Osnutek predloga Nacionalnega programa za kulturo 2012-2015

1 SLOVENSKI JEZIK
1 Opredelitev javnega interesa
Slovenski jezik se v NPK obravnava kot bistvena sestavina v tem programu opredeljene
kulture in z njim usmerjane kulturne politike. Vzporedno z NPK se v Republiki Sloveniji
sprejema in izvaja še bolj temeljni dokument za slovenski jezik, to je Resolucija o
nacionalnem programu za jezikovno politiko. Ta opredeljuje odnos državnih oblasti do vseh
vprašanj statusa slovenščine in drugih jezikov v RS ter razvoja jezikovne infrastrukture na
vseh področjih družbenega življenja v Sloveniji in širšem slovenskem kulturnem prostoru.
Slovenski jezik kot domicilni jezik Republike Slovenije se vpenja v medjezikovna razmerja
na dveh ravneh. Prva skrb gre statusu in rabi slovenščine navzven, torej v razmerju do tujih
jezikov. Ta vprašanja so tesno povezana tudi z jezikovnopravnim okvirom na ravni Evropske
unije oziroma z njenim deklarativnim prizadevanjem po uravnoteženi jezikovni politiki
večjezičnosti. Uradna vloga nacionalnih jezikov, vključno s slovenščino, se je v EU močno
uveljavila, državljani imajo na nadnacionalni ravni pravico do postopkov v svojih jezikih. Po
drugi strani pa se v praksi na mnogih področjih zaradi vpliva globalizacije, zlasti v znanosti in
visokem šolstvu, gospodarstvu in mednarodni trgovini ter popularni kulturi, že vzpostavlja
dejanska neenakopravnost jezikov tudi znotraj EU. Vzrok: resnična moč za vzdrževanje
raznolikosti in jezikovnokulturnega bogastva Evrope je namreč izročena gospodarskopolitičnim
(v večji meri anglofonim) centrom moči, ki vrednote večkulturnosti podrejajo
zahtevam trga. Pritiski kapitala vodijo procese jezikovne homogenizacije v prid »velikim
jezikom« na škodo »malih«. Slovenščina je na tem zemljevidu jezikovne moči mali jezik, ki
mu je treba zagotoviti vse infrastrukturne pogoje za razvoj na vseh področjih javne
komunikacije.
Po drugi strani pa ob slovenščini v RS živijo tudi drugi, manjšinski jeziki: uradni italijanščina
in madžarščina na področjih, kjer živita italijanska in madžarska manjšina, ter drugi
manjšinski jeziki, ki uradno niso priznani. Uradna politika večjezičnosti EU predpostavlja
zaščito vseh jezikovnih skupin ter promocijo in razvoj njihovih jezikov.
Slovenski jezik ima skozi optiko kulture večplastno vlogo. V ožjem smislu je osrednji medij
literarne, gledališke, avdiovizualne (zlasti film) in deloma glasbene ter druge ustvarjalnosti,
hkrati pa je dejansko prevladujoči komunikacijski medij pri posredovanju kulturnih dobrin
zainteresirani publiki na vseh področjih kulturnih dejavnosti. Ob tem je treba poudariti, da
vloga slovenščine v literarnih, gledaliških, filmskih in glasbenih delih ni le prenosniška,
temveč bistvena, saj aktivno soustvarja pomen kulturnega/umetniškega produkta. V jeziku so
namreč uskladiščeni kulturni vzorci dojemanja sveta, strukturirana je izkušnja govorcev
skupnega kulturnega prostora. Umetniška ustvarjalnost, ki za izražanje uporablja jezikovno
materijo, pa izkorišča napetost med fosiliziranimi jezikovnimi sredstvi in umetniškim
prizadevanjem po premikanju meja. Vsak jezik je iz te perspektive dragocenost in
nepogrešljivi element evropskega in svetovnega v današnjem času tako ranljivega
jezikovnega ekosistema. V javnem interesu RS na področju kulture je torej odpirati in
podpirati možnosti za umetniško in širšo kulturno ustvarjalnost oziroma dejavnost v
slovenščini kot državnem jeziku, ob tem pa posvečati dolžno skrb tudi manjšinskim tako
uradnim kot neuradnim jezikom, s posebnim ozirom na jezikovne pravice govorcev s
posebnimi potrebami.
10