September - Planinski Vestnik

PLANINSKI
VESTNI K
stopiti, če hočem ujeti avtobus za Ljubljano. Nedelja je,
pa vozi bolj poredko, sem rekel, še sanjalo pa se mi ni,
kdaj kateri odpelje. Kaj sem pa hotel!«, je še dodal, kot
bi se opravičeval svojemu prizadetemu ponosu.
»Kaj češ!« sem ga razumel. »Saj veš, takšna pač je!«
»Ma, ja!«
Srknila sva še tisto pivo, ki je že postano ležalo v skoraj
praznih vrčkih, in se spravila domov.
* * *
Bil je že september, ko smo se končno spet v polni
zasedbi zbrali pri Kapeljnu. Dnevi so se skrajšali in večer
je bil hladen kot pivo. Pa nič zato, družba je bila vesela,
spomine smo obujali kar povprek in tudi Tone je že prebolel
zadevo z Melito. Dobre volje smo bili, še bolj pa, ko
je prišel k omizju še Taubi, kot smo prijatelja po planinsko
klicali. V bistvu je bil on tista vez, prek katere smo
spoznali Melito. Bil je njen sodelavec in čisto po
naključju smo torej lahko izvedeli, da ima tista Tonetova
zgodbica še kratko nadaljevanje. Kar utihnili smo, le
Tone je v zadregi malo zardel in se spomnil, kako mu je
nazadnje rekla: »Tonči, super je bilo, a ne! Jaz bi še
malo ostala tu gori, saj ne boš zameril, kaj« Rekel pa ji
je lahko le tisti »vešdane«.
»Fantje, to morate slišat'!' je začel Taubi, ko si je obrisal
peno prvega požirka z brčic. »V torek po tistem vikendu
je prišla Melita vsa besna v službo. Saj ni mogla biti tiho.
Vsaj tisti kolegici, ki ji je telefonirala s Kriške, se je morala
zaupati. Kaj vem, kako je pricurljalo ven, verjetno je tista
povedala še svoji najboljši prijateljici in tako naprej.
Saj veste, kakšne so babe - v glavnem, med malico se
je režala že vsa menza.«
»Daj, nadaljuj,« smo ga priganjali, ko si je spet privoščil
požirek, pa še cigareto si je kanil prižigati, samo da bi
malo zavlekel.
»Saj bom, no! V glavnem, ko jo je Tone stisnil v dolino,
se je Melita predala lenarjenju in je čakala na večer, ko
se bodo množice pred tem umaknile domov in bo imel
njen mačo končno prosto. Vmes ji je le nekajkrat pomežiknil
in spotoma na hitro rekel kakšno besedo in
takoj odhitel naprej. Njej se kajpak ni nikamor mudilo,
čakala je, povedal pa ji je, da bo stregel do sedmih. No,
ja, pa do sedmih, si je mislila. In res, ob sedmih je stal
pred njo, nasmejan in dobre volje, ker ima konec
»šihta«.
Taubi je spet segel po pivu in odpil dva, tri požirke.
»Daj, povej že, v čem je kavelj!« smo silili.
»V tem, da je ljubi Meliti, ki je bila vroča kot peklenska
kljuka, dejal ne samo to, da ima konec službe, temveč je
prav tako kot nekaj ur prej Tone pogledal na uro in rekel,
da mora pohiteti, da bo še pred temo v dolini. Zjutraj da
ima ob šestih službo. Onemeli Meliti je le še rekel: »Uživaj!«
in jo nemudoma stisnil dol. Kolikor jo poznam, ga je
to tudi rešilo, saj če je bil še tak, kot pravite, ne verjamem,
da bi preživel!«
Tako je Taubi končal Tonetovo zgodbo. Malo smo se
režali, kaj bi se ne. Za vsako rit šiba raste - zrno
privoščljivosti je vzklilo pri vseh. Ampak brez zlobe.
Tudi take zgodbice dajo zabelo poletnim spominom;
skale res niso čisto vse. Pa tudi Melita si bo opomogla in
spet peljala katerega od mladih mačkov v hribe. Je pa
res, da so le hribi edini resnično zanesljivo zvesti in so
396 vedno tam, kjer jih pričakujemo.
DRZNI LEPOTEC NAD MARTULJKOM
ŠPIK
SAŠA STOPINŠEK
Ležim na brisači, pod mojimi nogami je jezero, pred
mojimi očmi stara znanca izpred tedna dni. Ura je nekaj
čez poldne in krpica svetlobe, ki jo prepušča Prisojnikovo
okno, je vedno manjša. Skale nad mano se mi zdijo
drzne in neprehodne in od tu moje oči ne zmorejo razbrati
prehodov. Tako daleč narazen se mi zdita, a mi je
pot med njima zadnjič vseeno hitro minila. Varljiva
svetloba mehča ostrine njunih ostenij. Medtem ko je Prisojnik
obkrožen z družbo, je Razor sam, sam nad svojimi
sosedi.
Le še tenka črta svetlobe mi daje vedeti, kje je Prisojnikovo
okno. Kje je zadnje njegovo okno, si le
domišljam.
Veselim se že, da bom zvečer nad Krnico zagledala
Kriško steno in bom z očmi iskala prehode, ki so se mi
zdeli tako drzni.
Lepo mi je tu v osrčju gora, s pogledom proti mojim ljubljenim
skalam, proti svetu, ki še vedno dopušča sanje,
ki jih zmoti le gamsov žvižg ali škrtanje kamenja pod nogami.
Vzameš si čas zase, za tiste sanje, ki jih je v dolini
prepovedano sanjati.
Danes zvečer bo moja duša že drugje, na nekem drugem
še neosvojenem lepotcu. Poznam ga le kot vitkega
in visokega mladeniča, ki kraljuje svojim sosedom nad
Martuljkom. Zanima me, če se mi bo jutri pokazal s kaj
bolj pohlevne strani. Bo krotek in se mi bo pustil osvojiti
Zdajle bom svoje telo prepustila božajočim sončnim
žarkom in nežnim prstom vetra, kasneje jo bom mahnila
v Kranjsko Goro.
Špik - o njem bom razmišljala kasneje.
V načrtu smo imeli še zgodnejše vstajanje, a kaj, ko je
bilo tako prijetno spati. Tako je ura kazala že dvajset
čez peto, ko sem vendarle odprla oči. Potem ko sem na
hitro pospravila za sabo, sem že odropotala k mizam
pred kočo. Nekaj pred pol sedmo smo obloženi z
nahrbtniki že sledili markacijam. Prav kmalu se je naša
skupina razdelila na tri manjše in medve z Vlasto sva
hodili na sredi. Všeč mi je bilo, ko sem se na melišču
ozirala na levo, da bi videla, kako se sonce s konicami
svojih prstov igra z vrhovoma Razorja in Prisojnika in ju
nežno, počasi barva v zlato.
Za razliko od prejšnjih tur sem tokrat kar naprej nekaj
čvekala in čas mi je hitro mineval. Višje kot sem se dvigala,
lepši pogled se mi je odpiral. Za grebenom
Mojstrovke in Sit je vstajal Jalovec, malo bolj desno
Mangart, vedno bolj divja so bila ostenja Skrlatice
nasproti mene. Iz daljave me je pozdravljal v sneg odeti
Grossglockner.
Ko naju je kako uro pod vrhom ujelo sonce, sem si na
glavo poveznila svojo zvesto belo spremljevalko. Pot se
je še naprej vzpenjala in hladen piš je hladil ozračje. Ko
sva končno prišli na sedlo, sva za trenutek opazovali
peterico naših, ki se je že bližala vrhu. Tudi medve sva
se odplazili proti vrhu in ni več dolgo trajalo, ko sva tudi
stali na njem.