September - Planinski Vestnik

PLANINSKI
VESTNIK
»No, ja,« je priznal, »saj je bilo kar kul. V sredo sem jo
srečal na Miklošičevi, ko se je menda potikala po razprodajah
poletne garderobe. Navidez me je že poznala
iz neke družbe in kar na hitro sva se zmenila. Do petka,
ko je rekla, da se še slišiva po telefonu, me je kar razganjalo
od strahu, da si bo premislila, ker je zvečer
Trontelj na TV tako grozil. No, pa se ni! Zvečer je klicala
in rekla, da ji je čisto vseeno, če vreme ne kaže
najbolje, se nama vsaj ne bo treba gnesti na skupnih
ležiščih, pa se je nato še tako pomenljivo zasmejala, da
sem kar pokril slušalko z roko, ker so bili naši ravno pri
večerji.«
»Zjutraj je bilo res precej oblačno,« sem se spomnil sobotnega
jutra. Na Skuti ni bilo nobenega razgleda. Ker
smo hoteli ulovili vsaj nekaj planinskega zadoščenja,
smo se v Kamniško Bistrico spustili kar skozi Gamsov
skret. Ravno smo sestopali čez tisti skok, ko se je nenadoma
tako silovito ulilo, da je kar smrdelo od skal.
Prav zoprno je bilo, preden smo se skobacali po tisti
zdrizasti grapi do pod Kogla, in ko smo že čisto premočeni
prišli do gozdne meje, je po Velikem in Malem
hudem grabnu že bučala spenjena deževnica.
»Res je! Pa vsaj vroče ni bilo. Od Grintovca naprej se
je bliskalo kot za stavo. Nad grebeni je sikalo kot hudič,
midva pa sva kar stala in poslušala tisto donenje. Fant,
kakšne vibracije, da se ti zrola! Melita se je kar tresla,
ko se me je oklepala tam na Mačenskem sedlu; ti povem,
da še sedaj ne vem, ali je samo blefirala, toda
meni se je vse skupaj tako dopadlo, da bi jo kar prevrnil
v tisto visoko travo, če ne bi bila mokra. Pa ni bilo nič od
tega, ker se je dež okrepil in sva jo jadrno pobrisala dol
v kočo. Je pa imela kar prav, ker sva bila skoraj edina,
ki sva na Kališču tudi prenočila.«
Kar zavistno sem ga pogledal: »Torej se je zgodilo, da
si lahko hvalil slabo vreme v hribih, medtem ko smo mi
nekaj kilometrov stran komaj ušli dol do Jurja, kjer smo
pomalem pili šnopček in mimogrede poslušali, kdaj bo
podivjana Bistrica odnesla most!«
Trknila sva z vrčki, nasmehnil se je prav na široko in
skoraj prikril črva, ki mu je vrtal nekje po duši. Pomislil
sem, da se je nemara malo zacopal, ko mu je Melita
dovolila, da ji je pihal v uho. Pa ga bo že minilo!
»Drugo jutro sta verjetno le še prezehala tisto pot čez
Kriško goro in v Tržič!« sem se malo pomuznil.
»Hja,« je vzdihnil in pomolčal. Težko mu je šlo z jezika.
»Ni bilo čisto tako, veš. Do Kriške sva šla, v Tržič sem
pa šel.'
»Daj no! Kaj sta pa imela, da ni hotela več s tabo domov«
sem se začudil.
»Ah, kaj! Sploh se nisva skregala, če to misliš! Še pomežiknila
mi je za slovo in rekla, da bo ona poravnala
račun za pijačo, ki sva jo naročila.«
Moram priznati, da nisem vedel, kako bo razpletel tole
zgodbico. Ampak ker me ni bilo zraven, sem moral
počakati, da bo sam povedal.
»Ko sva prišla na Kriško, je bilo tam precej ljudi. Nedelja
je bila umita in sončna, menda se je pol tržiške
okolice spravilo posedat tja gor. Tudi midva sva sedela
tam pri koči na lesenih klopeh, malicala vse, kar nama
je še ostalo v nahrbtnikih in opazovala vsaj ducat jadralnih
padal, ki so drsela v ugodni termiki. Prava nedeljska
idila, sončna kopel za angelčke. Vsaj bila je
zame po vsem tem, pa še fino se mi je zdelo, ko sem
opazil, kako zavistno me gledajo tipi, ko sva se hihitala
s polnimi usti in si mežikala kot pubertetnika. Vse dokler
nisem naročil tiste pijače...«
»Kaj za vraga pa ima pijača pri tem« nisem mogel
molčati.
Kislo se je nasmehnil: »Pijača nič. Ampak kot da ne bi
vedel, kakšen hudič tiči v Meliti. Pomagati pa si vseeno
ne bi znal. Ker je bilo veliko ljudi, sem se potrudil do
sanka. Naročil sem pri oskrbnici ali kar je že bila, prijazno
je rekla, naj grem nazaj in da bodo pijačo prinesli k
mizi, ki sem jo pokazal kar skozi okno. Šel sem ven,
Melita je pritiskala žige na razglednice, ki jih je kupila že
prejšnji dan na Kališču in med njimi spotoma kracala
lepe pozdrave. Še meni jih je porinila v podpis, ko se je
končno prikazal tip, ki je stregel zunaj. Zložil je naročeno
s pladnja, zahvalil sem se in mimogrede še vprašal, koliko
je dol do Tržiča - pa saj sem približno vedel, bolj
tako iz firbca sem vprašal, saj veš! Pa je povedal in zraven
še nekaj stvari, pa kako lep dan da je in kam se
nama torej že mudi tako zgodaj. Jaz, tepec, sem mislil,
da je le prijazen, pa sem šele tedaj opazil, da ima Melita
usta napol odprta, oči napol priprte in da ji plavi lasje divje
zaplapolajo, ko si jih s kretnjo vrže nazaj. In tudi to, da
tisti »prijaznež« gleda njo, medtem ko meni razlaga lepote
gorskega sveta!
Šele takrat sem ga malo bolje pogledal. Saj ne rečem,
ultrababjek po videzu, meter devetdeset, črnolas in zagorel
od višinskega sonca, pa spodrezane rokave na
majici, mišice so se mu kar svetile v rahlem znoju! Mogoče
zaradi tistega nakladanja, mogoče je bil celo priden
natakar, ves pladenj je že raznesel, da ga je držal
ob boku in z njim bobnal po stegnu, le še eno steklenico
piva je držal v veliki dlani, kar orošena je bila, menda od
mraza, vtis pa je bil, kot da se je orosila, ker je srečnica v
roki tega mačota iz kataloga. Da si jo samo videl, čakala
je z odprtimi usti, še ze.prla jih ni ves čas, dokler ni utihnil,
da ji morebiti ne bi ušel!
Potem pa je ona začela o lepotah gorskega sveta in
kako je lep dan in človek bi pravzaprav najraje kar ostal
tu gori, kjer je tako - oh - lepo, če ne bi bil ravno jutri ponedeljek,
nebodigatreba, in je treba v službo.
Skratka, bla, bla, bla, mislil sem, da bo pri tem ostalo in
da se bo že speljal s tistim pirom in ga vsaj sparjenega
prinesel tistemu nesrečniku, ki ga je naročil že bogve
kdaj, pa si nisem upal nič reči. Delal mi je senco, kot da
sonce zahaja za Grintovec - prava zverina, ti rečem!
Samo da je to opazila tudi moja levinja in si več kot očitno
zaželela postati trofeja. Lica so ji rdela, ko je samo
naglas pomislila, da bi bilo prelepo, ko bi imela mobitelček
in bi sporočila kolegici iz službe, naj jo opraviči za
jutri, saj poleti menda niti nimajo toliko dela v službi, šef
je pa sploh tako prijazen, da se da vse zmenit z njim.
Kar gledal sem, kaj počneta pred mojimi očmi; seveda
mi je bilo že prej čisto jasno, da nima nobenih resnejših
namenov z mano, zato me je tudi vzela s seboj, a kar je
preveč, je pa preveč! Od tiste steklenice v njegovi roki
je že kar kapljalo, še odložil je ni, črnuh, ko je po sosednjih
mizah oprezal za telefonom, ki ga ima danes že
vsak drugi in ki si ga je tudi z lahkoto sposodil pri neki
smrklji za sosednjim omizjem. Samo za minutko! Čisto
dovolj, da je bilo vse urejeno in da sem vedel, da moram
pogledati na uro in dejati, da bom moral kar hitro 395