Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
PLANINSKI<br />
VESTNIK<br />
ponjo, da ne bi zapravili preveč časa, saj našemu grebenu<br />
ni videti konca. Z desne se zdi, da je prišla gor<br />
steza, morda od lovske koče v Matkovem kotu. Srečno<br />
prebrodimo z listjem nasute strmine. Stezo smo izgubili<br />
ali pa je sploh ni. Ko dosežemo grapo, se mi zdi, da je<br />
Zabrložnica, saj se čuje šumenje potoka. Če bi hoteli<br />
čez, bi morali poizkusiti precej višje, da bi prišli na planino<br />
pri lovski koči. Glede na našo majhno gornico se<br />
je bilo pametneje spustiti po prehodnem gozdu navzdol<br />
nad strugo in k vodi že skoraj pod oknom na običajni<br />
poti na Zabrložnico. Napetost pohoda po neznanem<br />
svetu smo si ohladili s studenčnico, si odpočili - potem<br />
pa poskočno navzdol. Pri domu planincev si z Jerico<br />
bistriva vtise s kavo, Sara pa s sokom. Nismo še ohladili<br />
podplatov, pa že gledamo, kaj nas čaka za prihodnji<br />
izlet. Krofička seveda, saj se nam kar nasmiha in nas<br />
vabi. Hčerki se je vsidrala med prednostne cilje. Zvesto<br />
je čakala še tri leta.<br />
POSLEDNJA IZPOLNITEV<br />
Odpravila sva se enako kot že na več kot mnoge izlete<br />
v dvoje: uhojena, opremljena, s traso smeri pohoda v<br />
spominu, pripravljena na lazenje po brezpotju, na šest<br />
ur hoje ali več, če bo potrebno. V koči na Klemenčih jamah<br />
sva spila čaj in se vpisala v knjigo. Hladno, rosno<br />
jutro nama je bistrilo misli in spešilo hojo. A cvetoče<br />
poljane so naju kot vedno zadrževale, ponujajoč v<br />
občudovanje, razpoznavanje in fotografiranje razkošje<br />
rož. Oranžne glavice kranjske lilije - rože nad rožami,<br />
nič pretirano imenovane zlato jabolko; sveže beli koški<br />
kamniške nebine z rumenim cekinom v sredi; grmiči<br />
rdeče cvetočega slečja; iz goste travne ruše spogledujoče<br />
se rožnate murke; zvezdice štirirobe lepnice,<br />
odcvetajoče z luščki ovešene šparnice, v kosmatine<br />
cvetnih čaš skrite škržolice, sončeca, zlatice, prstniki,<br />
nebesno modri kimasti zvonci zvončic, strumne preobjede,<br />
vase zagledane čemerike; z vonjem so nama<br />
prišli naproti dehteči klinčki; samozavestni lepen še<br />
čaka v popkih, da bo naznanil bližajočo se jesen; in še<br />
in še nasutega cvetja, dišečih trav in zeli ter težkih<br />
vonjav po smoli ruševja. Enkrat si bova privoščila dan<br />
brez napornega cilja in urnika, samo za rože: od stebla<br />
in bilke do lista in cveta jih bova užila.<br />
Šele na Škrbini (1800 m) sva v soncu, pri sebi hvaležna<br />
za dosedanjo senčno pot. Čez senco Robanovega<br />
kota se kažejo resna obličja sten od Moličke peči do<br />
Križevnika. Z razglednega roba se vračava nazaj na<br />
stezo, kjer je enostaven pristop k razu nad škrbino. Z<br />
nelagodnim občutkom se ji bližava: bova zmogla pogum<br />
in moč prelesti izpostavljeni raz in žleb Skrbi so<br />
bile odveč: pot je zavarovana z jeklenico. Na širnih tratah<br />
Zadnjega travnika sva sproščena in spet vsa vesela<br />
cvetja, razraslega v pisane blazine, kot se za visokogorske<br />
trate spodobi. Zanese naju previsoko pod jarek,<br />
ki pada izpod ozke škrbine v grebenu. Jerica poizkuša<br />
prehod, a se vrne, ker se ji zdi, da na drugi strani ni<br />
prehodno. Spustiva se po skrotju do ruševja, kjer<br />
najdeva sledi stopov skozi labirint žilavih vej, ozke goličave<br />
in skalna rebra, primerna za vzpenjanje.<br />
Na vrhu sva, zadovoljna, vesela. Segla sva si v roki. Še<br />
392 nikoli doslej nisva tega storila. Ne vem zakaj se je to<br />
Veliki vrh s Križevnika<br />
zgodilo prvič prav na tem vrhu in nikjer poprej. Neka<br />
nepopisna vzhičenost je bila v naju, dasi sva podobnih<br />
in mnogo težje pristopnih vrhov doživela že gotovo več<br />
kot sto. Le kaj je to v nas, kar se nenadoma prebudi,<br />
nas preplavi z nedoumnim čustvom, z željo po bližini<br />
nekoga, s potrebo po izpovedi Ali znamo prisluhniti<br />
takim klicem Vse preredka je navada, da si gorniki na<br />
cilju podajamo roke in s tem potrdimo medsebojni stik<br />
ob doživetju skupnega zanosa.<br />
STRAHOTNO DOGAJANJE V ZAVESTI NEMOČI<br />
Preden sva posedla k okrepčilu, sva se vrtila okoli za<br />
razgled, ker so se poprejšnje megle raztrgale in dvigale<br />
zavese pred veličastnimi prizori Savinjskih Alp. Jerico<br />
»zmoti« živahni skalnati in rušnati greben čez-Ute k<br />
Movzniku pa naprej na Strelovec. To pa kdaj drugič z<br />
nasprotne smeri, ji omejim sanjarjenje. Fotografirava<br />
sem in tja, posebej Ojstrico, ki se pne v navpičnicah od<br />
Škrbine pod nebo; slika bo za prijatelja z Velebita,<br />
Toma, Zadrčana, ki je nekoč zlezel na to lepo goro po<br />
pravkar zavarovani Kopinškovi poti, na kar je sila ponosen.<br />
Dan je miren, prav spokojen; sili k zbranosti. Čeprav<br />
sva vstala zgodaj, sva sveža, kot bi bila prepojena z<br />
zelenilom dolin v vznožju gorskih hrbtov in odprta v neskončni<br />
prostor neba nad gorami. Rada bi čim več tega<br />
blagoslovljenega trenutka odnesla s seboj v vsakdan.<br />
Kdo nas bo razumel, če bomo, gorniki, pripovedovali,<br />
da zaradi takih trenutkov hodimo ure in ure visoko na<br />
goro!<br />
Preden začneva sestopati po markiranih sledeh na severno<br />
stran, se opozoriva na previdnost na krušljivi nezavarovani<br />
poti. Hčerka, vajena strmin, gre z zanesljivim<br />
korakom naprej. Od časa do časa počaka in
Change language