1. PDF dokument (13 MB)

PLANINSKIVESTNI K»... padam!« sem hladno ugotovil. Oprimek se je odlomil!Omahnil sem vznak. Posvetilo se je. Šop ostrih,svetlečih puščic se mi je zadri v prsi, ko sem s hrbtomtreščil ob steno, potem pa nisem čutil ničesar več.Menjavanje svetlobe in teme, ko sem se odbijal odstene in se prekopicoval navzdol. — V enem od svetlobnihintervalov sem se zagledal: sedel sem zgoraj nadesnem robu širokega kamina, skozi katerega sempadal, obsijan od mehke, rumenkaste svetlobe nizkegasonca. Zamaknjeno sem zrl v daljavo, kot da bi nekajopazoval. Oblečen sem bil ravno tako kot zdaj, le dasem bil brez čelade in nahrbtnika. Ko sem se spetprevrnil, je prizor izginil. Potem se je padanje ustavilo.SREČNI PRISTANEK NA POLICITišina mi je glasno šumela v ušesih. Pred očmi sivina...kamnit zid... Ostal sem negiben. Bal sem se premakniti.Sem cel? Se lahko premikam? S strahom semupajoče premaknil roko. Levo. Potipal sem se po nogi.Srce mi je poskočilo, ko sem začutil rahel stisk prstov.Nobenih bolečin. Rahlo pomigam z glavo. Moti mečelada. Preveč na očeh je. Dvignil sem jo z levico in jopotisnil navzgor. Potipal sem se po čelu in nosu. Prstesem prinesel pred oči. Bili so rdeči. Val strahu. Kaj mije? Krvavim, a me nič ne boli. Pogled oplazi levo roko.Hrbtna stran dlani je ena sama bula, iz katere štrlijoprsti. Čudna roka... Tudi počutim se čudno — kot da binekaj brnelo v meni. Ločen sem od samega sebe in odzunanjega sveta. V meni se mešata upanje in strah.Morda sem imel srečo in ne bo nič hudega. Nič neslišim razen tišine.Postrani, s skrčenimi nogami, sedim na dnu kamina ingledam v steno. Obrnem glavo in pogledam čez ramo.Praznina. Počasi, kot tat v hišo, se vame plazi misel: česedim na polici, pod menoj pa ni ničesar, potem semimel srečo, neznansko srečo, da nisem padel čez polico.V tem primeru bi zdajle visel na vrvi in Marjan... ni-Okoli 65.000 hindujskih romarjev se je konecletošnjega avgusta stiskalo v šotorih, ko sta jih zaštiri dni pod Himalajo ujela sneg in močno deževje.Indijski državni uradniki so povedali, da je zaradislabega vremena na nadmorski višini 3700 metrovumrlo 121 ljudi, nekateri drugi viri pa so poročali, daje umrlo celo 160 ljudi.Okoli 112.000 Hindujcev je v Kašmir prišlo na romanjev sveto podzemsko jamo Amarnat, v kateristoji ledeni stalagmit — ljudje verjamejo, da predstavljalingam, falus hindujskega boga Šive. Velikoromarjev je bilo izredno slabo oblečenih, med njimiso bili tudi goli hindujski sveti možje.Zadnje dni avgusta, ko se je vreme izboljšalo, so2000 romarjev rešili vojaški helikopterji, ki so odvrglitudi hrano, zdravila in odeje za pomoč okoli 300 ljudemna tamkajšnjem gozdnatem območju polegzamrznjenega jezera Šešnag, ki leži okoli 15 kilomava'štanta'... V želodcu je strah stisnil svojo pest.Marjan je zadržal moj padec. Če ga ne bi, bi oba letelav 'poden'.»Marjan!« sem zavpil oziroma sem mislil, da sem.Poskusil sem še enkrat, močneje.»Kaj?« je priletelo od zgoraj.»Padel sem na polico! Kaj pa ti?«»Bo že. Ali te potegnem gor?«»Bom poskusil splezati! Pomagaj mi z vrvjo!«Prijatelj je brez klinov, nevarna igra se nadaljuje. Nesmem narediti napake. Zberem se in se odločim. Zdlanmi se oprem ob steni kamina in hočem vstati.Speče me ostra bolečina v levem boku. Vstanem nadesni nogi. Skozi zasoplo dihanje in še vedno glasnotišino se prebija zunanji svet. Spet slišim veter, nad sebojpa oddaljene glasove. Stojim. Ne vem še, če semresno poškodovan. To bom ugotavljal sproti. Najprejmoram priti do Marjana.Napeta vrv me vleče navzgor. Nerodno prestavljamroke in noge ter se počasi dvigujem. Roki ne služitatako, kot bi morali. Stoječ v razkoraku in naslonjen nasteno si ju ogledujem, napeta vrv me drži v ravnotežju.Pomigam s prsti. Na vsaki roki se zganeta le kazalec insredinec. Ukrivim ju, kolikor morem, in zataknem zaprimerne oprimke ter po polževo ležem navzgor. Levanoga stavka, vendar nima izbire, zato se leno vleče zamenoj.Dvignil sem se že nekaj metrov. Zadovoljen sem. Nečutim določenih bolečin. Vendar si zaradi tega nedelam skrbi. Bo že prišel njihov trenutek. Tako kot jeprišel takrat, ko sem pod Mlinarskim sedlom zdrsnil pozmrznjenemu snegu in pristal na melišču. Mimogredesem očistil traso vsega, kar je popadalo s stene. Resboleti me je začelo šele čez nekaj ur, ko smo prekoKokrskega sedla sestopali v Kamniško Bistrico. Posledicepa sem čutil še cel mesec.Romarji so umirali pod Himalajometrov južno od Amarnata, do tja pa sicer romarjimed petdnevnim romanjem v normalnih razmerahprispejo že tretji dan. Samo pri jezeru je po nekaterihpodatkih umrlo več kot 70 ljudi.Čisto zadnje letošnje avgustovske dni se je natisoče romarjev potikalo po blatnih ulicah mestaPahalgam. Starejši policijski uradnik A. K. Suri jepovedal, da jih je bHo najmanj 30.000. Večina jih je vmesto prišla po težko dostopnih poteh, ki so bilezaradi poplav komajda prehodne. Romanje se jepravzaprav začelo že teden dni prej, vendar so gazaradi snega in močnega dežja opustili in se gaponovno lotili teden dni pozneje.Tako je bilo to romanje že drugo leto zapored moteno:lani so ga namreč ogrožali muslimanski separatisti,ki so na sicer skrbno zavarovane romarje pripravilidva bombna napada. Letos se gverila vromanje ni vmešavala, vanj pa se je vmešalovreme, ki je zahtevalo še mnogo večji davek, kot soga lanski nemiri, ko je umrl en sam vojak.