September - Planinski Vestnik

HRVATSKA ODPRAVA V ANDEII. hrvatska (prva je bila na Grenland pred leti) alpinistična odprava »Andi 1974/75«je v Južno Ameriko odpotovala 23. januarja 1975 in sicer z letalom v smeri Zagreb-Rim-Madrid-Riode Janeiro-Sao Paolo-Buenos Aires. V odpravi so sodelovali:Borislav Aleraj (28, zdravnik), Velimir Barišič (24), Vedran Bubanj (28), Marijan Čepelak(26), Damir Filipovič (36), Goran Gabrič (25), Vladimir Mesaric (25) in vodja JerkoKirigin (32). Njihov cilj so bile argentinske Cordillere, področja Aconcague.Iz Buenos Airesa so se okoli 20 ur vozili z vlakom v več kot 1000 km oddaljeno Mendozo,potem pa so nadaljevali s kamionom po dolini reke Mendoza do mestecaPuente del Inca, 2000 m. Pristopni marš so nadaljevali z mulami po dolini Horcones, dozačetka ledenika Horcones Superior, oziroma kraja znanega tudi pod imenom Plačade Mulas (okoli 4000 m), ki leži v vznožju zahodne stene Aconcague. To mesto so situdi izbrali za bazo. škoda le, da so sem pripotovali šele v drugi polovici argentinskegapoletja, torej malo pred koncem najprimernejšega obdobja (6. februarja 1975).Za vzpon na Aconcaguo so izbrali severozahodno stran, ki je tehnično najlažja. Aklimatizacijaje trajala štirinajst dni, v tem času pa so opravili več vzponov na okoliškevrhove. Na Nanderito del Sur (okoli 4500 m) so se skupaj z našim vicekonzulomMitjem Štrukljem povzpeli nekako do 3500 m. Na Cerro Catedral (5350 m) so se povzpelidvakrat (10. in 15. februarja) in sicer po SV steni in po novi smeri v južnisteni. Dvakrat so bili tudi na vrhu imenovanem Manso (5500 m), dvakrat pa so sevzpeli tudi po pobočjih Aconcague, kjer so postavili depoje s hrano in opremo (navišini 5200 m 8. februarja, na višini 5900 pa 12. in 13. februarja).In nato so se 17. februarja (iz baze z enim bivakom) na vrh Aconcague povzpeli Aleraj,Gabrič in Kirigin, dva dni za njimi pa še Barišič ter Bubanj. Pred zaključkomodprave so skupaj s člani čilenske odprave uspešno opravili tudi reševanje dvehJaponcev z višine 5600 m (na SZ pobočja Aconcague), ki sta onemogla, najverjetnejezaradi akutnega pljučnega edema. Kirigin in Mesaric pa sta opravila še turo po doliniSpodnjega Horconesa do pod južne stene Aconcague, ki sta jo tudi fotografirala.V domovino so se vračali po isti poti do Buenos Airesa, iz katerega so skočili šena kratek ogled slapov Iguaza. Vrnili so se 19. marca 1975.Pregled poteka II. hrvatske alpinistične odprave smo pripravili po korespondenci s članomodprave Borislavom Alerajem.Po korespondenci z dr. Alerajem FranciSavencNA SOCERBTOMA2 GORENCransverzalne poti so nekatere zelo obiskane, posebno nekateri predeli. Zelo maloljudi pa hodi po zadnjem primorskem delu slovenske transverzale, ki nosi št. 1. To jebil vzrok, da sem se odločil s prijatelji prehoditi pot od Tinjana do Socerba.Rad bi to pot opisal in pokazal njeno mikavnost. Slavni Kugy je nekje zapisal, da somajhne gore zaradi velikih. Seveda je mislil na tisočake. Jaz bi se upal njegovo miselmalo spremenil: male in malo manjše gore... Tako tudi bolj ustreza. Vsak seposmehne, ko mu povem višino Tinjana. In rad pribije, da mu je pod častjo hoditina tak griček.No, 1. maja se nas je zbrala skupina, ki ne da dosti na lažno čast, na križiščuAnkaran. Prva etapa naše poti je bil Tinjan. Seveda pa je bilo treba najprej v Škofije.Da ne bi hodili po glavni cesti, smo zavili proti najbližjemu griču in kmalu smo bilitam. Po nekajminutnem iskanju smo odkrili prvo markacijo in kmalu jih je bilo ševeč. Hodili smo po asfaltirani cesti, ki drži prav na vrh Tinjana. Zdajci je postala potbolj strma, zato je kmalu zamrlo klepetavo vzdušje v skupini. Radio je ravno takrat