcev in semenščnikov, že 

prej pa sem pa pomagal eno leto ob vikendih 

v Komendi. Iz Ljubljane sem se selil v Celje, iz 

Celja pa na študij v Rim. V času kaplanovanja 

v Celju sem upravljal duhovnijo na Svetini. Pri 

celjski mladinski skupini pri Sv. Ceciliji je bilo 

zelo razgibano, pridružili so se ji mladinci, predvsem 

ob predavanjih, tudi mladinci iz okoliških 

župnij. Po štirih letih službovanja v Celju (vmes 

študij v Rimu) me je pot vodila na Ptuj. Čeprav 

sam ne pojem, rad spodbujam petje. Tako smo 

imeli na Ptuju dva mladinska zbora (Shalom 

in Lampico) in izdali ene od prvih kaset z mladinsko 

ritmično glasbo. Iz Ptuja sem hodil še v 

Maribor, kjer sem imel skupino izobražencev, 

skupino prekmurskih študentov in skupino 

srednješolcev, ki so stanovali v domovih v Mariboru. 

Mlad človek veliko zmore. Na Ptuju pa 

smo imeli mladinsko skupino ob petkih, tudi 

v času počitnic. Za ptujsko mladinsko skupino 

smo imeli vsako leto v septembru duhovne vaje 

v Senovem. V gostoljubno senovsko župnišče 

sem tudi pogosto hodil s študenti mariborske 

škofije in s srednješolci. Takrat še ni bilo domov 

duhovnih vaj, v tamkajšnjem župnijskem domu 

pa sta bila župnik Janez Nanut in njegova sestra 

Ivanka izjemno gostoljubna. 

Iz bogate izkušnje nam morda lahko svetujete, 

kako naj danes navdušimo mlade za mladinski 

verouk 

Nasvetov nihče ne bere rad, najmanj mlajši 

od starejših, »saj so danes drugačni časi«. Ko me 

že vprašate, bom ponovil to, kar vsi vemo: Mladi 

morajo začutiti, četudi je katehet zahteven ali 

prav zato, da jih ima rad in da ima rad tudi Kristusa 

in Cerkev. Katehetova mladost je zastonjski 

Božji dar, kar pomaga, da zaradi mladostnega 

žara in ljubezni mladi še lažje dojamejo Božjo 

brezpogojno ljubezen in se ji odzivajo. Mladi so 

14 15

vedno odprti za vrednote in vsak mlad bi rad 

vložil svojo energijo tja, kjer bo začutil vrednote. 

Krščanstvo je glede tega neizčrpno, mladi pa so 

nabiti z ustvarjalnostjo, ki jim jo morajo voditelji 

omogočiti. 

V času službovanja na Ptuju pa ste začeli tudi s 

Frančiškovo mladino … 

V letu, ko smo praznovali osemstoletnico 

rojstva sv. Frančiška, smo začeli s srečanji s Frančiškovo 

mladino, kamor so kasneje prihajali iz 

Celja, Maribora, Škofje Loke in Vipavskega Križa. 

Včasih se je nas je zbralo čez šestdeset. Ljubitelji 

Frančiška smo poleti hodili na duhovni teden h 

Knezovim v Robanov kot. Spali smo na seniku, 

mašo smo imeli v njihovi kapeli. Bilo je res lepo. 

Leta 1985 smo za prvomajske praznike prvič 

poromali v Assisi in druge kraje, kjer je Frančišek 

živel. Bilo je kar malo predrzno. Šli smo s kombijem, 

čeprav pred tem nikoli v življenju kombija 

nisem vozil. Angeli varuhi so bili z nami. Leta 

1986 je trinajst mladih Ptujčanov prvič izreklo 

obljubo, da bodo naslednje leto hodili za Kristusom 

po Frančiškovih vzoru. 

Imeli smo na velikem platnu upodobljeno 

drevo z listi, na katere smo vpisovali imena sester 

in bratov Frančiškove mladine. 

Potem ste postali provincial, in zdaj službujete 

v Mariboru. 

Rad sem bil kaplan do 48. leta starosti. Ni 

bilo številnih administrativnih odgovornosti in 

sem lahko več delal z mladimi in v kategorialni 

pastorali. Po srečanju z Abrahamom sem postal 

provincial in bil sem vesel, da me za provinciala 

niso prej izvolili, saj je služba provinciala odgovorna 

in je navadno koristno, če provincial ni 

premlad, saj leta prinesejo vsaj kakšno novo 

izkušnjo. Učimo se sicer vse življenje. Seveda 

pa je služba provinciala tudi zelo odgovorna za 

posamezne brate, da se dobro počutijo in živijo 

z veseljem krajevno bratstvo in bratstvo na 

ravni province. Včasih šele pozneje ugotovimo, 

kaj bi morali drugače narediti. Toda preteklosti 

ne moremo več spreminjati, ne vemo, če bomo 

dočakali prihodnost, naša je sedanjost. 

Pokojni br. Jože Kunšek, ki smo ga kot predstojnika 

kritizirali, je rad ponavljal: »Zapiši si, 

kaj ti pri meni ni všeč, da ne boš istega tudi ti 

ponavljal«. 

Zdaj živim v naši bratski skupnosti pri sv. 

Jožefu na Studencih v Mariboru. 

Vodite tudi zakonske skupine. So iz vrst mladih 

v vaših mladinskih in študentskih skupinah 

Ne prav vsi. Naredil sem več seminarjev in se 

izpopolnjeval na tem področju, predvsem s pomočjo 

pogovornega zakonskega seminarja, kjer 

se zakonca po določeni metodi učita pogovarjati. 

70 let, okrogla obletnica. Za kaj ste Bogu 

posebej hvaležni 

Najprej za to, da še sploh živim; hvaležen sem, 

da sem manjši brat kapucin in katoliški duhovnik. 

Navadno se vsako jutro, ko se prebudim, Bogu 

zahvalim, da mi namenja še en dan. Hvaležen 

sem, da me Bog nosi na rokah navkljub vsem 

ovinkom, pomanjkljivostim in nezvestobam. 

Hvaležen, da sem z Božjo pomočjo navkljub 

vsemu nekaj naredil iz svojega življenja. Želel 

sem postati svet, kar pa mi žal ni uspelo. Sem pa 

hvaležen Bogu, da je usmiljen z menoj grešnikom. 

Tistim, ki sem jih v življenju prizadel, čeprav 

navadno nehote ali zaradi človeške slabosti, se 

tudi tokrat opravičujem, saj z Jeanom Vanierjem 

trdno verujem, da je krščanska skupnost, tudi 

frančiškovsko bratstvo, kraj odpuščanja in praznovanja. 

Tega se ob okrogli obletnici še posebej 

zavedam. In sem hvaležen vsem, ki so se me 

spomnili v molitvi in z najmanjšo pozornostjo 

in mi slabosti odpustili, da sem lahko praznoval. 

Česa vas je življenje naučilo 

Dobro vprašanje. Potrebna je vztrajnost in 

zvestoba v malem. Iz malega po vztrajni zvestobi 

raste veliko. Zvestoba samemu sebi, zvestoba 

svojim obljubam in zaobljubam, zvestoba Bogu. 

Bog vodi našo osebno in občestveno zgodovino, 

kljub različnim preizkušnjam, ki nas kalijo. Bog 

me pozitivno preseneča in piše ravno tudi po 

mojih krivih črtah. Trdno verujem, kar smo včasih 

prepevali: Kristus končno zmagal bo. 

In še tri zlata pravila za življenje, vseh, ki bodo 

brali Frančiškovega prijatelja … 

Prvo: »Gorje tistemu, ki je veren sam in blagor 

tistemu, ki je veren v skupini, skupaj z drugimi« 

(Kocbek). Pridruži se skupini! Bodi z drugimi 

v skupini. Frančiškovo bratstvo in sestrstvo je 

velik Božji dar. 

Drugo: Kakršnokoli je že bogoslužje, vedimo, 

da drugega nimamo. Evharistija in molitveno bogoslužje 

spreminjata udeležence in svet. Po maši 

živeti mašo. S Frančiškom vabimo vse stvarstvo 

naj se nam pridružuje in hvali svojega Stvarnika. 

Tretje: Pišite dnevnik. Čas hitro teče, pisana 

beseda pa ostane. Predvsem pišite kroniko delovanja 

Božje milosti v svojem osebnem življenju 

in v tvoji mladinski skupini. Občuduj delovanje 

Božje milosti, zato ne piši črne kronike, marveč 

kroniko milosti. Četudi ne vsak dan, piši. Ko sem 

z mladimi hodil na duhovne vaje, smo na koncu 

duhovnih vaj pisali drug drugemu, vsak vsakemu 

in ta pisanja nekateri še zdaj, po dvajsetih ali 

tridesetih letih, hranijo kot dragocenost. Skoraj 

je čudež, da imamo ohranjeno originalno Frančiškovo 

pisemce in blagoslov bratu Leonu, ki sta 

si bila s Frančiškom tako blizu. Za to dragocenost 

smo letos še posebej hvaležni. Seveda tudi za 

druge Frančiškove ohranjen spise. 

In še za mlade duhovnike: »Ne se bati dela z 

mladimi! Mladi bratje duhovniki, čas posvetite 

mladim! Zdaj je vaša ura dela z mladimi. Toda 

ta ura je podobna peščeni uri, v kateri pesek 

stalno teče in minuta izgubljena ne povrne se 

nobena. Kristus vas v mladih pričakuje, da se z 

Njim v njih družite. Včasih sem mislil, da so se 

zato mladi vrteli okrog mene, ker sem bil boljši 

od starejših, danes vem, da so mnogi starejši bili 

boljši od mene, toda stari so bili in je bila mladina 

tudi takrat naravnana na valovno dolžino mladih 

duhovnikov.« 

Pogovarjala se je Jana Podjavoršek 

16 17

Animator sem 

Team builders - 

aktivnosti 

za gradnjo ekipe 

Za začetek nekaj matematike: 

1+1+1+1≥4 (ena plus ena plus ena plus 

ena je več kot štiri) 

Hej, da si ne bi mislili kaj slabega o mojih 

učiteljih matematike – zaradi njih je v 

osnovni in v srednji šoli bila matematika 

eden izmed mojih najljubših predmetov 

(ali pa so mi bili oni blizu zato, ker so učili 

matematiko)! Zgornji račun obstaja izven 

področja matematike, absolutno pa drži na 

polju animatorstva. Pojavu se reče sinergija. 

Z enim od naših skavtskih voditeljev sva 

že iskala slovensko besedo, ki bi ustrezno 

prevedla zgornjo tujko, pa je nisva našla. 

Seveda pa se stvar da opisati – recimo skupno 

znanje, sposobnosti, moč neke skupine 

je večja kot vsota znanja, sposobnosti, moči 

posameznikov te iste skupine. Je še preveč 

komplicirano Pa bolj preprosto in z imeni 

- če je Suzana sama sposobna imeti tri krasne 

ideje in če je Miha sposoben štirih idej, 

potem sta Suzana in Miha skupaj sposobna 

proizvesti več kot sedem idej. 

Seveda sinergija deluje samo ali pa bolje 

v ekipah, ki so učinkovite, kjer so člani 

sposobni medsebojne komunikacije, kjer 

konflikte uporabijo za rast, kjer jim je delo 

izziv ... To pa je seveda velja za ekipe, kjer 

je vzdušje sproščeno, kjer se člani počutijo 

varne in sprejete takšne kot so. 

Ob začetku novega šolskega, veroučnega, 

pastoralnega, animatorskega in kdove 

kakšnega še, (torej v jeseni) se nam pogosto 

zgodi, da začenjamo svoje delo v kakšni novi 

ekipi. Ne vem, če obstaja kdo, ki bi si ne želel, 

da bi delo v skupini bilo prijetno. Jasno je, da 

včasih to nastane spontano, po drugi strani 

pa obstajajo dejavnosti, ki do tega lahko 

pripeljejo. Zanimivo, da podjetja, ki želijo 

biti uspešna, kar precej delajo na tem, da bi 

bili člani skupine povezani. In če malo »pogooglate«, 

boste pod pojmom team builders 

našli v glavnem programe za podjetja. 

Kaj torej so »tieam buildersi« 

Njihove zametke najdemo že pri Freudu 

na začetku 20. stoletja in njegovem odkrivanju 

zakonitosti skupinskega delovanja. 

Razmah pa so doživeli ob koncu prejšnjega 

stoletja, danes pa so že skoraj obvezen in 

normalen pojav na področju podjetništva. 

Gre pa za aktivnosti, ki se jih »gremo« v 

skupini, da bi okrepili zavest pripadnosti, da 

bi povezali člane skupine med seboj, hkrati 

pa nudijo članom možnost, da spoznajo tudi 

sami sebe in svoje sposobnosti ter seveda 

polje delovanja. Vse pa z namenom, da bi 

skupina boljše opravila zastavljeno nalogo. 

V osnovi se razdelijo na: 

- dejavnosti, 

ki spodbujajo 

komunikacijo (npr. 

risanje po nareku – 

eden riše in drugim 

opisuje, kaj je narisal, 

drugi poskušajo 

narisati po nareku 

enako risbo); 

- dejavnosti, ki so 

usmerjene k izpeljavi 

naloge (npr. vsi člani 

se postavijo v krog, 

vsak dobi v roke 

žogico. Na znak 

morajo vsi vreči 

žogico iz svoje roke, 

oziroma jo podati drugemu, pri tem pa 

nobena od žogic ne sme pasti na tla); 

- dejavnosti, ki spodbujajo načrtovanje 

(npr. gradnja hiše iz lego kock v tišini); 

- igre zaupanja (npr. padanje v krogu 

brez da bi »padalec« na sredini kroga 

premaknil noge). 

Pri uporabi je potrebno vedeti in upoštevati 

tri korake: 

a) razlaga dejavnosti in navodila 

b) sama dejavnost 

c) refleksija (kako sem se počutil pri sami 

dejavnosti, kaj sem se naučil iz nje). 

Pri vsem je potrebno vedeti, da »team 

buildersi« niso čarobna formula, ki bi zbrisala 

probleme, ki se v ekipi pokažejo, so pa 

pripomočki, ki lahko pomagajo, da smo 

sposobni probleme premostiti. 

In če boste tudi z njimi poskusili, da bi 

začetni račun v novi skupini dejansko deloval, 

ne pozabite, da je ena od metod (zelo 

kakovosten team builders) tudi molitev. 

Fani Pečar 

18 19

Poklical si me 

Manjše sestre 

sv. Frančiška 

Sem s. Mateja 

in živim v 

novonastajajoči 

skupnosti, ki se 

imenuje Manjše 

sestre sv. Frančiška. 

Pravzaprav 

sem kar sama 

tista, ki sem začela 

to pot. Tako 

sem prepoznala v sebi kot klic Boga Očeta, ki 

mu želim iz dneva v dan z vsem srcem slediti, 

služiti, biti z njim. 

Manjše sestre sv. Frančiška smo torej 

majhna skupnost. S škofijskim odlokom smo 

19. marca 2007 postale tudi škofijsko pravna 

ustanova, za kar smo Bogu in škofu, ki nas je 

sprejel pod okrilje matere Cerkve neizmerno 

hvaležne. Trenutno živimo na Sveti Gori nad 

Novo Gorico. Bilo nas je že več, pa manj, pa 

spet več … Zdaj smo zaenkrat tri sestrice. 

Osnovno poslanstvo našega življenja je 

hoja za Jezusom Kristusom na način, ki ga je 

živel sv. Frančišek Asiški: “Živeti v skupnosti, 

biti ubog in delati med ubogimi.” 

Življenje v skupnosti pomeni živeti štiriindvajset 

ur na dan s sosestrami: skupna 

molitev, obedi, pogovori, delo, praznovanja 

… Srečujemo se v medsebojnem pogovoru, 

kjer si podelimo, kaj smo delale, kako smo se 

počutile, s čim smo se srečevale, obenem pa 

si odkrijemo načrte za naprej. To pripomore 

h globljemu medsebojnem poznavanju in 

odpiranju prostora za Boga po njegovih besedah: 

»Tam, kjer sta dva ali so trije zbrani v 

mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« 

Življenje v uboštvu pomeni zavedanje, da 

vse, kar imamo prihaja od Boga in da je naše 

življenje vredno in polno šele v predanosti 

in izročitvi Njemu, ki je naša večna ljubezen. 

Ta drža se prenese tudi na materialno raven 

– ne želimo imeti ničesar, kar bi nas lahko 

oddaljevalo od Boga in bližnjega. 

Delo z ubogimi je večplastno. Trudimo 

se v današnjem svetu odkrivati, kdo je ubog. 

Ugotavljamo, da je danes v svetu veliko žeje 

po duhovnem. Tako je za nas ubog tisti, ki 

potrebuje telesno pomoč; tisti, ki potrebuje 

prostor, kjer se počuti sprejetega, zaželenega, 

vrednega in spoštovanega; tisti, ki se želi umakniti 

v tišino kapele in poiskati tam svoj mir; 

tisti, ki se razigrano upira in kliče s svojim mladostniškim 

žarom, naj ga slišimo; tisti, ki išče 

svoj smisel, mesto in vrednost življenja; tisti, 

ki bi rad naredil nekaj več iz svojega življenja. 

In kako jaz osebno živim te tri vidike. 

1. Skupnost. Ravno sedim za mizo v svoji 

sobi in premišljujem, zakaj mi moja sosestra 

točno enkrat na mesec spusti ves 

gnev svojega življenja … - ah, da Gospod, 

življenje v skupnosti v smislu »drug drugega 

bremena nosite«. 

2. Uboštvo. Še najbolj uboga se počutim, ko 

stopim v svoj delovni prostor in zagledam 

kup fasciklov, knjig, papirjev, računov, 

pošt it listkov, kaj vse je potrebno še postoriti 

… - ah, Gospod, ne želim imeti 

ničesar! Uboštvo časa. 

3. Delo z ubogimi. Na koncu ob vsem strokovnem 

terapevtskem delu, vodenju duhovnih 

vaj, spremljanju posameznikov, delo z ubogimi 

doseže mene: vsak dan znova stopiti 

dol in poljubiti gobavca, ki sem kar jaz sama 

v svoji ranjenosti in grešnosti … - da, Gospod, 

ne potrebujejo zdravnika zdravi … 

Hvaležna Bogu za vso prehojeno pot in za 

milost poklicanosti se vsem, ki bodo brali te vrstice, 

priporočam s skupnostjo vred v molitev. 

s. Mateja Kraševec 

Mozaik 

Peš romanje v Assisi 

Sredi meseca junija 2009 smo se prvič srečali 

v Štepanji vasi in poglobili svoje namene 

peš romanja v Assisi po poti Assisiana od 1. 

do 14.8., ki so ga vodili s. Polonca, s. Urša in 

br. Jurij. Vse do avgusta nas je širom po Sloveniji 

povezovala nevidna vrvica papirnatih 

stopal z imeni soromarjev; drug drugega 

smo izročali Gospodu že pred konkretnim 

začetkom romanja. Bližal se je 1. avgust, malo 

omahovanja, veliko pričakovanj in pripravljenosti 

na presenečenja. Ob štirih zjutraj se nas 

je 10 romarjev zbralo pri sveti maši v Štepanji 

vasi; šlo je čisto zares, odločili smo se: »To 

hočem, to iščem, to srčno želim storiti« in 

najprej z mobilnimi koraki začeli uresničevati 

geslo romanja. Z dvema avtomobiloma smo 

se namreč odpeljali do mesteca Dovadola v 

italijanski deželi Emilija – Romanja, kjer nas 

je sprejel dovadolski župnik, nam razdelil 

romarske izkaznice in podelil romarski blagoslov. 

Kako lepo je hoditi! Hvala, Gospod, 

da si nas ustvaril! 

V deželi Emilija – Romanja smo se prvi 

dan ustavili tudi v svetišču Montepaolo, kjer 

je nekaj časa živel sv. Anton Padovanski in 

se naslednji dan, na praznik Porciunkule ali 

Marije Angelske, na poti v mesto Portico čudili 

najmanjšemu vulkanu v Italiji ter pomislili na 

ogenj Božje dobrote in usmiljenja, ki nikdar 

ne ugasne. Corniolo, kamor smo prispeli tretji 

dan, si bomo zapomnili po pestrem dogajanju 

pri sveti maši; corniolski župnik je temeljito 

spremljal vsako kretnjo in molitveno držo 

br. Jurija, podrobno pregledal sveto pismo in 

misal, na koncu pa verjetno ocenil, da je vse 

v redu in nam razkazal še župnijsko cerkev in 

pospremil z besedami, da smo pravzaprav pri 

vsaki mašni daritvi in obhajilu na romanju. 

Naslednjih šest dni smo romali po deželi 

Toskani, najprej po narodnem parku, kjer 

smo se povzpeli tudi na najvišjo točko našega 

romanja (1520 m). Za vse večne čase 

bo s. Urša ohranila v srcu besede filipinske 

redovnice: »Sono francescani, padre!«, ki so 

dokončno omehčale opatovo srce, da nam 

je v mestecu Camaldoli v samostanu kamaldolcev 

odstopil obednico, ki je postala naša 

spalnica. Pa še sveto mašo smo smeli obhajati 

v opatovi kapeli! Gotovo je bila na naši poti 

prelomnica La Verna in to ravno na praznik 

Jezusove spremenitve na gori; dan prej smo 

jo že spremljali s pogledi in tudi potem, ko 

smo se od nje poslavljali, smo jo spoštljivo 

opazovali vse do svetišča Eremo de la Casella, 

od koder jo je sv. Frančišek na svoji zadnji 

poti blagoslovil, in tudi ko smo odhajali iz 

Michelangelovega rojstnega kraja, Caprese 

Michelangelo. 

V mesto Gubbio, ki je del dežele Umbrija, 

smo prispeli na praznik svete Klare in se 

v kapeli sester kapucink nekaj časa sončili 

pred Najsvetejšim ter nabirali moči za čisto 

zadnje kilometre, ki so nas še ločevali do 

20 21

Res velik si, Bog! 

22 23

cilja. Assisi –mesto radosti, večna domovina, 

dom. Romanje, ki se ne konča. Pot, ki vodi v 

življenje. Da, kot nam je zmanjkovalo besed, 

ko smo se vse bolj približevali Assisiju, tako 

naj tudi v življenju vse bolj govorijo dejanja, 

prepojena z bližino Boga. 

s. Polonca Majcenovič 

Assisi 2009 

manje v kapucinskem samostanu v Ljubljani, 

27. junija 2009. Tega dne sem bil postavljen 

med same tujce, z izjemo dobrega prijatelja 

in strica, ki me je tudi nagovoril naj grem. 

Še vedno sumim, da se je odločil za romanje 

izključno samo zaradi mene... 

Od tistega dne naprej so se zame preizkušnje 

vrstile ena za drugo, od govora pred 

publiko do izpovedi osebnih dogodkov in 

čustev ljudem, ki jih drugače ne bi niti opazil. 

Vendar nobena od pobud bratov kapucinov 

ni bila pretežka. Sedaj sem hvaležen, da sem 

bil sposoben sprejeti vse njihove pobude. 

Tako pridobljene izkušnje me bodo bogatile 

vse življenje. 

Pretresen in tudi ganjen sem bil nad izpovedmi 

drugih, ki jih sedaj že imenujem 

prijatelji. Čisto vse, kar smo počeli, je imelo 

globlji pomen. Lahko rečem, da so mi pridige 

bratov kapucinov segle do srca in razsvetlile 

nekatere dvome in še prej nerazumljene obrede 

in molitve. Božjega navdiha so imeli res 

v izobilju. Na tem mestu moram izpostaviti 

obhajilo. Bilo mi je tako jasno in doživeto 

predstavljeno, da sem imel vtis, kot da sem 

dobil nove oči in novo srce, s katerimi vidim 

dlje. 

Milosti Svetega Duha so bile v tem tednu 

tolikšne, da smo vsi okusili kanček tistega 

duhovnega mesteca, ki se skriva za asiškimi 

kamnitimi hišami in ni vidno očesu, vendar je 

srcu tako prijetno, da se je težko posloviti. Assisi 

torej ni le mestece na vrhu hriba, temveč 

je kraj v predmestju nebes, katero se odkrije 

vsakomur, ki je pripravljen odpreti in predati 

svoje srce Bogu, pa čeprav le za trenutek... 

Gašper Rižnar 

Sprejmi ta dar 

Kakor so nas ob prihodu v Assisi pozdravile 

prečudovite sončnice, ki se neprenehoma 

obračajo proti soncu in cvetijo v vsej svoji 

lepoti, tako smo se tudi mi cel teden obračali 

proti Bogu in odprto sprejemali njegove darove. 

Božja izvirnost pa je poskrbela za to, da 

se je Bog prav vsakogar dotaknil na poseben 

način. Skupaj smo odkrivali največji Božji 

dar – evharistijo, se pogovarjali o duhovništvu, 

spoznavali sebe in druge, govorili o 

ponižnosti, in še zdaj nam v ušesih odmeva 

pesem: »Ponižnost Boga poglejte, svoja srca 

izlijte pred njim. Ponižnost Boga poglejte 

in ponižajte se tudi vi!« Duhovno nepredstavljivo 

bogato romanje, ki ga je nemogoče 

zajeti v besedah, saj je najgloblja doživetja 

najtežje ubesediti. In tista doživetja, ki bi jih 

še tako radi delili tudi z drugimi, ostajajo med 

nami in Bogom, saj so naše človeške besede 

omejene in ne morejo zajeti veličastnega in 

svetega Boga. 

Assisi je res mesto, ki versko kar žari. 

Ogledali smo si veliko milostnih krajev, bolj 

kot kraji pa so pomembne velike bazilike 

(ljudje), ki so ustvarjali nepozabno ozračje, 

prepleteno z navdušenim petjem, poglobljeno 

molitvijo in iskrenimi pogovori. Medsebojno 

smo si pomagali, da smo se še bolj povezali s 

svetim Frančiškom in sveto Klaro. In sedaj si 

vsi mislimo, kot pravi pesem: »Ko v življenje 

spet se vračam, me iskreno zaskrbi; le kako 

naj tam obračam vse bogastvo zadnjih dni.« 

Vendar vemo, da bomo z Božjo pomočjo in 

Prikupno srednjeveško mestece v italijanski 

Umbriji, postavljeno na vrh grička. Z njega 

se razlega dih jemajoč pogled na prostrano 

nižino, poraščeno s polji sončnic in nasadi 

oljk, do koder seže oko, ki je industrija še ni 

okrnila. Mestne ulice so polne malih trgovin, 

polnih izdelkov in pridelkov domačih obrtnikov, 

ter trgovine do roba založene s spominki. 

Polno je turistov in romarjev s celega sveta ter 

lokalnih prebivalcev, ki poživljajo utrip mesta. 

Marsikomu je Assisi poznan kot romarska 

pot s kopico cerkva in samostanov ter bogato 

zgodovino, zaznamovano predvsem z življenji 

svete Klare in svetega Frančiška. Vse to mu 

daje poseben čar in privlačnost. S tem so 

bila moja pričakovanja na romanje, iskreno 

povedano tudi izpolnjena. 

Vendar se tu zame zgodba ni zaključila. 

Razvila se je v neslutene duhovne dimenzije, 

ki so se nevede pričele že na pripravah na ronašo 

zavzetostjo to, kar smo pridobili v Assisiju, 

ohranjali tudi v vsakdanjem življenju, in še 

naprej slavili našega vsemogočnega Boga ter 

se mu zahvaljevali, ker nas vedno spremlja in 

ker nam je pomagal, da smo na tem romanju 

utrdili pravo vero, poglobili trdno upanje in 

doživeli popolno ljubezen. 

Polona Kadunc 

Romanje s kolesom v Assisi 

Romar je vsak človek, ki je na poti k Bogu. 

Kot življenje slehernega kristjana je tudi romanje 

sámo pot. Pot, ki nas vodi k cilju. Za 

tem končnim ciljem pa romarji hrepenimo… 

Skupina mladih (br. Vlado Kolenko, br. 

Rok Pisk, Luka Kobal, Marko Petrovič in 

Gregor Sraka) se je tako odločila, da bomo 

šli na romanje v mesto Assisi, kjer sta stoletja 

nazaj živela sveti Frančišek in sveta Klara. 

24 25

Posebnost našega romanje pa je bila, da smo 

se v Assisi odpravili s kolesi… 

Nekateri smo se v Štepanjskem naselju 

zbrali že dan prej, vsi skupaj pa v nedeljo, 

16. avgusta 2009, zgodaj zjutraj. Po jutranji 

maši, ki jo je daroval br. Vlado, in obilnem 

zajtrku pa smo se počasi odpravili na pot. 

Najprej smo se »prerinili« skozi Ljubljano, 

ter se usmerili proti jugu. Preko turjaškega 

klanca smo s krajšimi postanki nadaljevali do 

Kočevske Reke, kjer smo si ob tamkajšnjem 

župnišču privoščili daljši počitek. Tam so so 

nas tudi pogostili. Pot smo nadaljevali do 

Fare, kjer smo se ohladili v prijetno hladni 

Kolpi. Nato smo prečkali mejo, ter si privoščili 

kosilo. Sledil je vzpon na Delnice, ki smo ga 

vsi seveda brez večjih težav prekolesarili, so 

pa nas precej strašili, da je vzpon zelo hud. 

Ker se je počasi že začelo večeriti, smo začeli 

iskati prenočišče, ki smo na našli na gozdni 

jasi, nekaj kilometrov pred Mrkopaljem. 

V ponedeljek zgodaj zjutraj smo se odpravili 

do Mrkopalja, kjer smo imeli zajtrk. Pri 

enem izmed domačinov smo se pozanimali 

za pot proti Jezeranam. Sledili smo njegovim 

navodilom, čez nekaj kilometrov pa smo prišli 

do makadamske poti. Nekaj kilometrov je 

bilo še vse vredu, nato pa so se začele težave z 

gumami na mojem kolesu. Tako smo več kot 

pol dneva porabili za krpanje gum (6 krat), 

naša bera prevoženih kilometrov pa je bila 

zelo majhna. Kljub vsem težavam z mojimi 

gumami smo nato do večera brez večjih težav 

prikolesarili do Senja, mesta na hrvaški obali. 

Nedaleč stran od morja smo si po večerji našli 

prijeten prostor za nočitev. 

Naslednje jutro smo nadaljevali pot ob 

hrvaški obali. Kljub temu, da je pihala burja 

in smo hitro prispeli do Prizne, kjer smo 

najprej kupili vozovnice za trajekt, ki pelje 

na Pag, nato smo se osvežili v morju. Pred 

odhodom na Pag pa smo v tamkajšnji kapelici 

imeli še mašo. Okrog 17h smo se nato s 

trajektom prepeljali do Paga, nato smo dalje 

kolesarili do Novalje, kjer smo imeli večerjo. 

Po počitku smo začeli z večerno-nočnim kolesarjenjem 

po Pagu. Nekaj kilometrov pred 

paškim mostom smo se odločili za nočitev v 

tamkajšnjem kampu. Zvečer nas je vse okrepčala 

lubenica, ki jo je v svoji torbi od Novalje 

dalje tovoril Marko. 

V sredo zjutraj smo se odpravili do Zadra, 

kjer smo nato čakali na trajekt, ki je ob 12h 

odpeljal v Ancono, kamor smo prispeli ob 

17h. Zvečer smo se tako odpravili iz Ancone, 

ter se usmerili proti Osimu. Še pred prihodom 

v Osimo pa smo se ustavili na večerji v 

nekem mestecu. Nedaleč stran od picerije, v 

kateri smo imeli večerjo, smo na igrišču našli 

še primeren prostor za nočitev. Po sveti maši 

smo se nato še okrepčali s sladoledom. 

V četrtek smo nadaljevali do Osima, preko 

Montecassiana, San Severina, Castelraimonda, 

ter Nocere Umbre do Capodacque, kamor 

smo prispeli okoli 21h. V Capodacqui, to je 

vasica nekaj kilometrov stran od Assisija, 

smo prebivali v hiši Tau, katere skrbniki so 

bratje kapucini. 

Naslednji dan smo začeli z ogledom Assisija 

ter programom duhovnih vaj. Najprej 

smo si ogledali baziliko, posvečeno Svetemu 

Rufinu. V tej cerkvi sta bila krščena tudi 

Frančišek in Klara. In prav ob istem krstnem 

kamnu smo tudi sami obnovili svoje krstne 

obljube. Nato se je vsak izmed nas zadržal v 

tišini in molitvi. Sledil je še ogled cerkve nato 

pa smo se odpravili do Nove cerkve, ki stoji na 

mestu, kjer naj bi bivala družina Bernardone, 

torej družina svetega Frančiška: oče Bernardone, 

mama Pika, Frančišek in njegov starejši 

brat Angel. V okolici te hiše naj bi Frančišek 

tako nekega dne odslovil reveža, ta odslovitev 

pa naj bi v Frančišku sprožila spreobrnjenje. 

V soboto smo si najprej ogledali Rivotorto. 

To je kraj, kjer se je Frančišek skupaj 

s svojimi brati naselil potem, ko se je vrnil iz 

Rima, kjer je papež potrdil njegovo Vodilo. 

Pred cerkvijo smo si ogledali še nekaj zelo 

lepih kipov: Frančiška in gobavca, Frančiška 

in njegove brate ter Frančiška, obkroženega 

z otroki in ptički. Sledil je počitek ter ogled 

pokopališča, kjer so pokopani ameriški in 

angleški vojaki, ki so se borili v 2. svetovni 

vojni. Iz pokopališča se odpira zelo lep razgled 

na Assisi, kar smo izkoristili tudi mi 

in naredili nekaj zelo lepih fotografij. Nato 

smo se odpravili do mesta Santa Maria degli 

Angeli, kjer je Porciunkola – kapelica, ki jo 

obdaja mogočna bazilika. 24. februarja 1208 

naj bi Frančišek ob branju evangeljskega 

odlomka po Mateju, 10,7-14, spoznal pot, 

na katero ga kliče Gospod. Takoj je prešel k 

dejanjem in sad le-teh je bil habit, ki je simbol 

novega človeka in novega življenja. Tako 

je Porciunkola postala zibelka Frančiškovega 

bratstva. Po ogledu Porciunkole smo se 

odpravili proti cerkvi svetega Damjana, kjer 

je Frančišku spregovoril Križani. Kasneje 

se je tu skupaj s svojimi sestrami naselila 

sveta Klara. 

Naslednji dan v nedeljo smo se odpravili 

na Carceri, ki leži na gričevju Monte Subasio. 

Kakor se je Frančišek sem zatekal k molitvi 

in premišljevanju, tako smo tudi vsak zase 

odšli po »puščavi« in v samoti razmišljali o 

našem življenju… Prelep kraj, kjer je vsak 

izmed nas lahko začutil vsak delček veličine 

Božjega stvarstva… 

V ponedeljek smo se najprej poslovili 

od br. Vlada, ki nas je zapustil en dan prej. 

Mi smo se nato odpravili še enkrat ogledat 

Porciunkolo. Nato smo se odpravili v Assisi, 

najprej v baziliko svetega Frančiška. Bazilika 

je razdeljena na dva dela: spodnja in zgornja. 

Pod spodnjo pa leži še kripta – kraj, kjer počiva 

sveti Frančišek. Na tem kraju smo se priporočili 

svetemu Frančišku. Sledil je še ogled 

cerkvi svete Klare. V kripti pod cerkvijo leži 

Klarino voščeno telo. Zvečer istega dne smo 

se že začeli pripravljat na odhod proti domu. 

Zadnji dan našega bivanja v Assisiju smo 

izkoristili za še ponovni obisk groba svetega 

Frančiška. Potem pa smo se odpravili na 

vlak, ter se odpeljali proti Monfalconu, vmes 

smo še 4-krat prestopili. V Monfalconu nas 

je pričakal kapucinski bogoslovec Mitja s 

kombijem in nas odpeljal proti Ljubljani… 

Namen vsakega romanja je, da se iz njega 

vrnemo notranje bogatejši. Ne dvomim, da se 

je prav vsak izmed nas tudi iz Assisija vrnil 

notranje bogatejši. Skupina je ob romanju s 

kolesi doživljala preprostost, ponižnost, potrpežljivost. 

Ob skupnih pogovorih in smešnih 

dogodkih, ki so nas včasih pripeljali do solz, 

pa tudi v osebnih pogovorih, smo odkrivali 

bogastvo drug drugega in bratsko skupnost, 

katere začetnik je prav sveti Frančišek. 

Gregor Sraka 

Oratorij na Ptuju 

Ob zgodbi sv. Frančiška Asiškega je od 

17. do 22. avgusta pod geslom »Računam 

nate« na Ptuju potekal že osmi oratorij, ki 

so ga organizirale vse tri ptujske župnije. 

Oratorija se je udeležilo 267 otrok, zanje pa je 

skrbelo približno 75 animatorjev in voditeljev. 

Oratorij se je vsako jutro začel v župniji sv. 

Jurija, čez dan pa so različne delavnice in igre 

26 27

potekale po vsem Ptuju, med drugim tudi v 

kloštru in v naših župnijskih prostorih. V 

sredo smo se šli namakat v Ptujske toplice, 

v petek pa smo se z vlakom odpeljali do 

športnega letališča v Moškanjcih, kjer smo 

preživeli nepozaben dan ob zabavnem programu 

in različnih igrah, med drugim nas je 

obiskala tudi slovenska vojska. Oratorij smo 

zaključili v soboto, 22. avgusta popoldne, s 

sveto mašo v nabito polni cerkvi sv. Leopolda 

Mandića v Novi vasi, ki jo je daroval minorit 

p. Damijan Tikvič. V nedeljo pa smo se še z 

okrog 60 animatorji odpravili na prelep izlet 

do Velenjskega jezera. Posebnost letošnjega 

oratorija, ki je potekal v zelo sproščenem 

vzdušju, je bil veliki oratorij. Člani velikega 

oratorija so bili otroci iz 8. in 9. razreda (60 

otrok), za katere smo pripravili poseben program, 

ki je bil pisan njim na kožo. Ti otroci 

so izdelovali različne mozaike, stekla, lučke 

in hiške za na jaslice, popoldne so se lahko 

udeležili treh adrenalinskih delavnic, v petek 

zvečer smo jim pripravili poletni kino, nato 

pa smo prespali na prostem. Tudi letos smo 

Bogu zelo hvaležni, da se ob takšnem številu 

otrok nikomur ni nič zgodilo. 

br. Matej Štravs 

Počitniški tabor za ministrante 

Od 3. do 6. avgusta se je na počitniškem 

tednu v Vinici ob Kolpi zbrala pisana druščina 

11. ministrantov iz kapucinskih župnij. 

Radoživo skupino ministrantov, ki so prišli 

iz Ljubljane, Ptuja in Maribora, smo vodili 

bratje Matej Štravs, Marjan Potočnik in Jaka 

Kunšič. Pomagala sta nam tudi dva animatorja 

iz Ljubljane. Tudi tokrat smo tudi za 

kuhinjo poskrbeli sami bratje. Zajtrke je pripravljal 

brat Marjan, ostale obroke pa midva 

z Jakom. Čez celotni tabor smo se srečevali z 

likom duhovnika Janeza Vianneya. Nasploh 

smo se trudili našim ministrantom približati 

lepoto duhovniškega poklica. 

V Vinici nas je tako kot pred dvema letoma 

pod svojo streho sprejela prijazna družina 

Brozovičevih. V tej družini so trije fantje 

podobnih starosti, kot so bili ministranti, ki 

so se nam pridružili, kadar so nam možnosti 

dopuščale. In nastala so prav lepa prijateljstva. 

Prvi dan popoldne smo se po malici, ki je 

bila namesto kosila, takoj odpravili do Kolpe, 

ki je imela prijetnih 23 stopinj. Glavana atrakcija 

je bila seveda vožnja s čolnom, ki smo si 

ga sposodili pri gostiteljih. Po večerji je sledil 

spoznavni večer. 

Drugi dan nas je pričakalo malo bolj 

kislo vreme, zato smo dopoldne poromali k 

Marijini cerkvi na Žeželj, kjer smo imeli sv. 

mašo. Nato smo se odpeljali do naravnega 

parka Lahinja, kjer smo se sprehodili ob 

reki, ki teče v obliki elipse in je povezana 

s podzemno jamo. Mene je njena lepota 

naravnost očarala. Ko smo se popoldne 

odpravili na kopanje, nas je ravno takrat, ko 

smo se spravili v Kolpo namočil še dež, pa 

nič hudega saj smo bili že itak mokri. Ko je 

dež ponehal, smo na vaškem igrišču skupaj 

z nekaj domačini zaigrali nogomet. Sledila je 

priprava ognja, na katerem so si ministranti 

sami spekli hrenovke in krompir. Zmazali 

smo kar sedemdeset hrenovk in še lep 

kupček krompirja. Zvečer pred spanjem nam 

je Jaka pokazal diapozitive iz časov, ko je pol 

leta preživel pri slovenskih misijonarjih na 

Madagaskarju. Ministranti so z zanimanjem 

prisluhnili njegovimi dogodivščinam. Vse 

nas je spravilo v dobro voljo, ko nam Jaka 

pokazal, kako je s tovornjakom vozil otroke 

na piknik. 

V sredo smo se že zjutraj odpeljali kakšnih 

30 kilometrov ob Kolpi navzgor do Laz pri 

Predgradu, kjer smo si pri prijaznem možu 

g. Romanu Skenderju sposodili gumijaste 

čolne, rešilne jopiče, čelade in neoprenske 

škornje in se odpravili na čolnarjenje po 

Kolpi. Letos smo naredili 12 kilometrov 

dolgo turo od Slavskega Laza do Laz pri 

Predgradu. V enem čolnu so bili po dva ali 

trije ministranti. Vzdušje je bilo prav lepo, 

ministranti so najbolj uživali, ko smo prečkali 

jezove (šli smo čez osem jezov), ker te takrat 

voda prav prijetno odnese, drugače pa se je 

treba mučiti z veslanjem, ker je Kolpa izjemno 

mirna reka. Poleg kopanja smo po malicah 

krmili tudi ribice, ki so se v velikem številu 

zbrale okrog nas. 

V četrtek dopoldne smo se že zjutraj 

odpeljali dobrih trideset kilometrov ob Kolpi 

navzdol, kjer smo se ustavili v urejenem kampu 

v Podzemlju. Tu je bila voda še za kakšno 

stopinjo toplejša, vendar ni bila več tako 

čista. V Podzemlju smo se najprej pošteno 

spočili, nato pa smo večino časa preživeli na 

umetnem splavu, ki je privezan sredi reke. 

Na njem smo se igrali z žogo, zagotovo pa je 

nastalo tudi nekaj sto skokov v vodo. Nazaj 

grede smo se ustavili na eni jasi ob Kolpi, kjer 

smo imeli sveto mašo. Medtem ko je br. Jaka 

naredil zelo domiseln oltar, so ministranti v 

vodi popravili majhen mlinček, drugi pa so 

s ponosom povedali, da so šli na Hrvaško 

na WC. 

Po sveti maši smo se odpravili domov, 

kjer je sledilo še kosilo in pospravljanje in 

že smo odpotovali proti Ljubljani. V Velikem 

Nerajcu smo odložili dva ministranta, 

ki sta ostala tam na počitnicah, obenem pa 

samo okusili še nekaj slastnih belokranjskih 

dobrot. 

br. Matej Štravs 

Adam 2009 

Proti koncu julija se je začel teden angleških 

in duhovnih počitnic, po naše ADAM, 

pod vodstvom Fani Pečar in br. Jurija Štravsa. 

Tema letošnjega ADAMa je bila The Call. 

Klic. To ni vsakdanji klic po telefonu, ali ko 

te mama pokliče h kosilu. To je bil Klic iz 

pravljične dežele Narnije, kjer že dolgo ni bilo 

pomladi, kjer je vladala Snežna kraljica in je 

Narnijo imela pod svojo oblastjo. Tako so 

Lucija, Suzana, Peter in Edmund poskušali s 

pomočjo Narnijcev in njihovega boga Aslana 

deželo rešiti mrzlih dni in vanjo priklicati 

pomlad. Njim je to uspelo, mi pa smo se ob 

tej zgodbi poskušali naučiti premagovati težave, 

se naučiti o moči darovanja iz ljubezni, 

kako pomagati drugemu in razlikovati, kaj je 

dobro in kaj slabo. 

»Prosim, lahko greš po liste, ... izrezali 

smo že ... uh, super ... hvala ... aha, to je že 

naleplejno ... joj, to pa nam še manjka ...« 

Tako se je slišalo nedeljo dopoldan, ko smo 

animatorji pripravljali vse potrebno za začetek 

tega tedna. Rezanje, barvanje, tiskanje, 

28 29

iskanje, leplenje, načrtovanje, za vsakega 

se je kaj našlo. Tako je bilo pred prihodom 

otrok vse pripravljeno. Kmalu se je dom 

duhovnosti v Kančevcih napolnil z otroškim 

smehom, veseljem in razigranostjo. 

Kamorkoli si pogledal, so te gledale kakšne 

radovedne, nagajive ali prestrašene oči, ki so 

se kmalu pomešale med vrstnike. Družabni 

popoldan se je hitro prevesil v spoznavni večer, 

kjer je bilo dosti smeha. Jutra so se začela 

z razgibavanjem in jutranjo molitvijo, ki pa 

je bila drugačna že v tem, ker je bila v angleščini. 

Po zajtrku pa vsi v veliko dvorano, kjer 

se je odvijala igrica, ki je predstavila temo 

dneva. Vedno kaj novega in zanimivega. 

Tako smo se pogovarjali o družini, o kraju, 

kjer prebivamo, premišljevali smo o grehu, o 

dobrem in slabem, o darovanju in o ljubezni. 

Tema nas je spremljala skozi cel dan, tako 

pri urah angleščine, kot na delavnicah in 

pri mašah. Dopoldnevi so bili rezervirani za 

pouk in učenje angleščine, ki so jih učitelji 

znali narediti prav počitniške in zabavne. 

Popoldevi pa so bili namenjeni druženju 

in raznim delavnicam. Športne, tehnične, 

likovne, glasbene, kuharske, lutkovne ... 

Katero bi najraje izbral Vsak je našel nekaj 

zase. Ali nogomet pri športni delavnici ali 

igre z vodnimi baloni. Risanje na majice, 

barvanje figuric iz mavca, izdelovanje zapestnic, 

izdelovanje lutk. Morda izdelovanje 

raket ali pa mešanje sadnih frapejev. 

Vsak dan se je tudi veselo prepevalo. 

Zjutraj, zvečer, pri mašah, pa tudi čez dan 

si slišal kakšno znano melodijo. Najprej ob 

spremljavi kitar, ob koncu tedna pa je veselo 

prepevanje popestrila tudi violina in flavta, 

kar smo tudi posneli. V torek popoldan pa 

smo se vsi oblekli bolj športno in se odpravili 

proti Rotundi. Pot nas je peljala ob 

cesti, po gozdu in med travniki. Med potjo 

pa so otroke čakale posebne naloge, tako 

da so razmigali tudi možgane. Pri Rotundi 

nas je že čakala malica in pijača, nato smo 

si ogledali notranjost cerkvice. Sledile so 

molitve, zahvale in prošnje k Bogu. V sredo 

smo imeli dopoldanski pouk, popoldne pa je 

bilo rezervirano za kopanje v Murski Soboti. 

Zunanja bazena, skakalnica in tobogan so še 

bolj popestrili popoldan. Vriskanje, smeh, 

veselje, potapljanje, plavanje, tekmovanje ... 

vsega je bilo dovolj. 

Večeri so minili v skupnem prostoru, 

kjer smo imeli spoznavni, družabni, filmski 

in zaključni večer. Zadnji večer so otroci s 

pomočjo učiteljev in animatorjev pripravili 

zaključni večer. Zabavna voditelja sta naredila 

večer sproščen in vesel. Predstavili so se vsi 

otroci – vsak s svojo skupino, vsi animatorji 

in učitelji. Vsak je lahko pokazal, kaj zna, in 

videli smo plesalce, pevce in nekaj premetov. 

Teden je hitro minil. Ni se nam zdelo dolgo, 

ko so starši pripeljali otroke in tukaj je bil dan, 

ko so prišli po njih. V cerkvi smo pripravili 

mašo tudi zanje in tako se je naše srečanje 

zaključilo. 

»V Kančevcih se ´mamo lepo,« je večkrat 

pisalo na panoju pred domom duhovnosti. 

Tja so otroci lahko vsak dan pisali svoje misli 

ob različnih grafitih. Upamo, da bo tako še 

naslednja leta… 

Jelka Vivod 

Molitvena naveza 

Moliti 

za dobre družine 

in duhovne poklice 

Kaj je molitvena naveza 

To je naveza tistih, ki čutimo, da so dobre 

družine in duhovni poklici nekaj lepega in 

dobrega. Ker jih cenimo, smo pripravljeni 

zanje dnevno zmoliti Frančiškovo molitev: »O 

vzvišeni in veličastni Bog,… « in eno desetko 

rožnega venca. V molitveni navezi za dobre 

družine in duhovne poklice se je nam, bratom 

kapucinom, pridružilo 269 molivcev. 

Pisma mladim 

… ki so jih pisali člani molitvene naveze 

za dobre družine in nove duhovne poklice v 

Kančevcih na duhovni obnovi. V teh pismih pa 

so nam odkrili tudi del sebe, del svoje izkušnje 

iskanja Boga in kako hoditi za Nijm. 

Bila sem krščansko vzgojena. V mladosti 

sem pela na koru. Ko sem se poročila, nisem 

več hodila k maši. Otroka imata vse zakramente. 

Sin jih je prejel, ko se je cerkveno 

poročil. Zgodaj mi je umrla mama. Prej je 

ona molila za nas, ko pa sem jaz dopolnila 

45 let, sem jaz začela moliti za mojo družino. 

Začela sem redno hoditi k nedeljski maši. 

Kljub temu, da otroci veri niso naklonjeni, 

meni pustijo prosto pot, celo odobravajo 

mojo sedanjo vernost. Sedaj hodim že vsak 

dan k sveti maši. Po smrti mojega moža (2 

leti nazaj) se Bogu zahvaljujem za vse, kar 

mi daje in prosim za otroke in vernike. Sama 

sem skoraj slepa, molitev pa mi prinaša mir, 

zadovoljstvo in varnost. Dragi mladi, rada 

bi vam povedala, da je Bog vedno z vami in 

želim vam, da bi verovali. 

Marica 

Pišem vam, dragi mladi! 

Šele pri 68 letih razumem, kaj pomeni, da 

je Bog z nami. Tudi jaz sem bila mlada. Bila 

sem član velike družine. Ata in mama sta bila 

globoko verna. Kljub veliki družini se nista 

bala, kako bomo preživeli, kaj bomo oblekli. 

Ata je vedno rekel: »Bog bo že nekaj dal, bo 

že kako«. In res je bilo tako, nikoli nismo bili 

lačni. Vedno sta nas vzgajala. Odraščali smo, 

se izšolali, šli po svetu. In vero sem v odraščanju 

pustila na stranskem tiru. Prišla je služba, 

skrb za tri otroke. Otrokom tudi nisem dala 

zakramentov. A v toku velikih življenjskih 

preizkušenj me počasi pelje Gospod k sebi. 

30 31

Obiskala sem Sveto deželo, prišla v stik s 

Svetim pismom. Prav ta povezava je lepa. 

Obisk Svete dežele me je spodbudil, da berem 

Božjo besedo, da se vključim v biblično skupino. 

Zahvaljujem se vam otroci. Prej je moja 

mama molila za vas, sedaj pa jaz molim za vas 

in vse mlade in za vedno več dobrih družin. 

babica Franica 

Dragi mladi! 

Ne bojte se življenja. Poslušajte svojo 

vest, ki je Božji glas v človeški duši. Sledite 

predvsem svoji vesti in ne »nasvetom« in 

»zgledom« nizkih »prijateljev« in medijev. Ne 

verjemite horoskopom. Mislite s svojo glavo. 

Vedno pa molite takole: Bog, daj se mi na neki 

način spoznati. To je pot, ko bo Bog uslišal 

naše prošnje. V današnjem z materialom 

nasičenem okolju je nujno treba plavati proti 

toku. Ne vračajte hudega s hudim. Odpustite 

krivico, ki ste jo morda doživeli s strani soljudi. 

To vas bo osvobodilo in naredilo močne. 

Opustite razne zamere in prepričanje v svoj 

prav. To vas bo naredilo srečne, mirne in 

močne. Ne bojte se iti k spovedi, saj to je pot 

za nov začetek. Izpolnjujte svojo dolžnost. 

Najprej opravite tisto delo, ki zahteva več 

truda in prizadevanja. In vsak dan začnite 

znova, naj vas ne skrbi, kaj bo jutri. Zaupajte 

v Božjo pomoč in varstvo. 

Molivka 

Priporočamo v molitev 

- 1. oktobra se začne novo študijsko leto. 

Tudi letos so med »bruci« tisti, ki so zaslišali 

Gospodov klic v duhovniško službo 

in se bodo s študijem začeli pripravljati na 

to poslanstvo. Priporočimo jih Gospodu z 

našo molitvijo, naša molitev pa naj jim bo 

tudi sporočilo, da na poti za Gospodom 

niso sami. 

- Od 20. do 22. novembra je v domu 

duhovnosti v Kančevcih napovedan duhovni 

seminar za zakonske pare. Dobre 

družine in dobrega zakonskega para ni 

brez usposobljenosti za pogovor. Seminar 

želi pomagati parom, da bi se znali 

pogovarjati, da jim medsebojni pogovor 

ne bi bil naporen ali celo bežali od njega. 

Vse pare, ki se bodo odzvali na seminar, 

spremljajmo z našo molitvijo. Seminar 

tudi priporočite kateremu paru. 

- Istočasno bo v domu duhovnosti v Kančevcih 

potekal tudi seminar za mlade 

redovnike in redovnice (tiste, ki imajo 

začasne zaobljube). Seminar je del njihove 

skupne poti pri odkrivanju svoje poklicanosti 

in usposabljanju za naloge, ki jih 

čakajo kot redovnike in redovnice. 

Uredil br. Jožko Smukavec 

Delavnice molitve in življenja 

Pusti se ljubiti 

Poskušaj si predstavljati Jezusa, kot otroka 

in kasneje mladeniča, kako je odraščal v 

človeških in Božjih izkušnjah. Plul je po Božji 

neizmernosti, doživljal je izkustva vere, kot 

jih do sedaj ni še nihče, odkrival je popolnoma 

neznane razsežnosti neskončne skrivnosti 

Boga. Poleg tega pa je bil Jezus zelo občutljiv 

človek. V evangelijih je na več mestih zapisano: 

“Jezus je bil sočuten.” 

Lahko si tudi mislimo, da je Marija kot 

pobožna izraelska mati v dušo svojega otroka 

vtisnila tisto čudovito podobo Boga, ki so ga 

preroki in psalmisti imenovali Popolni, Večni, 

Neprimerljivi... Lahko tudi sklepamo, da je 

Jezus v svojem otroštvu in mladosti kot pravi 

Izraelec živel tisto obliko češčenja in strahu, 

kot jo je živelo ljudstvo, v katerega naročju se 

je rodil in odraščal. 

Poleg tega pa v evangelijih več kot dvajsetkrat 

beremo, da se je Jezus umaknil pred 

svetom, vedno sam, večinoma ponoči, navadno 

v gore ali na samoten kraj. Iz tega lahko 

sklepamo, da je Jezus že v svoji mladosti imel 

navado, umakniti se v gore in med griče, ki 

obdajajo Nazaret, da bi bil sam z Očetom. 

Brez težav si torej predstavljamo mladega 

Jezusa, kako se pogosto umakne v samoto 

in tišino. 

Od določene starosti dalje, ne vemo točno, 

od kdaj, je mladi Jezus začel dojemati Boga na 

popolnoma drugačen način; na način, ki ga 

noben izraelski prerok ni niti slutil niti živel. 

Mladi Jezus je odločno stopil v zaupni odnos 

z Bogom in imel Boga za najbolj ljubljenega 

in ljubečega očeta na zemlji. Iz dneva v dan, 

iz noči v noč se je vse bolj potapljal v morje 

valov, proti središču neskončnih globin Boga. 

V njegovi duši sta rasla notranje bogastvo in 

ljubezen. Kolikor večje je bilo njegovo notranje 

bogastvo, toliko večja je bila ljubezen; 

kolikor globlja je bila njegova ljubezen, toliko 

globlje je bilo notranje bogastvo 

V času poglabljanja v skrivnost ljubezni 

je v duši mladega Jezusa raslo zaupanje kot 

košato drevo, ki je s svojo senco prekrivalo 

mladostne vzgibe tega nevpadljivega, pa tako 

drugačnega mladeniča. Do svojega Gospoda 

in Boga je bil ena sama prisrčnost, odprtost, 

milina in zaupanje. Mladenič s tako občutljivim 

značajem naredi korak, dva, vedno dlje 

v notranjost, vedno dlje proti ljubeči navzočnosti 

Boga. Po mnogoterih raznovrstnih 

doživetjih postopno pride do prepričanja, da 

Bog pravzaprav ni strah vzbujajoči in Neprimerljivi 

s Sinaja, kot so ga učili v shodnici. 

To je bila najbolj revolucionarna notranja 

sprememba vseh časov. Jezus je v sebi izkusil, 

da Oče ni najprej strah, ampak predvsem 

ljubezen; da ni predvsem pravičnost, ampak 

usmiljenje; da ni niti predvsem Svetost, Ve- 

Kdor se še želi pridružiti Molitveni navezi za dobre družine in duhovne poklice, 

naj na Slovensko kapucinsko provinco, Mekinčeva 3, 1119 Ljubljana sporoči: 

ime in priimek, če želi prejemati Frančiškovega prijatelja in imeti druge stike z nami, 

tudi naslov, telefonsko številko, elektronski naslov. 

33

ličastvo, Visokost, trikrat Sveti, kakor pravi 

prerok Izaija, ampak je nežnost, odpuščanje, 

skrbnost, ljubeznivost… 

Mladi Jezus je dokončno prišel do prepričanja, 

da je prva zapoved za vedno presežena: 

odslej prva zapoved ne bo več to, da bi mi 

ljubili Boga, ampak bomo dovolili, da nas 

Bog ljubi. 

Jezus je čutil, da je močno ljubljen, in zato 

je bil popolnoma osvobojen strahu. Kajti kjer 

je ljubezen, tam ni strahu. Samo tisti, ki so 

ljubljeni, lahko ljubijo. Ljubljeni vedno ljubijo. 

Ljubljeni ne morejo prenehati ljubiti. 

Bog ima torej novo ime. Odslej se ne bo 

več imenoval Jahve ali Adonai, kakor so ga 

klicali Izraelci. Imenoval se bo Oče, kajti Bog 

čuti, dela in premore vse, kar čuti, dela in premore 

najbolj idealen oče na tem svetu: blizu 

nam je, varuje nas, skrbi za nas, razume nas, 

nam odpušča, z nami je ponoči in podnevi; 

spremlja nas, kamorkoli gremo. Odslej je 

novo ime za Boga: Oče; od tega trenutka dalje 

se Bog imenuje Oče, kajti v Svetem pismu se 

ime, njegova vsebina in oseba, ki nosi to ime, 

poistovetijo. 

Od tega trenutka dalje častiti Boga ne bo 

več pomenilo, zakrivati si obraz z rokami in 

globoko se pokloniti pred dvema zlogoma 

besede Jahve. Častiti bo odslej pomenilo, z 

neskončnim in brezpogojnim zaupanjem 

se prepustiti vsemogočnim in neizmerno 

nežnim rokam tistega, ki se od tega trenutka 

dalje za vedno imenuje naš dragi Oče. 

On, ki je Vsemogočni, je tudi najbolj 

Ljubeči. Tisti, ki drži v rokah ves svet, nosi 

moje ime napisano na dlani svoje desnice kot 

znamenje posebne ljubezni do sina edinca. 

Ponoči bdi nad menoj in podnevi me spremlja, 

kamorkoli grem. Ljudje se pritožujejo, 

kako sami so na svetu; in Oče jim odgovarja s 

prerokom: “Ne boj se, jaz sem s teboj.” Ljudje 

se pritožujejo: “Ne vem, če me bo po smrti 

moje matere še kdo ljubil na tem svetu.” Oče 

odgovarja s prerokom: “Jaz te neskončno 

ljubim!” in: “Zame si dragocen.” Bliže mi je 

kakor moja lastna senca in bolje skrbi zame 

kakor najbolj pozorna mati tega sveta. 

Predvsem pa gre za zastonjsko ljubezen: 

dejstvo, da me ljubi, ni odvisno od tega, ali si 

to zaslužim ali ne, ali sem svetnik ali grešnik. 

Ljubi me, ker me ljubi, ker je on preprosto: 

moj Oče in jaz njegov otrok. On je pač takšen: 

predvsem Ljubezen. Ne more se drugače 

obnašati do mene, ljubi me. Ljubi me brez 

vzroka in brez kakršnegakoli namena, ne 

zato, ker sem dober, in ne zato, da bi bil dober. 

Ljubi me, ne da bi imel kakršnokoli korist 

od tega ali kakšen poseben namen. Ljubi me 

popolnoma zastonj; ker je pač takšen: ker je 

predvsem Ljubezen. Nima razloga, da bi me 

ljubil. 

Povzeto po katehezah br. Ignacija 

Larrañage, ki so predstavljene na Delavnicah 

molitve in življenja. 

Več o DMŽ na dmz.rkc.si. 

Pripravila Breda Bider 

Sveti zakonci 

Blažena zakonca 

Martin 

V tem prispevku želim predstaviti tako 

rekoč sveže razglašena blažena zakonca 

Martin. Za blažena sta bila namreč razglašena 

19. oktobra lanskega leta (2008). Francoska 

zakonca Ludvik (Louis Joseph 1823-1894) in 

Celija (Zélie-Marie 1821-1877) Martin sta 

šele drugi zakonski par v zgodovini, ki sta bila 

zaradi svojega zglednega zakonskega življenja 

povzdignjena med blažene. 

Njuna poroka pa se skorajda ne bi zgodila. 

Ludvik je namreč želel postati menih v samostanu 

sv. Bernarda v Švici, Celija pa je želela k 

sestram sv. Vincencija Pavelskega. Ludvikovo 

prošnjo za vstop je opat zavrnil, ker ni znal 

latinsko, Celiji pa je prednica povedala, da 

nima poklica za redovno življenje. 

Celija je Ludvika prvič srečala na mostu v 

Aleçonu. Ob pogledu nanj je v srcu zaslišala 

besede: „To je mož, ki sem ga pripravil zate.“ 

Potem sta se po posredovanju Ludvikove matere 

seznanila in tri mesece kasneje poročila. 

Rodilo se jima je devet otrok, a so jima 

prvi trije umrli še zelo majhni, ena hči pa je 

dočakala samo 5 let. Odraslo pa je pet njunih 

hčera in vse so postale redovnice. Njuna najmlajša 

hči je postala ena najbolj priljubljenih 

svetnic sodobnega časa. Poznamo jo kot sveto 

Terezijo iz Lisieuxa ali Malo Terezijo Deteta 

Jezusa. Papež Janez Pavel II. jo je razglasil za 

cerkveno učiteljico. 

Oba, Celija in Ludvik, sta bila izredno 

delavna. Ona je bila čipkarica, on je bil urar. 

Njene čipke so bile zelo iskane in sčasoma je 

bila Celija tako uspešna, da je Ludvik prodal 

svojo urarsko delavnico in se posvetil urejanju 

njenih poslov. 

Zakonca Martin sta vsak svoj dan začenjala 

s sveto mašo ob 5.30 uri. Potem sta odšla na 

delo. Celija je zaposlovala 15 čipkaric. Bila je 

dobra delodajalka. Vsako nedeljo je obiskala 

katero od delavk in skrbela, da so živele dobro. 

Znana je njena gesta, da je svoji delavki 

dajala mezdo tudi v času, ko ta ni prihajala na 

delo, ker je doma negovala svojega bolnega 

očeta. Ob tako socialnem podjetništvu bi se 

danes lahko navdihovali! 

Njun čut za sočloveka, ki je temeljil v ljubezni 

do Kristusa, se je pokazal že v prvem 

letu zakona, ko sta v svoj dom sprejela fantka, 

ki mu je umrla mati. Prav tako sta v svojem 

domu negovala najprej Ludvikove starše, s 

katerimi sta živela, in kasneje tudi obnemoglega 

Celijinega očeta. 

Martinova sta dar zakoncem vseh starosti 

zaradi zgleda spoštovanja in uglašenosti, s katero 

sta se ljubila vseh 19 let njunega zakona. 

Zaradi narave njunega dela sta bila velikokrat 

ločena, saj je Ludvik potoval in prodajal Celijine 

čipke. Takrat sta si pisala nežna pisma. 

Ludvik je pisma Celiji podpisal tako: »Tvoj 

mož in prijatelj, ki te ljubi za vedno!« 

Iz pisem, ki jih je Celija pošiljala svoji 

sestri in svakinji, je videti, kako sta Celija in 

Ludvik zelo dobro poznala svoje hčere, kako 

sta skrbela za njihovo vzgojo in tudi duhovno 

oblikovanje. Celija, ki je delala v delavnici 

34 35

od deset do dvanajst ur dnevno, je skrbela, 

da je bila s hčerami povezana vsaj preko 

pisem. Iz njenih pisem veje izredna ljubezen 

in predanost. Morda je zato sv. Terezija o 

svojih starših zapisala: »Dobri Bog mi je dal 

očeta in mater, ki sta bila bolj vredna nebes 

kot zemlje.« 

Brat kapucin 

Brat Ciril Zupančič 

Na pepelnično 

sredo, 21. februarja 

1996, je brat 

Ciril Zupančič še 

zadnjič zgodaj zjutraj 

stopil k vsakodnevni 

osebni 

in skupni jutranji 

molitvi v kor, 

poslušal Besedo z 

ambona, dela njegovih 

rok, pristopil k pepeljenju, na oltarju, 

ki ga je sam izdelal, so bratje duhovniki darovali 

kruh in vino - sad njegove ljubečega 

sodelovanja z sestrama Zemljo in Vodo ter 

bratom Soncem, ter prejel Kruh življenja. A 

sestra Smrt ni bila več daleč. Že popoldne je 

v bolnišnici ob 16 17h potrkala in brata Cirila 

pospremila do Stvarnika. 

vinarstvo, vinogradništvo… Starejšim bratom 

se še sedaj cedijo sline po njegovih suhih 

mesninah, odličnem vinu, zelenjavi. Pa tudi 

njegovi dobri volji. Svoje mojstrovine je redno 

začinil tudi z njemu lastno hudomušnostjo, 

obilo zdravega humorja. Omenjena oltar in 

ambon sta le dve izmed mnogih sledi, ki še 

vedno, kljub debelemu desetletju po smrti, 

pričajo o njem. 

A njegova življenjska pot je bila polna 

raznih preizkušenj. Noviciat in prve redovniške 

zaobljube je naredil v Varaždinu, na 

Hrvaškem (takrat je bila to namreč še skupna 

provinca), vojno je dočakal v Mariboru, kjer 

so ga mobilizirali v nemško vojsko, vendar je 

že na poti tja prestopil na drugi vlak in odšel 

domov. Potem je bil najprej v Čanjah, kjer so 

ga 1944 mobilizirali partizani, kjer je vešče 

tešil njihovo lakoto. Po koncu vojne pa spet 

v bratstvo, najprej na Ptuj, kjer se je z večnimi 

zaobljubami Gospodu nepreklicno in ves izročil, 

nato so ga potrebovali v Zagrebu, kjer je 

bil mežnar, vrtnar in pomagal pri oskrbi hiše, 

bratom je šival habite, popravljal čevlje… 

Leta 1960 pa je prišel na Vipavsko, prostoren 

vrt ob kriškem samostanu je s pridnostjo in 

delavnostjo in pomočjo bratov spremenil v 

predpodobo raja. Z veliko ljubeznijo je pripravljal 

hrano za brate, sadove kriškega vrta 

(vino, zelenjavo, sadike, semena…) pa so 

okušali tudi v drugih samostanih in po lepem 

delu doline. Še sedaj se mnogi domačini radi 

in z velikim spoštovanjem spominjajo brata 

Cirila. 

Po devetnajstih letih zakona, ko je bila 

njuna najmlajša hči Terezija stara samo 4 leta, 

je Celija umrla zaradi raka na dojkah. Ludvik 

je živel še 17 let. 

Zakonca Martin sta z vso zavzetostjo 

živela zemeljsko življenje. Trudila sta se 

vsakodnevno izpolnjevati svoje dolžnosti in 

storiti najboljše, kar je bilo v njuni moči. Bila 

sta premožna, a sta znala materialne dobrine 

obrniti tako, da so služile v blagor mnogim. 

Njuno plodovito zemeljsko življenje je imelo 

svoj izvor v tem, da sta imela pogled vedno 

usmerjen v večnost. Odveč bi bilo naštevati, 

kje vse sta nam lahko v vzpodbudo in priprošnjo. 

Alenka Fras 

V vasi Čanje, župnija Sevnica, se je 1. 

decembra 1919, Uršuli in Antonu rodil 

sin Anton. Po zgledu svojega strica brata 

kapucina, Mavricija Teraša, se je tudi sam 

odločil, da bo hodil za Kristusom po vzoru 

sv. Frančiška Asiškega. S popotnico, v kateri 

je bilo obilo dobre volje, pridnosti, delavnosti 

in zavzetosti, oplemeniteno s čevljarsko 

veščino in neizmerno ljubeznijo do narave, je 

kot 19 leten mladenič vstopil k kapucinom v 

Celju. V samostanu se je izučil še za mizarja 

in krojača, tisti, ki so ga poznali, pa pripovedujejo, 

da je bil odličen »mojster za vse«. Če 

je br. Andrej Božič imel cel kup doktoratov, 

je imel br. Ciril cel kup spretnosti. Poleg 

naštetih je obvladal še mesarstvo, kuhanje, 

»Daritev bodi 

ti življenje celo!« 

je napisal Simon 

Gregorčič. Frančiškov 

manjši brat 

kapucin Ciril je 

to geslo v celoti 

izpolnil, še na reševalnih 

nosilih 

blagoslovil brate 

pri kosilu in jih 

pozdravil. Sedaj 

počiva in na kriškem 

pokopališču 

čaka vstajenja. 

br. Gregor Rehar 

36 37

Iz kapucinskega sveta 

Brazilija 

Pomemben dogodek na poti spreobrnitve 

sv. Frančiška Asiškega je bilo njegovo srečanje 

z gobavcem. V tem je videl povezanost z najbolj 

obrobnimi svojega časa. V iskanju, kako 

bi ta frančiškovski poklic uresničili danes, so 

bratje kapucini v mestu Rio Grande leta 1996 

sklenili, da bodo delovali med obolelimi za 

boleznijo AIDS. Po temeljiti pripravi so z 

delom začeli leta 1999. Skupnost petih bratov 

iz Fonte Colomba je z različnimi dejavnostmi 

prevzela oskrbo (vodstvo) v centru: opismenjevanje, 

civilizacija, oblikovanje in pomoč 

pri premagovanju predsodkov... Tečaji so 

brezplačni ali deloma vzdrževani z darovi. 

V centru je 50 strokovno usposobljenih 

prostovoljcev, ki se tedensko menjajo. Center 

pa nudi pomoč tudi s hrano, obleko in nekaj 

denarja. Bratje v ta program vključujejo tudi 

kapucinske brate ponovince, da se soočijo z 

realno bitko življenja. 

odgovor na stisko obolelih za ta boleznijo. 

Bratje pa se zavedajo, da je sama okužba že 

znamenje smrti, zato so začeli s preventivo z 

večjim osveščanjem o tej bolezni. 

Skupina za osveščanje, ki jo pripravijo bratje, 

gre na bolj rizična mesta in tam obhajajo liturigijo, 

imajo predavanja s pričevanji, priredijo 

kakšno predstavo (glasbeno, gledališče, 

ples), prikažejo kakšen film in podarjajo videokasete 

s filmi, ki s tem osveščajo ljudi k 

bolj odgovornemu življenju. 

Mehika 

Kapucinski misijon v Chalcatongu v Mehiki 

je letos aprila obhajal 25-letnico pastoralnega 

dela z več kot štirideset domorodnih 

skupnosti. Misijon je sad misijonarskih sanj 

skupine nemških kapucinov, ki so imeli željo, 

da bi se v prvi vrsti posvetili revnim. Misijon 

obsega eno župnijo v Chalcatongu, ki šteje 

7828 prebivalcev, celotno župnijsko ozemlje 

pa šteje še drugih 43 skupnosti s približno 

70.000 prebivalci. Misijonarji zgledno sodelujejo 

s krajevno Cerkvijo. 

San Giovanni Rotondo 

Sveti oče Benedikt XVI. je v nedeljo, 21. 

junija, šel na pastoralni obisk v San Giovanni 

Rotondo. V svetišču so ga sprejeli: generalni 

minister br. Mauro Jöhri, generalni definitorji, 

provincialni minister br. Aldo Broccato 

in samostanska bratska skupnost. Papež se 

je nato kratko zadržal v prvem nadstropju v 

sobi št. 1, kjer je umrl p. Pij. 

Zatem je v kripti svetišča počastil svetnikove 

posmrtne ostanke. Na koncu je daroval 

sveto mašo skupaj z več kot 30.000 verniki. 

Ko se je v homiliji obrnil k bratom, jim je 

med drugim rekel: »…Vi ste dediči p. Pija in 

dediščina, ki vam jo je zapustil, je svetost… 

Le-ta je bila prva in glavna njegova skrb - duhovniška 

in očetovska: da bi se ljudje vrnili 

k Bogu, da bi mogli izkusiti njegovo usmiljenje 

in notranje prenovljeni odkriti lepoto 

in veselje biti kristjani, živeti v povezanosti 

z Jezusom, se oklepati njegove Cerkve in 

udejanjati evangelij. P. Pij privablja na pot 

svetosti s svojim lastnim pričevanjem, ko z 

zgledom kaže na dve enoti, ki vodita k njej. 

To sta molitev in ljubezen.« 

Popoldne je Benedikt XVI. obiskal »hišo lajšanja 

trpljenja«, kjer se je srečal z bolniki in 

zdravstvenim osebjem bolnišnice. V cerkvi pa 

se je potem srečal še z duhovniki, redovniki, 

redovnicami in mladimi. Generalni minister 

ga je nagovoril: »Sveti Oče, pomagajte nam. 

Pomagajte nam bratom kapucinom, da se 

približamo sv. Piju, njegovi osebnosti, njegovi 

duhovnosti in njegovi karizmi. Pomagajte 

nam, da se približamo temu daru, ki ga je Bog 

poklonil Cerkvi, kapucinskemu redu in vsemu 

človeštvu, s takim strahospoštovanjem, s 

kakršnim se je mogoče približati se Božjemu. 

Sveti Oče, danes ste nam poklonili velik dar 

s tem, da ste bili tu. Ob vaši navzočnosti se 

čutimo opogumljeni, da vedno bolj zvesto 

nadaljujemo svojo hojo posvečenih v posnemanju 

Kristusa, kakor nam jo je pokazal sv. 

Frančišek.« 

br. Jožko Smukavec 

Paranagua - Brazilija 

Za vse obolele z boleznijo AIDS so bratje 

kapucini sprejeli pastoralo prav tako v Paranagui. 

Vidijo, da je ta način pastorale močno 

potreben in je nekakšno znamenje časa in 

38 39

Knjiga 

Ob ve sti la 

Vse dogajanje najdete tudi na: http://kapucini.rkc.si 

Naš brat Frančišek 

Njegova izkušnja Boga 

Ignacio Larrañaga 

Vsemu navkljub se je vračal miren. 

Imel je kar nekaj razlogov, da bi se počutil 

pobitega. Toda ne glede na vsa predvidevanja 

je njegovo obličje preplavljala nenavadna vedrina 

in v njegovih očeh je presevalo »nekaj«, 

kar je bilo podobno miru uresničenega sna ali 

trenutku, ko vstaja zarja novega dne. 

Ponoči so se pretresla vsa osišča in njegove 

sanje so našle novo težišče. Vse se je 

spremenilo, kakor da bi svet ponoči nenadoma 

obrnil za sto osemdeset stopinj. Med 

jutranjimi meglicami, ki so zastirale dolino, 

po kateri prideš iz Spoleta v Perugio, je sin 

Petra Bernardoneja v miru jezdil proti domu. 

Čutil se je pripravljenega na vse in zato je bil 

svoboden in srečen. 

To noč so poimenovali »spoletska noč« 

(noč v Spoletu). In vendar, v nasprotju s 

tem, kar bi se moglo zdeti ali kar so trdili, 

se frančiškovska zgodba ni začela tisto noč, 

še več, tam se je končala dolga pot ovir, na 

kateri najdemo vztrajne zahteve milosti in 

upiranje mladega sanjača. To noč se je naš 

bojevnik predal. 

Tako se začenja še čisto sveže v slovenščino 

prevedena knjiga brata Ignacia o svetem 

Frančišku. Avtor, kapucinski brat Ignacio 

Larrañaga, se je rodil 1928 v Španiji. Po 

duhovniškem posvečenju je najprej deloval 

v Španiji, potem pa odšel v Čile. Leta 1936 

je ustanovil Središče za pastoralo frančiškovstva 

v Latinski Ameriki. Postal je zelo 

dejaven voditelj frančiškovske prenove in 

sprave v deželah srednje Amerike. Leta 1974 

je začel v Braziliji sedemdnevno poglobljeno 

evangelizacijo, ki jo je poimenoval »Izkušnja 

Boga«. Iz tega se je rodilo gibanje Delavnice 

molitve in življenja, ki je razširjeno po vsem 

svetu (v Sloveniji so Delavnice – DMŽ - od 

leta 1994). 

Larrañaga je tudi zelo cenjen duhovni 

pisatelj. Napisal je 16 knjig, ki pričajo o 

tem, da je dober poznavalec Svetega pisma, 

teologije, sodobne psihologije, poleg vsega 

pa da ima tudi talent za pisanje. V pričujoči 

knjigi lahko spremljamo njegovo doživljanje 

zgodbe svetega Frančiška, kjer suh življenjepis 

barvajo spremljajo opisi takratnega 

časa in avtorjeva razmišljanja o posameznih 

etapah in dogodkih iz svetnikovega življenja. 

Knjigo je izdala Slovenska kapucinska 

provinca v Ljubljani 2009. 

Kančevci 

28. – 28. september 2009: Osebno vodene 

duhovne vaje. Vodi: dr. Marija Sraka in p. Jože 

Roblek 

25. – 27. september 2009: S pesmijo in 

plesom slavimo Gospoda. Vodi: Ruth Müller- 

Wick 

1. – 4. oktober 2009: Svetopisemske duhovne 

vaje. Vodi dr. Maksimilijan Matjaž 

9. – 11. oktober 2009: Seminar za ozdravitev 

in osvoboditve. Vodi p. Zvijezdan Linić 

17. – 24. oktober 2009: Teden zdravilnega 

posta. Vodita: Ruth Müller-Wick in br. Miha 

Sekolovnik 

24. – 31. oktober 2009: Teden zdravilnega 

posta. Vodita: Ruth Müller-Wick in br. Miha 

Sekolovnik 

6. – 8. november 2009: Kapitelj Frančiškovega 

svetnega reda. 

13. – 15. november 2009: Pevski konec tedna. 

Vodi: br. Stane Bešter s sodelavci 

20. – 22. november 2009: Duhovni seminar 

za zakonske pare. Vodi: br. Vinko Škafar s 

sodelavci 

20. – 22. november 2009: Seminar za mlade 

redovnike in redovnice. Vodi: KORUS 

27. – 29. november 2009: 

Duhovne vaje s cerkvenimi 

očeti. Vodi: br. Miran Špelič 

Prijave in informacije: Dom 

duhovnosti, Kančevci 38, 9206 

Križevci v Prekmurju, tel.: (02) 

554-11-38, (02) 554-10-78, 

(041) 705-042, E-pošta: dom. 

duhovnosti.benedikt@rkc.si 

Podaj MI Roko 

PMR - kratica za festival Podaj 

MI Roko. Natančneje je to 

molitev za mir. Konec oktobra 

na različnih koncih Slovenije 

molimo v spomin, ko je 27. 

oktobra 1986 papež Janez 

Pavel II. v Assisiju zbral predstavnike različnih 

verstev in so skupaj molili za mir. 

Danes mi molimo na različne načine. 

Prepevamo, plešemo, v molitvi hodimo po 

mestnih ulicah, klečimo pred Najvišjim...in smo 

skupaj s Frančiškom združeni v isti prošnji. 

Prošnji za mir. Najprej za mir v vsakem posebej, 

da lahko kasneje ta mir ponesemo v svet. Da 

skozi nas pre SEVA MIR in Njegova Ljubezen. 

Tudi letos se bomo zbrali in sicer: 

20. oktobra v Mariboru 

21. oktobra v Ljubljani 

24. oktobra v Celju 

in 25. oktobra v Vipavskem Križu 

Vse dogajanje najdete tudi na: 

http://kapucini.rkc.si 

40 41

Ali veš ... 

Ujeto v objektiv 

Ste vedeli, da … 

• da ima med živalmi ris najostrejši sluh – pri 

tem mu pomagajo ščetine na ušesih, ki jih 

uporablja kot antene. 

• da je prvo milijonsko mesto bilo Rim leta 

133 pred Kristusom. London je imel milijon 

prebivalcev šele 1810, New York pa 1875. 

Danes je na svetu okrog 300 mest z več kot 

milijon prebivalcev. 

• da vsak dan na svetu proizvedemo 4 kg 

plastike na človeka. 

• da moški med spanjem bolj pogosto 

padajo s postelje kot ženske. 

• da se strah pred številko osem imenuje 

oktofobija. 

• da morajo kiti svoje mladiče učiti plavanja. 

• da je v času kraljice Elizabete I. obstajal 

poklic odpiralec steklenic s sporočilom. 

Nekaj veselega 

sem 

izvedela… 

Umiram od lakote! 

Kaj lahko tudi jaz poletim 

Kdo pri nas nosi hlače 

in kdo bo copata 

• da največ časa pred televizorjem preživijo 

Japonci – povprečno 9 ur dnevno. 

• da je sirijsko mesto Damask najstarejše 

mesto, ki je bilo neprekinjeno naseljeno. 

• da vsakih 40 minut odmre okrog 40 

milijonov kožnih celic na našem telesu. 

• da je najmlajši poznani ropar banke imel le 

devet let. 

• da dnevno na zemlji najdejo 5 kilogramov 

diamantov. 

• da osel v nasprotju s splošnim mnenjem 

spada med pametnejše kopitarje. Tako na 

primer s pomočjo dlak na bradi preveri, če 

je v žici električni tok. 

Mojzes, nehaj se 

zafrkavati! 

Je kdo danes 

kaj popil, 

da smo 

nagnjeni 

Saj se še ne brije… 

Pazite, da me ne razjezite 

Kondicije imam pa zelo veliko 

Kdo je postal gasilec 

42 43

Zbranost 

Naj se zberem, Bog, 

iz te raztresenosti; 

v tvoji ljubezni naj bom zbran. 

Pridi in me poišči, Bog, 

v moji osamljenosti; 

v tvoji ljubezni naj bom navzoč. 

Poveži me, Bog, 

z mojimi brati in sestrami; 

v tvoji ljubezni naj bom povezan. 

Združi me, Bog, 

s tvojo Cerkvijo; 

združi me s svojo ljubeznijo. 

Anton Rotzetter

PDF formatu (3.2 Mb) - Kapucini

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?