ODLOČBA - Ustavno sodišče

REPUBLIKA SLOVENIJAUSTAVNO SODIŠČEŠtevilka: Up-552/09-14Datum: 23. 9. 2010ODLOČBAUstavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe KCI, d. o. o.,Ljubljana, ki jo zastopa mag. Miha Šipec, odvetnik v Ljubljani, na seji 23. septembra2010o d l o č i l o :1. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Ip 2387/2008 z dne 3. 2. 2009 in sklepOkrajnega sodišča v Ljubljani št. 0003 Ig 2002/09674 z dne 24. 1. 2008 se vdelih, ki se nanašata na odločitve iz 1., 2., 3. in 5. točke izreka sklepa sodiščaprve stopnje, razveljavita in zadeva se v tem obsegu vrne Okrajnemu sodišču vLjubljani v novo odločanje.2. Nasprotna stranka iz izvršbe, družba GAMBIT TRADE, d. o. o., Ljubljana,sama nosi svoje stroške postopka.O b r a z l o ž i t e vA.1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožničin (tedajdolžničin) predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti sklepa o izvršbi na podlagiverodostojne listine (1. točka izreka) kot tudi njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje(2. točka izreka), zavrglo pritožničin ugovor zoper sklep o izvršbi (3. točka izreka) innjen predlog za obnovo postopka (4. točka izreka) ter ji naložilo v plačilo nadaljnjeizvršilne stroške upnika (5. točka izreka). Višje sodišče je zavrnilo pritožničinopritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.2. Pritožnica uveljavlja kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave. Nasprotuje sklepu sodiščo neutemeljenosti njenega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Če naj bi seupravičenost razloga za zamudo presojala po subjektivnem kriteriju (kar naj bi vodločbi št. Up-510/03 z dne 9. 6. 2005 zapisalo tudi Ustavno sodišče), bi po njenioceni morala obstajati tudi takšna ravnanja zaposlenih, za katera pravna oseba neodgovarja. O takšnih (nezakrivljenih) ravnanjih naj bi obstajala bogata sodna praksa(sklicuje se na sklepa Vrhovnega sodišča št. I Up 544/2001 z dne 7. 11. 2001 in št. IIIIps 1/2002 z dne 31. 1. 2002), od katere naj bi sodišči v njenem primeru odstopili. O

2njih pa naj bi se izrekla tudi pravna teorija. Stališče, da napake zaposlenih ne morejobiti vedno nujno le stvar notranjega razmerja med pravno osebo in njenimizaposlenimi, naj bi sprejelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v primeru, ki ga je presojalov sklepu št. II Cpg 857/2000 z dne 20. 12. 2000. Pritožnica meni, da bi dokaznipostopek, če bi ga sodišče prve stopnje izvedlo, tudi v njenem primeru pripeljal dosklepa, da je za zamudo ne bremeni nikakršna krivda. Tega, da bo delavka ravnala vnasprotju z jasnimi navodili glede ravnanja s pošto, naj namreč ne bi moglapričakovati, niti naj tega ravnanja ne bi mogla preprečiti. Sodiščema očita, da se zvprašanjem njene skrbnosti nista ukvarjali. Zato naj bi bili izpodbijani odločitvi tudiarbitrarni. Stališče sodišč, da je vrnitev v prejšnje stanje predlagala iz očitnoneupravičenih razlogov, naj bi bilo glede na sklepčnost njenega predloga za vrnitev vprejšnje stanje tudi sicer napačno. Če zavrnitev njenega predloga ni utemeljena naobjektivnem kriteriju, je lahko po pritožničinem mnenju utemeljena le še na stališču omajhni verjetnosti za resničnost dejstev, s katerimi je utemeljevala ta predlog. Tudi vtem primeru naj bi bila podana kršitev 22. in 23. člena Ustave, ker naj bi odločitevtemeljila na vnaprejšnji dokazni oceni. Pritožnica predlaga Ustavnemu sodišču, najizpodbijana sklepa razveljavi v delu, v katerem je bilo odločeno o njenem predlogu zavrnitev v prejšnje stanje, in zaradi medsebojne povezanosti tudi v delu, ki se nanašana odločitev po 1., 3. in 5. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje.3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom senata št. Up-552/09 z dne 25. 2.2010 sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona oUstavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – vnadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Višje sodišče v Ljubljani. Vskladu z drugim odstavkom navedenega člena je ustavno pritožbo poslalo v odgovornasprotni stranki iz izvršilnega postopka, ki je nanjo odgovorila. V prvi vrsti nasprotujenavedbam pritožnice, da naj bi imele zatrjevane kršitve človekovih pravic zanjo hujšeposledice. Dalje meni, da te kršitve tudi sicer niso podane. Ne strinja se s pritožnico,da naj bi neizvedba predlaganih dokazov sama po sebi pomenila kršitev 22. členaUstave. Meni, da sodišču očitno neutemeljenih dokazov ni treba izvajati. Ustavnimzahtevam naj bi bilo zadoščeno, če sodišče takšno odločitev utemelji z razumnimipravnimi argumenti. To pa naj bi sodišči v obravnavanem primeru tudi storili. Izčrpnonaj bi pojasnili, zakaj je bila po njunem mnenju sporna vročitev sodnega pisanjaopravljena pravilno. Dalje poudarja, da je treba vrnitev v prejšnje stanje zaradiupoštevanja pravic nasprotne stranke tudi sicer omejiti na primere, ko je podanupravičen vzrok za zamudo. Ta naj v konkretnem primeru ne bi bil podan, ker naj bipritožnica sama zakrivila okoliščine, zaradi katerih je prišla v zamudo. Neutemeljeninaj bi bili tudi pritožničini očitki o arbitrarnem odstopu od ustaljene sodne prakse.Ustavnemu sodišču zato predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne in pritožnici naloži vplačilo njene stroške tega postopka.4. Odgovor nasprotne stranke je bil poslan pritožnici, ki se je o njem izjavila. Vztrajapri tem, da imajo zatrjevane kršitve človekovih pravic zanjo hujše posledice.Drugačne navedbe nasprotne stranke naj bi bile glede na to, da je Ustavno sodiščeustavno pritožbo že sprejelo v obravnavo, tudi sicer nepomembne. Ponovnoizpostavlja, da je sklep o zavrnitvi njenega predloga za vrnitev v prejšnje stanjeobremenjen s kršitvijo ustavnih procesnih jamstev. Nasprotuje tudi stališču nasprotnestranke, da sodišče predlaganih dokazov ni bilo dolžno izvesti. Glede na to, da naj biv predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navedla dejstva, ki so ga substancirala, bi selahko po njenem mnenju vprašanje (ne)verodostojnosti dokazov, ki jih je predlagala v

3dokaz teh trditev, zastavilo šele v okviru ocene njihove dokazne vrednosti, ne pa žepri odločanju o tem, ali naj se ti dokazi sploh izvedejo.B.5. Pritožnica utemeljuje domnevno kršitev človekovih pravic s trditvijo, da temeljiodločitev sodišč o zavrnitvi njenega predloga za vrnitev v prejšnje stanje na stališču,ki odstopa od ustaljene sodne prakse in ki je napačno do te mere, da krši njenipravici iz 22. in 23. člena Ustave.6. Zakonska ureditev procesnopravnega instituta vrnitve v prejšnje stanje v civilnempostopku je neposredno povezana s pravico do izjavljanja kot enem od izrazovpravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. 1 Iz te pravice namreč izhaja,da mora biti stranki zagotovljena možnost sodelovanja v postopku in obrambe predvsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravnipoložaj. 2 Zato mora biti stranki tedaj, ko iz upravičenih razlogov ni mogla sodelovati vpostopku, pa so zato zanjo nastale neugodne pravne posledice, omogočeno, dadoseže vrnitev v prejšnje stanje in s tem zagotovitev možnosti učinkovitega inenakopravnega sodelovanja v postopku. 3 Institut vrnitve v prejšnje stanje ima torejnamen odvrniti ostrino avtomatično delujoče prekluzije. 4 Zato sodišča v konkretnihprimerih pogojev za vrnitev v prejšnje stanje ne smejo razlagati prestrogo. 5 Vendarpa morajo pri presoji utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje upoštevatitudi položaj nasprotne stranke in njeno pravico do sodnega varstva in do sojenja breznepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave. 6 Zato je treba možnost vrnitve vprejšnje stanje omejiti le na primere, ko stranka brez svoje krivde ni mogla opravitiprocesnega dejanja. 7 Ustavno sodišče je moralo zato preizkusiti, ali zavrnitevpritožničinega predloga za vrnitev v prejšnje stanje temelji na stališču, ki ni združljivos pravico stranke do izjavljanja v postopku.7. Nosilno stališče izpodbijanih sklepov je, da dejstev, zaradi katerih naj bi pozatrjevanju pritožnice nastala njena zamuda pri vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi,ni mogoče subsumirati pod pravni standard upravičenega vzroka v smislu prvegaodstavka 116. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradnoprečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP), 8 ker gospodarska družba kotstranka v sodnem postopku predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne more utemeljiti s1 Prim. A. Galič v: L. Ude, A. Galič (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, ZaložbaUradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 472.2 Prim. sklepa Ustavnega sodišča št. Up-184/98 z dne 2. 2. 1999, 3. točka (OdlUS VIII, 134), in št. Up-216/99 z dne 19. 12. 2000, 3. točka (OdlUS IX, 315).3 Prav tam.4 Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-510/03 z dne 9. 6. 2005, 6. točka (Uradni list RS, št. 59/05,in OdlUS XIV, 95), povzeto po J. Juhart, L. Ude in D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, Ljubljana 1974,str. 144.5 Prim. že navedena sklepa Ustavnega sodišča št. Up-184/98 in št. Up-216/99.6 Prav tam.7 Prav tam. Prim. tudi A. Galič v: L. Ude, A. Galič (red.), nav. delo, str. 473.8 Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07 in 28/09– v nadaljevanju ZIZ) glede vrnitve v prejšnje stanje določa le, da je ta v izvršilnem postopku dovoljenasamo, če je zamujen rok za pritožbo ali ugovor (36. člen ZIZ). Zato se v skladu s 15. členom ZIZ glededrugih vprašanj v zvezi s tem institutom tudi v izvršilnem postopku smiselno uporabljajo določbe ZPP.

4sklicevanjem na nepravilno ravnanje svojih zaposlenih. Ta razlog namreč izvira iznjene sfere. Po oceni sodišča prve stopnje (ki ga sprejema tudi pritožbeno sodišče)mora imeti gospodarska družba poslovanje tako organizirano, da (tudi v primeruodsotnosti njenega zakonitega zastopnika) nemoteno poteka.8. Določitev vsebine "upravičenega vzroka" pomeni razlago pravnega standarda. Poustaljeni sodni praksi gre praviloma za takšne okoliščine, ki obstajajo v času zamudein ki jih stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti nitipreprečiti. 9 Vzrok bo upravičen, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziromače se lahko pripiše naključju, ki se ji je pripetilo. 10 Upravičenega vzroka torej nepomenijo zgolj tiste okoliščine, ki pomenijo višjo silo in ki torej omogočajorazbremenitev objektivne odgovornosti. 11 Iz ustaljene sodne prakse dalje izhaja, dase pogoj (ne)krivde presoja po subjektivnih okoliščinah predlagatelja. To pomeni, daje treba najprej ugotoviti, kakšne so osebne lastnosti in okoliščine na njegovi strani, innato oceniti, ali mu je glede na to mogoče očitati, da je zakrivil zamudo. 12 Pritožnicatrdi, da presoja sodišč v njenem primeru ni skladna s temi izhodišči, saj naj bi sodiščinjeno odgovornost za zamudo povsem objektivizirali in jo zato prestrogo presojali.Ustavno sporno je torej stališče, da se gospodarska družba odgovornosti za zamudone more razbremeniti s sklicevanjem na razloge, ki izvirajo iz njene sfere.9. Ustavno sodišče sicer nima pomislekov zoper stališče, da mora gospodarskadružba svoje poslovanje organizirati tako, da to (tudi ob morebitni odsotnosti njenegazakonitega zastopnika) nemoteno poteka. Vendar je sodišče prve stopnje takoopredelilo, ne da bi pred tem ocenilo okoliščine konkretnega primera. 13 To stališčelahko zato pomeni le, da se gospodarska družba svoje odgovornosti za zamudo vsodnem postopku nikoli ne more razbremeniti s sklicevanjem na napake svojihzaposlenih, saj ti razlogi že po naravi stvari vselej izvirajo "iz njene sfere". S tem pasodišče merila za presojo skrbnosti ravnanja pritožnice ni le objektiviziralo (ker nipresojalo, ali je pritožnica glede na svoje osebne lastnosti morda ravnala dovoljskrbno, ampak je sprejelo stališče, da se lahko od gospodarske družbe neodvisno odtega vedno zahteva, da ima brezhibno organizirano svoje poslovanje), ampak jepritožnici celo naložilo odgovornost za zamudo ne glede na krivdo.10. Pravne osebe uživajo v postopku pred sodišči (v bistvenem) enaka ustavnaprocesna jamstva kot fizične osebe. Zato mora biti tudi gospodarski družbi vsaj nanačelni ravni dana možnost doseči vrnitev v prejšnje stanje ne le v primeru višje sile(katere predpostavka je, da izvira iz "zunanje sfere"), ampak tudi, ko zatrjuje, dazamude ni zakrivila, ker naj bi ravnala dovolj skrbno. Stopnja zahtevane skrbnosti jepri gospodarskih družbah glede na njihove "osebne lastnosti" sicer utemeljeno večja,kljub temu pa tudi pri njih (enako kot velja za fizične osebe) presoja skrbnosti nemore biti povsem neodvisna od teh lastnosti. Stališče, da gospodarska družbaodgovarja za zamudo v sodnem postopku, ki je posledica napak njenih zaposlenih,9 Prim. A. Galič v: L. Ude, A. Galič (red.), nav. delo, str. 477–479.10 Prav tam.11 Prav tam. Tako tudi J. Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba vLjubljani, Ljubljana 1961, str. 219.12 Prim. A. Galič v: L. Ude, A. Galič (red.), nav. delo, str. 477–479. Prim. tudi S. Triva, M. Dika,GraĎansko parnično procesno pravo, sedmo izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb2004, str. 391.13 To je opravilo le v zvezi z zatrjevano nepravilno vročitvijo sodnega pisanja v okviru odločanja opravočasnosti ugovora.

5neupoštevaje okoliščine konkretnega primera (npr. neodvisno od tega, ali je sicerposkrbela za ustrezno organizacijo dela, in od tega, ali je morda šlo za prvo vročitevsodnega pisanja v postopku), 14 dejansko pomeni, da se od nje zahteva ne samoskrbnost dobrega gospodarstvenika, ampak celo skrbnost dobrega (pravnega)strokovnjaka. Taka zahteva se lahko v posameznem, izjemnem primeru izkaže zaprestrogo, še posebej ob upoštevanju, da se po določbah ZPP pravnim osebamsodna pisanja sicer vročajo pod strožjimi pogoji kot fizičnim osebam. 15 Zato jim morabiti v sodnem postopku zagotovljena ne le namišljena, ampak stvarna možnost, dalahko tudi zunaj razlogov višje sile dosežejo vrnitev v prejšnje stanje.11. Ustavno sodišče se v tej zadevi ne opredeljuje do vprašanja, ali okoliščine, ki jihzatrjuje pritožnica, utemeljujejo njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sodiščuprve stopnje in Višjemu sodišču, ki je takšno odločitev potrdilo, očita le, da bi gledena pritožničine navedbe v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, s katerimi jeupravičen vzrok za zamudo roka za ugovor utemeljevala s tem, da je ravnala zzadostno skrbnostjo, ter se pri tem sklicevala tudi na svoje osebne lastnosti in na to,da naj bi poskrbela za ustrezno organizacijo dela, odločitev o (ne)utemeljenostinjenega predloga za vrnitev v prejšnje stanje lahko sprejeli šele na podlagi vsebinskepresoje teh pritožničinih argumentov. Ker tega nista storili, sta prekomerno posegli vpritožničino pravico do izjavljanja po 22. členu Ustave. Ker je pritožnica vrnitev vprejšnje stanje predlagala v zvezi z zamudo roka za ugovor zoper sklep o izvršbi napodlagi verodostojne listine, je bilo z zavrnitvijo njenega predloga prekomernoposeženo tudi v njeno pravico do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave). 16Zato je Ustavno sodišče sklepa sodišč v izpodbijanem delu in v delu, v katerem jeodločitev sodišč odvisna od odločitve o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje,razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1.točka izreka).12. Ker je Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo že iz navedenih razlogov, se nispuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev.13. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnimsodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače.Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopkuz ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi torej morali obstajati utemeljeni razlogi,teh pa nasprotna stranka iz izvršbe ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kotizhaja iz 2. točke izreka.C.14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena inprvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter prve14 Ni namreč pravno nepomembno, ali je stranka mogla oziroma bi vsaj morala računati s tem, da ji boopravljena vročitev sodnega pisanja, upoštevaje pri tem tudi fazo sodnega postopka, v kateri je bilaopravljena vročitev sodnega pisanja, na katero je stranka odreagirala z zamudo (prim. odločboUstavnega sodišča št. U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009, Uradni list RS, št. 57/09, 17. točka).15 Prim. člene 133, 139 in 142 ZPP. Prim. tudi A. Galič, Vročanje pravnim osebam, podjetnikom inodvetnikom, Pravna praksa, št. 5 (2010), Priloga.16 Z obravnavanjem prepoznega ugovora bi si namreč pritožnica glede na drugi odstavek 62. členaZIZ lahko zagotovila sodno varstvo svojih pravic v pravdnem postopku.

6alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št.86/07 in 54/10) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. MitjaDeisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, JasnaPogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasoviproti enemu. Proti je glasovala sodnica Klampfer.Jože TratnikPredsednik