Osnutek predloga Nacionalnega programa za kulturo 2012-2015

5 INTERMEDIJSKA UMETNOST
1 Opredelitev javnega interesa
Intermedijska umetnost je splošen izraz, ki se nanaša na sodobne umetnostne rabe novih
medijskih izraznih sredstev in tehnologij. Kategorija vključuje tematsko, izrazno in
prezentacijsko izrazito širok spekter umetnostne produkcije, ki si vedno bolj prepričljivo
pridobiva status specifičnega, a kljub temu široko odprtega polja sodobne umetnosti.
Načelo spajanja se na področju sodobnih umetniških praks, ki prečijo različna umetnostna
področja ter v svojih hibridnih pojavnih oblikah segajo celo na področje znanosti,
humanistike, družboslovja ipd., izkazuje kot izrazito intermedijsko. Do nedavnega pogosto
citirana umetniška interaktivnost ni več merilo za ugotavljanje inovativnih oblik
intermedijskosti, ostaja pa kot ena od metod, ki jih umetniki lahko uporabljajo, ko se
umetniško delo kot kreativen proces realizira z aktivnim vključevanjem publike – bodisi v
realnem bodisi virtualnem prostoru. Danes opazno izstopajo projekti, ki so na presečišču
splošnih političnih procesov na eni strani in dogajanj na področju medijske tehnologije na
drugi strani (videonadzor, biotehnologija, nanotehnologija, virtualna resničnost, avtorske
pravice, mobilizacija splošne angažiranosti ipd.). Poleg posameznih projektov in programov,
ki jih v obliki sofinanciranja podpira MK, sodi v ta sklop tudi mreža multimedijskih centrov
(MMC) M3C.
V javni interes na intermedijskem področju sodijo izboljšanje pogojev za ustvarjanje, skrb za
intermedijsko dediščino, mednarodno sodelovanje ter promocijo doma in v tujini, kreiranje
medijskih odzivov, strokovno usmerjeno kritiško pisanje in nekateri drugi nujni podporni
programi. Delovne štipendije so namenjene občasni razbremenitvi ustvarjalcev, ki so vpeti v
dnevno produkcijo in iskanje sredstev za njihovo realizacijo ter izkazujejo ustrezno prepričljiv
delovni načrt in osebno motivacijo za študij in neobremenjeno vlaganje v lastne kreativne
potenciale.
Intermedijska umetnost je prepogosto vpeta v urbano okolje, zato je v javnem interesu – poleg
doseganja vrhunske kakovosti – tudi spodbujanje krajevno decentraliziranega ustvarjanja v
izvenmestnih okoljih v celotnem slovenskem kulturnem prostoru kakor tudi mreženje, ki iz te
funkcionalne disperzije izhaja. Podpora gre čim večji dostopnosti, vključevanju
samozaposlenih v večje produkcijske enote, kreativnemu združevanju produkcijskih
zmogljivosti in racionalni uporabi opreme.
Intermedijski umetnosti tako niso tuji eksperimentalni projekti znotraj najbolj sofisticiranih
tehnologij – še najmanj, kadar gre za očitno digitalno zasnovo. Vloga mreže MMC ne
izgublja pomena – nasprotno, od nje pričakujemo vedno več: postala naj bi mreža
raziskovalnih inkubatorjev in presečišče skupnih izobraževalnih akcij, iz katere bi se lahko
porajali novi zanimivi projekti.
32