September - Planinski Vestnik

More documents

Recommendations

Info

PLANINSKI VESTNI K stopiti, če hočem ujeti avtobus za Ljubljano. Nedelja je, pa vozi bolj poredko, sem rekel, še sanjalo pa se mi ni, kdaj kateri odpelje. Kaj sem pa hotel!«, je še dodal, kot bi se opravičeval svojemu prizadetemu ponosu. »Kaj češ!« sem ga razumel. »Saj veš, takšna pač je!« »Ma, ja!« Srknila sva še tisto pivo, ki je že postano ležalo v skoraj praznih vrčkih, in se spravila domov. * * * Bil je že september, ko smo se končno spet v polni zasedbi zbrali pri Kapeljnu. Dnevi so se skrajšali in večer je bil hladen kot pivo. Pa nič zato, družba je bila vesela, spomine smo obujali kar povprek in tudi Tone je že prebolel zadevo z Melito. Dobre volje smo bili, še bolj pa, ko je prišel k omizju še Taubi, kot smo prijatelja po planinsko klicali. V bistvu je bil on tista vez, prek katere smo spoznali Melito. Bil je njen sodelavec in čisto po naključju smo torej lahko izvedeli, da ima tista Tonetova zgodbica še kratko nadaljevanje. Kar utihnili smo, le Tone je v zadregi malo zardel in se spomnil, kako mu je nazadnje rekla: »Tonči, super je bilo, a ne! Jaz bi še malo ostala tu gori, saj ne boš zameril, kaj« Rekel pa ji je lahko le tisti »vešdane«. »Fantje, to morate slišat'!' je začel Taubi, ko si je obrisal peno prvega požirka z brčic. »V torek po tistem vikendu je prišla Melita vsa besna v službo. Saj ni mogla biti tiho. Vsaj tisti kolegici, ki ji je telefonirala s Kriške, se je morala zaupati. Kaj vem, kako je pricurljalo ven, verjetno je tista povedala še svoji najboljši prijateljici in tako naprej. Saj veste, kakšne so babe - v glavnem, med malico se je režala že vsa menza.« »Daj, nadaljuj,« smo ga priganjali, ko si je spet privoščil požirek, pa še cigareto si je kanil prižigati, samo da bi malo zavlekel. »Saj bom, no! V glavnem, ko jo je Tone stisnil v dolino, se je Melita predala lenarjenju in je čakala na večer, ko se bodo množice pred tem umaknile domov in bo imel njen mačo končno prosto. Vmes ji je le nekajkrat pomežiknil in spotoma na hitro rekel kakšno besedo in takoj odhitel naprej. Njej se kajpak ni nikamor mudilo, čakala je, povedal pa ji je, da bo stregel do sedmih. No, ja, pa do sedmih, si je mislila. In res, ob sedmih je stal pred njo, nasmejan in dobre volje, ker ima konec »šihta«. Taubi je spet segel po pivu in odpil dva, tri požirke. »Daj, povej že, v čem je kavelj!« smo silili. »V tem, da je ljubi Meliti, ki je bila vroča kot peklenska kljuka, dejal ne samo to, da ima konec službe, temveč je prav tako kot nekaj ur prej Tone pogledal na uro in rekel, da mora pohiteti, da bo še pred temo v dolini. Zjutraj da ima ob šestih službo. Onemeli Meliti je le še rekel: »Uživaj!« in jo nemudoma stisnil dol. Kolikor jo poznam, ga je to tudi rešilo, saj če je bil še tak, kot pravite, ne verjamem, da bi preživel!« Tako je Taubi končal Tonetovo zgodbo. Malo smo se režali, kaj bi se ne. Za vsako rit šiba raste - zrno privoščljivosti je vzklilo pri vseh. Ampak brez zlobe. Tudi take zgodbice dajo zabelo poletnim spominom; skale res niso čisto vse. Pa tudi Melita si bo opomogla in spet peljala katerega od mladih mačkov v hribe. Je pa res, da so le hribi edini resnično zanesljivo zvesti in so 396 vedno tam, kjer jih pričakujemo. DRZNI LEPOTEC NAD MARTULJKOM ŠPIK SAŠA STOPINŠEK Ležim na brisači, pod mojimi nogami je jezero, pred mojimi očmi stara znanca izpred tedna dni. Ura je nekaj čez poldne in krpica svetlobe, ki jo prepušča Prisojnikovo okno, je vedno manjša. Skale nad mano se mi zdijo drzne in neprehodne in od tu moje oči ne zmorejo razbrati prehodov. Tako daleč narazen se mi zdita, a mi je pot med njima zadnjič vseeno hitro minila. Varljiva svetloba mehča ostrine njunih ostenij. Medtem ko je Prisojnik obkrožen z družbo, je Razor sam, sam nad svojimi sosedi. Le še tenka črta svetlobe mi daje vedeti, kje je Prisojnikovo okno. Kje je zadnje njegovo okno, si le domišljam. Veselim se že, da bom zvečer nad Krnico zagledala Kriško steno in bom z očmi iskala prehode, ki so se mi zdeli tako drzni. Lepo mi je tu v osrčju gora, s pogledom proti mojim ljubljenim skalam, proti svetu, ki še vedno dopušča sanje, ki jih zmoti le gamsov žvižg ali škrtanje kamenja pod nogami. Vzameš si čas zase, za tiste sanje, ki jih je v dolini prepovedano sanjati. Danes zvečer bo moja duša že drugje, na nekem drugem še neosvojenem lepotcu. Poznam ga le kot vitkega in visokega mladeniča, ki kraljuje svojim sosedom nad Martuljkom. Zanima me, če se mi bo jutri pokazal s kaj bolj pohlevne strani. Bo krotek in se mi bo pustil osvojiti Zdajle bom svoje telo prepustila božajočim sončnim žarkom in nežnim prstom vetra, kasneje jo bom mahnila v Kranjsko Goro. Špik - o njem bom razmišljala kasneje. V načrtu smo imeli še zgodnejše vstajanje, a kaj, ko je bilo tako prijetno spati. Tako je ura kazala že dvajset čez peto, ko sem vendarle odprla oči. Potem ko sem na hitro pospravila za sabo, sem že odropotala k mizam pred kočo. Nekaj pred pol sedmo smo obloženi z nahrbtniki že sledili markacijam. Prav kmalu se je naša skupina razdelila na tri manjše in medve z Vlasto sva hodili na sredi. Všeč mi je bilo, ko sem se na melišču ozirala na levo, da bi videla, kako se sonce s konicami svojih prstov igra z vrhovoma Razorja in Prisojnika in ju nežno, počasi barva v zlato. Za razliko od prejšnjih tur sem tokrat kar naprej nekaj čvekala in čas mi je hitro mineval. Višje kot sem se dvigala, lepši pogled se mi je odpiral. Za grebenom Mojstrovke in Sit je vstajal Jalovec, malo bolj desno Mangart, vedno bolj divja so bila ostenja Skrlatice nasproti mene. Iz daljave me je pozdravljal v sneg odeti Grossglockner. Ko naju je kako uro pod vrhom ujelo sonce, sem si na glavo poveznila svojo zvesto belo spremljevalko. Pot se je še naprej vzpenjala in hladen piš je hladil ozračje. Ko sva končno prišli na sedlo, sva za trenutek opazovali peterico naših, ki se je že bližala vrhu. Tudi medve sva se odplazili proti vrhu in ni več dolgo trajalo, ko sva tudi stali na njem.
PLANINSKI VESTNIK Drzni lepotec nad Martuljkom je bil z druge strani prav pohleven. Na vrhu mi je narava namenila razgled, kot ga letos še nisem imela. Zahodni Julijci so bili vsi tako blizu, da bi se jih lahko dotaknila z roko. Ker je bilo vreme lepo in ker smo čakali zamudnike, smo se šele čez dobro uro odpravili z vrha. Pri odcepu za Črno vodo smo se dobili in prešteli svoje vrste. Pod nami je bilo dolgo melišče in spust po njem je bil eden izmed boljših delov ture. Ena skupinica je spet oddivjala naprej, mi pa smo se vsake toliko časa ozrli nazaj proti Špiku. Sama kar z nekakšno žalostjo v očeh, saj sem vedela, da se zaradi študija zdaj vsaj za nekaj časa poslavljam od hribov. Ves čas spusta je sonce neusmiljeno pripekalo, o senci ni bilo ne duha ne sluha, voda v mojem nahrbtniku pa je bila že tako ali tako bolj podobna mlaki kot mrzli vodi, ki sem jo natočila zjutraj. Pot se mi je neverjetno vlekla in ker mi je koleno že nagajalo, sem bila prav vesela, ko sem prešla suho strugo - še lepše bi bilo, če ne bi bila suha - in nedaleč pod sabo zagledala gozd. Po desetih minutah smo stopili na cesto, ki pelje iz Kranjske Gore v Krnico in ni več dolgo trajalo, ko sva z Mileno že namakali razbolele noge v ledenomrzli Pišnici. Potem ko sem naslednjo uro in pol preklinjala nekatere udeležence, ki v zadnjih minutah pozabijo na vse in ne vidijo več svežih belih pik z rdečimi krogi pred sabo, da jih je potrebno nato iskati, smo se vendarle našli. Utrujena telesa smo za nekaj časa nastavili soncu, nekaj ur kasneje potešili še lakoto in ob pol polnoči sem svoj nahrbtnik končno odložila v predsobi. Čez pol ure sem s Špikom pred očmi že trdno spala. Podpredsednik PZS govori na pamet V majski številki PV je bilo objavljeno poročilo o okrogli mizi, ki jo je marca na Brdu pri Kranju organiziral Gorenjski glas. Beseda je tekla o gorništvu, nekaj besed pa je bilo posvečenih tudi šolskim programom s tega področja, »ki jih skoraj ni več«. Iz zapisa je mogoče povzeti, da je bila to trditev podpredsednika Planinske zveze Slovneije, ki je še povedal, »da dobijo v večini evropskih držav šolarji vsaj osnovna znanja iz hribolazništva in gibanja v naravi, kar pa ne velja za Slovenijo«. G. Franc Ekar se ob vsaki priložnosti obregne v šolstvo. Čeprav mu je na enem od »forumov« (slov. posvet), ki jih organizira, bilo natančno pojasnjeno in dokazano, kako je s planinstvom v šolah, svojo ploščo vrti še kar naprej. Njegovi trditvi, da v šolah skoraj ni več planinskih programov in da šolarji ne dobijo osnovnih znanj s tega področja, sta neresnični. Pred seboj imam veljavni učni načrt šolske športne vzgoje za osnovno šolo. Med splošnimi cilji športne vzgoje je tudi »oblikovanje pristnega, čustvenega, spoštljivega in kulturnega odnosa do narave in okolja kot posebne vrednote«. Samoumevno je, da tega cilja ni mogoče udejanjati v športni dvorani ali na asfaltni ploščadi, ampak je treba v naravo. Zato je temu cilju ustrezno izbrana tudi vzgojno-izobraževalna vsebina. Od petih športnih dni, ki so predpisani za vsako šolsko leto, učni načrt za prvo triletno obdobje izrecno predpisuje najmanj (!) dva izleta, za drugi dve obdobji pa dva izleta. V devetih letih naj bi učenci potemtakem opravili najmanj osemnajst izletov ali pohodov (!!). V učnem načrtu je za vsak razred posebej navedeno področje »izletništvo in pohodništvo« s pripadajočimi praktičnimi in teoretičnimi vsebinami. Med praktičnimi vsebinami poleg določila »najmanj dva izleta« oziroma »dva izleta« v posameznih razredih preberemo še naslednje vsebine in opombe: eden od izletov je zahtevnejši glede višine vzpetine in dolžine poti, ekipni orientacijski pohod po označeni poti, izlet na višjo razgledno vzpetino, eden od izletov naj bo zahtevnejši pohod; zahtevnejši pohod po poti, označeni z rdeče-belimi oznakami; zahtevnejši pohod po opisani poti (iz priročnika oziroma planinskega vodnika), zahtevnejši pohod v predalpski ali alpski svet. Med teoretičnimi vsebinami lahko preberemo naslednje: osnovno izletniško znanje (obutev, oblačilo, nahrbtnik, pitje tekočine, tempo hoje, uravnavanje telesne temperature); spoznavanje okolice, po kateri poteka izlet; naravovarstveno ozaveščanje; spoznavanje geografskih, zgodovinskih in naravoslovnih značilnosti območja, po katerem poteka izlet; nevarnosti v gorah, določitev strani neba s pomočjo sonca in ure, varovanje narave, osnove prve pomoči pri praskah, ranah, žuljih, udarninah in pikih žuželk, zaščita pred insekti, vpliv hoje na organizem, spoznavanje okolice s pomočjo karte. Učni načrt določa, da se zahtevnost izletov iz razreda v razred načrtno stopnjuje od spoznavanja bližnje okolice do spoznanja alpskega sveta. Teoretične teme so načrtovane tako, da se iz razreda v razred ponavljajo, širijo in poglabljajo. V učnem načrtu predpisan program dopolnjujeta neobvezna športna programa Zlati sonček in Krpan (prej programi športne značke I, II in III). V obeh progrmaih je izletništvo na najvidnejšem mestu. Program Zlati sonček je usklajen s programom Planinske zveze Slovenije Ciciban planinec, ki je prav na pobudo Ministrstva za šolstvo in šport (MŠŠ) dobil novo likovno podobo; program Krpan pa se vključuje v program Mladi planinec, ki ga prav tako vodi Planinska zveza Slovenije. Več kot očitno je, da lahko govorimo o tesni povezanosti planinske organizacije in šole, vključno z MŠŠ. Osnovne šole imajo iz leta v leto več šol v naravi s planinsko vsebino. Celi razredi so od 5 do 7 dni v gorskem okolju, kjer se praktično in teoretično spoznavajo s »planinsko šolo«. Mnoge šole so si zgradile svoje plezalne stene. V nekaterih domovih Centra za šolsko in obšolsko dejavnost, ki jih upravlja MŠŠ in so namenjeni šoli v naravi, 397
Page 3 and 4: PLANINSKI VESTNIK Marjan Raztresen
Page 5 and 6: PLANINSKI VESTNIK na področju plan
Page 7 and 8: ^ ^ H M M i M M ^ ^ ^ ^ H ^ ^ M i ^
Page 9 and 10: PLANINSKI VESTNIK Naslovna stran do
Page 11 and 12: PLANINSKI VESTNIK sta v nevejski ko
Page 13 and 14: PLANINSKI VESTNIK bodo nekje na sev
Page 15 and 16: PLANINSKI VESTNIK stov svetovne vre
Page 17 and 18: PLANINSKI VESTNI K Sveščevi, Kaj
Page 19 and 20: PLANINSKI VESTNIK tam so sporočili
Page 21 and 22: PLANINSKI VESTNIK Letošnjega 15. a
Page 23 and 24: PLANINSKI VESTNIK Srce na Orleku Fo
Page 25 and 26: PLANINSKI VESTNIK Večji del skupin
Page 27 and 28: PLANINSKI VESTNIK pogleduje nazaj,
Page 29: PLANINSKI VESTNIK »No, ja,« je pr
Page 33 and 34: PLANINSKI VESTNIK Na pot, kjer ni p
Page 35 and 36: PLANINSKI VESTNIK do narave in do o
Page 37 and 38: PLANINSKI VESTNIK je bil dve desetl
Page 39 and 40: PLANINSKI VESTNIK nega odseka v Tr
Page 41 and 42: PLANINSKI VESTNIK delo premalo samo
Page 43 and 44: PLANINSKI VESTNIK za, so dobila lep
Page 45 and 46: PLANINSKI VESTNIK njevalo čare nar
Page 47 and 48: PLANINSKI VESTNIK Župančičeva po
Page 49: PLANINSKI VESTNIK V prihodnjem letu

September - Planinski Vestnik

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?