1. PDF dokument (13 MB)

PLANINSKIVESTNI Kda bom tu nekoč sestopal brez pomoči rok, bi ga takojoklical za norca. Zdaj pa me to niti ni preveč motilo. Vse,kar mi je bilo zares jasno, je bilo, da moram priti v dolino.Ko človek nima več izbire, postane tudi najslabšamožnost dobra. Včasih sem se s komolcem prislonil obsteno, včasih z ramo, nekajkrat sem si pomagal zobema prstoma, ki sta bila še uporabna, pa je šlo. Ker sena levo nogo nisem mogel zanesti, je druga garala zaobe, čeprav me je začenjal boleti desni gleženj.Pojavila se je nova nadloga: žeja me je napadla kotpopadljiv, stekel pes. Spomnil sem se koče naKokrskem sedlu. Seveda! Tam bom pil... če bo odprta.Mora biti, čeprav je že konec planinske sezone in sozačeli zapirati! Ampak ta je lahko dostopna, vreme jebilo do sedaj lepo, takim podaljšajo obratovanje, semse prepričeval.Pot se je vlekla kot nekdanji zbori delavcev, na katerihso v zaspanem vzdušju brali poročilo o bilanci, utemeljevaliprihodke in odhodke, pa jih ni nihče poslušal;ljudje so telesno sicer bili prisotni, vendar z mislimi večsvetlobnih let daleč, vsem pa je kljuvalo v podzavesti:bo dobiček ali ne? Tudi moje telo se je pomikalo popoti, ki se je dvigala in spuščala, preskakovala škrapljein se vijugala po kamnitih podih, duh pa je blodil v drugemčasu in prostoru. Hodil sem rahlo omotičen, odmaknjenosem taval za svojim vodnikom in prijateljem.Stopil sem, kamor je stopil on, se spotaknil, kjer se jespotaknil on, čeprav se mi ne bi bilo treba, a sem sevseeno. Zavedal sem se bolečin, vendar nejasno; bileso sicer moje, vendar ne del mene: če ste že tu, pabodite, če hočete; jaz vam ne morem pomagati.Capljal sem za Damjanom. Steza je hodila v isto smer.Še nikoli ni bila ta pot tako dolga. Misli so se kot klopoprijele koče na Kokrskem sedlu in lončka čaja. »Srečaje v majhnih stvareh,« je rekel Ježek. Jaz bom prav gotovosrečen, če bom dobil malo čaja. Trenutno je bilo tovse, kar sem si želel. Čeprav bom morda potem, kobom izpil prvega, hotel še enega.Najhitrejši in najpočasnejšiZnanemu italijanskemu alpinistu Hansu Kammerlanderjuje uspel doslej najhitrejši vzpon na Everest.Dne 23. in 24. maja letos je potreboval s severnestrani od baznega tabora na višini 6400 metrovdo vrha 17 ur. Sestopal je večinoma na smučeh,tako da se je v bazni tabor vrnil že po 23 urah in pol.Veliko več časa je porabil švedski alpinist GoranKropp, ki se je prav tako brez kisika povzpel na vrhEveresta letošnjega 23. maja. Dne 16. oktobra lanise je s kolesom odpravil iz Stockholma. Vso opremoje vozil za seboj v majhnem vozičku. Prekolesarilje vso dolgo pot do Katmanduja v Nepalu. Vozilse je skozi Nemčijo, Češko, Slovaško, Madžarsko,Romunijo, Bolgarijo, Turčijo, Iran, Pakistan in Indijoter prispel do vznožja svojega cilja letošnjega 22.februarja. Pot na najvišji vrh sveta je nadaljeval skolesom in peš. Goran je opravil nedvomno najboljokolju prijazno turo na Everest doslej.Hodil sem kot pokvarjen robot. Ko sem zagledal podseboj Sedlo, sem se vrnil v realnost ter s pridržanim dihomnapel oči in ušesa. Zagledal sem razsvetljenaokna in zaslišal glasove. Damjan se je z nasmeškomobrnil proti meni in rekel:»Počakaj, umil ti bom kri z obraza!«Odprl je stekleničko z domačim žganjem, ki je primernoza notranjo in zunanjo uporabo. Z mokrim robcem mi jebrisal posušeno kri z nosu in lic, kajti rob čelade mi jepresekal kožo na nosu.»Moral bi se že prej spomniti,« se je ošteval, a meni nibilo to nič mar.EDINA MISEL: GOSTILNA V BISTRICIV koči je bilo veselo. Pri eni mizi so raztegnili harmoniko,pri drugi so peli. Vsak svojo melodijo... V ta veselihrup so posegali posamezni glasni klici in smeh.Poiskala sva prazna stola pri sicer zasedeni mizi. Lončkas čajem nisem mogel dvigniti z eno roko, zato semga objel z obema. Željno, z velikim užitkom, sem srebalokusno, vročo, dišečo tekočino, dokler je nisem izpil.Pogledal sem Damjana. Razumel me je. Kmalu se jepred menoj znašla nova skodela kadečega se čaja.Spil sem ga počasneje, vendar z nič manjšim užitkom.»Poišči mi baterijo,« sem ga prosil. »Nekje na dnu je.«»Kam pa gresta?« je zvedavo vprašala ženska, ki jesedela pri mizi.»V dolino.«»Zdaj, po temi?! Nikar ne hodita, nevarno je!«»Nič hudega ne bo, saj sva vajena.«»Ampak vseeno...« je zmajevala z glavo, jaz pa semskrival svoje obtolčene roke, da ne bi postala še boljradovedna.Medtem se je dodobra stemnilo. Damjan mi je pomagalnamestiti čelno svetilko na glavo. Začel se je zaključnidel sestopa. Začetek je bil težak. Čeprav nisem dolgosedel, sem se toliko ohladil, da so bolečine postale boljnadležne in so se pojavile tudi tam, kjer jih do zdaj nibilo. Toda kar sem si skuhal, bom tudi pojedel, samoda ne bi bilo prevroče.Previdno sem prestavljal noge po stezici, ki je vodila pomelišču navzdol. V ozkem snopu čelne svetilke semiskal najprimernejša mesta, na katera bi lahko varnopostavljal noge. Polagoma sem se ogrel, gibi so postaliskoraj avtomatični, spet sem hodil rahlo odmaknjen,pol zavedno, pol refleksno. Bom prišel do doma v Bistrici?Moram! Če se je Joe Simpson po enotedenskemtrpljenju z zlomljeno nogo priplazil do tabora, bom tudijaz prišel do doline. Bom! Sam in brez tuje pomoči.V sebi sem začutil voljo in moč, kot da bi bil z nevidnovezjo privezan na gostilno v Bistrici, ki je postala mojaedina misel, cilj, namen tega potovanja. Nenadomasem vedel, da bom zmogel. Ko sem se prepričal, semse pomiril in pozabil na dolino.KJER JE VOLJA, TAM JE POTNekaj časa sem kar dobro hodil, potem pa mi je nogazdrsnila na enemu od gladkih kamnov na tisti kravji