ODLOČBA - Ustavno sodišče

REPUBLIKA SLOVENIJAUSTAVNO SODIŠČEŠtevilka: U-I-147/08-16Up-1547/08-17Datum: 11. 11. 2009ODLOČBAUstavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in v postopku odločanja o ustavnipritožbi samostojnega podjetnika Marka Vraza, s. p., Ljubljana, ki ga zastopa MirkoBandelj, odvetnik v Ljubljani, na seji 11. novembra 2009o d l o č i l o :1. Četrti odstavek 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06)je v neskladju z Ustavo v delu, ki se nanaša na stroške postopka, če sodiščepostopek ustavi po tretjem ali četrtem odstavku 39. člena istega zakona.2. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke izreka odpraviti vroku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.3. Do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka sodišče odloči o stroškihpostopka v upravnem sporu po prvem odstavku 25. člena Zakona o upravnemsporu, če sodišče postopek ustavi, ker je organ izdal upravni akt, s katerim je bilodokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, tožnik pa pritožbi ne vztraja, po tretjem odstavku istega člena pa, če sodišče postopek ustavi,ker je organ izdal akt, a z njim še ni bilo dokončno odločeno o pravici, obveznostiali pravni koristi tožnika.4. Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 145/2008 z dne 10. 4. 2008 in sklep Upravnegasodišča št. U 1274/2007 z dne 5. 2. 2008 se v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka,razveljavita in se v tem delu zadeva vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.O b r a z l o ž i t e vA.1. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sklep Vrhovnega sodišča. Z njim je bilazavrnjena pritožba zoper sklep Upravnega sodišča o zavrnitvi zahteve pritožnika zapovrnitev stroškov postopka (2. točka sklepa Upravnega sodišča), ki ga je Upravnosodišče s 1. točko izreka istega sklepa ustavilo. Navaja, da mu je bila zahteva zapovrnitev stroškov v postopku zavrnjena kljub uspehu, doseženem na podlagi vložene

2tožbe. Pritožnik je tožbo v upravnem sporu vložil zaradi molka pritožbenega upravnegaorgana, umaknil pa jo je, ker je ta organ med sodnim postopkom izdal odločbo, s kateroje ugodil pritožbi, odločbo upravnega organa prve stopnje odpravil in zadevo vrnilorganu prve stopnje v nov postopek. Po mnenju pritožnika bi sodišči morali na podlagiprvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) primernouporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – ur. p. b. in45/08 – v nadaljevanju ZPP), saj naj ZUS-1 ne bi urejal vprašanja stroškov postopka vprimerih, kot je pritožnikov. V zvezi s tem se sklicuje tudi na odločbi Ustavnega sodiščašt. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06 in OdlUS XV, 26) in št. U-I-53/00z dne 12. 6. 2003 (Uradni list RS, št. 63/03 in OdlUS XII, 66).2. Pritožnik trdi, da je po izpodbijani odločitvi v neenakem položaju v primerjavi s tistimi,ki uveljavljajo svoje pravice v pravdnem postopku. Zato naj bi bila odločitev sodišč vneskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Stroški naj bi mu nastali izključnozaradi nepravilnega delovanja državnega organa, zato naj bi bili odločitvi sodišč tudi vneskladju z 2. in s 26. členom Ustave. Meni, da obveznost plačevanja stroškov postopkapomeni poseg v pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave. To naj bi pomenilo, da jedostopnost do sodišča odvisna od ekonomskih zmožnosti stranke. Po mnenju pritožnikana odločitev, ali bo uporabil sodno varstvo, ne sme vplivati okoliščina, da bo moral, neglede na uspeh v postopku, sam plačati stroške odvetnika.3. Ker izpodbijana odločitev sodišč temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, pokaterem trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče postopek ustavi, pritožnik hkrati zustavno pritožbo vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti navedenedoločbe. Izpodbijana določba naj bi bila v neskladju z 2. členom, z drugim odstavkom14. člena, s prvim odstavkom 23. člena in s 26. členom Ustave iz enakih razlogov, ki jihje navedel v utemeljitvi ustavne pritožbe.4. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-1547/08 in U-I-147/08 z dne 16. 4. 2009 napodlagi tretjega odstavka 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št.64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) sprejelo ustavno pritožbo v obravnavo in napodlagi tretjega odstavka 26. člena ZUstS sprejelo pobudo za začetek postopka zaoceno ustavnosti četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. V skladu s 56. členom ZUstS stabila sklep in ustavna pritožba vročena Vrhovnemu sodišču in Ministrstvu zagospodarstvo. Sklep o sprejemu pobude pa je bil v skladu s prvim odstavkom 28. členaZUstS poslan v odgovor Državnemu zboru.5. Ministrstvo za gospodarstvo (v nadaljevanju MG) meni, da je ustavna pritožbaneutemeljena in da ureditve plačila stroškov po ZPP ni mogoče uporabiti v primerih, kotje obravnavani, saj naj bi šlo za različne vrste spora. Načela uspeha naj ne bi bilomogoče uporabiti vedno, kadar bi šlo za ustavitev postopka v upravnem sporu, ki je bilzačet s tožbo zaradi molka organa. Trdi, da bi bila pritožnikova tožba zavrnjena, če bisodišče o njej odločalo meritorno. Opozarja na posledice neutemeljenih ali prezgodnjihtožb zaradi molka organa in na to, da prekoračitev instrukcijskega roka sama po sebi niprotipravno ravnanje organa, ki privede do odškodninske odgovornosti po 26. členuUstave. Poleg tega po mnenju MG pritožnik glede kršitve pravice iz 26. člena Ustave niizčrpal pravnih sredstev. Sicer pa naj bi bil tudi upravni postopek že končan zzavrženjem vloge, ker se je med postopkom spremenila zakonska ureditev tako, dapredhodna upravna odločba ni več pogoj za opravljanje dejavnosti.

36. Pritožnik meni, da so navedbe MG bodisi nesprejemljive bodisi neupoštevne, inopozarja na Direktivo 2006/123/ES z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjemtrgu (UL L 376, 27. 12. 2006), po kateri se šteje, da je bilo dovoljenje dodeljeno, če vdoločenem roku prosilci niso dobili odgovora.7. Državni zbor v odgovoru na pobudo opozarja, da je treba razlikovati, ali gre zaodločanje o stroških v sporu polne jurisdikcije, v katerem sodišče v celoti odloči o spornipravici ali pravni koristi, ali pa gre za odločanje o stroških spora o zakonitosti upravnegaakta. V sporu polne jurisdikcije sodišče o stroških postopka odloča po določbah ZPP, tj.glede na uspeh v postopku. Pri odločanju o stroških spora o zakonitosti upravnega aktapa naj bi bilo treba upoštevati, da z ugoditvijo tožbi, tj. z odpravo upravne odločbe tervrnitvijo zadeve upravnemu organu v novo odločanje, o vsebini pravic in obveznostistranke še ni odločeno, in da zato uspeha v postopku še ni mogoče ugotavljati. ZatoZUS-1 s tretjim odstavkom 25. člena določa posebna pravila o pavšalnem zneskupovračila stroškov glede na opravljena procesna dejanja in glede na način obravnavanjazadeve v upravnem sporu. Izpodbijani četrti odstavek 25. člena ZUS-1 naj bi bil v večiniprimerov v korist tožnika, saj mu ni treba plačati sodnih stroškov tožene stranke, če jenjegova tožba zavrnjena ali zavržena. V primeru ustavitve postopka upravnega sporazaradi molka upravnega organa naj bi bilo treba upoštevati, da o vsebini tožnikovihpravic še ni bilo odločeno, ta vsebina pa naj bi bila bistvena za presojo uspeha v celoti(tako upravnega postopka kot upravnega spora). Zato naj tudi ne bi bilo mogočeprimerjati umika tožbe v pravdnem postopku z umikom tožbe v upravnem sporu in s temutemeljevati neskladja z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Izpodbijani ureditvi naj tudine bi bilo mogoče očitati neskladja z 2. in s 26. členom Ustave, saj drugi odstavek 25.člena ZUS-1 določa, da stranka v upravnem sporu vselej trpi stroške, ki jih je povzročilapo svoji krivdi, in stroške, ki so nastali po naključju, ki se je njej primerilo. Po mnenjuDržavnega zbora izpodbijana ureditev ni v neskladju s 23. členom Ustave, ker določbe25. člena ZUS-1 v skladu z Ustavo zagotavljajo razporeditev bremena stroškov medtožnika in toženo stranko v upravnem sporu.8. Tudi Vlada v svojem mnenju opozarja na različnost pravdnega postopka in upravnegaspora. V zvezi s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave sesklicuje na institut oprostitve plačila sodnih taks in drugih stroškov postopka, ki jenamenjen zagotavljanju pravice do sodnega varstva. Izpodbijana ureditev naj ne bi bila vneskladju z 2. in s 26. členom Ustave, ker je zaradi morebitne škode, povzročene zravnanjem državnega organa, mogoče uveljavljati odškodninski zahtevek. Ker pobudnikni vložil odškodninske tožbe v zvezi z neupravičeno nastalimi stroški v upravnem sporu,Vlada meni, da pobudnik ni izčrpal vseh pravnih sredstev, ki jih je imel na voljo.9. Pobudnik meni, da Državni zbor s sklicevanjem na drugi odstavek 25. člena ZUS-1 vodgovoru na pobudo pritrjuje pobudnikovi pravici do povračila stroškov postopka. Nestrinja pa se s stališčem, po katerem v primerih, kot je njegov, ne gre za spor polnejurisdikcije. Tudi mnenje Vlade naj bi bilo nesprejemljivo, ker naj bi spregledala, da je šlov njegovem primeru za spor polne jurisdikcije, ki je primerljiv s pravdnim postopkom.Neupoštevno naj bi bilo njeno sklicevanje na možnosti brezplačne pravne pomoči. Zvidika smiselnosti, racionalnosti in ekonomičnosti postopkov pa naj bi bilo nesprejemljivotudi stališče Vlade o potrebnosti posebne odškodninske tožbe za povračilo stroškovpostopka.

4B. – I.10. Pobudnik izpodbija četrti odstavek 25. člena ZUS-1, ki se glasi: "Če sodišče tožbozavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka." Povsebini pobudnik navedeni določbi očita neskladje z Ustavo v delu, ki se nanaša nastroške postopka v primeru ustavitve postopka. Tudi pravni interes izkazuje zaizpodbijanje četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 v navedenem delu. Hkrati namreč vlagaustavno pritožbo zoper odločitvi Upravnega in Vrhovnega sodišča, ki temeljita naizpodbijani določbi, po kateri naj ne bi bil upravičen do povračila stroškov postopka kljubzatrjevanemu uspehu, doseženem na podlagi vložene in nato umaknjene tožbe. Napodlagi druge alineje prvega odstavka 55.a člena ZUstS ustavna pritožba praviloma nidovoljena, če se z njo izpodbija le odločitev o stroških postopka. O takšni ustavnipritožbi lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča le, če gre za odločitev o pomembnemustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve (tretji odstavek 55.ačlena ZUstS). Ustavno sodišče je ocenilo, da gre pri tej ustavni pritožbi za tak izjemenprimer, ker je odločitev o ustavni pritožbi odvisna od tega, ali je zakonska določba, ki jopobudnik izpodbija in na kateri temelji sodna odločitev, v skladu z Ustavo.11. Pobudnik izpodbijano ureditev primerja z ureditvijo povračila stroškov v pravdnempostopku. Meni, da je dopustno drugače določiti le tista pravila postopka, ki jih narekujedrugačna narava sporov. Za drugačno ureditev povračila stroškov v primerih, kot jepobudnikov, naj ne bi bilo razumnega razloga. Državni zbor pa meni, da v primerih, ko skončno odločitvijo v upravnem sporu ni dokončno odločeno o tožnikovi pravici,obveznosti ali pravni koristi, niti ne gre za enak dejanski in pravni položaj kot v primerih zustavitvijo končanih pravdnih postopkov.12. Ureditev stroškov po veljavnem ZUS-1 še ni bila predmet ustavnosodne presoje. Zodločbo št. U-I-68/04, na katero se sklicuje pobudnik, je Ustavno sodišče razveljavilo delbesedila tretjega odstavka 23. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97in nasl. – v nadaljevanju ZUS), ki je brez razumnega razloga kriterije za povrnitevstroškov urejal različno, kljub temu, da so položaji tožnikov enaki ne glede na to, ali jesodišče odločilo v sporu polne jurisdikcije ali v sporu o zakonitosti upravnega akta. ZUSje prenehal veljati z uveljavitvijo ZUS-1, ki je v 25. členu stroške upravnega spora uredilna novo, pri čemer se o stroških postopka odloča po določbah ZPP (tj. po načeluuspeha) le, če sodišče odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi (v sporu polnejurisdikcije). Kadar sodišče odloča o zakonitosti upravnega akta, sodišče prisodi tožnikupavšalni znesek, ki ga mora plačati toženec, če sodišče tožbi ugodi (tretji odstavek 25.člena ZUS-1). Če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, tožniku ni treba plačati stroškovtoženca, saj po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi le svoje stroške. Enako velja, česodišče postopek ustavi.13. Izpodbijana določba se nanaša na vse primere ustavitve postopka. Eden odrazlogov za ustavitev postopka je umik tožbe (drugi odstavek 34. člena ZUS-1). Razlogi,ki tožnika vodijo k umiku tožbe, pa so lahko različni. Če stranka umakne tožbo, ker si jepremislila (spremenila mnenje o nezakonitosti odločitve upravnega organa), ji jeizpodbijana ureditev v korist, saj toženi stranki ni dolžna povrniti stroškov. Tudi po prvemodstavku 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti stroškenasprotni stranki, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.Po ZPP mora torej tožeča stranka praviloma povrniti stroške toženi stranki, če tožboumakne. Razlog, zaradi katerega je tožnik tožbo umaknil, pa je pomemben le, če gre za

5umik tožbe takoj po toženčevi izpolnitvi zahtevka. To pomeni, da je ureditev po ZUS-1glede stroškov v primeru ustavitve postopka na podlagi drugega odstavka 34. členaZUS-1 za tožnika ugodnejša, kot to velja za tožnika v pravdnem postopku, saj tožnik vupravnem sporu v takem primeru trpi le svoje stroške. Vendar se Ustavnemu sodišču nibilo treba spuščati v presojo ustavne skladnosti izpodbijane ureditve v takih primerih.Glede na pobudnikov pravni interes je treba primerjati položaj strank v primerih iz 39.člena ZUS-1 s položajem strank v pravdnem postopku, ki so upravičene do povrnitvestroškov postopka.14. Po tretjem odstavku 39. člena ZUS-1 sodišče postopek ustavi, če upravni organ medpostopkom izda drug upravni akt, s katerim spremeni ali odpravi izpodbijani upravni akt,ali če v primeru molka pozneje izda upravni akt, tožnik pa po pozivu sodišča ne izjavi, davztraja pri tožbi. 1 Po četrtem odstavku 39. člena ZUS-1 sodišče brez pozivanja postopekustavi v primeru, ko je bil po vložitvi tožbe izdan upravni akt, zoper katerega je dovoljenapritožba. V pritožnikovem oziroma pobudnikovem primeru je Upravno sodišče postopekustavilo, ker je pritožbeni upravni organ odločil o njegovi pritožbi zoper akt upravnegaorgana prve stopnje. O upravnopravnem razmerju sicer še ni dokončno odločeno,vendar ne gre več za molk organa iz drugega odstavka 28. člena ZUS-1. V enakempoložaju je lahko tožnik v upravnem sporu, kadar upravni organ spremeni ali odpraviizpodbijani upravni akt. Tako v primerih upravnega spora zaradi molka organa kot vprimerih kasnejše spremembe ali odprave upravnega akta so mogoče ustavitvepostopka po tretjem ali po četrtem odstavku 39. člena ZUS-1. Zato je Ustavno sodiščeizpodbijani četrti odstavek 25. člena ZUS-1 presojalo z vidika ustavitev postopkovupravnega spora v vseh primerih iz tretjega in četrtega odstavka 39. člena ZUS-1 in nele z vidika ustavitve upravnega spora, začetega zaradi molka upravnega organa.15. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-68/04 sprejelo stališče, po katerem je (zvidika zahtevka za povrnitev stroškov upravnega spora kot stranskega zahtevka) sodba,izdana v upravnem sporu, za tožnika vedno končna odločitev, ne glede na to, ali gre zaspor polne jurisdikcije ali za spor o zakonitosti upravnega akta. Enako velja tudi vprimeru sklepa o ustavitvi postopka upravnega spora. Splošno načelo enakosti predzakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave zahteva, da zakonodajalec bistvenoenake položaje ureja enako. Če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, pa moraza razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari (tako tudi v odločbi št.U-I-68/04). Po drugi strani pa načelo enakosti pred zakonom zakonodajalca zavezujetudi k takšni normativni različnosti, ki ustreza normativni različnosti dejanskih stanj, ki jihureja. Ustavno sodišče pri oceni skladnosti zakonodajne rešitve z ustavnim načelomenakosti pred zakonom presoja, ali je zakonodajalčevo enako oziroma različnoobravnavanje pravnih razmerij tudi objektivno utemeljeno, torej, ali ni njegovo ravnanjemorda arbitrarno.16. Izpodbijana ureditev za vse primere ustavitve postopka upravnega spora določaenako, tj. da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Posebnih kriterijev za odločanjeo stroških upravnega spora v primerih iz 39. člena ZUS-1 ne določa. Prav tako jih nedoloča za postopek zaradi molka upravnega organa. 21 Tožnik lahko vztraja pri vloženi tožbi ali jo celo razširja na spremenjeni oziroma nov upravni akt (drugiodstavek 39. člena ZUS-1).2 V primeru upravičene tožbe zaradi molka organa izda sodišče sodbo na podlagi 69. člena ZUS-1. Podpogoji iz petega odstavka 65. člena ZUS-1 sámo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšenupravni akt naj izda. V prvem primeru gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, v

617. Tega položaja in drugih položajev po 39. členu ZUS-1 pravdni postopek ne pozna.Po vsebini pa je mogoče te položaje primerjati s položajem v pravdi, ko toženec izpolnitožbeni zahtevek, tožnik pa tožbo umakne. Pravna podlaga za povrnitev stroškov tožečistranki v pravdnem postopku je 154. člen ZPP, ki kot temeljni kriterij za odločanje ostroških določa kriterij uspeha strank v pravdi. Po stališču sodne prakse 3 in literature 4pomeni izpolnitev tožbenega zahtevka po vložitvi tožbe po vsebini njegovo pripoznavo.Pripoznava pa je enostranska brezpogojna izjava toženca nasproti sodišču, da jetožbeni zahtevek utemeljen. 5 Kljub temu mora tožnik tožencu povrniti pravdne stroške,če toženec ni dal povoda za tožbo (157. člen ZPP). Pri primerjavi položajev ustavitevpostopkov upravnega spora iz 39. člena ZUS-1 in pravdnega postopka je trebaupoštevati posebnosti procesnih situacij po ustavitvi postopka upravnega spora.18. Za odločanje o stroških pravdnega postopka je odločilno načelo končnega uspeha,ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj (razen, če gre za t. i. separatne stroške). 6Temu položaju primerljivi so položaji ustavitve upravnega spora v primerih, ko upravniorgan med postopkom spremeni izpodbijani upravni akt tako, da je o pravici, obveznostiali pravni koristi tožnika dokončno odločeno v njegovo korist, pri tem pa niso kršenepravice koga drugega. V vseh drugih primerih spremenjena ali nova odločba upravnegaorgana ne pomeni končne odločitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Zatouspeha končne odločitve v upravnem sporu ni mogoče primerjati s končnim uspehom vpravdnem postopku.19. Drugače kot pri ureditvi stroškov po ZUS, je zakonodajalec glede ureditve stroškovpo ZUS-1 opozoril prav na to razlikovanje in z njim utemeljil ureditev stroškov postopka vprimeru, če sodišče tožbi ugodi (tretji odstavek 25. člena ZUS-1), in v primeru, če tožbine ugodi (neizpodbijani del četrtega odstavka 25. člena ZUS-1). Kljub temu je v vsehprimerih ustavitve postopka določil kriterij, ki ga je sicer določil za zavrnitev oziroma zazavrženje tožbe. Državni zbor sicer meni, da je za primere, kot je pobudnikov, trebauporabiti drugi odstavek 25. člena ZUS-1, če je do tožbe prišlo po krivdi upravnegaorgana. Vendar po stališču sodne prakse krivde iz drugega odstavka 25. člena ZUS-1 nimogoče utemeljevati z razlogi za umik tožbe.20. Različni kriteriji za povrnitev stroškov postopka so določeni že znotraj upravnegaspora. Razumen razlog za različno ureditev povračila stroškov v primerih ustavitevpostopkov iz 39. člena ZUS-1 v primerjavi s primerom ustavitve pravdnega postopka poizpolnitvi zahtevka je tako enak razlogu za različno ureditev povračila stroškov v primeruodločanja o sporu polne jurisdikcije in v primeru spora o zakonitosti upravnega akta. Vsporu polne jurisdikcije namreč sodišče odloča o stroških postopka po določbah ZPP(prvi odstavek 25. člena ZUS-1), o stroških spora o zakonitosti upravnega akta, če tožbiugodi, po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, če tožbo zavrne ali zavrže, pa po četrtemdrugem primeru pa gre za položaj, ki je podoben položaju, ko upravno sodišče tožbi ugodi v sporu ozakonitosti upravnega akta. Vendar v pobudnikovem primeru sodba ni bila izdana, saj je pobudnik v skladuz 39. členom ZUS-1 tožbo zaradi molka organa umaknil, ker je med sodnim postopkom MG odločilo onjegovi pritožbi.3 Npr. sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 98/98 z dne 8. 10. 1998, objavljen na spletni strani Vrhovnegasodišča .4 N. Betetto v: L. Ude in A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradnilist Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 46.5 A. Galič v: L. Ude in A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni listRepublike Slovenije, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 77.6 N. Betetto v: L. Ude in A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 29.

7odstavku istega člena. Zakonodajalec pa pri ustavitvi postopka iz razlogov po 39. členuZUS-1 ni upošteval primerov, ko je tožnik po ustavitvi postopka v položaju, ki jeprimerljiv s položaji iz prvega in iz tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Iz zakonodajnegagradiva razlog za takšno enako obravnavo različnih položajev v primerih ustavitvepostopka po 39. členu ZUS-1 ni razviden. Nasprotno, razlogi, ki jih navaja Državni zbor vodgovoru na pobudo, utemeljujejo razlog za različno ureditev stroškov v upravnemsporu. Ti argumenti kot tudi argumenti Vlade pa po vsebini utemeljujejo prav različnostpoložajev, v katerih so stranke upravnega spora glede na vprašanje, ali so s končnoodločitvijo uspele ali ne in ali je s končanjem upravnega spora o njihovi pravici,obveznosti ali pravni koristi že odločeno ali ne.21. Po navedenem ni razumnega razloga za enako ureditev stroškov ustavljenegaupravnega spora v primerih iz 39. člena ZUS-1 ne glede na različen dejanski in pravnipoložaj strank po ustavitvi postopka. Hkrati to pomeni, da ni razumnega razloga zarazlično urejanje primerljivih položajev v primerih ustavitev postopkov, ki so v bistvenemenaki položajem iz prvega in tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Zato je izpodbijanaureditev v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ker je ugotovilo neskladje znavedeno ustavno določbo, Ustavno sodišče očitkov pobudnika o neskladju z drugimidoločbami Ustave ni presojalo.22. Iz presoje izpodbijane določbe je razvidno, da četrti odstavek 25. člena ZUS-1 ni vneskladju z Ustavo v vseh primerih ustavitev postopka. Zato je Ustavno sodišče njenoneustavnost le ugotovilo, ni pa je moglo razveljaviti (1. točka izreka). Hkrati jezakonodajalcu naložilo, da mora ugotovljeno neustavnost odpraviti v roku šestihmesecev po objavi odločbe v Uradnem listu (2. točka izreka) in določilo način izvršitveodločbe do odprave neustavnosti (3. točka izreka). Tako je Ustavno sodišče na podlagidrugega odstavka 40. člena ZUstS odločilo, da sodišče odloči o stroških postopka vupravnem sporu po prvem odstavku 25. člena ZUS-1, če sodišče postopek ustavi, ker jeorgan izdal upravni akt, s katerim je bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici,obveznosti ali pravni koristi, tožnik pa pri tožbi ne vztraja, po tretjem odstavku istegačlena pa, če sodišče postopek ustavi, ker je organ izdal akt, a z njim še ni bilo dokončnoodločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.B. – II.23. Ker izpodbijana odločitev sodišč temelji na določbi Zakona, za katero je Ustavnosodišče presodilo, da ni v skladu z drugim odstavkom 14. člena Ustave, je Ustavnosodišče ugodilo tudi ustavni pritožbi in razveljavilo sklep Vrhovnega sodišča in sklepUpravnega sodišča v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških. Zadevo je v tem deluvrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje (4. točka izreka).24. Ker je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo že zaradi kršitve drugegaodstavka 14. člena Ustave, se v zatrjevane kršitve prvega odstavka 23. člena in 26.člena Ustave ni spuščalo.

8C.25. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 48. člena, drugega odstavka 40.člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnicein sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger,mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec.Točke 1, 2 in 4 izreka te odločbe je sprejelo soglasno, točko 3 pa z osmimi glasovi protienemu. Proti je glasovala sodnica Pogačar, ki je dala odklonilno ločeno mnenje.Jože TratnikPredsednik