September - Planinski Vestnik

SPOMINI NA CERVINING. SVETKO LAPAJNEervin, po nemško Motterhorn, je mordo eden najbolj zaželenih vrhov evropskegahribovca. Ne zaradi višine [4478 m), bolj zaradi ostre samostojne konične oblike, vidneiz vseh vrhov v švicarskih Alpah. Slovensko bi mu rekli »Jelenk«, saj latinski »cervus«pomeni jelena. Nemški Matterhorn bi mogli prevesti, po nekakšni ljudski etiologijiMatkov rog, na severni strani je pod njim mnogo krajevnih oznak z »Mat«: krajMatmark, alpinistično središče Zermat, dolina Mattertal in reka Matter Vispe. Severovzhodnastran Cervina je namreč naseljena z nemško govorečimi, severozahodna sfrancosko govorečimi Švicarji, vsa južna stran pa je na italijanski strani, a tudi tuprebivalstvo govori francosko v svojem narečju. Zato imajo tudi mesta na smeriiz Italije francoske oznake.Silhueta Cervina me je nekajkrat vabila iz dolinskega Zermatta, pa tudi s prijetnesmučarije po Breithornskem ledeniku (3400 do 3700 m). Kot navaden ljubitelj planinseveda nisem tvegal takega vzpona. Pa me obišče - povsem v strokovni zadevi -tovariš Sandi Blažina, s katerim sva se seznanila že poprej na vrhu Mont Blanca.Omeni mi svoj načrt za Cervin, obljubil je svoji soprogi in hčerki, da ju povede nanj.On je znan alpinist, plezalec z izkušnjami na težkih odpravah (v Ande, v Pamir,v Hindukuš). Na moj namig me je povabil s seboj. Dogovorjeno: on pride s svojimiiz Kopra, jaz iz Siona v Valaisu, sestanemo se v podnožju Cervina, v Breuilu. Breuilje svetovno znani alpinistični in smučarski center in znan pod italijanskim imenomCervinia, pač po svojem zaščitniku - Cervinu.Težko sem pričakoval telefonski poziv na to pot. Ze sem mislil, da bo vse padlo vvodo, bil je namreč pri mojih dvainšestdesetih letih res zadnji čas. Tega odhoda nebi opisoval, če me ne bi spominjal na Janka Mlakarja, ki je svojega prijatelja lovilčez Vršič v Trento pa v Mojstrano nazaj! Prijatelj Sandi je namreč dva dni v Breuiluzaman iskal telefonsko zvezo s Sionom, iz Jugoslavije bi jo gotovo dobil v kaki uriali dveh! Poslal mi je v četrtek petnajstega avgusta telegram. Ta me pa ni dobil, kersem na ta dan, švicarski praznik, pohajkoval po hribu Pic d'Artsinol, vljudna švicarskapošta pa je naročnika v Cerviniji obvestila, da telegram ni bil izročen. V petekzjutraj ob osmi uri sem vendar našel prepis telegrama zataknjen za kljuko: Obdvanajsti uri sestanek pred cerkvijo v Cerviniji. Zmetal sem planinsko šaro v nahrbtnikin skočil v voz. Do tja je bilo še stošestdeset kilometrov, vmes pa še nabava lir,klanec na Veliki Sv. Bernard, meja, Aosta, Chatillon, in vzpon na Breuil. Na temklancu, ki zahteva vzpon od višine 600 do višine 2000 m nad morjem, mi je delaltežave avto. Pri počasni vožnji, na cesti je bila velika gneča, mi je kar nekajkratodpovedal. Kolone niso bile le spredaj, hujše so bile zadaj zaradi mene, če mi jestroj na lepem zastal. Po povratku smo odkrili vzrok težav: premočno blokiranjeelektričnih naprav proti radijskim motnjam. Tedaj je bilo pa le nerodno, če sem ses takim zastanki zamujal v celoti za najmanj pol ure. Se sredi Cervinije sem obtičal.Ko sem končno dospel na trg pred cerkvijo, je moja ura kazala točno tričetrt nadvanajst, ura na cerkvenem stolpu pa tričetrt na eno. Seveda, ker Italijani v poletnemčasu prehitevajo vso Evropo za eno uro. Tako torej - vse je šlo po gobe!Poiskal sem pisarno vodnikov - zaprto do treh popoldne. Nasvet: Najprej je trebaz džipom na višino 2804, kjer je v kraju 1'Orionde Rifugio Duca d'Aosta. Od tam sevzpenja pot do koče Cabanne Jean Antoine Carell, kar zahteva okrog štiri ure. Potpo navedbah ni pretežka. Kaj če bi poskusil do tja sam, če sem že zamudil naš domenek?Kake dobre pol ure sem dirkal po Cervinii, da sem staknil pred hotelom »Jumeaux«1 džip v pripravah za odhod, pri njem pa svojega prijatelja. Ta je seveda žeobupal nad mojo udeležbo, saj je dobil negativni odgovor iz Švice. Ni trajalo dvajsetminut, da sem zaparkiral na tovariševo parkirišče, se hitro preoblekel, zmetal naj-1 >Jumeaux« (fr.) Dvojčki, vrh nad Breuil-om 1875 m.