U-I-50-09, Up-260-09.pdf - Ustavno sodišče

36. Pritožnik je predlagal, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, kernaj bi odpirala prikazana pomembna ustavnopravna vprašanja, prav tako je kotpobudnik predlagal, naj Ustavno sodišče sprejme pobudo. Ustavno sodišče je s sklepomšt. Up-260/09 in U-I-50/09 z dne 9. 4. 2009 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo.Pobudo je sprejelo in začelo postopek za oceno ustavnosti četrtega stavka drugegaodstavka 205. člena ZKP. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je na podlagiprvega odstavka 56. člena ZUstS obvestilo Višje sodišče. Pobudo je poslalo v odgovorDržavnemu zboru Republike Slovenije in za mnenje zaprosilo Ministrstvo za pravosodje.7. Državni zbor ni odgovoril.8. Ministrstvo za pravosodje in Vlada Republike Slovenije sta poslala enaki mnenji.Menita, da izpodbijana določba ni v neskladju z Ustavo in da ureja podaljševanje priporav skladu z 20. členom Ustave, pri čemer ureditev ne odstopa od pravnih jamstev, ki jihzagotavlja ta ustavna določba. Zagotovljena naj bi bila nepristranskost sodišča priodločanju, saj o podaljšanju pripora odloča bodisi zunajobravnavni senat okrožnegasodišča bodisi senat Vrhovnega sodišča po tem, ko je zagotovljeno, da pred tem slišitastališča obeh strani: obdolženca in državnega tožilca oziroma preiskovalnega sodnika.Tako naj bi bila spoštovana kontradiktornost kot eden izmed pogojev nepristranskegaodločanja, kar naj bi izhajalo tudi iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-21/05 z dne 26.5. 2005 (Uradni list RS, št. 57/05 in OdlUS XIV, 44). V njej naj bi bilo obravnavano pravpodaljšanje pripora na predlog preiskovalnega sodnika tudi v zvezi s prvim odstavkom23. člena Ustave, pri čemer naj Ustavno sodišče pri predlogu preiskovalnega sodnika nebi ugotovilo protiustavnosti. Ministrstvo za pravosodje in Vlada menita, da sepreiskovalni sodnik zaradi tega ne spremeni v organ pregona pri odločanju v preiskavi,ki teče na zahtevo upravičenega tožilca; njegova nepristranskost naj ne bi bila ogrožena.Iz ustavnih določb naj ne bi izhajala obveznost predloga tožilca, ta obveznost naj tudi nebi izhajala iz odločb Ustavnega sodišča, na katere se pobudnik sklicuje. Zaradiizpodbijane ureditve naj ne bi prihajalo do hujših posegov v obdolženčeve pravice kot pripodaljšanju pripora v drugih fazah postopka, ko lahko pripor podaljšujejo sodniki, kiodločajo o glavni stvari.9. Vlada in Ministrstvo za pravosodje menita, da je veljavna ureditev potrebna tudi, kerje preiskovalni sodnik seznanjen s potekom preiskave in lahko sam najbolje utemeljirazloge, zaradi katerih preiskava še ni končana. Če bi menil, da ni več razlogov zapripor, bi lahko preiskovalni sodnik pravočasno obvestil državnega tožilca, ki bi lahko, čes tem ne bi soglašal, sam predlagal podaljšanje pripora. Prav tako naj ne bi bilo podanoneskladje s 27. členom Ustave, ker naj bi bilo na podlagi 20. člena Ustave mogočeposegati v osebno svobodo že na podlagi utemeljenega suma. Hkrati naj bi 27. členUstave zavezoval tudi sodišče, ki odloča o priporu, saj naj obdolžencu ne bi bilo trebaničesar dokazovati, ker mora tako obstoj pripornih razlogov kot potrebo po podaljšanjupripora zatrjevati in dokazovati predlagatelj podaljšanja, kar je lahko tudi preiskovalnisodnik.10. Mnenji Ministrstva za pravosodje in Vlade sta bili poslani pobudniku, da se o njijuizjavi. Pobudnik navaja, da se z nosilnimi argumenti, ki izhajajo iz obeh mnenj, nestrinja. Poudarja, da v okvir pravnih jamstev iz 20. člena Ustave, še posebej v okvirzahteve po sodni odločbi, sodijo tudi postopkovna jamstva, na kar naj bi opozoriloUstavno sodišče v odločbah št. U-I-18/93, št. U-I-296/02 in deloma v odločbi št. U-I-

4328/04. Meni, da se Ustavno sodišče v odločbi št. Up-21/05 ni opredelilo do ustavnostiizpodbijane ureditve, ker tega pritožnik očitno ni uveljavljal, zato naj bi bilo sklicevanje nato odločitev nepomembno. Ne strinja se z oceno, da izpodbijana ureditev za obdolžencane pomeni hujših posegov v njegove pravice kot pri podaljšanju pripora v drugih fazahpostopka, v katerih lahko pripor podaljšujejo sodniki, ki odločajo o glavni stvari, brezpredloga tožilca. Kot ustavno sporno ocenjuje pobudnik tudi ureditev trajanja pripora povložitvi obtožbe, kjer naj bi šlo za periodično presojo o tem, ali so še vedno podanirazlogi za pripor, čeprav meni, da ne gre za povsem enake položaje. Kot ustavnosporno ocenjuje dvojno funkcijo preiskovalnega sodnika, ki naj bi kot sodnik garantodločal o posegih v človekove pravice in hkrati preiskoval očitano kaznivo dejanje.Primerjalne ureditve, ki sodno preiskavo poznajo, naj bi dvojno funkcijo preiskovalnegasodnika že ukinile; kot primer navaja francosko ureditev. Pobudnik ocenjuje, da jetrditveno in dokazno breme lahko le na upravičenem tožilcu, vsaka drugačna ureditev,kot je tudi primer izpodbijane, pa je v neskladju s 27. členom Ustave. Ustavnemusodišču predlaga, naj izpodbijano ureditev razveljavi.B. – I.Ocena ustavnosti četrtega stavka drugega odstavka 205. člena ZKP11. Drugi odstavek 205. člena ZKP se glasi:"(2) Pripor se sme po odločbi senata (šesti odstavek 25. člena) podaljšati največ za dvameseca. Zoper sklep senata je dovoljena pritožba, ki pa ne zadrži njegove izvršitve. Četeče postopek za kaznivo dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen zapora nadpet let, sme senat vrhovnega sodišča podaljšati pripor največ še za tri mesece. Sklep opodaljšanju pripora izda sodišče na obrazložen predlog preiskovalnega sodnika alidržavnega tožilca. S predlogom morata biti najmanj tri dni pred iztekom roka iz tegaodstavka seznanjena obdolženec in njegov zagovornik, ki se lahko pred odločitvijosodišča izjaviti o navedbah v predlogu ali pa preiskovalni sodnik opravi poseben narok."12. Pobudnik izpodbija četrti stavek citirane zakonske določbe, kolikor določa, da sepripor lahko podaljša na obrazložen predlog preiskovalnega sodnika. Zatrjuje njegovoneskladnost s prvim odstavkom 23. člena in 27. členom Ustave.13. Tako Vlada kot Ministrstvo za pravosodje v svojih mnenjih opozarjata na odločboUstavnega sodišča št. Up-21/05, v kateri naj bi Ustavno sodišče obravnavalo pravpodaljšanje pripora na predlog preiskovalne sodnice. Pri tem Vlada in Ministrstvo zapravosodje nimata prav, ko trdita, da je Ustavno sodišče izvedlo presojo z vidika prvegaodstavka 23. člena Ustave, pri čemer naj ne bi ugotovilo nič protiustavnega. Ustavnosodišče v navedeni odločbi morebitne kršitve te ustavne določbe ni presojalo, presojaloje le očitek o kršitvi 22. člena Ustave in to zgolj z vidika kontradiktornosti postopka kotenega izmed elementov te pravice (21. točka obrazložitve odločbe). Drži, kot trdipobudnik, da se Ustavno sodišče v vprašanje ustavnosti, ali lahko preiskovalni sodnikpredlaga podaljšanje pripora, ni spuščalo, ker to v navedeni zadevi ni bilo izpodbijano. Vodločbi št. Up-763/03 z dne 8. 4. 2004 (Uradni list RS, št. 51/04, 62/04 – popr.), v katerije Ustavno sodišče presojalo stališče Vrhovnega sodišča, po katerem ne bi bilo trebaizvesti pripornega naroka pred odločitvijo o odreditvi pripora po 207. členu ZKP, jeUstavno sodišče v obrazložitvi odločbe povzelo tudi ureditev iz drugega odstavka 205.

5člena ZKP. Vendar je ob tem celo izrecno poudarilo, da se mu pri obravnavanjukonkretne zadeve ni bilo treba spustiti v presojo, ali je zakonodajalec v celoti odpravilprotiustavnost, ki jo je pred tem ugotovilo na področju odločanja o priporu. Tudi v tejodločbi se Ustavno sodišče do ustavnosti zakonske ureditve, po kateri lahko predlagapodaljšanje pripora preiskovalni sodnik, ni opredelilo. Do tega se torej Ustavno sodiščeopredeljuje prvič.B. – II.14. Po prvem odstavku 19. člena Ustave ima vsakdo pravico do osebne svobode. Podrugem odstavku 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih inpo postopku, ki ga določa zakon. Po prvem odstavku 20. člena Ustave se sme oseba,za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagiodločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali zavarnost ljudi. Ustavodajalec je torej z drugim odstavkom 19. člena Ustave prepustilzakonu, da uredi primere, v katerih je dopustno poseči v pravico do osebne svobode, indoloči postopek, po katerem morajo ravnati pristojni državni organi v takšnih primerih;seveda ob hkratnem spoštovanju drugih ustavnih določb in še posebej tretjega odstavka15. člena in 2. člena Ustave, saj gre za posege v človekovo pravico. Vendar je hkratiustavodajalec v primeru, kadar tak poseg pomeni pripor zoper osebo, utemeljenoosumljeno storitve kaznivega dejanja, v 20. členu Ustave že sam uredil primeremogočega poseganja v pravico do osebne svobode (kadar je to neogibno potrebno zapotek kazenskega postopka ali za varnost ljudi) in hkrati nekatere izmed postopkovnihdoločb povzdignil na ustavno raven. Po ustavni ureditvi sme pripor trajati samo tolikočasa, dokler so za to dani zakonski razlogi (drugi odstavek 20. člena Ustave), vendar vzačetni fazi postopka do vložitve obtožnice največ tri mesece od dneva odvzemaprostosti, Vrhovno sodišče pa ga sme podaljšati še za nadaljnje tri mesece (drugi in tretjiodstavek 20. člena Ustave). Ustavni okvir "tri mesece od dneva odvzema prostosti" jezakonodajalec nadalje opredelil tako, da je določil, da sme biti obdolženec v priporu posklepu preiskovalnega sodnika največ mesec dni od dneva, ko mu je vzeta prostost, potem času pa le na podlagi sklepa o podaljšanju pripora (prvi odstavek 205. člena ZKP),ki ga po drugem odstavku 205. člena ZKP izda senat treh sodnikov okrožnega sodiščaiz šestega odstavka 25. člena ZKP (tako imenovani zunajobravnavni senat).15. Ustava sicer ni izrecno določila, da mora presoja sodišča tako ob odločanju oodreditvi kot ob odločanju o podaljšanju pripora temeljiti na vseh ustavno in zakonskoopredeljenih pogojih. Vendar je jasno, da je to nujno zaradi zadostitve ustavno določeniizjemnosti poseganja v osebno svobodo posameznika. Da morajo sodišča tako obodreditvi kot ob vsakem odločanju o podaljšanju pripora presojati, ali so izpolnjeni pogojiiz drugega odstavka 19. člena in prvega odstavka 20. člena Ustave, nedvomno izhajatudi iz ustaljene ustavnosodne presoje. 116. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-18/93 poudarilo, da zahteva po odločbisodišča iz prvega odstavka 20. člena Ustave nujno vključuje jamstva, ki jih zagotavljapravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave – da o priporu lahkoodloči le sodišče, ki je ustanovljeno z zakonom in ki je neodvisno ter nepristransko. Zvidika sodišča, ki odloča o podaljšanju pripora, izpodbijana ureditev ni ustavno sporna,1 Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-164/95 z dne 7. 12. 1995 (OdlUS IV, 138), 9. točkaobrazložitve, in v številnih kasnejših odločbah in sklepih.

6kajti o tem bo odločal bodisi zunajobravnavni senat bodisi senat Vrhovnega sodišča, kijima očitkov o nepristranskosti ni mogoče nasloviti na ravni zakonske ureditve. V tempogledu gre za zakonsko ureditev, ki je ni mogoče primerjati s tisto, ki jo je Ustavnosodišče presojalo v odločbah št. U-I-296/02 in št. U-I-328/04. Zato bi bilo v tem pogledusklicevanje na navedeni odločbi Ustavnega sodišča res neutemeljeno, ker ne gre za to,da bi senata pristojnih sodišč o t. i. omejevalnem ukrepu odločala po uradni dolžnosti.17. Vendar iz navedenih odločb Ustavnega sodišča izhaja še drugo stališče, ki pa mu nimogoče odreči upoštevnosti pri tej ustavnosodni presoji, in ki glede obstoja ustavnihpogojev za odreditev ali podaljšanje pripora izhaja že iz odločbe št. U-I-18/93. 2 Po temstališču, na katerega izrecno opozarja tudi pobudnik, je skladno z domnevo nedolžnostiiz 27. člena Ustave, 3 ki trditveno in dokazno breme nalaga tožilcu, slednji tisti, ki mora:1) zahtevati odreditev omejevalnega ukrepa, 2) zatrjevati izpolnjenost vsebinskihpogojev in 3) jih dokazati s tisto stopnjo verjetnosti, kot to od njega zahteva zakonskopostavljeni dokazni standard. 4 Ta tožilčeva vloga je bistvena z vidika zahteve poenakem varstvu pravic, ki izhaja iz 22. člena Ustave. Kot je navedlo Ustavno sodišče žev odločbi št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98 in OdlUS VI, 165, 5.točka obrazložitve), daje ta ustavna določba obdolžencu v kazenskem postopku enakobseg pravic oziroma enak pravni položaj, kot ga ima nasprotna stranka v postopku, sepravi (državni ali zasebni) tožilec. Da morajo te zahteve veljati tudi pri odločanju opriporu, je izrecno poudarilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanjuESČP). 518. Ravnanje preiskovalnega sodnika po izpodbijani zakonski ureditvi je odvisno odnjegove presoje, ali meni, da obstajajo razlogi za podaljšanje pripora. Zakon ne določaizrecno, kako naj postopa preiskovalni sodnik, kadar meni, da razlogov za podaljšanjepripora ni. Sodna praksa ga je razlagala takó, da mora v takšnem primeru preiskovalnisodnik "pravočasno obvestiti državnega tožilca, da ne bo predlagal podaljšanja pripora,da lahko državni tožilec, če s tem ne soglaša, poda tak predlog". 6 Če preiskovalni sodnikmeni, da razlogi za podaljšanje pripora obstajajo, pa ga zakon na nek način sili, da morapredlagati podaljšanje pripora. 7 Ko gre za odločanje o podaljšanju pripora, imamo tako vfazi zahtevanega podaljšanja na eni strani obdolženca, zoper katerega je v tekupreiskava, ter na drugi strani državnega tožilca in preiskovalnega sodnika, pri čemer jeslednji tisti, ki vodi preiskavo zoper obdolženca in zbira tako obremenilne kotrazbremenilne dokaze, na podlagi katerih se bo državni tožilec odločil glede vložitveobtožnice. Obdolžencu nasproti tako stojita kar dva državna organa – državni tožilec in2 Točka 72 obrazložitve odločbe št. U-I-18/93.3 Člen 27 Ustave se glasi:"Kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena spravnomočno sodbo."4 Točka 39 obrazložitve odločbe št. U-I-296/02 in točka 13 obrazložitve odločbe št. U-I-328/04.5 ESČP je v sodbi v zadevi Lanz proti Avstriji z dne 31. 1. 2002 v 40. točki obrazložitve navedlo: "Sodiščeopozarja, da četrti odstavek 5. člena Konvencije vsakomur, ki mu je odvzeta prostost oziroma ki je priprt,zagotavlja pravico do postopka, v katerem se preizkusijo pogoji procesnega in materialnega prava, kimorajo biti izpolnjeni, da je odvzem prostosti "zakonit" z vidika Konvencije (Brogan in drugi protiZdruženemu kraljestvu z dne 29. novembra 1988, Series A, št. 145-B, str. 34–35, 65. točka). Domačesodišče, ki obravnava take zadeve, mora zagotavljati "jamstva v sodnem postopku". Postopek mora bitikontradiktoren in vedno zagotavljati enakost orožij med strankama – tožilcem in priprto osebo (Grauzinisproti Litvi z dne 10. oktobra 2000, št. 37975/97, 31. točka)."6 Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 481.7 "Predlog za podaljšanje pripora (…) lahko poda preiskovalni sodnik ali državni tožilec, lahko pa tudi oba",tako Š. Horvat, prav tam.

7preiskovalni sodnik. Pri tem je tudi preiskovalni sodnik postavljen v funkcijo pregonastorilcev kaznivih dejanj. Zato takšna ureditev pomeni poseg v pravico obdolženca iz 22.člena do enakega varstva pravic in to z vidika tiste vsebine te pravice, ki obdolžencuzagotavlja tako imenovano "enakost orožij" v kazenskem postopku. 8 To je tudi razlog,zaradi katerega je Ustavno sodišče pobudnikovo zatrjevanje o neskladju izpodbijaneureditve s 27. členom Ustave najprej presojalo z vidika njene skladnosti z 22. členomUstave.19. Poseg v človekovo pravico je dopusten samo, če to zahtevajo človekove pravicedrugih in v primerih, ki jih določa ta Ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave). Dazakonska ureditev lahko poseže v človekovo pravico, mora torej najprej obstajatiustavno dopusten cilj. Le če ta obstaja, je v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojodopustnost posega treba presoditi še z vidika njegove skladnosti z 2. členom Ustave(odločba Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, Uradni list RS, št. 108/03in OdlUS XII, 86, 25. točka obrazložitve). Za poseg v enakost orožij, ki obdolžencuzagotavlja, da v nobenem primeru ne more biti postavljen v slabši položaj kot drugastranka v postopku – državni tožilec, ni videti ustavno dopustnega cilja. Kot takšneganedvomno ni mogoče šteti tega, da je po zatrjevanju Vlade in Ministrstva za pravosodjeizpodbijana zakonska ureditev potrebna, ker naj bi preiskovalni sodnik najbolj poznalobjektivne razloge, zaradi katerih preiskava še ni končana, kar je treba navesti tudi vsklepu o podaljšanju pripora. Ne da bi se bilo treba opredeliti do tega, ali bi to splohlahko bil ustavno dopusten cilj, je jasno, da ga ni mogoče upoštevati že zato, kernastane povsem enak položaj tudi takrat, ko preiskovalni sodnik ne predlaga podaljšanjapripora, ker meni, da za to ne obstajajo razlogi – tudi tedaj mora preiskovalni sodnikobvestiti državnega tožilca o vsem, kar je pomembno z vidika bodočega odločanja opodaljšanju pripora, nanaša pa se na potek preiskave oziroma na preiskovalna dejanja,ki jih je treba še opraviti.20. Ker ne obstaja ustavno dopusten cilj, zaradi katerega je mogoče omejitiobdolženčevo pravico do enakosti orožij iz 22. člena Ustave, je izpodbijana zakonskaureditev z njo v neskladju. Zato je Ustavno sodišče v četrtem stavku drugega odstavka205. člena ZKP razveljavilo besede "preiskovalnega sodnika ali" (1. točka izreka). Zatakšno obliko razveljavitve se je odločilo, ker ta stavek v preostalem delu niti ni bilizpodbijan. Ker je bilo treba izpodbijano ureditev razveljaviti že zaradi navedeneprotiustavnosti, ni bilo treba presojati drugih zatrjevanih neskladij z Ustavo. Ustavnosodišče se pri odločanju tudi ni opredelilo do ustavnosti drugih določb ZKP, ki urejajoodločanje o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice, ker te prav tako niso bileizpodbijane, niti odločitev o tem ni bila potrebna zaradi odločitve o ustavni pritožbi, vkateri so izpodbijane sodne odločbe, izdane v postopku pred vloženo obtožnico.8 ESČP je v sodbi v zadevi Bulut proti Avstriji z dne 22. 2. 1996 zapisalo: "Sodišče opozarja, da mora vskladu z načelom enakosti orožij – ki je eden od elementov širšega koncepta pravičnega sojenja – vsakastranka imeti primerno možnost, da svojo zadevo predstavi v okoliščinah, ki je ne postavljajo v slabšipoložaj od nasprotne stranke (glej sodbo v zadevi Dombo Beheer B. V. proti Nizozemski z dne 27. oktobra1993, Series A, št. 274, str. 19, 33. točka). V tem okviru sta pomembna tako videz kot tudi posebnaobčutljivost za dobro delovanje pravosodja (glej, mutatis mutandis, sodbo v zadevi Borgers proti Belgiji zdne 30. oktobra 1991, Series A, št. 214-B, str. 31, 24. točka, in v njej navedene sodbe)", 47. točkaobrazložitve. V sodbi v zadevi Ben Naceur proti Franciji z dne 3. 10. 2006 še: "Poleg tega kršitev teganačela ni odvisna od nadaljnje, izmerljive nepravičnosti, ki bi izhajala iz procesne neenakosti (APEHÜldözötteinek Szövetsége in drugi, zgoraj navedena sodba, str. 387, 42. točka, in Guigue in SGEN-CFDTproti Franciji, zgoraj navedeni sklep)", 31. točka obrazložitve.

923. Ustavno sodišče je torej z odločbo št. Up-763/03 spremenilo dotedanjoustavnosodno presojo, iz katere je bilo razvidno, da lahko Ustavno sodišče, ki je napodlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS pooblaščeno, da izpodbijani posamični aktrazveljavi (ali ga glede na naravo tega akta odpravi), stori tudi manj od tega – ugotovikršitev človekove pravice, ne da bi akt razveljavilo. Vendar, kot je razvidno iz prejšnjetočke te obrazložitve, v tem stališču ni bilo dosledno. Zato je treba ustavnosodnopresojo poenotiti, predvsem pa s to odločbo Ustavno sodišče opušča stališče iz odločbešt. Up-763/03, ker zato obstajajo utemeljeni razlogi. Z Zakonom o spremembah indopolnitvah Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 51/07 – ZUstS-A) so bila vZUstS vpeljana drugačna merila (tretji odstavek 160. člena Ustave), na podlagi katerihUstavno sodišče odloča o tem, ali se ustavna pritožba sprejme v obravnavo. V skladu zdrugo alinejo drugega odstavka 55.b člena ZUstS se ustavna pritožba sprejme vobravnavo, če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomenkonkretne zadeve. To pa je upošteven razlog, ki predvsem poudarja pomembnostodločitve o ustavni pritožbi v njenem objektivnem pomenu za varstvo človekovih pravicin temeljnih svoboščin – v precedenčnem pomenu odločanja Ustavnega sodišča. Neglede na to, da ni mogoče zanikati tega, da je t. i. ugotovitvena odločba o kršitvičlovekove pravice pomembna tudi za pritožnika samega, pa je še toliko bolj pomembenta objektivni vidik, zaradi katerega prvi odstavek 59. člena ZUstS ne more biti ovira zaizdajo takšne odločbe; tudi argument, po katerem lahko Ustavno sodišče, če lahkorazveljavi posamični pravni akt, stori tudi manj od tega – zgolj ugotovi kršitev, postanetako poudarjeno močnejši. Če posamični pravni akt v času odločanja Ustavnega sodiščane velja več, ga že po naravi stvari ni mogoče razveljaviti. Vendar pa mora Ustavnosodišče v primerih, ko so izpolnjeni pogoji za odločanje o ustavni pritožbi in ko ugotovikršitev človekovih pravic, o tem tudi odločiti in to ne glede na to, za katero človekovopravico ali temeljno svoboščino gre. Le tako lahko Ustavno sodišče svojo precedenčnovlogo tudi izvaja. Tako je ravnalo tudi v tem primeru, pri čemer gre nedvomno zaodločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen konkretnezadeve.B. – IV.24. Očitke, s katerimi pritožnik utemeljuje protiustavnost izpodbijane zakonske določbe,naslavlja tudi na izpodbijani sodni odločbi. Iz enakih razlogov, iz katerih je izpodbijanazakonska ureditev v neskladju z 22. členom Ustave, je bila tudi s sklepomzunajobravnavnega senata kršena pritožnikova pravica do enakega varstva njegovihpravic. Njen sestavni del je tudi pravica obdolženca do enakosti orožij v kazenskempostopku, ki mora biti spoštovana tudi pri odločanju pristojnih sodišč o odrejanju alipodaljševanju pripora zoper osebo, ki je utemeljeno osumljena storitve kaznivegadejanja. Kljub temu, da je pritožnik v odgovoru na predlog preiskovalnega sodnikazatrjeval neustavnost zakonske ureditve, se je zunajobravnavni senat v izpodbijanemsklepu zadovoljil zgolj s sklicevanjem na veljavnost zakonske ureditve in se tako dopomembnega vprašanja niti ni opredelil. Pritrditi je treba pritožniku, da gre tudi v takemprimeru za kršitev 22. člena Ustave.25. Tudi Višje sodišče je tovrstne pritožnikove ugovore zavrnilo s sklicevanjem naveljavno zakonsko določbo in navedlo, da odločbi Ustavnega sodišča, na kateri se jeskliceval pritožnik, ne moreta vplivati na odločitev. S tem tudi Višje sodišče ni odgovorilo

10na upoštevne pritožnikove argumente, saj ni obrazložilo, zakaj meni, da odločbi št. U-I-296/02 in št. U-I-328/04 na odločitev ne moreta vplivati. Kot je razvidno iz obrazložitve,ki se nanaša na ustavnosodno presojo izpodbijane ureditve, je bil tak zaključek Višjegasodišča v pomembnem delu ustavnosodno zgrešen. Zato je tudi stališčem, ki jih jesprejelo Višje sodišče, mogoče očitati kršitev 22. člena Ustave. Zgrešeno pa je tudistališče Višjega sodišča, po katerem zadostuje, da državni tožilec na začetku predlagaodreditev pripora, kasneje pa naj bi se kar na podlagi poteka preiskave štelo, da natakšnem stališču vztraja. Kot izhaja iz ustaljene ustavnosodne presoje, morajo biti obvsakem odločanju o priporu izpolnjeni vsi ustavni in zakonski pogoji za dopustnostposega v posameznikovo osebno svobodo. Predlog državnega tožilca mora prav gledena okoliščine, ki obstajajo prav v času odločanja o priporu, vsebovati utemeljitve (17.točka obrazložitve te odločbe). Zato na obstoj predloga državnega tožilca ni mogočesklepati le iz poteka sodne preiskave in iz tega, da je ta enkrat predlog že dal. Tudi tostališče zato krši pritožnikovo pravico do enakosti orožij iz 22. člena Ustave.26. Ob ugotovljeni kršitvi 22. člena Ustave, do katere je prišlo zato, ker podaljšanjapripora ni predlagal državni tožilec, ampak preiskovalni sodnik, Ustavno sodišče tako nimoglo presojati nadaljnjih zatrjevanih kršitev človekovih pravic, ker ne more ugibati otem, kako bi postopek potekal in kakšne bi bile utemeljitve sodišč, če bi sodiščeodločalo o predlogu državnega tožilca za podaljšanje pripora. Zato se je omejilo naugotovitev kršitve iz 22. člena Ustave (3. točka izreka), saj izpodbijanih sodnih odločbzaradi njihove neveljavnosti ni moglo razveljaviti.C.27. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena, drugega odstavka 40.člena in 47. člena v zvezi z 49. členom ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46.člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednikJože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. MarijaKrisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, mag.Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Prvo in tretjo točko izreka je sprejelo s sedmimi glasoviproti dvema. Proti sta glasovala sodnica Klampfer in sodnik Petrič. Drugo točko izreka jesprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Klampfer ter sodnikaMozetič in Petrič.Jože TratnikPredsednik