1. PDF dokument (13 MB)

PLANINSKIVESTNIKNaklonina stene je že popustila, pred seboj ne vidimnobene ovire več. Matjaž me varuje ob cepinu.Po pravkar prestanih preizkušnjah s kložo in razpoko žetudi sam mislim na toplo planinsko kočo onstran vrha.Ne naredim še treh, štirih korakov naravnost navzgor,ko zaslišim sedaj že tudi meni znani zlovešči zvok, obkaterem zledeni kri v žilah in od strahu silijo lasje skozikapo.Takoj nato zazija v snegu nad menoj razpoka; snežnagmota na hitro zdrsne proti meni. S cepinom skušam ujetiravnotežje, pa me sneg spodnese in že drsim po vesini...PLAZ SE JE USTAVILZavpijem: »Matjaž, pazi!« Pogledam proti njegovemustojišču in vidim, daje spodneslo tudi njega. Oba z vednovečjo hitrostjo drsiva v globino. S skrajnimi močmiskušam še kaj storiti.V sneg poskusim zasaditi cepin, pa mi ga plaz zaradihitrosti vselej znova izpuli.Prične me preobračati in izgubim orientacijo. V levemgležnju me močno zaboli.Pa kaj to! Mislim le na Matjaža: šele osemnajst let muje. Pa ja ne bova s plazom zgrmela v krnico pod steno,kjer nama ni rešitve!Začutim, da se plaz ustavlja, takoj zatem pa me spet zveliko hitrostjo potegne navzdol.Pomislim: »Sedaj je konec!«Čakam le na končni udarec. Okoli mene je sama tema.Kaj je to? Sem mar mrtev?Ne, saj razmišljam. Ne drsim več. Torej se je plazustavil! Ležim na trebuhu, v snegu, z glavo navzgor, innad seboj vidim svetlobo. Poženem se proti njej — insem zunaj snežnega objema. Živ!Cepin mi visi na zapestju, tudi nahrbtnik je še na ramenih.Takoj se zavarujem, pogled išče Matjaža. Kakih pet metrovIndijci na ledeniku SiačenHariš Kapadia iz Bombaja je zadnja desetletja najbolj uspešenraziskovalec odmaknjenih kotov Indijske Himalaje. V letošnjemletu je organiziral majhno, toda učinkovito odpravo na ledenikSiačen, ki je zadnje čase prizorišče oboroženih spopadov medIndijo in Pakistanom. Moštvo si je zadalo nalogo prehoditi celotenledenik vse do Indirinega sedla, ki je najbolj severna točkaIndije. Upali so tudi, da jim bo uspelo osvojiti še nedotaknjen vrhČong Kumdan II (7004 m), ki se dviga nad ledenikom Terong.Hariš Kapadia je šele po dolgotrajnih pogajanjih dobil uradnodovoljenje in odprava je 2. junija krenila na pot. Tri dni poznejeje dosegla Len. V poročilu vodje odprave piše, da so bili na ledenikuSelkar Čorten in na severnem Terongu. Proti Čong Kumdamuso krenili od Varši Nale in proti južnemu Terongu. Dne5. julija, ko so bili na polovici načrtovane poti, je indijska vojskana žalost nenadoma preklicala dovoljenje, zato so se morali vrniti.Zaman so poskušali priti v stik z višjimi vojaškimi oblastmi.Ker se ni dalo nič storiti, so se jezni na hitro spustili v dolino.Odpravo so sestavljali zelo izkušeni indijski alpinisti Hariš Kapadia(vodja), Bhupaš Ašar, Vinaj Hegde, VldžaJ Kotari, NavangKapadl in kapetan Jašvant Lakra (zvezni oficir). Pokroviteljodprave je bil profesor Ardito Desio, skoraj sto let star italijanskiraziskovalec, ki je te kraje obiskal leta 1929.Hariš Kapadia je zapisal: »Ledenik Siačen se je zadnjih enajst letznižal za 800 metrov. Zdi se, da se ledenik Terong hitro krči,večina ledeniških jezer izginja. V dolini Teronga smo opazilinekaj kozorogov. Ker na ledeniku sedaj živi tako veliko ljudi, seje nabralo ogromno odpadkov, ki jih večinoma mečejo v razpokeali jih puščajo na skalah in snegu. Treba bo resno razmisliti ozaščiti okolja na ledeniku Siačen.«desno od mene leži na trebuhu, z glavo proti robu stene.Komaj ga upam poklicati. In ko se oglasi, si oddahnem. Nipoškodovan, le po obrazu ima nekaj odrgnin.Ocenjujem stanje, čeprav se mi tresejo kolena. Ustavilasva se, bolje rečeno, ustavila naju je neznana usodana zadnji prelomnici pred stopetdesetmetrskimskokom. Pod seboj vidim del zasneženega melišča naavstrijski strani. Kakih sedemdeset metrov nad nama jeizstop iz zavarovanega dela poti, kjer sva dopoldnemed vzponom preplezala štiri težje raztežaje. Močnome boli levi gleženj, vendar bo nekako šlo. Matjažagrabi panika, vendar ga kljub temu, da tudi meni ni prevečprijetno pri srcu, tolažim in mirim.Morava se rešiti. Matjaž je ob drsenju po pobočju izgubilnahrbtnik z vso svojo opremo za bivakiranje. Nikjerga ni videti. Verjetno je nekje pod steno. Pod kaminom,v katerem sem podnevi preizkušal svoje plezalnesposobnosti, vidim njegove smučarske palice, ki so padleiz nahrbtnika, vendar sedaj ni časa, da bi hodilaponje. Treba je čimprej v dolino!Najprej dva raztežaja nazaj navzgor do komaj še vidnihsledi jutranjega prečenja v centralno grapo.ZAVETJE V PASTIRSKI KOČITu, varovan na cepinu, spuščam Matjaža do prvih klinovzavarovane poti. Ko jih doseže, si oddahnem. Nevarnostiza hujši padec je sicer konec, vse bolj pa postajatemno. Varovan od spodaj in z vponko pripet najeklenico poskakujem na eni nogi od klina do klina. Zanameček se mi še zlomi leva dereza, na katero pa takoin tako skoraj nič ne stopam. Vse bolj me boli v gležnju.Ko sva v trdi temi ponovno na sedlu, morava zaradi orkanskegavetra po vseh štirih premagati kakih stometrov grebena; kjer pot zavije proti Korošici, si vzavetju oddahneva.V dveh urah doseževa pastirsko kočo na Korošici inveva, da sva rešena.Noč si bom zapomnil za vse življenje. Še sreča, da stabutanski gorilnik in posoda ostala v mojem nahrbtniku.Zatečeva se v nadstrešek pri vhodu v kočo, kjer odkrijevatudi nekaj starega snega. Matjaž zleze v bivakvrečo, jaz pa v spalko; toda o spanju kljub utrujenosti nigovora.Ko se končno prične svitati, se pojavi nov problem. Vplastični čevelj ne spravim niti pol stopala otekle noge.Zamenjava čevlje, nakar na silo, kljub bolečinam, lenekako obujem levi čevelj. Zavežem ga le napol, natose prične beg v dolino.Ko doseževa ljubeljsko cesto, sva do kraja izmučena.Voznica, ki nama ustavi, se naju pošteno ustraši. Midvapa sva ji pošteno hvaležna, da naju odpelje v Tržič,kjer prestreževa sestro, ko se z družino odpravlja nasmučanje.Tako se je z veliko mero sreče iztekel najin poskusprečenja Košute. Marsikateri znanec, ki je zvedel zadogodivščino, me je nagovarjal, da s poučno izkušnjoseznanim tudi bralce Planinskega vestnika. Po daljšemrazmišljanju sem se odločil. Navsezadnje sem lahkozadovoljen, da mi je to sploh dano, saj pretekla zimakar šestim vrstnikom ni bila prizanesla.

PLANINSKIVESTNI K12 ALPINISTOV BO POSKUSILO PRIPLEZATI NA DEVIŠKO 6800 METROV VISOKO HIMALAJSKO GOROŠRAUFOVA ODPRAVA TREH VRHOVMARJAN RAZTRESENPoldrugi mesec bo zdoma 12-članska slovenska alpinističnaodprava, ki je 30. septembra z ljubljanskegaletališča Brnik prek Frankfurta, Amsterdama in NewDelhija odpotovala v nepalsko prestolnico Katmanduter od tod v skrajni zahodni del nepalske Himalaje. Vpogorju Api Nampe nameravajo alpinisti preplezati večprvenstvenih smeri na treh gorah, ki jih je lani medogledno odpravo Slovencem odkril tragično preminuligornik Stane Belak-Šrauf. Sam je ta čas nameravalvoditi odpravo v ta prav malo znani visokogorski svet,kjer se skriva tudi še katera od deviških visokih gora,vedelo se je, da naj bi bila ena od članic odprave tudiJasna Bratanič, ki je skupaj z njim zadnje dnilanskega decembra umrla pod plazom pod Mojstrovko,o drugih podrobnostih ni pripovedoval. Že na ogledniodpravi pa se je o teh gorah veliko pogovarjal zBoštjanom Slatenškom, ki je zdaj odšel na pot kotpomočnik vodje odprave.AMBICIJE: OSTATI V SVETOVNEM VRHURoman Robas, vodja odprave na skrajni zahod nepalskeHimalaje, izkušen alpinist in himalajec, ki je bil meddrugim leta 1988 vodja odprave na osemtisočak ČoOju, ima s seboj pestro moštvo. Zdravnik odprave jedr. France Srakar, ki je bil kot prav mlad fant žedavnega leta 1966 član alpinistične odprave naKavkaz. Star himalajski maček in poleg Robasanajizkušenejši alpinist je Andrej Štremfelj, ki se je odpravipriključil dobesedno zadnji trenutek, ko zaradipoškodbe ni mogel odpotovati Marko Čar. Eden odnajizkušenejših je prav tako odličen alpinist MarkoPrezelj, ki se je ekipi priključil prav tako zadnji trenutek,ko je — spet zaradi poškodbe — moral sodelovanjeodpovedati Blaž Stres. Izkušen himalajec je še TomažHumar, ostali udeleženci odprave pa so — polegpomočnika vodje Slatenška — Dušan Debelak, JernejGrudnik, Matic Jošt, Janko Meglic, Peter Mežnar inTomaž Žerovnik.Gorsko območje, kamor so namenjeni slovenski alpinisti,je zelo odročno in zaradi tega alpinistično slaboobdelano. Cilji odprave so trije: prvenstveni vzpon pojužnem razu na 7132 metrov visoki Api, prvenstvenivzpon na še deviški 6808 metrov visoki Bobaye inprvenstveni vzpon po nepreplezani južni steni na 6755metrov visoki Nampa. Odprava je posvečena spominuna njenega idejnega vodjo Staneta Belaka in članicolanskoletne izvidnice Jasno Bratanič.Kot je na tiskovni konferenci pred odhodom v Nepalpovedal vodja odprave Roman Robas, so v ekipi predvsemmladi in perspektivni slovenski alpinisti, ki se bodoimeli priložnost preizkusiti in izkazati v malo znanemhimalajskem okolju. To je tudi z organizacijskega vidikazahtevna odprava, kajti predela pod temi gorami nepoznajo dobro niti najbližji domačini, vse plezalne smeri,ki se jih Slovenci nameravajo lotiti, pa so nedvomnoizredno zahtevne, sicer bi jih že preplezali drugi.NAROD GORNIKOVGorništvo je za marsikaterega Slovenca življenjskapotreba, za malokaterega življenjski slog, za nekateremoda, ki ji je treba slediti, če naj bi človek v slovenskidružbi kaj veljal. Marsikateri slovenski politikje hodil po gorah, še preden so njegove fotografijezačeli objavljati na prvih straneh časopisov, nekateriso začeli hoditi »tja gor«, ko seje bilo treba pokazatikot »vrh na vrhu«, nekateri, ki so njega dni že plezaliin hodili po gorskih brezpotjih, so ta znanja obnovili,ko se jim je zdelo, da bi lahko zaradi tega dobilikakšen ljudski glas ali se zaradi tega na političnemprizorišču zavihteli kakšno stopničko višje.Če hodijo po gorah slovenski politiki, če pop zvezdnikiprirejajo koncerte v visokogorskih planinskihkočah, če se drugi znani Slovenci podajajo v gorskisvet, morajo tej modi slediti tudi drugi, ker so pačSlovenci in ker smo menda vsi Slovenci planinskinarod. Vendar ne gre goram kar tako počez jematimero: ob pravem času je treba iti na pravi gorski vrhali v pravo planinsko kočo, da bi te videli pravi ljudje,s katerimi je vredno pomodrovati, pa čeprav o čistovsakdanjih stvareh.Potem se nekega lepega dne takim modnim in zavsako ceno gornikom zazdi, da so zreli za samostojnepohode v visokogorje, o katerih bi potem lahkopripovedovali in dogajanje seveda primernodramatizirali. In se zgodi, da se v tem svetu ne znajdejo,ker ga ne poznajo, da je ob lepem dolinskemvremenu tam zgoraj že prava zima s snegom in ledom,da oprema naenkrat ne ustreza več, daje danbistveno prekratek za vse, kar je bilo v načrtu. In sezgodi sreča, da se vse izide brez tragedije, ali sezgodi nesreča, kije posledica hazardiranja z usodo.Ljudje ne vedo, da ima vsakdo svoj prag zmogljivostiin da vsakdo v vsakršnih razmerah ne zmorevsega, ker so preprosto prepričani, da smo Slovencirojeni hribovci in da torej zmoremo čisto vse. Zaraditakega mišljenja se tudi dogajajo nesreče v gorah.Marjan Raztresen

PLANINSKIVESTNIK468»Sedanja odprava,« je dejal Robas, »je nadaljevanjeambicij slovenskega alpinizma, da z vedno novimi vrhunskimidosežki ostane v svetovnem vrhu. V Nepalu bomopo monsunu, ko naj bi bilo tam lepo in dokaj stabilnovreme in ko je na najmanjšo možno mero zmanjšanaobjektivna nevarnost visokega snega, zaradi katerega bibili naši načrti lahko ogroženi. Na goro Bobave, na vrhukatere še ni bil nihče, bomo plezali skupaj z Nepalci, kajtipo njihovih novih zahtevah zdaj tujci na najvišje nepalskeše neosvojene gore ne smejo plezati sami, ampak leskupaj z nepalskimi plezalci. Vsake od gora se bomo lotilitako na alpski kot na klasičen način ter opustili tistega, kinam ne bo ustrezal.«PLEZANJE SKUPAJ Z NEPALCIIz Katmanduja je moštvo v bazni tabor na nadmorskivišini 4000 metrov odpotovalo s helikopterjem namestoda bi za sedemdnevno pot plačevali nosače, cena pa jev obeh primerih približno ista. Glede na to, da se medpotjo ne bodo mogli aklimatizirati na višino, bodo okolibaznega tabora opravili temeljito aklimatizacijo, predense bodo odpravili proti vrhovom treh izbranih gora. Tobodo opravili v razmeroma kratkem času, kajti večinaslovenskih alpinistov je med pripravami na to odpravože plezala na približno takih nadmorskih višinah.Na gore bodo kakopak plezali brez uporabe dodatnegakisika, čeprav ga imajo nekaj s seboj, vendar izključnoza morebitne medicinske potrebe. Večino hrane jeodprava kupila v Nepalu, ker je tam cenejša, pa še prevoznihstroškov ni treba plačevati. Tako so v odpravarskemproračunu stroški za hrano prav zanemarljivomajhni. Največji stroški za odpravo, ki jo financira Komisijaza alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije skupajs prispevki udeležencev samih, ki so si morali sami pridobitisponzorje, so za takse in prevoze.Šerp, višinskih nosačev, nimajo s seboj, pač pa je vodpravi nekaj pripadnikov šerpovskega rodu, ki jesposobnih priplezati na vrhove teh gora; predvsembodo hoteli plezati na deviško Bobave, da bi bili skupajs Slovenci vpisani med prvopristopniki na vrh te šeneosvojene gore. Ker višinskih nosačev na goro ne bo,bodo vso opremo in hrano morali znesti na gorskapobočja slovenski alpinisti sami. Od pomožnih članovodprave je s Slovenci samo nepalska kuharska ekipa.Po načrtih naj bi bila odprava v baznem taboru samo25 dni, kar naj bi po besedah vodje zadostovalo zaosvojitev sicer zahtevnih vrhov, kamor ne bodo peljalesamo strme smeri, ampak smeri po stenah. Po opravljenihnalogah se bo v dolino vrnila peš.VSAK IMA SVOJ CILJZdravnik odprave dr. Srakar je pred odhodom vsakemuudeležencu dal osebni komplet zdravil, tudi protiomrzlinam, proti glavobolu in kašlju, ki navadnospremljata aklimatizacijo, poleg tega pa ima doktor sseboj vse, kar potrebuje ekspedicijski zdravnik vnajvišjih gorah sveta.Po Robasovih besedah bo imel vsak možnost plezatina dva vrhova, če bo le hotel in mogel. »Čeprav je odpravaskupna stvar in naj bi bilo delo vsakega podrejenoskupnim ciljem,« je dejal, »je to pot sestavljena izizrednih individualistov, tako da bo treba na krajusamem to čim bolje uskladiti. Sicer pa je zelo prav, daima vsak svoje individualne cilje. Bazni tabor za vse trigore bo skupen, le za Bobave bomo morali najverjetnejepostaviti še eno bazo, ker je vznožje gore en danhoda od skupne odpravarske baze. Kar se tiče uspehaodprave, sem optimist.«Ker gredo alpinisti na tri gorske vrhove, velja pri nepalskihoblasteh to za tri odprave in bi pravzaprav morali sseboj imeti tri zvezne oficirje, kar pa bodo v Katmandujuposkusili poenostaviti. Ker pa so to uradno vendarletri odprave, je bilo treba pri Nepalcih za vsako goroposebej poimensko prijaviti alpiniste, ki bodo plezalinanjo. Nekateri alpinisti so nam pred odhodom povedali,s kakšnimi ambicijami se odpravljajo na pot.

PLANINSKIVESTNIKTomaž Humar: »Prijavil sem se za Bobave in Nampo,dobro sem pripravljen in se bom poskusil kolikor bo lemogoče izkazati.«Peter Mežnar: »Z Maticem Joštom sva se odločila valpskem slogu priplezati na Nampo, če pa nama bopoleg tega uspel še drugi ali celo še tretji vrh, bova zuspehom seveda toliko bolj zadovoljna.«Boštjan Slatenšek: »Že lani sem videl, kako lepi so tihribi in zdi se mi zelo dobro, da odprava kljub vsemtežavam, ki so sicer navadno pred skoraj vsako odpravo,vendarle gre na pot.«Jernej Grudnik, eden od najmlajših članov odprave:»Moj prvenstveni cilj bo deviški Bobave, rezervni Api;seveda bi bil zelo zadovoljen, če bi se lahko spoprijel zobema, vendar menim, da bo za dva zmanjkalo časa,verjetno pa niti ne bo pravih možnosti za oba.«Janko Meglic: »Moj cilj je po južnem razu priplezati naApi, moja dodatna in od tega trenutka nič več skrita željapa je v šolo vzponu priplezati prek Nampe.«Marko Prezelj: »Najbolj me zanima Api, na kateregabom plezal z Andrejem Štremfljem. To je kar dovolj velikaželja, kajti če si preveč želiš, ne narediš nič.«Dušan Debelak pa je dejal, da se bo vse izteklo ponačrtih, če bo le zdravje takšno, kot si ga alpinisti želijo.Odprava se bo na ljubljansko letališče Brnik vrnila 18.novembra.POD KRINKO STROKOVNIH MNENJ HOČEJO ŠE ENKRAT PODRETI ZNAMENJE NA GORIKRIŽ NA ŠKRLATICI KOT SIMBOLSlovenci imamo dve svetinji, dva simbola. Triglav inŠkrlatico - Suhi plaz, najvišji slovenski gori. Triglav jesimbol svobode, domovine in slovenstva. To simbolikoizraža Aljažev stolp na vrhu Triglava. V tekmi medširitvijo germanskih interesov in upornostjo slovenstva,ki je tudi v gorah dokazovalo svojo enakopravnost inpostajalo vse bolj samozavedno in samozavestno, gaje postavil takratni triglavski župnik Jakob Aljaž.Za narodno preživetje in neverjetno trdoživostSlovencev so najbolj pomembne naše prastarevrednote: poštenost, resnicoljubnost, pravičnost, ki selahko izrazijo le v svobodi duha. Svoboda duha insvoboda naroda sta bili pri Slovencih jasno razvidni žev zakonih ustoličenja karantanskih knezov. Uporabiliso jih pri oblikovanju prve ameriške ustave in vavstrijskem cesarstvu kot pravno osnovo prenosacesarske oblasti na žensko rodbinsko vejo.Tako kot Aljažev stolp na vrhu Triglava simbolizirasvobodo naroda in domovine, je postal tudi križ naŠkrlatici simbol svobode duha, luči in resnice.Šest metrov visok kovinski križ so leta 1934 na vrhuŠkrlatice postavili gorniki Turističnega kluba Skala (TKSkala) v spomin žrtvam gora, kar izpričuje napis nakrižu. Križ je bil leta 1935 tudi blagoslovljen.Po drugi svetovni vojni, leta 1945, so partizani-gornikikrižu dodali še napis Padlim gornikom partizanom. Križpa je tudi verski simbol kristjanov, simbol trpljenja inkrščanskih vrednot, ki so hkrati pravrednote vsegačloveštva od vzhoda do zahoda. Križ s takšnosimboliko in močjo, ki mu jo daje vrh Škrlatice,Novi križ na Škrlatici, ki takoburi nekatere duhoveFoto: France Urbanija 469

mSSSSSSSSSSSSSS^SSSSSSmmSmS^mmmSMmm PLANINSKI VESTNIKV POČASTITEV STOLETNICE OLIMPIJSKIH IGER VZPON NA DEVIŠKI VRH V ZDAPRVOPRISTOPNIKI NA PIC DE COUBERTINPredsednik Mednarodnega olimpijskega komitejaJuan Antonio Samaranch se je lanskega februarja vLausanni srečal s predsedniki komitejev in komisijMednarodne zveze planinskih organizacij (UIAA). Izrazilje željo, da bi planinci proslavili jubilejne olimpijskeigre v Atlanti z vzponom na še neosvojen vrh naameriškem kontinentu, ki naj bi ga imenovali po Coubertinu.Člani komiteja UIAA so mu pojasnili, daneosvojenih vrhov, ki bi bili vredni Coubertinovega imena,ni več, morda je kateri le še na Alaski, zato so sedogovorili, da za prvenstveni vzpon izberejo steno.NEUGLEDNO DARILO ZA STOLETNICOPo sestanku sveta UIAA, ki je bil v Flagstaffu v Arizoni,je bila izbrana ekipa, ki je 5. maja 1996 preplezalaprvenstveno smer na 80 metrov visokem kamnitemstebru, ki je v gozdovih West Forka nad sotesko rečiceOak. Med plezalci je bil tudi 66-letni predsednik UIAAlan McNaught Daviš. Plezalna smer, ki teče po dvehstenah, je bila ocenjena po lestvici UIAA s VII+ in VIII-.Šilasto skalo so v čast začetnika olimpijskega gibanjamoderne dobe poimenovali Pic Coubertin.Kot ocenjuje velik poznavalec svetovnih alpinističnihdogajanj Josef Nyka iz Poljske, je UIAA ob stoletniciolimpijskega gibanja podarila igram v Atlanti precejneugledno goro, kajti novi večni »spomenik« baronu deCoubertinu je prav žaljivo skromen, še zlasti, če gaprimerjamo s številnimi visokimi ameriškimi gorami,imenovanimi po ljudeh, ki si z ničemer niso zaslužilitakšne časti.Na drugi strani pa v vrhu UIAA ocenjujejo, da Zvezaplanincev in alpinistov, ki jo priznava tudi Mednarodniolimpijski komite, ne bi mogla lepše proslaviti stoletniceprvih olimpijskih iger kakor z vzponom na doslejneosvojen vrh, ki so ga imenovali po ustanoviteljuolimpijskega gibanja.Ker so bile letošnje, jubilejne olimpijske igre v Atlanti, soizbrali vrh v Združenih državah. V ZDA so še neosvojenivrhovi seveda redkost, toda po zaslugi Billa Putmana inAmeriškega alpinističnega kluba so po kar obsežnemiskanju našli primerno goro v West Forku nad soteskorečice Oak, Sedono in Flagstaffom v Arizoni.Dne 5. maja letos, le dan po spomladanskem sestankusveta v Flagstaffu, so ameriški alpinisti skupaj z alpinistiUIAA (Mednarodna zveza planinskih organizacij)prvič priplezali na vrh ostro ošiljene gore. Plezanje jebilo zahtevno, saj je bilo treba premagati zelo nevarnostrmo steno iz krhkega peščenjaka, ocenjeno s VI l+, invršno strmino, ocenjeno s V+. Vrh, ki je visok 1950metrov, so v čast barona Pierra de Coubertina(1863—1937), športnega navdušenca francoskegarodu, ki je ljubil tudi gore in ki je leta 1894 ustanovilolimpijsko gibanje, natanko pred stotimi leti pa vAtenah organiziral prve olimpijske igre moderne dobe,imenovali po njem.Takle je Pic de Coubertia, nič kaj veličastna stena, ki pa je bila doletošnjega leta vendarle deviškaPot, ki so jo ubrali prvopristopniki, bo v zgodoviniameriških novih vzponov zapisana kot Coubertinovasmer. Osvojitev novega vrha v letu olimpijskih proslavbo utrdila vezi med Mednarodnim olimpijskim komitejemin planinsko skupnostjo.MAJHNA ODPRAVA NA MAJHNO GOROOdpravo, ki je prva stopila na vrh gore Pic de Coubertin,so sestavljali: vodja Cameron Kern iz Zvezeameriških gorskih vodnikov, Richard Elmquist iz isteorganizacije, Daniel L. Millis iz Ameriškega alpinističnegakluba, Andre Schoon iz Alpinističnega klubaJužne Afrike, Jeremv Barlovv iz Britanskega alpinističnegasveta, Nico de Jong iz Kraljevega holandskegaalpinističnega kluba, Darek VValter iz londonskegaalpinističnega kluba in predsednik UIAA lan Mc-Naught-David iz Velike Britanije.Člani odprave so bili stari od 17 do 66 let. Največzaslug za izvedbo tega podviga ima VVilliam Putnamiz Ameriškega alpinističnega kluba, pomagali pa so mutudi vodniki in člani krajevnih organizacij. Odpravo sospremljali številni predstavniki državnih klubov in zvez,ki so člani sveta UIAA, med njimi je bilo tudi nekaj predsednikovkomisij UIAA. Nekateri bi se zelo radi pridružiliodpravi, vendar je bilo število članov zaradi varnostnihrazlogov omejeno. 471

PLANINSKI VESTNIK H B M M H i ^ H i H i V M H M i V H i HPRVENSTVENA SMER SILVA KARA IN DVEH ANGLEŽEVGRENLANDSKE GORE DOLOMITNIH OBLIKTo je otok, ki v glavnem še čaka na velike alpinističnepodvige: na Grenlandiji se je doslej udejstvovalorazmeroma malo plezalcev, veliko tamkajšnjih gorskihvrhov pa sploh še nima imen, ker se ni niti nanje niti vnjihova vznožja povzpel še nihče.Z lepe in težko dostopne grenlandske gore Nalumasortoqse je konec julija vrnil domžalski alpinist SilvoKaro, ki je po dotlej še nepreplezani zahodni stenilevega stebra te gore skupaj z Angležema JerrvjemGorejem in Tonyjem Penningom preplezal prvenstvenosmer čisto do najvišje točke, do višine 2045metrov.Majhna odprava treh je z londonskega letališča 28.junija odletela v glavno mesto Islandije Revkjavik innaslednji dan na jug Grenlandije na letališče Nanarsuaq,ki ga je med drugo svetovno vojno zgradila ameriškavojska kot prehodno letališče za Evropo in kjer zdaj stojinekaj hotelov za pustolovske turiste, ki se odpravljajobodisi s helikopterjem, bodisi z barko na raziskovanjetega velikanskega otoka. Naša trojica je prenočila vhangerju poleg pristanišča, 30. junija pa se je z vsoopremo vkrcala v motorni čoln in po fjordih zaplula protijugu. Morja široka cesta jih je vodila med velikanskimiledenimi gorami, ki so plavale po fjordih in med katerimije bilo včasih kar težko najti pravo pot. Po treh urahvožnje so se ustavili v Qaqortoqu, kraju s približno 1500prebivalci, ki so si na pobočjih nad fjordom postavilipisane hiše, te pa skupaj z ledenimi gorami dajejopokrajini veličasten videz. Od tod so pot nadaljevali doNanortalika, zadnjega večjega kraja na jugu otoka, kjerso si nabavili hrano, in do cilja čisto na koncu fjordaTasermiut, od koder je le četrt ure daleč do baznegatabora, ki so si ga postavili na lepi travnati terasi.Malokdo od evropskih alpinistov je že videl te lepe grenlandske gore472

PLANINSKIVESTNIKZgodovina stolpa, na katerega so bili namenjeni, se jezačela pred dvema letoma, ko sta Kurt Albert in BenMasterson preplezala manj kot 400 metrov stene inmorala zaradi slabega vremena odnehati. Lani so štirjeAngleži dokončali to smer. Zdaj so bili alpinisti šeletretjič pod to steno.Dne 1. julija so si uredili bazni tabor in si ogledali goro,na katero so bili namenjeni, naslednji dan so z vsoplezalno opremo odšli do zahodne stene levega stolpapod 2045 metrov visoko lepo goro Nalumasortoq. Dotja so najprej hodili po travnatih in ponekod zamočvirjenihpobočjih, poraslih tudi z nizkim grmičevjem,potem po ledeniški moreni in na koncu šestume hojepo ledeniku. Še isti dan so za pokušnjo preplezali prvih60 metrov stene in si nato pod steno uredili bivak zvisečo posteljo.Potem ko so 3. julija preplezali še dobrih sto metrovstene, so se vrnili v vznožje, si odpočili, potem pripravili26 litrov vode, nekaj hrane in vso potrebno opremo terse dogovorili, kako bodo plezali: na alpski način, brezspalnih vreč, samo z bivak vrečami in osebno opremo vnahrbtniku, da bodo čim lažji in tako čim hitrejši. Temajih ni skrbela, kajti tam je bilo ta čas praktično ves dansvetlo, le okoli polnoči se je za kratek čas stemnilo.Od 4. do 6. julija je bila trojica vseskozi v steni, prespalaje na ozkih poličkah, doživela snežni vihar, ki snegani pustil v steni, ampak ga je takoj stalilo, tako da je bilastena nekaj časa en sam slap vode, tretji dan plezanjapa je ob 18. uri do kože premočena prišla na vrh.Fantje so le kratek čas ostali na najvišji točki gore,potem so začeli sestopati po Angleški smeri, v kateri soprvi plezalci pustili varovališča. Do štirih zjutraj so biliže pod steno in pri viseči postelji, od koder so odšlipred 72 urami, 7. julija pa so bili spet v svojem baznemtaboru.Nalumasortoq je poleg Ulamertorssuaqa najmarkantnejšagrenlandska gora in je celo upodobljena napoštnih znamkah Grenlandije. Kdorkoli je že prišel podnjeno vznožje, večina jo je videla le v dežju in oblakih.Naša trojica je imela med plezanjem pravzaprav velikosreče, kar je spoznala šele v baznem taboru po vrnitviiz stene: do 18. julija, ko je prišla ponje barka in ko sejevrnila v civilizacijo, je imela le še poldrugi dan lepegaVremena -(M.R.)Odprava na GrenlandijoPetčlanska alpinistična odprava v organizaciji Planinskezveze Zagreba je bila od 23. julija do 8.avgusta v zalivu Igdlorssuit Havn na območju mestaNanortalik na južni Grenlandiji. Člani odprave so biliBoris Čujič (SPK Art Ročk, Zagreb), Darko Dular(PK Univerzum, Zagreb), Vladimir Paušič (PKCopalj, Reka) iz Hrvaške ter Igor Kalan (AO Kranj)in Miha Kajzelj (PK Vertikala, Ljubljana) izSlovenije. Člani odprave so opravili prvenstvenivzpon v steni Igdlorssuit Havn Tovvra.To je markanten navpičen granitni stolp, katerega vrhje visok 1160 metrov, njegova zahodna stena, ki sojo člani odprave preplezali, pa je visoka 800 metrov.Na obali zaliva v kanalu Prins Christian Sund pri vasiAugpilagtoq so postavili bazni tabor, od koder so dovznožja stene potrebovali poldrugo uro hoje.Njihova smer »Ujarak«, ki v eskimskem jezikupomeni Kamen, poteka po osrednjem delu stene inje ocenjena s VI, 7+, A3 in je dolga 23 raztežajev. Vnjej so plezali šest dni. Prve štiri dni so napeli 400metrov vrvi v tej smeri, zadnja dva dni pa sopreplezali celotno smer do vrha stene, ki so gadosegli 31. julija ob 13. uri. Isti dan so se ob vrvispustili po smeri vzpona v vznožje stene.Kakovost granita je dobra razen krušljivih širokihrazpok in kaminov v vršni četrtini stene. Glavnetežave so bile v srednjem delu stene. Varovališčaso ustrezno opremili, dobro mesto za bivak za petoseb pa je bilo na 16. varovališču.Vremenski pogoji za plezanje so na tem območjuzelo dobri v sončnih dneh, če ne pihajo močnivetrovi, ki bistveno znižajo dnevno temperaturo —ta je čez dan približno osem stopinj, zjutraj pa okoli 0stopinj. Slabo vreme pride počasi z rahlim dežjem, ki sepostopoma okrepi. Smer Ujarak so preplezali v obdobjulepega vremena, ko sta bila le dva dneva deževna in koje pihal precejmrzel veter.Med sestopanjemzvrha 31. julijaje začelodeževati, stem se je začeloobdobjeslabega vremena,ki jetrajalo do odhodaodprave8. avgustain še dlje.Stena oziromaobmočjeIgdlorssuitHavna stalahko dostopnas čolnomiz 20kilometrovoddaljeneeskimskevasi Augpilagtoqa,kije z rednoladijskoprogo povezanaz Nanortalikom.Znak hrvaške odprave na GrenlandijoV vasi so pošta, trgovina in ambulanta. Vendar jeIgdlorssuit Havn popolnoma nedostopen, če vampozabijo poslati čoln, kot je bilo dogovorjeno, v karse je prepričala odprava. Dvanajst dni je dajalaznake SOS redkim plovilom, od katerih jih jenaposled opazila ladja Ujarak.Darko Du|ar473

PLANINSKI VESTNIK H H B I H H i H H i l M HZGODILO SE JE LETOŠNJO POMLAD, ČASOPISI O TEM NISO POROČALIUMOR IN ROP V GRINTOVCIHBORIS GABERŠČEKMislim, da je zelo malo planincev, morda samo nekajposameznikov, ki so vedeli še za eno skromno naravnoznamenitost v dolinici Kamniške Bele: samo kakšnih25 metrov levo od steze, po kateri hodijo trume naobisk k slapu Orglice ali pa še naprej, čez Presedljaj,proti Korošici ali Konju.Zanjo sem izvedel lanskega novembra, ko sem senekega popoldneva spet napotil na sprehod do Orglic.Bil sem prvi v novo zapadlem snegu. Zato za spremembovečinoma nisem gazil po markirani stezi, temvečob strugi Bele, ki je, kot vemo, razen po velikihnalivih vedno suha.NAVDUŠENJE NAD ČLOVEKOMNaenkrat sem ostrmel. Nisem mogel verjeti lastnimočem. Pred menoj je res stala tisa, to v naravi tako redkodrevo. Pa ne komaj opazni grmiček, kakršne šemorda srečamo v gozdovih, bližjih »civilizaciji«. Bila jeizredno lepo, pravilno raščeno, zdravo drevo. Ravnodeblo, pri tleh premera 16 cm. (Moral sem ga izmeriti.)50 oddaj Gore in ljudjeNa TV Slovenija so sredi letošnjega junija proslavili50. oddajo Gore in ljudje. Po prvi slovenski predstavitviTV reportaže »Jalovec pozimi«, pripravljene(tako kot še šest drugih) za promocijo našegagorskega sveta v tujini, so novinarjem in drugimpovabljenim predstavili vse ustvarjalce in sodelavceoddaje, ki si je hitro pridobila širok krog stalnihgledalcev, ter na kratko obrazložili svoje delo.Marjeta Keršič Svetel, ki je bila gonilna moč oddaježe v času njenega nastajanja, je povedala, da jena TV še pred štirimi leti, ko so serijo začenjali, prevladovalomišljenje, da je zamisel (čeprav se jeponujala že precej časa) praktično neuresničljiva.Toda ekipa, ki je že ves čas skoraj nespremenjena,je dokazala, da je mogoče tudi s skromnimi sredstvi,vendar z dovolj zagnanosti le veliko narediti,»Gore in ljudje« pa so seštevek dobre volje mnogihljudi...Staš Potočnik, ki zdaj ni več režiser oddaje, je vnjej zapustil nepozabne sledove. Snemalec JanezHorvat snema v vsakršnih pogojih in je tudi ževzgojil vrsto odličnih pomočnikov. Dobro je sodelovanjez ljudmi pod gorami in ekipi ni težko dobiticelo večje skupine alpinistov za snemanje v najtežavnejšihpogojih. Oddajo pa dobro poznajo tudiže v tujini, od koder dobijo marsikatero gradivo. Enaod redkih težav, ki jo ima ekipa, je premalo snemalnihdni, ki jih ji dodeli TV.Na višini okoli meter in pol so se začele pravokotnoširiti skoraj za dva prsta debele veje. Tisa je bila visokakakšne štiri metre. Nekako tolikšen je bil tudi premerzelo simetrične piramidaste krone. Na drevescu (vprimerjavi z mlajšimi sosedi je bilo to res samodrevesce) ni bilo ene same suhe vejice. Videl sem jo žekot bodočo znamenitost, na katero bodo naši daljnizanamci ponosni. (Tisa namreč raste izredno počasi.Takšno drevo je moralo biti staro vsaj 100 let! Doživi patisoč, dva tisoč let.)Tiso pogosto videvamo v naših mestnih parkih in po vrtovih.Spoznamo jo po lepo temnozelenih, ploščatih iglicah,rdečkastem luskastem lubju, jeseni pa po rožnatordečih,sluzastih sladkih jagodah, edinem delu rastline,ki je užiten. Vse drugo je močno strupeno.Tisa je menda edino drevo na seznamu našihzaščitenih rastlin. Zaradi človekove pohlepnosti jepostala ena od najredkejših rastlin v evropskih gorskihgozdovih. Njen dragocen prožen in zelo trpežen les sotisočletja uporabljali, na primer, za izdelavo lokov. Kerje primeren tudi za »umetniško« obdelavo in je lepordeče obarvan, je to obsodilo tiso na iztrebitev. Ni miznano, ali je kdo preštel, koliko je še tis v slovenskihgozdovih. V celi Nemčiji naj bi po podatku izpred polstoletja tedaj raslo še največ 5000 takih dreves.Zato sem ostrmel. Ne, bil sem celo navdušen: nadčlovekom, ki je v svoji uničevalnosti le nekaj pustil zaprihodnost. Hotel sem že takrat napisati nekaj vrstic zaPlaninski vestnik: ali bi ne bilo treba opozoriti mimoidoče,ljubitelje narave, izletnike, vse tiste starše, kijih srečujemo na poti k Orglicam, da naj svojimmalčkom, ko jim razkazujejo gozdne zanimivosti,pokažejo še to ohranjeno redkost?Tisa je rasla manj kot pol metra daleč od laket debelebukve, ki se je bohotno vzpenjala v višavo in je s svojokorenino nevarno pritisnila ob tišino deblo. Ali bo tisapreživela ta dvoboj? Kaj pa, če bi prinesel kakšno orodjein podlo rešil »svoje« odkritje, čeprav bi s tem nevarnopoškodoval tekmeca, drugo lepo raščeno, zdravodrevo? Vendar sem se kmalu odločil: taka znamenitostje gotovo znana strokovnjakom, gozdarjem, zaščitnikomnarave, vsem tistim, ki so poklicani, da ukrepajo vpodobnih primerih tako, kot narekuje stroka. Končno,tisa je bila tako polna moči, obenem pa svoji zvrstiprimerno neobčutljiva na večno senco, da sem verjel,da jo niti objestna bukev ne bo mogla zadušiti.UMOR ZARADI KOŠČKA LESAFebruarja sem tiso spet obiskal. Komaj je menda čakalana pomlad, da bo v novem letu dodala še kakšenmilimeter svojemu premeru in nekaj centimetrov svojivišini.Potem sem se junija letos vnovič napotil proti Orglicam.Želel sem še enkrat obiskati tiso in jo vprašati, kako sepočuti v globoki senci poletnega gozda, videti, kolikonovih poganjkov je naredila, nestrpno že za naprej

PLANINSKIVESTNIKoceniti, koliko bo večja, ko bo še za eno leto starejša.Sprva je nisem našel. Od daleč sem iskal tiste krepkepoložne veje, ki so se dobro videle že s steze: širile sose izza bukve, medtem ko je deblo ostajalo skrito. Ali jemogoče, da si nisem dobro zapomnil kraja? Moral semstopiti bližje in natančno preiskati okolico. Tu je to moralobiti!Končno sem našel bukev. Toda pol metra od bukve jeiz zemlje štrlel čisto nizek, črnordeči štor, ves nazobčanod udarcev s sekiro. Zraven je ležala cela tišinakrona. Bila je gladko odžagana tik pod najnižjimi vejami.Večina iglic je že odpadala. Samo na vrhnjih vejahso se še obdržale, še zelene, toda suhe. Te veje sobile poleg iglic polne odmrlih še zaprtih rumenih moškihcvetov. Tisa je bila torej posekana še pred zgodnjopomladjo, preden so se prašniki razcveteli.Skušal sem dognati njeno starost. V mladosti je drevoraslo tako počasi, daje letnice bilo brez povečevalnegapripomočka nemogoče prešteti. Šele pozneje seje drevozačelo opazno debeliti. V zadnjih desetletjih po dvado tri milimetre na leto. Lahko sem samo ocenil, da jepreživelo več kot sto, mogoče celo 150 let.In tedaj se je našel nekdo, ki ga je posekal! Zato, da biprišel do kosa tisovega lesa, ne debelejšega kot 10centimetrov — kajti toliko je bila debela notranja rdečasrčika — in dolgega malo več kot en meter. Za kaj je leuporabil ta košček lesa?NEKAZNOVANI STORILECSicer pa — ali naj se čudimo? Na nizkotne uboje iz koristoljubjasmo že navajeni, čeprav se nad njimi vsakičzgražamo. Toda v tem primeru storilec ni iskal žrtev.Tisa je prevelika redkost, posebno pa na takem kraju,da bi jo kdo namenoma iskal zato, da bi se polastilnjenega lesa. To je bil lahko samo »ljubitelj narave«,planinec, ki je po naključju, tako kot jaz, zapustil stezo,da bi prišel v pristnejši stik z gozdom. Pri tem je odkriltiso in si jo zapomnil. In ker je »umetniška« obdelavalesa njegov konjiček ali pa poklic, se je ob priliki spomnilna redko dragocenost v gozdu, ki bi jo lahko primernoizkoristil. Saj ni možno verjeti, daje bil to gozdar, kipoklicno zahaja v gozd!Ne pričakujem, da bodo ta umor v dolinici KamniškeBele raziskovali kriminalisti. Tudi njegov storilec ne bokaznovan. Nikakor pa dogodek ne bi smel ostati nezabeležen.Kot »senzacionalna« novica in kot opozorilo.Mogoče je za to najbolj primeren ravno Planinski vestnik,čeprav do zdaj ni imel kriminalne rubrike.V ZASLUŽKARSKI JAREM SO TRENTARJI VPREGLI VISOKOGORSKO CESTO IN SEDLOMANGART ZA ŠOFERSKE PLANINCEJANEZ PENCAV začetku letošnjega leta je bil v časniku Delo objavljenprispevek » V zaslužkarskem jarmu«, v katerem se avtorzgraža nad asfaltiranjem visokogorske ceste naMangartsko sedlo in nad ureditvijo velikega parkiriščana sedlu. Za Vršičem je postal še Mangart zbirališčenedeljskih avtomobilskih planincev, ki proti vsem oko-Ijevarstvenim zakonom močno onesnažujejo gorskonaravo. Tako kot pri drugih podobnih posegih v gorskonaravo smo bili planinci tudi pri tem premalo glasni, patudi vplivni, da bi take podvige gradbenikov preprečili.Njega dni pa je glas slovenske planinske organizaciježe veljal toliko, da so ga upoštevale celo državne institucije.Toliko nas je in med nami toliko vplivnih ljudi, dabi bilo organizaciji tudi na tem področju mogočepovrniti staro slavo. (Op. ur.)Na 2072 metrov visokem Mangartskem sedlu so laniuredili veliko parkirišče in v nekaj mesecih s parkirninozaslužili poldrugi milijon tolarjev. Potem so na sedloasfaltirali dotlej makadamsko cesto, ki bi jo moraliohranjati le kot zgodovinski spomenik, ne pa spreminjativ povabilo na visokogorski avtomobilizem. Ali jemogoče, da so Trentarji to veličastno goro na tako nizkotennačin vpregli v zaslužkarski jarem? Če Trenta nemore preživeti brez asfaltne sramote na Mangartu, najkar umre. Bo vsaj umrla naravne smrti in za seboj pustilalep spomin.Kajti po zaslugi skrivnostnega »dobrotnika«, ki je zaasfaltiranje ceste na Mangartsko sedlo prispeval 20milijonov tolarjev, čaka Mangart vse kaj drugega kotnaravna smrt. Najprej predsmrtne prometne muke,kakršne ob lepih dnevih že nekaj časa trpi Vršič. Privsem nedoumljivem navdušenju nad gradbenim »podvigom«,ki so ga opravili na Mangartu, je že tudi jasno,da bo visokogorski avtomobilski sejem kaj kmalu nehalzanimati celo tiste, ki se tja vozijo. Pločevinasto menažerijosi namreč lahko ogledajo tudi na kakšnembližnjem sejmu.Trentarska turistična oblast se ogreva za bližnje cilje,mangartsko parkirišče in asfaltna cesta do njega padokazujeta, da ji pogled res ne sega prek lastneganosu. Ti strokovnjaki za turistično molžo se pač nezavedajo, da jim spod prstov raste anahronizem, dokraja sprt z današnjimi pogledi do naravne vrednote.Mangartsko sedlo opremljajo za najbolj nizko sortoobiskovalcev gora, za šoferske planince. A tem sodnevi šteti, v tujini, od katere si turistični delavci tolikoobetajo, pa že prešteti. Uporabljati osebni avto v takokrhkih ekosistemih, kot so Alpe, bo kmalu tudi pri nassamo še znamenje okoljske neotesanosti.RAZBIJANJE, NE RAZVIJANJETežko je verjeti, da so si Trentarji v času, ko turističnorazvite dežele bijejo križarske vojne zoper asfalt inpromet v krajih, kakršni so njihova dolina in okoliške 475

PLANINSKIVESTNIKPavel Erlah in Jože Bohinc sta nadaljevala in hitela čezmočvirni del pod Dolgo njivo k ograji, ki je značilnamarkacija na poti do Štegovnika (1692 m), dolgo nedostopnegagrebenskega vrha, ko so tod še kraljevaligraničarji nekdanje jugoslovanske vojske. Snakovčanasta bila ob 18.25 pri vpisni knjigi na vrhu. Pot ju je daljevodila do planine Javornik pod Ženiklovcem, tam pasta že imela spremstvo: prijatelja Drago Srečnik in MatjažRovtar sta ju spodbujala vse do vznožja Škarjevegaroba pod Storžičem (2132 m).V TEMI NA TOLSTI VRHOb 11. uri so že sestopili do Hanževega sedla in se kartakoj spoprijeli z zahtevno potjo čez severno steno Velikegavrha, ki je zavarovana z jeklenicami in klini. Tamso jih nekoliko motile palice, saj je bilo za vzpenjanjetreba uporabiti obe roki.Ob 12.30 so že odpirali skrinjico in zvezek na Velikemvrhu (2088 m), prvem dvatisočaku v tem desetkilometrskemmasivu Košute. Uro pozneje so bili že na temenuKladiva (2094 m). Hodili so po grebenski poti in hvalilisobotno vreme, ki jih ni oviralo pri podvigu. S seboj soimeli tudi radijsko postajo, drugo so imele njihove žene.Oglašali so se na frekvenci, ki jo uporabljajo kinologi.Tudi ta povezava jim je vlivala dodatno moč, predvsempa jih je razbremenjevala.ZAKAJ JE JANEZ ODNEHAL»Popoldne ob 16.20 smo za trenutek že posedli nanajvišjem vrhu tržiške občine, na 2133 metrov visokemKošutnikovem turnu. Ime je zagotovo dobil pokošutniku, gorski rastlini z rumenimi cvetovi in zdravilnokoreniko. Toda te nismo iskali. Po poti smo hitelinad prepadi do Zgornje Dolge njive. 2 ženami smo bilidogovorjeni, da nas počakajo pri veliki skali na Dolginjivi še za zadnjo oskrbo. Počutil sem se praznega,zato sem odnehal. Ničesar ni na tem svetu, kar bi biloveč vredno od mojega zdravja in počutja,« nam je zaupalJanez Ambrož. Za to odločitev mu je bila hvaležnatudi žena Lidija.Dva Gašerbruma drug za drugimFrancoski plezalec in vodnik Jean-Christophe Lafaille, znanpredvsem po plezanju smeri, ki zahtevajo ogromno vzdržljivosti,je julija 1996 osvojil vrhova Gašerbruma II in I drugega zadrugim, ne da bi vmes sestopil v bazni tabor. Dne 6. julija jeprispel v bazni tabor, vendar mu je slabo vreme tri tedneonemogočalo nadaljevanje poti, tako da je začel plezati šele nadan, ko bi se po načrtu že moral vrniti.Dne 28. julija je opravil šolo vzpon na Gašerbrum II (8035 m) poobičajni smeri, in to vsega v 11 urah in 20 minutah. Po daljšempočitku v šotoru na višini 5900 metrov se je 31. julija podal še naGašerbrum I (8068 m). Bil je že rahlo utrujen, toda čakal ga je šenaporen sestop. Oba vzpona je opravil v čistem alpskem slogu,brez pomoči in podpore soplezalcev. Za osvojitev obeh vrhov jepotreboval manj kot štiri dni.Reinhold Messner in Hans Kammerlander sta prva alpinista, kista na podoben način osvojila oba vrhova, in sicer v razmakuosmih dni, toda sestopala sta po drugih smereh.»Strmo je bilo, vseeno sva ob 21. uri pritisnila žiga nazgibanko TPP. Zavila sva na kranjsko, južno stran gorein prek Male in Velike Poljane prišla že v trdi temi napot, ki pelje proti Tolstemu vrhu (1715 m). Tam sva bilaob 22.40 in tam našla le vpisno knjigo, žiga pa ni bilo.Zato sva šla proti Kriški gori (1471 m), kjer je v koči žig.Vesela sva bila svetlobnih signalov oskrbnikov naKriški gori, da sva vedela, kje naj s snopi luči čelnihsvetilk iščeva pot naprej. Ob 23.10, ko sva vstopila vkočo, naju je čakalo prijetno presenečenje: miza se jekar šibila od dobrot. Vendar nama je še najbolj prijalčaj. Po telefonu sva sporočila v dolino, da prihajava. Doizpolnitve obljube, ki sva jo dala sama sebi, sva imelale še pičlih 45 minut časa.Osem minut do polnoči sem bil tam, kjer sem pred 23urami in 52 minutami odhitel na pot. Jože je prišel 30sekund pred iztekom dneva. Vsi skupaj smo si oddahniliin se veselili uspeha. Z Jožetom sva dobila nekajžuljev, drugače pa posebnosti ni bilo — če odštejemonjegov padec s Kriške gore, mojo lakoto in njegovihšest kilogramov, ki jih je izgubil na tej poti,« je dal pikona i Pavel Erlah.V Peku so mu v transverzalno knjižico zapisali, da je137., ki je opravil to pot, in prvi, ki jo je v enem zamahuzmogel prej kot v 24 urah. Hkrati je bila to njegova petaponovitev, medtem ko je Jože Bohinc ta dan to deloopravil prvič.Vsi, ki poznajo Drvačevo planinsko transverzalno pot(odprli so jo maja leta 1991), se strinjajo, da je podvigtreh in še predvsem dveh gornikov nedvomno lepuspeh. Tako kot je uspeh za vsakogar, ki prehodi vsajpot na enega od vršacev na tej poti. Tržiško planinskopot je doslej med drugimi občudovalo že 14 ljubiteljevgorskega sveta iz Karlovca. Prvi jo je sicer prehodilMatija Radon, medtem ko je bil Mariborčan MilanMeden naokrog že sedemkrat. Vsak od dosedanjihzmagovalcev te poti pa nosi s seboj v mislih lepotevrhov nad Tržičem in v njegovi okolici.Trije Tržičani so se tega podviga lotili brez velikegarompa in pompa, časnikarji pa so zanje vendarlezvedeli ter pisali o njih in seveda o gorah, ki so jih prehodiliin pretekli v enem zamahu. Za domačine, ki naj bitudi skrbeli za turizem in v povezavi s tem za popularizacijotamkajšnjih naravnih zanimivosti, bi bila akcijatreh domačinov lahko nauk, kako je mogoče dosečipopularizacijo njihovih krajev in tudi s takšnim posredovanjemprivabiti planinske turiste.

PLANINSKIVESTNIKNOVA KNJIGA ZA PLANINSKO KNJIŽNICOANAPURNAVIKI GROŠELJKonec letošnjega oktobra je pri mariborski založbiObzorja v zbirki Domače in tuje gore izšla knjiga VikijaGrošlja »Anapurna«, ki je avtorjeva že sedma knjiga -torej že ima skoraj toliko svojih knjig kot osvojenihosemtisočmetrskih vrhov. V svojem zadnjem delu jepripravil pregled vseh šestih slovenskih poskusov, skaterimi so naši alpinisti poskušali osvojiti ta nevarnihimalajski osemtisočak, dveh odprav na to goro pa seje avtor tudi sam udeležil. Z uspešnim vzponom na vrhAnapurne leta 1995 smo Slovenci dokončali enega odsvojih največjih in najodmevnejših himalajskih projektov,osvojitev vseh štirinajstih osemtisočakov.Iz knjige z dovoljenjem avtorja in založbe objavljamonekaj odlomkov kot spodbudo za branje celotne knjige.UVOD V SERIJO(Op. ur.)Tretji junij leta 1950. Dva moža se počasi, a vztrajnodvigata po strmem, zasneženem pobočju. Temperaturaje nizka, mraz sili do kosti. Vzpenjanje ju izčrpava.Sleherni korak je zmaga volje. V prebliskih se mimonjunih oči vrsti cel svet slik: dnevi hoje v žgoči vročini,hude plezarije, izjemni napori vseh v boju za goro,vsakodnevna herojstva tovarišev pri postavljanju inurejanju višinskih taborov... V eni uri, mogoče dveh...bo vse dovoljeno. Zadnje pomisleke pred neposrednonevarnostjo in velikimi napori je odpihila veličinatrenutka. Ta dan gre za ideal. Nič ni dovolj veliko.Neznanska zareza ju loči od sveta. Gibljeta se vpovsem drugi deželi: pusti, brez življenja, okameneli. Vfantastični deželi, kjer prisotnost človeka ni bila nitipredvidena, morda niti zaželena. Kršita neko prepoved,ne oziraje se na odklonitev, in vendar sedvigata brez sleherne bojazni. Še zadnji, strmi ozebnik.Gresta drug za drugim in se ustavljata pri vsakemkoraku. Leže na cepinih poskušata spet priti do sape inpomiriti srce, ki tolče, kot bi hotelo počiti.Sedaj čutita, da sta tam. Nič ju ne more ustaviti. Vršnigreben se neopazno bliža. Obiti je treba le nekajskalnatih blokov. Potegujeta se kvišku, kakor pačmoreta. Ali je mogoče?Zares! Silovit veter udari vanju.Sta... na Anapurni.8091 metrov visoko.Neizrekljivo veselje napolni njuni srci.Strahotni prepadi na oni strani so brez dna. Oblakiplovejo v polovični višini. Zakrivajo ljubko in rodovitnodolino Pokara 7000 metrov spodaj. Nad njimi ni nič!Poslanstvo je izpolnjeno. Najvišji vrh, ki je bil zavzet vzgodovini človeštva, je pod njunimi nogami. Anapurna. Prviod štirinajstih osemtisočakov, na katerega je stopil človek.Moža sta se imenovala Maurice Herzog in LouisLachenal. Oba sta predstavnika slovite francoskepovojne generacije izjemnih alpinistov.Avtor knjige Anapurna Viki Grošelj v taboru IV (7400 m) na AnapurniTistega 3. junija 1950 sta odprla novo poglavje vzgodovini alpinizma. Začela se je doba uspešnegaosvajanja himalajskih osemtisočakov.Natanko dve leti kasneje, 3. junija 1952, sem privekalna svet v ljubljanskii porodnišnici. Potem je preteklo šenekaj let, preden sem se začel zavedati sveta okolisebe in gora na njem.Med prvimi gomiškimi knjigami, ki sem jih prebral, jebila prav Herzogova »Anapurna«. Poleg BuhlovegaNanga Parbata mi je bila prav gotovo najljubša. Obbranju sem si živo predstavljal dolgo potovanje zletalom do Indije, nato prvi stik z Nepalom, to čudežnodeželo sredi Himalaje. Brez diha sem sledil opisompoti, pokrajine, domačinov in prvih raziskovanj pristopado gore. Poznal sem imena glavnih junakov, ki so ssvojimi dejanji v gorah ničkolikokrat potrdili svojizjemen alpinistični sloves. Terrav, Lachenal, Rebuffat,Couzy, Herzog... Znova in znova sem z vsevečjim spoštovanjem jemal to knjigo v roke in bral odramatičnih dneh na gori, herojskih dejanjih, izjemnemtovarištvu in pogumu, veliki zmagi in ceni zanjo.Še kasneje sem tudi sam velikokrat doživljal podobnereči, prebral veliko novih knjig o Himalaji in tudi samnapisal kakšno. A Herzogova Anapurna je ostajala enood temeljnih klasičnih del, ki z leti ne izgine v pozabo,ampak le še pridobiva vrednost. Zaradi veličinedejanja, zaradi avtorjeve iskrenosti, predanosti cilju inne nazadnje zaradi izjemnega, lahko rečem, žlahtnegaprevoda Lilijane Avčin.Ob prvem branju te knjige si niti v najbolj drznih sanjahnisem mogel predstavljati, da bom petinštirideset letkasneje na istih mestih doživljal in podoživljal vse, kar se je 479

PLANINSKIVESTNIKBaza pod južno steno Anapurnedogajalo Francozom, obenem pa bom priča veličastnemuzaključku največjega slovenskega himalajskega projekta,osvojitve še zadnjega od štirinajstih osemtisocakov.Danes verjamem, da sem, morda prav zaradi 3. junija,z Anapurno povezan tesneje kot s katerimkoli drugimosemtisočakom.BOGINJA ŽETVEAnapurna — Boginja žetve v jeziku domačinov je edenizmed najbolj znanih osemtisocakov Himalaje. Njenamogočna skalna in ledena obzidja obsegajo celoobmočje med plodnimi ravnicami Pokare in dolino rekeKali Gandaki, ki v tem delu prereže Himalajo. Glavnivrh meri v višino 8091 metrov. Poleg njega v skupinistoji še kopica manjših vrhov, Anapurna II — 7937 m,Anapurna III — 7555 m, Anapurna IV — 7525 m, JužnaAnapurna — 7226 m, Fang — 7646 m, Khansgar Kangali Roc Noir — 7447 m, Gangapurna — 7630 m. Polegteh samostojnih velikanov je tam še kopica pet- inšesttisočakov. To je eno od največjih, najbolj prepadnihin zahtevnih območij nepalske Himalaje.Zaradi političnih razmerje bil Nepal do leta 1950 praktičnopovsem zaprt za tujce in tako se je alpinistična zgodovinaAnapurne začela zelo pozno, vendar je potem takojpostala znana vsemu alpinističnemu svetu. Švicar Heimje leta 1949 iz majhnega letala dakota opravil prveposnetke verige Anapurn. Leto kasneje pa je šlo zares.480 Angleži pod Tilmanovim vodstvom so po dolini rekeMarsiandi prišli na sever anapurnske Himalaje in naAnapurni IV dosegli višino 7300 metrov.Francozi so, prav tako po posebnem dovoljenjunepalskega maharadže, raziskovali po dolini reke KaliGandaki navzgor. Na eni strani doline jih je mikal inprivlačil mogočni Daulagiri (8167 m), na drugi paAnapurna. Po dolgotrajnih raziskovanjih so se nazadnje včasovni stiski odločili za Anapurno. Z vso energijo (mordaje bila to takrat najboljša možna ekipa alpinistov na svetu)so se lotili najprej izredno zahtevnega pristopnegapohoda čez sedlo Tulobugin in naprej po dolini Miristi koledo baznega tabora na višini 4200 metrov. Ob pomočišerp in ob izkušnjah iz francoskih Alp so hitro napredovali.V nekaj dneh so našli pot čez severni ledenik Anapurne inpod severnim pobočjem 5900 metrov visoko postavilitabor dva. Zaradi strahu pred prihajajočim monsunom seplezalci sploh niso več vračali v bazo, ampak so potežkem in nevarnem svetu intenzivno napredovalinavzgor. Nevarni prehodi, plazovi, podirajoči se seraki intežko plezanje v ledu so jim jemali voljo, vzeli pa je niso.2. junija 1950 so postavili tabor V na višini 7350metrov, dan kasneje pa sta Lachenal in Herzog poosmih urah hudih naporov dosegla vrh.To je bil eden največjih, prelomnih mejnikov v zgodovinisvetovnega alpinizma. Osvojena je bila prva gora, višjaod 8000 metrov. In to v prvem poskusu! Svet je ostrmelnad pogumom in drznostjo Francozov, obenem pasočustvoval z njihovim tragičnim in dramatičnimpovratkom z gore. V viharju sta hudo ozebla Lachenal inHerzog, Rebuffatt in Terrav sta dobila snežno slepoto.Zgrešili so tabor, prenočili v ledeniški razpoki, zasul jih jeplaz in ko je hudo omrznjeni Herzog že spodbujaltovariše, naj se vsaj sami vrnejo in ga puste, da v miruumre, so jim naproti prišli ostali člani. Med nadaljnjimsestopom jih je še enkrat odnesel plaz, a so preživeli. Koso bili v bazi, težav še ni bilo konec. V begu predmonsunom so v hudih deževjih hiteli po težko prehodnidolini Miristi Kole, nesoč oba pomrznjena člana. Šele vdolini Kali Gandaki so se malo oddahnili. Zdravnik jemoral že med potjo pri obeh ponesrečencih opraviti prveamputacije prstov.Z leti je veličina vzpona na Anapurno začela dobivatidejanski pomen. Alpinisti vsega sveta, spodbujeni zuspehom Francozov, so se s podvojeno močjo lotiliostalih himalajskih orjakov in leta 1964, torej štirinajstlet kasneje, je bil osvojen še zadnji od štirinajstihosemtisocakov, Šiša Pangma.Anapurna je bila spet v središču pozornosti alpinistovvsega sveta leta 1970. Takrat so, tokrat Angleži, spetobrnili nov list v zgodovini alpinizma. Ni šlo več zaklasične pristope na osemtisočake, pač pa za nove intežke smeri preko mogočnih sten in grebenov. Dvameseca so se bojevali s tri kilometre visoko južno stenoAnapurne in jo nazadnje tudi preplezali. Veličastenuspeh! Obenem je druga odprava Angležev opravilaprvo ponovitev francoske smeri v severni steni.Prve tri odprave na Anapurno so bile torej uspešne. Kljubnevarnostim in težavam je v strokovnem alpinističnemsvetu začelo prevladovati mnenje, da je gora sicerzahtevna, da pa so vzponi nanjo vsekakor mogoči breznesreč, lan Clough je postal prva žrtev gore, ko se je najužni strani gore še čisto spodaj na ledeniku nanj podrlserak. Na pobočjih pa ni bilo žrtev.

PLANINSKIVESTNIKOgromen snežni plaz, ki se jepodrl na pot med bazo intaborom I .... .Foto: Viki GrošeljGora sama je v naslednjih letih to mnenje tako strahovitospremenila, da mi gre danes, ko to pišem, srh po telesu.Od stoštirih odprav, ki so do leta 1995 poskušalepriplezati na vrh Anapume, jih je bila uspešna le slabačetrtina. Smrt je kosila med plezalci, kot bi si gora za motoobračuna s plezalci vzela svoje ime — bogata žetev.Izčrpanost, padci, zdrsi, predvsem pa plazovi in padajočekamenje so pobijali vsevprek in neusmiljeno. StatistikaSpominsko obeležje v bazi na severni strani Anapurnenesreč in uspešnih vzponov na vrh se je bliskovitospreminjala. Danes je Anapurna po teh podatkih najnevarnejšiosemtisočak sveta. Dvainosemdeset plezalcevse je do konca leta 1994 povzpelo na njen vrh, gora pa jev tem času zahtevala kar dvainpetdeset smrtnih žrtev.Tako krute statistike nima noben osemtisočak. Nekaj letje bilo še posebej hudih: leta 1973 je gora zahtevala karsedem žrtev, 1981 pet, 1982 štiri, 1984 štiri, 1988 štiri,1991 sedem...Seveda pa pri tej lepi gore ne gre spregledati njenihsvetlejših plati. V njenih stenah in grebenih je bilo dosedaj preplezanih petnajst prvenstvenih smeri invariant. Številna herojska dejanja, izjemni dosežki inveličastni vzponi še dodatno bogatijo že tako napetozgodovino gore, ki ji je njen prvi zmagovalec Herzognamenil tudi tele misli:»Anapurna je za vsakogar od nas izpolnjen ideal: mi sev mladosti nismo izgubljali v izmišljenih pripovedih,polnih domišljije, ali v opisih krvavih bojev, s kakršnimimoderne vojne krmijo otroško domišljijo. Gora nam jebila naravna arena, v kateri smo, igraje se na mejahživljenja in smrti, našli svojo svobodo, ki smo jo nejasnoiskali in nam je bila potrebna kot vsakdanji kruh.Gora nam je odprla svoje lepote, pred katerimi smoobstali v preprostem občudovanju kot otroci in v spoštovanjukot menih pred božansko idejo.«LETO 1983 — 1. POSKUSSlovenci smo anapumsko Himalajo spoznali razmeromazgodaj. Ne sicer glavnega vrha. Že leta 1969 je našatretja himalajska odprava pod vodstvom Aleša Kunaverjadosegla imeniten uspeh. Uspelo ji je osvojitiAnapumo II (7937 m) in Anapurno IV (7525 m). Jesenileta 1983 je odpravi pod vodstvom Staneta Belakauspelo osvojiti Gangapumo (7630 m). Kar nekaj poskusovna ostalih vrhovih anapurnske verige pa jeostalo neuspešnih. Posebej tragična je bila mariborskaodprava na Anapurno III (7555 m) jeseni leta 1994. Poodločno začetem prvenstvenem vzponu preko južnega 481

PLANINSKIVESTNIKjedilnico. Sneg je še naprej naletaval v velikih cunjah.Mraza ni bilo in sneg se je čez dan spreminjal v brozgo,ki je silila v šotore. Tri dni zapored je snežilo, nato pa jetrajalo še dva dni, da so se razmere nekoliko umirile.Začeli so se pripravljati na končni vzpon. Dodatnoneprijetnost je povzročilo dejstvo, da so imeli vsiplezalci višinsko opremo v taboru ena. Pot do tja je bilaprej kopna in da se na grušču ne bi mučili z višinskimičevlji, so jih puščali zgoraj. Nekaj časa so še upali, dabo sneg skopnel, ker pa je čez noč močno zmrzovalo,se je v bazi obdržal do konca odprave.V copatah in trenirkah so nazadnje le zgazili do taboraena. Ves je bil pod snegom. Ure in ure so kopali vmokrem snegu, se sezuvali in masirali noge, z rokamipa rili za rdečimi krpami najlona, ki so ga slutili nekjegloboko pod snegom. Do večera so vendarle prišli doopreme in si tabor za silo uredili.Naslednji dan je bil še bolj naporen. Sneg je bil skorjastin človekove teže ni držal. Razdalja, ki so jo navadnoprehodili v desetih minutah, jim je vzela kar tri ure.Pregazili so komaj polovico poti do tabora dva in se dovečera vrnili nazaj. Vso noč jih je pestil strah, da jim jeorjaški plaz, ki so ga videli pred dnevi, zasul tabor dva.Dan potem so le prigazili do mesta tabora dva.Mogočen plaz, ki so ga videli, je zgrmel v dolino lenekaj metrov proč od tabora. Vendar je bila tolažba, daje tabor postavljen na varnem mestu, kaj slaba. Vse jebilo zasuto z novo zapadlim snegom. Šele s pomočjosond so našli šotor in ga po napornem kopanju leodkopali izpod snega.Še nova dva dneva so potrebovali, da so napeli vrvi dotabora tri na višini 6000 metrov. Od tu naprej naj bi z vrvmizavarovali še en skalni skok, nato pa v alpskem slogunadaljevali proti vrhu. Teren nad taborom III ni bil nič kajobetaven. Strmo plazovito pobočje, nad glavo ves časdva pasova serakov, nad njimi pa strm, krhek led, prekokaterega je nenehno letelo padajoče kamenje. Napredovanjev takih razmerah je postalo ne le fizično, ampaktudi psihično izjemno naporno. Nenehno pričakovanje, dabo nad tabo nekaj počilo, da bodo tone ledu in kamenjaspremenile steno v orjaško plaznico, je zarisalo plezalcemv obraz globoke gube strahu. Matevž Lenarčič jetakole opisal te tesnobne trenutke:»Glava se obrača navzgor, od koder pričakuje smrtonosnorazdejanje. Na čelu in za vratom se kljub hladupojavi mrzel pot, korak spešiš v strm breg, višina pa nedovoljuje hitrosti. Ujet si v svet lastne nemoči, kjerpomeni že vsak počasen korak napor, strah pa ti meglirazum in izostruje čute. Prijatelj udari s cepinom obderezo, pa že pričakuješ gmoto serakov, torej konec.Živci so napeti kot tetiva in vsak nenavaden šum tisproži misel, da bi panično bežal. Telo ostane namestu, ker je pač ujetnik lastnih sil. Iz vseh tega sevrneš živ, počutiš pa se kot starec«Nezgoda, ki bi se kaj lahko tragično končala, je bila šekaplja čez rob, da so se odpovedali tudi temu poskusu.Benkoviča je zadel kamen v hrbet in le nahrbtnik, vkaterem je zijala velika luknja, mu je rešil življenje.Kako drugače bi se izteklo, če bi zadelo Biščaka, ki jestal zraven njega brez nahrbtnika!TA ZAHRBTNA OČARLJIVOST PLEZARIJESKORAJ USODNI PADEC POD VRHOM SKUTEMIRE STEINBUCHNa smrt ne mislim zato,da bi umrl, temveč zato,da bi živel.A. MatrauxNepremično že celo večnost ležim na hrbtu. Zunaj črninanoči počasi bledi in se umika prihajajočemu dnevu.Neprespane oči pečejo. Zaprem jih. Ponavlja sevedno isti prizor: padam v globino... Preden treščim nanevidno dno, se film začne odvijati od začetka: padamv črn nič, vznak, z glavo navzdol... Odprem oči in slikaizgine. Rad bi se premaknil, se prevalil na bok ali celona trebuh, pa se ne upam, ker bo preveč bolelo.Poslušam mirno Metino dihanje in čakam jutra. Kot dabo z njegovim prihodom kaj bolje. Noč se vleče kotdnevi pred plačo. Zaradi bolečin v prsih diham plitko inhitro. Roki težko ležita ob meni. Na desni imam kompliciranzlom zapestja, leva pa je zaradi udarcev takootekla, da mora mirovati v mavcu.Pred leti sem v bolnišnici, kamor so me pripeljali poprometni nesreči, preležal celo noč na nosilih, ker nibilo proste postelje. Bil sem v mavcu od brade do popka.Premakniti se in spremeniti lego je bila takrat mojanajvečja želja. Močnejša od tiste, da bi pil, kajti mučilame je peklenska žeja. »Kraljestvo za premik na bok!«Vendar na ozkih nosilih in v mavčnem oklepu ni bilomožnosti. Pa sem čakal in dočakal jutro. Nekaj podobnegase dogaja zdaj.TRETJA POT NA GOROStopali smo skozi mrak. Zame je to poseben, magičendel dneva, ki odhaja, a še ni odšel. Poslavlja se v prihajajočonoč, vlada nekakšno zatišje, brezčasje, omejenos svetlobo in temo. Vrata, skozi katera vstopajosence davnih prednikov. Hodili smo skozi mehke, sivesence umirajočega dneva. Kdaj pa kdaj je korak težko,votlo zadonel na prhlih tleh bukovega gozda. Pogledna desni je zapiralo mogoče ostenje Brane, ki strmopada v Kotliško grapo. Drevje se je redčilo, čim višjesmo bili. Tempo je bil prehud za pogovor. Hrbti so sekrivili pod težkimi nahrbtniki. Kmalu smo prestopiligozdno mejo in se zagrizli v strmo melišče, ki je naredilohojo še napornejšo. Na nebu so zasijale sprva redke,nato pa vedno številnejše zvezde. Celo polovica lune jesanjavo priplavala izza Brane.Razdalja med nami se je počasi, a vztrajno večala.Spredaj sta bila Marjan in Damjan. Prvi ultramaratonec,drugi prepoln energije, ki jo mora sproščati z dir- 483

PLANINSKIVESTNIKko v breg. V sredi sem bil jaz, daleč pod menoj pa Tasko,revež, ki je komaj pred štirinajstimi dnevi prišel odvojakov, težji za nekaj kilogramov in brez kondicije. Takrazpored mi je ustrezal. Enakomerno sem se vzpenjalpo strmem pobočju. Izognil sem se šodru in zavil natravnate vesine. Prvi, še blagi sunek vetra mi jeobpihnil potno čelo. Z višino pa je naraščala tudinjegova moč. Sunki so postajali močnejši in pogostejši.Veter je moj prijatelj. Kako dobro mi dene njegovapesem, ki jo igra z valovi šumečih planinskih trav! Kottihi akordi mogočne simfonije. Prijateljstva pa je konec,ko piano preide v forte, potem v fortissimo in obposebnih priložnostih, ko si narava da orgičnegaduška, v 'orcanissimo'.Zdaj je bil še prijeten. Čutil sem, kako je prodiral skozimene in me čistil dolinskih skrbi, utesnjenosti in misli, kiso druga za drugo izginjale z njim. Praznino sta polnilamir in zadovoljstvo. Rad sem hodil po tej jesenski noči,sam s seboj. Tišino je zmotil le občasen zven kamna, kigaje zadel čevelj enega od prijateljev, ki sta bila nevidnanad menoj. Ugibal sem, ali nama bo z Damjanom tokratuspelo preplezati raz. Odpravljala sva se že tretjič.Ko sva se prvič podala v ta predel Kamniških Alp, nisvapoznala poti. Kljub temu, da sem se pri Robinu pozanimalza dostop, sva najprej zavila proti Koglu. Kmalusva spoznala zmoto, se vrnila in nadaljevala v pravismeri. Tako sva mislila, dokler se ni 'prava' smerkončala na lovskem stojišču v pobočju Brane. Spet svase obrnila. Ko sva prečkala suho strugo, vsaj takrat jebila suha, sva na desni opazila ozko stezico, ki je vodilapoševno navzgor.MOJ PRVI ZASILNI BIVAK»Tale bo prava,« sva se strinjala in zavila nanjo. V ključihse je vila vedno višje in višje. Gozd se je razredčil inpo melišču sva prišla med nizko ruševje. Zoprnomelišče, zoprno ruševje. Po pasu ruševja spet dolgomelišče, ki mu ni bilo videti konca. Tema je postajalavedno gostejša. Od doma sva se odpravila šele poznopopoldne. Rekli so mi, da je do bivaka kake tri urepočasne hoje. No, to je mogoče res, če takoj kreneš popravi poti. Okoli pol desetih zvečer je Damjan rekel: »Ničveč se ne vidi. Bivakirati bova morala. Malo nižje semopazil previsno steno. Mislim, da bo tam kar primerno.«Malo me je stisnilo v želodcu. Zdaj pa imam! Moj prviprisilni bivak, že kar visoko v gorah. Vendar sem prikimalin neprizadeto rekel s trdnim glasom:»Meni je prav,« čeprav to ni bilo čisto res.Pod previsom se je skrival prav lep prostorček. V sojučelnih svetilk sva odmetavala večje kamne, da bi namabilo čimbolj udobno. Ostanek snežnega jezika je tvorilnizek zid in nudil malo zavetja. Ko je zabmel gorilnik, jeprostor takoj postal bolj prijeten. Kako pomirjujoče inprijazno je deloval modri plamenček! Čaj je imenitnoprijal. Za njim je prišla na vrsto še juha.»Tole posodo bom podstavil pod sneg, kjer kaplja. Dojutra bo že polna,« sem rekel Damjanu.Dolgo nisem mogel zaspati, končno pa sem le potonil vrahel spanec. Zaščitena sva bila pred vetrom, pa tudi484 pred dežjem, ki je začel šumeti proti jutru.S snežnico, ki se je nakapljala ponoči, sva skuhala čaj.Nato sva se odločila: če greva takoj v dolino, bovamokra ravno toliko, kot če nadaljujeva do bivaka. Bovavsaj videla, kje je.Kraj, kjer sva bivakirala, sva tudi krstila. Od te noči daljega imenujeva Najin bivak.Zgrbljena sva po strmini nadaljevala pot skozi meglo inpršenje: malo po melišču, malo po travah. Vedela sva,da kočica ne more biti daleč. Ko so nama pot zaprlestene, sva se ob njih usmerila desno čez kratkotravnato strmino in škraplje. Nenadoma se je iz megleprikazal pločevinast zaboj: tule je torej ta bivak! Slabepol ure nad mestom, kjer sva bivakirala.Notranjost je bila prav prijetna. Stene so bile obite z lesenimopažem, ki je ustvaril občutek domačnosti. Jedlasva in čakala, da bo dež prenehal. Ko sva spoznala, danima tega namena, sva se po isti poti vrnila v dolino.VESELI VEČER V BIVAKUPri naslednjem obisku sva se zjutraj prebudila v rosenju.Spet sva čakala, da se bo vreme premislilo. Hodila svaven, napenjala oči in buljila navzgor v oblake, če se bokje posvetilo. Šele ko je sredi dopoldneva dežek prešel vdež, se je pa nama posvetilo, da s plezarijo ne bo nič.In tako sva bila tu tretjič. Tokrat smo bili malo močnejšaekipa. Morda bo to držalo vreme. Iz bivaka se je kmalurazlegalo glasno govorjenje in še glasnejši smeh. Bilismo sproščeni in zato veseli. Če bi me kdo uro kasnejevprašal, zakaj smo se smejali, mu ne bi znal odgovoriti.Vse smo obrnili na smešno plat. Zbadali smo drugdrugega in se zabavali. Primerna hrana in nekajkonzerv piva sta še dodatno pomagala dvignitirazpoloženje.S polnimi želodci smo se zavlekli pod odeje. Jaz prvonoč vedno slabo spim, kadar sem zdoma. Tudi tokratsem se premetaval in se trudil zaspati, a mi je uspelo lenekajkrat zadremati, vmes pa so bila dolga obdobjazaspane budnosti.Zjutraj se je večerna slika ponovila. Zajtrk smo zabelilis porcijo šal in smeha. Nato smo dobro premislili, kajbomo vzeli s seboj v steno, kaj pa pustili v bivaku.Takrat namreč še niso tako kradli po kočah in bivakih,kot se to dogaja zdaj.Glede na takratno sposobnost in vplezanost smo seodločili, da bo Marjan plezal z menoj, Tasko pa z Damjanom.Če bova hotela z Damjanom skupaj preplezatiraz, bova pač prišla še enkrat.Pod vstopom v smer se je oprema iz nahrbtnikov preselilana plezalne pasove. Prvi metri so bili bolj otipavanjeskale in ogrevanje kot pravo plezanje. Nad menojje bilo okoli tristo petdeset metrov stene. Čeprav je bilopoznojesensko sonce že kar visoko, je bila skala šehladna. Vendar sem se kmalu ogrel. Začelo seje nenavadnopotovanje skozi svet, ki se je močno razlikovalod vsakdanjega. Pozabil sem, da nekje v dolini živimdrugačno življenje, da je tam nekaj ljudi, ki jih imam radin oni mene. V svetu, v katerem sem se gibal zdaj,zanje ni bilo prostora. Pravzaprav se je ves moj občisvet zmanjšal do tam, do kamor sta segla roka in

PLANINSKIVESTNIKpogled po skali. V glavi se mi je odvijalo nekaj enostavnihmisli: bo tale oprimek zdržal... desno nogosemle... hudič krušljivi... lep detajl... če kmalu ne boklina, bom pa zabil... grem okoli rebra... dober stop...MEGLA JE OVILA ŠTRUCO»Popusti!« sem zavpil Marjanu, ki me je držal bolj nakratko. Nato je šlo navzgor po kaminu, klinov je bilodovolj. Lepo plezanje v dobri skali. Vponke so veselotleskale, ko sem vanje vpenjal vrv. Čas se je ustavil.Oziroma meriti se je začel v metrih in oprimkih, ki soostajali pod menoj. Plezarija je bila užitek. Navpičnimodstavkom so sledile prečke, nato poči in kamini. Tu intam klin, tako da ni bilo treba dosti zabijati ali vtikatimetulje in zatiče. Posel mi je šel dobro od rok. Bil semprepričan v tisto, kar sem počel. Občutil sem moč inzanesljivost. Hitro sem napredoval in užival v vsakemtrenutku. Počutil sem se svobodnega, osvobojenegavsega in vseh. »Oj, svoboda, boginja vseh boginj!« (jepel Cankar). Samo jaz, omejen le s svojo (nesposobnostjo.To je največ, kar lahko izkusim. Alpinizem nisamo stvar mišic, dogaja se tudi v človekovi duši. Bajeje pri soliranju še lepše. Ampak jaz se z njim neukvarjam. Se ne upam... »Psiha me j...,« se poštenopravi takemu pojavu.Vendar je v življenju že tako, da je vsake pesmi enkratkonec. Ravno se je izteklo pol vrvi, ko mi je Marjan zaklical,naj počakam, da ga zebe v roke in da me bo varovalv rokavicah. Neumno sem ga pogledal, nato pa še okolisebe, in videl, da sonca ni več. Po nebu so se vlačilioblaki, dvignil se je veter. Megla je že ovila Štruco ssvojim plaščem. Za nama je bilo že več kot pol smeri.Ko se je prijatelj zavaroval proti mrazu, sem nadaljeval.Kratek intermezzo me je prebudil iz zanosa. Zdaj semtudi jaz občutil mraz v prstih, skala se je ohladila. Marjanpa je občutljivejši od mene. Na roki mu manjkatadva prsta, v katera ga rado zebe.Nadaljeval sem za spoznanje manj zagnano. Občutilsem rahlo utrujenost. Motil me je hlad, zaradi kateregaprsti niso bili več tako občutljivi kot prej. Svoje je prispevalatudi trda vrv, ki mi je na stojiščih zadala precejnepotrebnega dela. Plezala sva namreč z Marjanovovrvjo, ki je bila zelo trda. Nerada je tekla skozi osmico,na koncih je bila že močno navita. Namesto da bi nastojiščih počival, sem jo na vso moč vlekel k sebi inbentil. Enkrat me je v podlaket prijel celo krč zaradi'prekletega štrika'. Tega, da bi jo snel iz osmice invaroval skozi vponko na polbičev vozel, pa se, kdo vezakaj, nisem domislil.ZGODILO SE JE V PREVISNI TROJKISestopil sem v ozko škrbino. Vrv se je iztekla. Pogledalsem navzgor po steni. Preplavil me je val olajšanja. Poopisu sodeč je bil težji del že za menoj. Preostal je šeen raztezaj plezanja. Skozi kamin v velikem oknu, natopa je prave plezarije konec; ostanek je bolj podobenhoji kot plezanju. Ker je bil pravkar preplezani raztezajrazmeroma lahek, sem se odločil za bočno varovanje.Trdno sem se zasidral z nogami in zavpil: »Varujem!«Ko je Marjan prišel do mene, sem mu z nasmeškompokazal, kje bova nadaljevala.Nisem bil pozoren na to, da nisva naredila pravegastojišča s klini. Če se mi ne bi tako mudilo, če bi bil boljzbran, bi ocenil njegov oziroma najin položaj. Ugotovilbi, daje stal na ozkem grebenčku v škrbini, s katere jena obeh straneh stena padala skoraj navpično v globino.Vendar mi je zadovoljstvo, da sva bila skoraj podvrhom, premagalo razsodnost. Pa še vreme se jeslabšalo. Po skalah se je začelo tenko nabirati ivje.Veter se je krepil. Kdo se bo še s klini zamujal!Hitro sem zaplezal proti zajedi na levi. Po nekaj metrihse je izkazalo, da le ni tako lahka, kot je bila videti odspodaj. Postala je gladka, brez pripravnih oprimkov instopov. Nenadoma sem začutil utrujenost in pomislil:tule pa ne bo dobro... naprej ne grem... spustil se bomnazaj in poskusil proti desni.Previdno sem zlezel približno dva metra navzdol. Prinogah sem opazil neizrazito poličko, ki je tekla protidesni. Previdno sem se začel pomikati po njej, prečilnad Marjanom in mimo njega. »Previsna trojka,« sempomislil. Za levo roko sem našel podprijem in ga obremenil,z desno pa sem začel tipati za primernimoprimkom. Takrat se je zgodilo:»Kaj pa... ?« sem se začudeno vprašal, ko sem zagledalsvoje čevlje v višini, kjer je bila še pravkar glava.Gorski leopard desetkrat na EverestuNepalski šerpa Ang Rita se je z vzponom na najvišjogoro sveta, 8848 metrov visoki Mount Everest, ki gaje opravil sredi letošnjega maja, za vselej zapisal vzgodovino alpinizma. Na to goro, kamor je peljal dvačlana švedske alpinistične odprave, je namreč to potstopil že desetič. Prvič se je na Everest povzpel 7.maja 1983, vseh deset vzponov na vrh pa je opravilbrez uporabe dodatnega kisika.Ang Rita, ki se ga je med prijatelji že zdavnaj oprijelvzdevek Gorski leopard, je ta podvig opravil v četrtek,23. maja letos, torej dobrih trinajst let po svojem prvemplezanju na »streho sveta«, kot je konec majasporočilo nepalsko ministrstvo za turizem.Nepalci so tako postali najuspešnejši osvajalcinajvišje gore sveta. Na prvem mestu po številuvzponov je seveda 48-letni Ang z desetimi vzponi,sledita mu rojaka Apa s sedmimi vzponi in NimaDorje, ki je bil na vrhu Everesta že šestkrat. Takojza njimi je Novozelandec Robert Edvvin Hali, ki seje na himalajskega očaka povzpel petkrat, letošnjegamaja pa je med svojim šestim vzponom nanjem ostal za vedno.Gorski leopard Ang Rita je alpinist brez primerjave.Za seboj ima že dvanajst vzponov na druge himalajskeosemtisočake. Po štirikrat je bil na vrhu 8201meter visokega Čo Oja in 8167 metrov visokegaDaulagirija. Dvakrat je bil na najvišji točki Kangčendzenge(8467 m), po enkrat pa na vrhu Makaluja(8463 m) in Šiše Pangme (8013 m).

PLANINSKIVESTNI K»... padam!« sem hladno ugotovil. Oprimek se je odlomil!Omahnil sem vznak. Posvetilo se je. Šop ostrih,svetlečih puščic se mi je zadri v prsi, ko sem s hrbtomtreščil ob steno, potem pa nisem čutil ničesar več.Menjavanje svetlobe in teme, ko sem se odbijal odstene in se prekopicoval navzdol. — V enem od svetlobnihintervalov sem se zagledal: sedel sem zgoraj nadesnem robu širokega kamina, skozi katerega sempadal, obsijan od mehke, rumenkaste svetlobe nizkegasonca. Zamaknjeno sem zrl v daljavo, kot da bi nekajopazoval. Oblečen sem bil ravno tako kot zdaj, le dasem bil brez čelade in nahrbtnika. Ko sem se spetprevrnil, je prizor izginil. Potem se je padanje ustavilo.SREČNI PRISTANEK NA POLICITišina mi je glasno šumela v ušesih. Pred očmi sivina...kamnit zid... Ostal sem negiben. Bal sem se premakniti.Sem cel? Se lahko premikam? S strahom semupajoče premaknil roko. Levo. Potipal sem se po nogi.Srce mi je poskočilo, ko sem začutil rahel stisk prstov.Nobenih bolečin. Rahlo pomigam z glavo. Moti mečelada. Preveč na očeh je. Dvignil sem jo z levico in jopotisnil navzgor. Potipal sem se po čelu in nosu. Prstesem prinesel pred oči. Bili so rdeči. Val strahu. Kaj mije? Krvavim, a me nič ne boli. Pogled oplazi levo roko.Hrbtna stran dlani je ena sama bula, iz katere štrlijoprsti. Čudna roka... Tudi počutim se čudno — kot da binekaj brnelo v meni. Ločen sem od samega sebe in odzunanjega sveta. V meni se mešata upanje in strah.Morda sem imel srečo in ne bo nič hudega. Nič neslišim razen tišine.Postrani, s skrčenimi nogami, sedim na dnu kamina ingledam v steno. Obrnem glavo in pogledam čez ramo.Praznina. Počasi, kot tat v hišo, se vame plazi misel: česedim na polici, pod menoj pa ni ničesar, potem semimel srečo, neznansko srečo, da nisem padel čez polico.V tem primeru bi zdajle visel na vrvi in Marjan... ni-Okoli 65.000 hindujskih romarjev se je konecletošnjega avgusta stiskalo v šotorih, ko sta jih zaštiri dni pod Himalajo ujela sneg in močno deževje.Indijski državni uradniki so povedali, da je zaradislabega vremena na nadmorski višini 3700 metrovumrlo 121 ljudi, nekateri drugi viri pa so poročali, daje umrlo celo 160 ljudi.Okoli 112.000 Hindujcev je v Kašmir prišlo na romanjev sveto podzemsko jamo Amarnat, v kateristoji ledeni stalagmit — ljudje verjamejo, da predstavljalingam, falus hindujskega boga Šive. Velikoromarjev je bilo izredno slabo oblečenih, med njimiso bili tudi goli hindujski sveti možje.Zadnje dni avgusta, ko se je vreme izboljšalo, so2000 romarjev rešili vojaški helikopterji, ki so odvrglitudi hrano, zdravila in odeje za pomoč okoli 300 ljudemna tamkajšnjem gozdnatem območju polegzamrznjenega jezera Šešnag, ki leži okoli 15 kilomava'štanta'... V želodcu je strah stisnil svojo pest.Marjan je zadržal moj padec. Če ga ne bi, bi oba letelav 'poden'.»Marjan!« sem zavpil oziroma sem mislil, da sem.Poskusil sem še enkrat, močneje.»Kaj?« je priletelo od zgoraj.»Padel sem na polico! Kaj pa ti?«»Bo že. Ali te potegnem gor?«»Bom poskusil splezati! Pomagaj mi z vrvjo!«Prijatelj je brez klinov, nevarna igra se nadaljuje. Nesmem narediti napake. Zberem se in se odločim. Zdlanmi se oprem ob steni kamina in hočem vstati.Speče me ostra bolečina v levem boku. Vstanem nadesni nogi. Skozi zasoplo dihanje in še vedno glasnotišino se prebija zunanji svet. Spet slišim veter, nad sebojpa oddaljene glasove. Stojim. Ne vem še, če semresno poškodovan. To bom ugotavljal sproti. Najprejmoram priti do Marjana.Napeta vrv me vleče navzgor. Nerodno prestavljamroke in noge ter se počasi dvigujem. Roki ne služitatako, kot bi morali. Stoječ v razkoraku in naslonjen nasteno si ju ogledujem, napeta vrv me drži v ravnotežju.Pomigam s prsti. Na vsaki roki se zganeta le kazalec insredinec. Ukrivim ju, kolikor morem, in zataknem zaprimerne oprimke ter po polževo ležem navzgor. Levanoga stavka, vendar nima izbire, zato se leno vleče zamenoj.Dvignil sem se že nekaj metrov. Zadovoljen sem. Nečutim določenih bolečin. Vendar si zaradi tega nedelam skrbi. Bo že prišel njihov trenutek. Tako kot jeprišel takrat, ko sem pod Mlinarskim sedlom zdrsnil pozmrznjenemu snegu in pristal na melišču. Mimogredesem očistil traso vsega, kar je popadalo s stene. Resboleti me je začelo šele čez nekaj ur, ko smo prekoKokrskega sedla sestopali v Kamniško Bistrico. Posledicepa sem čutil še cel mesec.Romarji so umirali pod Himalajometrov južno od Amarnata, do tja pa sicer romarjimed petdnevnim romanjem v normalnih razmerahprispejo že tretji dan. Samo pri jezeru je po nekaterihpodatkih umrlo več kot 70 ljudi.Čisto zadnje letošnje avgustovske dni se je natisoče romarjev potikalo po blatnih ulicah mestaPahalgam. Starejši policijski uradnik A. K. Suri jepovedal, da jih je bHo najmanj 30.000. Večina jih je vmesto prišla po težko dostopnih poteh, ki so bilezaradi poplav komajda prehodne. Romanje se jepravzaprav začelo že teden dni prej, vendar so gazaradi snega in močnega dežja opustili in se gaponovno lotili teden dni pozneje.Tako je bilo to romanje že drugo leto zapored moteno:lani so ga namreč ogrožali muslimanski separatisti,ki so na sicer skrbno zavarovane romarje pripravilidva bombna napada. Letos se gverila vromanje ni vmešavala, vanj pa se je vmešalovreme, ki je zahtevalo še mnogo večji davek, kot soga lanski nemiri, ko je umrl en sam vojak.

PLANINSKIVESTNIKFANT, KI JE REŠIL DVE ŽIVLJENJIZdaj jih že razločno slišim. Vsi trije so skupaj. To sepozna po potegu vrvi, s katero me vlečejo navzgor. Zagledamtri čelade, pod njimi pa zaskrbljene obraze. Šenekajkrat sem zastokal, pa sem bil v škrbini, kjer 'zborje stal gospode žlahtne'.»Kaj ga pa serješ?« so me napadli.»Si šibal, da sem mislil, da si že na vrhu, si bil pa podmenoj,« je bil glasen Damjan.Molče se ogledujemo. Marjan je krvav po vratu inprstih.»Kaj je pa tebi?«»Vrv me je ožgala, ko sem zadrževal padec. Pa ti?«»Ne vem. Vse me boli. Čudno se počutim.«»Ali boš lahko plezal naprej?«Pomislil sem. Pred menoj je še raztezaj plezanja,potem pa do vrha nekaj hoji podobnega. Reševalci? Vmislih sem zagledal veliko večji naslov v časopisu, kotbi bil v resnici: 'Reševalna akcija — plezalec omahnilpod vrhom'. Ali nekaj podobnega.Zaslišal sem pokroviteljski, 'pameten' ton znancev: 'Aliti nisem rekel, da si že prestar za plezanje? Saj imašvendar ženo in dva otroka! Kaj ti je bilo tega treba...'Videl sem škodeželjne nasmeške: 'Pa si le prišel v časopise...Ali te bo zdaj spametovalo?'Ne, nad menoj se ne boste naslajali! Poiščite si drugega.Odločil sem se:»Fantje, tole bom zlezel, pa če...«Obrnil sem se k Marjanu in mu ponudil roko:»Hvala, Marjan! Rešil si mi življenje,« sem mu iskrenorekel.»Sebi tudi,« je odvrnil in mi vrnil stisk. Za hip sva sizazrla v oči, nato pa se slabotno nasmehnila in povesilapogled.»Koliko sem padel?«Pogledali smo navzgor, kjer sem bil najvišje, potem sose oni trije nagnili čez rob in poiskali polico, na katerisem pristal. »Blizu petindvajset metrov,« so ocenili.Zamenjali smo naveze. Navezali so me na Damjanovovrv. Sistem ukrivljenih prstov mi je kar dobro služil. Le koje bilo treba visoko dvigniti levo nogo, sem obtičal. Odločilje Tasko, ki je bil tik za menoj. Z rokami pod mojo zadnjicome je porinil čez visok stop. Še danes pa mi ni jasno, kakosem splezal kamin v oknu. Prišli smo v lažji svet. Vrh!Tokrat ni bilo običajnega navdušenja in stiskanja rok.»Damjan,« sem se obrnil k višjemu medicinskemutehniku, »ali misliš, da imam notranjo krvavitev? Čudnose počutim.« Sam sem se mrzlično skušal spomniti,kakšni so simptomi notranje krvavitve: bledica, mrzelpot, slabost, pospešeno bitje srca... naprej ni šlo več.Molče me je gledal.»Ne, Mire, nimaš notranje krvavitve,« je rekel s pomirjujočimglasom. Hm, kako pa to ve? Naj ga vprašam?Ne bom. Če pravi, da je nimam, je pač nimam! On bože vedel. Hotel sem odpreti nahrbtnik, pa sem nenadomazačel tako trepetati, da so zašklepetali zobje. Kajpa je to? Najbrž sem v šoku! Vsaj malo. Kakšni so žeznaki šoka? Nisem se mogel spomniti niti enega.»Odpri nahrbtnik in vzemi ven pulover,« sem rekelDamjanu. »Mene tako zebe, da ne morem. Ali najvzamem caffetin? Morda bo pomagal.«POT NA KOKRSKO SEDLOFantje so mi pomagali obleči pulover, zapeti anorak, veno roko so mi potisnili tableto, v drugo lonček toplegačaja iz termoske. Zelo sem bil žejen. Prisilil sem se, dasem požvečil košček čokolade, ki mi je celo prijal. Prosilsem za še malo čaja. Nato smo se molče gledali. Veter jepihal močneje in konstantno. Bilo je pozno popoldne.Zaradi megle je bila vidljivost slaba. Ivje po skalah se jeodebelilo. V zraku je viselo neizgovorjeno vprašanje: Kajzdaj? Reševalci pred jutrom verjetno ne bi prišli. To bipomenilo bivak brez primerne opreme in v slabemfizičnem stanju. Nismo vedeli, kako se nameravaobnašati vreme. Poleg tega bi moral nekdo ostati zmenoj, saj me menda ne bi pustili samega na vrhu Skute,dva pa bi lahko odšla v dolino po pomoč. Druga možnost:sestop ob pomoči prijateljev. Kam? V bivaku so še našestvari. Vendar me ni prav nič mikalo sestopati po vzhodnistrani do bivaka in naprej čez Žmavčarje.Ker nisem hotel občepeti na vrhu, smo se odločili zadaljšo, a lažjo pot čez Kokrsko sedlo. Z menoj bo šelDamjan, ker je študiral medicino. Če se mi boposlabšalo, bo morda znal ukrepati. Tasko in Marjanbosta sestopila do bivaka in pobrala naše stvari. Vdomu v Bistrici bosta čakala do zadnjega avtobusa.Zaželeli smo si srečno pot in se vsak na svojo stranizgubili v megli. Stopal sem za Damjanom. Izraz»stopal« ni najbolj točen. V resnici sem šepal in seopotekal za njim. Levo nogo sem vlekel za seboj. Oberoki sem držal v višini pasu. Medtem je desno zapestjemočno oteklo in postalo negibno. Damjanu sem rekel,naj mi napravi zanko. Kmalu sta obe roki počivali naprsih, oblečeni v volnene rokavice, ker sta postaliobčutljivi na mraz.Vlekel sem se po znani, že večkrat prehojeni poti, ki senajprej dvigne po ploščah in nato zavije levo navzdol porazbiti steni. Približno sem vedel, kaj me čaka.Nenadoma sem se spomnil Ospa. Načrtov, ki sem jihnaredil za prihodnje mesece; smeri, ki sem jih nameravalpreplezati; na tisti litrček najboljšega refoška podsoncem, ki se po končani plezariji tako prileze pri Eliciin Emilu; na prijeten klepet z njima, ki je sestavni delplezarije, brez katerega vzpon ne bi bil popoln. Mislilsem na vse to in začutil, da se mi v očeh nabira mokrota.Ti prekleti norec trapasti! Namesto da bi bil vesel,ker si živ, celo hodiš lahko, se cmeriš, ker nekaj sobotne boš mogel v Osp! Bedak! Tisti udarci z glavo obsteno niso bili tako nedolžni, saj sta na čeladi dvegloboki razi... Posledice pa se kažejo v obliki neumnihmisli. Priznam si, da sem cepec, sprijaznim se s tem insolze se posušijo.SREČA JE V MAJHNIH STVAREHLahka pot naju je pripeljala na rob, s katerega se jezačelo sestopanje po razčlenjeni steni. Če bi mi kdopred petnajstimi leti, ko sem začel hoditi v hribe, rekel, 487

PLANINSKIVESTNI Kda bom tu nekoč sestopal brez pomoči rok, bi ga takojoklical za norca. Zdaj pa me to niti ni preveč motilo. Vse,kar mi je bilo zares jasno, je bilo, da moram priti v dolino.Ko človek nima več izbire, postane tudi najslabšamožnost dobra. Včasih sem se s komolcem prislonil obsteno, včasih z ramo, nekajkrat sem si pomagal zobema prstoma, ki sta bila še uporabna, pa je šlo. Ker sena levo nogo nisem mogel zanesti, je druga garala zaobe, čeprav me je začenjal boleti desni gleženj.Pojavila se je nova nadloga: žeja me je napadla kotpopadljiv, stekel pes. Spomnil sem se koče naKokrskem sedlu. Seveda! Tam bom pil... če bo odprta.Mora biti, čeprav je že konec planinske sezone in sozačeli zapirati! Ampak ta je lahko dostopna, vreme jebilo do sedaj lepo, takim podaljšajo obratovanje, semse prepričeval.Pot se je vlekla kot nekdanji zbori delavcev, na katerihso v zaspanem vzdušju brali poročilo o bilanci, utemeljevaliprihodke in odhodke, pa jih ni nihče poslušal;ljudje so telesno sicer bili prisotni, vendar z mislimi večsvetlobnih let daleč, vsem pa je kljuvalo v podzavesti:bo dobiček ali ne? Tudi moje telo se je pomikalo popoti, ki se je dvigala in spuščala, preskakovala škrapljein se vijugala po kamnitih podih, duh pa je blodil v drugemčasu in prostoru. Hodil sem rahlo omotičen, odmaknjenosem taval za svojim vodnikom in prijateljem.Stopil sem, kamor je stopil on, se spotaknil, kjer se jespotaknil on, čeprav se mi ne bi bilo treba, a sem sevseeno. Zavedal sem se bolečin, vendar nejasno; bileso sicer moje, vendar ne del mene: če ste že tu, pabodite, če hočete; jaz vam ne morem pomagati.Capljal sem za Damjanom. Steza je hodila v isto smer.Še nikoli ni bila ta pot tako dolga. Misli so se kot klopoprijele koče na Kokrskem sedlu in lončka čaja. »Srečaje v majhnih stvareh,« je rekel Ježek. Jaz bom prav gotovosrečen, če bom dobil malo čaja. Trenutno je bilo tovse, kar sem si želel. Čeprav bom morda potem, kobom izpil prvega, hotel še enega.Najhitrejši in najpočasnejšiZnanemu italijanskemu alpinistu Hansu Kammerlanderjuje uspel doslej najhitrejši vzpon na Everest.Dne 23. in 24. maja letos je potreboval s severnestrani od baznega tabora na višini 6400 metrovdo vrha 17 ur. Sestopal je večinoma na smučeh,tako da se je v bazni tabor vrnil že po 23 urah in pol.Veliko več časa je porabil švedski alpinist GoranKropp, ki se je prav tako brez kisika povzpel na vrhEveresta letošnjega 23. maja. Dne 16. oktobra lanise je s kolesom odpravil iz Stockholma. Vso opremoje vozil za seboj v majhnem vozičku. Prekolesarilje vso dolgo pot do Katmanduja v Nepalu. Vozilse je skozi Nemčijo, Češko, Slovaško, Madžarsko,Romunijo, Bolgarijo, Turčijo, Iran, Pakistan in Indijoter prispel do vznožja svojega cilja letošnjega 22.februarja. Pot na najvišji vrh sveta je nadaljeval skolesom in peš. Goran je opravil nedvomno najboljokolju prijazno turo na Everest doslej.Hodil sem kot pokvarjen robot. Ko sem zagledal podseboj Sedlo, sem se vrnil v realnost ter s pridržanim dihomnapel oči in ušesa. Zagledal sem razsvetljenaokna in zaslišal glasove. Damjan se je z nasmeškomobrnil proti meni in rekel:»Počakaj, umil ti bom kri z obraza!«Odprl je stekleničko z domačim žganjem, ki je primernoza notranjo in zunanjo uporabo. Z mokrim robcem mi jebrisal posušeno kri z nosu in lic, kajti rob čelade mi jepresekal kožo na nosu.»Moral bi se že prej spomniti,« se je ošteval, a meni nibilo to nič mar.EDINA MISEL: GOSTILNA V BISTRICIV koči je bilo veselo. Pri eni mizi so raztegnili harmoniko,pri drugi so peli. Vsak svojo melodijo... V ta veselihrup so posegali posamezni glasni klici in smeh.Poiskala sva prazna stola pri sicer zasedeni mizi. Lončkas čajem nisem mogel dvigniti z eno roko, zato semga objel z obema. Željno, z velikim užitkom, sem srebalokusno, vročo, dišečo tekočino, dokler je nisem izpil.Pogledal sem Damjana. Razumel me je. Kmalu se jepred menoj znašla nova skodela kadečega se čaja.Spil sem ga počasneje, vendar z nič manjšim užitkom.»Poišči mi baterijo,« sem ga prosil. »Nekje na dnu je.«»Kam pa gresta?« je zvedavo vprašala ženska, ki jesedela pri mizi.»V dolino.«»Zdaj, po temi?! Nikar ne hodita, nevarno je!«»Nič hudega ne bo, saj sva vajena.«»Ampak vseeno...« je zmajevala z glavo, jaz pa semskrival svoje obtolčene roke, da ne bi postala še boljradovedna.Medtem se je dodobra stemnilo. Damjan mi je pomagalnamestiti čelno svetilko na glavo. Začel se je zaključnidel sestopa. Začetek je bil težak. Čeprav nisem dolgosedel, sem se toliko ohladil, da so bolečine postale boljnadležne in so se pojavile tudi tam, kjer jih do zdaj nibilo. Toda kar sem si skuhal, bom tudi pojedel, samoda ne bi bilo prevroče.Previdno sem prestavljal noge po stezici, ki je vodila pomelišču navzdol. V ozkem snopu čelne svetilke semiskal najprimernejša mesta, na katera bi lahko varnopostavljal noge. Polagoma sem se ogrel, gibi so postaliskoraj avtomatični, spet sem hodil rahlo odmaknjen,pol zavedno, pol refleksno. Bom prišel do doma v Bistrici?Moram! Če se je Joe Simpson po enotedenskemtrpljenju z zlomljeno nogo priplazil do tabora, bom tudijaz prišel do doline. Bom! Sam in brez tuje pomoči.V sebi sem začutil voljo in moč, kot da bi bil z nevidnovezjo privezan na gostilno v Bistrici, ki je postala mojaedina misel, cilj, namen tega potovanja. Nenadomasem vedel, da bom zmogel. Ko sem se prepričal, semse pomiril in pozabil na dolino.KJER JE VOLJA, TAM JE POTNekaj časa sem kar dobro hodil, potem pa mi je nogazdrsnila na enemu od gladkih kamnov na tisti kravji

PLANINSKIVESTNIKstezi, ki so jih do sijaja zloščili podplati številnih trumturistov, planincev in alpinistov, da sem zviška in trdopristal na nižji stopnici. Sicer na nogah, a me je nenadnisunek tako pretresel, da mi je v notranjosti zabrnelokakor počen gong.Damjanova čelna svetilka je opisala sunkovit krog podrevju proti meni. Najbrž sem zastokal.»Kaj je?«»Nič, samo na tem prekletem kamnu mi je zdrsnilo,«sem lovil sapo.»Moram zamenjati vložke,« je rekel. »Medtem pasedi.«Spretno in hitro je usposobil baterijo.»Boš še požirek čaja?«»Ali ga imaš?« sem ga neumno vprašal. Božanski okustekočine v izsušenih ustih, ki je izginila kot kaplja vodev puščavskem pesku. Zdaj vem, kaj pomeni »žejen kotSahara«.Damjan me je potegnil kvišku: »Bo šlo?«Če bo šlo? Saj mora iti! 'VVhere is the will, there is theway', so rekli angleški gorniki že sredi prejšnjega stoletja.Res sem le povprečen začetniški alpinist, vendarmi volje do sedaj še ni zmanjkalo. Pot pa tudi poznam.Kje je tu problem?Bila sva že precej nizko v gozdu. Počasi se mi je vnotranjosti dvigovala tiha radost, ker se je kalvarijabližala koncu, ker mi bo uspelo.Končno! Pri Žagani peči je čakala moja lepotica Dijana.Nisem imel dovolj moči v rokah, da bi lahko šofiral. Preselilsem se na sosednji sedež in razložil Damjanu,kako se prestavlja. Kmalu sva se gugala in vijugala pogozdni cesti domu naproti. Bil je odprt.NA STORŽIČU IN GORAH V NJEGOVI OKOLICI (2)STEZICE NA KRANJSKO HIŠNO GOROPAVLE ŠEGULAVsaka gora je lahko komu kraljestvo.Meni je bil to že od mladih nog Storžič, kranjska hišnagora. Nanj me veže nešteto doživetij. Vsa so del mojemladosti in življenja in zato enako pri srcu. Kakšno pamorda le zasluži, da ga rešim pozabe.Po prvem pristopu se mi je hoja na njegovo teme nekakoodprla. S prijatelji in sam sem ga obiskoval od vsepovsod,v glavnem z juga. S severa sem bil na njem ledva- ali trikrat, nekajkrat pa sem čez Žrelo, Škarjev robin mimo bivaka tudi sestopal. Za pešačenje je bilo tjaveliko predaleč, kasneje pa sem se že zaradi večnečasovne stiske raje odločil za bližji južni pristop.Pred vojno sva se na pot pogosto odpravila s sosedom,prijateljem Tinetom Prinčičem. Odrinila sva, čim jeoče odšel v tovarno in izginil na savskem mostu za zidoviMajdičevega mlina. V bojazni mi namreč hoje vgore ni dovolil niti v družbi s sošolci in še manj samemu.Več razumevanja je kazala mama, ki je z naklonjenostjopripravila skromno popotnico, me z dobrimiželjami pospremila do hišnih vrat in zabičala, da najbom doma, še preden se oče vrne iz tovarne.Pot je bila vselej zanimiva. S Tinetom sva mlela cestoin kolovoze, ubirala stezice ali pa se po navideznihbližnjicah bližala izhodišču na vznožju gore, zdajBašlju, drugič Babnem vrtu in Povijam.Spotoma sva opazovala ribe, ki so se gnetle in prepe-Ijavale v tolmunu Rupenščice na Kokrici, da je voda karvalovila. Za njimi sva oprezala v potokih Milki ali Belici,pač tam, kjer so naju nosile noge.Zijala sva v bližnje Grintovce, se ozirala proti Triglavu,klepetala. Kot bi trenil, sva bila v vznožju.V družbi s Tinetom sem se poleti navadno odločil zapristop čez Povlje. Pri Krničarjevi koči na planini Javorniksva se nalokala vode. Tine jo je včasih popravil ssokom limone, če jo je za popotnico dobil od mame —branjevke. Kot prevejan tihotapec se je brez potrebezarotniško razgledal po okolici, nato pa mešanicoosladil z zrnom saharina. To je bil tiste čase hudprekršek zoper mogočni sladkorni monopol države.Nato sva se pognala v enega od tamošnjih strmih,travnatih žlebov in naravnost navzgor grizla kolena dozahodnega grebena. Vrh od tam ni bil več daleč, glavninapori so bili za nama.Vreme je bilo navadno lepo, včasih so naju hladili oblakiin megle, drugič naju je pražilo sonce.Na misel mi prihaja zadnji vzpon pred vojno, ki sva ga ssošolcem Milkom Rotarjem opravila na Jožefovo, 19.marca 1941. Do vznožja sva se pripeljala s kolesi. Vzraku je visela vojna. Dan je bil mrzel, pust, nebo sozastirali oblaki, v katerih se je skrival najin cilj.Oče je bil pri vojakih, mami so se v bolnišnici mnogoprezgodaj iztekali zadnji dnevi življenja, česar doma tedajnismo niti slutili. Gospodinjila nam je dobra teta Albinca, kime je pospremila na pot z mnogimi »Glej, da boš pazil!«Ko sva se na Javorniku izvila iz gozda, so okrog najuzaplesale redke snežinke. Na grebenu je pihal močansever. Vse je bilo v snegu in ledu, midva pa bolj poletnonapravljena in obuta. Najino edino orodje je bilcepinček, ki mi ga je naredil oče. Podplati najinih čevljevso bili skoraj gladki. O hoji v gore pozimi smo boremalo vedeli, še slabše pa smo bili opremljeni.S severa nama je levo stran obraza nenehno obdelovalveter, na obrvi in trepalnice se je vztrajrjo lepil sneg. Invendar sva lepo napredovala ter se srečno prebila tudiprek tistega kočljivega mesta, kjer se pot s prepadneseverne strani skoraj navpično dvigne na greben.Tamkaj je bil sneg mehkejši, suh in mokast, vzpon soolajšali klini in jeklenica. Ne da bi se zavedala, sva imelaveliko sreče in sva cela prišla na vrh.Vpisala sva se v knjigo. Kot vselej dotlej sem obveznotudi tokrat naletel na znano pokončno pisavo in podpis:Nadislav Salberger, Tržič. Leto za letom je na Silves- 489

PLANINSKIVESTNIKtra ali ob novem letu v zahtevnih zimskih razmerah ssevera prihajal na Storžič.Vlekli so ga gladko zaliti boki gore, kjer se pozimi trgajoprsni plazovi in se po belih plečih igrivo sprehajatasvetloba in veter. Nežno se prelivajo plavkaste sence,nagajivo vrtinčijo snežni kristali.Le malo je bilo tedaj gornikov, ki so si pozimi upali tja gorikot on. Srčno sem si želel, da bi ga nekoč srečal in spoznal.To mi je bilo dano šele poleti 1960. Seznanila sva se naPlaninski zvezi Slovenije, med sejo Komisije za GRS.Z Milkom sva za povratek izbrala varno Javorniško grapoin tako sklenila najino prvo, edino in hkrati poslednjoskupno pot v gore. Kot član SKOJ je takoj po okupacijiopravljal zahtevne naloge v OF in postal sumljiv Gestapu.Moral se je umakniti v partizane. Le malo po obletnicinajinega Storžiča, 27. marca 1942, je padel vMalem Rovtu nad Crngrobom.Sam sem kasneje le redkokdaj ubiral tisti greben.Prvič je bilo to v petdesetih letih, ko smo bili med počitnicamina Kališču. Z Jano in Andrejem smo šli na izletdo vrha in sestopali proti Poljani. Steza je bila od odcepav Žrelo naprej brezupno zaraščena, zato sem seodločil za sestop po enem od tistih žlebov, ki strmopadajo na Planino Javornik. V njem se je pasla meglain zastirala razgled. Na gladki travi v brezpotju smoprevidno ubirali korake, sopotnika sta padala in se pobirala,trpele so predvsem Janine nove hlače. Mojavarovanca sta se bala, da smo zašli, slišati je bilo dostikritičnih besed. V izteku žleba je megla izginila — bilismo komaj streljaj od Krničarjeve koče. Slabe volje inbojazni je bilo v trenutku konec.Planšarica je prinesla kislo mleko, razpoloženje je vidnorastlo. Menili smo se o njenem delu in prisluhnilinjenim zgodbam. Seveda ni pozabila omeniti debelegagoža, ki da se od časa do časa prikrade v stajo in sekar pri kravi naloka mleka.Ženske gredo na Severni tečajPrvo žensko odpravo na Severni tečaj, ki bo čez pol leta odšlana pot, bo sestavljalo 20 Britank in Irk, najpogumnejših, najboljvzdržljivih in najmočnejših izmed 60 kandidatk, katerih telesnezmogljivosti so skrbno preizkusili v plavanju, hoji, jadranju in šenekaterih preizkušnjah. Vsaka bo v skupno blagajno plačala1500 angleških funtov za potovanje na zemeljski tečaj, spomladipa se bodo odpravile na pot. Nekatere se pripravljajo že šestmesecev in so v neverjetno dobri kondiciji. Med njimi sta tudimati in hči Sue in Victoria Riches; mati je pred kratkim dopolnila50 let in si je v življenju vseskozi želela storiti nekaj posebnega,zato ji je 25-letna hči predlagala, naj gre z njo na Severni tečaj.Ta zemeljski tečaj sta doslej peš dosegli kot članici mešanihodprav dve ženski, Američanka in Japonka.Smrt na Broad PeakuTrije alpinisti so izgubili življenje na Broad Peaku, kar je ena odletošnjih največjih nesreč v Karakorumu. Kakor so poročali pakistanskičasopisi, je petčlanska odprava z univerze Kvung Heev Južni Koreji, ki jo je vodil Hong Jung-Pyo, poskušala osvojitivrh po običajni smeri. Dne 20. julija sta 29-letni Hang Dong-Keunin 24-letni Yang Jae-Mo pozno popoldne stopila na vrh. Tretjiplezalec Lim Sun-Taik je moral prej odnehati zaradi bolečin vprsih. Prva dva alpinista sta sestopila v tabor in ostala pri obolelemtovarišu. Dvignil pa se je snežni vihar, ki se zlepa ni pomiril,zaradi česar ostala dva člana odprave nista mogla prvim tremna pomoč. Trije alpinisti, ki jih je ujel visoko na gori snežni metež,se niso več vrnili v bazni tabor. .Kačje štorije so vselej zanimive, vendar tudi grozljive,da nas ob njih kaj rada spreleti kurja polt. Kaj bi moglobiti hujšega! Mojima dvema je zmanjkalo apetita, pripriči sta odložila žlici.No, med sprehodom do Kališča se je dobra volja vrnila.Pozabljeni so bili žleb in megla, zamazane hlače, gož inpikre besede. Razgledovali smo se po travah in pečehŠiroke doline, občudovali osamljene smreke, ki na redkihvarnih mestih kot otočki v morju kljubujejo snežnimplazovom. Uživali smo razlede na širna prostranstvaravnin z belimi mesti in vasicami pod seboj, z Bašljem insamotno hišico na gornjem koncu Zgornje Bele.Tam je bila tiste čase živela in pekla svoj čudovit, nadvsedober domač kruh drobna, stara, prijazna Petanovamama. Bila je ljubeznivo, preprosto bitje. Če smo sespotoma oglasili pri njej, nam je ponudila svoj kruh insuhe hruške. In kadar smo povedali, odkod prihajamo,je sklenila roki: »Ja, se mar res da priti tja gor?«Steza teče skozi bukovo gmajno in prek kamnitih grap.Priložnosti za pomenke nam ni zmanjkalo. Svojima sopotnikomasem pripovedoval, kako sva se nekoč predvojno vračala s Storžiča s čezinčez ožuljenim Tinetom.Skrbelo naju je, bližala se je namreč druga ura, ko bi povseh pravilih moral biti doma.Na ovinku pri mostiču na Spodnji Beli je mimo najupripeljal avtomobil, hkrati so se v Kranju oglasiletovarniške sirene.Vdana v usodo sva vozniku v obupu nesramno kazalaosle, čeprav to sicer ni bila najina navada. Avto se jesunkovito ustavil; pripravljena na beg sva videla, kakoiz vozila leze kranjski fotograf Rovšek.Le noter, fanta! naju je ljubeznivo izplačal zanesramnost.Še pred očetom sem bil doma. Neprijetno soočenje jeizostalo...Zahodni greben smo 6. februarja 1966 prečili z JožetomŽvokljem in njegovimi alpinisti. Najživahnejši je bilobetavni plezalec Uroš Škerlj, ves čas ga je bilo trebakrotiti. In prav njega je v navezi s Tomom Križnarjemže naslednje poletje doletela gorniška smrt v steniŠiroke Peči.28. oktobra 1973 smo tam imeli skupne vaje GRSKranj in Radovljica. Na greben smo prišli skozi Žrelo odDoma pod Storžičem. Veliko sem fotografiral, kolegi paso vadili predvsem vzporedno spuščanje, novost, skatero smo se leta 1968 seznanili na srečanju IKAR vRifugio Monzino pod Mont Blancom.Deset let kasneje sva s Katarino izkoristila priložnost medspominskim pohodom na Poljano. Soparnega 6. junija1983 sva se že malce kasno odpravila proti vrhu.Na malo uhojeni in slabo vzdrževani stezi so po nogahtolkle in opletale veje gosto zaraslega ruševja. Nahlače in dlani se je lepila smola. Številnim vzpetinam sosledile enako pogoste škrbine. Šele od vrha Žrelanaprej je steza spet postala lepa in prehodna brez ovir.Razgled je reven. Skoz čadasto ozračje se od severakomaj odraža razpotegnjeni hrbet Košute, južna stranizginja v mrču.Od časa do časa zanese veter v siceršnjo tišino zvokemuzike s Poljane, med njimi valovi šum množice. Nad

PLANINSKIVESTNIKStoržič z bližnjimi in daljnimisosedi s Košutnikovega turnajeseni leta 1978Foto: Pavle Šegulanama se bohoti kopast oblak. V podzavesti se oglaša tihaskrb: »Pozna sva, kaj če se naplete kakšna nevihta?«Katarina se vzpenja, da ji komaj sledim. Utrjena je, namoč žilava in mlajša. S skoraj šestdesetimi leti tedaj tudisam še nisem bil pretirano uvel, pa vendar že star, dasem v družbi mlajših pogosto pomislil na čase mladostnegapoleta, ki so se mi že skoraj povsem iztekli.Na Storžič smo tudi po vojni še precej let najraje zahajaliiz Bašlja. Do Gradišča je od Vaškarja vodil kolovoz, ki jepri kamniti, navadno napol suhi strugi Belice izginil. Tamje bilo treba ubrati nekaj korakov na desno, prek struge vbrezpotje, ki se je po utečeni jagrski konspiraciji hitroprelevilo v lepo, na začetku z žico zavarovano lovskostezičko. V okljukih je zložno vodila skozi gozd vse višje,mimo pod robom skritih galerij do jase, kjer se ji danespridruži nova, zaznamovana planinska steza odpartizanske bolnišnice Košute nad Gradiščem.Jasa z roba navpično in celo previsno strmoglavlja vBašeljsko grapo. Na trebuhu leže smo strmeli v krošnjebukev in temnih smrek globoko pod seboj, šteli, kolikočasa potrebuje do tal pljunek ali kamen, včasih kaj prigrizniliin se razgledovali ob nizkem, krivenčastemmacesnu.Malo višje, na robu, kjer jasa preide v gozd, smo vednoznova občudovali orjaško mrtvo deblo večstoletnegamacesna. Vrh rjavkaste in preperele gmote se je knebu poganjala in zelenela žilava, suhljata veja.Bili smo osupli nad življenjsko močjo tega starca, kateregastebelce je morda pognalo in ozelenelo, še predenso v naši deželi zavladali Habsburžani.Preživel je tuje plemstvo, kneze, grofe in graščake,turške vpade, reformacijo in protireformacijo, NapoleonovoIlirijo, pomlad narodov, suše in deževja, metežein viharje, snegove, potrese, sončne in luninemrke, tridesetletno in druge vojne in še kaj.Kasneje, še zlasti med vojno, smo ob njem zamišljenirazglabljali o minljivosti. Za njegovega življenja so preminilištevilni rodovi, kralji, cesarji in dinastije, ne da bi onkdovekaj spremenil svojo obliko. Vztrajal je bil kljubstrelam, ki so kdajpakdaj nedvomno zadele tudi njega inmu morda zadale celo končni, smrtni udarec. Bil nam jesimbol večnosti, silno protislovje in opomin naši človeškiničevosti. Ob njem smo v največji možni meri čutili, kakonesmiselno je pehanje za oblastjo, medsebojnougonabljanje in pohlep po bogastvu, ki ljudem vsemurazumu navkljub prinašajo samo nesrečo.In kakor nas je vse to opominjalo tudi na naše lastnokratko življenje, smo ob pogledu nanj laže dojeli, davladavina osvajalcev s severa, vzhoda in zahoda ne boveč dolga. In s toliko večjo zagnanostjo smo tudi samiprispevali svoj delež, da se čimprej sesuje...Od macesna ni bilo več daleč do Dolenčeve koče naSpodnjem Kališču, kjer staji drugovala pastirski stan inže pred vojno tudi prva Kocarjeva koča.France Jalen-Kocar je zahajal na Kališče s prijatelji,največ z Mirkom Brezarjem in Lojzetom Furlanom —Kališkim strahom. Kočo je izdelal sam in jo, zvečine nalastnih ramenih, kos za kosom, desko za desko, nekajpa tudi s pomočjo tovarišev, znosil tja gor iz Mač in sprotinadelal tudi dobršen del sedanje planinske poti.On in njegovi tovariši bi nam lahko bili očetje, zato se znjimi nismo mogli družiti kot s sebi enakimi. Vedno pasmo bili prijazno sprejeti, če smo kdaj iz radovednostizavili v kočo, ko smo se potikali tam okoli. Aprila 1943je koča pogorela. Partizani ali kak mimoidoči je tistepomladi pozabil pogasiti žerjavico v štedilniku in je slabozaprl vrata. Potem se je najbrž prikradel še veter inzdramil rdečega petelina, da je pogoltnil lepo in trdnogorsko domovanje. Lahko da so zakurili tudi Nemci.Vedeli ali vsaj slutili so, da koča od časa do časa nudizavetje partizanom. Navsezadnje je bil 18. junija 1942na tratah pred kočo ustanovljen Kokrski odred.Nedaleč proč, na Bašeljskem sedlu, sta 17. julija 1942naletela na nemško zasedo in padla sošolec BorisRučigaj in sekretar Okrožnega komiteja KPS FrancVodopivec.Ob koncu počitnic leta 1940 sva se tam preko odpravilaproti Kališču z bratcem Marjanom. Mama nama je speklaštruco kruha in primaknila nekaj priboljškov. Teh 491

PLANINSKIVESTNIKspričo očetovih nenehnih orožnih vaj, žal, ni moglo bitina pretek, za nerazvajena usta pa vendar dovolj.Od macesna dalje naju je priganjalo vreme, ki je grozilo,da bova mokra, če se ne podvizava. Enajstletnegafantička sem si naložil vrh nahrbtnika in ga štuporamonosil v breg, saj ni imel kondicije kot jaz.Noč sva predremuckala v pastirski bajti.' naslednjegajutra sva v lepem vremenu odšla na vrh. Bilo je lepo,mlademu začetniku je bilo vse novo. Med povratkomnaju je pod Kališčem ujela nevihta. Pralo naju je kot zastavo. Bliskalo se je, od pobočij Storžiča je stoternoodmeval grom. V strahu pred strelo sem se ločil celo odsvojega cepinčka.V Bašlju sva se v koči pri Ravnikovih za silo posušila inpo gladki peščeni cesti s kolesom švignila proti domu.Med zimskimi počitnicami, januarja 1940, sva tam spetšarila s Tinetom. Padlo je veliko snega, suhega pršiča.Od Gradišča naprej sva ga gazila do trebuha in čez;višje ko sva prihajala, več ga je bilo. Preveč za najinaborna oblačila. Uhajal je za obleko in v čevlje, a odnehalanisva. Noč v stanu na Kališču je bila mrzla. Zjutrajsva zgodaj znova zabredla v globok celeč. Hoja naju jevidno utrujala, dramili so se pomisleki o smislu in dvomio uspešnosti najinega početja.Na Bašeljskem sedlu sva že dokaj zdelana ob zaivjeniograji zavila v goro. Snega je bilo vse več, rila sva kotkrta in kmalu nad koncem ograje upehana obrnila.Začuda mirno sva sprejela, kar so narekovale razmere;povsem brez razsodnosti le nisva bila! Odnehala sva inse, pač užaloščena, pobrala v dolino.Mnogo kasneje, 20. aprila 1958, je Tine prav tam v debelemnovem snegu vztrajal in sam trdovratil proti vrhu.Za njim je bilo že veliko vzponov in izkušenj z domačihin tujih gora. Imel je dobro opremo in bil je dobro telesnopripravljen.S Kališča ga je opazovala žena Cveta in zaskrbljenospremljala njegovo plezo. Kočarju, ki je bil vselej drzenin odločen gornik in je že v tridesetih letih s Kališkimstrahom brez vodnika osvojil Matterhom, početje ni bilopri srcu. Prepričan je bil, da bo Tineta pobral plaz in muje to tudi povedal.Predrznež je srečno dosegel vrh in takoj obrnil. Že nadRamo pa je tik pod seboj porušil ravnotežje debeleklože. Uklenil ga je rep plazovine, ki ga je kljub vsemposkusom, da se ustavi in izmota, neusmiljeno nosil sseboj v globino.V mislih na skoke, prek katerih so se vrtinčile in izginjalesnežne gmote in kamor bo skoraj potegnilo tudinjega, se je Tine prisebno znebil cepina. Med prevračanjemin padanjem čez prepade bi mu kaj lahkopostal usoden.Končno je bil pred njim globok, navpičen skok. S plazovinoga je kar po zraku vrglo vsaj 40 metrov globoko.Bežno je oplazil skoraj pokončno sneženo nasutje nadnu in oddrsel naprej v iztek plaznice. S plazovino ga jenosilo še sto, dvesto metrov navzdol, dokler ni ves pretresen,obtolčen in zabuhel negotovo obsedel vrhsnežnih klad. Čez čas se je od nekod prikotalila zakasnelakepa in ga zadela. Nemočen se je prevrnil in kot492 podrt kegelj obležal na snegu...Cveta je zgrožena spremljala njegovo odisejo. Slišala jeTinetovo vpitje, ki je prenehalo, ko se je plaz ustavil. Slaboznamenje, vendar je takoj ukrepala. Kočar, Mirko in Lojzeso se brez obotavljanja spustili v grapo, kjer sopresenečeni ugotovili, da je živ. Oskrbeli so ga in ga zvelikimi napori po brezpotni, globoko zasneženi Bašeljskigrapi spravili v dolino, kjer ga je prevzel rešilec.Stvar se je srečno iztekla. Tine si je znal pomagati, koga je nosila plazovina, imel je očividko, ki je poskrbelaza pomoč, in tri požrtvovalne korenjake, ki so mupomagali na varno.Danes, ko se včasih ustavim ob njegovem grobu, mipride na misel vprašanje, če ni prav med tistim padanjem,ki je prizaneslo celo njegovemu dragocenemu fotoaparatu,utrpel kake drobne, a usodne notranjepoškodbe. Komaj šest let po tem dogodku je, dotlejtrden in zdrav, po daljšem bolehanju, star komaj štiridesetlet, preminul za nevarnim obolenjem slinavke...Nadvse priljubljena nam je bila stezičica, ki se s sedelcaseverno pod Sv. Lovrencem vije v strme senožeti napobočjih Storžiča.Stezička je dokaj pokončna, zato te hitro privede k cilju,če so le noge in srce zdravi in na plečih ni preveč let.Nama s Katarino se je že zgodilo, da sva prav tam zJelko in Mimico potrebovala do vrha neverjetnih šestur. A to je izjema, kot je izjema Jamnikov Mišo, ki jemed neko akcijo od Vaškarja pritekel v pičli uri.To je čudovit, osamljen predel, kjer je nekoč mrgolelogamsov. Iz goščave je bilo včasih slišati lisjakov lajež.Z gozdnega obrobja je nad vsiljivci rad zabevskal srnjak,nato pa se je kot rdeča lisa pognal v varnogoščavo. Po zraku so se prevažali krokar in gorskekavke. Včasih se je nad svojim kraljestvom v širokihkrogih prepeljaval planinski orel.Kmetje iz Bašlja so tam še konec štiridesetih let kosilitravo. Seno so v stogih shranili za zimske mesece. Znaliso poiskati mesta, kjer je bilo na varnem pred plazovi.Pomnili so plaz, ki je 18. oktobra 1905 prav po tehstrminah in grapi planil do Gradišča in med spravilom lesazasul tri vaščane. Tistega oktobra je v enem samemsneženju padlo ogromno snega. V starih časopisihberemo, da je v Selški dolini segal ljudem do trebuha.Tamkaj se stezička neha. Nadaljuje se po nekaj stometrih hoda proti zahodu, kjer se prečna pot sreča zjugozahodnim grebenom. Mi tega nismo vedeli, zatopa nam je bilo na voljo vse prostrano pobočje Širokedoline. Smer nadaljnjega vzpona smo izbirali kot smovedeli in znali in kjer smo želeli.Navadno smo zavili naravnost in strmo navzgor ali padesno do melišča in v grapo in po njej do grebena,1715 metrov visoko.Včasih smo vrh najožjega dela grape prečili v desnomimo samotnih smrek do neizrazitega grebenčka in ponjem ali zraven njega v cikcaku strmo po pobočjunavzgor nadaljevali do grebena v višini 2000 metrovnad morjem in od tam čez Južni vrh in Južno sedlopotegnili do vrha. Možnosti je bilo na pretek, fantazija jeimela proste roke...

PLANINSKIVESTNIKZ Ladom sva tam pretaknila vse jarke, grebene, žlebove,kotline in police do pečin Velike Krasje. Izogibalasva se samo skalnatih skokov in sten.Pri zadnjih osamelih drevesih, nekje tam, kjer se je vosemdesetih letih raztreščilo jadralno letalo s pilotom,sva našla plitvo nizko votlino, nekak storžiški »Gamsovskret«, poln bobkov in dobro prikrit očem nepoklicanih.Drugič sva, nekega nedeljskega popoldneva medvojno, s police v strminah blizu Bašeljskega sedla donaveličanosti opazovala rejenega gamsa, ki se je paselin meter ali dva pod nama brezskrbno mulil travo. Kakoje šinil po bregu in izginil, ko sva morala v dolino in svase mu pokazala!Spomini, spomini!Vračajo se v konec decembra 1941. Iz Bašlja se nas jeodpravila skupina petih znancev in prijateljev. Gora jebila skoraj povsem gola. Poznojesenski sneg se je obdržalsamo v grapah in na plaznicah. Stezička inpobočja so bili pomrznjenj, tla trda kot rog, hoja neprijetna,toga. Pri trapecasti skali v višini 1270 metrov seje strgala vrvica, na kateri sem nosil svoj nepogrešljiviKodak box. Z votlim ropotom se je nekaj časa kotalil inposkakoval po travi, dokler ni precej nižje pristal ob debelibukvi. Dobra roba! Udarec naleta je malce ukrivilzadnji spodnji rob ohišja, leče in vse drugo pa je ostalonepoškodovano. Še dolgo mi je zvesto služil.Še pod prečno potjo smo se Danilo, Staš in jaz premislili,Tine pa je vztrajal, da gre do vrha. Imel je dereze inko sem mu dal še svoj cepin, je bil opremljen, kot sesika. Stanko Malec, Mežnarjev iz Kranja, se je odločil,da gre do Kališča in od tam v dolino in domov. Mi trijesmo se vrnili v kočo nad Vaškarjem.Tine je dosegel vrh in se na povratku oglasil v koči.O Stanku nismo razmišljali, saj nam ni prišlo na misel,da bi se mu na nedolžni ravni stezi lahko primerilo kajhudega. Čeprav smo si že nabrali nekaj izkušenj, jebilo teh še vedno premalo. Kljub nasvetom in svarilomdomačih smo bili otročji in naivni. Se pač dotlej še nikolinismo zares opekli!V ponedeljek je Stanko povedal, da ga je med prečenjemene izmed številnih grap spodneslo na ledenemsrenu. Bliskovito ga je neslo navzdol in prav malo jelahko storil, da v ožini ni treščil v skale. Končno je obtičalna dnu v zametu.Sren in led sta mu med drsenjem temeljito obrusilakožo. Bil je ves porezan in obtolčen, toda ostal je živ inse je lahko z zdravimi udi sam vrnil domov.Bilo je prizanešeno njemu in nam. Bili smo bogatejši zanovo, pomembno izkušnjo: Ne hodi sam, ne hodi brezopreme, ne hodi v neznano\ V tistem mrazu bi ga zvitanoga, pretres možganov ali nezavest zagotovo stalaživljenje.Kako nebogljeni smo ljudje! Kolikokrat je treba slišatineko resnico, da jo dojamemo in sprejmemo! Marsikomuto nikoli ne uspe. Gorniki drugim pogosto očitamoza malenkosti, svojih neumnosti pa ne opazimo. Samisebi se zdimo brezhibni, čeprav plačujemo krvav davek.Morda je tudi to del naravnega izbora. Človeškirod ne umira samo zaradi bolezni!INTERVJU PLANINSKEGA VESTNIKA: REZKA IN VINKO SVABDOMAČE VZDUŠJE V DOMU NA KOFCAHIVANKA KOROŠECČe je dan prekrasen in je narava kot v pravljici, si šebolj srečen, če te pozdravijo prijazni ljudje in te na ciljugostoljubno sprejmejo.Gneča v Domu na Kofcah je bila precejšnja, a postrežbakljub vsemu takojšnja. Kočo že vse od 1981. letaoskrbujeta in jima pomeni drugi dom zakonca Rezka(1941) in Vinko (1933) Švab. Doma sta iz Tržiča, vendarveliko časa preživita v planini, saj sta se že zdavnajzapisala goram. Tri otroke imata (dva sinova, stara 35 in31 let, ter hčerko, staro 25 let) ter štiri vnuke (dvašoloobvezna in dva dojenčka). Zdaj sta oba v pokoju inuživata v delu, ki sta ga že od nekdaj rada opravljala. Kosta bila še oba zaposlena v Peku, ona kot prešivalka, onkot nadmojster, sta vsako poletje preživela v koči.Podjetje je Rezki šest let refundiralo osebni dohodek,Vinko pa je vsak dan hodil s planine v službo.ZGLEDNO OSKRBOVANA KOČAPrvotni dom na Kofcah je zgradila Tržiška podružnicaSPD leta 1927 nekoliko nižje. Stavba je med drugo Rezka in Vinko Švab, oskrbnika Doma na Kofcah 493

PLANINSKIVESTNIKsvetovno vojno pogorela, vidni pa so še temelji obkapelici, ki stoji še danes. Leta 1938 so zgradili Primožičevdom, PD Tržič ga je preuredilo in posodobiloleta 1983. Uredili so sanitarije in novo jedilnico ter dodališe devet ležišč. Do doma je možen dostop z večsmeri, gotovo pa je najlepša pot po Dovžanovi soteski,v geološkem pogledu svetovno znani po klasičnih profilihv permskih plasteh in z bogatimi nahajališči najrazličnejšihokamenin.Skoraj z vseh karavanških planin je lep razgled — takoje tudi na Kofcah. Razgled se odpira po vsej Gorenjski.V zatišju gore z istim imenom, s pozvanjanjem kravjihzvoncev in obilico gorskega cvetja nudi planincem idiličnogorsko pribežališče.Vinko Švab je bil svoje dni gorski reševalec, smučar inalpinist. Svoje otroke je še prav majhne navdušili zaplanine. Kamorkoli je šel, povsod so šli za njim in so gapričakali pod steno. Tako so postali izrazito športnoplaninskadružina. Zdaj so že vnuki navdušeni hribolazciin radi pridejo na Kofce pomagat pri delu.Velika prednost koče je, da ima svoj vodni izvir. Kapnicoiz zbiralnika uporabljajo samo kot rezervo in za potrebečiščenja. Koča ima 39 ležišč v 10 sobah, skupnih ležišč ni.Imajo sanitarije in vodo tudi v I. nadstropju. 70 odstotkovgostov je prehodnih. Velika večina planincev gre dalje nagreben. Nekateri si privoščijo dva- do tridnevni počitek spolnim penzionom, lahko pa se za hrano tudi sprotidogovorijo. Cena prenočišča je 1600 SIT, za člane PZS je40 odstotkov popusta, torej 1000 SIT. V koči najraje vidijo,da imajo obiskovalci s seboj rjuhe in jim za to priznajo šedodatnih 25 odstotkov popusta.Planinska sezona na Kofcah traja od 15. junija do 15.septembra, izven tega časa je dom odprt vsako sobotoin nedeljo. Vsako leto prirejajo mikavna silvestrovanja,ki kočo napolnijo dobesedno do vrha. V sezoni jevčasih ogromno ljudi in takrat priskočijo Švabovima napomoč njuni otroci; gospa Rezka je posebej pohvalilahčerko, ki zna odlično kuhati.»Lani so nam v sredini septembra uredili razsvetljavona sončno energijo. PD si prizadeva, da agregatasploh ne bo več,« je povedala gospa Rezka in dodala:»Letošnje poletje je notranji minister g. Šter osebnoizročil predstavniku PD Tržič mobitel.« S ponosom mije pokazala tudi slike s slovesnosti ob tem dogodku.»Zelo dobro se razumemo z gospodarjem domaJelkom Hladnikom, kakor tudi z vodstvom planinskegadruštva,« je še povedala gospa Rezka, ko se jesukala okoli štedilnika, kjer se je izpod pokrovk na loncihdvigal slasten vonj. V belem predpasniku, na kateremso se še poznale gube od likanja, v beli bluzi, sivolasa,vsa šarmantna, je hitela v shrambo po pivo, panazaj v kuhinjo po kartice, mimogrede odgovarjala navprašanja, kje in kod se pride na Veliki vrh in Kladivo, instregla obiskovalcem s hrano in pijačo.Medtem ko se je ukvarjala z neučakanimi planinci, mije njen soprog Vinko povedal, kako je s preskrbo. Hranoimata v svoji oskrbi, vse sproti zvozi iz doline z ladonivo.Pijačo tudi, le v jeseni jo pripeljejo na zalogo tudiza zimske mesece.PRISTNA DOMAČA HRANAV kratkem zatišju je gospa Rezka spet lahko po-494 klepetala z mano. » Na denar ne gledava. Za 19 ur trdegavsakodnevnega dela je nemogoče dobiti plačilo, kibi to odtehtalo. Biti moraš entuziast, z vso dušo morašbiti tukaj, veselje zaradi zadovoljnih ljudi nama je največjeplačilo. Če ne bi tako rada delala z ljudmi, najuprav gotovo ne bi bilo tukaj. Planinci, ki prihajajo, sovedno bolj ozaveščeni — s tem ne mislim samo naekološko, ampak tudi čisto človeško plat. Zdi se mi, daso v redu ljudje, nimava slabih izkušenj.«Hrana je vsa domača, tu ne poznajo konzerv in instanthrane. Tudi kruh peče gospa Rezka sama. Značilnostnjene kuhinje so koroški ajdovi žganci z ocvirki intržiške bržole.Ko jo še dalje sprašujem, če je sploh kaj slabega tugori, mi je odgovorila:»Na prste ene roke bi komaj naštela pomanjkljivosti, kiso se zgodile v 15 letih, kar sva tukaj. V planinskemdruštvu so pripravljeni na dialog in se vedno da o vsempogovoriti, zato ni nikakršnih problemov. Edino, kar mitukaj manjka, je prostor za odlaganje posode; kuhinjaje včasih pretesna, črno posodo je pač treba pomivatiposebej. Pogrešam nerjavečo posodo, ki kuharici zeloolajša delo. PD sicer ima posluh za moje želje, a sredstevza vse je premalo. V okviru finančnih zmožnostibodo Kofce prav gotovo dobile tudi to posodo!«Tako optimističnih in tolerantnih ljudi je dandanes nasvetu, žal, premalo.»Tržiški vzgojno-varstveni zavod z mentoricama IrenoPuhar in Vesno Prelog je letos že četrto leto prirejaldvakrat po pet dni male šole na Kofcah. Otroci so vsakdan nabirali zdravilne rože, en dan so imeli pohod sspoznavanjem narave, en dan jih je obiskal lovec in jihpopeljal na »štant«, jim pokazal rogovje in sledi živali,prišla je tudi gorska reševalna služba, z njimi tudi direktoricaErna Anderle, s podporo katere je taka oblikamale šole sploh zaživela. Zjutraj so telovadili, zvečerposlušali pravljice. Tu so se otroci navadili jesti polentoin žgance, saj so se nekateri prvič srečali z domačohrano. Navajeni so bili le paštet in eurokrema. Otroškitabor je bil res vreden ogleda in so ga posnemali tudiŠkofjeločani in Kranjčani.«PRIJAZNOST, KI JO POGREŠAMOGospa Rezka se med sezono le nekajkrat odpravi domov.Vinko je v dolini večkrat, saj hodi nabavljat hrano,pijačo in druge potrebščine. Če je potrebno, pa se sevedadogovorita z mladimi, da ju za kakšen dan nadomestijo.Dopust lahko uživata šele po končani sezoni, v jeseni.Življenje na planini je drugačno kot v dolini. »Marsikdobi ga moral skusiti, da bi se tako naučil bolj cenitizdravje in ljudi. Bili bi bolj dobre volje in bolj prijazni dosočloveka.«»Tudi tu imamo televizijo, a pogledamo samo kakšen TVdnevnik, da smo malo na tekočem z dnevno politiko. Zakaj več pa ni časa. Tega si vzamem samo takrat, kadar sona sporedu smučarska tekmovanja, saj sem nekdaj tudisam tekmoval,« je dodal gospod Vinko. »Na višku sezonepa časa enostavno ni — treba je pripraviti tudi do 200obrokov enolončnic in jih ponavadi še zmanjka!«»Gostje prihajajo od vsepovsod,« sta povedala oskrbnika.V to sem se prepričala sama, saj so bile registracijeavtomobilov spodaj na cesti prav iz vseh slovenskih

PLANINSKIVESTNIKpokrajin. »Pridejo celo obiskovalci iz Argentine, Avstralije,Kanade. Marija Ahačičeva pride dvakrat na leto...«Ta vroč poletni dan pa je bil na planini predsednikdržavnega zbora Jožef Školč...»Tu imam tudi vrt, tako daje pri roki sveža zelenjava. Zvečer,ko ni navala in se vse pomiri, grem nabirat rože. Takšensprehod me zelo pomirja. Tudi pletem rada. Mož pa popraviograjo, pokosi travo in je sam svoj mojster za sto drugihdrobnih opravil in popravil, ki jih je treba postoriti.«Ob koncu sem ju vprašala, kaj menita o akciji PZS o izbirinajboljše planinske postojanke.Vinko ni imel več časa odgovarjati; s pladnjem, polnimpijač, je odhitel ven, kjer so ga čakali novodošli planinci.Gospa Rezka pa se je zasmejala prav iz srca:»Za naju je pomembno le, da so obiskovalci zadovoljni.Prijaznosti pogrešamo vsi ljudje. Nasmeška in toplebesede smo potrebni čisto vsi brez izjeme. Ljudje seradi vračajo sem, saj jim je všeč domače vzdušje. Tonama pomeni najboljše plačilo, zadovoljstvo in srečo.«Naj bo tako še dolgo; Rezka in Vinko naj s svojo vedrino,prijaznostjo in odlično domačo hrano tudi v prihodnjerazveseljujeta planince in ostale obiskovalce Kofc!(S)PUSTOLOVNO DOŽIVETJE MED NEBOM, VODO IN SKALOKANJONING PO SOTESKI PREDELNICECVETKA DEBELJAKPrvopristopnik in hkrati pionir spustov ter sploh kanjoningana bovškem območju, alpinist-inštruktor RobertRot iz Žage pri Srpenici, nam je takole predstavil soteskoali kanjon, kamor smo bili namenjeni:Predelnica je soteska oziroma kanjon, kjer se združijovode izpod Mangarta, Jerebice in Predela. Od starta docilja je 350 višinskih metrov razlike, cilj spusta je v gorskivasici Log pod Mangartom.Prvi spust je Robert Rot skozi nedotaknjena korita Predelniceopravil leta 1989. Spust traja od tri do pet ur.Organizator, »Bovec Rafting Team«, zagotavlja skupinivso potrebno opremo in prevoz ter vodnika, ki jehkrati tudi inštruktor alpinizma.V prospektu Športnega centra Bovec pa je kanjoningopisan kot »plavanje po tolmunih kristalno čistih voda,premagovanje manjših in večjih slapov, dričanje po toboganihin spuščanje v globine sotesk«. Skratka, greza eno od novejših zvrsti tako imenovanih »adrenalinskih«športnih aktivnostih, ki jih nudi dolina Soče zBovcem kot središčem.START NAD LOGOM POD MANGARTOMPriznati je treba, da nas je za podvig v dobršni meriogrelo pisanje Marcela Štefančiča in Alija H. Žerdinav junijski številki »Mladine«, na nek način pa smo se pomajskem raftingu že počutili skoraj udomačeni vBovcu, tako da nam še ena podobna odločitev ni predstavljalavečjih organizacijskih zapletov. Podjetnostinam po zaslugi animacijskega poleta naše Milenetakointako nikoli ni manjkalo.Smo prijatelji zgodnjih srednjih let, ki se že od mladihnog ukvarjamo s tem ali onim športom, pri čemer jezanimivo, da se je moški del ekipe do sedaj pretežnoposvečal skupinskim športom, ženske pa imamo iz netako daljne preteklosti tudi alpinistične izkušnje.Dispozicije za udeležbo na spustu skozi sotesko smopo skupni oceni torej imeli dokaj ugodne: moški naj biskrbeli za kolektivni duh ekipe, ženske pa naj bimoškemu delu ekipe s svojimi dosedanjimi športnimiDel ekipe čaka na spust: Maša, Boris, Dušan in Cvetkaizkušnjami olajšale podvig do te mere, da jim za nasmed spustom ne bi bilo treba še posebej skrbeti...Začelo se je letos v avgustu, nekega ne prav sončnegadopoldneva, pred poslovalnico Bovec rafting team, kjer stanašo šesterico pričakala nasmejana vodnika, domačinaRobi in Matjaž; vsak naj bi med spustom imel na skrbi po tri»(s)pustolovce«. Nismo spregledali, da med pogovoromocenjujeta naše telesne in ne nazadnje tudi psihičnesposobnosti, saj je potek in tudi čas spusta v veliki meriodvisen od vsesplošne pripravljenosti udeležencev.Startno mesto spusta je nekaj kilometrov nad vasicoLog pod Mangartom, kjer se cesta v levo odcepi čezprelaz Predel, desno pa se vije do mangartskega sedlana višini 2072 metrov in hkrati predstavlja tudi našonajvišje speljano cesto.LJUDJE-ŽABE BREZ PLAVUTIPreoblekli smo se v neoprenska oblačila, si natakniliplezalne pasove in obuli visoke superge oziroma lažjegojzarje. V nahrbtnike smo zatem preložili oblačila, kinaj bi nas čakala v Logu pod Mangartom in jih prepustilivodnikoma, ki sta jih odpeljala na cilj. Čakajoč na vrnitevobeh fantov smo na hlodovini ob cesti, goli podmrzlim neoprenom, vsak po svoje pestovali in skrivalizaskrbljenost, mimo vozeči turisti pa so skupinico »Iju- 495

PLANINSKIVESTNIKPrazgodovinska razstavaV kraju Foz Coa, daleč od mestnega vrveža in srediprijaznega gorskega sveta na severnem Portugalskem,kamor vodijo ozke planinske poti, je ena odnajdragocenejših naravnih likovnih razstav na svetu.V stenah ob bregovih reke Coa so vklesane čudoviterisbe, ki so jih prebivalci te doline ustvarili pred 10.000leti. Idilična pokrajina 350 kilometrov severovzhodnood Lizbone je največje svetovno najdišče paleolitskeumetnosti z več kot tisoč risbami na 36 skalah. Najširšijavnosti najbolj znano risbo, ki upodablja konja medparjenjem, so italijanski proizvajalci oblačil že izrabiliza kontroverzno reklamo za svoje izdelke.Portugalski prazgodovinski umetniki so imeli močnoizražen občutek za upodobitev gibanja, njihovestvaritve, polne dinamike, rahlo spominjajo na sodobnerisanke, kot poudarja Joao Zilhao, vodjaarheološke odprave. Slike niso zanimive samo zlikovnega, temveč tudi z zgodovinskega stališča,saj ponujajo vpogled v življenjske navade praljuditega gorskega območja.Arheologi domnevajo, da bodo v kratkem odkrilinove slike še na nekaterih od 14 lokacij, od katerihso nekatere na obmejnem območju s Španijo. Navseh prevladujejo risbe živine, konj, jelenov in nekaterihže zdavnaj izumrlih živali.Portugalska država je pred kratkim načrtovala graditevverige hidroelektrarn na Coi, vendar so novembralani arheologi le prepričali odgovorne, da boposeg povzročil neprecenljivo kulturno škodo. Izvedenecelektropodjetja je risbe sicer odkril že leta1992, vendar so o odkritju molčali.Vlada je v Foz Coi financirala ureditev arheološkegaparka, kar jo bo stalo 297 milijonov dolarjev.Sredi letošnjega poletja so ga že odprli, predvidevajopa, da bo zanimivost letno pritegnila pozornost30.000 turistov.di-žab brez plavuti« gledali z nerazumevanjem v očeh.Nekako namreč nismo sodili v okvir skalne podobepokrajine.Fanta sta se kmalu vrnila. Nekoliko nižje od mostu smopričeli sestopati po strmem travnatem pobočju in skoziredek gozd proti obrežju Predelnice, kar nam ni nudiloposebnega zadovoljstva, tako da si prav velikihdogodivščin in adrenalinskih polucij nismo obetali.Soteska pa je bučala vse močneje. Končno prvi stik zvodo: nizko in ozko strugo smo izmenoma brodili dokolen, večinoma pa smo jo prestopali prek zglajenihkamnov ter plezali čez nizke balvane. Zaplavati se namše ni mudilo, čeprav je k temu nakazovalo že kar nekajvabljivih priložnosti. »Še siti boste vode,« sta nam vlivalapogum oba fanta, »pa tudi nazeblo vas bo dodobra,«sta nas tolažila, »zato se poskušajte čimdalj prebijatipo suhem delu soteske!«Po dobre pol ure pa se je pričelo iznenada in zares!Sprva nizko skalno obrežje se je dvignilo v visoko kanjonskoostenje, ki mu ni bilo videti vrha, nedolžni balvančkipa so postali skalne bariere, ki jih je bilo trebapremagovati s plezalnimi prijemi in s tehniko dinamičnegavarovanja, ki sta ga strokovno nadzirala invodila Robi ter Matjaž. Kmalu nas je pričakal že tudiprvi skalni tobogan, ki nam ga je kot prvi demonstrativnopredričal Robi: »Nič posebnega ni, le preden vasvrže v tolmun, nagnite glavo nekoliko v levo, da vam jone posname štrleča skala...« In pričeli smo se ubogljivospuščati, kot nam je bilo rečeno, brez nepotrebnihpostankov in pomišljanj, vsi primerno nagnjeni v levo inprimerno prestrašeni.SPUST PO 30-METRSKI STENIPrvi tolmun, v katerega smo popadali, ni bil sicer mednajglobljimi, bil pa je le prvi in je temu primerno zaslužilnaše spoštovanje. Kanjon ni več popustil: nemudomazatem nas je pričakal s 17-metrskim slapom, ki jezahteval prvi spust ob vrvi. Tako kot smo pri dričanjuskali in vodi nastavili hrbet, smo mu ga pri spustu obvrvi obrnili. Navezane na najlonsko vrv, speljano skoziplezalni pas, sta naše spuščanje z vrha slapa vodila innadzorovala Robi in Matjaž, prav tako varovana in vpetav steno. Pred in med samim spustom smo bili deležniosnovnih napotkov drsenja skozi »osmico« (kovinskialpinistični pripomoček, pripet v plezalni pas, ki uravnavahitrost spuščanja z vrvjo), tako da smo drug zadrugim bolj ali manj elegantno pristajali v smaragdnimodrini tolmuna. Še dobro, da med nami ni bilopaničarjev, saj je menda včasih potrebno veliko volje inprepričevanja, da se kdo prepusti navodilom vodnika inse odloči za »korak v mokro praznino«.Plavanje skozi tolmune nudi posebne užitke, saj ti vodapri vratu v oblačilo vstopa ledeno mrzla in se ob telesupostopoma ogreje, tako da se v čevlje izteče ogreta natelesno temperaturo. Čakanje, da smo se v spustuzvrstili, nas je sicer iz ure v uro bolj ohlajalo, v samembistvu doživljanja pa smo postajali bolj in bolj zagreti ternavdušeni, saj nam je vsak nov zavoj kanjona ponujalnovo presenečenje in izziv. Zlasti nas je prevzelaneokrnjena lepota kanjona. Vedno bolj zahtevnopremagovanje skalnih ovir ter vse težji spusti ob vrvi sonas navdajali s ponosom. Končno nas je obsijalo tudisonce, tako da smo na suhih skalah po vsakem»namakanju« sproti ogrevali svoje gumijaste okončine.Pravi biser nam je Predelnica prihranila za konec spusta,ko je bilo treba najprej ob vrvi preplezati skalno prečkov desno, zatem pa se ob slapu spustiti po navpični30-metrski steni v zadnji in največji tolmun soteske.Nekoliko omotični od vsega doživetega, s kančkomobžalovanja, pa tudi olajšanja, da je podvig za nami,smo mokri pricmokljali do vasice Log pod Mangartom,kjer se je kot nikoli do tedaj prilegel šilček žganja.če vas pot zanese v ta prečudoviti del Slovenije in če siželite resničnih doživetij, poiščite te srčne soške fantein se jim v doživetju brez skrbi prepustite. Sama sem todruženje doživela tudi kot močan preblisk prijateljstvado njih, rojenega iz hvaležnosti, da je tudi meni biloomogočeno doživeti delček skrite lepote doline Soče.

PLANINSKIVESTNIKUMETNINA NARAVE SREDI DINARSKEGA MASIVACEZ BELE SKALE BIJELIH STIJENMILENA OŽBOLTČesa vsega človek ne bi videl, če ne bi imel prijateljev!Moja zgodba z Bijelimi stijenami je že ena od takih potencialnonedoživetih — če ne bi bilo prijateljev...Za čare Bijelih stijen, ki skupaj s Samarskimi in VelikoJavornico v Veliki Kapeli tvorijo svojevrsten fenomenDinarskega masiva, sem prvič slišala pred kakimi destimileti, ko smo kolovratih po Risnjaku in Snježniku(resnici na ljubo: že takrat mi je bilo pohlevnosredogorje nekako bolj pri roki — tudi pri nogi, da semnatančna). In že takrat smo se pridušali, da tja pa pojdemo,da hočemo videti to umetnino narave iz čistega— menda oligomiocenskega — apnenca, ki leži sredigostega labirinta škrapelj, vrtač, uval, ponikev, skalnihlusk in komaj prehodnih drag — naj stane kar hoče, into v najkrajšem možnem času... Ta se je vse bolj odmikal,tako dolgo, da je prišla vmes državna meja in soBijele stijene postale inozemstvo.Mi pa smo vsa ta leta, kadarkoli smo se srečali, ponavljalikakor skrivno zaobljubo, nerazumljivo nepoklicanimušesom:»Pojdemo?«»Pojdemo, pojdemo!«»Tako je, pojdemo!«Nazadnje smo res šli in to — kakor smo pozneje ugotovili— natanko 97 let potem, ko je 28. 7. 1899 prvičsplezal na Bijele stijene botanik dr. Dragutin Hirc, sezaljubil vanje in svetu ves navdušen popisal njihovelepote in bogastvo.Po skoraj nenaseljenih prostranstvih Gorskega Kotarjasmo se prebijali do Mrkopalja in od tu naprej bi brezdobrega vodiča res počasi ali nikakor napredovali. IzTuka smo preko žalostno nepokošenih in nepopasenihplanjav po makadamu pribrenčali na prostrano Maticpoljano, kjer kolona šestindvajsetih kamnitih postavspominja na 2. svetovno vojno in partizane, ki so leta1944 po dolgotrajnem maršu onemogli in prezebli zazmeraj ostali v enem od tistih visokih snegov, ki vsakoleto zasujejo te s padavinami, hudimi vetrovi in mrazombogate kraje. Spominska plošča, na kateri se poznajosveže sledi udarcev — še verjetneje strelov —, pripovedujeo nekem trpljenju in smrti ter o izpitu iz strpnosti,na katerem ljudje vedno znova padamo...STOLETNA DREVESA UMIRAJO STOJEOd tu je bilo treba še precej kilometrov, da smo skoziširne divje gozdove, obrasle z venci ciprja, velikegaomana, šentjanževk in vsega mogočega rastja prišli doVrat in se pridružili Mrkopaljski planinski poti, ki te popeljeskozi tisti del Dinarsko kraškega masiva na severu,kjer si Gorski Kotar podaja roko z Veliko Kapelo. Iz(dobesedno) Vrat, prelaza med Veliko in Malo Kapelo,se lahko podaš levo na najvišji vrh Kapele Bjelolasico(1533 m), kjer je dr. Julius Kugv 19. julija 1877 prvič naHrvaškem našel homulico Sedum roseum, ali desno naBijele stijene (1335 m), kamor smo zavili tudi mi.Tu že po nekaj desetih metrih utoneš v pragozdu, kjerstoletna drevesa umirajo stoje, dokler jih ne spodnesečas in nekega vetrovnega dne treščijo čez skale alivčasih obstanejo poprek čez — s stotinami praprotiglistovnic porasle — globače kakor čudno dostojanstveniviadukti za mravlje, polhe in veverice. V temnedotaknjenem gozdu — domovanju medveda, risa,volka, jazbeca, lisice, kune zlatice in še koga — gledaš,kako se drevesa borijo za življenjski prostor, kako zavladajonad okolico in ji krojijo usodo, dokler počasi nedozorijo, umrejo in postanejo hrana drevesnim gobam,črvom in žuželkam in nazadnje prst za semena, ki nosijov sebi nova, drugačna drevesa in rastline.Vse tu prenaša svojo usodo, svoje večno in neizogibnospreminjanje molče in dostojanstveno, mirno, vdano,modro... Če med debli za trenutek postojiš, zaslišiš vbrezvetrju nekje v krošnjah brenčanje velikih muh inzagledaš svetlobo, ki se igra kakor v oknih starodavnekatedrale. In zadaj med listjem in debli se že rišejo velikanskebele igle, stolpi,'čipke — naravna igra kamenin,vode, sonca in snega ... Kot da se je tu neko božanstvopreizkušalo v gradbeništvu in izumljalo gotske katedralepo svojem okusu ... Resnično, milansko katedraloDuomo sem občudovala pred kratkim, tole tu pa je še boljveličastno, še neizmerno razsežnejše, nič manjmojstrsko, le slog je drugačen, čistejši, neizbrisno zaznamovanz osebnostjo mojstra — Božanske Narave.Toda ali res nič ne občutijo ta velika bitja, ki drže skupajnebo in zemljo, ti šilasti kamni, ki štrlijo v vesolje, tomalo brenčeče ljudstvo med listjem, ti igrivi žarki v mrakuglobač!? Ali ne utripa vse skupaj v enakem ritmu kottvoje srce, ali ne diha s tabo vred, ali ne srka isteenergije vesolja, ali se ti ne smehlja v obraz otročje inrazneženo, prismojeno in razčustvovano do neokusnosti?Reci, da ne, če moreš! Saj je vse ena samaskrivnost. Še ti sam. Ti sam sebi in drugim. Kaj šeletemu gozdu, temu kamnu... Morda pa kamen in gozdvesta...? Vesta, da ti ne veš in bi tudi ne razumel, najse še tako trudita s tabo. Le v enem od milijonov trenutkovdoživiš milostni preblisk, ki ti takoj spet spolzi iz rok— samo toliko, da se spomniš svoje majhnosti...SILOVITO KIPENJE PROTI NEBUČim višje prihajaš, tem bolj so skale razgaljene, boljskromna, zverižena in od vetrov okleščena so drevesa,ki rastejo na golem kamnu; tem bolj silovito kipijo k nebužlebičaste in narebričene gmote, da si zaman skušašpredstavljati, kakšne sile so mešale in prestavljaleneizmerne količine različnih kamenin in kakšne so bileone, ki so jih milijone let potrpežljivo lizale, gladile,praskale, raztapljale in odnašale... Zdi se, da je vsenaokrog nastalo iz kamna, tudi bohotno rastlinje, skozi 497

PLANINSKIVESTNIKkaterega se večji del poti prebijaš. Nižje naletiš na ciprjein konopnico, nad katerimi kraljujejo — kot posebnostteh krajev — z vejo ob veji hoje, bukve in prekrasnigorski javorji; višje se ti skoraj zmeša od planik in alpskemožine, od zvončnic in rmanov, pelinov, poleglegabrinja in košutnika, ki jih obletavajo citrončki in belini, kiimajo očitno prav zdaj svoj čas. Pravzaprav ne veš več,kaj naj gledaš in kaj zasluži več pozornosti, več čudenja:metulji, rastlinje, fantastične kamnite grmade,razvrščene vsenaokoli kakor v amfiteatru, ali razgledi naKapelo, Klek in na zelena prostranstva, ki kakor morjevalovijo na jug in zahod, proti menda po zraku leneverjetnih 14 kilometrov oddaljenemu Jadranu.Kobacaš se čez kamne in razpadla debla, opaziš ostankepolha, ki ga je imela sova za večerjo, in martinčka,ki se skrije v razpoko, samotna ujeda pa medtembrezbrižno jadra visoko na modrem nebu — edina pticadaleč naokoli. Zrak je prepojen z grenkotrpkimi vonjavamihojeve smole in stoterih zeli, ki se pod vrhompomešajo z vonjem jekla v oznojenih dlaneh. In vendarje danes tu vse nekako čipkasto: razjedene skale,senčne igre listja na njih, listje preobjede, rmana in pelinovin kot dih nežna zelena in jeklenomodrikastaalpska možina, najfinejša prosojna čipka, ki pa na dotikdaje čutiti, da ni kakšna mehkužnica, ampak je svojolepoto razvila vsemu hudemu navkljub.Sam vrh ni ravno sprehajališče, čeprav doseže —za nas, ki se štejemo za alpski narod, skromnih —1335 metrov. Nanj je treba splezati čez strmenaškrbljene skale, ki kakor beli biseri štrlijo izzelenine, s pomočjo nekaj klinov in jeklenice. In če sipo vrnitvi domov želiš pokazati nejevernim Tomažemžig z vrha, je pametno prinesti blazinico za žige s seboj,drugače ne bo nič... Ampak saj vse, kar je pomembnega,ostane v glavi; te lepote pa, celo če bi hoteli, nimogoče kar tako pozabiti: v skriti kamrici srca ostanekot vir moči za mračne, meglene, sitne trenutke, ko neveš, kam bi sam s sabo. Samo pomisliti je treba, samospomniti se, podoživeti — pa je spet vse dobro.Na vrhu si zaželiš umolkniti, otrpniti, ponikniti v daljave,pozabiti, da si. Ostati kar tam, v tem trenutku, ki najtraja in traja... Vse dolinsko je zdaj daleč, majhno in nepomembno.Kaj ljudje, kaj kriza, kaj denar, kaj politika!Kaj holesterol in slabi živci, kaj mozolji in nesrečneljubezni, kaj išijas in grdogledi šefi! Tu je vse tako brezpomena. Vsaj dokler si tu. A tudi ko se prekvašen inpresvetljen vrneš, ni več, kot je bilo... vsaj za nekajčasa. Potem pa greš spet in spet, iščeš samotna zakotja,divja prostranstva, oskrbljene skale, se bratiš z njimiin srkaš njihovo moč.No, da — saj je samo 1335 metrov nad morjem. Samoskale so in gozd. In samota. Na vsej poti smo videlienega samega moškega, eno žensko in enega psa...Pes je lajal, onadva sta bila pa bolj tiho...KAKO SE JE IZTEKLOPravzaprav smo nameravali skočiti še na Klek in tamizročiti pozdrave slivniških čarovnic. Pa smo se začara-498 li na Bijelih Stijenah in zdelo se nam je škoda na vrat nanos leteti stran. Odločili smo se za lagodnejšo variantos temeljitim uživanjem in počasnim vračanjem, ki se jeizteklo s poučnim pogledovanjem na Klek z vseh strani;z vožnjo skozi narodnostno mešana naselja, kjer vsemunavkljub razmeroma mirno skupaj živijo Srbi inHrvati, izkušeno oko pa že po gradnji domačij loči,katerim verjetno pripada lastnik; in končno s skorajobrednim uživanjem pečene jagnjetine z ražnja inpokušanjem značilnega dimljenega ogulinskega mešanegasira iz ovčjega in kravjega mleka. Nič kajasketsko, res! Tudi filozofijo in te reči smo lepo dali nastran. Saj za en dan je je bilo dovolj in treba se je previdnopostopoma pripraviti na vsakdanjik, ki tudi nikakšna poezija, ampak trda in neizprosna stvarnost...Ampak po Bijelih stijenah jo lažje prenašaš.(Vir podatkov: Zlatko Smerke, Bijele i Samarske stijene, NIŠRO Varaždin,1981)ZAVETIŠČE PRED NOROSTMI ŽIVLJENJANEBO NAD MENOJJURE MARKIČStojim tu ob jezeru. Nad mano je le stena, ki se kot veliknepremagljiv zid zliva z nebom. Kolikokrat sva stalatukaj, ovita z nočjo, in se vzpenjala tja gor — kzvezdam! Ti si dosegel rob stene in se pognal še višje.Gore so bile najina pot k potešitvi mladostne neugnanosti,bile so nama opora, ob kateri sva odraščala.Iskala sva skrivne trate in kot nebo modra jezerca, vsapremočena sva drgetala ob bobnečih udarcih strel. Bileso najino zatočišče, ko sva polna razočaranja pobegnilaiz doline. Naučile so naju živeti. Vzpenjala sva se nadrzne špice in tekala po neskončnih meliščih. Medskalami sva našla nekaj čudovitega. Zasvetilo se je kotbiser in nama pokazalo smisel življenja. Bil si mi prijatelj.NepredvidljivSLAVICA ŠTIRNVeter —popotniksamotnih potipraznine.Strah mejetvoje moči,miline.Ruješ,božaš.Vedno navzoč,opominjaš.

PLANINSKIVESTNIKVal ponese tiho ihtenje preko jezera. Tišina večernegasonca ugaša v rahli meglici, ki je legla na hladno vodo.V daljavi odmeva zvon želja, tisočerega upanja —novega razočaranja. Upajoče srce posluša odmev, kose oguljena vrv hrepeneče poganja navzgor, iščočsreče, in vedno znova pada v blato svoje vsakdanjosti.Večnost, zapisana v trenutkih minljivosti, skrita v samotomojega srca. Razodetje šelesti v rahlem vetru inpada na nemirno gladino. Voda se polni z listjem — dihsmrti. Sivina — pomanjkanje poguma za noč. Ni ognja,ki bi te ogrel, ni besed, ki bi jih razumel, ni roke, ki bi tistisnila dlan. Sam! Zadnji žarki so pobožali skuštranočelo in legli spat.Tema se vleče prek poti, gozdov, preko gora. Jezeroskriva v sebi bogastvo sonca in grozo noči, iz njegalega tema v srca in polni samotne duše z obupom.Strah me je! V vodi uzrem tvoj odsev, ko se pogreza vnegotovost, iščoč svetlobe. Ko dih srca v obupu trepeta,želeč si novih dni, stopiš na prag večnosti.Tiho zajokam. Bolečina se razliva po meni, vosek tečepo dogoreli sveči in skuša zapolniti praznino v prsih.Razočaranje prekrije komaj budeče se hrepenenje poživljenju, njegovo bistvo in preproščino, vso srečo inupanje. Ihtenje je prenehalo, ostal je le izraz žalosti,neizrekljive bolečine.Koraki topo odmevajo, začutim, da na jezero lega tihnemir. Obup se naseli v mislih, trpljenje v očeh, ko zadnjoluč prekrijejo viharni oblaki in se nebo zvija podudarci stvarstva. Tisoče nevidnih kapljic na svoji poti,vsaka ima svojo usodo, vsaka je v svoji neskončni enakostisama svoja — izgubljena, osamljena. Stopam iniščem svojo kapljo med tisoči drugih usod. Vse so sipodobne in hkrati tako različne, v vsaki je skrito tolikoupanja in razočaranja, toliko sreče in bolečega strahu.Nevihta je minila. Med oblaki se po nočnem nebu zakotalisrebrna žoga. Zrak je umit, dež je spral bolečino.Čutim, da si zopet z mano. Kolikokrat sem v očeh ljudizagledal posmehljivo vprašanje — zakaj? Vprašanjebedakov s topimi srci, prazno dušo, ki bi radi ljubili, ajim ni dano, ki bi radi razumeli, a ne čutijo. Pogled mizdrsne preko spolzkega roba in se potopi v mesečino.Sanje! Vem, da ne bi smel, a vseeno jih ljubim —ugledam jih v iskrečem žarku, ki se ujame v kapljicahna cvetu prelesti, rahel veter v krošnji zelenečegadrevesa, ptica s prestrašenim krikom odleti v temo.Bleščeča raketa se razleti v tisoče iskric, ki napolnijonebo nad jezerom, nebo nad njimi. Prižgejo se, zasvetijoin naslednji trenutek ugasnejo — zapisane vsvoji končnosti v liste večnosti. Nad gladino hladen pišponese kot kadilo Pesem pesmi tja do vinogradov Engadijskihin besede napolnijo praznino — Amo, ergosum. Ljubim jih.Pogled mi zaplava prek strmih globeli, samotnih balvanov,ožganih viharnikov, cvetočih trav — tihe gladinejezera. Srce pije omamni nektar prepadov, previsnihpoti, vzvišenosti in minljivosti. Šopi zlatih isker se v silnieksploziji razprše po žareče rdečem platnu. Vulkan osvetlibedno prostranstvo pod sabo in nariše prve sence.Nov dan je! Zaspan vzdih, krik zgodnje ptice. Nebopočasi oživi, na njem se izriše sreča novega upanja.Spoznanje, ki ga najdeš le v samoti jutranjega dne, kotisoče isker oživi — nekje znotraj tebe.Odpoved naročnine na PVSpoštovano uredništvo,prosimo vas, da mi prenehate pošiljatiPlaninski vestnik, in sicer od1. januarja 1997 naprej.Ker vem, da prejemati take odpovedini prijetno, hkrati pa se mordavprašate, zakaj do tega pride, midovolite tole pojasnilo.Da bom Vestnik odpovedal, semsklenil takoj, ko sem zagledal septembrskonaslovno stran: slikaprikazuje v ospredju vrh Škrlatice,onesnažen s križem, v ozadju paTriglav, ki ga to, če bo šlo takonaprej, še čaka. Da pa je bila merapolna, je poskrbel g. S. Klinar, ki jenamesto članka o postavitvi križanapisal članek o sovraštvu do časa,v katerem ne njemu in ne komudrugemu ni bilo nič hudega. Le vseje bilo bolj pravično in gore so bilemanj onesnažene.Z oblikovanjem prve, naslovne straniin z objavo takega članka, kot jeomenjeni Klinarjev, je uredništvoVestnika jasno pokazalo, da sestrinja s postavljanjem verskih simbolovpo gorah in da se strinja znadaljevanjem razpihovanja sovraštvamed ljudmi. Drugače rečeno:uredništvo se je opredelilo za desnopolitično usmeritev, namesto da biostalo nevtralno in poskušalo tudi spublicistične strani urejati stvaritako, da bi bile slovenske planinsketradicije vredne. Planinski vestnik jepač stopil na stran klerikalcev, kisvoje želje po oblasti ne morejoobdržati v dolini.Vaš »greh« je nekoliko manjši, kerste objavili tudi prispevek BojanaPollaka o križu na Brani. Z njim sepopolnoma strinjam — in ta članek bimoral biti na prvem mestu septembrskeštevilke! In ne samo to: ta članekbi lahko bil podpora prizadevanjem,da naše gore ostanejo čiste.Dodam naj le še tole: v gore spadajopoleg planinskih koč in bivakov leše tiste stvari, ki popotnike opozarjajona nevarnost ali jih informirajo(smeri, časi itd., saj sami veste). Navrhove pa spadajo samo skrinjice zvpisnimi knjigami, ki so priče obiskana nekem vrhu in informacije, ki jihrabijo reševalci. Ne pa križi, odkaterih ni nobene koristi!Lep pozdrav!Brane Praprotnik,KranjDokumenti o zgodoviniPZSOb vprašanju, kdo so nasledniki posameznihpodružnic SPD, skorajnikoli ne omenjajo Kozjanske planinskepodružnice SPD. Delovala jena območju, ki ga sedaj imenujemoKozjansko in na katerem do nedavnegani bilo planinskih društev.Pred nekaj leti je bilo ustanovljenoPlaninsko društvo Atomske Toplice,Podčetrtek, letos pa PD Šmarje priJelšah in PD Prevorje. 499

PLANINSKIVESTNIKSeptembra je bila na Pilštajnu priKozjem razstava »Ko se koreninzavemo« ob 530-letnici prveomembe šole v tem kraju. Medrazstavljenimi dokumenti je bil tuditale, ki se v prepisu glasi:»Gospod Prislan Janko, učitelj,Pilštanj.Na Vašo željo se Vam potrjuje, da stečlan in odbornik Kozjanske planinskepodružnice SPD v Kozjem.Kozje, dne 17. marca 1932.Za odborVončina Mici t.č. blagajnik... (podpisnečitljiv), t.č. načelnikŽig: Kozjanska planinska podružnicaSPD Kozje.»Janko Prislan se je rodil 24. aprila1904 v Braslovčah. Leta 1928 jeprišel na pilštajnsko šolo. Po nekajletih službovanja je postal »upraviteljna narodni šoli v Pilštajnu«.Leta 1937 je odšel v Petrovče, 6.aprila istega leta pa je zaprosil zanagrado iz Kraljevega sklada. Vprošnji je napisal, kaj vse je delal vkraju, in med dokumenti, ki jih jepredložil o svojem delu, je bilo tudicitirano potrdilo.Potrdilo nam odkriva Kozjanskoplaninsko podružnico SPD in tudito, da je bilo takrat delo v planinskiorganizaciji pomembno.Delo te podružnice je več ali manjpozabljeno — mogoče tudi zato,ker o njej ne najdemo takšnih podatkovkot za Savinjsko podružnicoSPD. Toda v reviji »Prijatelj« (Vili/96) najdemo »Seznam razlaščencev,ki ga je pripravilo Ministrstvoza kmetijstvo in gozdarstvo RepublikeSlovenije«, med upravičencipa najdemo tudi Planinsko društvoCelje, kateremu naj bi bilo razlaščeno437,46 ha zemljišča. Verjetnoje to lastnina SP SPD.Vsi skupaj pa pozabljajo na sklepesestanka, ki je bil 13. januarja 1983v Mozirju. Sklical ga je MartinAubreht, predsednik komisije zaplaninstvo pri Zvezi telesnokulturnihorganizacij občine Mozirje.Ohranjen je zapis, ki ga je sestaviltajnik MDO in iz katerega se vidi, daso bili na sestanku predstavnikiPZS, MDO in društev Mozirje,Gornji Grad, Solčava in Celje.V zapisu preberemo:»Po sugestiji prof. Orla (bil je navzočna seji) in drugih je bilo dogovorjeno,da se pri proslavi ob 90-let-500 niči PZS ne govori in ne poudarjanobeno planinsko društvo. Dejanskinasledniki SP SPD so vsa planinskadruštva, ki jih združujeMDO...« Pri pripravah na 90-letnicoSP SPD je bilo torej dogovorjeno,da se ne poudarja, da je to aliono društvo naslednik SP SPD!Na tem sestanku so se dogovorili otednu planinstva v občini Mozirje inmed drugim ugotovili, da je v planinskemkoledarju napačna formulacija»teden planinstva v občiniMozirje — ob 90-letnici PD Mozirje«,kajti pravilno mora biti »ob 90-letnici SP SPD«.Naši in drugi arhivi marsikaj odkrijejo!Franc JežovnikKopica novih zemljevidovObe slovenski kartografski hiši stav poletnih mesecih pripravili večnovih zemljevidov različnih vrst inrazličnih meril. Vsi so namenjeniizletnikom za spoznavanje posameznihobmočij in krajev. Nekatereso pripravili na novo, nekatere posodobili.Vsi so zgibani v žepne formate,večina ima naslovnice tiskanena debelejšem papirju.Geodetski zavod je povsem nanovo obdelal zemljevid Kamniškein Savinjske Alpe, ki ga je kot planinskopublikacijo št. 150 založilaPlaninska zveza Slovenije. Vsebinskoin oblikovno ga je s sodelavcizasnoval Miroslav Črnivec. Naseveru sega do Raven na Koroškemin zajema velik del Avstrije, navzhodu do Šoštanja, na jugu doStahovice pri Kamniku in nazahodu do zgornjega toka Kokre.Več kot 40 pojasnil znakov zagotavljanjegovo vsebinsko podrobnost,prirejeno tako pohodnikomkot izletnikom. Merilo 1 : 50.000dovoljuje tudi dovolj veliko natančnostin s tem vsestransko uporabnost.Odlikujejo ga dobra ločljivostprikazane vsebine, prijeten izborbarv, množica podatkov — kakovostsploh. Na zadnji strani so s skicamiin opisi podrobno predstavili27 planinskih postojank z vrsto koristnihnasvetov.Na novo so pripravili tudi izletniškokarto Podravje, prav tako v merilu1 : 50.000. Na severu sega doMurecka (Cmurka), na vzhodunekoliko prek Ptuja, na jugu malonižje od Poljčan in na zahodu doRuš. Tako je ta del Dravske doline,ki zajema tudi vzhodno Pohorje,Kozjak, Slovenske gorice in severnaobrobja Haloz, prav tako podrobnoobdelan s prikazom vsehturističnih in gostinskih zmogljivostiter ogleda vrednih naravnih in kulturnihznamenitosti. Na hrbtni straniso podrobneje opisali več kot 30turističnih zanimivosti, naravnih inkulturnih vrednot.Na zemljevidu Ptuj z okolico so vmerilu 1 : 12.500 predstavili to zakladnicotisočletij z njegovo bližnjookolico (Pobrežje, Markovci, Podvinci,Kicar, Grajeno, Hajdiše, Hajdino...).Razen podrobnih prikazovvseh zanimivosti so dodali seznamulic in naselij v okolici ter pomembnejšetelefonske številke. Nazadnjo stran so dodali v merilu1 : 75.000 zemljevid (zajema Halozein Slovenske gorice) širšega območjaPtuja, v merilu 1 : 5.000 papodrobneje predstavili staro mestnojedro. K poljudnemu opisu razvojaPtuja in njegove kulturne ostaline(v slovenskem, angleškem, italijanskemin nemškem jeziku) sododali nekaj značilnih barvnih slik.Ožje območje Vipave z bližnjookolico zavzema zemljevid Vipavav merilu 1 : 6.000. Razen standardnegazemljevida je na prvi strani vslovenskem jeziku še obširen opisVipave v času in prostoru, nekajbarvnih slik in popis znamenitosti.Celotno hrbtno stran zavzemabarvni aeroposnetek mesta vvečjem merilu z opisom ulic.Inštitut za geodezijo in fotogrametrijoje zasnoval povsem nov sistemračunalniško izdelanih zemljevidov sstandardiziranimi platnicami. Prvi izte serije je Jezersko z okolico vmerilu 1 : 25.000. Že merilo pove, daJezersko z okolico predstavlja zelopodrobno. Razgibanost zemljišč jepredstavljena s plastnicami in senčenjem,vnesli pa so za pohodnike insprehajalce vse potrebne zanimivosti.Razen zemljevida s pojasnili znakovje na sprednji strani še seznamplaninskih koč, gostinskih objektov,

PLANINSKIVESTNIKnočišč, kmetij kmečkega turizma terseznam kulturne dediščine in tradicionalnihprireditev, tur, izletov insprehodov. Na zadnji strani je v natančnemmerilu obdelano ZgornjeJezersko in pregledni zemljevid okolice,ki sega do Ljubljane in Celovca.Sledi še podrobnejši opis Zgornjegain Spodnjega Jezerskega v slovenskem,angleškem, italijanskem innemškem jeziku.Radovljico so predstavili v merilu1 : 5.000. Na prvo stran so v slovenskemjeziku vnesli še seznam ulic inpodrobnejši opis razvoja mesta znjegovimi znamenitostmi. Na hrbtnistrani je najprej pregledni zemljevidširše okolice, ki mu sledijo prevodibesedila v angleški, italijanski innemški jezik. Opise kulturnih in športnihprireditev, zanimivih objektov indrugega iz Radovljice, Brezij, Lesc,Krope in Begunj dopolnjuje skoraj 20barvnih fotografij.V enaki zasnovi ovitkov in računalniškeobdelave so pripravili še zemljevidaŽalec (merilo 1 : 4.000) inobčine Medvode (merilo 1 : 30.000).Prvemu so dodali seznam ulic, pomembnejšenaslove in kratek opisŽalca, drugi ima le zemljevid spojasnili znakov. Oba imata hrbtnestrani neizrabljene.Dva zemljevida še nista vključena vnovo zasnovo. Na prvem je podrobnoobdelan Kranj v merilu 1 : 7.000,kar je že tretji dopolnjen ponatistega mesta. Pod zemljevidom jedodan seznam vseh ulic, zemljevidširšega območja mesta in nekajpomembnejših naslovov. Hrbtnastran je prazna. Občino Mengeš sopredstavili v merilu 1 : 20.000 prvič.Kartografsko je obdelana zelo natančno,nima pa nobenega opisa,prazna je tudi hrbtna stran.Peter SvetikBeseda mladih iz ŽalcaV občini Žalec so letošnjega maja zalansko šolsko leto podelili nagradein priznanja mladim literatom,nagrajena besedila, ki so bila —zaradi stoletnice filma in stoletniceorganiziranega slovenskega planinstva— omejena z razpisanotematiko o planinstvu in filmu, pa soobjavili v glasilu učencev osnovnešole Žalec »Beseda mladih«. V revijije objavljenih deset nagrajenih in 17pohvaljenih prispevkov. Objavljamonekoliko skrajšan, vendar vsebinskoneokrnjen prispevek osmošolkeMaje Kumer iz osnovne šoleBraslovče »Zato nazaj, nazaj v...«.Ko sem pisala o razvoju slovenskegagorništva in alpinizma, sem se obbesedi alpinizem spomnila naprigodo, ki mi jo je lani na Pokljukipovedal izkušen alpinist Ernest. Klicalismo ga Celjski grof. Ne vem sicerzakaj, morda zato, ker je imel celjskozastavo in je bival v šotoru, okolikaterega je imel napeljane vse vrstevrvi, sponke, kline... Moni, Petra in jaztakrat nismo imele kaj početi, zatosmo se odpravile k njegovemu šotoru.Prijetno smo kramljali. V spominu mije do danes ostalo tole:»Izkušena alpinista Žiga in Andrejsta plezala na Gašerbrum II. 'Vzemivrv, šel bom spredaj, ti pa priplezaj,ko ti bom rekel.' Počasi sta lezlavse višje in višje. Opoldne sta priplezalado škrbinice v grebenu, nadnjima je bila le še položna snežnavzpetina, veter in megla. Končno!Prispela sta na cilj. Oba srečna.Solze so jima zmrzovale na licih.So trenutki, ko solze niso sramota.Ko pa sta se obrnila, da bi odšla,jima je veter butnil v obraz in jima ssnežinkami zazidal očala. Ničesarveč nista videla. Strah jima je začelglodati srce in dušo. Le kako najtipravo smer? Pomagala sta si s cepinom.Potem sta kar naenkrat padla vsneg. Pobrala sta se. Žiga je hodilspredaj, Andrej zadaj. Včasih je Andrejzakričal, naj ga počaka, Žigupa se je mudilo, kajti vedel je, damorata čimprej dol, da morata najtizačetek žleba, ki bi ju privedel dobivaka.Po treh urah sta končno prišla dobivaka. Utrujena seveda, vendarsrečna. Zavedala sta se, da ju čakaše napornejša pot nazaj v dolino.Naslednji dan sta nadaljevala. Ampakizgubila sta se v megli. Nistanašla začetka pritrjenih vrvi. Sestopalasta kar naravnost po žlebovihin navpičnih skalah. Nič več ju niprestrašilo. Le še dol! Po sedmihurah zdrsavanja v sneg, po sedmihurah bitke za življenje sta se prigrizlado trojke in se takoj odpraviladalje. Vodoravnega grebena naddvojko ni hotelo biti konec. Skorajnoč je že bila, ko sta prišla do šotora.Popadala sta v spalne vreče intakoj zaspala.Zjutraj je spet snežilo. Po radiu staslišala, da pogrešajo alpinista Jožeta,prijatelja, ki je prejšnji večer odšeldo bivaka III. Prav gotovo žrtev nibila potrebna. Noben vzpon ni vredenčloveškega življenja.Po tednu dni so prišli nosači. Majhnakolona je izginila med ledenimi griči.Vsi so stopali zamišljeno, vedeli so,da Jožeta ne bodo nikoli več videli.Brez njega so se vrnili v življenje, kiteče dalje, kakor da se ni nič zgodilo.Le srce včasih zadrhti...Žiga je iz nahrbtnika vzel slončka.»Ostal bo z Jožetom,« si je mislil.Nič drugega mu ni mogel dati. Pasaj ne bo sam počival tam, tudi drugialpinisti, ki jih je sneg pokopal, sotam.«Ernest je utihnil in nas pogledal.Vse tri smo bile zamišljene.Ob tem sem se najprej vprašala:»Zakaj sploh rinejo gor? Vedo, daso razmere obupne, pa vseeno gredo.«Mislim, da vem. Ponosen si, koprideš domov in prineseš petico.Potrudil si se zanjo. Naučil si se.In prav tako je, ko stopiš na vrh hriba.Ozreš se v dolino. Občutki sonepopisni. Ponosen si, da si prišelna vrh, na cilj. To je tisto.Ponos, ki ga mnogi od vas ne razumetein ga ne boste, dokler sami neboste stali na kakšnem visokemvrhu. Vendar mnogi še vedno ne razumejo,kaj sploh vidimo v gorah, dase vedno znova in znova vračamo.Izkoriščenost slovenskepokrajine za gorništvoSlovenija je alpska dežela in Slovencismo narod izpod gora, zato jevse več motivov, zaradi katerih seodločamo za hojo v hribe in gore.Sprostitev po delu, ohranjanje fizičnekondicije, svež zrak, razgledi spoti in z vrhov na pokrajino in živonaravo gozdov, rož in živali, fotografiranjeter prijetna gorniška druž- 501

PLANINSKIVESTNI Kba so najmočnejši magneti, ki nasvabijo v višave.Opise poti in doživetij v gorah žezgodaj zasledimo tudi pri nas. Z registracijoplaninskih organizacij predveč kot sto leti in z naraščanjemštevila njihovih članov pa se je povečalotudi število časopisnih prispevkovin knjig z gorniško vsebino. Zatoniso redki oddelki na fakultetah, kjertudi študenti zagovarjajo diplomskenaloge z gorniško tematiko. Nekajtakih nalog je tudi na Oddelku zageografijo Filozofske fakultete v Ljubljani.Med te sodi delo Ustreznost inizkoriščenost slovenske pokrajine zagorništvo, ki jo je v letošnjem letupripravila Saša Jereb iz Stare Lokepod mentorstvom prof. dr. MatjažaJeršiča.Delo je zanimivo iz več razlogov.Na osnovi vrisanih vseh krožnih intranzitnih planinskih poti je avtoricasmiselno razdelila celotno ozemljeSlovenije na 70 zaključenih območij.To je povsem v nasprotju z večinodrugih dosedanjih predstavitev,saj se drugi avtorji navadno omejujejona gorstva, ki pa so velikokratpresekana z naravnimi in umetnimikomunikacijami, pa tudi z drugimigorstvi. Zato so kriteriji, po katerihje primerjala območja med seboj(pokrajinska primernost — razglednostin raba tal, planinske poti —dolžine in gostota, objekti za bivanjein oskrbo ter bližina večjih krajevin turističnih centrov), zelosmiselni.Posamezna območja je uvrstila vskupine in ocenila z zadovoljivo, visokoin zelo visoko primernostjo zagorništvo ter v območja brez posebneprimernosti. Vrednost nalogetudi ni bistveno manjša, ker jenekatere hribovite predele povsemizpustila, saj zanje ni podatkov alipa jih ni dobila. Poznavalci slovenskegagorskega sveta bi sicer lahkomenili, da bi tako oceno povedali napamet, vendar so tu vsi podatki inocene dokumentirani in utemeljeni.Zbrano gradivo za območje Slovenije,ki zajema razvoj gorništva(večinoma po S. Kristanu),seznam mednarodnih, državnih,območnih in lokalnih planinskih poti(skupaj 52), predstavitev planinskihkoč in zavetišč ter pokrajinske502 opise z najvišjimi vrhovi, je neprecenljivevrednosti. Pri tem omenjaplaninska, pa tudi druga bivališča,ne upošteva pa — čeprav jih v temdelu tudi ne bi mogla — turističnihin kmečkih zmogljivosti, ki sodobrodošle predvsem tam, kjerplaninskih koč še ni. V zadnjih letihsem namreč tudi sam spoznal, dasem lahko prespal in se tudiokrepčal skoraj povsod, kjer sempotrkal na kmečka vrata.Delo je opremljeno z grafikoni inzemljevidi za vsak kriterij posebej inza vse skupaj, z nekaterimi perorisbamiplaninskih koč akad. slikarjaToneta Rojca ter z njihovimi fotografijamiiz narave. Ureditev besedila,posameznih strani, prilog intiska je več kot vzorno. Gornikom jedelo dostopno tudi v knjižnici Planinskezveze Slovenije.Čeprav je večina podatkov iz zadnjihlet, pa nekoliko moti, ker setabela o številu članov v slovenskihplaninskih društvih konča z letom1985. Diplomantki pa ni zameriti,da v literaturi ni navedla zadnjihštirih planinskih vodnikov (J. Dobnik,Razširjena slovenska planinskapot, 1993 — P. Ficko, Kamniškein Savinjske Alpe, 4. izd., 1993 —T. Mihelič, Julijske Alpe, 5., popr.izd., 1993 — J. Dobnik, Vodnik poplaninskih postojankah v Sloveniji,3., popr., dop. izd., 1994), saj jihizdajatelj dokaj slabo populariziracelo v planinskih kočah.Ciril VelkovrhSeminarske naloges planinskega področja naoddelku za etnologijo FF1. Olga Ravnikar, Planina na Šeh,1968/69.2. Jure Senegačnik, Ovčarstvo naplanini Duplje, 1978/79. — 42 str.,10 ilustracij.3. Marko Meglic, Črnuško planinskodruštvo, 1980. — 45 str., 21prilog.4. Tone Cevc, Pastirsko življenjena Veliki, Mali in Gojški planini,1957. — 56 str. in priloge.5. Mojca Bizjak, Planšarstvo naBelški planini, 1978. — 18 str.6. Dušanka Murko, Prehrana naPlanini pod Golico, 1975/76. — 27str., 11 prilog.7. Janja Remškar, Paša na Gojškiplanini poleti 1984, 1984/85. — 50str., 12 foto prilog.8. Robert Rot, Način življenjapastirjev na planini Ban, 1991. —34 str. z ilustracijami.9. Irena Dolinar, Planina Viševnikv času aktivne paše in danes, 1991.— 12 str. z ilustracijami.10. Saša Kosten, Vendar so tamzgoraj na vrhu..., 1992. — 35 str. zilustracijami.11. Boštjan Kravanja, Spogledovanjes strmino: analiza in klasifikacijamotivov v alpinizmu, 1995 —42 str. z ilustracijami.Ciril VelkovrhTeze za tečaj za M P VMK pri PZS je letos za interno uporaboizdala peto dopolnjeno izdajoTez za tečaj za mladinske planinskevodnike. Notranji list pa ne povetega, saj je tam zapisano, da je to lečetrta dopolnjena izdaja (PV 1995/86). Po straneh se da ugotovitirazširitev od 208 na 234 strani. Kdoje Teze uredil in pripravil za tisk, žalni nikjer zapisano. Na strani 38 jenov prispevek Klaudije Urbančič»Povzetek predavanj prve pomočiza planinske vodnike«, sledi zapisNataše Erjavec »Odgovornost vodnikovPZS«, prenovljen je zapis oplaninskih poteh. Še vedno je zapisano»uničevalec energije«, čepravzakon o ohranitvi energije še velja!Sledi prispevek Lili Jazbec »Psihologijavodenja« ter »Priprava inizvedba izleta« s tremi skicami.Prenovljen je zapis o opremi isteavtorice. Dodana je Klemna Medje»Vrvna tehnika na snežiščih« in nakoncu (še vedno neprečiščenobesedilo, ki je v pripravi) »Pravila oenotni kategorizaciji vodnikov PZS«,»Seznam kategorij, ki jih lahkopridobijo planinski kadri«, »Preglednicavrst vodniških tur s primeri«in »Pregled števila opravljenihtur«, ki so potreben pogoj zaposamezno kategorijo. Žal pa nipozneje objavljene »Pregledniceštevila udeležencev na vodenihturah« (OBV št. 7-8/96).Tako imamo pisno gradivo za tečajMPV (pet izdaj) in tri izdaje priročnikaza nepalske vodnike (PV 1996/404), pa le eno izdajo Planinskegavodnika, če ne upoštevamo prvih

PLANINSKIVESTNIKskript v dveh izdajah. Sedaj pripravljajopriročnik za predavatelje ininštruktorje za vodnika PZS (predmetnik,učni načrt s cilji in vsebino,informacija na 13. seji OPLV 17.9.). Zbranega je tudi že precejgradiva za posamezne predmete zdidaktičnimi navodili in navedenoliteraturo. Upajmo, da bo to enotnogradivo za Vodnik PZS izšlo v letu1997. Tečaji, ki potekajo za PLV,pa si pomagajo z gradivom, ki gapripravijo predavatelji in inštruktorji.B.J.Spogledovanje s strminoPri zbiranju tekoče slovenske planinskebibliografije (za leto 1995 ježe 150 bibliografskih enot) sem navisokih šolah iskal tudi diplomskadela študentov s planinsko tematiko.Pri tem sem ugotovil, da je etnologijazelo privlačno področje, sajso mnoga dela, ki govorijo o zanimivihdognanjih v gorskem svetu,močno prisotna tudi v tej stroki. Vknjižnici oddelka za etnologijo Filozofskefakultete Univerze v Ljubljaniso mi dali seminarsko nalogo znaslovom Spogledovanje s strminoin s podnaslovom Analiza in klasifikacijamotivov v alpinizmu, deloBoštjana Kravanje iz Kobarida.Avtor, razmišljujoč, razgledan innačitan ljubitelj slovenske literature,tudi planinske, se je ob pripravahna to seminarsko nalogo odločil, dabo preživel nekaj časa z alpinisti vplezališčih. Le na ta način je namrečlahko pogledal tudi v zakulisjete vrhunske športne panoge.V svojih razmišljanjih je presenetljivorealistično prikazal razvoj alpinizmadoma in po svetu v zadnjihnekaj desetletjih. Od nekdanje potrebepo sprehodih dobro situiranihljudi po planinah, sle izobraženihljudi po raziskovanju narave terpohajkovanja po planinah iz ljubezniin zaradi občudovanja njihovihlepot se je odnos do gora do danesmočno spremenil. Planinarjenje jepostalo dostopno najširšemu kroguljudi, prav tako pa zaradi vse boljizdelanih varovalnih pripomočkovtudi plezanje in alpinizem. V hribeso skupaj hodili prijatelji, ki- sosrečevali druge, enako misleče ljudi.S predpisanimi markiranimi potmi,žigi in značkami pa se je medplaninci začelo tekmovanje. Šeprav posebej to velja za plezalce inalpiniste, ki so v začetku le uživali vlepotah gora, ob premagovanjustrmih sten in pri osvajanju vrhov. Vželji po uveljavljanju so odhajali tudina tuja plezališča, kar je bilo povezanoz večjimi stroški. S tem jeprišlo do komercializacije te dejavnostiin do rivalstva med nekdanjimiprijatelji. Nekateri vrhunski alpinistiso v želji po še večjem uveljavljanjuin v opravičilo za svoja početjanapisali spomine in jih objavljali vgorniški in alpinistični literaturi.Avtor te seminarske naloge je opisalprav vse faze alpinizma od potrebepo sproščanju odvečne energije donevarnosti tega početja in bližinesmrti. Podrobno je obdelal vse trifaze padca in odpovedovanjakončnemu cilju. Posebno zanimivose mi zdi poglavje, v katerem piše onevarnih samostojnih odhodih vgore. Potrebno je aktivno druženje sprijatelji, a ne le fizično; potreben jetudi pogovor in razumevanje.Boštjanova razmišljanja je vrednoprebrati, zato bi bilo zaželeno, da bito besedilo, morda še nekoliko razširjeno,izšlo kot brošura v kateri odPoročilo — PD Domžaleza leti 1994 in 1995Planinsko društvo Domžale nadaljujesvojo inovativno pot izdajanjarazličnih publikacij, s katerimi želizbližati svoje člane in jim (ter sevedatudi drugim) predstaviti svojedelo. Tako smo ob 44. občnemzboru PD Domžale izdali knjižico znaslovom Planinsko društvo Domžale(poročilo za leti 1994 in 1995).V knjižici boste našli podrobne informacijeo delu Mladinskega odseka,ki ga vodi načelnik AlešPeršolja (delo planinskih skupin,izleti, gorniška šola, izobraževanjevodnikov, program za leto 1996),razkrili smo opravljeno delo innačrte Markacijskega odseka, kiskrbi za poti v skupni dolžini55,5 km, vodi pa ga načelnik LojzePirnat, ter objavili pregled vzponovin dejavnosti članov Alpinističnegaodseka (odseku načeluje JanezCerar). V nadaljevanju boste našliprispevek o Gospodarskem odseku(ta pod vodstvom Štefana Primožičazaključuje projekt posodabljanjain ekološke sanacije Domžalskegadoma na Mali planini), terpovabilo na ture, ki jih pripravljaIzletniški odsek.Na kratko so predstavljena tudigorniška predavanja (gostili smoJako Čopa in Borisa Mlekuža),založniška in informativna dejavnostPD Domžale, informacija očlanarini za leto 1996 ter poročilo okončanem projektu Celostne grafičnepodobe PD Domžale (idejaBorut Peršolja, oblikovanje UršaKomac, izvedba Marko Ravnikar).Na koncu sledi povabilo članom ksodelovanju pri oblikovanju predlogovza praznovanje ob petdesetletniciustanovitve PD Domžale, ki jobomo praznovali leta 1998.Fotografije, s katerimi je predstavljenodelo odsekov in utrinki z gora,so prispevali člani odsekov SašaRoškar, Franci Vesel, Peter Primožič,Milan Jazbec in BorutPeršolja.Z izdajo knjižice smo naredili odločenkorak naprej v obveščanjujavnosti in odprtosti dela društva,saj so jo pred občnim zborom brezplačnopo pošti na dom prejeli vsičlani PD Domžale oziroma eden odčlanov v družini (622 članic in članov).Objavljeni programi vse, ki izvajamoprogram, zavezujejo, da bomanj praznih obljub in več poštenoopravljenega dela.(Planinsko društvo Domžale, Poročilo za leti1994 in 1995, v nakladi 500 izvodov izdalo PDDomžale, uredil Borut Peršolja, 1996, 28 strani,A5, črno-belo, tiskano na reciklažnem papirju.)Borut PeršoljaPlaninstvo in turizemVečkrat ugotavljamo, da sta planinstvoin turizem vsak na svojembregu. Mogoče je res tako, vendarto za Planinsko društvo »Atomsketoplice« iz Podčetrtka, ZdraviliščeAtomske toplice in za Turističnodruštvo Podčetrtek ne velja.Ob 30-letnici zdravilišča med 9. in15. septembrom 1996 je bil medprireditvami oziroma ponudbamigostom zdravilišča tudi planinskipohod na Plešivec nad Olimjem zvodstvom PD Podčetrtek in družabnimsrečanjem pri planinskemdomu PD Podčetrtek »Encijan«. Na 503

PLANINSKIVESTNIKpohodu je bilo blizu 100 pohodnikov.Skupaj so odšli mimo graduPodčetrtek in po izredno lepi pokrajinis čudovitimi razgledi do planinskekoče. Pohod je trajal dve uri inpol. Med drugim je šel po soteskiSvinjski graben.Omenimo ob tem zloženko »SoteskaSvinjski graben — del turističneponudbe Podčetrtek«, v kateri zopetpride do izraza skupno delo, kajtizloženko so skupaj izdali ZdraviliščeAtomske toplice, Turistično društvoPodčetrtek in Osnovna šola Podčetrtek.Ob tridesetletnici je izšlo večpublikacij, zloženk, prospektov itd.Planinci ne moremo mimo prospekta»Podčetrtek, Atomske toplice,Olimje, Virštajn«, ki nam v besediin čudovitih slikah predstavi tekraje, ki jih planinci vedno znovaPlaninska znamkaSnežnikaNa pobudo Planinskega društvaSnežnik Ilirska Bistrica je PoštaSlovenije v program izdaj priložnostnihznamk za naslednje letouvrstila tudi novo planinskoznamko, tokrat s podobo VelikegaSnežnika (1796 m).Vsekakor si Snežnik to tudi zasluži,saj je najvišja slovenskaizvenalpska gora in najvišji vrhSlovenskega Krasa. Snežnik jeenkraten tudi v geološkem inbotaničnem smislu. Razlogov jegotovo še dosti več, saj je goratudi simbol krajev pod njo in zobiskom vsaj deset tisoč obiskovalcevna leto tudi gora z množicoobčudovalcev in ljubiteljev izvse Slovenije ter zamejstva.Oblikovanje nove planinskeznamke z motivom Snežnika jepoštna uprava zaupala grafičnemuoblikovalcu Boštjanu BotasuKendi iz Ljubjane, ki se je žepovezal z ilirskobistriškimi planinciin bo verjetno izbral motivza znamko med številnimi lepimifotografskimi posnetki Snežnikaiz zbirke »Čudoviti svet Snežnika«avtorja Hinka Poročnika.Znamka bo razmeroma velika(40 x 28 mm), enako veliki stabili letos obe olimpijski znamki.Njena nominalna in frankaturnaodkrivamo. Do sedaj nas je na toobmočje vodila samo Štajerskozagorskapot, ki je imela eno izmedkontrolnih točk v vasi Rudnica nadPodčetrtkom. Sedaj se nam ta svetodpira z Evropsko pešpotjo E-7. Vprospektu je predstavljen del poti, kijo vzdržuje PD Atomske toplice, nazemljevidu, ki predstavlja te kraje,pa je vrisana pot.Koliko turističnih prospektov opozarjana planinstvo v svojem kraju?Vesela šola PILFranc JežovnikV peti številki Pisanega lista (4. 10.1996) ima druga priloga Veselešole naslov Gora ni nora... Saj topoznamo, mar ne, le drugi del jerazličen. V zadnjem zapisu v Deluvrednost bo 13 SIT za standardnopošto v notranjem prometu.Znamko bo tiskala TiskarnaDelo v Ljubljani. Skupaj z znamkobodo izdali tudi spominskokuverto prvega dne in priložnostnipoštni žig.Bistriškim planincem je izdajasnežniške znamke še posebejpri srcu, saj bodo prihodnje letoslavili tudi 90-letnico svojegadruštva. Zato bo tudi predstavitevznamke v Ilirski Bistrici 21.januarja 1997 še bolj slovesna.V vrsti planinskih znamk so doslejizšle naslednje znamke zgorniško motiviko: 80 let Gorskereševalne službe z Jalovcem vozadju (1992), ob 100-letniciSPD z Julijci v ozadju in znamkaČopov steber s severno stenoTriglava (1993), Ojstrica (1994)ter znamka ob 100-letnici Aljaževegastolpa s Triglavom(1995). Kljub kratki dobi slovenskedržavne in poštne samostojnostismo v tem času dobilikar lepo število planinskihznamk. Pošta Slovenije pa zagotavlja,da bo tudi v prihodnjeskrbela za izdajo planinskihznamk, ki naj bi izhajale predvidomavsaki dve leti. Tudi z rednimizdajanjem planinskih poštnihznamk želi Pošta Slovenijepredstaviti lepote slovenskega(3. 10.) »Gora, kdo bo tebe ljubil?«je zapisano: »Nor je tisti, ki gre s'flašo' gor.«Vesela šola se začne z vabilom MKGremo skupaj v hribe. Ali ni to lepozapisano? Saj tako navadnorečemo, ko gremo na planinskiizlet! Za razmislek pa je: hrib,hribolazec, tiribolaštvo — in mladinskihribolaški vodnik?Borut Peršolja opisuje v tej prilogipripravo na turo, gibanje v gorah, paverjetno najlepši del — počitek zrazgledom in malico. Piše o zgodovinigorništva, o prvopristopnikih, ogorskem društvu Triglavski prijateljiin Častnem kodeksu slovenskih planincev,o spoznavanju gorske narave,o vrhu in oddihu na njem teropomni, daje do tu šele polovica poti.Ne pozabi pisati o GRS, planinskihpostojankah in o Planinski zveziSlovenije. — MK pri PZS vzgaja inšola mladinske planinske vodnike.Ker se ukvarjajo z gorništvom —zakaj niso mladinski gorski vodniki?(Mladinski vodnik /MV/ so preimenovaliv Mladinski planinski vodnik /MPV/.) V intervjuju ob 40-letnici MK(Delo, 26. 9.) je zapisano, da jegorništvo način življenja in da semladi pozneje lahko sami odločijo zasvojo samostojno gorniško pot.Kot mladinski list ima PIL še logičnouganko, ki je s staro vsebino prenesenana planinsko plat, matematičneenačbe, kratek sestavek oplaninarjenju v angleškem in nemškemjeziku, nagradno slikovnouganko, povabilo v bukvarno, kjer jenavedenih nekaj zanimivih naslovknjig s planinsko vsebino. Pa tudi nanaš slovenski jezik ne pozabi insprašuje, kako je prav: na goro in vgore. Pa še test znanja je dodan.Ali ne bi tako zgibanko, lahko kotstrip (seveda prirejeno), izdali kotpovabilo mladim in odraslim zavstop v planinsko društvo? Nekateradruštva imajo zelo lepe primerke(npr. zgibanka MO PD Nova Gorica,pripravila Sonja Jogan), tudi šole,npr., ko se odpravljam v gore, PV1977/384, in tudi na zboruinštruktorjev na Vršiču smo jih videli.Tako imamo sedaj dvoje takih zapisov,oba je izdala naša GRS (PV1996/399) in sta namenjena vsemgornikom. Tudi sosednja planinska

PLANINSKIVESTNIKrevija (Naše planine 1988/95) je objavilazapis »Kako treba planinariti«v obliki stripa.Pri tej Veseli šoli s planinsko aligorniško vsebino so sodelovali šeJože Skaza, Irena Bohorič, GertrudaKostanjšek, Katka Kurent,Vilko Domanjko, Francka Žumer,Jože Petelin, Anita Hvala Jesenko,Barbara Hočevar, Bine Rogeljter iz uredništva Zlata Koren inDarja Butina.Vredno je prebrati to prilogo in simarsikaj mimogrede zapomniti terto upoštevati. Čeprav na planinskipoti v prijetni družbi in ne kot samohodec._ ,Gorništvo na OŠ PrimožaTrubarja v LaškemDragica Kumer, mentorica planinskegakrožka na OŠ PrimožaTrubarja v Laškem, je Mladinski komisijiPZS poslala prijazno knjižicoz naslovom Sto let slovenske šole vLaškem. Na prvi pogled se zdi, daknjižica z gorami in gorništvomnima nič skupnega — toda samona prvi pogled. Kajti če med številnimidejavnostmi (ravnateljica IrenaMulej jih našteje skoraj trideset!),ki so jih polne današnje šole,ob stoletnici šole namenijo posebnopozornost tudi dejavnosti mladihgornikov in gornic, je to za vse, kijim je gorništvo v Laškem blizu,posebno priznanje in pohvala.Petnajst let imajo mladi možnostnamesto dolgočasja izbrati planinskikrožek. V tem času so obiskali številnevrhove, prehodili nešteto korakovin mnogo spominov odnesli v dolino.Samo spominov? Ne, tudi številnevezi prijateljstva, dobili so tudi popotnico,polno ljubezni do gora, ki joje marsikdo odnesel tudi v življenje.Je ob tem potrebno še kaj več?Samo zahvala za opravljeno delo inčestitke za sproščenost, ki kaže, dagorništvo ostaja mlado! Kako bi sesicer porodilo vprašanje otroka naizletu, koliko let že rastejo planike? VLaškem rastejo že vsaj petnajst let.(Sto let slovenske šole v Laškem, OŠ PrimožaTrubarja, leto 1996, A5, 44 strani, črno-belo,tiskano na reciklažnem papirju)Borut PeršoljaGornik — šolski športničasopisLe kje v Sloveniji izdaja šolskošportno društvo šolski športni časopisz naslovom Gornik? Tam, kjerimajo najvišje gore, kjer so bilidoma prvi gorski vodniki, kjer imajopostajo gorske reševalne službe,kjer imajo gore? Začudili se boste,da to ni na Gorenjskem, niti ne vZgornji Savinjski dolini ali pod Pecona Koroškem.Gornik je nastal v Beli Krajini, vSemiču na Osnovni šoli Belokranjskegaodreda. Čeprav nimajo najvišjihgora in tam Tožbar verjetnoni bil nikoli in čeprav nimajo gorskihreševalcev, imajo veliko ljubezni dogora in narave. In imajo srečo, dase nekomu da z mladimi hoditinaokrog. Potem razdalja ni večproblem.V Semiču namreč deluje Sašo Mirosavljevič,ki sem ga letosspoznal tudi v živo na seminarjuSrečno v gore na Mali planini. Medtridesetimi udeleženci seminarja jebil edini moški in edini športni pedagog(brez komentarja!). Sašo imana semiški šoli gorniški krožek, kiga obiskuje 83 otrok in ki je najmnožičnejšaorganizirana dejavnost našoli. Ker je otrok veliko, jih je razdelilv dve skupini.V šolskem letu 1995/96 so v temkrožku imeli devet tur — na nekateresta se podali obe skupini skupaj,nekatere so bile organiziraneza vsako skupino posebej. V Gornikuso podrobneje predstavljeneture na Mirno goro, pohod od Litijedo Čateža, zimska tura na Lisco intura iz Tamarja čez Sleme na Vršič.Med številnimi pisci velja pravilo, daje bila tura sicer ista, vendar dogodkovtoliko, da je za vse dovolj snoviza pisanje.Na 48 črno-belih straneh formata A4lahko preberemo članke o gorskihživalih in rastlinah, predstavljen jeTriglavski narodni park, dodani sostrokovni prispevki o obutvi in oblačilihter prispevek o teku na smučehod A do Ž. Vse je izdatno podkrepljenos fotografijami in skicami, ki soza to vrsto knjižic kar presenetljivokakovostne. Gornik je zanimiv tudizato, ker so ga v celoti urediliosnovnošolci sami.Glasilo zapremo po mentorjevi besedi:»Opravili smo vrsto tur, na katerihso se gorniki dobro odrezali nesamo kot gorniki, ki vedo, kako setam gori v gorah vede, temveč tudikot ljudje, ki so v vsakem primerupripravljeni pomagati svojemu bližnjemuali neznanemu. In tega semneizmerno vesel, ker vem, daodraščajo v dobre in poštene ljudi.«(Gornik — šolski športni časopis, OŠ Belokranjskegaodreda Semič, gl. urednica: TinaSepaher, leto 1996, A4, 48 strani, črno-belo)Borut PeršoljaJanez Šubelj (1930—1996)Kar ni mogoče verjeti, kaj kričiosmrtnica iz dnevnika. Janeza niveč. Prijatelja ni več. Pa pred nedavnimsva se srečala na občnemzboru našega, »najinega« jamarskegakluba! Na zakuski svaposedela skupaj, Janez je čakal, daga pride iskat sin, s katerim sta sepreselila »na deželo«, potem ko jedružina izgubila mater. Z vso ihtosta se lotila obnavljanja starekmečke hiše, Janez je načrtoval,kje bo sinova, kje pa hčerina družina.Zase je izbral »kamro« poleghiše s kmečko pečjo, tako pravo.Da, kje so desetletja, ko sva seprvikrat srečala! Skoraj petdeset letbo že, kar smo se srečevali dijaki —člani prirodoslovnih krožkov, kjer jebil tudi Janez zelo aktiven. Takojzatem sva se srečala kot »mladajamarja« v Društvu za raziskovanjejam; bila sva na prvi »ekskurziji« vMačkovico in seveda na krožkarskiekskurziji prof. Pavleta Kunaverja 505

PLANINSKIVESTNIKna Kras in v Škocjanske jame. Z IvanomMichlerjem in prof. Seliškarjemsva oba z Janezom raziskovalapodzemeljsko Pivko in Magdalenskobrezno, kasneje, po maturi, paše Planinsko jamo.Zatem smo v PD Železničar ustanavljalijamarsko sekcijo. Bil je znami na reševalni akciji v Pazinu,ko se je v kraški jami smrtno ponesrečilprof. Kosmatin. Ob straninam je stal tudi kasneje, ko smoobiskovali bodisi Komno, bodisiraziskovali požiralnike in vodnejame na Kočevskem.Med študijem veterine v Zagrebu je bilnaš ambasador in je s takrat najpomembnejšojamarsko skupino naHrvaškem, Speleološkim odsekomPD Željezničar, odhajal na raziskave vLiko in na obrobje Velebita.Skupaj sva hodila po Krasu okoliSocerba in Kozine. In sedaj miosmrtnica kriči, da Janeza ni več!Kakršnakoli je že bila družba aliskupina, Janezova umirjena naravas pravo mero za humor je vednozdržala preizkušnjo bodisi mladostnenepremišljenosti mlajših letnikovali pa objestnosti vase zagledanih.Vedno je bil pripravljen sodelovatipri raziskavah, čeprav sam kotveterinar ni imel strokovnega ožjegainteresa; zanimal pa ga je kraskot pojav in kot obširno ozemlje vSloveniji. V Prirodoslovnem krožkuje imel več predavanj o posebnostihslovenske narave, tudi o krasu,posebej še o Ljubljanici.Že veteran se je običajno oglasil narednih letnih občnih zborih Jamarskesekcije PD Železničar v Ljubljaniin pozneje Jamarskega kluba Železničarin tako izkazal skrb za razvojdruštva, ki ga je tudi on pomagalustanavljati. Najino zadnje srečanjeje bilo na proslavi 40-letnice tegadruštva, kjer so bili pokazani lepi rezultati,tako da sva lahko bila obazadovoljna s tem, kar je zraslo izsemena, ki sva ga nekdaj sejala.Vedno sem se veselil srečanja zJanezom. Vedno je bil v novemzagonu: če se ni ukvarjal z rodovnikom,kjer je odkrival korenine v 16.stoletju, pa se je sedaj s hišo ali pase je veselil uspehov sina ali hčere,ki sta uspešno premagovala mladostnetežave. S tem je dajal zgledše drugim, ki smo včasih že naveličanoobupavali.Janez, pogrešali Te bomo!506 Dušan NovakIn memoriam:Jože GasparičVsaka smrt je bridka in boleča,predvsem za sorodnike, prijatelje inznance pokojnika. Še zlasti paprinese smrt veliko žalosti takrat,kadar umre nekdo, ki je bil vse življenjedober, pošten, prijazen invedno pripravljen komurkoli pomagati.Takšen je bil tudi naš JožeGasparič. Nič čudnega, da so ga nanjegovo zadnjo pot na ljubljanskihŽalah 16. septembra 1996 pospremiliv velikem številu njegovi prijateljiin znanci, predvsem iz vrst planincevin grafikov.Jože Gasparič je privekal na svet24. februarja 1920 kot Mariborčan.V mladih letih se je posvetil grafičniumetnosti in je kot črkostavec dosegelvrhunsko znanje. Najprej jedelal v Mariboru, nato ga je življenjskapot zanesla v Ljubljano, kjer seje zaposlil v Triglavski tiskarni kotkorektor in lektor. Nato je bil nekajlet učitelj na srednji grafični šoli vLjubljani, svojo poklicno kariero paje zaključil kot tehnolog v Delu.Če je črna umetnost privlačila Jožetav poklicu, pa mu je v prostemčasu največ pomenilo planinstvo insploh stik z lepo naravo. Že predčetrt stoletja (1971) je bil Jože medpobudniki in tudi ustanovitelji Planinskegadruštva Delo, v katerem jepostal nekakšen »spiritus agens«.Na predsedniško mesto tega društvaje bil izvoljen leta 1983 kot četrtipredsednik zapovrstjo. V letu 1978je opravil izpit za planinskegavodnika, kot pohodnik pa je več kotdesetkrat sodeloval na dolgih transverzalahin pohodih prek naših gora(Pohorje, Porezen, Stol, Snežnik,Blegoš itd.). Med drugim je Jožeorganiziral tudi številne izlete in turepo domovini in v tujini — v Italijo,Švico, Avstrijo itd. Na našem očakuTriglavu je Jože stal nič manj kot 40-krat, povzpel pa se je tudi na najvišjivrh Evrope — na 4807 metrov visokiMont Blanc.Z izjemno ljubeznijo se je posvečaltudi vzgoji mladega rodu in kot predavateljter mentor sodeloval naštevilnih planinskih šolah, ki jih jeorganiziralo PD Delo. Zelo si je prizadeval,da bi čim tesneje povezalgrafike v planinskih društvih in drugihorganizacijah v nekdanji SFRJ,vendar mu ta zamisel ni v celotiuspela. V obdobju 1970—83 in leta1989 je v nekdanjem ČGP Delourejal tudi planinski bilten. Za širokoin prizadevno dejavnost v planinskiorganizaciji je bil Jože Gasparičvečkrat odlikovan; med drugim jeprejel zlati znak in tudi plaketoPlaninske zveze Slovenije, pa tudiPZ Hrvaške in PZ Jugoslavije.Zadnja leta se je Jože tvorno vključevalv organizacijo Delovih upokojencev,več let je bil podpredsednikKluba upokojencev Dela in je pogostopomagal z dragocenimi nasvetiin izkušnjami pri organizaciji izletov.Še tik pred prezgodnjo smrtjo jepripravljal program za celodnevniizlet v Prekmurje, žal pa mu je prezgodnjasmrt preprečila udeležbona tem izletu.Čeprav Jožeta Gaspariča ni večmed nami, ga bomo za vedno ohraniliv najlepšem spominu kot plemenitegačloveka in tudi navdu-40. rojstni dan M K PZSAprila je minilo 40 let od skupščinePZS na Šmarjetni gori, kjer je bilsprejet sklep o ustanovitvi Komisijeza mladinska vprašanja in o ustanavljanjumladinskih odsekov priplaninskih društvih. Ob tem pomembnemdogodku je Nataša Koselj,dipl. arhitekta, na predlog Mladinskekomisije zrisala jubilejniznak, ki se pojavlja povsod, kjersmo prisotni mladi člani in članicegorniške organizacije.Z znakom mladi sporočamo, da želimovedno višje — v znanju,dosežkih in doživetjih. Vez medZemljo in Soncem, ki sta jo stkalaže Jonatan Livingston Galeb in Maliprinc, skušamo utrjevati pri vzponih

PLANINSKIVESTNI Kna gore, pri vzponih prek vsakodnevnihtežav, pri vzponih do oddaljenegasrca... Gore, velike inmajhne, strme in položne, resničnein zgrajene v oblakih, tihe in hrupne:vse naj bodo »zelene«, vse najopozarjajo ljudi na življenje in veselje,ki ga to ponuja. Zelena goranaj bo DOM za vse, ki so del velikegomiške družine.Rdeča nit pa je človek: naš pogum,ki nas je gnal tja gor; naša ljubezen,ki čuti domovino; naša bolečina, kosmo zanemarili varnost; naš prezir,ko opazujemo tiho nasilje nad Naravo;naše hrepenenje, ko gorepostanejo previsoke... Tudi ljudjesmo majhni in veliki, prijazni inzadrti, veseli in žalostni... In mladismo sestavni del življenja ingorništva.Stojimo na tleh, ki so jih zorali predštiridesetimi leti. Na tleh, ki so dobroobrodila in ki so omogočila, dalahko danes mladi izbiramo svobodo,ki nam jo nudijo gore in varnahoja. Hvaležni smo vsem, ki sogradili pot, ki so ponudili pomoč vtežavah, ki so spodbujali in grajali...Vsem iskrena hvala za opravljenodelo!1Mladinska komisijapri Planinski zvezi SlovenijeSeminar na VršičuKomisija za vzgojo in izobraževanje(KVIZ) pri PZS organizira vsako letousklajevalni seminar za inštruktorje,ki ga je letos pripravila MK. Organizatorjasta izmenoma MK in OPLV.Seminar je bil 27. in 28. septembra1996 v Erjavčevi koči na Vršiču.Vseh udeležencev je bilo 43.Prvi dan sta bili posredovani teminačrtovanje in izvedba ture terreševanje kritičnih situacij na turi, kiju je podala Lili Jazbec. Pri pripravije sodeloval še Stanko Pinter, kipa se srečanja ni mogel udeležiti.Podajanje je bilo dobro pripravljenoin s posebnim poudarkom na delu zmladimi. Tudi razgovor je bil zanimiv,izražena so bila različna mnenja.Celo o represivnih metodah jebil govor. V izjemnih primerih jecelo »šolska klofuta« lahko pozitivna,ko nekoga zelo strezni in gaspravi na pravo pot. Toda to jeizjema, ki mora biti zelo dobro pretehtana;odločitev ni enostavna, dav dani situaciji res doseže svoj cilj.— O pripravi vodnika na turo je bilokar precej govora. Prikazano je bilonekaj vzorcev priprav. V razgovorusmo ugotovili, da bi tej tako imenovani»tehniški pripravi« dodali šepsihološki del priprave, ki jo ta skritože vsebuje. Pomoč je obljubilBogdan Žorž. Ali bi manjša skupinapoznavalcev pripravila opomnikin vzorec priprave, ki bi jo moralvestno izpolniti vsak vodnik, predengre na turo? S tem vzorcem nikakorne omejujemo svobode kreativnostiposameznega vodnika, saj smotudi tu videli več različnih priprav.Po večerji nam je posredovalatemo o prehrani Klaudija Urbančič.Povedala je marsikaj novega,tudi o zdravju in počutju, ki je vveliki meri odvisno tudi od prehrane,in nove medicinske pogledena prehranjevanje. Med predavanjemsmo na mizo dobili hrano, ki jepopestrila večer. Med zanimivimiugotovitvami so pijače za otroke;naj bodo v prozorni embalaži, daotrok vidi, koliko jo je še, in da se dazapreti. Različni reklamni napitki prihoji niso vedno ustrezni.Naslednje jutro je o vremenoslovjupripovedoval dr. Tomaž Vrhovecob prikazovanju prosojnic. — Sledilaje tehnika: plezalni pas — uporaba,navezovanje v plezalni pas, improvizacijaplezalnega pasu, samovarovalnikomplet, kar je posredovalBojan Pollak. Pripravil je tuditeze, ker je potrebno določene elementedoreči.Udeležba na takem tečaju je zainštruktorje obvezna na vsaki dveleti. Stroške nosi MK. Toda v ObvestilihPZS bi bilo potrebno objavitiseznam potrjenih inštruktorjev, da bivedeli, koliko jih je in bi znali poiskatiustreznega, ker sedaj zanje nevemo. Kritične misli so bile izrečenena račun inštruktorjev varstvanarave, ki že dolgo niso imelikakega srečanja. Naša organizacijaskrbi za varstvo narave in če jedelovanje GS preživelo (in verjetnoje), ga je nujno treba posodobiti.V koči ob vhodu so bile novezgibanke; po zboru sem si hotel poen izvod prisvojiti, pa je prej izginilovse!Beseda je tekla tudi o Planinski šoli(Delo je v pogovoru z načelnikomMK zapisalo Gorniška šola; ali smozapisali razliko med obema?), ki jesila različna. O tem bi se moralipogovoriti in uskladiti mnenja. Vmnogih PD pripravijo zelo dobragradiva za to delo (na zboru semdobil gradivo PŠ PD Fram), posebnoče to organizirajo v šoli. PZS pavsem daje enako priznanje. O temje kritično razmišljal načelnik KVIZRudi Skobe.V PZS oziroma v njenih komisijahbi morali uporabljati lepe slovenskeizraze za vse pojme. Ali ne pripravljajovečjezični slovar, kjer sodelujetudi PZS (Pavle Šegula)? Pri prevajanjubi se morali držati pravilnašega jezika. Za primer: kalorijo biže zamenjali z joulom (reklama:tableta za dah ima samo 2 kal;medklic: ta reklama je plačana! Inkako je potem z mersko enoto priuradni prepovedi, sem vprašal?Tišina.).Grif ima v zadnji številki nekaj v tejsmeri že zapisano pri preizkušanjuvrvi. Sicer pa tudi naša osrednjaradijska hiša že napoveduje prepovedvožnje tovornjakov z masonad toliko ton (enota za maso!),vendar nekateri napovedovalci ševedno vztrajajo pri teži. Davno smože dobili zakon o enotnem mer- 507

PLANINSKIVESTNIKPrva planinska postojanka na Korošici iz leta 1876 Prenovljen Kocbekov dom na Korošici s prizidkom iz leta 1996skem sistemu in tudi prehodnopetletno obdobje je že krepko zanami. Le zakaj bi morali poznati tolikosistemov, če je eden dovolj zavse? Zdi se mi, da demokracija nedovoljuje anarhije.Seminar je vodil Klemen Medja, kiga je dobro izpeljal, za kar mu grenaša zahvala enako kot tudi vsem,ki so pripravili teme.Prenovljen Kocbekovdom na KorošiciV soboto, 14. septembra, se je naKorošici pod Ojstrico kljub slabemuvremenu zbralo okrog 30 planincev,ki so prisostvovali otvoritvi novegaprizidka h Kocbekovemu domuna Korošici. Prizidek je postaviloin opremilo Planinsko društvoCelje, ki je v obnovo doma in v prizidekv petih letih, od leta 1992 do1996, vložilo okrog 22 milijonov tolarjev.Planinska postojanka se ponaša zlepo zgodovino. Prvo planinsko zavetiščeje na mestu sedanjega domapostavil profesor graške univerzeJohannes Frischauf. Otvoritevprizidka tako predstavlja tudipočastitev 120-letnice postavitveprve planinske koče na Korošici.Do prve svetovne vojne je bila lastnemškega planinskega društva(DOEAV), ki jo je leta 1912obnovilo. Po prvi svetovni vojni jo jesprva upravljala in pozneje postalalastnica Savinjska podružnica SPD.Obnovila in razširila jo je leta 1929,ko jo je poimenovala v Kocbekovdom na Korošici po Franu Kocbe-508 ku, dolgoletnem načelniku Savinjskepodružnice SPD. Drugič so jorazširili še leta 1935. Po drugisvetovni vojni upravlja in oskrbujepostojanko Planinsko društvo Celje,ki jo je obnovilo leta 1973 in1996. Vse letnice teh dogajanj nadomu so označene zunaj oziromaznotraj doma in predstavljajo svojevrstenživljenjepis te stavbe. Najboljje seveda zanimiv ostanek trama zletnico 1876, ki je vgrajen za vhodnimivrati; s takšnim častitljivim ostankomse ne more pohvaliti mendanobena druga planinska postojankav Sloveniji.Obnovo doma so morali pričeti zaradidotrajanega tramovja v jedilnicidoma, ki je bil obnovljen že prvoleto, leta 1992. Pozneje so biliobnovljeni še drugi spalni prostori. Zzgraditvijo novega prizidka so pridobilisolidne prostore za oskrbnikedoma, zgrajena in opremljena je bilaprostorna soba s 30 ležišči za uporabodoma tudi v zimskem času,pridobitev je tudi prostor za garderoboin pomožni prostori. Upoštevaneso tudi ekološke zahteve za delovanjeplaninskih postojank: v domuje zgrajeno novo suho stranišče naosnovi novih ekoloških zahtev za visokogorskepostojanke in napraveza uporabo sončne energije.Kot smo že omenili, je društvovložilo v obnovo in razširitev domaokrog 22 mio SIT (250.000 DEM).Planinska zveza je iz sredstev proračunaprispevala 29 odstotkovsredstev, člani planinskega društvaso opravili nad 5000 prostovoljnihur, kar znaša okrog 10 odstotkovvrednosti investicije. Ostala sredstvaje društvo pridobilo z dohodkomiz oskrbovanja svojih planinskihpostojank, kar zahteva še dodatentrud in mnogo prostovoljnegadela članov planinskega društva.S prenovo in razširitvijo Kocbekovegadoma na Korošici so planincidobili sodobno, prostorno in ekološkoprimerno planinsko postojankov visokogorju Kamniško-SavinjskihAlp. , ,. .vZoran TratnikSlovesno na UčkiV nedeljo, 15. septembra, je 1396metrov visoka Učka znova doživelasvoj veliki dan. Na njen vrh, ki predstavljasimbol celotne Istre, se jepovzpelo vsaj tisoč planincev izvseh planinskih društev Kvarnerskegazaliva, Istre, z otokov, pa tudioddaljenih krajev. Že trinajstič soplaninci z velikim srečanjem naUčki proslavili zgodovinske pazinskesklepe, s katerimi je ljudstvoIstre davnega leta 1943 sklenilo, dase Istra z otoki priključi matični domoviniHrvaški. Lep sončen dan,čudovit razgled po vsej Istri ter tjado Julijcev in Dolomitov in po kvarnerskihotokih, slovesnost na izhodiščuizleta na Poklonu, vse to jeprispevalo k enkratnemu doživetjuza vse udeležence. To je bilapriložnost, da se znova srečajo tudiplaninski prijatelji iz Zagreba, Pulja,Pazina, Reke in Gorskega Kotarja,pa tudi planinci iz slovenskega zaledjaIstre. Tudi tokrat je slovenskeplanince zastopala stotnija planinskegapodmladka iz Ilirske Bistrice,ki so že po tradiciji najštevilnejšaplaninska skupina na tej prireditvi.O tem pričajo tudi številne podeljeneznačke in diplome za večkratne

PLANINSKIVESTNIKletih uresničile ta zanimiv ekološkiprojekt.Kljub obratovanju elektrarne bo potrebnona zajetju opraviti še nekajdel, enako tudi na električni napeljavi.Objekt MHE je postavljentako, da izpred koče ni viden.Na osnovi te izkušnje bo usmeritevdela UO PD Jezersko pri Češki kočiše naprej v smeri ekološkihizboljšav, istočasno pa prizadevanjeza takšno vzdrževanje koče, kijo bo ohranilo še naprej tako, kot jopoznamo že skoraj 100 let.Luka KarničarNova terasa na Gori OljkiKar 90 mladih planincev iz OŠ Ilirske Bistrice, Knežaka in Jelšan je s svojimi mentorji invodnikom Igorjem Primcem osvojilo Veliko Učko. ,_ , ,, ., « ,.MFoto: Vojko Celigojobiske Učke, ki so jih prejeli bistriški neje pa so spet zagorele petrolejke.planinci. Organizator te lepo uspeleprireditve je bilo tudi tokrat marljivoHrvatsko planinarsko društvo Kamenjakz Reke.Vojko ČeligojNajbolj čista elektrikav slovenskem visokogorjuVeč desetletij stara ideja oskrbnikaAndreja Karničarja, štiri leta delapod vodstvom gospodarjev BoštjanaSkubra in Janeza Dobruna in vsodelovanju in podpori Gospodarskekomisije PZS je 29. 6. 1996 vČeško kočo pripeljalo elektriko izmale vodne elektrarne izvajalcevpodjetja Proloco Jezersko.12. 7. 1996 je MHE Češka koča zmočjo 4,5 KW že redno obratovala— in potem vse do 30. 8. 1996, koje količina vode upadla in je polseptembra prižigala le par luči, kas-Dva meseca je torej voda omogočalarazsvetljavo in napajanje UKVpostaje. Odprte so še možnosti zahladilno skrinjo in celo za ne prevečpotraten bojler.Že v letu 1992 je UO PD Jezerskosprejel sklep, da bo obvezno obnoviti500 metrov dolg vodovod doČeške koče. Vodovod mora biti tak,da bo omogočal tudi morebitni priklopmale hidroelektrarne (MHE).Številna merjenja, pogovori s strokovnjaki,ogledi, risanje načrtov,iskanje izvajalcev, nevaren transportdebelih cevi premera 7 cm (prispravilu cevi na teren in pri vgradnjile-teh je sodelovalo skoraj 150planincev in vojakov), izgradnja zajetjav letih 1994 in 1995 (na ramahje bilo prenošenih 7,5 tone materiala)in postavitev MHE ter zavarovanjecentrale pred plazovi — to sona kratko aktivnosti, ki so v štirihObjekt MHEČeški kočiFoto: Luka KarničarpriPri planinskem domu na Gori Oljkise je podrla škarpa. Planinci iz Polzelesmo se odločili, da jo s pomočjodarovalcev, domačih tovarn Garantain Tovarne nogavic ter ZTKOŽalec, obnovimo. Skopali in zabetoniralismo močne temelje inpozidali 30 m 2 škarpe, navozili nad30 m 3 gramoza in nanj položili žičnoarmaturo ter zabetonirali 11 x 11metrov veliko teraso ter jo zavarovaliz varno ograjo. Poleg veliketerase smo z novo ploščo obnoviliše teraso 7x4 metre in jo tudiopremili z ograjo. Vse to smo v 534prostovoljnih urah opravili sami.Tako bo v planinskem miru našimobiskovalcem še udobneje in lepše.Kmalu bomo praznovali 40-letnicodruštva. Zato za prihodnje leto ženačrtujemo večje obnove doma naGori Oljki in dograditve pri planinskikočinaVimperku.vi|iVybiha|Pohod, na Koroško BaboOb koncu letošnje planinske sezoneje PD Kranj uvrstilo pohod naVeliko Koroško Babo (2123 m),mejni vrh med Slovenijo in Avstrijo,ki so ga gorniki osvojili kot zadnjigorski vrh v takratnih ŠtajerskihAlpah. Dostopi na vrh so zdajodlično urejeni, saj je, na primer,grebenska pot prek Jenkove planinevseskozi speljana po grebenuin torej po državni meji. Nekdanjimejni stražarji so morali te prehodein poti vseskozi dobro vzdrževati,sicer pa tudi najstarejši pristop prekJezerskega sedla po kratkem spustupo avstrijski strani elegantno invarno pripelje na vrh. 509

PLANINSKIVESTNI Koznake višine, do vrha pa imalestev s 24 klini. Kakšen je razgled,nam megla ni pokazala; veter je karpihal, razpihal je pa ni. Pa kdajdrugič! Če boste z vrha zagledali lesenkriž, stoji na Golem vrhu pravtam, kjer je včasih stala triangulacijskakoza na vrhu z enkratnimrazgledom brez stolpa.B. J.Povabilo prvošolcemVelika Koroška Baba, na katero so letos začeli nadelovati atraktivno grebensko pot z Jenkoveplanine in z Ledin, ki jo bodo dokončali prihodnje leto.Foto: Franc EkarLeta 1975 so trasirali novo pot z Ledinpo slovenski strani na vrhKoroške Babe. Nekateri so takratpripominjali, da je to skrajno nevarno,ker je krušljivo, razsodni in objektivnistrokovnjaki pa so dejali, daje to kar primerna izpeljava planinskepoti, kjer je možna ustreznapritrditev tehničnih varoval. To starozamisel so letos strokovnjaki zaplaninske poti potrdili in pot strokovnonadelali. Tako spada zdaj tapot v lepem vremenu med srednjezahtevne.Če to pot primerjamo z drugimi primerljivimipri nas, moramo ugotoviti,da bi bilo treba zapreti kar precejpotov na slovenske gorske vrhove,ker so tveganja na njih kar precejšnja(Mojstrovka, ozebnik naJalovec, Turški žleb, Žrelo podDolgim hrbtom). Seveda mora bitigornik za tak podvig ustreznoopremljen, tehnično usposobljen inkondicijsko dobro pripravljen.Letošnjega pohoda se sicer niudeležilo toliko gornikov, kot sopričakovali organizatorji, vendar jebil kljub temu dokaj odmeven naobeh straneh meje. Razen vodnikovin reševalcev se je večina pohodnikovto pot v slabem vremenu,močnem vetru in mrazu prvič seznanilaz zanimivo goro Veliko inMalo Koroško Babo. Kot je bilo medpogovori večkrat rečeno, bi bilo trebatake pohode še nadalje negovati,da bi se tako zbližali deželi naobeh straneh Karavank. Pot na VelikoKoroško Babo bodo markacisti510 še nadalje obnavljali tudi prihodnjeleto, velik zalogaj pa bo sanacijaVelikega žrela, kjer se je letošnjegaseptembra odlomil del grebenskega»žandarja«, Luske, tako daje prehod z Ledin na Spodnje Ravniin dalje na Kočno ali Grintovecotežen.Franc EkarRazgledni stolpna VivodnikuNa Vivodniku (1508 m), najvišjemvrhu Menine, je dolgo stal lesenrazgledni stolp. O tem, kdo in kdajga je postavil, menda ni pisnih vi-Razgledni stolp na VivodnikuFoto: Božo Jordanrov. Verjetno so ga postavili obmeritvi višine leta 19(5)4, številke voklepaju ni mogoče prebrati; polegje še ZZF. Zadnji stolp so podrli obpripravah za merjenje višin s pomočjoGPS za 34 trigonometričnihtočk prvega reda v Sloveniji. Potemso se lotili postavljanja novega inga dokončali 9. 9. 1996 — tako jezapisano v zvezku v skrinjici. Žigani. Novi stolp stoji malo stran odMladinski odsek Planinskega društvaSnežnik Ilirska Bistrica je že vprvem mesecu novega šolskegaleta povabil vse prvošolce v občini vplaninske dejavnosti šolskih planinskihskupin, ki jih imajo na vsehosnovnih šolah v občini.Skoraj dvema stotinama prvošolcevso namenili prisrčno pismo z vabilom,da se pridružijo svoji šolskiplaninski skupini na matični šoli.Vse so tudi povabili na prvi planinskiizlet, ki ga bodo opravili s planinskimmentorjem na šoli, starejšimiplaninci in svojo učiteljico. Na izletu,ki naj bi bil tudi pravi planinskipodvig na enega od vrhov v neposrednibližini šole, bodo vsem podeliliDnevnik mladega planinca, vkaterega bodo lahko odtisnili žigsvojega prvega osvojenega vrha.Dnevnik mladega planinca bomlade spremljal vsa leta osnovnegašolanja in bo že sam po sebivabil mlade v planine in planinskodejavnost na šoli.V domačem društvu se tudi na tanačin pripravljajo na svoje jubilejnoleto 1997, ko bodo slavili 90 let organiziranegaplaninstva na Bistriškem.Vojko ČeligojMednarodna vaja GRSv severni steni GrintovcaJezerski gorski reševalci od leta1992 zelo tesno sodelujejo z reševalciiz Železne Kaple na drugi stranimeje. Vsako leto se Jezerjaniudeležijo zimske vaje na Obirju, poletipa Kaplanci pridejo na vajo alitečaj na Jezersko.10. 8. 1996 je bila skupna stenskareševalna vaja še posebno zahtevnain množična, saj je v njej sodelovalo31 reševalcev: 17 reševalcev izŽelezne Kaple z načelnikom ChristianomKoschlakom na čelu, 13reševalcev z Jezerskega pod

PLANINSKIVESTNIKvodstvom načelnika Luka Kamičarjain član Podkomisije za vzgojo intehniko reševanja pri slovenskiGRS, inštruktor Dušan Polajnar izMojstrane. Vajo je vodil inštruktordomače postaje Milan Šenk.V spodnji polovici plezalne smeriFritsch-Lindenbach v severni steniDolške škrbine je bilo potrebno»ponesrečenca« dvigniti na primernosidrišče in ga potem preko štirihsidrišč v reševalni zibki marinertransportirati do vznožja stene. Navsakem sidrišču je delovala ekipareševalcev iz obeh postaj. Reševalec,ki je vodil oziroma spremljalponesrečenca, se je na vsakemsidrišču zamenjal.Glede na veliko število reševalcev vzahtevni steni (plezalna smer III.stopnje, krušljivost, sporazumevanjev nemščini in slovenščini, nekompatibilneavstrijske in slovenskeUKV zveze...) je bila potrebnakar največja zbranost vsakegareševalca posebej.Vaja je zelo dobro uspela in takospet za stopnico dvignila kvalitetomedsebojnega sodelovanja dvehobmejnih postaj GRS.Izlet na Mali Ankogel(3096 m)Vsako Planinsko društvo dosega vsvojem izletniškem delovanju uspehe,ki so pomembni za društvo.Takšen uspeh je v letošnjem letudoseglo tudi Planinsko društvoŠoštanj, saj je uspel izlet na 3096metrov visoki Mali Ankogel v Avstriji,kar je tudi prvi društveni izletna vrh, ki je višji od Triglava.Dne 3. avgusta smo se člani Planinskegadruštva Šoštanj zbrali vzgodnjih jutranjih urah na avtobusnipostaji v Šoštanju ter se nato odpeljaliproti Velenju. Spotoma so senam pridružili še ostali prijavljeni zaizlet. Skupaj je bilo trideset udeležencevin trije planinski vodniki(Andrej Tamše, Matej Kortnik inBojan Rotovnik) ter naš šoferStanč. Pot smo nadaljevali do mejnegaprehoda Vič in dalje mimoCelovca in Špitala do majhnega gorsko-turističneganaselja Mallnitz.Ob prihodu v Mallnitz nas je pričakalmočan naliv, ki je po tričetrture prenehal in megla po vrhovih seV deževnem vremenu na Malem Ankogluje toliko »razkadila«, da smo videlicelo vrh 3248 metrov visokegaAnkogla, ki je bil naš cilj. Zapeljalismo se do spodnje postaje gondole,ki nas je v slabih dvajsetihminutah popeljala na nadmorskovišino 2630 metrov. Tukaj se jenaša vožnja končala.Široka in dobro shojena pot nas jevodila po pobočju do križišča poti,kjer smo nadaljevali levo protiAnkoglu. Po rahlem vzponu smoprečkali še položno snežišče inprispeli na manjše sedelce, ki jedeset metrov višje kot naš Triglav.Pot smo nadaljevali po grebenuMalega Ankogla do vrha. Za hojosmo porabili dobri dve uri časa polahki, dobro označeni poti. Ker sevreme ni izboljšalo, pot na Ankogelpa je zelo zahtevna, saj je izrednokrušljiva in na nekaterih mestih prepadna,smo se vodniki odločili, današ izlet zaključimo kar na 3096metrov visokem Malem Ankoglu.Naredili smo krajši odmor in natoopravili planinski krst za vseudeležence izleta, saj še nihče ni bilna Malem Ankoglu, samo redki paso že bili nad 3000 metrov nadmorskevišine. Krsta sva bila deležnatudi z glavnim vodnikom Andrejem,čeprav sva že bila na Ankoglu, sajsva si deset dni pred izletom ogledalacelotno pot.Nato smo se po isti poti in v rahlempršenju vrnili do gondole in se z avtobusomodpeljali do doma.Izlet na Mali Ankogel je za izletenašega društva pomembna prelomnica,saj bomo v prihodnje organizirališe več izletov v tuje visokogorjez namenom, da spoznamotudi gore izven naše domovine.Bojan RotovnikNovi člani PZSNa letošnji pomladanski seji Upravnegaodbora Planinske zvezeSlovenije so bila med člane PZSsoglasno sprejeta nekatera novoustanovljena planinska društva.PD »Bricnik« z Mute je bilo ustanovljeno24. novembra 1995, registriranopa pri Upravni enoti Radljeob Dravi 7. decembra 1995. Naustanovnem občnem zboru je biloprisotnih več kot 90 članov. Društvoje vlogi priložilo vso potrebno dokumentacijoin sklepe. Pravila društvaso skladna z Zakonom o društvih inStatutom PZS. Društvo deluje naobmočju občine Muta, predsednikdruštva je Alojz Eršte.PD Večer iz Maribora je biloustanovljeno 24. novembra 1995. Vregister društev pri Upravni enotiMaribor je bilo vpisano 11. januarja1996. Ustanovnega zbora se jeudeležilo 46 članov. Društvo jepredložilo vso potrebno dokumentacijo,ki je skladna z Zakonom odruštvih in Statutom PZS. Predsednikdruštva je Maksimilijan Hafner,sedež društva je v Svetozarevskiulici 14 v Mariboru.PD Janko Mlakar iz Ljubljane je biloustanovljeno 18. junija 1995. V registerdruštev pri Ministrstvu zanotranje zadeve je bilo vpisano30. oktobra 1995, vlogo za sprejemv PZS pa je poslalo 7. decembra511

PLANINSKIVESTNIK1995. V društvu je vpisanih 145 članov.Predložena dokumentacija je vskladu z Zakonom o društvih in StatutomPZS. Ustanovni občni zbor jesprejel ustrezne sklepe o vključitvi vPZS. Predsednik društva je dr. HubertPožarnik, sedež društva je vLjubljani v Beethovnovi ulici 4.PD Donačka gora Stoperce je vpisanov register društev pri Upravnienoti Ptuj od 28. aprila 1980. Društvenodelo je pred leti zamrlo, zatoje bilo društvo črtano iz PZS. Leta1995 so krajani dejavnost obudili inprosijo za ponovni sprejem v članstvo.Predloženi dokumenti soustrezni. Leta 1985 je društvo štelo190 članov. Predsednik obnovljenegadruštva je Albin Lorber. Sedeždruštva je na naslovu Stoperce13, Stoperce.PD Loški potok je vpisano v registerdruštev, ki ga vodijo v Upravni enotiRibnica, pod zaporedno številko 2 zdne 9. februarja 1996. Predsednikdruštva je Alojz Sterle, sedež društvaje na naslovu Hrib 16, Loški potok.Planinski pohodslovenskih železarjevSlovenski železarji nadaljujejo dolgoletnotradicijo prirejanja planinskihpohodov.7. septembra 1996 so organizatorjiplaninskih pohodov slovenskihželezarjev z Jesenic pripravili izlet vsmeri Vršič—Špiček—izvir Soče.Udeležilo se ga je 143 planincev izrazličnih družb koncema Slovenskeželezarne. Na celodnevnem izletu,ki so ga pohodniki začeli na Vršiču,nadaljevali po južni strani Mojstrovkein obronkih Ozebnika do zavetiščapod Špičkom in do koče priizviru Soče ter sklenili zopet naVršiču, je bilo iz Železarne Ravne51 planincev, iz Železarne Jesenice22, iz Železarne Štore inŽične Celje 50, iz Tovila inMetalurškega instituta iz Ljubljane15, iz Verige Lesce in PlamenaKropa pa 5 pohodnikov.Kljub mrzlemu in vetrovnemu vremenuje pohod dobro uspel,železarji pa si tudi v prihodnje želijopodobnih srečanj. Cilj oktobrskegaplaninskega pohoda slovenskihželezarjev je okolica Svetine inLaškega, organizirali pa ga bodo512 štorski planinski vodniki. A čKoča na Ljubelju (1370 m) letošnjega septembraNova koča na LjubeljuLetošnjega septembra so na vrhuLjubelja (1270 m) slovesno odprlinovo kočo, ki sicer ni čisto pravaplaninska koča, čeravno bi jo bilomogoče imenovati tudi tako. Zgradilin financiral jo je tržiški gostinec intrgovec Dušan Koren in v ureditevvložil sedem milijonov tolarjev.Koča je namenjena predvsem izletnikom,pohodnikom in seveda šenajbolj planincem. Ob koči ima podjetnikKoren namen zgraditi šesankaško progo.Ta koča kaže med drugim na to, daso pri nas še srčni možje, ki s takimigradnjami podpirajo gorništvo inseveda računajo s tem, da bodo stakimi investicijami primerno tržili.Vrh Ljubelja, ki ima zanimivo tisočletnoturistično in visokogorskopreteklost in od koder se kažejo zanimivirazgledi na sosednje vršace,kot so Povnova peč, Ljubeljščica,Na možeh, vrh Palec, je visok kar2027 metrov (Vrtača pa 2180 m).Vzhodno od Ljubelja so najbližjivrhovi Rjava peč, Baba, Veliki vrhnad Kofcami, v bližini pa je zanimivapredvsem pred vojno znamenitaplanina Korošica. Nova koča naLjubelju je vsekakor zanimiva tudizato, ker odpira in približuje novamejna območja, ki so bila doslej zaplaninske obiske Slovencev zaprta.Foto: Franc EkarSlavnostne otvoritve planinske koče,ki jo je odprl slovenski notranjiminister Andrej Šter, so se udeležilipredstavniki slovenske turističnein planinske organizacije, predvsemštevilno pa je bilo predstavništvoGRS Tržič, lovcev in planincevz obeh strani meje, iz Avstrije inSlovenije. Kočo je blagoslovil direktorŠkofovih zavodov v Ljubljanimsgr. dr. Borut Košir.Srečanje na MeniniplaniniNa prvi jesenski dan, na dan čistihgora in v »mesecu športa '96« se jena Menini planini zbralo več kot 280mladih planincev in njihovih mentorjevter vodnikov iz mladinskih odsekovPD Boč, PD Braslovče, PDGornji Grad, PD Ljubno, PD Luče,PD Mozirje, PD Rečica/Savinja, PDŠoštanj, PD Vojnik, PD Zabukovicain PD Žalec. Udeleženci srečanjaso prišli na Menino peš, večinomaiz Črnivca in Gornjega Grada. V nepreveč lepem jesenskem vremenuje organizator, MO PD Gornji Grad,poleg brezplačnega čaja za vseudeležence pripravil kratek kulturniprogram, sprehod do najvišjegavrha Vivodnika in različne družabneigre (vlečenje vrvi, metanje gojzerja,nogomet).Predstavnikom posameznih skupinmladih planincev je po njihovi predstavitviorganizator podelil pisnopriznanje in leseno ragljo v spominna to srečanje. Udeleženci so sespomnili tudi podobnega srečanjamladih planincev pred petnajstimileti prav tako na Menini planini, leda je bilo takrat približno štirikratmanj udeležencev iz samo trehplaninskih društev. Srečanje naj bipostalo tradicionalno vsako leto vorganizaciji drugega MO PD.B. Polavder

M I H A P O T O Č N I KPOSUŠENI ROŽMARINKnjiga predstavlja žlahtni zbir že objavljenih planinskih spisovdr. Mihe Potočnika, staroste slovenskih planincev.V njej so zanimiva razmišljanja avtorja, povzeta iz knjige Zlata naveza,kjer je njegove spomine zapisoval Marjan Kriselj;sledijo nekatere prigode iz prvenstvenih plezarij iz časa med obema svetovnimapopisane v prvi izdani knjigi Srečanja z gorami;vojnama,najzabavnejše pa so nekatere zgode in nezgode iz knjige Triglav - gora in simbol.Knjigo, ki obsega 320 strani formata 19 x 24 cm in opremljeno s 97 črno belimi fotografijamije izdala in založila Planinska zveza Slovenije.Naročila in informacije:PZS, Dvoržakova 9, 1000 Ljubljana, tel.: 061/312 553, faks: 061/1322 140.Knjiga izide 20. septembra, v prednaročilu, do 31. oktobra 1996, jo lahko dobite 20% ceneje.

Jradni zastopnik za Slovenijo: TREND d.o.o., 4220 Škofja Loka, Podlubnik 235« PE Ljubljana, 1000 Ljubljana, Leskoškova 4, telefon: 061/ 448 2'