Urednikova beseda bf 1/2012 - Frančiškani v Sloveniji

Iz naših družinIz naših družin bf 1/2012S. Stanislavain br. Sandi Gorenc FSRNa pogovor sem povabila zakoncaGorenc, ki sta člana Frančiškovedružine, KB Podnanos. Redno seudeležujeta skupnih srečanj. Dejavna sta naveč področjih v slovenski Cerkvi. S svojimveseljem, preprostostjo in navdušenjempustita sledi in se mnogim vtisneta v srce.Stana in Sandi, bi povedala kaj o sebi?Stana: Od malega so me vzgajali v veri,predvsem nona me je vodila skozi duhovnoživljenje. Sem mama enega sina in imam trivnuke. Življenje me vseskozi preizkuša, najsibo bolezen ali kakšna druga težava. Ampakz Bogom je življenje čudovito!Sandi: Tudi pri nas doma smo bili vseskoziverni in svoje vere nismo skrivali niti v »železnih«časih. Oče bi lahko dobil boljši položajv službi, pa ga ravno zaradi vere ni dobil. Ampakmi smo bili to, kar smo, in smo še danes.Najprej sta se pridružila skavtom. Kajvaju je prineslo tja?Stana: Ja, tako je bilo. Ostala sem brez službein za mnoge je to tragedija, groza, konec.Sandi: Ampak takrat se je vse šele začelo!Stana: Takrat se je uresničilo vse, kar semsi želela delati že prej. Vedno sem si želelapomagati nebogljenim, nemočnim. Ko sempostala brezposelna, se je vse nekako uredilo.To so pravi čudeži!Sandi: Dolgo so naju vabili k skavtom, pase nisva mogla odločiti. Kar nekaj let. Potempa sva šla nekoč od maše in so naju povabili,naj prideva vsaj enkrat pogledat.Stana: Šla sva. Naslednji vikend so imeliduhovne vaje v Kančevcih in sploh ni biločasa misliti. Samo spakirala sem torbo in šla.Sandi takrat ni dobil dopusta, zato sem šlasama. Potem pa sva oba hodila na tabore.Prišla sva in ostala.Sandi: Kmalu sva naredilazaobljube.Stana: In zdaj sva ssrcem in dušo pri odraslihskavtih!Bila sta tudi prostovoljca.Stana: Neka skavtinja,ki je bila že prostovoljka,me je povabila, najpridem samo pogledatzvečer na sestanek. Šlasem, ostala in postalaprostovoljka s pogodbo,šla na vsa izobraževanja …To je bilo v materinskem domu.Sandi: To je bil materinski dom Talita kumv Postojni, ki so ga zdaj na žalost ukinili. Zanimivaje zgodba, kako je dom nastal. Nekabogata družina oziroma dedinja ga je podarilaCerkvi in želela, naj bo tam materinski domali pa dom za ostarele.Ko se daruješ bratu, sestri, potemosrečuješ in si srečen tudi sam. Prav vseljudi imam rada. Vsem znam odpustiti, nesovražim nikogar. Čudovito je, kako Bogdeluje v mojem življenju! (Stana)Gledam ljudi okrog sebe, ki so kljubmaterialnim dobrinam tako nesrečni.Rešitev pa je v uboštvu in to bi hotelapokazati vsem ljudem. (Stana)Stana: Tako se je tudi zgodilo. En del je bilmaterinski dom, ki so ga pred dvema letomazaprli, drug del pa je za starejše in deluje šedanes.Sandi, kdaj si pa ti vstopil v to zgodbo ?Sandi: To je bilo že kar naslednji teden.Žena me je povabila in tako sem tudi jaz postalprostovoljec. Lepo mi je bilo tam delati!Stana: Zdaj ne hodiva večtako pogosto, ker se ravno vodstvomenja, ampak gotovo bovaspet. Včasih greva tudi v Vremev komuno in tam postoriva vsepotrebno oziroma priskrbiva kaj,kar vidiva, da potrebujejo.Sandi: Starejše sva hranila,Stana je dežurala na recepciji,spremljala sva jih na letovanja.Bilo je naporno, a tudi lepo.Stana: To so bili najlepši »dopusti«.Nekateri so po treh letihna berglah celo shodili! Vsi skupajsmo živeli kot ena družina – od3-letnega otroka do 90-letnegastarčka! Meni je to nepozabno. Tudi če bi miponudili službo, ne bi bila tako srečna. V trehletih prostovoljstva sva res ogromno lepegadoživela!Potem sta se srečala s Frančiškovimsvetnim redom.Stana: Na radiu Ognjišče sem slišala oddajoo »tretjerednikih« in me je zelo pritegnilo.Spraševala sem se, kaj je sploh to. Saj sem žeprej poznala sv. Frančiška, ker sem brala onjem. Naslednji večer so imeli v VipavskemKrižu obnovitev zaobljub in sva šla. Bilo jeres lepo. Zelo me je »vleklo« tja. Potem sonaju povabili na agape in spoznala sva se zbr. Jožkom. Vprašala sem, kaj so zdaj ti »tretjeredniki«.Rekel je, da sem to lahko tudijaz. Usmeril naju je v Podnanos, ki je namanajbližje bratstvo, in čez dva dni sva že bila naprvem srečanju. Tako sva ostala tukaj.Sandi: Na tem srečanju v Vipavskem Križuje bil tudi pokojni p. Mirko Veršič, ki je pristopilk nama, se začel pogovarjati z nama in najupovabil v Assisi. Še isti večer naju je prijavil intako sva šla prvič v Assisi.Predvsem bi možem položil na srce, dase odločijo in gredo vsaj enkrat na srečanjeskupaj z ženo. Ne bo jim žal. (Sandi)Kaj vaju je pri Frančišku najbolj navdušilo,pritegnilo?Stana: Mislim, da je to v meni že od nekdaj.Želim si, da bi bilo vsem ljudem na svetu lepo.Gledam ljudi okrog sebe, ki so kljub materialnimdobrinam tako nesrečni. Rešitev pa je vuboštvu in to bi hotela pokazati vsem ljudem.Zdi se mi, da sva kar malo podobna Frančiškuin Klari. Naju s Sandijem si bolj kot kar kolidrugega predstavljam kot Frančiška in Klaro.Sandi: To nama je reklo že veliko ljudi.Stana: To je postalo del življenja. Če seodpovem nečemu in dam nekomu, ki to12 13