1. PDF dokument (13 MB)

PLANINSKIVESTNIKoceniti, koliko bo večja, ko bo še za eno leto starejša.Sprva je nisem našel. Od daleč sem iskal tiste krepkepoložne veje, ki so se dobro videle že s steze: širile sose izza bukve, medtem ko je deblo ostajalo skrito. Ali jemogoče, da si nisem dobro zapomnil kraja? Moral semstopiti bližje in natančno preiskati okolico. Tu je to moralobiti!Končno sem našel bukev. Toda pol metra od bukve jeiz zemlje štrlel čisto nizek, črnordeči štor, ves nazobčanod udarcev s sekiro. Zraven je ležala cela tišinakrona. Bila je gladko odžagana tik pod najnižjimi vejami.Večina iglic je že odpadala. Samo na vrhnjih vejahso se še obdržale, še zelene, toda suhe. Te veje sobile poleg iglic polne odmrlih še zaprtih rumenih moškihcvetov. Tisa je bila torej posekana še pred zgodnjopomladjo, preden so se prašniki razcveteli.Skušal sem dognati njeno starost. V mladosti je drevoraslo tako počasi, daje letnice bilo brez povečevalnegapripomočka nemogoče prešteti. Šele pozneje seje drevozačelo opazno debeliti. V zadnjih desetletjih po dvado tri milimetre na leto. Lahko sem samo ocenil, da jepreživelo več kot sto, mogoče celo 150 let.In tedaj se je našel nekdo, ki ga je posekal! Zato, da biprišel do kosa tisovega lesa, ne debelejšega kot 10centimetrov — kajti toliko je bila debela notranja rdečasrčika — in dolgega malo več kot en meter. Za kaj je leuporabil ta košček lesa?NEKAZNOVANI STORILECSicer pa — ali naj se čudimo? Na nizkotne uboje iz koristoljubjasmo že navajeni, čeprav se nad njimi vsakičzgražamo. Toda v tem primeru storilec ni iskal žrtev.Tisa je prevelika redkost, posebno pa na takem kraju,da bi jo kdo namenoma iskal zato, da bi se polastilnjenega lesa. To je bil lahko samo »ljubitelj narave«,planinec, ki je po naključju, tako kot jaz, zapustil stezo,da bi prišel v pristnejši stik z gozdom. Pri tem je odkriltiso in si jo zapomnil. In ker je »umetniška« obdelavalesa njegov konjiček ali pa poklic, se je ob priliki spomnilna redko dragocenost v gozdu, ki bi jo lahko primernoizkoristil. Saj ni možno verjeti, daje bil to gozdar, kipoklicno zahaja v gozd!Ne pričakujem, da bodo ta umor v dolinici KamniškeBele raziskovali kriminalisti. Tudi njegov storilec ne bokaznovan. Nikakor pa dogodek ne bi smel ostati nezabeležen.Kot »senzacionalna« novica in kot opozorilo.Mogoče je za to najbolj primeren ravno Planinski vestnik,čeprav do zdaj ni imel kriminalne rubrike.V ZASLUŽKARSKI JAREM SO TRENTARJI VPREGLI VISOKOGORSKO CESTO IN SEDLOMANGART ZA ŠOFERSKE PLANINCEJANEZ PENCAV začetku letošnjega leta je bil v časniku Delo objavljenprispevek » V zaslužkarskem jarmu«, v katerem se avtorzgraža nad asfaltiranjem visokogorske ceste naMangartsko sedlo in nad ureditvijo velikega parkiriščana sedlu. Za Vršičem je postal še Mangart zbirališčenedeljskih avtomobilskih planincev, ki proti vsem oko-Ijevarstvenim zakonom močno onesnažujejo gorskonaravo. Tako kot pri drugih podobnih posegih v gorskonaravo smo bili planinci tudi pri tem premalo glasni, patudi vplivni, da bi take podvige gradbenikov preprečili.Njega dni pa je glas slovenske planinske organizaciježe veljal toliko, da so ga upoštevale celo državne institucije.Toliko nas je in med nami toliko vplivnih ljudi, dabi bilo organizaciji tudi na tem področju mogočepovrniti staro slavo. (Op. ur.)Na 2072 metrov visokem Mangartskem sedlu so laniuredili veliko parkirišče in v nekaj mesecih s parkirninozaslužili poldrugi milijon tolarjev. Potem so na sedloasfaltirali dotlej makadamsko cesto, ki bi jo moraliohranjati le kot zgodovinski spomenik, ne pa spreminjativ povabilo na visokogorski avtomobilizem. Ali jemogoče, da so Trentarji to veličastno goro na tako nizkotennačin vpregli v zaslužkarski jarem? Če Trenta nemore preživeti brez asfaltne sramote na Mangartu, najkar umre. Bo vsaj umrla naravne smrti in za seboj pustilalep spomin.Kajti po zaslugi skrivnostnega »dobrotnika«, ki je zaasfaltiranje ceste na Mangartsko sedlo prispeval 20milijonov tolarjev, čaka Mangart vse kaj drugega kotnaravna smrt. Najprej predsmrtne prometne muke,kakršne ob lepih dnevih že nekaj časa trpi Vršič. Privsem nedoumljivem navdušenju nad gradbenim »podvigom«,ki so ga opravili na Mangartu, je že tudi jasno,da bo visokogorski avtomobilski sejem kaj kmalu nehalzanimati celo tiste, ki se tja vozijo. Pločevinasto menažerijosi namreč lahko ogledajo tudi na kakšnembližnjem sejmu.Trentarska turistična oblast se ogreva za bližnje cilje,mangartsko parkirišče in asfaltna cesta do njega padokazujeta, da ji pogled res ne sega prek lastneganosu. Ti strokovnjaki za turistično molžo se pač nezavedajo, da jim spod prstov raste anahronizem, dokraja sprt z današnjimi pogledi do naravne vrednote.Mangartsko sedlo opremljajo za najbolj nizko sortoobiskovalcev gora, za šoferske planince. A tem sodnevi šteti, v tujini, od katere si turistični delavci tolikoobetajo, pa že prešteti. Uporabljati osebni avto v takokrhkih ekosistemih, kot so Alpe, bo kmalu tudi pri nassamo še znamenje okoljske neotesanosti.RAZBIJANJE, NE RAZVIJANJETežko je verjeti, da so si Trentarji v času, ko turističnorazvite dežele bijejo križarske vojne zoper asfalt inpromet v krajih, kakršni so njihova dolina in okoliške 475