Med pripadniki SV na misiji Kforja - Ministrstvo za obrambo

More documents

Recommendations

Info

S t ro ko v n e te m e To se je pokazalo tudi v zadnji vojni leta 1999, ko so srbske sile uničile številne islamske spomenike, vključno s skoraj vsemi knjižnicami in arhivi, takoj po podpisu premirja in vrnitvi pa so se Albanci odzvali z masovnim uničevanjem pravoslavnih cerkva. Ta dejanja niso izraz verskega fanatizma, temveč želje, da bi uničili dokaze o prisotnosti drugega naroda na Kosovu. Albanci so trenutno z 88 odstotki največja etnična skupnost na Kosovu, čeprav tudi sami niso homogena skupina. Kosovski Albanci sodijo v skupino severnih Albancev oziroma Ghegov, ki se od južnih Albancev, Toskov, razlikujejo po tem, da so do leta 1945 živeli v plemenskem družbenem sistemu, ki je temeljil na klanih. Toski imajo že skoraj celo stoletje svojo državo, Albanijo, ki velja za matično državo Albancev, čeprav zunaj njenih meja živi približno 2,8 milijona Albancev, večina na Kosovu, drugi pa predstavljajo manjšine v državah v bližini Kosova. Samo v Makedoniji etnični Albanci predstavljajo kar 25 odstotkov prebivalstva. Večina kosovskih Albancev je muslimanske vere, približno deset odstotkov pa je katoličanov. Narodna identiteta Albancev ne temelji na veroizpovedi, temveč na jeziku, zato imajo v vsakdanjem življenju precej sproščen odnos do zapovedi islama. Rast prebivalstva od leta 1961 do danes (Podatki za leti 1991 in 2001 so le približni zaradi pomanjkanja verodostojnega štetja prebivalstva.) Začetki etničnega spora Eden izmed vzrokov za današnje razmere na Kosovu so zagotovo nacionalistične ideje, ki so se pokazale kot ideje o Veliki Srbiji in Veliki Albaniji, v katerih bi vsi Srbi oziroma Albanci živeli združeni v eni državi. Srbi so v začetku devetdesetih let sanje o Veliki Srbiji v balkanskih vojnah tudi uresničevali, Albanci pa so le upali, da bodo po razpadu Jugoslavije in propadu komunističnega sistema v Albaniji živeli združeni v eni državi. Kosovski Albanci so v nekdanji Jugoslaviji, v katero so bili vključeni proti svoji volji, predstavljali najmanj integrirano narodnost, Kosovo pa najrevnejšo regijo, zato so po razpadu Jugoslavije upali, da je uresničitev sanj o Veliki Albaniji le še vprašanje časa. Mednarodna skupnost je bila v tem obdobju preveč zaposlena z reševanjem sporov v drugih državah nekdanje Jugoslavije, tako da je razen občasnih opozoril o kršitvah človekovih pravic kosovsko vprašanje precej spregledala. Čeprav se je etnični spor začel že davno, je bila prelomnica leta 1989, ko je srbska skupščina Kosovu kot avtonomni pokrajini enostransko ukinila avtonomijo. Tega leta se je začela etnična segregacija na Kosovu, saj so srbske oblasti kosovske Albance obravnavale kot »primitivno in nerazvito etnično skupnost, ki ni vredna posebne zaščite«. Albanci z Ibrahimom Rugovo na čelu so se na diskriminacijo najprej odzvali miroljubno, v upanju, da bodo vzbudili mednarodno pozornost. Ta politika je bila precej neuspešna, kar je vplivalo na oblikovanje Kosovske osvobodilne vojske (UCK), ki je začela napadati srbsko policijo, Srbe in albanske »izdajalce«. Srbi so UCK takoj označili za teroristično skupino, Albanci pa so v njej videli dolgo pričakovanega zaščitnika prebivalstva. Leta 1998 se je zaradi stopnjevanja nasilja s Kosovom končno začela ukvarjati tudi mednarodna skupnost. Po več ponesrečenih poskusih mirnega reševanja spora sta se strani zbrali februarja 1999 v Rambouilletu na mirovni konferenci zaradi grožnje s silo zveze Nato. Etnično čiščenje in valovi beguncev Srbska stran se ni strinjala z mirovnim sporazumom, zato je Nato 24. marca 1999 začel bombardiranje, ki je trajalo 78 dni. Milošević se je na Natovo bombardiranje odzval z obsežnim etničnim čiščenjem, ki so ga spremljali poboji civilistov in valovi beguncev ter notranje razseljenih ljudi. Več kot 90 odstotkov kosovskega prebivalstva je bilo prisiljenega zapustiti svoje domove, veliko ljudi se je znašlo na nikogaršnjem ozemlju pred zaprto makedonsko mejo, mednarodna skupnost pa je bila na takšen zaplet popolnoma nepripravljena. Po koncu kosovske krize in podpisu mirovnega sporazuma se je večina kosovskih Albancev zelo hitro vrnila, sledil pa je masovni odhod približno 230.000 Srbov in Romov, ki so se bali albanskega maščevanja. Albanci so res začeli sistematsko napadati nealbanske prebivalce Kosova, njihove hiše in cerkve. Tarče maščevalnih napadov so bili poleg Srbov Romi in Gorani, ki naj bi bili po prepričanju Albancev srbski zavezniki. Nehomogena kosovska romska skupnost je še danes v najslabšem položaju. Sestavljena je iz treh skupin, Romov, Aškalov in Egipčanov, z različnimi jeziki ter 18 S LOV E N S K A VO J S K A
Foto: Marko Pišlar verami. Trenutni položaj romskih skupnosti je odvisen predvsem od odnosov, ki so jih imeli z lokalno albansko skupnostjo pred letom 1999. Romi danes predstavljajo približno 1,7 odstotka kosovskega prebivalstva, večina pa jih živi v monoetničnih enklavah pod zaščito Kforja ali zunaj Kosova. V podobno slabem položaju so se po koncu zadnje vojne znašli slovanski Muslimani in Gorani. Za oboje je značilno, da govorijo slovanske jezike, čeprav so muslimanske vere. Slovanski Muslimani živijo po vsem Kosovu, večinoma v muslimanskih vaseh, Gorani pa le na jugu pokrajine v občini Gora. Pred letom 1999 je v tej občini živelo 18.000 Goranov, po vojni pa jih je ostalo le še 8000. Kljub muslimanski veroizpovedi je bila večina Goranov zvesta srbski vladi, zato njihovi odnosi z Albanci niso najboljši. V boljšem položaju so Turki in Čerkezi, ki so imeli tradicionalno dobre odnose tako s Srbi kot Albanci. Čerkezi so najmanjša manjšina na Kosovu, ki ima danes le še 100 predstavnikov v vasi Miloševo, v občini Obilič, na Kosovo pa so se priselili iz Kavkaza. V tej pokrajini je poleg omenjenih skupnosti živelo še približno 450 Hrvatov, ki pa so se večinoma že izselili na Hrvaško, in približno 600 srbskih beguncev iz Hrvaške in BiH, ki so še posebej v slabem položaju, saj so tujci na Kosovu in poleg tega še Srbi. Večetnično Kosovo Mednarodna skupnost si že od začetka vpletenosti v kosovski spor prizadeva vzpostaviti večetnično Kosovo, vendar se zdi, da so razlike med skupnostmi še vedno prevelike za uresničitev tega koncepta. Nealbanci na večetničnem Kosovu bi morali biti obravnavani enako kot Albanci, vsakršne delitve ozemlja ali izmenjave prebivalstva pa so bile prepovedane. Žal je koncept enake obravnave še daleč od uresničitve, saj večina Srbov in Romov živi v monoetničnih enklavah pod nadzorom Kforja in UNMIK ali pa v treh srbskih občinah na severu pokrajine, njihova svoboda gibanja pa je zelo omejena. Poleg tega pripadniki manjšin pogosto zavračajo sodelovanje v kosovskih vladnih institucijah ali pa albanska večina neupravičeno zavrača njihove ugovore k zakonodaji ali njihove kandidate za določene položaje. Pomemben kazalnik uspešnosti mednarodnih prizadevanj za večetnično Kosovo je vprašanje vračanja in integracije nealbanskih beguncev, k čemur se je mednarodna skupnost zavezala že v resoluciji 1244, pozneje pa še v naboru standardov, ki jih mora Kosovo doseči pred odločanjem o končnem statusu. Od spopada leta 1999 se je na Kosovo vrnilo le 10.000 razseljenih pripadnikov etničnih manjšin, 220.000 pa jih še vedno čaka na vrnitev. Vračanje beguncev so resno ogrozili tridnevni medetnični nemiri, ki so izbruhnili 17. marca 2004 in v katerih je umrlo 19 ljudi, najmanj tisoč pa jih je bilo ranjenih. V nemirih je bilo poškodovanih tudi 36 pravoslavnih cerkva in več kot 700 domov, zaradi česar je približno 4000 Srbov in Romov ponovno postalo beguncev. Navzočnost mednarodne skupnosti in predvsem njena uspešnost pri vzpostavitvi večetničnega Kosova bosta določila precedens za prihodnost. Vsekakor gre za eno izmed najbolj ambicioznih mirovnih operacij Združenih narodov, ki jo marsikje po svetu skrbno spremljajo. Če bo mednarodni skupnosti uspelo vzpostaviti družbo, v kateri bodo vsi prebivalci ne glede na narodnost živeli v miru in varno, bo to znak vsem morebitnim separatistom, da mednarodno priznanje zahteva izpolnjevanje določenih standardov, vendar imajo najpomembnejšo vlogo pri tem prav skupnosti na Kosovu, njihova medsebojna strpnost in pripravljenost odpuščati grehe iz preteklosti za skupno življenje v prihodnosti. Nuša Urbančič S t ro ko v n e te m e Rast prebivalstva po etničnih skupinah Foto: Marko Pišlar S LOV E N S K A VO J S K A 19
Page 1 and 2: Informativno vojaškostrokovno glas
Page 3 and 4: SPREMLJAMO 2 Kipec Civilne zaščit
Page 5 and 6: Načelnik Generalštaba SV med prip
Page 7 and 8: Slovenska vojska je v okviru mednar
Page 9 and 10: 10 . M OT B n a Ko s o v u va. Drug
Page 11 and 12: logistične enote (Multinational In
Page 13 and 14: zunanjih izvajalcev in strokovnjako
Page 15 and 16: Goraždevac, kjer so slovenski voja
Page 17: Velika nasprotja ovirajo nastanek v
Page 21 and 22: azmer v pokrajini. Gospodarsko obno
Page 23 and 24: In prenova generalštabnega program
Page 25 and 26: luje v operacijah. Tako se soočamo
Page 27 and 28: znanje. Pri tem bi rada omenila, da
Page 29 and 30: Zgodovinska zmaga Andreja Jermana v
Page 31: 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15

Med pripadniki SV na misiji Kforja - Ministrstvo za obrambo

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?