Domovina 77: Zakaj je bil Golob pri papežu (predogled)

Kakšen je 

doseg novih 

političnih strank 

Afera Rupnik: 

pričevanje žrtve 

Golob 

načrtuje 

paravojsko 

Poštnina plačana pri pošti 

1351 Brezovica pri Ljubljani 

Zakaj je bil Golob 

pri papežu 

77 

3,60 € 

22. 12. 2022

77 | 22. DECEMBER 2022 

MOJA BESEDA 

3 

Zlorabe in preproščina 

Piše: TINO MAMIĆ, 

odgovorni urednik 

tednika Domovina 

Istočasno, ko je Robert 

Golob občudoval 

neprecenljive vatikanske 

umetnine, 

med katerimi je izjemna 

tudi kapela p. Marka Ivana 

Rupnika, so v italijanskem 

levosredinskem dnevniku 

Domani (Jutri) pripravljali 

za tisk članek za naslednji 

dan. Na naslovnico so dali 

papeža in bombastičen 

naslov: »Poljubi v imenu 

evharistije in seks v troje 

za upodobitev Svete Trojice, pravi redovnica, 

žrtev umetnika jezuita Rupnika.« 

Za članek ni izven uredništva nihče nič vedel, 

saj je šlo za eksluzivno zgodbo. So pa zanj vedeli 

nekateri Slovenci v Rimu, saj so v nedeljo navsezgodaj, 

že pred mašo, šli v trafiko, kupili časnik 

in o novici obvestili največje in najbolj tabloidno 

usmerjene slovenske medije. Morda so prav ti 

ljubitelji zgodnjega nedeljskega branja časniku 

priskrbeli zgodbo, tega ne vemo. So pa ti Slovenci, 

ki so zelo blizu kardinala Franca Rodeta, glede 

na vse zunanje indice, pa tudi konkretne dokaze, 

povezani s prvo objavo afere Rupnik. 

Najvplivnejšemu Slovencu v Vatikanu v vsej 

zgodovini je minuli teden prinesel strmoglav 

padec. V sredo je jezuitski predstojnik povedal, 

da je bil Rupnik izobčen zaradi spolnih odnosov 

z redovnico, ki ji je nato pri spovedi dal odvezo. 

V nedeljo pa grozljivo pričevanje redovnice o 

zlorabah in siljenju v skupinski seks. 

Hujšega škandala za slovensko Cerkev, posebej 

za napredne kroge, ki ne nasprotujejo reformam 

papeža Frančiška, si ne bi mogli misliti. 

Paradoksalno je, da so k odkritju nove afere, ki 

bo pomagala k očiščenju Cerkve, pripomogli 

ostri nasprotniki vsakega razkrivanja škandalov 

v Cerkvi. 

Taktika, da skrbno skrivaš škandalozne dokumente 

in jih prineseš na plano v primernem 

trenutku, je stara udbovska. Ali so se je kleriki, 

ki so sodelovali pri razkritju afere papeževega 

svetovalca ravno v času pred imenovanjem enega 

ali dveh novih slovenskih 

škofov, naučili od 

udbe, se ne ve. Zgodovinarji 

pa vejo, kako in 

v kakšni meri so nekateri 

slovenski škofje 

in duhovniki (ne)hote 

sodelovali z udbo. 

Kot v vsaki sodobni 

vojni tudi tokrat velja, 

da imamo več žrtev med 

nedolžnimi civilisti kot 

med vojaki. 

Ali je starim silam z 

večletno vojno proti papežu 

in spremembam uspelo 

ustaviti proces očiščevanja 

slovenske Cerkve homoseksualnega 

lobija, korupcije 

in spolnih škandalov, bomo 

ugotovili precej hitro: takoj, 

ko bomo izvedeli za ime novega 

koprskega škofa. 

Kot v vsaki sodobni 

vojni tudi tokrat velja, da 

imamo več žrtev med nedolžnimi 

civilisti kot med 

vojaki. Pošteni in svetniški slovenski duhovniki 

bodo zaradi škandala deležni še več zlobnih 

opazk, na spletu pa tudi vulgarnega sovražnega 

govora. Pošteni kristjani pa tudi. Ravno zato je 

postalo še toliko bolj jasno, da je v Cerkvi na Slovenskem 

prihodnost samo v transparentnosti 

in odkritosti ter preproščini in svetosti. 

Tako kot so bile preproste jasli Novorojenega. 

Ni se namreč rodil v cerkvi z zlatimi oltarji, 

njegovi starši pa niso bili odeti v dragocene plašče. 

Na svet je privekal v štali in živel je revno in 

preprosto. Kar je dobil, pa je razdal tistim, ki so 

bili bolj revni od njega. Ali je treba sploh nadaljevati? 

Ali ni sporočilo Rojstva že samo po sebi dovolj 

jasno, kakšna (ne) sme biti Cerkev? Preprost 

recept za preprosto Cerkev. V preprosti Cerkvi pa 

ne bo priložnosti ne za zlorabe ne za korupcijo. 

Zgledov je veliko. Ni treba v Kalkuto med 

sestre Matere Terezije. Spomnimo se na Pedra 

Opeko. Na milijone, ki jih revne vdove darujejo 

Slovenski Karitas in Misijonski pisarni. Na ure 

in ure, ki jih duhovniki prebijejo v spovednicah, 

med bolniki in za pisalnimi mizami, ko 

se ob sobotah ponoči pripravljajo na nedeljsko 

pridigo. Ta Cerkev bo preživela, tudi če vatikansko 

baziliko spremenijo v muzej, saj je bilo 

za to Cerkev zapisano, da je peklenska vrata ne 

bodo premagala. To je Kristus obljubil v času 

prvega papeža, apostola Petra, ki je, kot verjetno 

vsi vemo, imel taščo ... 

Ob prihajajočemu Božiču si želim, da bi bila 

drža tako nas, laikov, kot duhovnikov in škofov 

čimbolj podobna – 

Detetovi.

Poštnina plačana pri pošti 

1351 Brezovica pri Ljubljani 

VSEBINA 


4 

Kakšen je 

doseg novih 

političnih strank 

Afera Rupnik: 

pričevanje žrtve 

Golob 

načrtuje 

paravojsko 

Moja beseda 

3 Zlorabe in preproščina 

zaradi »načrtnih« stečajev 

Zvona 1 in Zvona 2 

77 

3,60 € 

22. 12. 2022 



TEDNIK DOMOVINA 

ŠT. 77, LETNIK 2, 22. december 2022 

ISSN številka: 2784-4838 

Cena posameznega izvoda: 3,60 evra 

Uredništvo: 

CESTA V LOG 11, 

1351 BREZOVICA PRI LJUBLJANI 

E: tednik@domovina.je 

T: 059 020 000 

Odgovorni urednik tednika: 

TINO MAMIĆ (tino@domovina.je) 

Izvršni urednik tednika: 

KLEMEN BAN 

Odgovorni urednik portala Domovina.je: 

ROK ČAKŠ 

Odgovorna urednica portala Iskreni.net: 

ANDREJA BARAT 

Uredniški odbor: 

ALEKS BIRSA JOGAN, 

LUKA SVETINA, URBAN ŠIFRAR 

Oblikovna zasnova: 

ALENKA PAVEO 

Tehnično in foto uredništvo: 

TOMO STRLE 

Prelom in tisk: 

CITRUS D.O.O. 

Naklada: 7800 izvodov 

Avtor naslovnice: 

BORIS OBLAK 

Naročnine: 

E: narocnine@domovina.je 

T: 059 020 001 

Izdaja: 

DOMOVINA D.O.O., CESTA V LOG 11, 

1351 BREZOVICA PRI LJUBLJANI 

E: tednik@domovina.je 

Direktor: 

IGOR VOVK 

www.domovina.je 

@Domovina_je 

@domovinaJE 

Tednik izhaja ob četrtkih v slovenščini. 

6 Med(ijski) sosedi 

8 Pregled tedna 

10 Čivkarija 

Cerkev 

22 Urban Šifrar: Pater Rupnik je bil leta 

2019 zaradi prestopka izobčen 

Šport - kolumna 

33 Tino Mamić: 

Moja domovina ima moč zlatega žita 

Šport — komentar 

34 Tomaž Kavčič: 

Zgodba za nogometno zgodovino, 

ki se ni mogla končati drugače 

Požareport — komentar 

36 Bojan Požar: 

Muženič je zamenjal kriminaliste, 

ki preiskujejo Goloba in Gen-I 

Svobodno gospodarstvo 

38 Luka Svetina: Mali delničarji: ovadbe 

Aktualno — komentar 

18 Urban Šifrar: Golob pri papežu: 

Sveti sedež ne zavrne nikogar in ne 

sodi, kdo je grešnik 

Mediji — komentar 

40 Peter Merše: 

Zmotne predpostavke, s katerimi 

operirajo komentatorji v medijih, 

vodijo v zmotne odločitve volivcev 

Svet — komentar 

42 Izidor Benedičič: 

Ali je razkristjanjeni Otok 

pokazatelj konca krščanske Evrope 

Kolumna 

44 Andrej Fink: Ponovna izročitev 

zlatega častnega znaka svobode 

osamosvojiteljem: Kučan je 

odlikovanje razvrednotil, 

Pahor pa na novo ovrednotil 

46 Andraž Šest: 

Socialnih migracij si ne želi nihče 

Beremo, gledamo, poslušamo 

48 Andraž Arko: The Star of Bethlehem 

(Betlehemska zvezda) – 1912 

50 Priporočila 

Kolumna 

51 Mateja Kropec Šega: 

Kaj me moti pri božičnih filmih 

Aktualno 

20 Nekdanja redovnica: 

erotične igre v Rupnikovem ateljeju


VSEBINA 

5 

Daniel Novakovič/STA 

Tema tedna 

12 Stranka Čeferina, 

Boscarola ali 

Logarja bi bila 

močnejša 

od Golobove 

14 Po kateri poti 

bo šla SDS 

16 Anketa Domovine: 

tako volivci 

SDS-a kot NSi-ja 

prihodnost vidijo 

v novih voditeljih 

Svetovalnica 

52 Kako po ločitvi sebi 

in otrokom osmisliti božič 

Kolumna 

56 Mateja Kropec Šega: 

Komu, koliko in kaj darujemo 

Družina in odnosi 

57 Mojca Belcl Magdič: 

Imeti najstnika je za starše najboljši 

trening čustvene zrelosti 

Kolumna 

58 Eva Markovič: Zakaj je toliko 

kristjanov alergičnih na Božička 

59 Jon Kanjir: 

Zakaj z roko napisati voščilnico 

Sladko-slane brbončice 

60 Zasnežena praznična rolada 

62 Razvedrilo 

Slikovito — humor 

64 Gregor Čušin: 

Avgustova doba, Kristusovo rojstvo – 

Jean-Léon Gérôme 

Politična poezija — humor 

65 Viktor Gálob: Urbanizacijski proces 

Tazadnja — humor 

66 Božične pesmi zahtevale prvo žrtev 

Aktualno 

25 Premierjevi poskusi vzpostavitve neke 

vrste lastne paravojske so značilni za 

nedemokratične družbe 

Intervju 

28 Jože Strgar, nekdanji ljubljanski župan: 

Če želimo znova osvojiti mesta, se 

moramo na pomladnem polu poenotiti 

Beremo, gledamo, poslušamo 

54 Dušan Poslek: 

Božični film, ki se ne boji jaslic

MED(IJSKI) SOSEDI 

6 


RUPNIKOVI MOZAIKI NAJ OSTANEJO 

»Ob novici, da je p. Rupnik zlorabil zakrament spovedi, smo 

osupnili. Vseh ozadij najbrž ne poznamo, dejstvo pa je, da se je 

razkrila boleča resnica, s katero se je treba soočiti,« piše Mojca 

Purger v komentarju za Družino. 

Marsikdo od slovenskih vernikov si zastavlja vprašanje, kako je 

mogoče, da je tako hude zlorabe zagrešil prav pater Rupnik, na 

katerega smo Slovenci ponosni, saj je prinesel svež pogled na 

krščanstvo ter s svojimi umetniškimi deli in pridigami k Bogu 

privedel veliko ljudi. 

Kljub temu da so obtožbe boleče, pa se mora Cerkev soočiti z 

resnico in stvari ne sme pomesti pod preprogo. »Če je Bog resnica 

(Jn 14,6) in če resnica osvobaja (Jn 8,32), skrivanje ali zanikanje 

resnice ne more biti v korist Cerkve.« 

Čeprav bi od »svete jeze« kdo tudi njegove mozaike najraje 

odstranil s sten cerkva, je treba biti pri tej misli pozoren. Vrhovni 

predstojnik jezuitov p. Sosa poudarja, da Rupnikova »teologija 

ni dvomljiva, ampak njegovo obnašanje pri opravljanju njegove 

duhovniške službe.« 

Podoben občutek je doživel tudi pater Briscoe, ki je na dan razkritja 

Rupnikovih zlorab maševal v cerkvi, opremljeni z njegovimi 

mozaiki. »Kljub temu, da je odvračal pogled od oltarja, ga je 

nagovarjala rdeča, s katero je p. Rupnik prikazal Kristusovo kri. 

Kri, ki očiščuje.« 

»Vrednost umetnosti je v samem umetniškem delu. Če rečemo 

kakor koli drugače, priznamo, da je umetnost ideološka. Če 

bomo zanikali vrednost umetniškega dela samega po sebi, bo 

vsako umetniško delo postalo politična izjava,« je še povzeto v 

komentarju. 

LEVE IN DESNE ČISTKE 

V kolumni dr. Janez Šušteršič razmišlja o čistkah pod levimi in desnimi 

vladami, pod sedanjo in prejšnjo. Ocenjuje, da vlade počnejo podobno, 

razlike so le v »izbiri detergenta in metle za čiščenje.« 

»Ko je Robert Golob takoj po prevzemu vlade naročil izdelavo 

seznama uradnikov, ki jih je imenovala, zaposlila ali prerazporedila 

Janševa vlada in naj bi očitno služil kot osnova za čiščenje, 

sem ga v kolumni označil za prikritega janšista. Morda boste 

zdaj, ko sta Bobnarjeva in Lindav uspešno deflorirala njegovo 

veličanstvo, kolumno prebrali z drugačnimi očmi.« 

Čiščenja se dogajajo v vsaki vladi, a so deležna različnih reakcij in 

niso nikdar v celoti opravljena. Vprašanje je, ali mandat ljudstva 

legitimira te odločitve vlade v imenu volivcev. V primeru kadrovanj 

Janeza Janše, ki se mu mandat posreči na vsakih osem let, te 

odločitve niso smatrane za upravičene. 

Drugače pa je pri potezah tistih, ki naj bi bili zaradi demokratizacije 

zamenjani po prehodu iz socialistične v demokratično 

ureditev. Slovenska skupščina je sprejela Temeljno ustavno listino, 

Demosova vlada pa je na volitvah zmagala z jasno nalogo, da 

prelomi z nedemokratičnim sistemom. »Oboje skupaj je pomenilo 

ne le demokratični, ampak tudi ustavni temelj za čiščenje 

vseh, ki so v organih oblasti, sodstvu, Udbi in partiji prispevali k 

delovanju in ohranjanju prejšnjega nepravnega režima in kršenju 

človekovih pravic. Vendar do takšnega čiščenja nikoli ni prišlo. 

Še neočiščeni mediji, univerzitetni sopotniki in ponosni nasledniki 

nekdanjih političnih organizacij so uspeli vsiliti mnenje, da bi 

to pomenilo pravno nedopustno lustracijo in revanšizem.« 

»Danes z revanšizmom nimajo nobenih težav, ker se ne čisti 

njih, ampak nekoga drugega,« še dodaja Šušteršič. 

Tomo Strle/CITRUS 

Naš edini kralj se je rodil v hlevu. 

Ni se nam treba dvigovati 

proti nebu in ne hlepeti po 

moči in oblasti, 

saj je Najvišji prišel 

v – našo domačo hišo. 

Obilnega božičnega blagoslova 

Vam želi Uredništvo Domovine

77 | 22. DECEMBER 2022 FOTO TEDNA 

7 

Xinhua/STA 

Poljub sreče največjega vseh časov 

Lionel Messi (35) velja za enega najboljših nogometašev vseh časov, saj je z Barcelono v 

klubskem nogometu osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, podrl vrsto strelskih rekordov, je 

tudi rekorder po številu nagrad »zlata žoga«, ki se v svetu nogometa vsako leto podelijo 

najboljšemu nogometašu na svetu. Argentinec je to nagrado osvojil kar sedemkrat, 

na naslov svetovnega prvaka pa je moral počakati vse do Katarja 2022. Najbližje je bil 

pred tem v Braziliji leta 2014, ko je Argentina po podaljšku izgubila finale proti Nemčiji. 

Z zmago po enajstmetrovkah proti Franciji pa se je v nedeljo zvečer v Dohi končalo kar 

36 let dolgo obdobje čakanja na tretji argentinski naslov svetovnega prvaka, 

Messi pa je zdaj dokončno največji vseh časov.

PREGLED TEDNA 

8 


SHUTTERSTOCK 

Boštjan Podlogar/STA 

Evropa je v času oboroženega spopada v Ukrajini in povračilnih ukrepov za sankcije proti Rusiji 

s strani Kremlja postala ujetnik volje Vladimirja Putina. 

KAPICA NA CENO 

PLINA PRI 180 EVRIH 

Ministri za energetiko članic EU so na 

zasedanju v Bruslju dosegli dogovor o 

mehanizmu za omejevanje cen zemeljskega 

plina pri 180 evrih na megavatno uro. Mehanizem 

se bo glede na današnji dogovor 

sprožil, ko bo cena plina tri dni zapored 

presegala 180 evrov na megavatno uro. 

Obenem bo morala biti prav tako tri dni najmanj 

35 evrov višja od cen utekočinjenega 

zemeljskega plina (LNG) na globalnih trgih. 

Članice so politični dogovor potrdile s 

kvalificirano večino. Po neuradnih informacijah 

mu je nasprotovala le Madžarska, 

Nizozemska in Avstrija pa sta se vzdržali. 

Nemčija, ki je bila med najostrejšimi 

nasprotnicami omejevanja cen plina, in 

vse ostale članice pa so predlog podprle. 

LUKA MESEC RAZBURJA 

GOSPODARSTVO 

Ministrstvo za delo Luke Mesca (35) naj bi 

pripravljalo spremembe zakona o delovnih 

razmerjih. Po trenutnih predlogih naj 

bi delavec že po šestih mesecih dela za 

določen čas lahko zahteval redno zaposlitev 

za nedoločen čas. Spremembe naj bi 

omogočale lažjo organizacijo dela na domu 

in prinašale pet dni oskrbovalnega dopusta 

za delavce, ki imajo ostarele starše. 

Zaposleni naj bi obvezno prejeli božičnico 

in dodatek za sobotno delo, najmanj v višini 

minimalne plače, podjetja pa bi lahko uvedla 

tudi 30-urni polni delovnik. Agencijski 

delavci naj bi po novem lahko predstavljali 

le še 15 % delovne sile v posamezni organizaciji. 

Predlogi naj bi bili še v usklajevanju, 

z delodajalske strani pa ni zaznati velikega 

odobravanja podanih predlogov, čeprav 

konkretnejšega odziva še niso podali. 

Bor Slana/STA 

Minister za delo Luka Mesec je znova naletel 

na burne odzive v gospodarstvu, bolj pa so 

mu naklonjeni delavci, saj računajo, da se bo 

izkoriščanje s strani delodajalcev le tako končalo. 

Novi predsednik Državnega sveta 

je tudi uspešen podjetnik, ki je v petih letih 

prihodke svojega podjetja praktično podvojil. 

Zamenjal bo urarja Alojza Kovšco. 

MARKO LOTRIČ 

PREDSEDNIK 

DRŽAVNEGA SVETA 

Po ponovnem odločanju o tem, kdo bo 

postal predsednik državnega sveta, je po 

tednu dni, ko so svetniki glasovali prvič, 

to končno postalo jasno. To je predstavnik 

delodajalskih interesov Marko Lotrič (59). 

Po prvem krogu volitev še ni bilo jasnega 

zmagovalca, saj nihče ni uspel prejeti 21 

glasov. V drugi krog sta se uvrstila Lotrič 

in ljubljanski podžupan Dejan Crnek (58), 

v katerem pa je Lotrič vendarle prejel 

potrebnih 21 glasov. 

Marko Lotrič je sicer direktor in ustanovitelj 

skupine Lotrič meroslovje. Matično 

podjetje iz Selc je leta 1991 ustanovil skupaj 

z ženo. Med letoma 2017 in 2021 je povečalo 

prihodke s treh na šest milijonov evrov. 

Skupina združuje devet podjetij v sedmih 

državah in zaposluje več kot 180 ljudi. 

Lotrič od septembra letos vodi Združenje 

delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije. 

DEKLICA NA MOKRINAH 

PADLA S SEDEŽNICE 

Na avstrijskem smučišču Nassfeld oziroma 

po slovensko Mokrine, je prišlo do 

nesreče, pri kateri je s sedežnice zdrsnilo


PREGLED TEDNA 

9 

SHUTTERSTOCK 

Argentinci so na svoj tretji naslov svetovnega prvaka čakali kar 36 let. Poleti 1986 jim je zadnji naslov zagotovil legendarni Diego Armando Maradona. 

petletni deklici iz Slovenije. S približno osmih 

metrov je padla na smučarsko progo. 

Deklico so nato z reševalnim helikopterjem 

odpeljali v bolnišnico v Lienzu. 

Deklica iz Slovenije naj bi se po poročanju 

avstrijske tiskovne agencije APA okoli 

poldneva z družino peljala na šestsedežnici 

Madritschenbahn, nakar so njeni 

družinski člani prezgodaj dvignili varovalo 

na sedežnici. Nato je deklica zdrsnila s 

sedeža in padla na progo. Dedek je sicer za 

kratek čas še uspel zadržati vnukinjo, a je 

približno 15 metrov pred postajo padla na 

tla. O zdravstvenem stanju poškodovanke 

zaenkrat še ni znanega več. 

BO BELORUSIJA 

VSTOPILA V VOJNO 

Ruski predsednik Vladimir Putin (70) je 

obiskal Belorusijo, kar je prvi obisk te 

sosede po začetku vojne v Ukrajini. Čeprav 

je tema obiska tudi gospodarske narave, 

so oči javnosti uprte v vprašanje beloruskega 

sodelovanja v ukrajinski vojni. 

Belorusija je sicer do sedaj odstopila svoje 

ozemlje ruskim vojakom, s svojo vojsko pa 

še ni napadala Ukrajine. Se pa začenjajo v 

Belorusiji obsežne taktične vaje. 

Ocene, ali bi Belorusija lahko napadla 

Ukrajino, so različne. Zaenkrat še ni zaznati 

kopičenja vojske na belorusko-ukrajinski 

meji, zato mnogi ocenjujejo, da gre pri 

tem bolj za slepilni manever, ki zmanjšuje 

osredotočenost ukrajinske vojske. Zaradi 

potencialne preteče nevarnosti napada 

s severa mora precejšen del vojske, ki bi 

jo lahko uporabili na vzhodu, nameniti 

varovanju Kijeva. 

SVETOVNI PRVAKI 

PRISTALI V DOMOVINI 

V torek ob pol treh zjutraj po lokalnem 

času je letalo z novopečenimi svetovnimi 

prvaki v nogometu pristalo na letališču 

Ezeiza v Buenos Airesu. Torek, 20. december, 

je vlada razglasila za državni praznik. 

Argentinska ekipa, ki jo vodi najmlajši 

selektor na pravkar končanem mundialu 

Lionel Scaloni, je po poletu iz Dohe vmes 

pristala v Rimu, letalo argentinske družbe 

Aerolinas Argentinas pa je nosilo napis 

»ena ekipa, ena država, ene sanje«. Na 

zadnjem krilu sta bila narisana obraza 

Lionela Messija (35) in Angela di Marie 

(34), drugega junaka nedeljskega finala, 

ki je najprej izsilil enajstmetrovko za prvi 

Messijev gol, potem pa sam zadel za 

argentinsko vodstvo z 2:0. 

Po pristanku so se na odprtem avtobusu 

Lionel Messi in druščina odpeljali proti 

bližnjemu nogometnemu posestvu argentinske 

zveze – Afa Ezeiza, kjer so prenočili. 

Četudi so se novi svetovni prvaki vrnili v 

domovino sredi noči, jih je na letališču in 

ob cesti pričakalo na tisoče ljudi, zaradi 

česar je pot, dolga le štiri kilometre, trajala 

skoraj uro in pol. Ker je na južni polobli 

poletje, bo argentinska »fiesta« na prostem 

trajala še vsaj nekaj dni. 

NACISTIČNA STROJEPISKA 

OBSOJENA PRI 97-IH LETIH 

Irmgard Furchner, nekdanjo tajnico poveljnika 

nacističnega koncentracijskega 

taborišča Stutthof v bližini Gdanska, so 

obsodili za sodelovanje v umoru več kot 

10.505 ljudi. 97-letnico so obsodili na 

dvoletno pogojno kazen, poroča tiskovna 

agencija Reuters. Irmgard Furchner je 

kot najstnica med letoma 1943 in 1945 

delala kot strojepiska v koncentracijskem 

taborišču Stutthof. Čeprav je bila civilna 

delavka, se je sodnik strinjal, da se je 

polno zavedala, kaj se dogaja v taborišču, 

še poroča Reuters. 

Stutthof, ki leži v bližini Gdanska na 

Poljsken, je zlovešč kraj, kjer je po ocenah 

umrlo okoli 65.000 ljudi, med njimi tudi 

judovski zaporniki, nejudovski Poljaki in 

zajeti sovjetski vojaki. Ker je bila Furchnerjeva 

takrat stara 18 oz. 19 let, so ji sodili 

na posebnem sodišče za mladoletne. Pred 

sojenjem je celo skušala pobegniti. Poveljniku 

Stutthofa Paulu-Wernerju Hoppeju so 

sicer sodili že leta 1955 zaradi sodelovanja v 

umoru, pet let kasneje pa je bil izpuščen.

ČIVKARIJA 

10 


vipavska.eu @VipavskaEU 

Lezbijka pravi, da moški ne more roditi in ne postati 

lezbijka. Grozijo ji 3 leta zapora. In to v drugi 

najbogatejši državi v Evropi, kjer morilec 77 mladih 

Breivik prestaja najvišjo kazen, 21 let zapora. 

Ta svet gre v maloro. 

Matej Tonin @MatejTonin 

Obljubljali so 30 dni do specialista. Dobili smo 30 

dni do družinskega zdravnika. Pripravljajo pa 30 

dni do urgence. 

Čivk tedna 

Jure Colja @JureColja 

Včerajšnja debata doma. 

Žena: "Jutri je finale." 

Jaz: "Ne. Jutri je za tretje mesto, 

v nedeljo pa je finale." 

Žena: "Ma, o čem ti to?!" 

Jaz: "Pa svetovno prvenstvo." 

Žena: "Ma, jaz mislim finale 

Sanjskega moškega." 

Uroš Urbanija @UrosUrbanija 

Gospod Zoran Potič bi bil odličen urednik v 60-ih 

letih prejšnjega stoletja. Danes pa bi lahko naredil 

odlično kariero v Putinovi Rusiji. 

Baldrick @Baldrick_57 

Hrvati so edini garant, da Jugoslavije nikoli več ne 

bo. Edini. 

Simon Podnar @PodnarSimon 

Milijon in sedemsto tisoč lučk v Mozirskem gaju. 

Očitno "štrom" v Sloveniji še ni takšen problem. 

Marko Pigac @markopigac 

Draga Nogometna zveza Slovenije. Mene res zanima: 

zdaj je bilo na svetovnem prvenstvu 32 ekip, v 

ZDA, Mehiki in Kanadi leta 2026 jih bo 48, bomo 

končno spet poleg? Se bomo šli planiran projekt 

"Road to World Cup 2026" ali bomo spet skregani 

sami s sabo? Vse se začne z reformo Prve lige. 

zoran p @p_zoran 

Uredniki in uredniška politika obstajata 

zato, da takih mračnih tipov, kot je Anton 

Olaj, ki so omogočili zlorabljanje policije, 

ne vabiš v studie. Nima nam kaj povedati. 

To ni pluralizem mnenj. Kaj vam ni jasno 

na nacionalki?! 

Nika Kovač Parody @DrBoberGolob 

S takšnimi skrajno nesramnimi podtikanji se v Inštitutu 

8. marec srečujemo vsak dan. Podtikajo mi, 

da sem med oddajo Tarča v McDonaldsu naročala 

hrano za po oddaji. Meni, ki sem že vse življenje 

Burger King punca! 

Uroš Mikolič @UrosMikolic 

Starejši kot smo, pomembnejše je fizično zdravje. Ni 

razloga, da bi bilo zdravje privilegij mladosti. Telo je 

ustvarjeno, da deluje brezhibno do konca. Nekoč so 

umirali od starosti, danes umirajo od kroničnih bolezni. 

Pot, ki jo izberemo, določimo sami.

77 | 22. DECEMBER 2022 KARIKATURA 

11 

Logar Metod @logarmetod 

Dobro jutro! 

Karikatura 

Matej Lahovnik @LahovnikMatej 

Mesec razen v politiki ni še nikjer delal in očitno ne 

razume, da pokojnina ni sociala, ampak odvisna od 

vplačanih prispevkov ter da bo uničil pokojninski 

sistem, kot so že zdravstvo. 



BORIS OBLAK 

Svoboda @SvobodaBlog 

V Jugoslaviji je bilo bolje. Recimo prehranska politika 

je bila zelo napredna, progresivna in okoljsko 

ozaveščena. 

Peter Peter @Peterchek123 

Pridem na kavo v oštarijo, kamor hodim že 

25 let, pa me pozdravijo: "Živjo, Janševec." 

Daleč smo prišli. 

Libertarec @Libertarec 

Trdovratnost hrvaškega domoljubja in odpornost 

na ljudomrzni socializem se da strniti v verz ene 

izmed njihovih ponarodelih pesmi: "Što se krvlju 

brani, ne pušta se lako." Uradna prireditev se pravkar 

zaključuje s Thompsonovo pesmijo "Lijepa li 

si". Vatreni.

TEMA TEDNA 

12 


Stranka Čeferina, Boscarola ali 

Logarja bi bila močnejša od Golobove 

ANDREJ ČERNE 

Po javnomnenjski raziskavi, ki jo je med 9. in 12. decembrom 

za Domovino opravila agencija Episcenter, bi Aleksander Čeferin, 

če bi ustanovil stranko, prejel do 48 % glasov, Ivo Boscarol do 45 %, 

Anže Logar pa do 36 %. Gibanje Svoboda ima med opredeljenimi 

volivci še vedno 32-% podporo. 

Rezultati ankete na reprezentativnem 

vzorcu 1.004 prebivalcev, 

kažejo, da slovenski 

volivci še vedno verjamejo v 

»nove obraze«. V anketi, ki jo je agencija 

Episcenter opravila za tednik Domovina, 

smo preverjali, koliko glasov 

bi prejela politična stranka, ki bi jo 

ustanovila ena od naslednjih medijsko 

prepoznavnih oseb: 

• Aleksander Čeferin (55), odvetnik in 

predsednik Uefe 

• Ivo Boscarol (66), podjetnik 

• Anže Logar (46), poslanec SDS 

• Nika Kovač (29), ustanoviteljica 

Inštituta 8. marec 

ALEKSANDER ČEFERIN 

Če bi Čeferin ustanovil svojo stranko 

in kandidiral na državnozborskih volitvah, 

bi na levem političnem polu zelo 

verjeno »izbrisal« stranki Levica in 

stranko SD. Raziskava je pokazala, da bi 

lahko kar 71 % volivcev stranke SD volilo 

Čeferinovo stranko (36 % zanesljivo). 

Med volivci stranke Svoboda, bi 

ga volilo do 74 % (48 % zanesljivo). To 

pomeni, da bi Golobu od sedanjih 32 % 

ostalo v najboljšem primeru okoli 17 % 

glasov oziroma lahko tudi samo 12 %. 

Stranki Levica bi morebiten vstop Čeferina 

na volitve vzel »samo« 52 % (od 

tega 22 % zanesljivo). Ker je Levica že 

SHUTTERSTOCK 

SDS 

GS 

NSi 

SD 

Levica 

3 % 10 % 

11 % 

Podpora Aleksandra Čeferina 

glede na strankarske preference 

22 % 

16 % 

36 % 

48 % 

26 % 

na zadnjih volitvah komaj prestopila 

parlamentarni prag, bi bil vstop novega 

levosredinskega igralca za to stranko 

lahko usoden. 

NSi bi z vstopom Čeferina izgubila do 

27 % (zanesljivo 11 %). Še najmanj pa bi 

vstop Čeferina škodil stranki SDS. V najslabšem 

primeru bi izgubila 13 % svojih 

volivcev (od tega zanesljivo le 3 %). 

IVO BOSCAROL 

Medtem ko Čeferin glasove pobira ne 

levi sredini, je pri Boscarolu ravno obratno. 

Tako kot bi Čeferin vzel le 13 % 

SDS, bi Boscarol vzel le 14 % stranki 

Levica. Kljub temu, da se bo Boscarol 

zapisal v slovensko zgodovino kot posameznik, 

ki je največ svojih sredstev 

poklonil za javno dobro (25 milijonov 

evrov za zdravstveni dom in ozelenitev 

Ajdovščine), ki je največ svojega premoženja 

razdelil med svoje zaposlene in ki 

je dal največjo donacijo slovenskih gasilcem, 

ga 86 % volivcev levice v raziskavi 

še vedno ne podpira. Boscarol bi največ 

glasov vzel strankam slovenske desnice. 

26 % 

35 % 

0 % 20 % 40 % 60 % 80 % 100 % 

Zanesljivo da 

Verjetno da 


13 % 

74 % 

27 % 

71 % 

48 % 

NSi bi z vstopom Boscarola izgubila do 

68 % svojih volivcev (32 % zanesljivo), 

SD pa 66 % (42 % zanesljivo). 

Gibanje Svoboda dr. Roberta Goloba 

bi z Boscarolom izgubilo do 34 % 

svojih volivcev (14 % zanesljivo), SD pa 

32 % (10 % zanesljivo) in Levica 14 % 

(5 % zanesljivo) svojih volivcev. 

Boscarol je tisti potencialni kandidat, 

katerega podpora je najbolj enakomerno 

razdeljena med volivce obstoječih 

političnih strank. 

ANŽE LOGAR 

Anže Logar je v drugem krogu predsedniških 

volitev dobil 46 % glasov.


TEMA TEDNA 

13 

SDS 

GS 

NSi 

SD 

Levica 

Klemen Lajevec 

/DOMOVINA 

3 % 

4 % 

5 % 

7 % 

Podpora Anžeta Logarja 

glede na strankarske preference 

37 % 

To, da ga je v raziskavi podprlo 36 % 

sodelujočih, morda kaže na to, da Logarjev 

politični kapital iz predsedniške 

kompanije počasi »izpuhteva«. Kljub 

navdušenju med nekaterimi levimi volivci 

je raziskava pokazala, da bi zanj 

volilo največ do 8 % volivcev Gibanja 

Svoboda in največ 11 % volivcev SD. 

Med volivci Levice je njegova podpora 

enaka nič. 

Morebitno novoustanovljeno stranko 

Anžeta Logarja bi najbolj podprli volivci 

SDS in sicer do 80 %, od tega 59 % 

zanesljivo. Med volivci NSi je 70 % takih, 

ki bi podprli Logarja (37 % zanesljivo). 

SDS je edina stranka, kjer več kot 

50 % njenih volivcev zanesljivo podpira 

nekoga, ki ni predsednik te stranke. 

NIKA KOVAČ 

Kljub visoki medijski pozornosti, Niki 

Kovač anketiranci niso izrazili več kot 

17-% podpore. Največji delež podpore 

ima med volivci Levice, kjer bi jo podprlo 

do 41 % volivcev (18 % zagotovo), 

kar bi Levico verjetno pahnilo pod parlamentarni 

prag. Nato sledi Gibanje 

Svoboda, kjer bi Niko Kovač podprlo do 

33 % (11 % zanesljivo). Med volivci SD pa 

je največ 20 % takih, ki bi volili stranko 

Nike Kovač. Med volivci NSi, je ne bi 

59 % 

33 % 

21 % 

0 % 20 % 40 % 60 % 80 % 100 % 

Zanesljivo da 

Verjetno da 

Tamino Petelinšek/STA 

80 % 

8 % 

70 % 

11 % 

0 % 

podrl nihče, med volivci SDS pa 2 %. 

Torej če bi se Nika Kovač podala na 

volitve, bi jo zanesljivo podrlo 7 % volivcev 

oziroma skupaj do 17 %. 

Je pa tudi Nika Kovač edina med 

vsemi imeni, ki zelo polarizira. Ona je 

edino ime, za katero zanesljivo ne bi 

volilo več kot 50 % anketiranih. 

SVOBODA V VODSTVU 

Anketa se je izvajala med 9. in 12. decembrom, 

ko afera Bobnar še ni dosegla 

vrhunca. Zato težko govorimo, kakšen 

vpliv je imel odstop ministrice na 

priljubljenost Roberta Globa in njegove 

100 % 

75 % 

50 % 

25 % 

0 % 

32,0 % 

27,0 % 

12,0 % 10,0 % 10,0 % 

Komentar avtorja 

Novi obrazi 

še vedno vlečejo 

Raziskava je pokazala, da si volivci, 

kljub razočaranjem iz preteklosti še vedno 

želijo oziroma podpirajo nove obraze. 

Naj si predsedniki strank z dolgo tradicijo 

še tako prizadevajo pojasnjevati, da so 

novi obrazi muhe enodnevnice, volivcev 

to ne zmoti. Novi obraz je kot nova natakarica 

v domači gostilni: čeprav je najmanj 

izkušena, najbolj počasna in najbolj 

nerodna, pritegne največ pogledov. 

Ali se bo bosta Boscarol in Čeferin 

odločila za vstop v politiko? Malo 

verjetno. Čeferin kot predsednik Uefe 

prejema visoko plačo in srečuje najbolj 

vplivne državnike in osebe z vsega sveta, 

Ivo Boscarol pa se ukvarja z milijonskimi 

investicijami in se je v politiki že poskusil 

in odnehal. Ne eden ne drug si verjetno 

ne želita vstopa v slovensko politiko, kjer 

bosta za mizerno plača tarča nenehnih 

kritik nezadovoljnih državljanov. 

Še največja uganka ostaja Anže Logar. 

Zanesljivo ga podpira več kot 50 % 

volivcev SDS. Dokazal je, da lahko sam 

zbere več glasov kot vse stranke desnega 

pola. Anketa potrjuje, da ima slovenska 

desnica z Logarjem več možnosti. Če 

Logar ustanovi svojo stranko pa to skoraj 

zanesljivo pomeni konec močne SDS. 

Ampak o tem baje ne odloča Logar … 

stranke. Če je rezultat stranke Svoboda 

nekoliko slabši od rezultata na 

volitvah, pa so vse ostale stranke svoj 

rezultat izboljšale. NSi in Levica imata 

vsaka 10-% podporo. SD se je celo dvignil 

na 12 % in SDS na 27 %. Gibanje Svoboda 

je še vedno v vodstvu z 32 %. 

Kateri stranki bi najverjetneje zaupali svoj glas 

na volitvah v Državni zbor 

2,0 % 2,0 % 5,0 % 

GS SDS SD NSi Levica Resni.ca SLS drugo

TEMA TEDNA 

14 


Po kateri poti bo šla SDS 

Ob seji sveta stranke SDS, ki je v Ljubljani razpravljal o rezultatih volitev 

in o aktualnem političnem dogajanju v Sloveniji in po svetu, 

predstavljamo nekaj za stranko ključnih izzivov. 

UREDNIŠTVO 

SDS je na lokalnih volitvah dobila 

največ mandatov v občinske 

svete, drugi rezultat, za SLS, pa je 

dosegla pri županskih mandatih. 

Da je stranka dosegla najboljši rezultat, 

je že pred sejo tvitnil predsednik stranke 

Janez Janša (64). Predsednik Sveta je 

sicer poslanec in kandidat na zadnjih 

predsedniških volitvah Anže Logar 

(46). Logar, ki je konec novembra zaradi 

poraza v Ljubljani odstopil z mesta 

šefa ljubljanskega odbora stranke, je 

v intervjuju za N1 napovedal, da kljub 

ugibanjem o odnosih in politični moči 

znotraj stranke in države ne namerava 

»sovražno zamenjati« Janše. 

STRANKA PRED IZZIVI 

Glede na madžarski veto pomoči 

Ukrajincem se v trenutni situaciji 

zastavlja vprašanje o odnosu SDS-a 

do madžarskega predsednika Viktorja 

Orbana (59). Evropska ljudska stranka 

(EPP), katere del so SDS, NSi in SLS, je 

Po Logarjevih besedah 

za SDS t. i. poljski 

scenarij, da bi Janša 

ostal predsednik 

stranke, mandatarski 

kandidat pa bi bil on, 

ni sprejemljiv. 

Daniel Novakovič/STA


TEMA TEDNA 

15 

na začetku decembra javno obsodila 

madžarsko blokado pomoči Ukrajini. 

Premier Robert Golob se je na začetku 

decembra sicer sestal z Orbanom, a ni 

želel odgovoriti na vprašanje o možnosti, 

da se Madžarski zamrzne 7,5 

milijarde evrov kohezijskih sredstev. 

Za prihodnost strankine politike je 

pomemben tudi poraz na t. i. trojnem 

referendumu in spor z drugo največjo 

opozicijsko stranko NSi, ki je tako kot 

Logar tudi javno nasprotovala referendumu 

o zakonu o vladi in zaenkrat 

ni dala podpisov, ki bi skupaj s SDS 

omogočili vseh 30, potrebnih za ustanovitev 

preiskovalne komisije. 

Ta politična kultura pri 

nas, da se iz enih strank 

napoveduje, kaj naj 

storijo druge stranke, 

ni ravno smotrna. 

Glede poraza na referendumu 

je Janša sicer komentiral naslednje: 

»Borili smo se sami, dobili pa smo več 

glasov kot na zadnjih državnozborskih 

volitvah. Podpisov nismo zbirali 

zato, da dobimo referendume, ampak 

ker smo verjeli, da je tako prav.« 

Do NSi-jeve »politične kulture« je bil 

kritičen tudi Logar v intervjuju za N1: 

»Ta politična kultura pri nas, da se iz 

enih strank napoveduje, kaj naj storijo 

druge stranke, ni ravno smotrna.« Povedal 

je tudi, da Toninove izjave, da v 

vlado z Janezom Janšo ne bo šel, kot 

politične poteze ne razume. 

Po Logarjevih besedah za SDS t. i. 

poljski scenarij, da bi Janša ostal predsednik 

stranke, mandatarski kandidat 

pa bi bil on, ni sprejemljiv. Janša torej 

ostaja prvak SDS – neznana pa je strategija 

stranke v prihodnjih političnih 

projektih. »Ne želimo biti le mestna ali 

le podeželska stranka, saj smo slovenska 

stranka in delamo za vse. Gradimo 

tako podeželje kot mesta,« je v izjavi 

13. decembra povedal predsednik SDS. 

IZSTOPIL KRKOVIČ 

Janez Janša je bil na tokratni slovesnosti 

32. obletnice prvega postroja posebne 

enote slovenske teritorialne enote, 

kjer je proslavljalo Združenje za vrednote 

slovenske osamosvojitve (VSO), 

zaradi seje sveta odsoten. Iz VSO je, kot 

poroča TopNews, pred proslavo izstopil 

brigadir Tone Krkovič (66), takrat 

poveljnik omenjene enote. 

Krkovič je v izstopni izjavi zapisal, 

da odstopa zaradi ponižujočega odnosa 

članov VSO in stranke SDS: »Podpisani 

Tone Krkovič z današnjim dnem 

(17. 12. 2022) nepreklicno izstopam iz 

članstva Združenja za vrednote slovenske 

osamosvojitve (VSO) in s tem 

tudi odstopam kot podpredsednik 

Združenja VSO in član predsedstva 

Združenja VSO.« Med razlogi naj bi 

bilo to, da je v času vlade Janeza Janše 

bil označen za »človeka s ceste«. 

»Morda me je najbolj prizadel 

karakterističen primer tega početja 

letos septembra na slavnostni seji 

predsedstva in proslavi na Pristavi, 

ko se člani predsedstva ob prihodu na 

sestanek niso hoteli usesti ob meni 

in puščali med mano in naslednjimi 

sedečimi zgovorno praznino. To se je 

dogajalo v navzočnosti mojega mladoletnega 

sina, ki je še kako dobro 

vse razumel in bil ob tem vidno prizadet.« 

Po navedbah SDS naj bi stranka, 

ki je pred kratkim praznovala 33. 

obletnico, v letošnjem letu pridobila 

več kot 1.500 novih članic in članov. 

»Nismo stranka, ki nastane nekaj 

mesecev pred volitvami in ki je po 

naslednjih volitvah ni več niti za fičo. 

Zato je najpomembnejša številka ta, 

da se nam je letos pridružilo več kot 

1.500 članov. SDS je edina trdna 

stalnica v slovenski politiki,« je na 

torkovem slavnostnem sprejemu novih 

članov poudaril Janša. 

Komentar uredništva 

Koraki k reformam 

ali po starih poteh 

naprej? 

V letošnjem letu je tako med volivci 

kot med poznavalci politike slišati 

pozive k reformi večje od opozicijskih 

strank. Je čas za osvežitev komunikacije, 

premik proti sredini in novega 

predsednika? Po volitvah se je precej 

omenjalo, da naj bi Anže Logar kot politik 

z velikim mobilizacijskim potencialom 

bodisi v kratkem prevzel stranko 

bodisi stopil na samostojno politično 

pot. Čeprav Logar zanika možnost 

»sovražnega prevzema«, mnnogi upajo 

na prijateljsko predajo strankarskega 

žezla, saj ga vidijo kot sposobnega 

reformatorja širokih, a trdnih nazorov 

s povezovalnim in všečnim pristopom 

do javnosti. 

Zaenkrat še ne kaže na nič od tega, 

vsekakor pa se je stranka znašla pred 

nekaterimi vprašanji, denimo, kako 

povečati maksimalni domet med volivci 

ter katero evropsko pot desne sredine 

ubrati: po vzoru Madžarske, Avstrije ali 

mogoče katere od zahodnoevropskih 

držav? Za usodo slovenske politike in 

samo SDS bo izjemno pomemben tudi 

odnos stranke do NSi (pa tudi SLS): 

se bo odvijal v smeri vzporednega 

partnerstva ali popolnega podrejanja in 

posledično konflikta tam, kjer ga desna 

sredina najmanj potrebuje? 

Do konflikta je očitno prišlo tudi 

med SDS in Tonetom Krkovičem, ki 

je že pred časom začel delovati pod 

okriljem Roberta Goloba. Po Damirju 

Črnčecu je to že drugi »operativec«, ki 

je »presedlal na drugo stran«. Pojavljajo 

se razne teorije, zakaj do takšnih prestopov 

prihaja, a nobene ni moč potrditi. 

Stranka je v preteklosti že večkrat 

dokazala svojo trdnost in odpornost. 

Čeprav so v SDS z informacijami 

glede teh vprašanj dokaj skopi, je moč 

zaključiti, da večjih sprememb ne gre 

pričakovati. Res je, da je za sorazmerne 

volilne neuspehe desne sredine do 

neke mere zaslužen monopolni levi medijsko-politični 

kompleks, a vendarle 

bo pomladni blok za zmago na katerih 

od prihodnjih volitev moral trdo garati 

in se v veliki meri reformirati.

TEMA TEDNA 

16 

Anketa 


Tako volivci SDS-a kot NSi-ja 

prihodnost vidijo v novih voditeljih 

ROK ČAKŠ 

Po seriji porazov in prevzemu popolne oblasti v državi s strani levice 

je desnosredinska politika na razpotju. Samorefleksijo so napovedali 

v NSi, na obzorju je sicer ni v SDS-u, kjer pa je Anže Logar napovedal 

unovčitev kapitala iz predsedniške kampanje z »nečim velikim«, 

pri čemer se do zdaj še ni izjasnil, kaj točno to bo. 

Kaj pa od akterjev na desni 

sredini pričakujejo njihovi 

volivci? Kako so zadovoljni s 

politiko strank, ki jih volijo, 

in katere njihove politike vidijo kot 

najprimernejše voditelje desne sredine 

v prihodnosti? Ali je na desni sredini 

za dosego večine, potrebne za prevzem 

oblasti, potrebna nova stranka? Je čas, 

da se Janez Janša politično upokoji? 

Tovrstna vprašanja smo bralcem 

zastavili v anketi na Domovini, v kateri 

je med skoraj 3.000 sodelujočimi 

tudi 1.122 volivcev SDS-a in 561 volivcev 

NSi-ja na zadnjih volitvah v državni 

zbor. 

POMENLJIVO IN 

PRESENETLJIVO 

V anketi Domovine je skupaj sodelovalo 

2.803 naših bralcev. Prevladujejo 

tisti z visoko izobrazbo (62 %), stari 

med 50 in 65 let (45 %), dve tretjini sodelujočih 

je moških, 41 % je volivcev 

SDS-a in 20 % volivcev Nove Slovenije. 

Slaba petina je volivcev Gibanja 

Svoboda, ostale stranke in tisti, ki na 

volitvah v državni zbor aprila niso volili, 

so prisotni v nižjih odstotkih. 

Anketa sicer ni reprezentativna 

na populacijo Slovenije, daje pa vpogled 

v razmišljanje dobršnega dela volivcev 

desne sredine, tistih nekoliko 

bolj izobraženih od povprečja ter 

družbeno aktivnejših. 

Za vse je značilno, da so s politiko 

svoje stranke v zadnjem obdobju 

bolj zadovoljni kot s politiko drugih 

dveh strank na polu desno od sredine. 

Tako volivci SDS-a kot NSi-ja so 

pričakovano najmanj zadovoljni s 

politiko SLS-a (Povežimo Slovenijo je 

volilo 5 % anketirancev). 

Je pa zadovoljstvo s politiko svoje 

politične izbire v zadnjem obdobju 

večje pri podpornikih SDS-a – 30 % jih 

ocenjuje kot zelo uspešno in nadaljnjih 

23 % kot uspešno. Kot zelo neuspešno 

jo je ocenilo 13 % njenih volivcev, 

nadaljnjih 9 % pa kot neuspešno. 

Pri volivcih NSi-ja je do politike 

te stranke nekaj manj zelo kritičnih 

(9 %) ter nekaj več zmerno kritičnih 

(21 %). Podobno pa je tudi pri zadovoljstvu: 

26 % jih politiko NSi ocenjuje 

kot »bolj uspešno«, desetina pa 

z »zelo uspešno«. 

ANŽE LOGAR 

Med bolj zanimivimi je odgovor volivcev 

SDS-a in NSi-ja na vprašanje o 

tem, kako primerni se jim za voditelje 

desne sredine zdijo politiki, kot so obstoječi 

predsedniki pomladnega trojčka 

ter njegovi ostali vidni akterji, kot 

so Anže Logar, Janez Cigler Kralj, Jernej 

Vrtovec, Romana Tomc, Aleš Hojs 

in seveda Ljudmila Novak. 

Glede slednje ni dvoma, kot neprimerno 

za voditeljico prihodnosti jo 

je ocenila velika večina tako volivcev 

SDS-a kot NSi-ja, pri čemer je logično 

ta večina močnejša in odločnejša med 

podporniki največje opozicijske stranke. 

Med vsemi ponujenimi politiki pa 

Novakovo kot najprimernejšo za prihodnjo 

voditeljico desne sredine denimo 

vidijo volivci Gibanja Svoboda. 

Zanimivo pa je, da na štiristopenjski 

lestvici (neprimeren, bolj neprimeren, 

bolj primeren, zelo neprimeren) 

tako volivci SDS-a kot NSi-ja 

na prvo mesto niso postavili politika, 

ki vodita eno in drugo stranko. Resda 

sta ta pri svojih volivcih dobila 

močno večinsko podporo »primernosti«. 

A še bolj od njiju tako volivci 

SDS-a kot NSi-ja vidijo najprimernejšega 

voditelja prihodnosti v Anžetu 

Logarju. Pri volivcih SDS-a so 

tesno za njim Janez Janša, Romana 

Tomc in z visoko podporo tudi Janez 

Cigler Kralj. Pri volivcih NSi-ja pa ima 

kanček slabše razmerje Janez Cigler 

Kralj, nato pa Jernej Vrtovec, Matej 

Tonin in Romana Tomc. 

Tudi sveži predsednik SLS-a Marko 

Balažic je pri aprilskih volivcih Povežimo 

Slovenijo sicer večinsko primeren 

za voditelja desne sredine prihodnosti, 

a sta zanje pred njim še bolj primerna 

Anže Logar in Romana Tomc. 

Zanimivo je, da tako volivci SDS-a 

predsednika sorodne stranke, Mateja 

Tonina, večinsko vidijo kot neprimernega 

za bodočega voditelja desne sredine, 

enako pa velja za volivce NSi-ja, 

ANŽE LOGAR V 

POGOVORU ZA N1INFO: 

»Slovenski politični prostor potrebuje 

čim širši razmislek. V predsedniški 

kampanji sem poudarjal potrebo po 

tako imenovani konferenci oziroma 

konvenciji za prihodnost. Ocenjujem, 

da je danes potreba po njej še 

večja, kot je bila v času predsedniške 

kampanje, prav zaradi tenzij, ki 

jih spremljamo. Mislim, da Slovenija 

potrebuje zelo široko razpravo o 

ključnih izzivih, ki so pred nami … 

Saj pravim, imamo čas. Vse je treba 

tehtno premisliti. Kot veste iz mojega 

preteklega delovanja, nikoli ne skočim 

na prvo žogo in precej razmislim 

o teh vprašanjih. Mislim pa, da Slovenija 

takšno iniciativo potrebuje.«


TEMA TEDNA 

Anketa 

17 

Ali je čas, da se Janez Janša politično upokoji? 

Ne 

35,5 % 

volivci 

NSi 

Da 

64,5 % 

Ne 

59,3 % 

volivci 

PoS 

Da 

40,7 % 

Ne 

82,8 % 

volivci 

SDS 

Da 

17,2 % 

ki z dvotretjinsko večino kot neprimernega 

zavračajo Janeza Janšo. 

Kar se predsednika SDS-a tiče, 

se slednja logika potrdi pri vprašanju, 

ali je čas, da se Janez Janša upokoji. 

Tako menita slabi dve tretjini 

volivcev Nove Slovenije, 41 % volivcev 

Povežimo Slovenijo in 17 % 

volivcev SDS-a. 

Ampak, če bi se pojavila stranka, 

ki bi jo ustanovila Anže Logar 

in Borut Pahor (kar se je nekaj 

časa špekuliralo), bi jo volili tudi 

sami? Odgovori med volivci obstoječih 

desnosredinskih strank 

so praktično identični. 

Ali menite, 

da je na desni sredini potrebna nova stranka? 

Ne, obstoječe so dovolj 

Da, nacionalistična 

Da, konservativna 

Da, liberalna 

6,58 % 

1,44 % 

3,06 % 

19,01 % 

10,07 % 

11,89 % 

34,64 % 

39,76 % 

41,01 % 

41,98 % 

47,48 % 

43,06 % 

volivci SDS 

volivci PoS 

volivci NSi 

0 % 10 % 20 % 30 % 40 % 50 % 


Volivci desne sredine si počasi želijo svežine 

Čeprav je treba poudariti, da obstoječi 

predsedniki desnosredinskih strank 

pri svojih aprilskih volivcih uživajo 

močno večinsko podporo oziroma jih 

ti bolj kot ne vidijo kot primerne za 

bodoče voditelje desne sredine, pa se 

ob globlji analizi njihovih podpornikov, 

sodelujočih v naši anketi, začenjajo 

nakazovati prebujajoče se želje po 

osvežitvi prve bojne vrste. 

Več kot očitno je Anže Logar v predsedniški 

kampanji pustil močan vtis pri 

veliki večini desnosredinskega volilnega 

telesa, ki v njem vidi nekakšno upanje za 

prihodnost. Kljub slabšemu rezultatu zelo 

podobno velja za Janeza Ciglerja Kralja. 

Predvsem volivci NSi Janeza Janše v tej 

vlogi v bodoče ne vidijo več (da drugih sodelujočih 

v anketi, ki niso volivci pomladnih 

strank oziroma so neopredeljeni, sploh 

ne omenjamo), kar po svoje pojasnjuje Toninovo 

stališče, da v vlado pod vodstvom 

Janše ne gredo več. A tudi predsednik NSi, 

kljub še vedno visoki podpori med svojimi 

volivci, počasi izgublja na priljubljenosti 

v razmerju do drugih vidnih obrazov te 

stranke, predvsem Janeza Ciglerja Kralja, 

če to seveda ni zgolj še sentiment nedavnih 

predsedniških volitev. 

Po svoje ni presenetljivo, da si dobršen 

del desnosredinskih volitev želi nove 

stranke na sceni, ki bi lahko bila koalicijska 

partnerica tega bloka. Bolj pa preseneča 

relativno visok odstotek volivcev 

obstoječih strank, ki so pripravljene voliti 

Logar-Pahorjevo stranko. Čeprav je ob tem 

potrebno pripomniti, da politična praksa 

kaže velika odstopanja med hipotetičnimi 

namerami in njihovo dejansko realizacijo v 

praksi, ko se takšna novinka na političnem 

parketu dejansko pojavi. 

Kakorkoli, anketa Domovine, četudi ne 

povsem reprezentativna, a vendarle z več 

tisoč sodelujočimi, kaže na to, da so desnosredinsko 

usmerjeni ljudje počasi naveličani 

političnih obrazov in si želijo določenih 

sprememb na njim bližnji politični opciji, ki 

bi tudi njih kdaj na volilni večer postavile 

na stran zmagovalcev, ne pa večnih poražencev. 

In nedvomno je, da bo prihodnji 

uspeh desnosredinskega bloka v veliki meri 

odvisen od tega, kako učinkovito se bo na 

to hotenje sposoben odzvati.

AKTUALNO 

18 

Komentar 


Golob pri papežu: 

Sveti sedež ne zavrne nikogar 

in ne sodi, kdo je grešnik 

URBAN ŠIFRAR 

Čeprav s svojo vlado doma ne deluje najbolj naklonjeno 

Katoliški cerkvi ali njenim stališčem, se je premier Robert Golob (55) 

že zelo zgodaj v svojem mandatu odpravil na obisk 

k papežu Frančišku (86). 

Golob je papežu v Vatikanu 

ravno na njegov rojstni dan 

izročil slovensko potico, poustvarjeno 

Plečnikovo kljuko 

z vrat NUK, ki jo krasita znameniti 

glavi konjičkov in ponazarja Pegaza, in 

dres argentinskega Slovenca in člana 

slovenske nogometne reprezentance 

Andresa Vombergarja. Papež je namreč 

navijač argentinskega kluba San 

Lorenzo, za katerega igra Vombergar. 

Podrobnosti o pogovorih niso znane, 

razen, da sta se dva dneva po tem, ko 

je Bosna in Hercegovina dobila status 

kandidatke za EU, zazvela za ohranitev 

miru na Balkanu. 

Tudi za nekdanje voditelje levih 

vlad, kot sta Marjan Šarec ali Alenka 

Bratušek, je bil papež eden prvih na seznamu 

pomembnih obiskov na tujem. 

Kako se takšna srečanja zgodijo, kaj je 

njihov namen, ali vatikanska diplomacija 

nima nikakršnih zadržkov in kako 

na zadevo gledajo slovenski škofje? 

Preberite v nadaljevanju. 

Robert Golob, kot je priznal v enem 

izmed soočenj pred volitvami, v cerkev 

ne hodi. Podpira številna stališča, ki so 

v nasprotju z njenim naukom, denimo 

legalizacijo evtanazije, posvajanje otrok 

s strani istospolnih parov ali splav. 

Poleg tega je pred nekaj tedni odjeknila 

Twitter profil Vlade Republike Slovenije 

novica, o kateri smo pisali tudi na Domovini: 

da bodo župnije morda morale 

plačevati davek, ki so ga bile oproščene 

celo v socializmu. Ministrstvo za okolje 

in prostor je na podlagi odločbe US namreč 

naročilo občinam, naj razveljavijo 

stanje, pri katerem so cerkve izvzete 

iz plačevanja nadomestila za uporabo 

stavbnega zemljišča. 

Tudi o tem bi lahko tekla beseda, ko 

je bil premier sprejet na zasebni avdienci 

pri papežu Frančišku, srečal pa se 

je tudi z državnim tajnikom Svetega sedeža, 

kardinalom Pietrom Parolinom, 

in nadškofom Richardom Gallagherjem, 

vatikanskim tajnikom za odnose 

z državami. Golob bo Frančiška obiskal 

ravno na njegov 86. rojstni dan. 

Golob ni prvi, ki je s takšnim namenom 

kmalu po nastopu mandata romal 

Kar se tiče obiska, papež 

sprejema predsednike 

držav, premierje 

in navsezadnje 

zunanje ministre (v 

izjemnem primeru) 

kot stvar protokola. 

Če predsednik države 

ali premier zaprosi za 

avdienco, je odgovor 

vedno da.


AKTUALNO 

Komentar 

19 

v večno mesto. Podobno sta storila tudi 

dva nekdanja predsednika slovenskih 

vlad, Alenka Bratušek in Miro Cerar, 

medtem ko je bil Janez Janša kot premier 

pri papežu leta 2007. Zgodilo pa se je 

že, sicer ne pod papeževanjem Frančiška, 

ampak Benedikta XVI., da je bila 

avdienca slovenskemu politiku tudi zavrnjena: 

to se je zaradi nezadovoljstva 

Vatikana z imenovanjem Aleša Guliča 

za direktorja urada za verske skupnosti 

zgodilo Borutu Pahorju, vsaj neuradno 

pa podobno tudi Danilu Türku leta 2011 

zaradi kritike nuncija in neuresničenih 

obljub, kot je poročal Siol. 

PAPEŽ NE ODKLONI 

Kako do takšnih obiskov pravzaprav 

pride in ali na možnost zanje kaj vpliva 

odnos vlade do Cerkve v svoji državi? 

Za Domovino odgovarja Andrea Gagliarducci, 

ugledni italijanski vatikanist 

in novinar: »Kar se tiče obiska, papež 

sprejema predsednike držav, premierje 

in navsezadnje zunanje ministre 

(v izjemnem primeru) kot stvar protokola. 

Če predsednik države ali premier 

zaprosi za avdienco, je odgovor vedno 

da. V splošnem, če si država želi dobrih 

odnosov s Svetim sedežem, ne glede na 

to, ali je vlada za ali proti Cerkvi, potem 

predsednik ali premier zaprosi za avdienco. 

Vsak gre in se sreča s papežem.« 

Zakaj pa Vatikan ob takšnih priložnostih 

ne stori česa, da bi jasno izrazil 

svoj pogled na politiko, ki jo gost 

podpira? »Svetemu sedežu ni treba 

ničesar pojasnjevati. Kot pri običajni 

diplomatski proceduri Sveti sedež 

išče dialog z vsakomer, tako da ni 

možnosti, da bi bilo srečanje z nekom 

videno kot politični stejtment. Če se 

to zgodi, je to zato, ker je vlada izrabila 

situacijo, ne pa Sveti sedež. Če se 

bo ta zaradi česa pritožil, bo to glede 

bilateralnega srečanja, ki običajno 

sledi takoj za srečanjem s papežem,« 

nam je pojasnil sogovornik. 

In kakšen je po Gagliarduccijevo 

razlog za to, da politiki radi obiščejo 

voditelja Katoliške cerkve? »Moj pogled 

je, da je možnost za fotografiranje 

s papežem vedno dobra za vse, in to je 

razlog, zakaj vsi politiki pridejo v Rim, 

da bi srečali papeža, ali pa dodajo poseben 

postanek za avdienco med širšim 

obiskom.« 

SLOVENSKE RAZMERE 

Kritičen do takšnega srečanja, ki ga 

mnogi vidijo kot dvoličnega in v posmeh 

slovenskim vernikom, pa je zgodovinar, 

teolog in publicist mag. Jurij 

Pavel Emeršič. Za Domovino je dejal, 

da je »ta obisk spet en velik dokaz, da 

papež nima vpogleda v razmere na 

Slovenskem«, pa tudi, da dejansko stanje 

pri nas papežu oz. kongregacijam 

ni predstavljeno, tudi ne s strani naših 

škofov, ki »morda upajo, da bodo s 

takšno politiko preprečili kakšne škodljive 

in proticerkvene ukrepe«. Emeršič 

dodaja, da ni jasno, kdo je pri tem 

dogodku »načrtovalec iz ozadja«. 

Slovenski vir izza vatikanskih zidov 

dodaja, da je diplomacija Svetega sedeža 

popolnoma samosvoja in odprta za 

vse ter ne presoja, kdo je grešnik in kdo 

pošten. Četudi jim povedo, kaj se dogaja 

v dotični državi, mora biti nekaj svetovno 

velikega, da se odločijo drugače. 

ŠKOF ŠTUMPF 

Za komentar obiska smo zaprosili tudi 

slovenske škofe. Pri Slovenski škofovski 

konferenci so odgovorili, da obisk 

predsednika pri papežu razumejo kot 

del krepitve dialoga med Katoliško 

cerkvijo in državo ter da podpirajo »tovrstna 

srečanja z namenom obravnave 

odprtih vprašanj med Svetim sedežem 

in Republiko Slovenijo«. 

Škof murskosoboške škofije, dr. Peter 

Štumpf (60), pa pravi, da obisk premierja 

Goloba »ni presenečenje, glede 

na to, da obe strani, tako Sveti sedež 

kakor tudi Republika Slovenija, poudarjata, 

da so bilateralni odnosi dobri. 

Gre za vlado, ki ima mandat večine volivcev 

in zato nalogo, da vzdržuje neposredne 

stike tudi s Svetim sedežem. 

Prav tako ima predsednik vlade možnost, 

da se sreča s papežem.« 

Politični analitik Aleš Maver pa 

pravi: »Slovencem sorazmerno veliko 

pomeni pripadnost katolištvu, celo 

verske obrede še kar obiskujejo, na 

družbeni ravni pa skušajo pokazati, da 

nimajo nič z (nazadnjaško, zaostalo) 

Cerkvijo, čeprav to ne pomeni nujno, da 

niso v družbenih vprašanjih konservativni. 

V tem duhu mora vsakokratni 

voditelj ›levice‹ obiskati papeža, da pokaže 

svojo povezanost s katolištvom, 

če pa doma na vsakem koraku pljuva po 

Cerkvi, ni nič narobe, ker se to ujema z 

zadržanim odnosom celo velikega dela 

katoličanov do ›farjev‹. Še en vidik, ki 

ga bi izpostavil, je, da ima že iz jugoslovanskih 

socialističnih časov dolgo tradicijo 

poudarjanje razlike med razsvetljenim 

vodstvom vesoljne Cerkve in 

med zaostalo domačo hierarhijo, ki ne 

more slediti ›naprednim‹ signalom iz 

Vatikana. To je bilo pri Janezu XXIII. 

in Pavlu VI. zelo poudarjeno, pri zavzetem 

protikomunistu Janezu Pavlu II. pa 

manj, Čeprav so si slovenski politiki z 

leve prizadevali tudi za obiske pri Benediktu 

XVI., je takšno pojmovanje z 

nastopom menda ›naprednega‹ Frančiška 

doživelo pravo renesanso.« 


Pri papežu se delajo 

lepe, doma pa 

povsem drugače 

Da je diplomatska politika odprta 

za vse in ni selektivna glede njegovega 

odnosa do vere in Cerkve, ni presenečenje, 

saj je takšno držo do grešnikov 

in poganov imel tudi Kristus. Drug 

zanimiv fenomen pa je, zakaj se slovenskim 

predsednikom vlad, tudi – ali celo 

– levih vlad, vedno mudi k papežu že v 

prvih mesecih mandata. Fototermin s 

svetim očetom je očitno mamljiv, a je 

v takšnem ravnanju tudi mnogo dvoličnosti, 

saj doma praktično vse leve 

vlade do katoličanov in Cerkve neredko 

kažejo odkrito nenaklonjenost. 

Tako tudi ta vlada razmišlja, kako bi 

ukinila sofinanciranje prispevkov duhovnikov 

in obdavčila sakralne objekte, 

ki so verska in kulturna zapuščina naših 

prednikov, da o skoraj zaničevalnem 

odnosu do »nazadnjaških vrednot«, 

kot na »progresivni levici« imenujejo 

krščanski pogled na svetost življenja 

od spočetja do naravne smrti, zagovarjanje 

tradicionalne družine očeta, 

matere in otrok, zakonske zvestobe in 

podobno, sploh ne govorimo. 

Sklepajoč po obiskih prejšnjih 

predsednikov levih vlad na Svetem 

sedežu na kaj bolj tolerantno razpoloženje 

levih oblasti do katoličanov 

in njihove Cerkve ni za računati. A za 

bolj optimistične, kdo bi rekel, da tudi 

naivne, parafrazirajmo besede škofa 

Štumpfa: Dajmo Golobu vsaj priložnost, 

da nas demantira.

AKTUALNO 

20 


Nekdanja redovnica: 

erotične igre v Rupnikovem ateljeju 

Marko Ivan Rupnik, jezuit, teolog in umetnik, znan po vsem svetu, je zadnje dni 

zaradi obtožb o zlorabi nekaterih redovnic v središču pozornosti. Konkretnih navedb 

in pričevanj, kako naj bi p. Rupnik zlorabljal redovnice skupnosti Loyola, v javnosti 

ni bilo vse do nedelje, ko je italijanski časopis Domani objavil intervju z eno izmed 

njegovih domnevnih žrtev. Bivša redovnica je za ta levosredinski, vendar resni 

rimski dnevnik pod psevdonimom nazorno spregovorila o vsem, kar naj bi se 

dogajalo v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja v Rimu in Mengšu. 

UREDNIŠTVO 

Gre za podrobnosti domnevnih 

zlorab, ki naj bi se začele 

na duhovnem področju in 

nadaljevale na fizičnem z ekstremnimi 

erotičnimi igrami in celo 

ogledi pornografskih filmov v rimskih 

kinematografih. Vodstvo jezuitskega 

reda je morebitne žrtve patra Rupnika 

pozvalo k prijavi. 

Za omenjeni časopis je spregovorila 

Anna (gre za izmišljeno ime nekdanje 

italijanske redovnice skupnosti Loyola), 

ki je danes stara 58 let. V intervjuju 

je predstavila svojo devetletno zgodbo 

o spolnem, psihičnem in duhovnem 

Tino Mamić/DOMOVINA 

nasilju, ki naj bi ga utrpela od patra 

Marka Ivana Rupnika. 

»Prvič me je poljubil na usta in mi 

rekel, da je tako poljubil oltar, na katerem 

je obhajal evharistijo, saj bi le 

z menoj lahko doživljal seks kot izraz 

božje ljubezni,« je eden izmed stavkov, 

ki naj bi jih rekel pater Rupnik. 

IZKORIŠČENA NAIVNOST 

Leta 1985 je bila Anna stara 21 let in 

je bila študentka na medicinski fakulteti. 

Razmišljala je, da bi po diplomi 

postala misijonarka, navdušena 

pa je bila tudi nad umetnostjo. Neka 

redovnica jo je seznanila z jezuitskim 

slikarjem, ki je imel majhen atelje na 

trgu Piazza del Gesù v Rimu. »Rupnik 

je bil deset let starejši od mene in je 

bil v prvem letniku duhovništva. Ob 

njem sem se počutila sproščeno in takoj 

je postal moj duhovni vodja.« 

Pater je bil že takrat, v osemdesetih 

letih, zvezda mladih slovenskih jezuitov. 

»Imel je močno osebno karizmo 

pri razlaganju evangelija in izrazito občutljivost 

pri prepoznavanju šibkih točk 

ljudi. Tako je takoj razumel mojo krhkost, 

negotovost in strahove, ki sem jih imela.« 

Nato je zaradi navdušenja nad slikarstvom 

začela pogosto zahajati v njegov 

atelje, v katerem sta se zbliževala preko 

pogovora. Rupnik naj bi nato začel dajati 

pomen vsakemu stiku in ji dopovedovati, 

da je že preprost stisk roke ali božanje 

po roki priložnost, da poudari svojo 

ženstvenost. Prav tako, trdi nekdanja redovnica, 

naj bi ji kazal slike iz Kamasutre 

in ji govoril, da je to umetnost. 

Na vprašanje, ali se ji to ni zdelo nenavadno, 

je dejala, da si je to razložila 

s tem, da je umetnik. Rupnik je od nje 

želel, da je njegov model in jo prosil, naj 

pozira za eno od njegovih slik. »Ni bilo 

težko sprejeti in odpeti nekaj gumbov 

na bluzi. Zame, ki sem bila naivna in 

neizkušena, je bila to le pomoč prijatelju. 

Takrat me je rahlo poljubil na usta 

in mi rekel, da je tako poljubil oltar, na


AKTUALNO 

21 

katerem je obhajal evharistijo. 

Bila sem omamljena: 

po eni strani sem hotela 

pobegniti, po drugi pa 

me je pater Marko spodbujal, 

da lahko živim to resničnost, 

ker sem posebna 

in je to dar, ki ga je Gospod 

dal samo nama – da lahko 

samo z menoj živi tudi 

fizično pripadnost Bogu, 

brez da bi si nekaj lastil, v 

svobodi, po podobi trinitarične 

ljubezni.« 

Poleti 1986 sta se spet 

srečala v njegovem ateljeju, 

v katerem je po njenih 

besedah pater Rupnik spet 

želel, da se sleče in mu pusti, da se je 

dotakne. Toda tokrat ga je zavrnila, Rupnik 

pa jo je napadel z zelo ostrimi in 

zlobnimi besedami, da je ničvredna in 

želi prekiniti vse odnose. Zaradi strahu 

pred tem, da bi ga za vedno izgubila, se 

je odločila, da pusti dvome na strani in 

mu popolnoma zaupa. »Na začetku se 

je oče Marko počasi in nežno infiltriral 

v moj psihološki in duhovni svet, 

tako da je izkoristil mojo negotovost in 

krhkost ter hkrati uporabil moj odnos 

z Bogom, da me je spodbudil k spolnim 

izkušnjam z njim. Takrat se je občutek 

ljubljenosti spremenil v zahtevo po 

vedno ekstremnejših erotičnih igrah v 

njegovem ateljeju v Rimu, medtem ko je 

slikal ali pa po obhajanju evharistije ali 

po spovedi.« 

SPOLNI EKSCESI 

Pater Marko jo je nato prosil, naj pusti 

medicino in se s predstojnico Ivanko 

Hosta in še šestimi sestrami odpravi 

v Slovenijo. Tako je postala ena prvih 

sester skupnosti Loyola v Mengšu v 

Sloveniji. Del skupnosti je bila od 1. oktobra 

1987 do 31. marca 1994. 

Medtem so se zlorabe patra Marka 

nadaljevale. Postal naj bi celo agresivnejši: 

»Spomnim se zelo nasilne masturbacije, 

ki je nisem mogla ustaviti in 

med katero sem izgubila nedolžnost. 

Gre za epizodo, ki je sprožila številne 

zahteve po oralnem seksu. Dinamika 

je bila vedno enaka: če sem dvomila v 

početje ali ga zavračala, me je Rupnik 

pred skupnostjo diskreditiral z besedami, 

da duhovno ne rastem. Zavor 

ni imel, za dosego cilja je uporabljal 

Nekdanja redovnica trdi, da je Rupnik zlorabil več njenih sosester. 

vsa sredstva, tudi zaupne stvari, ki jih 

je slišal pri spovedi. Takrat se je začel 

moj psihični zlom.« 

Takšne stvari naj bi se dogajale tako 

v Sloveniji kot tudi v Centru Aletti v 

Rimu: »Tam me je pater Marko prosil za 

seks v troje z drugo sestro iz skupnosti, 

saj mora biti spolnost po njegovem 

mnenju osvobojena lastnine, po podobi 

Svete Trojice, v kateri je, kot je rekel, 

›tretja oseba prejela odnos med dvema‹. 

Prosil me je, naj živim svojo ženstvenost 

na agresiven in dominanten način, 

in ker tega nisem zmogla, me je globoko 

ponižal s frazami, ki jih ne zmorem 

ponoviti. Zadnji korak sestopa v pekel 

je bil prehod od teoloških utemeljitev 

seksa k izključno pornografskemu odnosu. 

Leta 1992 me je dvakrat peljal 

gledati pornografske filme: na ulico Via 

Tuscolana in blizu postaje Termini.« 

REAKCIJA 

PREDSTOJNIKOV 

V začetku devetdesetih let naj bi po besedah 

Anne pater Rupnik uspel zlorabiti 

skoraj 20 od 41 sester iz skupnosti, 

in sicer vse na enak način in z isto strategijo 

ter grožnjami, če bi kaj izdale. 

Ker si je želela, da bi se vse skupaj 

končalo, je enkrat celo pobegnila iz 

samostana in upala, da bo njena poteza 

sprožila odziv, a se to ni zgodilo. 

Patra naj bi večkrat postavila pred 

dejstvo, nanj kričala, a on ji je odgovoril 

le z molkom. Govorila je tudi s 

patrom Tomášem Špidlíkom in predstojnico 

Ivanko Hosta, a sta jo, kot 

trdi, oba zavrnila. Po njenih besedah 

se niso odzvali ne Rupnikovi predstojniki 

ne nadškof Alojzij Šuštar. 

Vse, kar se je zgodilo, je 

bilo, da so Rupnika odstranili 

iz skupnosti Loyola, 

vrnil se je v Rim in tam nadaljeval 

svojo kariero. 

Anna je nato le zbrala 

pogum in odšla iz skupnosti: 

»Po izstopu sem dolgo 

trpela za depresijo in tudi 

po njej nisem mogla vzpostaviti 

čustvenega odnosa 

in zgraditi družine. Zloraba, 

ki sem jo utrpela, je močno 

vznemirila mojo psiho in 

pustila neizbrisne sledi v 

mojem duhu in telesu, kar 

mi je onemogočalo sprejemanje 

smiselnih odločitev.« 

Decembra 2021 je pred Dikasterijem 

za verski nauk pričala proti Rupniku 

in povedala vse podrobnosti. 

Ker več mesecev ni prejela informacij 

o izidu cerkvene preiskave, je junija 

lani napisala odprto pismo, v katerem 

je svojo pritožbo naslovila na jezuitskega 

generala patra Soso. V kopiji pisma 

so bili tudi kardinal Luis Ladaria, 

prefekt Dikasterija za nauk vere, rimski 

kardinal vikar, Angelo De Donatis, 

pater Johan Verschueren, pater Hans 

Zollner, direktorica Centra Aletti, Maria 

Campatelli, in drugi člani jezuitskega 

reda in Centra Aletti. 

Odgovora ni prejela od nikogar. v 

intervjuju je povedala še, da se odloča, 

ali bo podala tudi civilno tožbo 

zoper Rupnika. 

foto 

Tino Mamić/DOMOVINA 

POZIV K PRIJAVI 

Vodstvo jezuitskega reda poziva 

vse morebitne žrtve spolnih zlorab 

patra Marka Ivana Rupnika ter vse, 

ki o tem karkoli vedo, k prijavi. Rupnikov 

nadrejeni Johan Verschueren 

poziva, naj pišejo na e-naslov 

teamreferente.dir@gmail.com. 

»Moja glavna skrb so predvsem 

tisti, ki so trpeli, zato pozivam 

vse, ki želijo narediti novo prijavo 

ali razpravljati o že podanih prijavah, 

naj stopijo v stik z mano,« 

je zapisal in dodal, da sprejemajo 

prijave v angleškem, francoskem, 

italijanskem, španskem, nizozemskem 

in nemškem jeziku.

CERKEV 

22 


Pater Rupnik je bil leta 2019 

zaradi prestopka izobčen 

URBAN ŠIFRAR 

V zadnjih tednih so na dan prišle različne obtožbe zoper svetovno 

znanega slovenskega jezuita in umetnika p. Marka Ivana Rupnika. 

Da je bila o njem vodena preiskava, so odgovorni že potrdili, 

nato pa so katoliško javnost razburkale besede vrhovnega 

predstojnika jezuitov, ki je razkril, da je p. Rupnik leta 2019 

v resnici bil zaradi prestopka po cerkvenem pravu izobčen 

iz Cerkve, kasneje pa zaradi priznanja in kesanja rehabilitiran. 

Pater Arturo Sosa, vrhovni predstojnik 

jezuitskega reda, čigar 

člana sta p. Rupnik in tudi papež 

Frančišek, je med sestankom z 

novinarji potrdil, kar so pred tem pisali 

mediji – da je bil slovenski umetnik 

leta 2019 obtožen enega najresnejših 

prestopkov v Katoliški cerkvi, podelitve 

odveze sokrivcu, kar se kaznuje s samodejnim 

izobčenjem. Šlo je za dogodek iz 

leta 2019, ko naj bi odvezo pri spovedi 

podelil ženski, ki se mu je spovedala, da 

je z njim imela spolno razmerje, kar je 

po besedah Sose potrdila Kongregacija 

za doktrino vere. 

Izobčenje je v takem primeru lahko 

razveljavljeno, če krivec spozna svoj 

greh in se spokori, kar je Rupnik, kot 

pravi njegov predstojnik, storil. 

Sosa je pred včerajšnjim razkritjem 

sicer vztrajal, da jezuiti o Rupniku ničesar 

ne skrivajo. Na vprašanje, zakaj 

javnosti niso obvestili tudi o obtožbah 

v zvezi s spovedjo, je odgovoril, da »je 

šlo za dva različna trenutka z dvema 

različnima primeroma«, s čimer je imel 

v mislih drugi del obtožb – tistega glede 

domnevnega psihičnega in fizičnega 

nasilja do redovnic skupnosti Loyola v 

devetdesetih letih prejšnjega stoletja. 

Predstojnik je nato prišel v 

nasprotje s predhodno izjavo jezuitov. 

Dejal je, da so omejitve Rupnikovega 

Vid Ponikvar/SPORTIDA 

Predstojnik jezuitov: 

Rupnik je podelil 

odvezo ženski, 

ki se mu je spovedala, 

da je z njim imela 

spolno razmerje.


CERKEV 

23 

dela pravzaprav izvirale iz obtožb v 

zvezi s spovedjo, ne pa v zvezi s preiskavo 

o domnevnih zlorabah, glede 

katerih je Vatikan leta 2021 odločil, da 

so primeri zastarali. 

Kot piše Associated Press, so Soso 

vprašali tudi, kaj, če sploh, je o Rupnikovem 

primeru vedel papež Frančišek 

in ali je vanj posegel. Odgovoril 

je, da »si lahko predstavlja«, da bi 

prefekt dikasterija, kardinal (in prav 

tako jezuit) Luis Ladaria, papeža obvestil 

o dotični odločitvi. 

DRUGE OBTOŽBE 

Še pred poročanjem medijev o obtožbi 

v zvezi s »podelitvijo odveze sokrivcu« 

pa se je razširila vest o tem, da naj bi bil 

Rupnik v začetku devetdesetih let »psihično, 

fizično in duhovno« nasilen do 

redovnic skupnosti Loyola, ki jo je pomagal 

ustanoviti. 

Vodstvo jezuitov je po medijskih 

objavah podalo izjavo, v kateri so potrdili, 

da je Dikasterij za nauk vere 

(DNV) leta 2021 prejel pritožbo in 

družbi naročil, naj začne s predhodno 

preiskavo primera, kar so tudi storili. 

Končno poročilo je bilo predano DNV, 

ki pa je sklenil, da so zadeve zastarale, 

in oktobra primer zaprl. Kljub temu so 

»previdnostni ukrepi« Družbe Jezusove 

tudi po zaprtju ostali v veljavi, tako 

da ima p. Rupnik prepoved spovedovanja, 

duhovnega vodenja in vodenja duhovnih 

vaj ter javnih aktivnosti brez 

dovoljenja lokalnega superiorja. Glede 

na veljavne omejitve, ki jih ima p. 

Rupnik, italijanski mediji postavljajo 

vprašanja, kako je njim navkljub nadaljeval 

z vodenjem duhovnih vaj in objavljanjem 

pridig na internetu. 

Škof Daniele Libanori, ki je leta 

2019 zaradi nenavadnih razmer pri 

sestrah skupnosti Loyola opravil vizitacijo, 

naj bi tedaj prejel poročila o zlorabah 

vsaj devetih sester. Na Domovini 

smo pridobili pismi, ki sta ju v zvezi s p. 

Rupnikom v Vatikan junija letos poslali 

nekdanji redovnici – prva z neposredno 

izkušnjo s patrom in druga kot posredno 

vpletena. 

 


Čigav ni p. Marko Ivan Rupnik?! 

Domovina si je med drugim ustvarila 

ime tudi ob odstiranju skrbno 

zagrnjene zavese spolnih zlorab znotraj 

slovenske Cerkve. To smo počeli z 

vso potrebno afiniteto in temeljitim 

preverjanjem dejstev. Kljub temu smo 

bili predvsem iz dela cerkvenih struktur 

obtoženi, da to počnemo prenagljeno, 

brez končanih kazenskih postopkov 

pred državnimi sodišči. 

Tokrat se srečujemo z drugačnim 

fenomenom. Komajda se je zgodba 

pojavila na za povprečnega Slovenca 

povsem neznanih italijanskih portalih, 

že so na naš e-naslov prihajali anonimni 

pritiski domnevnih duhovnikov, naj 

se o obtožbah na račun patra Rupnika 

čim prej poroča, brez resne novinarske 

preverbe. Takšna ihta nas je po svoje 

presenetila, saj smo v Sloveniji prej 

vajeni ravno nasprotnega odnosa. Ker 

smo si vzeli nekaj dni za preverbo, so 

prileteli novi očitki, češ da o zadevi ne 

pišemo, ker gre za »našega človeka« ter 

da imamo dvojna merila. 

Poznavajoč razmere v slovenski 

Cerkvi, pa si v naših komentarjih dovolimo 

izraziti mnenje, ki opisuje širši 

kontekst. Da gre za frakcijske »naše« in 

»vaše«, navsezadnje z uporabo te dihotomije 

posredno priznavajo »anonimni 

duhovniki«, ki od Domovine od prvega 

dne tako vneto zahtevajo obelodanjenje 

in obsodbe Rupnikovega početja. 

Logično sklepanje nam pove, da se sami 

ne pripisujejo k »našim«, temveč k »njihovim«, 

kdorkoli že eni in drugi so. 

Paradoksalno prav to pritrjuje naši 

tezi iz prvega članka, da časovnice javnih 

objav obtožb na Rupnikov račun 

ne moremo razumeti izven konteksta 

frakcijskih razčiščevanj odnosov v 

slovenski Cerkvi. To velja neodvisno od 

tega, kako težki so Rupnikovi prestopki, 

za katere kaže, da so škofom znani 

že desetletja, a so po nekem čudnem 

naključju na plano izbruhnili prav zdaj. 

Tudi prav, bolje pozno kot nikoli, je 

naša pozicija. Na Domovini jih bomo 

raziskali, kolikor bo mogoče. Seveda pa 

bomo zelo pozorni tudi na okoliščine, v 

katerih so se pojavili. 

(urednika portala Rok Čakš in tednika 

Tino Mamić) 

Komentarji bralcev 

Edino, kar je tu potrebno, je iskreno 

javno opravičilo in kesanje. Če tega 

Rupnik ni zmožen, ga pričakujem od 

vrha Cerkve, ker je ranjeno celotno 

krščansko občestvo. 

Kepec 

Podobno pljuvanje je doživel skladatelj 

Alojzij Mav, v 1930-tih letih, še v času 

Koroščevega klerikalizma, ki je eden 

glavnih razlogov, da je v Sloveniji prišlo 

do komunizma. 

Tri desetletja je duhovnik Mav prenešal 

krivice. Šele na njegovem grobu, 

sta se tedaj zreli ženski “spovedali”, 

da sta si spolno nadlegovanje izmislili. 

Po 30 letih!! Naj jima bo Bog milosten 

sodnik. 

Enemu ali dvema zato na besedo ne 

verjamem prav nič, pa če jih milijon 

vpije, da naj me bo sram. 

Aleš 

Vsi predstojniki in škofje bi morali pozvati 

vse ljudi v vseh jezikih, da oddajo 

svoje prijave. 

Rupnik ni en sam, rupnikov in rupnic 

je polno. 

Papež ima dve možnosti, ali odpravi 

celibat, zapre semenišča in samostane 

ter ohrani cerkve odprte ali pa počaka, 

da se vse našteto zapre po naravni 

poti, zapiranje in prodajanje cerkva pa 

se še pospeši. 

Thor 

Mislim, da bi bilo za Cerkev koristno, 

da odpravi celibat. 

Kraševka 

Razmerje med Rupnikom in Anno 

ni bilo simetrično, podobno kot ne 

more biti simetrično razmerje med 

učiteljem in učencem ali nadrejenim 

in zaposlenim. Zato tu ne gre samo 

za greh in kršitev celibata, ampak gre 

tudi za zlorabo položaja duhovnega 

voditelja. Tega do sedaj na Domovini 

še niso razumeli. 

A. Novak 

Kot pripadnica Cerkve pričakujem, da 

se vse tukaj vpletene zaradi kršitve 

celibata natera iz redovniške službe. 

"Simpl ko pasulj". 

Sonatine

AKTUALNO 

24 

Komentar 


AT Marketing, Vrvarska pot 3, Ribnica 

POŠLJI SMS S KLJUCNO BESEDO POMAGAM5 NA 1919

77 | 22. DECEMBER 2022 AKTUALNO 

Premierjevi poskusi vzpostavitve 

neke vrste lastne paravojske so 

značilni za nedemokratične družbe 

25 

AT Marketing, Vrvarska pot 3, Ribnica 

LUKA SVETINA 

Predsednik vlade Robert Golob (55) se je razšel z ministrico 

za notranje zadeve Tatjano Bobnar (53), glavni razlog za spor 

pa je bilo dejstvo, da je premier nezakonito prenesel pooblastila 

za varovanje s Centra za varnost in zaščito (CVZ) na vladni sekretariat. 

Da gre za nezakonito ravnanje, se strinja tudi Andrej Rupnik (62), 

policist, pravnik in nekdanji šef Slovenske obveščevalno-varnostne 

agencije (SOVA), ki je bil tokratni gost v oddaji Vroča tema. 

sem prepričan, da je ta 

poteza nezakonita,« pravi 

Andrej Rupnik, saj zakon, ki 

»Jaz 

ureja delo policije, v 4. členu 

zelo jasno opredeljuje, kaj so ekskluzivne 

naloge policistov. Poleg preiskovanja 

in preganjanja kaznivih dejanj, 

nadziranja prometa je ena od alinej 

tudi tista, da je varovanje določenih 

oseb in objektov v izključni pristojnosti 

slovenske policije. Ker pa zakon ni 

dovolj specifično spisan, so v preteklosti 

večkrat sprejeli uredbo, ki je bolj 

konkretizirala stopnjo varovanja oseb 

in jih tudi točno opredelila. Uredba, ki 

so jo pretekle slovenske vlade večkrat 

popravile, pa je vseeno vedno striktno 

sledila zakonskim določbam. »Za 

moje pojme je bila ta uredba pogosto 

neupravičeno popravljena. Predvsem 

je šlo za širjenje kroga ljudi, ki so 

upravičeni do varovanja, kar je policiji 

povzročalo zgolj dodatno delo in 

dodatne stroške,« je Rupnik kritičen 

tudi do prejšnje vlade Janeza Janše, ki 

je varovanje 24 ur na dan uvedla tudi 

za podpredsednike vlade, kar pred 

tem ni bila praksa. Izjema je nastopila 

le, kadar se je pri operativnem varovanju 

izkazalo, da so bile te osebe deležne 

posebne varnostne grožnje. Spremembe 

iz časov Janševe vlade so še v 

veljavi, ampak gre za odločitve, ki jih 

je vlada dejansko lahko sprejela, medtem 

ko pa si nobena vlada doslej še ni 

privoščila, da bi negirala zakonske določbe, 

ki so v pristojnosti policije. 

REPRESIVNI APARAT 

Poskus Goloba, da iz pristojnosti 

varovanja policije izloči tako predsednika 

vlade kot predsednika republike, 

Rupnik označuje zgolj za maskiranje 

prave namere: urediti si svoje 

lastno varovanje, kar pa v praksi pomeni, 

da bi odgovornost za varovanje 

premierja nase prevzel ožji krog 

Ljudje si predstavljajo, 

da je premierjev 

varnostnik moški 

srednjih let, visoke rasti 

in športne postave, v 

črni obleki in s črnimi 

sončnimi očali, ki ima 

slušalko v ušesu in 

spremlja vse, kar se 

dogaja okrog varovane 

osebe. To je samo 

zunanja slika varovanja. 

Za tem človekom stoji cel 

varnostni aparat. 

ljudi v Kabinetu predsednika vlade. 

Rupnika čudi, da se je Golob poslužil 

takšnega »obvoda«, saj bi lahko večina 

v Državnem zboru, ki ga podpira, 

sprejela nov zakon, po katerem bi 

bilo to mogoče, a tega ni storila, zato 

premier krši zakonodajo lastne države. 

Sicer nekdanji šef Sove pravi, da 

so takšni poskusi vzpostavitve neke 

vrste lastne paravojske značilni za 

nedemokratične države, ne pa za države 

članice Evropske unije. 

»V razvitih družbah imajo za varovanje 

posebej zadolžene službe, to 

je različno urejeno, v nekaterih državah 

so to varnostno-obveščevalne 

službe, v Združenih državah Amerike 

je to Secret service, t. i. tajna služba. 

Celo Trump, ki se je upiral ustaljenim 

normam, je to sprejel,« pravi Rupnik, 

ki je spomnil tudi na čase nekdanje 

skupne države, ko je imela pristojnosti 

za varovanje najpomembnejših 

političnih oseb v državi Služba državne 

varnosti (SDV). Ker je služba 

potrebovala dodatno pomoč represivnega 

aparata, se je že v Jugoslaviji 

oblikoval Urad za varnost in zaščito, 

ki je kasneje postal CVZ. »In z zakonom 

je bilo urejeno, da takšno službo 

varovanja opravlja policija, ne moreš 

se kar odločiti, da boš šel mimo zakona,« 

je jasen tokratni sogovornik 

Vroče teme. Predsednik vlade je po 

njegovih besedah predstavnik izvršilne 

veje oblasti, ki si v tej vlogi nima 

pravice varovanja urejati po svoje.

AKTUALNO 

26 


»Če vam bodo počili predsednika vlade, 

to ne bo problem policije.« 

Urška Petač/DOMOVINA 

PRIMER 

JANEZA DRNOVŠKA 

Rupnik je postavil na laž tudi Golobove 

trditve, ki jih je v zadnjih dneh večkrat 

izrekel v javnosti, namreč, da si je varovanje 

uredil po principu nekdanjega 

predsednika vlade Janeza Drnovška. 

»Ozek krog policistov, ki je usposobljen 

za varovanje premierja, mora seveda 

tesno sodelovati z vladnim sekretariatom 

ali pa s kabinetom predsednika 

vlade, policisti morajo biti obveščeni 

o aktivnostih varovane osebe – kam 

se odpravlja, za kakšen dogodek gre – 

tako da ti policisti so pod določenim 

vplivom predsednikovega kabineta, 

ampak v ozadju se je tudi v primeru 

Drnovška kompleten varnostni aparat 

vodil s strani policije,« pojasnjuje strokovnjak 

za varnostna vprašanja, ki je 

bil vrsto let zaposlen kot visoki uradnik 

v slovenski policiji. 

»Drži, da je imel morda Drnovšek 

malce več vpliva na varnostnike, ampak 

varnost je bila v pristojnosti policije,« 

pravi Rupnik, ki je razkril, da so okrog 

leta 2000 že bili podobni poskusi prenosa 

pristojnosti varovanja predsednika 

vlade s policije na generalni sekretariat, 

pri teh poskusih pa se ves čas pojavlja 

ime Miloša Njegoslava Milovića. Kot 

razkriva Rupnik, je bil Milović v tistem 

obdobju vodja varnostnikov pri Drnovšku, 

v vladnem miljeju si je uspel izpogajati 

dodatno financiranje za opremo 

in obleke, ki so jih varnostniki potrebovali. 

Tako je nastala ideja, da bi bili varnostniki 

namesto policiji podrejeni neposredno 

predsednikovemu kabinetu, a 

je tem razmišljanjem ostro nasprotoval 

tedanji generalni direktor slovenske policije 

Andrej Podvršič. 

»Mi smo takrat na policiji temu nasprotovali. 

Debato pa smo zaključili na 

način, da smo se sestali na Generalnem 

sekretariatu vlade, kjer je bila navzoča 

tudi generalna sekretarka vlade 

Nevenka Grešnar Pergar, pa tudi Alja 

Brglez, ki je bila vodja kabineta, kjer 

sem jaz vsem navzočim povedal: ›Poglejte, 

če vam bodo počili predsednika 

vlade, to ne bo problem policije.‹ Vprašali 

so me, kako to mislim. Odvrnil 

sem, da točno tako, kot sem povedal. 

Ker če mi ne bi imeli nobene ingerence 

nad temi ljudmi, da bi jih skupaj z značkami 

prevzeli pod svoje upravljanje, to 

ne bi bil več naš problem, če bi prekršili 

zakon,« se dogodkov iz leta 2000 spominja 

Rupnik. Scenarijev, kje bi lahko 

šlo kaj hudo narobe, je več. Lahko bi se 

varnostniku pripetilo, da bi prehitro 

potegnil orožje, na nekoga streljal in bi 

se kasneje izkazalo, da je hudo prekoračil 

pooblastila. To bi potem moral reševati 

vladni sekretariat, in ne policija, 

saj v policiji na to ne bi pristali. 

MOŠKI S SONČNIMI OČALI 

»Ljudje si predstavljajo, da je premierjev 

varnostnik moški srednjih let, visoke 

rasti in športne postave, v črni obleki 

in s črnimi sončnimi očali, ki ima 

slušalko v ušesu in spremlja vse, kar 

se dogaja okrog varovane osebe. To je 

samo zunanja slika varovanja. Za tem 

človekom stoji cel varnostni aparat. V 

CVZ imate posebno skupino strokovnjakov, 

ki ves čas spremljajo, kaj se 

dogaja v javni sferi življenja,« opisuje 

način delovanja Rupnik in pojasnjuje, 

da si policija na tak način zgradi realno 

sliko o vprašanju, kako ogrožena je 

neka varovana oseba, zato si je težko 

predstavljati, da bi bili ti ljudje v bodoče 

izvzeti iz slovenske policije. 

Rupnik je spregovoril tudi o svojih 

izkušnjah z nekdanjim Drnovškovim 

varnostnikom Milovićem, za katerega 

si Robert Golob želi, da bi vodil njegovo 

varovanje in ki dejansko ni zaposlen ne 

v policiji ne v vladi, so se pa v javnosti 

v zadnjem času pojavile tudi fotografije 

njegove navzočnosti v štabu Gibanja 

Svoboda, celo na dan parlamentarnih 

volitev, zato so se pojavila ugibanja, ali 

ni bil Milović zaposlen celo na GEN- 

-I-ju. »Poznam ga, ker sem moral leta 

2000 reševati omenjene probleme, sicer 

ga morda sploh nikoli ne bi srečal. 

Kasneje je iz policije izstopil in odšel 

delat kot vodja varnosti na zunanje 

ministrstvo. Ima dostop do političnih 

elit, vem, da ima svoje podjetje, ki se 

ukvarja s področjem varnosti,« se spominja 

Rupnik, ki pravi, da je zelo problematično, 

če je Milović res sodeloval 

na sestankih vladnih predstavnikov s 

policisti in diskutiral okrog premierjevega 

varovanja. Skupina policistov, ki 

skrbi za premierjevo varovanje, opravi 

tudi obveščevalno nalogo, zato so 

vse osebe, ki sodelujejo na takšnih 

sestankih, strogo preverjane. 

»Jaz kot šef Sove sem večkrat 

sedel v kabinetih predsednika 

vlade. Janez Janša je 

te debate organiziral na 

štiri oči, pri Pahorju je 

bilo zraven pol njegovega 

kabineta, ampak 

če bi se izkazalo, da bi 

bila navzoča oseba, 

ki tam ni zaposlena, 

bi Pahor nemudoma 

dejal, naj odide, sicer 

bi prostor zapustil 

sam,« svoje spomine 

opisuje nekdanji 

šef slovenske obveščevalne 

službe 

in dodaja, da sta 

tako odstopljena 

ministrica Tatjana 

Bobnar kot v. d. generalnega 

direktorja Slovenske 

policije Boštjan Lindav 

ravnala prav, ko sta v pismu 

problematizirala navzočnost 

takšnih oseb na zaupnih 

sestankih. 

OTROCI IN 

SLUŽBENA POT 

Rupnik se je dotaknil 

tudi zamenjav v slovenski 

policiji: nekatere 

so bile popolnoma


AKTUALNO 

27 

neupravičene, a izpeljane na legalen 

način, nekatere zahteve premierja Goloba, 

ki so s pismom ministrice Bobnarjeve 

prišle v javnost – tu je govora 

o zamenjavi poveljnika specialnih enot 

in direktorja PU Nova Gorica –, pa bi 

bile nezakonite. »Verjetno sta Lindav 

in Bobnarjeva do te točke sodelovala s 

premierjem, potem pa je prišlo do spora. 

Dva razloga vidim za razhod: eden 

je varovanje predsednika vlade, drugi 

pa politični pritiski na nezakonito zamenjavo 

vodilnih ljudi v policiji.« Rupnik 

tudi ne pristaja na Golobova pojasnila, 

da si želi lastno varovanje urediti 

iz razlogov varnosti njegove družine, 

saj da so neznanci na njegovi službeni 

poti v Bruselj slikali njegovega otroka. 

Rupnik trdi, da policijski aparat Golobu 

zagotavlja vso potrebno varnost, 

premierju pa svetuje, naj otrok v prihodnje 

ne jemlje na službene poti, če 

jih kot javna osebnost ne želi izpostavljati 

paparacom. »Naj otroke pelje na 

morje, sam jih nikoli nisem jemal na 

nobeno službeno pot,« je bil v Vroči 

temi neposreden Rupnik. 

Tudi najbolj varovane osebe 

na svetu, denimo nekdanji 

predsednik ZDA Barack Obama, 

za katerega varovanje 

je skrbel Secret service, se 

je moral odpovedati svojemu 

iPhonu, ker po strogih 

pravilih predsednik ne 

sme uporabljati komunikacijskih 

naprav, v katere 

je mogoče vdreti in 

s tem ogroziti njegovo 

varnost. Obama je moral 

tako kot vsi ostali 

predsedniki, čeprav se 

je sprva upiral, za komunikacijo 

uporabljati 

sredstva, ki jih ima na 

voljo tajna služba. »Ljudje 

na takšnih položajih so tarče 

drugih obveščevalnih služb 

in to morajo sprejeti kot del svojega 

posla. Če pa na pravila igre 

ne želijo pristati, imajo pa vso 

pravico to službo pustiti in v 

življenju početi kaj drugega,« 

še dodaja Rupnik. 

Na vprašanje, zakaj je CVZ 

najbolje usposobljen za varovanje 

slovenskega predsednika 

vlade, je Rupnik pojasnil, 

Urška Petač/DOMOVINA 

Oddaja Vroča tema z Antonom Rupnikom je na ogled na spletu brezplačno. 

da gre za posebno skupino, kjer gredo 

pripadniki čez selektivno kadrovanje 

in dnevno urjenje, denimo različnih 

načinov vožnje in izogibanja sledenju 

pa uporabe orožja v vseh mogočih okoliščinah 

in preciznega streljanja v javnosti, 

ki ne ogrozi ostalih ljudi. »Morda 

javnost tega ne ve, ampak predsednik 

vlade pa bi moral vedeti, da v primeru 

varnostnega aparata ne gre samo za 

nekaj ljudi, ki so zbrani okrog njega.« 

Rupnik sicer razkriva, da v preteklosti 

slovenski premierji niso bili nikoli življenjsko 

ogroženi. Še največji incident 

se je zgodil v času Pahorjeve vlade, ko 

je duševno bolna oseba poskušala z 

vlakom iz Dobove priti v Ljubljano in 

z doma izdelano ročno bombo ubiti 

Pahorja (59), a ga je policija hitro ustavila. 

Rupnik je tudi prepričan, da je bil 

Janša (64) v času svojega mandata bolj 

ogrožen od Goloba, plakati na protestih, 

kot je »Smrt janšizmu«, pa so se 

mu zdeli popolnoma nesprejemljivi, saj 

je prvi del besede janšizem Janša sam. 

»Pa nima zveze, kaj si kdo o njem misli, 

tudi jaz imam o Janši neko svoje mnenje, 

ampak ti pozivi se v demokratični 

družbi ne bi smeli dogajati.« 

PRIMER POGOREVC 

V zadnjem delu oddaje sta se Svetina in 

Rupnik dotaknila tudi obtožb o vmešavanju 

v delo policije in pritiskih na nestrokovne 

zamenjave. Rupnik pravi, da 

OGLEJTE SI 

bi v času Janševe vlade to, kar zdaj počne 

Robert Golob, že zdavnaj rezultiralo 

v kolesarjenju pred Državnim zborom. 

V odgovorih vladnih predstavnikov gre 

po Rupnikovih besedah za zavajanje, 

saj vladi nihče ni očital vmešavanja v 

operativne zadeve, je pa v pismu tako 

Bobnarjeve kot Lindava jasno zaznati 

očitke, da se je poskušalo vplivati na to, 

kdo bo v policiji delal in kdo ne. Rupnik 

tudi pravi, da je povsem normalno, da 

prihaja ob nastopu vsake nove vlade do 

političnih zamenjav v samem vrhu policije. 

Težko si je namreč predstavljati, 

kako bi funkcionirala notranji minister 

neke vlade in šef policije, ki je bil nastavljen 

pod prejšnjo vlado, čeprav smo 

tak primer v zgodovini Slovenije imeli. 

»Notranji minister Rado Bohinc 

(73) iz SD, šef policije pa Marko Pogorevc 

(58), povezan s cerkvijo. Takrat se 

je pokazalo, da nista mogla normalno 

sistemsko sodelovati, bila je stalna 

napetost med ministrstvom in policijo, 

ampak Pogorevc je ostal zaradi dogovora 

in poznanstva z Drnovškom, 

veljal je za nedotakljivega,« se spominja 

Rupnik, ki še dodaja, da je Janševa 

vlada za razliko od Goloba kadrovala 

bolj mimo oči javnosti. Stopnje demokracije, 

kjer bi bilo normalno, da 

si novi minister v vrhu policije izbira 

sodelavce, na nižjih položajih pa se 

menja samo na podlagi strokovnosti, 

v Sloveniji še nismo dosegli.

INTERVJU 


28 Komentar 

JOŽE STRGAR, NEKDANJI LJUBLJANSKI ŽUPAN 

Če želimo znova osvojiti mesta, 

se moramo na pomladnem 

polu poenotiti 

Ljubljana je imela pet občin in težko je bilo voditi tako razbito upravo, kjer so za vsako 

malenkost morale sodelovati posamezne občine. – Naše prijateljske stranke so tako 

ob sebi ali proti sebi rajši imele stare komuniste kot pa krščanske demokrate. 

– V Ljubljani je bilo nastanjenih 3000 vojakov, ki jih je bilo treba oskrbeti. Takrat 

smo mislili, da je naša naloga, da jim zagotovimo hrano, in smo za to poskrbeli. 

– Ekskluzivne levičarske ideje nimajo nobene perspektive, ker nikoli ne zajamejo 

celote, so pa ti izseki iz družbenega življenja za nekatere lahko zelo dopadljivi. 

PETER MERŠE 

TATJANA SPLICHAL/DOMOVINA 

Jože Strgar (92) je nekdanji župan 

Ljubljane, edini krščanski demokrat, 

ki je v času samostojne Slovenije 

opravljal to funkcijo. Slovenski 

agronom se je rodil leta 1929 v Jelšah 

pri Leskovcu, po maturi pa se je 

zaposlil v ljubljanski mestni vrtnariji. 

Po diplomi leta 1962 se je zaposlil v 

arboretumu Volčji potok, kasneje 

pa je ustanovil lastno podjetje. Ljubljanski 

župan, takrat še predsednik 

Skupščine mesta Ljubljana, je postal 

potem, ko je bil izvoljen s strani 

koalicije DEMOS, funkcijo pa je 

opravljal med letoma 1990 in 1994.


INTERVJU 

29 

Za nami so lokalne volitve. Ljubljana 

je praktično skozi celotno 

zgodovino bila nagnjena v levo, 

še pred drugo svetovno vojno 

je večina županov prihajala iz 

liberalne stranke, mestna oblast 

pa ni dopustila denimo gradnje 

Zavoda sv. Stanislava, zato ta stoji 

v Šentvidu, ki takrat ni bil del 

Ljubljane. Tudi leta komunizma so 

potem naredila svoje. Pa vendar 

ste leta 1990 uspeli prepričati 

Ljubljančane, da so vodenje mesta 

zaupali krščanskemu demokratu. 

Kako vam je to uspelo? 

Takrat se je spreminjala celotna družba. 

Tudi v Ljubljani je to takrat lepo 

zvenelo in bilo dobrodošlo, še posebej 

od začetka. 

Ko sem postal župan, sem odprl 

vrata magistrata in k meni niso hodili 

samo meščani, ampak tudi takšna 

in drugačna združenja, od učiteljev, 

do gasilcev in tako dalje. Videli so, da 

se v Ljubljani dogaja nekaj novega, da 

je mesto zaživelo. Ko sem zaključeval 

mandat so hodili k meni ljudje in me 

prepričevali, da kandidiram še enkrat. 

Spomnim se treh zdravnikov iz UKC 

Ljubljana, ki jih nisem poznal, pa so 

prišli k meni in me prepričevali, da še 

enkrat kandidiram. In ko sem rekel, da 

ne bom, so se čez en teden vrnili in poskusili 

znova. 

Zakaj pa niste ponovno 

kandidirali? 

Takrat sem imel dovolj. Ljubljana je takrat 

imela pet občin in težko je bilo voditi 

tako razbito upravo, kjer so za vsako 

malenkost morale sodelovati posamezne 

občine. Brez tega mestna uprava ni 

mogla storiti prav nič. Verjamem, da če 

bi še enkrat kandidiral, bi bil izvoljen. 

Ko smo imeli zbor na Kongresnem trgu 

in sem jaz govoril, je bil trg povsem poln, 

čeprav nisem imel kaj posebnega povedati. 

Takrat je bilo takšno vzdušje in, 

če bi takrat nastopil primeren župan, bi 

lahko to stanje obdržali. 

Sam sem iskal namestnika, pa nisem 

našel nikogar. Vsi so videli, kako 

težaško delo je to, posebej, ker so nam 

metali toliko polen pod noge. Spomnim 

se, da je nekoč prišel k meni dr. 

Rupel, ki mi je povedal, da bo kandidiral 

za župana, in me je spraševal, 

Ko sem postal župan, 

sem odprl vrata 

magistrata in k meni 

niso hodili samo 

meščani, ampak tudi 

takšna in drugačna 

združenja, od učiteljev, 

do gasilcev in tako dalje. 

Videli so, da se 

v Ljubljani dogaja 

nekaj novega, da je 

mesto zaživelo. 

kaj mora župan početi. Bil je ugleden 

Ljubljančan, s svojo zgodovino, lepimi 

literarnimi in profesorskimi deli, za 

županovanje pa ni bil pripravljen. Seveda 

je potem zaškripalo. 

Krščanski demokrati pa so imeli 

sami s seboj takrat ogromno dela. Peterletu 

so vse podirali, takrat niso bili v stanju, 

da bi uspeli obdržati župana. Sam se 

nisem odločil iz več razlogov. Želel sem 

ohraniti svoje zdravje. Županovanje je 

bilo izredno naporno. Poleg tega sem 

imel svoje podjetje, ki ga je sicer takrat 

že vodil sin, a je bil mlad, začetnik, ki je 

komaj zaključil šolo. Moral sem poskrbeti 

za svojo družino, da je lahko živela. 

Mi nismo imeli nobenih privilegijev, štipendij 

ali česa podobnega. 

Takrat se je pripravljala združitev 

občin v eno mestno občino in tukaj je 

šlo za tako zahtevno zadevo, da sem 

ocenil, da temu nisem kos. Šlo je predvsem 

za finančne in pravne zadeve, 

sam pa nisem strokovnjak ne na enem, 

ne na drugem področju. 

Kasneje pa ste vendarle 

še enkrat poskusili … 

Ko je bilo konec županovanja dr. Rupla 

in gospe Potočnikove, ki sta se na 

županskem mestu oba slabo odrezala, 

se nisem mogel premagati, da ne bi še 

enkrat kandidiral. Takrat sem še mislil, 

da bi lahko uspel, a potem Janševa 

stranka ni dovolila, da bi nek krščanski 

demokrat še enkrat kandidiral. 

Več pristašev te stranke me je nagovarjalo, 

naj kandidiram, tudi gospod 

Kovačič, ki je imel takrat tam pomembno 

vlogo. Ko sem se odločal, ali 

bi še enkrat kandidiral, sem se srečal z 

zastopniki Janševe stranke, ki so rekli, 

da morajo vprašati še svojega šefa ter 

da mi odgovor sporočijo čez en teden. 

Nikoli jih ni bilo več blizu in jasno je 

bilo, da me ne marajo. 

Če bi kandidiral kot skupni kandidat, 

bi verjetno uspel. Janša pa je takrat 

imel svojega kandidata, dr. Antona Jegliča, 

ki je bil verjetno odličen profesor 

in alpinist, v mestu pa se ni nikoli nič 

angažiral. Tako za izvolitev ni imel nobenih 

možnosti, ker ga nihče ni poznal. 

Še jaz ga nisem poznal, pa sem poznal 

praktično celotno univerzo takrat. 

Tako je potem prešla ta možnost. 

Naše prijateljske stranke so tako ob 

sebi ali proti sebi rajši imele stare komuniste 

kot pa krščanske demokrate. 

Kaj je bilo leta 1990 ključno za 

vašo izvolitev. Kakšno kampanjo 

ste vodili, da ste nagovorili ljudi? 

Ljubljana je takrat imela pet občin 

in težko je bilo voditi tako razbito 

upravo, kjer so za vsako malenkost 

morale sodelovati 

posamezne občine 

Nobene posebne kampanje ni bilo. To 

je bila kampanja za Slovenijo takrat. 

In to je bilo močno. Sam pa nisem delal 

praktično nobene kampanje. Pravzaprav 

sem se sploh težko odločil za 

kandidaturo. Naposled je dr. Bučar, s 

katerim sva se poznala že od prej, prepričal 

mojo ženo, da je rekla, »no, pa naj 

bo.« Odločitev za to ob veliki družini s 

šestimi otroki ni bila lahka. In tako sem 

kandidiral, res pa je, da nisem imele 

nekega pravega nasprotnika. Tudi v 

mestnem svetu bolj ali manj samo gospo 

Potočnikovo. Pri čemer sem imel jaz 

43 glasove, ona pa 23. Tako sem prišel 

na županski položaj, ki se mu je takrat 

reklo predsednik skupščine. Ampak 

takoj po izvolitvi me nihče ni ogovarjal 

s predsednik skupščine, vsi so mi rekli 

župan. In tako sem se tudi obnašal. 

Kakšno vlogo je imela 

mestna oblast v času 

osamosvojitvene vojne? 

V začetku, ko vlada še ni funkcionirala 

v vsej svoji polnosti, Slovenije pa svet

INTERVJU 

30 


praktično ni poznal, so pa vedeli za 

mesto Ljubljana. Ljubljana je bila vključena 

v združenje glavnih mest posameznih 

republik in ravno v tistem času 

je prišla vrsta na ljubljanskega župana, 

da postane predsednik tega združenja. 

Ljudje z vseh koncev so se obračali na 

Ljubljano in njenega župana. 

Ameriški veleposlanik v Beogradu, 

Warren Zimmerman mi je takrat napisal 

ostro pismo, da ne moremo imeti 

Slovenije in naj nehamo. Sam sem se 

takrat tudi v javnosti odkrito zavzemal 

za samostojno Slovenijo. Takoj po 

izvolitvi sem imel velik intervju v Delu. 

Hitro so se organizirali tudi krščanski 

demokrati in socialni demokrati v okoliških 

državah. Hitro sta me obiskala 

dunajski in graški župan. Že o nekaj 

tednih sta stopila v kontakt, potem sta 

k meni pošiljala delegacije. Vsi ti so prihajali 

k mestni oblasti, ker vlada takrat 

še ni delovala. Iz Francije sta prišla dva 

delegata samo do mene. Nemški minister 

Genscher je prek pobratenega mesta 

Wiesbaden v Ljubljano poslal delegacijo 

preverit, kaj se dogaja. 

Kakšna pa je bila vloga mestne 

oblasti med samo vojno? 

Prvi dan, ko se je začela vojna, sem sklical 

sestanek vseh strank. Vsi, tudi tisti, 

ki so v predhodnih mesecih na različne 

načine nasprotovali, so prišli na sestanek. 

Tam sem rekel, da je vojna in da 

moramo v tem času sodelovati. Takrat 

smo držali skupaj. 

V Ljubljani je bilo nastanjenih 3000 

vojakov, ki jih je bilo treba preskrbeti. 

Takrat smo mislili, da je naša naloga, 

da jim zagotovimo hrano, in smo za to 

poskrbeli. Marsikdo se je hodil skrivat 

na magistrat, saj so v zadnjem delu tudi 

kleti in zaklonišča. Sam se nisem nikoli 

skrival, ampak sem bil vedno v svojem 

uradu, tudi ko ni bilo nikogar. 

V tistem času smo držali skupaj. 

Kako, da v Ljubljani ni uspel 

prodreti skupni kandidat Anže 

Logar, ki so ga podprle vse stranke 

desne sredine? 

Logar je prišel dve, tri desetletja prepozno, 

ko je že vse razbito. Stara garda 

se je potrudila takrat, da ni nastalo nobeno 

novo jedro, ki ne bi bilo njihovo. 

Tako smo bili razpršeni, rahlo skregani, 

za kar so poskrbele zunanje sile. 

Treba se je poenotiti 

okrog ene osrednje 

osebe. Deljenje na 

različne nove in nove 

stranke se mi zdi otročje 

in neumno. Poglejte, 

kaj se je zgodilo s 

strankami, ki sta jih 

ustanavljala Kangler, 

pa Primc in tako naprej. 

Zbrati bi se morali zdaj. 

Sam sem se izogibal kreganju, tudi 

takrat, ko so me silili v to. In od tega si 

nismo opomogli. Še danes se to pozna. 

Menim, da desna sredina nima nobenih 

možnosti, dokler se ne poenoti 

okrog enega kandidata, ki bi se postavil 

na čelo tega gibanja. In to ne more biti 

Janša. Treba bo najti nekoga drugega. 

Sam sem spomladi predlagal Janeza Ciglerja 

Kralja. Če ne deluješ organizirano, 

nimaš nobene možnosti za zmago. 

Stare strukture pa so znale poskrbeti, 

da smo ostali med seboj razbiti. Nekateri 

so se zavedali, nekateri pa sploh ne, 

kaj v resnici počnejo. 

Je tudi današnja razklanost 

torej posledica dogajanja 

v devetdesetih? 

Vse, kar se dogaja danes, je posledica 

nečesa. Danes mislim da v ozadju ni 

neke sile, ki bi to še naprej vsiljevala, je 

pa razdeljena posledica vsega tistega, 

kar se je dogajalo v preteklosti. Morda 

bodo kaotične razmere dosegle, da stopimo 

skupaj. Volitve niso odrazile realnega 

stanja. Verjamem, da je na desni 

veliko več ljudi, kot se je pokazalo na 

volitvah. Ampak, ker smo tako razbiti, 

nimamo ne vem kako velikih možnosti. 

Če se zberemo skupaj, lahko uspemo. 

Mislim, da še ni vse izgubljeno. 

Po letošnjih lokalnih volitvah v 

mestnih občinah desnosredinski 

pol praktično nima nobenega 

župana. Izjema je morda Novo 

mesto. Kako to? 

Tukaj so uspeli. Delno pa smo tudi sami 

»zafurali« situacijo v zadnjih nekaj letih. 

Imam svoje mnenje glede tega, ampak 

raje ne bi razvijal misli v tej smeri. 

Pa vidite kakšne rešitve, kako 

mesta osvojiti nazaj? 

Treba se je poenotiti okrog ene osrednje 

osebe. Deljenje na različne nove in 

nove stranke se mi zdi otročje in neumno. 

Poglejte, kaj se je zgodilo s strankami, 

ki sta jih ustanavljala Kangler, pa 

Primc in tako naprej. Zbrati bi se morali 

zdaj. Že zdaj bi se morali ukvarjati 

s tem, kdo bo kandidiral čez štiri leta. 

Pri tem pa ne morejo biti ti posamezniki 

sami, ampak je treba okrog njih tudi 

zbrati ekipo. Če se zberemo, mislim, da 

nas je dovolj. 

Kar težko mi je gledati te delitve 

med nami. Namesto, da bi imeli državniško 

zavest, se gremo neke strankar-


INTERVJU 

31 

ske drobnarije. To ni ne koristno, ne 

pametno. Mislim, da je med mladimi 

polno ljudi, ki imajo ideje, samostojno 

pamet in lahko izrazijo svoje mnenje. 

Včasih je bilo to težje. Z vseh strani 

zbrati iniciative, potem pa se poenotiti 

okrog najboljšega kandidata in se ga 

držati. To je po mojem mnenju recept 

za uspeh. 

V letošnjem letu, ko smo imeli 

volitve praktično na vseh ravneh 

v državi, je pomladni pol sicer 

izboljšal rezultat na nekaterih 

področjih, pa vendar bil izrinjen s 

položajev praktično povsod. Kako 

ste vi videli dogajanje letošnjega 

volilnega leta? 

Rezultat je tak, ker smo vse delali narobe. 

Vidim toliko različnih dejavnikov, 

da en pogovor verjetno ne bo zadoščal, 

da obrazložim vse. O tem si upam 

razmišljati, ker sem v času po svojem 

županovanju, posebej med leti 2011 in 

2016, vodil civilno iniciativo Prebudimo 

Slovenijo. Takrat sem skušal zbirati 

ljudi, pa kljub temu od različnih 

prijateljskih strank, če jim rečemo prijateljske, 

v Novo mesto, kjer smo imeli 

srečanja, ni bilo skoraj nikogar. Pa se je 

v dvorani na Otočcu zbralo preko 700 

ljudi iz celotne Slovenije. 

Tako iz Slovenske ljudske stranke 

kot iz Slovenske demokratske stranke 

ni bilo skoraj nikogar. Bili so posamezni 

člani, ki so se zavedali pomena teh 

dogodkov, ni pa bilo zastopnikov teh 

strank. Zastopnike sem večkrat vabil 

na sestanke. Dvakrat smo že dogovorili 

za datum, da bi se srečali z NSi, 

SLS in SDS, vsi so govorili: »Krasno, g. 

Strgar,« in obljubljali udeležbo, na koncu 

pa niso prišli. 

Petkrat zapored smo organizirali 

dogodke na Otočcu, ki so jih obiskovali 

ljudje iz cele Slovenije in širše, s 

Koroške in Tržaške, ki so se zavedali, 

da Slovenija za politično delovanje 

potrebuje politično organiziranje. 

Enkrat je prišel Janez Podobnik, ko 

je bil govornik, redno je prihajal Ivan 

Oman, glavnih iz strank pa ni bilo nikoli. 

Pa so me spraševali, kako to, da 

ne nastopa nihče iz SDS. Je pač tako, 

da sem jih vabil, pa so se le redki odzvali 

na vabilo, pa še ti so s tem bolj 

tvegali, da bodo potem kregani v svojih 

matičnih strankah. 

Ko je bilo konec 

županovanja dr. Rupla 

in gospe Potočnikove, 

ki sta se na županskem 

mestu oba slabo 

odrezala, se nisem 

mogel premagat, da ne 

bi še enkrat kandidiral. 

Takrat sem še mislil, 

da bi lahko uspel, pa 

potem Janševa stranka 

ni dovolila, da bi nek 

krščanski demokrat še 

enkrat kandidiral. 

Nihče ne more reči, da še ni bilo nič 

sproženo. Smo pa danes znova pred 

tem, da bo treba nekaj narediti. In treba 

bo najti nekoga, ki se bo tega lotil. 

Matej Tonin je napovedal tudi, da 

v vlado pod vodstvom Janeza Janše 

NSi ne bo več šla. Kako gledate 

na to potezo? 

Jaz tega ne bi naredil na tak način. Take 

stvari se povedo drugače. On se je postavil 

preostro. Verjamem sicer, da ima slabe 

izkušnje iz vlade, ampak kljub temu 

je to mladostniška izjava, ne pa izjava 

diplomata ali predsednika stranke. 

V Časniku ste pred časom zapisali, 

da je na volitvah leta 1990 vel nek demokratičen 

duh, ki je bil še dediščina 

predvojnih časov. Kam se je izgubil ta 

demokratični duh in kako ga danes 

znova najti? 

Tudi sam se sprašujem, kam je izginil 

ta duh. Zdi se mi, da s prihodom 

novih in umikanjem starih ljudi odhaja 

tudi zavest, da je nekoč že nekaj bilo 

in da je bilo to nekaj vredno. Mlajšim 

rodovom to močno primanjkuje in to 

bi bilo treba pridobiti nazaj. Ko se pogovarjam 

z ljudmi, ki so bili rojeni po 

osamosvojitvi, pa tudi starejšimi, opažam, 

da mnogi sploh ne vedo, da smo 

morali Slovenijo izbojevati. Sploh ne 

vedo tega. Potem ni nenavadno, da se 

ta zavest izgublja, saj je tudi trud tistih, 

ki skušajo to ohraniti, preveč razpršen 

in mu manjka neke skupne organiziranosti. 

Po drugi strani pa imajo na levi 

cele štabe, ki se trudijo, da se na tem 

področju nič ne zgodi. Na naši strani 

pa tega enostavno ni. 

Poglejte samo primer ukinjanja muzeja 

Slovenske osamosvojitve. Nujno bi 

se morala organizirati neka masa ljudi, 

da bi se temu zoperstavili. Vsak človek 

potrebuje neko vedenje, podatke o svojem 

začetku, kaj šele država. Ukinjanje 

tega muzeja je neumno in to sem ministrici 

tudi povedal. Ampak oni so v stanju, 

ko ljudi prepričajo v svoje, na drugi 

strani pa ni zaznati nekega masovnega 

upora. In potem se izgubi volja ljudi, ki 

so vse bolj naveličani nenehnih prepirov. 

Tudi sam sem. 

Pri meni sicer veliko vlogo pri tem, 

da nisem več tako aktiven, igrajo leta , 

ampak tudi sicer, če gre predolgo vse narobe, 

se ljudje preprosto naveličajo. Zato 

je zdaj treba začeti znova. Verjamem, da 

so še možnosti, čeprav je težje, saj je bila 

Evropa v mojem času v vzponu, v večjem 

delu pa je vladala krščanska demokracija. 

Danes pa je Evropa v razkroju. 

Kljub temu še vedno verjamem, da 

krščanska demokracija lahko predstavlja 

ustvarjalno perspektivo, ki se je 

gre držati in z njo vztrajati z vso silo. 

Nič pa se ne bo zgodilo, če bomo samo 

čakali. Je treba tudi kaj vložiti, da se 

kaj spremeni. 

Na levem polu imamo za vsake volitve 

novo stranko, pa še kakšno 

vmes. Je čas, da tudi desni pol 

ponudi kakšno novo stranko? 

Se vam ne zdi, da je tudi na desni strani 

kar nekaj novih strank? Poglejte samo 

Kanglerja, pa Primca, Dobovškovo 

Dobro državo in tako dalje. Mislim, da 

nova stranka ni rešitev. Realno gledano 

obstajajo v politični teoriji samo tri, 

morda štiri resne stranke: Krščanska 

demokracija, socialna demokracija, 

liberalci in v zadnjem času morda še 

Zeleni. Vse drugo pa je neke vrste ples. 

Enostavno se je treba nekomu priključiti, 

ne more vsakdo početi nekaj 

po svoje in kot družba uspeti. Čeprav je 

treba kdaj sprejeti kakšen kompromis. 

Ni druge možnosti. Ustvarjanje vedno 

novih strank je neumnost. Potem pa

INTERVJU 


32 Komentar 

so ljudje čisto zmešani in sploh ne razumejo 

dogajanja. Če pogledamo samo 

zadnji referendum, sam nisem srečal 

enega človeka, ki bi mu bilo jasno, za 

kaj gre pri tem referendumu. Najlažje je 

potem samo nasprotovati in ni nobene 

kreativnosti več. 

Nova Slovenija se že leta trudi 

preseči magično mejo desetih odstotkov 

glasov, pa jim nekako ne 

uspe. Kje vi vidite možnosti 

za preboj? 

Potrebujemo nekoga, ki bo stal za 

vrednotami Nove Slovenije, ki bo zanje 

pripravljen tvegati. Javno delovanje na 

tak način sicer tudi stane. To sem izkusil 

v okviru katoliških izobražencev, 

ko smo marsikaj organizirali. Ni veliko 

takih ljudi, ki si to lahko privoščijo. Potem 

se je treba angažirati in vsak dan 

izobraževati, izpopolnjevati, se pogovarjati 

z ljudmi in jih nagovarjati. Treba 

je biti aktiven in se vsak dan domisliti 

česa novega. 

Mislim, da je veliko sposobnih ljudi, 

na katere bi se dalo zanesti, samo treba 

jih je zbrati skupaj. In zavedati se morajo, 

da bo po njihovo samo takrat, ko 

bodo res imeli od vseh najboljšo idejo. 

To pa je težko, brez ene jasne, trdne 

baze na desnem polu. Drobljenje ne 

vodi nikamor. 

Včasih se zdi, da je Nova Slovenija 

v dilemi, ali naj se postavi za krščansko-demokratske 

vrednote in 

s tem tvega, da se zameri komu, ki 

mu te vrednote niso tako blizu, ali 

pa naj igra neko mlačno igro, kjer 

se preveč ne opredeljujejo, da ne 

bi koga užalili. Katero možnost bi 

morali izbrati po vašem mnenju? 

Mislim da jasno, trdno. Mlačnost ni dobra. 

To sploh ne bi smelo biti težko, ker je 

realnost v resnici taka, kot jo vidijo krščansko-demokratski 

nazori. Ob koncu 

druge svetovne vojne sem bil sicer mlad 

fant, imel sem 17 let, ampak sem spremljal 

in razumel, kako so ti nazori rodili 

novo Evropo in jo utrdili. Seveda pa se 

ob tem komu tudi zameriš. 

Mislim pa, da je čas, da se odvadimo 

teh zamer. Novakovi so zamerili, 

ker je včasih ošvrknila Janšo. Ne vem, 

zakaj. Naj ljudje povejo stvari take, kot 

so, in gremo naprej, ne pa da se iz vsega 

dela neko tragedijo in zamero. To je temelj 

pogovora, tudi če se ne strinjamo 

in imamo različne nazore. Tudi drugačnim 

je treba prisluhniti. 

Ekskluzivne levičarske ideje nimajo 

nobene perspektive, ker nikoli ne zajamejo 

celote. So pa ti izseki iz družbenega 

življenja za nekatere lahko zelo dopadljivi. 

Potem pa se namesto s celoto 

ukvarjajo z nekimi hitrimi ukrepi. In 

treba se je jasno izražati. Ne pa da nekaj 

prebereš in potem ne veš, kaj si prebral 

oz. kaj povedo neke dame, ki se šopirijo 

in mahajo po televiziji. 

Aktualna vlada z višjimi davki 

znižuje konkurenčnost slovenskega 

gospodarstva. Tudi sami ste 

bili veliko v podjetniških vodah. 

Kako to, da ni zaznati kakšnega 

večjega protesta, nasprotovanja s 

strani podjetnikov, da bi se uprli 

tem ukrepom, ki jih vlada izvaja v 

njihovo škodo? 

Slej kot prej jih bo to kaznovalo. To ni 

dobro. Glede tega je bila Janševa vlada 

veliko boljša od trenutne. Imeli so boljšo 

perspektivo in bolj realne temelje. 

Razumeli so, kako se tem stvarem streže. 

V zelo kratkem času so veliko uveljavili. 

Da se vse to zdaj podira, zagotovo 

ni dobro, rekel bi celo, da je neumno. 

Kako kot bivši župan Ljubljane in 

meščane tega mesta gledate na odpor 

župana in mestnega vodstva 

do pokopa žrtev iz Kočevskega 

Roga in drugih medvojnih in povojnih 

žrtev, vključno z Romi? 

Pogled aktualnega župana je, kakor da 

bi pokopaval Ljubljano. On pokopava 

Ljubljano in slovensko kulturo. To je 

nekaj, kar je v popolnem nasprotju z 

našo tradicijo, humanitarnimi razmerami 

in človekovimi pravicami, ki jih 

skušamo doseči. Nekaj nesprejemljivega. 

In zdi se, kot da gre to mimo nas, mi 

pa mirno gledamo. 

To rodi stalno nova indoktrinacija 

čudnih manir na nove rodove, kar rodi 

ljudi, ki niso več občutljivi. Ampak gre 

za temeljne zadeve kulture in medčloveških 

odnosov. Da kot družba na to 

tako mlačno reagiramo, je težko razumeti. 

Tukaj se vidi, kako nebogljena je 

naša slovenska kultura in civilizacija, 

ki se je rojevala tisoč let in dopusti, da 

gre vse to po njej. Pa nočem kot bivši 

župan zdaj iti proti aktualnemu. 

Pa vendarle, kako smo zapeljani. 

Dva moja sošolca iz univerze sta 

prepričana, da Ljubljana še ni imela 

boljšega župana, kot je Janković. Pa sta 

Slovenca. Ampak ne vidita, da pokopava 

Ljubljano. 

Zakaj mislite, da ljudje tega ne 

vidijo? Sploh izobraženi … 

Veliko je takih, ki vidijo, ampak nič ne 

naredijo. Nekateri ne morejo nič narediti. 

Ni neke močne stranke, ustanove, 

prek katere bi lahko kaj naredili, kot 

posameznik pa težko narediš kaj dosti. 

Nekateri pa imajo privilegije. Poznam 

zgodbe, kako Janković kupuje glasove, 

ko se delijo kuverte s petdesetimi 

evri za šankom in podobno. 

Potrebujemo nekoga, ki 

bo stal za vrednotami 

Nove Slovenije, ki 

bo zanje pripravljen 

tvegati. Javno delovanje 

na tak način sicer tudi 

stane. To sem izkusil 

v okviru katoliških 

izobražencev, ko smo 

marsikaj organizirali.


ŠPORT 

Kolumna 

33 

Moja domovina ima moč zlatega žita 

TINO MAMIĆ 

Argentinski Slovenci, ki so se vrnili v Slovenijo, 

domovino svojih prednikov, so v nedeljo na finalu 

mundiala goreče navijali za Argentino. 

In, predvidevam, tudi bučno slavili. 

Narodna pripadnost otrok iz 

mešanih zakonov je velikokrat 

travmatična. Včasih 

tudi po nepotrebnem. Dvojna 

identiteta je namreč bogastvo. Pripadnost 

dvema kulturama ti da širši 

pogled in odpre več možnosti razvoja. 

Tudi na področju razvedrila. Pri športu, 

denimo, lahko tisti, ki ima dvojne 

korenine, navija za dve reprezentanci. 

Slovenci so zato svetovni nogometni 

prvaki. Argentinski Slovenci. 

Sam kot sin Hrvata in Slovenke 

pozimi navijam za svetovno uspešne 

slovenske smučarje, poleti pa za 

hrvaške nogometaše. Posebej je to 

lepo, ko tekme spremljamo družinsko, 

»ekipno«. Če se zgodi, da naša družina 

dobi obiske ravno med kako nogometno 

tekmo Hrvaške na evropskem 

ali svetovnem prvenstvu, lahko nič 

hudega sluteči gostje doživijo kulturni 

šok. Če Hrvaška zabije pomemben 

gol, se namreč iz ust peterice moških 

predstavnikov naše družine razleže 

tarzanski krik. Za prenekaterega gosta 

je deroče poskakovanje v kockastih 

dresih in vihtenje zastav ali navijaških 

šalov neopisno doživetje. 

Prav neopisno (neopisivo) je beseda 

iz navijaške pesmi, ki so jo pred štirimi 

leti neštetokrat ponovili stotisoči v Zagrebu, 

ko so pričakali svetovne viceprvake. 

Slavje srebrnih Hrvatov je bilo 

večje kot na proslavi zlatih Francozov v 

Parizu. Letos so vzdušje, kljub temperaturi 

pri ledišču in kljub »samo« tretjemu 

mestu, v Zagrebu ponovili. Pa kaj 

ne! Še zdaj se naježim, ko se spomnim 

podelitve bronaste medalje pred milijoni 

gledalcev med petjem pesmi »Moja 

domovina ima moč zlatega žita, ima oči 

barve morja – moja dežela Hrvaška«. 

Sprejem nogometašev v Zagrebu 

pa so organizirali, še preden je bilo 

jasno, da je Hrvaška dobila bron na 

najpomembnejšem športnem dogodku 

planeta. Tudi če bi se vrnili brez 

medalje in »šele« četrti, bi to bil velik 

uspeh za državo z manj kot štirimi milijoni 

prebivalcev. Tako razmišljanje je 

zmagovalno razmišljanje. Samozavestno 

in pogumno. 

Boljše promocije si država ne bi 

mogla želeti. Boljše reklame si milijoni 

razseljenih Hrvatov po vsem 

svetu, več kot pet milijonov, od tega 

več kot 55.000 v Sloveniji, ne bi mogli 

želeti. Posebej v Sloveniji je namreč 

še vihrajoča slovenska zastava za 

marsikoga moteča, kaj šele tuja ali 

izkazovanje svoje narodne zavesti z 

nacionalnimi simboli. Med nogometnim 

prvenstvom pa te nihče ne gleda 

postrani, če imaš na sebi majico z belo-rdečo 

šahovnico. 

Sanjin Strukic/PIXSELL/GULIVERIMAGE 

Mimogrede. Spominjam se evropskega 

nogometnega prvenstva, ko smo 

živeli v Luksemburgu. Zaradi izjemno 

velike portugalske manjšine so ves čas 

prvenstva na mnogih hišah čez okna 

vihrale portugalske zastave. Tu in tam 

tudi kaka italijanska in francoska. Težko 

si predstavljam, kako bi izgledalo, če bi v 

Ljubljani ne eni ulici ves mesec viselo deset 

hrvaških zastav. Pa tudi v Italiji ali na 

Hrvaškem bi kaj podobnega težko požrli. 

Letošnji mundial, ko se je Hrvaška 

drugič zapored prebila med trojico 

najboljših na svetu, je ponovno pokazal, 

da nogomet v resnici ni le razvedrilo, 

ampak tudi sociološki fenomen. 

Čar igre je, da ne zmaga najmočnejši, 

ampak tudi najsrčnejši. Najbolj ognjevit. 

»Vatreni«, po hrvaško.

ŠPORT 


34 Komentar 

Zgodba za nogometno zgodovino, 

ki se ni mogla končati drugače 

TOMAŽ KAVČIČ 

Argentina je tretjič osvojila naslov svetovnega prvaka, prvič po letu 

1986, ko je pokal dvignil Diego Armando Maradona. Kljub številnim 

preobratom se tekma ni mogla končati drugače. Množica argentinskih 

navijačev, 36-letno čakanje, smrt Maradone v obdobju od zadnjega 

svetovnega prvenstva, več kot 30 tekem brez poraza pred svetovnim 

prvenstvom, trener Scaloni (44), ki je vedel, kje je največja napaka 

argentinskih naskokov na tretji naslov … in izjemni Messi (35). 

Mnogo je zarečenih besed, 

mnogo napačnih napovedi. 

Tudi sam sem jih imel 

že polno. A na vprašanje v 

oddaji Odmev tedna vprašal po moji 

napovedi za finale svetovnega prvenstva, 

sem izstrelil, da je v tem buenosaireškem 

vzdušju praktično vse, zares 

vse, pripravljeno za zmago Argentine. 

In je bilo res. A celotna zgodba, katere 

scenarij je bil nekje zgoraj zapisan 

vnaprej, je imel kar nekaj zapletov. 

TEŽAVE NA POTI 

Že takoj na začetku je Argentina doživela 

šok. Nepremagljivi so prišli na prvenstvo, 

z visokimi pričakovanji domače 

javnosti in doživeli posmeh celotne 

nogometne javnosti. S Savdsko Arabijo 

so namreč izgubili premierno tekmo 

tega svetovnega prvenstva. Poraz, ki pa 

Argentine, kljub temu, da so jo vsi odpisali, 

ni vrgel iz tira. Na naslednji tekmi 

so se na igrišču sicer precej tresli, a 

je zadetek Lionela Messija proti Mehiki 

le postavil stvari na svoje mesto, breme 

pa je padlo z argentinskih ramen. Suvereno 

je nato padla še Poljska. 

V osmini finala je bila gladko 

odpravljena tudi Avstralija, vse pa je 

kazalo, da bo takšna tudi tekma v četrtfinalu 

proti Nizozemski, a je nato sledil 

drugi šok: po vodstvu 2:0, vrnitev 

Nizozemcev skozi zadnji napad. Tekma 

je bila že tako izjemno čustvena s številnimi 

prekrški na robu, provokacijami, 

igralskimi obračuni na meji rdečega 

kartona, a Argentinci so spet strnili 

vrste in niso podlegli številnim provokacijam 

ter se veselili po enajstmetrovkah. 

Za mnoge z neprimerno gesto 

proti Nizozemcem, a izlita so bila številna 

čustva, ki so se nabirala v samih 

igralcih. V polfinalu ni bilo dvoma, Argentina 

je vohala finale in popolnoma 

povozila Hrvaško. 

Zadnja etapa te veličastne zgodbe 

pa se je zgodila v finalu, kjer so 70 

profimedia.si 

Zmago Argentine so praznovali tudi argentinski Slovenci, ki so na uredništvo Domovine 

poslali fotografijo z ogleda tekme.


Komentar 

ŠPORT 

35 

minut igrali, kot da so sami na igrišču. 

Tako velika je bila njihova dominacija. 

A je nogomet spet pokazal, zakaj je 

najbolj zanimiva igra na svetu. Argentinski 

selektor Scaloni je naredi eno 

izmed maloštevilnih napak na tem 

svetovnem prvenstvu in ni pravočasno 

menjal. Francozi so se iz nič vrnili kot 

feniks iz pepela in tekma se je začela 

znova. Argentina je po šoku v podaljšku 

zopet začela igrati, zadela in spet 

vohala zlati pokal, a so se Francozi še 

enkrat vrnili. Sledile so enajstmetrovke, 

kjer so se Argentinci spet zbrali. Vse 

ostalo je zgodovina. 

Lionel Messi, ki je postal 

tudi najboljši igralec 

turnirja, pa na tem 

prvenstvu ni izstopal 

samo zaradi svojih 

golov in podaj, ampak 

zato, ker je razumel, da 

se mora na stara leta 

podrediti ekipi. Nekaj, 

kar njegov veliki rival 

Cristiano Ronaldo na 

tem prvenstvu ni znal. 

SELEKTOR SCALONI 

Ko gledamo junake te argentinske 

zmage, je potrebno izpostaviti dva. 

Prvi je selektor Scaloni, ki je kot nekdanji 

bočni branilec v argentinsko reprezentanco 

vnesel pomemben občutek 

za disciplino pri branjenju in pokrivanju 

prostora po sami izgubi žoge. Argentinska 

igra v Katarju je bila daleč 

od brezglavega tekanja, želje po iskanju 

poteze več in dribelskih izpadov. Krasila 

jo je homogena igra, že na daleč je 

bilo videti, da je na prvenstvu zaradi izpolnitve 

samo enega cilja, in reprezentanca, 

ki je kljub visoki starosti (druga 

najstarejša reprezentanca na SP), vedela, 

da se je za uspeh potrebno metati 

tudi na glavo. Z njimi je ves čas »igral« 

tudi Scaloni. 

In drugi v vrsti najzaslužnejših? 

No, saj ga poznate. Je dobitnik sedmih 

zlatih žog za najboljšega nogometaša 

na svetu, ima deset naslovov prvaka 

v Španiji, enega v Franciji, sedem 

španskih pokalov, štiri Lige prvakov, 

tri evropske Superpokale, tri svetovne 

klubske pokale, eno Copa Americo in 

za konec še pika na i: naslov svetovnega 

prvaka. 

Lionel Messi, ki je postal tudi najboljši 

igralec turnirja, pa na tem prvenstvu 

ni izstopal samo zaradi svojih 

golov in podaj, ampak zato, ker je razumel, 

da se mora na stara leta podrediti 

ekipi. Nekaj, kar njegov veliki rival 

Cristiano Ronaldo (37) na tem prvenstvu 

ni znal. In prav to je tisto, kar bo 

enega od njiju za vedno zapisalo med 

zmagovalce SP, drugega pa kljub izjemni 

karieri pustilo brez tako želenega 

nogometnega grala. 

NAJBOLJŠI NAVIJAČI 

O želji in čustvih, ki Argentince prevzemajo 

ob nogometu, je morda še najbolj 

opisal Andres Vombergar (29) v 

intervjuju za Domovino: »Za Argentinca 

je nogomet nekaj najvažnejšega na 

svetu.« Da verjamemo tem besedam, 

je bilo dovolj pogledati na tribune, ko 

je igrala Argentina. Med 30.000 in 

50.000 navijačev z udarnimi pesmimi 

skozi celotno tekmo, čustva, transparenti 

Maradone in Messija, ki so dajali 

upanje argentinskim nogometašem. 

In Gianni Infantino (52) ima precej 

sreče, da je argentinske navijače imel v 

Dohi, saj bi drugače stadioni vsaj v nekih 

delih samevali. Po zadnji enajstmetrovki 

je bilo veselje nepopisno, čustveno, 

glasno, kot se za izjemne navijače 

tudi spodobi. Tudi v Parizu je bilo veselje 

argentinskih navijačev burno, a 

ne način, kot so to pred dnevi počeli 

maroški navijači v francoskih mestih. 

Fifa na čelu s svojim predsednikom 

lahko v ozadju kuje dobičke, spreminja 

pravila in dodaja tekmovanja, a 

zmaguje nogomet. Ne tisti daleč stran 

v pisarnah Züricha, ampak tisti na tribunah. 

Nogomet se igra zanje.

POŽAREPORT 

36 

Komentar 


Muženič je zamenjal kriminaliste, 

ki preiskujejo Goloba in Gen-I 

BOJAN POŽAR 

POZAREPORT.SI 

Iz vsega tega je seveda mogoče tudi logično sklepati, da želi 

predsednik vlade Golob preko direktorja NPU Darka Muženiča (60) 

kontrolirati preiskavo zoper sebe in Gen-I, čeprav nekateri 

varnostni strokovnjaki opozarjajo, da težko en človek 

na vrhu policijskega oddelka pusti zadevo v predalu. 

ZNANA DEJSTVA 

Predsednik vlade in Gibanja Svobode 

Robert Golob (55) je od Tatjane Bobnar 

(53) in Boštjana Lindava (51) že 31. maja 

(še kot mandatar, Bobnarjeva je bila 

takrat kandidatka za notranjo ministrico, 

Lindav pa kandidat za generalnega 

direktorja policije) zahteval vrnitev 

Darka Muženiča na stolček direktorja 

Nacionalnega preiskovalnega urada, 

onadva pa sta imela resne pomisleke, 

saj je bil Muženič takrat pod preiskavo 

evropskega tožilstva (več na tej povezavi). 

Toda Golob je dobra dva meseca kasneje, 

kot šef vlade, očitno dosegel svoje, 

saj je Muženič konec julija že prevzemal 

NPU, ovadbo zoper Muženiča pa so 

evropski tožilci zavrgli šele novembra. 

Ko se je Muženič vrnil na NPU, je 

bil takoj zamenjan Mitja Nerat, tisti 

kriminalist, ki je preiskoval afero Teš6, 

ter - po poročanju različnih medijev - 

»kazensko« premeščen v Tacen. Menda 

na zahtevo novega direktorja kriminalistične 

uprave Davida Antoloviča. 

NOVI DOGODKI 

Viri pravijo, da je Muženič takrat spretno 

izkoristil prerazporeditev Nerata 

za, citiramo naše vire, »ureditev pri- 

Žiga Živulović/BOBO 

Ko se je Muženič vrnil 

na NPU, je bil takoj 

zamenjan Mitja Nerat, 

tisti kriminalist, 

ki je preiskoval 

afero Teš6, ter - po 

poročanju različnih 

medijev - »kazensko« 

premeščen v Tacen. 

Menda na zahtevo 

novega direktorja 

kriminalistične uprave 

Davida Antoloviča.

77 | 22. DECEMBER 2022 POŽAREPORT 

Komentar 

37 

NOVE PODROBNOSTI 

PREISKAVE GOLOBA 

IN GEN-I: DEL DENARJA 

NAJ BI ŠEL NA 

KOSOVO, ZA KURTIJA, 

BOBNARJEVA VSE 

PREDALA TOŽILSTVU?! 

Razkrita preiskava zoper Gen-I in 

Roberta Goloba, ki jo usmerja državno 

tožilstvo, potrjuje najmanj dvoje: 

Da pri medijskih razkritjih, objavljenih 

pred parlamentarnimi volitvami 

aprila 2022, ni šlo za nobene diskreditacije 

sedanjega predsednika vlade 

in Gibanja Svoboda, ampak za resno 

novinarsko delo. In da so te afere pri 

nas čez noč, po aprilskih volitvah, 

čudežno izpuhtele samo zato, ker 

so mediji o tem prenehali poročati, 

niso pa, kot smo že takrat opozarjali 

na tem portalu in Uri moči na Planet 

TV, nikakor izginile iz dosjejev 

obveščevalno-policijskih struktur 

(zlasti ne tam, kjer so se tudi največ 

dogajale - na Balkanu) in političnih 

omrežij. Tarča preiskave naj bi sicer 

bili konkretni balkanski posli Gen-I. 

Nove okoliščine pa naj bi bile, vsaj 

po naših informacijah, naslednje: Del 

denarja iz Gen-I Beograd naj bi takrat 

prišel tudi na Kosovo, do kroga predsednika 

vlade Albina Kurtija, kar naj 

bi vedela tudi srbska obveščevalna 

služba BIA. Vso policijsko dokumentacijo, 

povezano s to preiskavo, naj bi 

odstopljena ministrica za notranje 

zadeve Tatjana Bobnar že predala 

državnemu tožilstvu, zato nekateri 

viri ocenjujejo, da bo Golob zelo težko 

zaustavil to preiskavo, četudi na 

hitro zamenja »pol policije«. 

merov, ki bremenijo njega (afera Farrokh 

oziroma zloglasno pranje iranskega 

denarja skozi Novo Ljubljansko 

banko) in Roberta Goloba«, znotraj 

tožilsko-policijske preiskave Gen-I. 

Skupini, ki je preiskovala oba primera, 

je dal še preiskavo Teš6, takoj potem pa 

jim odvzel preiskavi primera Farrokh 

in Gen-I (Roberta Goloba), »pod pretvezo 

preobremenjenosti«. 

Obe zadevi pa je nato prepustil 

svojo pomočnici Tanji Družnik, kar je, 

tako naši viri iz policije, izrazito nenavadno. 

Saj pomočniki direktorjev 

NPU nikoli ne izvajajo preiskav, no, 

vsaj doslej takšnega primera menda 

še ni bilo. Poleg tega Tanja Družnik in 

Muženič veljata za tesno navezo, in leta 

2020, ko so pod Janševo vlado zamenjali 

Muženiča, naj bi bila Družnikova 

glavna pobudnica zbiranja podpisov 

proti njegovi zamenjavi. Iz vsega tega 

je seveda mogoče tudi logično sklepati, 

da želi predsednik vlade Golob - prek 

direktorja NPU Darka Muženiča - kontrolirati 

preiskavo zoper sebe in Gen-I. 

Nova serija oddaj 

Iskreni – tokrat 

o odnosu z najstniki 

• Kako bolje razumeti svojega najstnika 

in ob njem tudi uživati? 

• Kako motivirati najstnika, da se bo učil, 

si pospravil sobo in držal besedo? 

• Kako ob mladostniku ohraniti mirne živce? 

Gosta: 

dr. ANDREJA 

POLJANEC 

dr. JANEZ 

SEČNIK 

VIDEO ODDAJE 

ISKRENI 

• Svojega najstnika dresiram ali vzgajam? 

VABLJENI K OGLEDU! 

POSTANITE NAROČNIK TUDI VI! 

Oddaje so na voljo naročnikom portalov Iskreni in Domovina ter tednika 

Domovina, ki poleg izobraževalnih oddaj dostopajo tudi do drugih vsebin, 

rezerviranih samo za naročnike: predlogi izletov, recepti, knjižni in 

filmski namigi, seznam knjig, kjer se priporoča starševska prisotnost, 

ter zaklenjene novice in oddaje na portalu Domovina. 

T: 064 135 136 

E: info@iskreni.net 

www.iskreni.net/tag/ 

oddaoddaje-iskreniplus/ 

www.iskreni.net/trgovina/ 

iskreni-narocnina/

SVOBODNO GOSPODARSTVO 

38 

Komentar 


Mali delničarji: ovadbe 

zaradi „načrtnih“ stečajev 

Zvona 1 in Zvona 2 

LUKA SVETINA 

Deset let po stečaju cerkvenih finančnih holdingov Zvon 1 in Zvon 2, 

po obsegu dolgov največjem stečaju v zgodovini samostojne Slovenije, 

so v društvu Mali delničarji Slovenije napovedali tožbo proti odgovornim 

v NLB, saj so na podlagi novih indicev prepričani, da je bila malim 

delničarjem načrtno storjena velika premoženjska škoda, družba T-2 

pa naj bi bila iztrgana iz rok Mariborske nadškofije. Nekdanji 

ekonom Mirko Kraševec je s prstom pokazal na kardinala Rodeta. 

V 

društvu so se kot zastopnik 

malih delničarjev obeh entitet 

– teh je prek 40.000 – od 

leta 2011 aktivno vključevali 

v postopek iskanja rešitve, ki ne bi vodila 

do stečajev, je na novinarski konferenci 

dejal predsednik društva Rajko 

Stanković (54). Iz dokumentacije, ki 

je bila predložena odvetniku, namreč 

izhaja, da so banko upnico namesto 

interesa, da zaščiti sebe in partnerja, 

vodili neki drugi interesi, ki se bodo 

izkazali po podaji ovadbe, je izpostavil 

Stanković, ki je prvič odkrito javno 

namignil, da se ne more znebiti občutka, 

da so bili določeni cerkveni krogi 

ljubosumni na vodstvo Mariborske 

nadškofije, ki je se je »zelo uspešno« 

spuščala v podjetniške vode. 

V društvu Mali delničarji Slovenije 

deset let po propadu Zvonov trdijo, da 

nobeno delujoče podjetje ne bi moglo 

preživeti hkratne dospelosti vseh 

svojih obveznosti, saj je smisel podjetniškega 

delovanja v ravno tem, da so 

sredstva podjetja naložena v produkcijske 

tvorce in zato manj likvidna ter 

jih je mogoče naenkrat oz. v kratkem 

času likvidirati le pod izjemno neugodnimi 

pogoji oz. z njihovim razvrednotenjem, 

kar pa ustvari kapitalski 

primanjkljaj. Kot je na novinarski konferenci 

dodal odvetnik Matjaž Titan, 

obveznosti zastavnega upnika, da ohranja 

zastavljeno premoženje in ga ne 

poslabšuje, niso manjše od tovrstnih 

obveznosti dolžnika oz. zastavitelja. Še 

posebej pomembno pa je, da zastavni 

upnik tudi nima pravice, da zastavljena 

stvar preide v njegovo last, če terjatev 

ob zapadlosti ni plačana. 

Banka naj bi bila tudi v 

navzkrižju interesov, 

saj je nastopala kot 

upnik tako pri Zvonu 

Ena holding kot tudi pri 

pridobitelju, podjetju 

Gratel, ki je postal novi 

družbenik T-2. 

DELEŽ V T-2 

Zvon Ena holding je bil še leta 2010 

imetnik več kot 95-odstotnega poslovnega 

deleža v T-2, ki je bil zastavljen 

banki, v zastavni pogodbi pa se je Zvon 

Ena holding zavezal, da ne bo odtujeval 

svojega premoženja zunaj okvirov rednega 

poslovanja ali z njim razpolagal 

drugače kot za polno protivrednost. Ko 

je bil Zvon 1 v prvi polovici leta 2011 že 

v postopku prisilne poravnave, je imel 

glede na upnike omejeno sposobnost 

avtonomnega ravnanja. Takrat pa je 

prišlo do zmanjšanja osnovnega kapitala 

družbe T-2 na nič ter hkratnega 

povečanja osnovnega kapitala z novimi 

vložki, ki pa jih Zvon 1 kljub lastni 

želji, da ostane v lastništvu T-2, ni mogel 

vplačati ravno zaradi omejitev v postopku 

prisilne poravnave. Pri tem se 

Zvon 1 kljub odtujitvi T-2 ni razdolžil 

niti za en sam evro. 

Iz dokumentov, ki so jih pridobili v 

društvu Mali delničarji, je po besedah 

Stankovića razvidno, da so posamezniki 

iz banke NLB, ki je dala posojilo, že 

nekaj mesecev pred izvedbo zmanjšanega 

osnovnega kapitala na nič in 

njegovega hkratnega povečanja želeli 

Zvonu 1 brez nadomestila oz. za simbolično 

ceno enega evra odvzeti T-2. Zvon 

1 v to ni privolil, nakar je sledila prej 

opisana operacija zmanjšanja osnovnega 

kapitala na nič in njegovega hkratnega 

povečanja. Banka naj bi bila tudi 

v navzkrižju interesov, saj je nastopala 

kot upnik tako pri Zvonu Ena holding 

kot tudi pri pridobitelju, podjetju Gratel, 

ki je postal novi družbenik T-2. 

Po podatkih iz revidiranih računovodskih 

izkazov obeh finančnih 

holdingov Zvon 1 in Zvon 2 (v decembru 

2010 sta objavila insolventnost) je 

vrednost dolgov (obveznosti) do bank 

obeh finančnih holdingov na dan 31. 

december 2010 znašala 376,3 milijona 

evrov, do drugih pravnih oseb pa 47 

milijonov evrov. Drugih obveznosti iz 

poslovanja, poleg tekočih stroškov, ki 

so bili do stečaja redno poravnani, ni 

bilo, je poročal Časnik. Po 31. decembru

77 | 22. DECEMBER 2022 SVOBODNO GOSPODARSTVO 

Komentar 

39 

NLB in nekatere druge 

banke v državni lasti 

so si iz neznanih 

razlogov premislile 

ter od podpisa 

sporazuma odstopile 

v zadnjem trenutku. 

2010 se glavnice dolgov niso povečevale, 

na podlagi načrta prodaje naložb (finančnega 

prestrukturiranja) in poplačila 

dolgov bankam, ki ga je pripravilo 

mednarodno svetovalno podjetje AT- 

KEARNEY, pa naj bi finančna holdinga 

Zvon 1 in Zvon 2 do konca leta 2015 

odplačala bankam 371 milijonov evrov 

dolga, od tega 183,1 milijona evrov dolga 

že do konca leta 2011. 

INSOLVENČNI POSTOPEK 

Podjetje ATKEARNEY je za dan 31. marec 

2010 ugotovilo, da vrednost premoženja 

obeh finančnih holdingov Zvon 1 

in Zvon 2 presega njune obveznosti, na 

podlagi ocene strateškega premoženja 

KPMG v letu 2010 pa je nato pripravilo 

predlog načrta finančnega prestrukturiranja, 

ki je po vsebini pomenil načrt 

prodaje premoženja (naložb holdingov) 

in postopnega poplačila obveznosti 

bankam, s čimer so se strinjale vse banke. 

Podpisan je že bil tudi medbančni 

sporazum, vendar so si NLB in nekatere 

druge banke v državni lasti iz neznanih 

razlogov premislile ter od podpisa tega 

sporazuma odstopile v zadnjem trenutku. 

Tako so januarja 2011 sledili insolvenčni 

postopki. Če ne bi prišlo do te nenadne 

odločitve bank, bi bila postopek 

in razplet najverjetneje podobna Istrabenzovemu. 

Zvonova sta namreč imela 

v svojem portfelju celo kakovostnejše 

naložbe, kot jih je imel Istrabenz. 

Društvo Mali delničarji trdi, da 

obstajajo razlogi za sum, da je pri efektivnem 

odvzemu družbe T-2 prišlo do 

kvalificirane oblike kaznivega dejanja 

zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski 

dejavnosti, saj je bila pridobljena 

velika premoženjska korist in 

povzročena velika premoženjska škoda. 

O tem bo do sredine januarja po 

napovedih odvetnika Matjaža Titana 

sestavljena kazenska ovadba, o vložitvi 

katere bo javnost obveščena. Na NLB 

sicer posameznih upniških primerov 

za medije ne komentirajo. 

JUDEŽI IZ VATIKANA 

Nekdanji ekonom Mariborske nadškofije 

Mirko Krašovec (76), ki je nelojalne 

partnerje oz. predstavnike bank znova 

imenoval za »judeže«, je izrazil solidarnost 

z Malimi delničarji. Kraševec je ponovil 

svoje stališče, da so afero na račun 

Nadškofije Maribor načrtno povzročili 

nelojalni poslovni partnerji in s tem 

zagrešili največjo manipulacijo na račun 

Cerkve v zgodovini samostojne 

Slovenije. »Med partnerji gospodarskih 

družb Nadškofije Maribor so se ob nastopu 

gospodarske krize, ki je nastopila 

konec leta 2008 in je dosegla svoj višek 

v letih 2010 in 2011, znašli judeži, ki so 

ne oziraje se na povzročeno škodo izdali 

svoje stranke in se izneverili svojim partnerskim 

obveznostim, da bi na ta način 

dobili delež koristi od razkosanja delujočih 

podjetij svojih strank,« je povedal 

Krašovec in omenil navezo domnevne 

vplivne klike judežev iz Slovenije in Vatikana, 

ki je dosegla tudi objavo članka 

z naslovom Sveti bankrot v italijanskem 

tedniku L'Espresso, ki naj bi v slovenski 

in tuji javnosti ustvaril lažno predstavo 

o premoženjskem položaju Zvonov. 

Na novinarsko vprašanje, ali je z judeži 

nemara mislil na sam vrh slovenske 

Katoliške cerkve in ljubljanske nadškofije, 

je med vrsticami prst uperil proti 

kardinalu Francu Rodetu (88), medtem 

ko je zatrdil, da ljubljanska nadškofija 

Dolžnost vseh 

odgovornih oseb 

slovenskih organov 

pregona je, da se 

zavzamejo za pravico, 

ki edina lahko premaga 

osebno in kolektivno zlo. 

Nace Hočevar/STA 

Nekdanji ekonom Mariborske škofije Mirko Kraševec. 

v tej zgodbi ni igrala nobene vloge. Kraševec 

je za nevredneže označil tudi odgovorne 

odločevalce iz NLB in družbe 

Gratel, »ki so za bagatelo priposestvovali 

T-2«. Krašovec, pred časom pravnomočno 

oproščen vsakršne krivde za 

bančno luknjo in drugih kaznivih dejanj 

v povezavi s spornimi naložbami, pravi 

še, da je dolžnost vseh odgovornih oseb 

slovenskih organov pregona, da se zavzamejo 

za pravico, ki edina lahko premaga 

osebno in kolektivno zlo. 

Na Domovini smo v preteklosti že 

pisali, da je bil T-2, ko so gradili optično 

omrežje, oviran od monopolista Telekoma, 

kasneje pa so proti njem dobili 

več deset milijonsko tožbo, a je sadove 

tožbe uživala družba Gratel in ne Gospodarstvo 

rast v lasti Mariborske nadškofije. 

Telekom Slovenije in T-2 sta namreč 

sklenila sodno poravnavo zaradi 

zlorabe prevladujočega položaja. T-2 je 

od Telekoma terjal plačilo 129,56 milijona 

evrov odškodnine, kolikšna je 

poravnava, pa nikoli ni bilo razkrito. 

Zvonova, ki sta jemala velike kredite za 

razne projekte, mediji so poročali tudi 

o sumljivih naložbah na hrvaških otokih, 

sta v gradnjo optičnega omrežja 

T-2 vložila več kot 250 milijonov evrov. 

Po nastopu svetovne gospodarske krize 

so upniki prijavili kar 1,8 milijard 

terjatev, saj banke niso želele reprogramirati 

kreditov. Kot dodaja Stanković 

iz društva Mali delničarji, bi se Zvonova 

lahko rešila z dodatnim svežnjem 

50 milijonov evrov posojila, saj so bile 

njune naložbe zdrave.

MEDIJI 

40 

Komentar 


Zmotne predpostavke, s katerimi 

operirajo komentatorji v medijih, 

vodijo v zmotne odločitve volivcev 

PETER MERŠE 

Tako v znanosti kot tudi v družbi in vsakdanjem življenju 

vsakodnevno sprejemamo odločitve, na podlagi podatkov 

in informacij, ki so nam na voljo, iz katerih potegnemo sklepe. 

Ti so seveda točni, v kolikor so osnovna dejstva, na podlagi, 

katerih sklepamo, točna. V matematiki bi temu rekli aksiomi. 

Če pa je osnova oz. aksiom, iz 

katerega potegnemo sklep, 

netočen, potem je tudi sklep 

netočen, četudi logično sledi iz 

danih, a napačnih aksiomov. Pojavi se 

zmota krožnega sklepanja, kot bi temu 

rekli v debatnem žargonu. Ob spremljanju 

političnih debat, včasih pa tudi 

sodelovanju v njih, tako zaznavam celo 

serijo netočnih predpostavk, ki pa jih 

komentatorji, nevladniki in novinarji 

tako zvesto ponavljajo, da se v ljudeh 

ustvari vtis, da gre v resnici za dejstva, 

aksiome, na katerih potem gradijo svoje 

sklepe in odločitve, posebej še, kdaj 

bodo šli na protest, kje se bodo vključili 

v družbeno dogajanje in koga bodo 

izbrali na volitvah, referendumih itd. 

Eden takšnih napačnih aksiomov 

je, da je naravno stanje demokracije 

Ko se zgodi, da oni niso na 

oblasti, se to predstavlja 

kot eksces, anomalijo 

oz. po besednjaku 

nevladnikov zadnje oddaje 

Tarča na RTV Slovenija: 

»demontaža vseh 

državnih sistemov, napad 

na pravno državo in na 

svobodo medijev.« 

Posnetek zaslona 

takrat, ko je na oblasti leva politična 

opcija, naj bo to Komunistična partija, 

ali njene pravne oz. mentalne naslednice, 

od LDS, do Socialnih demokratov, 

enomandatnih strank poimenovanih 

po svojih voditeljih ali v zadnji 

iteraciji, Gibanje Svoboda. 

BOJ ZA »DEMOKRACIJO« 

Ko se zgodi, da oni niso na oblasti, se 

to predstavlja kot eksces, anomalijo oz. 

po besednjaku nevladnikov zadnje oddaje 

Tarča na RTV Slovenija: »demontaža 

vseh državnih sistemov, napad na 

pravno državo in na svobodo medijev.« 

Samo dejstvo, da na oblasti ni leva opcija, 

je zanje razlog za obsedno stanje, 

ponavljajoče se proteste in ustvarjanje 

histerije po vsej državi. 

Njihov boj tako ni usmerjen v zaščito 

demokracije, kot sicer radi trdijo, ampak 

v ravno nasprotno, njen konec, saj 

je prav izmenjevanje političnih polov na 

oblasti eden osnovnih temeljev demokracije. 

To se je zelo plastično pokazalo 

v zadnjem času, ko sicer demokracije 

polnih ust nevladniki ob hudih ekscesih 

poseganja v policijo, razpadu zdravstva, 

korupcijskih tveganjih »pro bono« nekdanjih 

specialcev, ki harajo po ministrstvih 

in vsesplošni kadrovski čistki, še 

ne pripravljajo koles za nove proteste. 

Pri kadrovski čistki se namesto tega 

pojavlja še en zmoten aksiom. Vsakdo, 

ki miselno pripada pomladnemu polu 

in ima kakšen položaj v javni upravi, državo 

drži v krempljih »virusa janšizma«. 

Samo na ta način je namreč mogoče 

pred javnostjo zagovarjati že totalitarne 

kadrovske čistke vseh in vsakogar, ki ne 

razmišlja točno tako kot elita, ki diktira 

politiko Roberta Goloba (55) in ustvarja 

še en aksiom, da predstavlja celotno 

ljudstvo in je posledično njegov glas. 

»DEPOLITIZACIJA« 

V medijskih debatah se kar privzema, 

da politično kadrujejo samo desne 

oz. »Janševe« vlade, pri čemer so tako 

učinkovite, da tudi po Golobovem globinskem 

čiščenju niso odstranili vseh, 

zaradi česar država ni tako uspešna, 

ko bi lahko bila. Golobova kadrovska 

čistka in politično kadrovanje pa je 

poimenovana kot »depolitizacija«, kar 

pomeni da je »OK«.


MEDIJI 

Komentar 

41 

Nihče se tako niti ne vpraša, kdo so 

ti novi kadri, ki prihajajo in koliko je 

s tem uničenih karier ljudi, ki so imeli 

to smolo, da so se zaposlili ravno v 

času napačne vlade ali še več, so v času 

Janševe vlade, čeprav morda sploh ne 

pripadajo tej opciji, zgolj strokovno opravljali 

delo, za katero so zaposleni, ne 

pa blokirali celotne države, dokler se 

oblast znova ne »normalizira«. 

Povsem apolitičnim kariernim policistom 

denimo grozi karierno nazadovanje 

ali celo odpoved delovnega 

razmerja zaradi profesionalnega 

obvladovanja protestov v času največjega 

diplomatskega dogodka v zgodovini 

samostojne Slovenije. Ne samo uničevanje 

karier, tudi ustrahovanje je, ne le 

v policiji, stalna praksa, le da je v policiji 

Bobnarjeva s svojim odstopom to javno 

obelodanila in v zadrego spravila mnoge, 

ki se prodajajo kot zaščitniki demokracije, 

zdaj, ko je le ta ogrožena bolj kot 

kdaj prej, pa se ukvarjajo s preganjanjem 

zavodov, ki pomagajo nosečnicam v stiski 

in božičnega obdarovanja. 

Vse to v imenu ustvarjanja vtisa v 

javnosti, da je Janševa vlada bila totalitarna 

oz. slaba v vseh pogledih. Tako 

poslušamo, kako nas je vlada totalitarno 

zaprla v občine in nam omejevala 

gibanje, pozabimo pa, da je bil to čas 

svetovne pandemije, ko so to počele 

vse demokratične vlade v Evropi in so 

bili ukrepi pri nas sorazmerno mili, 

glede na druge evropske države. Vprašate 

državljane jedrnih držav EU, denimo 

Francoze, Špance, Nizozemce, ki so 

nam tako radi za zgled, pod kakšnimi 

ukrepi, omejitvami gibanja in dejansko 

nasilnim preganjanjem protestnikov 

so bili oni v času, ko je covid dejansko 

bil resna grožnja javnemu zdravju. 

»SLABA VLADA« 

Ob vsem tem je vlada, ob proti sebi 

nastrojenih medijih in protestnikih, 


sprejela serijo protikoronskih ukrepov, 

zaradi katerih je Slovenija iz pandemije 

izšla kot zmagovalka, po mnenju 

tujih analitikov druga najboljša v vsej 

Evropi, hkrati z odliko opravila predsedovanje 

Svetu Evropske unije v težkih, 

pandemičnih razmerah in izvedla 

serijo ukrepov v korist državljanov, od 

izboljšav za družine, nižjih obdavčitev 

dela, z mrtve točke premaknila serijo 

infrastrukturnih projektov, sprejela 

zakon o dolgotrajni oskrbi, dvignila 

moralo v Slovenski vojski in Slovenijo 

znova uvrstila na zunanjepolitični in 

diplomatski zemljevid. 

Seveda je delala tudi napake in kdaj 

nerodno komunicirala, a ob primerjavi 

s trenutno in nekaj preteklimi je, če smo 

iskreni, izrazito nadpovprečno opravila 

svoje delo. V enakem času, kot je prejšnja 

vlada sprejela pet svežnjev ukrepov, se 

aktualna vlada ukvarja s prvim, minister 

Han (52) pa spoznava, kako težko je 

dejansko to delo. Delo, ki ga skušajo na 

vsak način zakriti in celo odpraviti. Pa 

proti sebi nima nastrojenih medijev (z 

redkimi izjemami), ljudje ne kolesarijo 

vsak petek in zdi se, kot da se je končno 

vrnila normalnost na sončno stran Alp. 

Analitiki poraz Anžeta Logarja (46) 

ali neprimernost kandidature za župana 

Ljubljane v primeru Aleša Hojsa 

(61) pripisujejo temu, da ne moreta uiti 

dejstvu, da sta sodelovali v »totalitarni 

vladi«, ki je »zaplinjala Ljubljano«. Vladi, 

ki je bila sicer deležna verjetno najstrožjega 

sistema zavor in ravnovesij, s 

strani organov, ki skrbijo za demokracijo 

in so pod Golobom, ko so dejansko 

vsi podsistemi podrejeni eni opciji, 

praktično povsem odpovedali. 

Mednje spadajo tudi civilna družba 

in mediji, za katere se zdaj posebej očitno 

kaže, da jih praktično nimamo. Imamo 

namreč podaljške ene politične opcije 

inpretežno ideološka trobila, ki se prodajajo 

kot civilna družba in mediji, v javnosti 

pa ustvarjajo aksiom, da je vsakršna 

kritika na njihov račun napad na civilno 

družbo in svobodo medijev. To seveda ne 

velja, ko oni udrihajo po nekaj medijih, ki 

razmišljajo drugače. Te se lahko ustrahuje 

s parlamentarnimi komisijami in v 

javnosti blati, celo preganja oglaševalce, 

ki si pri njih »drznejo« oglaševati. To se 

potem imenuje svoboda medijev, uredniška 

neodvisnost in podobno. 

BORITI SE 

Naj za konec omenim še nekaj splošnejših 

aksiomov, s katerimi operirajo. 

Denimo, da so stranke nekaj slabega, 

da je vse, kar diši po zasebnem kapitalu, 

bognedaj ustvarjanju dobička nekaj, 

kar je treba preganjati, podržaviti, zapreti. 

Nekateri to propagirajo, ker imajo 

od tega sami neposredno kapitalsko ali 

drugo korist, dobiček, če hočete, drugi 

pa so prek našega izobraževalnega in 

medijskega sistema enostavno kupili 

te socialistične pravljice kot dejstvo in 

jih imajo zdaj za svoj aksiom. Dejstvo, 

da nekdo razmišlja drugače, pa je zanje 

nekaj nepredstavljivega, saj se stalno 

gibljejo v svojem mehurčku. 

Ko jim tega potem v razmerju enega 

proti štirim rahlo predre kdo, ki razmišlja 

drugače, so šokirani, da kdo sploh 

v dobri veri lahko razmišlja drugače 

kot oni. Govorim iz osebne izkušnje 

četrtkove Tarče, ko se je med oglasi in 

po oddaji razvnela zanimiva debata, ki 

je pokazala, kako drugačni so aksiomi 

nekaterih od tega, kako sam vidim, 

spoznavam in razumevam realnost. 

Še enkrat znova pa mi postaja jasno, 

da bomo v družbi, kjer živimo na različnih 

predpostavkah o realnosti, vse bolj 

razdeljeni in vse bolj zavedeni, kar se 

pozna tudi na volitvah, kjer ljudje glasujejo 

v dobri veri. Posebej še, če se sliši 

samo ene argumente. Za spremembo 

družbe bo potrebno veliko energije vložiti 

v aktivacijo civilne družbe in pluralizacijo 

medijskega prostora. Alternativa 

je žal, da pristanemo na lažne aksiome in 

tudi sami začnemo živeti v laži. Ampak ta 

opcija, čeprav na videz ta trenutek udobnejša, 

se je še vedno v zgodovini končala 

slabo. Ne vem za vas, sam sem rajši na 

»pravi strani zgodovine«, čeprav je tudi 

to prevečkrat zlorabljena beseda.

SVET 

42 

Komentar 


Ali je razkristjanjeni Otok 

pokazatelj konca krščanske Evrope 

IZIDOR BENEDIČIČ 

Pred dnevi je na naslovni strani BBC-ja kraljevala novica, da se 

po popisu prebivalstva leta 2021 manj kot polovica prebivalcev Anglije 

in Walesa opredeljuje za kristjane – če je bilo kristjanov še leta 2001 

dobrih 59 odstotkov, je sedaj ta številka padla na 46 odstotkov. 

V istem obdobju je delež ljudi, ki se ne identificirajo z nobeno religijo, 

narasel s 25 odstotkov na 37 odstotkov. Sprašujemo se, 

ali se je tudi uradno začel konec krščanske Evrope. 

V 

resnici je bolj primerno vprašanje, 

kako da se je to zgodilo 

šele sedaj. Mednarodna raziskava 

iz leta 2014 ugotavlja, da 

se je za verne opredelilo le 30 % Britancev. 

To jih uvršča med najmanj religiozne 

države na svetu, v družbo Izraela, 

Češke in Hong Konga. Kje je torej lanskoletni 

popis našel toliko vernikov? 

Velik del odgovora leži v tem, da je 

v Združenem kraljestvu kulturno krščanstvo 

globoko ukoreninjeno. Da, 

število kristjanov se krči, toda Anglija 

ni prevzela ne šeriatskega prava ne ciničnega 

moralizma ateističnih humanistov. 

Po zunanjih merilih je Anglija 

danes bolj krščanska kot pred petdesetimi 

leti. Današnja mladina je statistično 

gledano bolj izobražena, bolj zmerna 

in bolj vestna. Stopnja kriminala 

med mladoletnimi je zadnjem desetletju 

drastično upadla. Mladi Angleži še 

vedno visoko cenijo vrednote, kot sta 

solidarnost in samodisciplina, še vedno 

protestirajo proti farizejski dvoličnosti 

politikov, še vedno cenijo pomoč 

bolnim, revnim in trpečim. 

Skratka, same krščanske vrednote, 

ki pa so se tako udomačile, da se nemalo 

konservativcev javno razglaša za 

kulturne kristjane. Nesojena premierka 

Liz Truss je že ena takšnih – zanjo 

zagovarjanje krščanskih vrednot nima 

več nobene zveze z osebno vero. Celo 

strašenje z islamizacijo Britanije, ki je 

bilo nekoč priljubljeno med konserva- 

DEPOSITPHOTOS


Komentar 

SVET 

43 

Da, število kristjanov 

se krči, toda Anglija ni 

prevzela ne šeriatskega 

prava ne ciničnega 

moralizma ateističnih 

humanistov. Po zunanjih 

merilih je Anglija danes 

bolj krščanska kot 

pred petdesetimi leti. 

Današnja mladina je 

statistično gledano bolj 

izobražena, bolj zmerna 

in bolj vestna. 

tivci, se je izkazalo za neutemeljeno 

– da, delež muslimanov raste, a počasneje, 

kot bi naivno sklepali iz etnične 

sestave prebivalstva. 

VERA Z VEČ OBRAZI 

Po drugi strani pa popis prebivalstva zamolči 

pomembno podrobnost. Krščanske 

veroizpovedi vrže v isti koš, zato 

moramo za bolj natančno sliko pogledati 

drugam. Na Škotskem, kjer popis razlikuje 

med različnimi veroizpovedmi, 

se izrisuje jasen vzorec: največji upad 

krščanstva gre na račun škotske državne 

cerkve (Church of Scotland), medtem 

ko se število katoličanov in preostalih 

kristjanov le malo spreminja. 

Raziskave, ki obsegajo celotno 

Združeno kraljestvo, pridejo do podobnih 

zaključkov: državni cerkvi v Angliji 

(Church of England) in na Škotskem 

(Church of Scotland) se vztrajno krčita, 

na drugi strani pa Binkoštna in Luteranska 

cerkev vztrajno rasteta. Število 

katoličanov se je ustalilo po dveh desetletjih 

upada in celo pravoslavne cerkve 

predstavljajo znaten delež prebivalstva. 

Razloge za ta trend prodorno prepoznata 

dva nekdanja škofa anglikanske 

cerkve, Dr. Gavin Ashenden (68) in 

Monsignor Nazir-Ali (73). Dr. Ashenden 

spominja, da je Anglikanska cerkev v 

preteklosti uživala velikanski družbeni 

ugled. Svoj vpliv pa je v minulih desetletjih 

usmerila predvsem v boj za površinsko 

družbeno pravičnost. V svoji veliki 

vnemi za strpno in pravično družbo pa 

je pozabila na odnos do presežnega in 

tako postala žrtev lastnega uspeha. 

Vse bolj je jasno, da je cilj tovrstnega 

»progresivnega« krščanstva že dosežen. 

Združeno kraljestvo je multikulturna, 

tolerantna in socialna država, 

četudi si cerkvena hierarhija pred tem 

zatiska oči in nas prepričuje v nasprotno. 

Soočeni s plehkosto svoje cerkve 

so verniki postavljeni na razpotje. 

Nekateri se v iskanju pristnega stika 

s transcendentnim obračajo bodisi h 

karizmatičnosti binkoštnikov bodisi k 

mističnosti pravoslavne cerkve. Drugi 

se soočeni z notranjo razdeljenostjo 

anglikancev zatekajo h Katoliški ali 

konzervativni Luteranski cerkvi. 

Večina pa spoznava, da se lahko 

z družbenim aktivizmom ukvarjajo 

v kakšni drugi organizaciji – in po tihem 

odhaja. »Progresivni« kristjani 

se morajo odločiti: ali nehajo biti progresivci 

ali nehajo biti kristjani. 

Komentarji bralcev 

Bi raje pometali pred svojim pragom. 

Večjega razkristjanjenja kot ga povzroča 

kardinal Rode na vsem svetu ni 

povzročil še nihče. 

Aleš 

Ne si delat iluzij na podlagi nekih 

anket. Anglikanska cerkev je praktično 

mrtva. Na stotine župnij je brez duhovnika, 

kljub temu, da so v duhovništvo 

pritegnili tudi ženske. Cerkve samevajo 

prazne in niti denarja ni za njihovo 

vzdrževanje. Včasih uspejo kakšno 

prodati za kavarniške , knjigarniške ali 

podobne namene. 

Friderik 

V Veliki Britaniji zdaj kraljujejo Hare 

Krišna. 

Rasputin 

Trendi so zelo jasni po vsej celini. Krščanstvo 

in slovenstvo je tudi v Sloveniji v upadu. 

Žal pa političnim elitam in levičarskim 

lobijem pomagajo tudi mnogi slovenski 

desno-sredinski politiki in škofje s svojim 

nekrščanskim obnašanjem. 

Pelinko 


Brez religije, brez ateizma 

Vse to seveda ni nič posebnega. 

Vsak trezen bralec lahko podobne 

trende opaža drugod po Evropi, tudi v 

Sloveniji. Krščanstvo, ki postavlja politične 

cilje pred osebno spreobrnjenje in 

svetost, je obsojeno na propad, zato je 

zaton anglikanske cerkve neizogiben. 

Toda Združeno kraljestvo obenem 

ohranja seme lastnega preporoda. Prej 

omenjena mednarodna raziskava sicer 

nič kaj laskavo ne govori o religioznosti 

Britancev – toda pozornemu očesu ne 

bo ušel podatek o deležu prepričanih 

ateistov. S 13-% deležem ateistov je 

krepko pod Češko, Španijo ali Francijo. 

Ljudje so siti državne cerkve, a vera 

ostaja. Zato še ne naredite križa nad 

prihodnostjo Anglije – morda novi sveti 

Kolumban pride iz predmestja Londona.

KOLUMNA 

44 


Ponovna izročitev zlatega častnega 

znaka svobode osamosvojiteljem: 

Kučan je odlikovanje razvrednotil, 

Pahor pa na novo ovrednotil 

ANDREJ FINK 

To, kar je delal nekdanji predsednik Kučan, s podelitvijo odlikovanj 

istočasno osamosvojiteljem in tistim, ki so globoko zasidrani 

v totalitarni Jugoslaviji bili daleč od tega, so kontradiktorna dejanja, 

ki naj bi bila narejena v imenu iste države. 

Če je vse enako, če 

je rumeno in zeleno, 

oranžno in modro isto, 

potem nečesa, kar naj 

bi istočasno bilo vse to, 

kratkomalo ni. Za češnjo 

na torti naj še spomnim, 

da je bila to doba pobud 

za oživljanje nekakšne 

tretje Jugoslavije. 

Predsednik Pahor (59) je ponovno 

izročil zlati častni znak 

svobode Republike Slovenije 

šesterici slovenskih osamosvojiteljev 

(Bučar, Janša (64), Kacin 

(67), Peterle (74), Rupel (76), Bavčar 

(67)), ki ga je 24. junija 1992 ta šesterica 

prejela, potem pa, leta 1993, protestno 

vrnila - to je storila zato, ker je 

bilo prav táko odlikovanje podeljeno 

dr. Ljubu Bavconu, ki je bil dolgoletni 

član totalitarnega represivnega režima 

in sotvorec boljševističnega jugoslovanskega 

in slovenskega kazenskega 

aparata, zlati znak pa je bil podeljen 

tudi dr. Janku Pleterskemu, očitnemu 

nasprotniku slovenske samostojnosti, 

ki je prav njej grozil z vsemi mogočimi 

negativnimi posledicami. 

Sedaj je predsednik Pahor tista 

odlikovanja ponovno slovesno vročil 

odlikovancem. Namen je bil poudariti 

zdrav pomen odlikovanja. Ob to se je 

obregnila leva srenja in tudi novoizvoljena 

za predsednico Republike, ki 

pa še ni v funkciji in se torej oglaša 

kot navadna državljanka. Poskusila 

je s šibkimi argumenti. Najprej, da 

»odlikovanje podeljuje predsednik 

v imenu države«, češ, podelila ga je 

država, ne neka oseba. Potem pa je 

hotela braniti tedanjega predsednika, 

njenega današnjega botra, istočasno 

pa oblatiti odlikovance, da »so z 

vrnitvijo izkazali odnos do države«, 

ki naj bi jo z vrnitvijo odličij prizadeli. 

Prejemnike je ošvrknila, češ, da zdaj 

»so si premislili«. Premislili si odlikovanci 

gotovo niso. Očitno je, da gre 

sedaj za odlikovanje za osamosvojitev 

v pravi demokraciji, ne zgolj formalni, 

kot jo je umeval dolgoletni aparatčik v 

nedemokratičnem, totalitarnem režimu, 

tedaj predsednik. 

Res je, da odlikovanje podeljuje »država« 

kot pravna in moralna oseba. Država, 

tedaj in sedaj, je ista. Jasno pa je, 

da pravno in moralno osebo oživljajo 

in usmerjajo fizične osebe. Pravna načela 

(kot npr. kontinuiteta države skozi 

različna politično-zgodovinska obdobja) 

urejujejo notranje in mednarodno 

delovanje države z namenom, da neka 

vlada ne more razveljaviti dolžnosti 

oz. spreminjati dejanj, ki jih je sprejela 

prejšnja. To je res. Vendar … 

To, kar je naredil predsednik Pahor, 

ni novo odlikovanje, temveč potrditev 

tedanjega v drugačnih, pristnejših 

okoliščinah. Zakaj danes pristnejših? 

OSAMOSVOJITELJI 

Na kratko. Organ države, predsednik 

Republike, je bil tedaj gospod 

Milan Kučan (81), ki je javno izjavil, 

da osamosvojitev ni bila »njegova 

najintimnejša opcija«. Že tu je zadeva 

vprašljiva, saj odlikovanje za osamosvojitev 

težko podeljuje nekdo, ki 

o njej ni prepričan. Ta vprašljivost je 

dokazana s tem, da je nekaj mesecev 

kasneje podelil isto odlikovanje Bavconu, 

ki očitno ni bil oseba, ki bi bila 

prototip slovenskega osamosvojitelja. 

To vnaša v podeljevanje odlikovanj 

notranja neskladja. Če je vse enako, če 

je rumeno in zeleno, oranžno in modro 

isto, potem nečesa, kar naj bi istočasno 

bilo vse to, kratkomalo ni. Za češnjo na 

torti naj še spomnim, da je bila to doba 

pobud za oživljanje nekakšne tretje Jugoslavije. 

Sama protislovja! Predsednik 

Kučan je v svoji vrednostni atmosferi 

odlikovanji za osamosvojitev podelil 

Bavconu in Pleterskemu kot svojima 

ideološkima tovarišema in s tem dokazal, 

da se ni niti najmanj demokratiziral. 

Od tega se je šesterica protestno distancirala 

in dosegla, da se take zlorabe takrat 

niso ponovile. Pahorjeva simbolna 

gesta danes sporoča nekaj različnega, 

zato so jo pristaši Kučana kritizirali.

77 | 22. DECEMBER 2022 KOLUMNA 

45 

Nace Hočevar/STA 

Predsednik Kučan je v svoji vrednostni atmosferi odlikovanji za osamosvojitev podelil Bavconu in Pleterskemu kot svojima ideološkima tovarišema 

in s tem dokazal, da se ni niti najmanj demokratiziral. 

Zato je sedanje dejanje 

predsednika Pahorja le 

ponovna, a pristnejša 

izročitev, ne drugačna 

volja države. Volja 

države je ista. Velika 

razlika je pa v tem, 

da je sedaj ta volja 

»čista«, medtem ko je 

v Kučanovem primeru 

bila »umazana«. 

V IMENU DRŽAVE 

To, kar je delal nekdanji predsednik Kučan, 

s podelitvijo odlikovanj istočasno 

osamosvojiteljem in tistim, ki so globoko 

zasidrani v totalitarni Jugoslaviji bili 

daleč od tega, so kontradiktorna dejanja, 

ki naj bi bila narejena v imenu iste 

države. Kakšna je bila volja države, ki jo 

je predstavljal predsednik Kučan? 

Če pa je dejanje kontradiktorno, se 

lahko vprašamo, kaj je končno to takrat 

bilo? Država, kot pravna oseba, bi 

od svojega tedanjega predstavnika, 

predsednika Republike Milana Kučana, 

lahko celo zahtevala pojasnilo in ga 

klicala na odgovor. 

Kaj je sploh ta organ s svojim dejanjem 

hotel sporočiti? Ne moremo si 

misliti drugega, kot da je z vključitvijo 

Bavcona in Pleterskega med odlikovane 

hotel v ljudstvo namenoma vnašati 

nejasnost in zmedo. Soglašam s tistimi, 

ki so v tem videli in še danes vidijo vsaj 

poskus razvrednotenja slovenske samostojnosti, 

če ne kaj več. 

Zato je sedanje dejanje predsednika 

Pahorja le ponovna, a pristnejša izročitev, 

ne drugačna volja države. Volja države 

je ista. Velika razlika je pa v tem, 

da je sedaj ta volja »čista«, medtem ko 

je v Kučanovem primeru bila »umazana«. 

Zato je predsednik Pahor upravičeno 

dejal na svojevrstni slovesnosti, 

da »je prav, da so zdaj stvari na pravem 

mestu«. Na pravo mesto je v naši državi 

treba postaviti še marsikaj. Prav pa je, 

da je bilo to storjeno. Kučan je razvrednotil 

odlikovanje, Pahor pa na novo 

ovrednotil. Razvrednoteno odlikovanje 

naj kot táko ostaja v rokah pokojnih 

Bavcona in Pleterskega. 

Gospa Nataša Pirc Musar (54) je ob 

tem hotela pokazati smer bodočega 

predsedovanja in je napovedala, da 

bo »naša država pod mojim vodenjem 

usmerjena v prihodnost«. Zelo prav, a 

v kakšno? Menda ne v opevanja npr. 

domnevne »dražgoške bitke« in podobnih 

fikcij, kot da s tem skrbi za demokratični 

jutri. 

Naj nas letošnje praznovanje dneva 

samostojnosti in enotnosti najde združene 

kot v času Plebiscita, ko je postalo 

jasno, da je slovenska samostojna država 

lahko sad samo slovenske, tedaj 

svobodno izražene narodove volje, 

in po polstoletni politični zimi tedaj 

obetajoče se slovenske pomladi.

KOLUMNA 

46 


Socialnih migracij si ne želi nihče 

ANDRAŽ ŠEST 

Od nekdaj so obstajale migracije različnih populacij 

in narodov ter vedno je obstajal upravičen ali neupravičen 

strah pred migranti. Če omenim le lastno izkušnjo, 

sem bil migrant v drugih državah in državljan države, 

skozi katero so se valile mase migrantov, Slovenije torej. 

Vsak z nekaj sočutja ne bi smel 

nasprotovati pomoči ljudem, 

ki so se znašli v stiskah, ali še 

huje, tistim ki bežijo zato, da 

ubežijo smrti. Po drugi strani imamo 

ekonomsko migracijo, ki jo ravno tako 

lahko razumemo, saj je iskanje boljšega 

življenja nekaj, kar državljanom tretjega 

sveta težko očitamo. Tudi Slovenci 

so nekoč in še danes predstavljamo del 

ekonomske migracije od Nemčije in 

vse do ZDA. Ravno tako ne sprejmem 

argumenta, da je narobe, ker migrirajo 

le moški, kar je razumljivo, saj si najprej 

želijo poiskati dohodek in nato pripeljati 

družino. Enako so počeli Slovenci, 

ki so se na primer selili v ZDA. Toda 

imamo še eno migracijo, socialno migracijo, 

ki se seli zato, ker so bile dane 

obljube o zastonj stanovanjih in denarnih 

pomočeh. Te zadnje si ne želi nihče. 

Pred nekaj leti sem začel spoznavati 

sirsko skupnost v Kairu, ki je tja 

pribežala zaradi vojne v Siriji. Če boste 

kdaj pohajkovali po Kairu, boste hitro 

opazili njihove parfumerije, ki so modernejše 

od egiptovskih in restavracije 

Toda imamo še eno 

migracijo, socialno 

migracijo, ki se seli zato, 

ker so bile dane obljube 

o zastonj stanovanjih 

in denarni pomoči. Te 

zadnje si ne želi nihče. 

s sirsko hrano, ki so v Egiptu pravi hit. 

Sedela sva z gospodom mojih let, ki je 

ravnokar pribežal iz Sirije. Bil je iz trgovske 

družine, ki je začela nasprotovati 

Asadu, potem ko so v njihovem mestu 

vojaki streljali na protestnike, ujete 

pa hladnokrvno postrelili, pometali v 

jame sredi mesta, trupla polili z bencinom 

in jih zažgali. On se je želel s poslovnega 

sestanka vrniti domov, kar so 

mu prijatelji odsvetovali ter mu predlagali, 

da če želi živeti, naj raje prebegne 

v drugo državo. To je tudi storil in le 

zato mi je lahko na svojem telefonu pokazal 

slike prerešetanega očeta, mame, 

brata, sestre, ki so bili ravno pri večerji. 

Ob istem času je moj egiptovski prijatelj 

emigriral v Savdsko Arabijo, ker v Egiptu 

zaradi krize ni mogel preživljati družine. 

Tam je našel dobro plačano delo v 

hotelu, kjer je še danes. Moj egiptovski 

sošolec iz ZDA je iz istih razlogov odšel 

v Evropo, kjer je zaradi visoke izobrazbe 

našel primerno zaposlitev. Potem pa 

so vsi tisti drugi, ki so me spraševali, 

ali drži, da vsak migrant, ki pride v EU, 

dobi stanovanje, denar, šolo, zdravstvo, 

tudi če nima potrebe po delu. Ponovno, 

zadnjih ne želimo.

77 | 22. DECEMBER 2022 KOLUMNA 

47 

Koliko nevladnih 

organizacij, med 

njimi tudi tistih za 

zaščito žensk, ki 

redno protestirajo 

pred ambasado ZDA 

ali Izraela, smo videli 

protestirati pred iransko 

ambasado v Ljubljani? 

izgnanimi. Naj omenim, da tukaj niti 

ne gre za intimno razmerje in da se 

takšne obtožbe večkrat uporabijo za 

izgon Koptov iz vasi. 

ODPRTA VRATA EU 

Koga si torej želimo? Velikokrat sprejmemo 

zagrizene islamiste, kar lahko 

danes opazujemo po raznih evropskih 

mestih, kjer imamo skoraj avtonomne 

cone z lastnimi šeriatskimi pravili. Ne 

le to, zdaj imamo že kar kitajske policijske 

patrulje. Nikoli ne smemo dovoliti, 

da bi neka tuja religija ali želja 

po avtoritarnem povozila naše ustavne 

in liberalne demokracije. Vedno si 

moramo prizadevati za polno integracijo 

v zahodne vrednote. Kako naj razumemo, 

da ima Savdska Arabija bolj 

strogo politiko do sirskih beguncev, 

ki so sunitski muslimani, predvsem 

iz strahu pred migracijami članov »Islamske 

države«, medtem ko bi EU odpirala 

vrata kar za vse? 

V Kairu je bilo med pomladno revolucijo 

veliko posilstev. Mnogo mladih 

deklet je bilo tudi med protesti posiljenih, 

nekaj je golih bežalo po mestnih 

ulicah, kjer so jim zapirali vrata. Toda 

za dekleta se pekel s posilstvom ni 

končal, ampak šele začel. Če so imele 

srečo, so se jim družine le odrekle, sicer 

je lahko prišlo do odkritih groženj 

s smrtjo ali celo umorov. Pred kratkim 

sta dva univerzitetna študenta grozila 

sošolcu, ker ne moli dovolj in ga sumijo 

ateizma. Medtem je na univerzi prišlo 

do umora, ker je študentka zavrnila 

poroko. Če si Kopt, ti so v Egiptu drugorazredni 

državljani, je še huje, saj je 

le sum, da je Kopt imel razmerje z muslimanko, 

razlog za množičen pogrom, 

ki se konča z mrtvimi, pretepenimi in 

(NE)RACIONALNO 

O MIGRACIJAH 

Komu bomo torej podelili azil in ga 

sprejeli medse kot migranta? Vsekakor 

promoviranje migracij z odprtimi 

vrati in z zastonj stanovanji za vse ne 

bo privabilo tistih, ki imajo željo po 

čimprejšnji integraciji in spoštovanju 

našega načina življenja. Redko slišimo, 

da bi vrata odpirali zatiranim ženskam 

iz muslimanskih držav. Koliko Irank, ki 

jim grozi smrt, smo uspeli rešiti? Koliko 

nevladnih organizacij, med njimi 

tudi tistih za zaščito žensk, ki redno 

protestirajo pred ambasado ZDA ali 

Izraela, smo videli protestirati pred 

iransko ambasado v Ljubljani? Koliko 

kristjanov smo rešili pred pogromi? In 

koliko muslimanov smo rešili pred njihovimi 

avtoritarnimi režimi? 

Veliko ljudi, ne glede na veroizpoved 

ali narodnost, si dejansko želi 

našega načina življenja in ustavne 

demokracije, ki jo uživamo na zahodu, 

vendar zavoljo političnih parol vse 

omenjene raje izpustimo iz enačbe le 

zato, da nam kdo ne bi očital kolonializma 

ali celo rasizma. Na mojo žalost 

se debata v politiki in med volilci vedno 

zaključi na relaciji levo – desno, torej, 

ali »sprejmemo cel svet« ali »vsi muslimani 

so teroristi«, kar pomeni, da racionalni 

razmislek v trenutku odpade.

BEREMO, GLEDAMO, POSLUŠAMO 

48 

Najstarejša božična filma – 2. del 


The Star of Bethlehem 

(Betlehemska zvezda) – 1912 

ANDRAŽ ARKO 

Kar nekaj predhodnih filmov je vključevalo tudi prizore 

Jezusovega rojstva, toda vsi so bili del večje celote – filma ali serije. 

Zato velja za prvi božični film Betlehemska zvezda 

(The Star of Bethlehem) (slika 1) iz leta 1912, ki pa žal ni v celoti ohranjen. 

Tri tedne po premieri je studio Thanhouser zajel požar, 

v katerem je bil original filma uničen. Nato so 

kopije, ki so jih prikazovali, zmontirali na en sam 

kolut, od katerega se je danes ohranila le tretjina. 

Film je bil posnet na treh kolutih in naj bi trajal približno 45 

minut. Čeprav je danes ohranjena zgolj tretjina filma, lahko 

iz tega jasno vidimo, da so vanj vključeni osnovni elementi 

svetopisemskega epa, saj so v studiu Thanhouser poskrbeli 

za razkošne kostume, množico igralcev in bogato uprizoritev. 

Herodova razkošna palača je polna lepih dvorjanov v eksotičnih 

oblekah, Herodova obleka pa razkriva njegove mišičaste 

ude. Poleg tega film vključuje impresivno arhitekturo. 

Film so snemali več kot mesec dni, pri njem pa je sodelovalo 

več kot 200 igralcev – od zvezdnikov do statistov. Pri snemanju 

nekaterih prizorov so sočasno uporabljali dve ali tri 

kamere, da bi tako dobili posnetke iz različnih kotov. Posebni 

učinki, za katere je bilo potrebnega teden dni dela, 

med drugim vključujejo svetlo zvezdo, ki se prikaže pastirjem 

in modrim z Vzhoda, v hlevu pa se pojavi zbor angelov, 

ki slavijo Odrešenikovo rojstvo. Film je stal takratnih 8.000 

dolarjev (današnja vrednost bi bila okoli 245.000 dolarjev). 

Premiera je bila 24. decembra 1912. 

Revija Motography je mesec dni pred premiero objavila 

članek o filmu, v katerem je bila predstavljena celotna 

zgodba. Tako nam poda tudi opis nekaterih prizorov, ki se 

niso ohranili in lahko z njihovo pomočjo rekonstruiramo 

celoten film. Tako kot je Roberto Rossellini leta 1975 uvedel 

svoj film Mesija s prikazovanjem in navajanjem starozaveznih 

napovedi o Odrešeniku, tako je že leta 1912 režiser 

Lawrence Marston (slika 2) pričel pripoved Betlehemske 

zvezde z navajanjem preroka Miheja, ki je prvi vlil Izraelu 

upanje na Odrešenika (prim. Mih 5,1-3), ko je napovedal, da 

se bo rodil v Betlehemu. Pred Kristusovim rojstvom so bila 

številna znamenja in napovedi, ki so vplivala na Izraelce in 

njihove vladarje, ljudstvo pa je preveval nejasen nemir. Na 

tem mestu verjetno manjka opis prizorov, ki naj bi prikazovali 

zaroko Jožefa in Marije, kot je to razvidno iz ohranjene 

časopisne fotografije. (slika 3) To dogajanje je Heroda tako 

vznemirilo, da je sklical modrece na dvoru, da bi mu povedali, 

kje in kdaj se bo Mesija rodil. Film nato prikazuje 

potovanje Jožefa in noseče Marije v Betlehem. Ko utrujena 

popotnika prispeta na cilj, ugotovita, da nimata prostora 

za počitek, saj so gostišča napolnjena s prej prispelimi potniki. 

Zaradi Jožefovega porekla iz Davidovega rodu pa jim 

gostilničar ponudi edini prostor, ki ga ima – hlev (kar potrjuje 

v časopisu objavljena fotografija iz filma). (slika 4) Jožef in 

Marija hvaležno sprejmeta to nastanitev, saj so drugi njuni 

rojaki prisiljeni spati na hribih in v vinogradih mesta. Drugi 

del se začne s potovanjem treh modrih z Vzhoda, ki prebivajo 

v treh med seboj zelo oddaljenih deželah, a po Božji 

previdnosti pridejo do kraja skupnega srečanja. Vse namreč 

vodi čudovita zvezda na nebu. Skupaj se odpravijo v Jeruzalem 

in se tam pozanimajo o novem judovskem kralju. Po 

srečanju s Herodom (kot to prikazujejo ohranjeni posnetki) 

1

77 | 22. DECEMBER 2022 BEREMO, GLEDAMO, POSLUŠAMO 

Najstarejša božična filma – 2. del 

49 

2 3 

4 

5 

pridejo sočasno s pastirji v Betlehem, 

kjer se zvezda ustavi nad gostiščem, v 

katerem ni bilo prostora za Marijo in 

Jožefa. Isti gostilničar jih povede v hlev, 

kjer so še vedno Dete, Marija in Jožef. 

Glede na nadaljnji opis filma je iz članka 

razvidno, da je del filma, ki je danes 

ohranjen, dejansko končni del, saj naj 

bi se zaključil s prizorom, ko pastirji 

in modri z Vzhoda skupaj pokleknejo v 

hvaležni molitvi za privilegij, da smejo 

gledati Odrešenika. 

Glede na obe evangelijski poročili 

ni mogoče jasno določiti ali so pastirji 

in modri z Vzhoda sočasno počastili 

novorojenega Odrešenika, filmski prikaz 

tega pa prinaša močno sporočilo: 

mešana skupina pastirjev in modrih, 

ne glede na očitno razliko v bogastvu, 

brez težav skupaj časti Jezusa. S tem 

je poudarjeno sporočilo, da smo pred 

Bogom vsi enaki. Vrhunec posnetka (in 

tudi tega fragmenta filma) je, ko pastirji 

in modri častijo Jezusa, nad njimi pa 

se pojavi skupina angelov, kar kaže na 

Božje delovanje. (slika 5) 

Iz filma – kolikor nam ga je pač ohranjenega 

– lahko vidimo, čemu nosi 

naslov Betlehemska zvezda. Njena čudežna 

pojavitev in vodenje vznemirjata 

in navdajata z občudovanjem modre z 

Vzhoda, slednjič pa tudi pastirje. Da bi 

režiser prikazal zvezdo kot Božji prst, ki 

vodi poklicane v betlehemski hlevček, 

celo adaptira Lukovo evangeljsko poročilo, 

saj se betlehemskim pastirjem 

ne prikaže angel z veselim oznanilom 

(kot je to v Lukovem evangeliju), ampak 

zvezda, ki jo poleg pastirjev ponovno 

opazijo tudi modri z Vzhoda in se slednjič 

vsi skupaj odpravijo v Betlehem. 

Njihovo navdušenje in češčenje zvezde 

lahko mestoma deluje kot malikovanje. 

Iz fragmenta filma tako vidimo, 

da je čudežna betlehemska zvezda 

protagonist praktično do konca filma, 

saj se šele pred hlevčkom umakne s 

prizorišča pred dejanski protagonistom 

– novorojenim Jezusom, h kateremu 

je vodila modre in pastirje. 

Na vimeo.com je film 

dostopen pod naslovom: 

The Star of Bethlehem (1912)


50 


Priporočila 

DAMIAN 

AHLIN 

MIRA DELAVEC TOUHAMI, 

SVOBODOLJUBNA SLOVENKA 

Avtorica dddr. Mira Delavec Touhami, slovenska literarna 

zgodovinarka in zgodovinarka, poučuje slovenščino 

v Nemčiji in ima bogato izkušnjo plodnega kulturnega 

dela. Doktorsko disertacijo je naredila o Josipini 

Urbančič Turnograjski. 

Josipini Urbančič Turnograjski (1833–1854) so že kot otroku 

odkrili glasbeni talent, zato so ji nudili vso možno 

glasbeno izobrazbo. Naučila se je igranja na klavir in komponiranja. 

Učila se je tudi latinščino in italijanščino, zgodovino, 

zemljepis, matematiko in verouk. Francoščine se 

je lotila sama, zanimala pa jo je tudi grščina. Bila je grajska 

gospodična, lepa, nadarjena – zlasti jezikovno in glasbeno 

– in je v sebi nosila in hkrati na vsakem koraku izražala 

ljubezen do slovenskega jezika. 

Vedela je, da hoče ustvarjati, izlivati na papir svoje misli, s 

katerimi je želela krepiti vero v skupno prihodnost celotnega 

naroda. Hkrati je vedno znova želela sporočati Slovencem, 

naj se zavedajo svoje edinstvenosti. 

Knjiga vsebuje predstavitev avtoričinega življenja in dela, izvorne 

zapise, priredbo v slovenščino ter prevod v španščino. 

MILAN 

HRASTAR 

PRIMOŽ HIENG, ZDRAVE IN ZDRAVILNE 

VODE SLOVENIJE - VODNIK PO 

IZVIRIH, STUDENCIH IN VRELCIH 

Voda ima spomin, kar je v prejšnjem stoletju dokazal 

japonski znanstvenik Emoto Masaru. V naši državi je 

imamo v izobilju. Morda ravno zaradi tega in njene nizke 

cene ni dovolj cenjena. Kadar pijemo vodo pri izviru, 

ima na naše telo zelo poživljajoč učinek. V vodovodnih 

omrežjih pa postane »mrtva«. 

Avtor Primož Hieng je zbral opise preko 260 izvirov in 

studencev v naši državi. Zanimivi so njihovi zdravilni in 

blagodejni učinki kot tudi ljudsko izročilo o njih. Mnogi 

studenci so poznani že stoletja. K njim so ljudje hodili po 

zdravje ali pa samo po sredstvo za gašenje žeje, za napajanje 

živine ali topilo za umazanijo. Voda v vseh jezikih 

pomeni ločnico med življenjem in smrtjo. Je vseobsežni 

gradnik življenja. Z nami je od nastanka planeta, od 

rojstva do smrti. Je nujna dobrina, vendar nas s svojo včasih 

destruktivno dejavnostjo opozarja, da je vredna spoštovanja. 

Voda je v človeški zgodovini velikokrat postala 

predmet češčenja zaradi svoje edinstvene vloge. V nekaterih 

delih sveta, kjer dostop do vode ni enostaven, je 

bila in je na žalost še vzrok za prepir in celo vojne. Primož 

Hieng je imenitno opisal celo vrsto izvirov, studencev in 

toplic. Dodal je še opise okolice, zgodovinske spomenike, 

ki so v bližini, gostišča in možnosti dostopa. Vse izzveni 

kot imeniten turistični vodnik.

| 77 | 22. DECEMBER 2022 KOLUMNA 

Kaj me moti pri božičnih filmih 

51 

MATEJA 

KROPEC ŠEGA 

Čeprav sem sicer kar zahtevna bralka knjig in gledalka filmov, 

mi tu in tam prija prebrati ali pogledati kaj lažjega, sploh kadar sem zelo 

utrujena ali malo bolna. V zadnjih dneh, ko sem se počutila tako 

utrujeno kot bolno, so mi ure krajšali tudi božični filmi, čeprav do lani 

sploh nisem vedela za obstoj tega mogočnega dela filmske industrije. 

Kaj pritegne? Z eno besedo: preprostost. 

Nikoli ni treba skrbeti, 

da se bo zgodilo kaj groznega. 

Skoraj ni treba razmišljati, ker 

je zgodba preprosta in včasih je to dobrodošlo. 

Konec je vedno srečen, vsi se imajo 

radi. Filmi so narejeni po zelo podobnem 

kopitu. Dva mlada ali malo manj mlada, 

skoraj praviloma izjemno zaposlena in 

ambiciozna, vsak po svoje ranjena zaradi 

smrti, ločitve staršev ali lastne zveze, se 

nekako najdeta in opazita. Oba hrepenita 

po ljubezni, popolnem pripadanju, 

zaupanju, lepi zvezi. In skozi skupno preživljanje 

časa, s sodelovanjem v božičnih 

aktivnostih, med skupnim delom, pogovori 

in manjšim »resnim« zapletom, parček 

dozori v »za zmeraj«. 

KAJ ME MOTI 

Razen tega, da če si videl enega, si videl 

vse? Življenje velikokrat nima samo 

srečnih koncev. Čeprav se ti filmi končajo 

še tako romantično srečno in čeprav 

si vsi še tako želimo lepih in dolgotrajnih 

zvez, se to po navadi ne zgodi pod 

pisanimi lučkami ob delanju piškotov 

in pitju vroče čokolade. V življenju tega 

ni realno pričakovati, pa če bi bilo še 

tako »luštno«, če bi bilo res. Trdne zveze 

SHUTTERSTOCK 

Trdne zveze močno 

presegajo meje 

zaljubljenosti in se ne 

zgodijo kar same od 

sebe. Do tega pa božični 

filmi sploh ne sežejo. 

močno presegajo meje zaljubljenosti in 

se ne zgodijo kar same od sebe. Do tega 

pa božični filmi sploh ne sežejo. 

BISTVO BOŽIČA 

Nikoli še nisem bila v Ameriki v božičnem 

času in sprašujem se, če so res 

tako »usekani« na kič. Kilometri pisanih 

lučk in stotine bunkic povsod. Cele 

sobe in kleti imajo večino leta namenjene 

samo skladiščenju te šare. Vse 

skupaj je eno samo tekmovanje: kdo bo 

imel lepše in kdo bo zbral več okraskov. 

Hkrati pa se pri zunanjem blišču tudi 

vse konča. Videla sem točno en film, 

kjer je omenjeno rojstvo Jezusa in jaslice 

(pa še tam bolj mimogrede in v neki 

neposrečeni mešanici šaljivega in žaljivega). 

Božič je samo še praznik, ko se 

družina ob večerji zbere za mizo in se 

napoka do sitega. In zjutraj, na božični 

dan, hitijo trgat ovojni papir s kupa daril. 

Če se vmes pripeti še kakšna ljubezen, 

toliko boljše. A do bistva se v vsem 

blišču in iskanju družinske tradicije 

ne dokopljejo in ne dokopljejo. Rojstva 

Odrešenika, ki je Nežnost in Ljubezen 

sama, kot da nihče ne pričakuje. 

Čeprav so ti filmčki na 

videz še tako neškodljivi 

in nedolžni, nas vse 

skupaj siromašijo. 

Na enem od programov, ki so v naši 

domači programski shemi, bi lahko 

vsak dan ure in ure gledala božične 

filme. In z lahkoto si predstavljam, da 

marsikdo to tudi počne. In čeprav so 

ti filmčki na videz še tako neškodljivi 

in nedolžni, nas vse skupaj siromašijo. 

Namesto še enega poljuba, ki ga 

končno dočakamo na koncu še enega 

filma, bi bilo bolje, ko bi nestrpno in 

aktivno pričakovali božič. Namesto da 

bi se s pogledi pasli po nerealnih, vsega 

presitih in vedno pospravljenih domovih 

in skušali ustvariti kaj podobnega v 

svojih stanovanjih, hišah in na domačih 

mizah, bi bilo veliko koristneje, ko 

bi krasili svoja srca. 

Vsako dobro delo – nova svetla lučka, 

vsaka molitev – nova bleščeča bunkica. 

Vsak objem in pogovor – nova girlanda. 

Veste, kako lep svet bi lahko zgradili?

SVETOVALNICA 

52 

| 77 | 22. DECEMBER 2022 

Kako po ločitvi sebi 

in otrokom osmisliti božič 

Sem samohranilka, mama dveh osnovnošolcev. Lansko leto sva šla z možem narazen. Ločitev je bila pričakovana, bilo je le vprašanje 

časa, kdo bo tisti prvi, ki bo rekel, da vse skupaj nima več smisla in da je bolje, da gre vsak svojo pot. Na razumski ravni sem dojela, da 

je tako najbolje za vse, samo nisem pričakovala, da me bo dokončen razhod tako sesul. Bilo je pozno jeseni, konec novembra. Otrokoma 

sem želela pričarati krasen adventni čas, da bi na zunaj izgledalo, kot da je vse isto kot prej. Pa ni bilo. Bila sem zelo osamljena, 

žalostna, s 1000 vprašanji, kako bomo naprej. Otroka sta to čutila. Cel božični dan sem prejokala, ko sem skozi okno gledala družine, 

kako so vesele, da so skupaj. Letošnjih praznikov se prav bojim. Nočem, da se ponovi zgodba od lani, in se sprašujem, kako si naj kot 

ločena osmislim praznik, ki je v prvi vrsti družinski. Kako naj bom manj žalostna? 

Opisujete situacijo, s katero se najbrž 

marsikdo poistoveti: kako se 

po ločitvi soočiti s praznino, ki je 

še toliko bolj očitna med prazniki. 

PROCES ŽALOVANJA 

Iz vašega opisa izgleda, da je ta izguba 

odnosa po enem letu še vedno zelo sveža 

in boleča. Koliko se uspete pogovarjati o 

tem s svojimi prijateljicami, starši, sorojenci? 

Vsekakor je ključno, da imate vsaj 

enega odraslega, ki mu lahko zaupate 

svoje stiske, ob njem govorite in predelujete 

izgubo. Ločitev je gotovo eden najbolj 

stresnih dogodkov v življenju in potrebuje 

svoj čas in prostor, da se jo predela. 

Pogosto s časovne distance po ločitvi 

zbledijo konflikti in negativni vidiki odnosa 

in pridejo v ospredje tudi lepe stvari: 

razlogi, zakaj smo sploh bili skupaj, kvalitete 

partnerja, prednosti življenja v dvoje 

ipd. Če si boste dopustili ovrednotiti vse 

te vidike, jih bo lažje potem spustiti. 

Včasih je potrebno odžalovati ne le 

odnos, ampak predvsem predstave, ki 

smo jih gojili glede sebe in družine (npr. 

»Moj zakon bo boljši od zakona staršev«; 

»Za večno bova skupaj«; »Moja 

Ločitev je gotovo 

eden najbolj stresnih 

dogodkov v življenju 

in potrebuje svoj čas in 

prostor, da se jo predela. 

družina bo skupaj ne glede na vse«; 

»Nikoli se ne predam« …). 

SHUTTERSTOCK


SVETOVALNICA 

53 

Ljudje to predelujemo na različne 

načine, a večinoma je tem skupno, da 

delimo svojo zgodbo drugim in dobimo 

njihovo sočutje, pogled, kar nam 

pomaga bolje razumeti sebe in svoje 

odzive. Lahko poiščete tudi podporno 

skupino za razporočene oz. ločene, saj 

vam skupina ljudi, ki so šli čez podobno 

izkušnjo, lahko pomaga ovrednotiti 

vse, kar se vam dogaja. 

Pogosto poteka žalovanje po ločitvi 

skozi več faz, ki so kot nekakšen čustveni 

tobogan, ki se ob pomembnejših 

dogodkih (npr. božični prazniki, rojstni 

dnevi, obletnice) spet pojača. To je normalno, 

a pričakovano je, da je ostrina in 

intenzivnost čustev vedno manjša in da 

zmoremo tekom obdobij sprejemanja 

začeti urejati svoje življenje na novo. 

PREVELIKA STISKA 

Če pa ostrina čustev tudi po enem letu 

od ločitve ostaja ista ali pa se še poglobi 

v osamljenost, obup, depresijo, potem 

morda ni težava sama ločitev. Včasih se 

ob ločitvi razkrijejo globlje stiske. Morda 

so to težke izkušnje iz preteklosti, 

ki so tako preplavljajoče, da zamrznejo 

žalovanje ali pa ga iztirijo v depresijo, 

kjer se začnejo kazati nerazumna krivda, 

brezup, pesimizem, pojavi se lahko 

tudi želja, da bi umrli. 

Včasih ob ločitvi doživimo, kot da s 

partnerjem izgubimo ne le sopotnika, 

ampak steber življenja in da brez druge 

osebe, ki bi nam dala trdno oporo, niti 

ne vemo več, kdo smo in kaj hočemo in 

posledično ne moremo več funkcionirati. 

V takih situacijah je smiselno poiskati 

strokovno pomoč, ki nam pomaga 

razumeti, kaj je taka izkušnja prebudila 

in kako lahko zrastemo iz nje ter se naučimo 

funkcionirati v novi situaciji. 

OTROCI 

Omenjate tudi otroke, ki so se znašli v 

tej zgodbi. Lansko leto ste jim želeli pričarati 

»normalne praznike«, a hkrati je 

bilo očitno, da je situacija drugačna. Na 

svoji koži ste izkusili pomembno resnico, 

da lahko starši poskrbimo za otroke 

le, če smo najprej poskrbeli zase. Tako 

kot v letalu, kjer moramo v primeru 

padca tlaka najprej sebi nadeti kisikovo 

masko, šele nato otroku. 

Prav zaradi tega je ključno, da imate 

odrasle sogovornike za svoje stiske in 

da niste v tem sami, sicer boste nehote 

Otrok namreč vedno ščiti 

starša, in če ga bo doživljal 

krhkega, ga ne bo hotel 

dodatno obremeniti 

s svojimi težavami. 

začeli stiske prelagati na otroke in bodo 

oni postali vaši zaupniki in sogovorniki 

glede ločitve. Če boste v »slabi koži«, 

bodo to začutili in tudi, če jih boste 

vprašali o njihovem doživljanju ločitve, 

vam bodo rekli, da so »v redu«. Otrok 

namreč vedno ščiti starša, in če ga bo 

doživljal krhkega, ga ne bo hotel dodatno 

obremeniti s svojimi težavami. 

Ko boste dovolj čustveno stabilni, 

je pomembno, da se posvetite tudi njim 

in da ustvarite prostor, kjer bodo imeli 

priložnost povedati in biti slišani v tem, 

kako oni doživljajo ločitev. Kaj jim je 

(bilo) težko, kaj je morda po ločitvi lažje, 

kako doživljajo sedaj stike z očetom. 

Predvsem je pomembno, da imate ves 

čas pred očmi dejstvo, da je vaš bivši 

mož zanje izključno oče in da ga lahko 

doživljajo zelo drugače, kot (ste) ga vi. 

NAČRT ZA PRAZNIKE 

Prazniki so pred vrati in tudi če (oz. še 

posebej če) vas bodo ujeli z nepredelano 

ločitvijo, je dobro, da imate načrt 

glede preživljanja prazničnih dni. To 

naj ne bo načrt, ki ga »morate obkljukati 

in bo potem vse v redu«, ampak bolj 

kot jasne ideje, kaj si vi in otroci želite 

in kako bi to lahko izpeljali. 

Pomembno je, da se z nekdanjim možem 

pogovorita in naredita načrt, kdaj in 

kako bodo otroci preživljali čas pri vas in 

pri njem, kako bo glede daril itd. Predvidljivost 

bo tako za vas kot za otroke pomembna 

varovalka pred stresom. 

Otrokom pa tudi odraslim po ločitvah 

in drugih pretresih veliko pomeni, 

če lahko imajo čim več starih rutin 

in obredov. To pomeni, da ohranite čim 

več tistih stvari, ki so včasih gradile vaše 

praznike, npr. izdelovanje voščil, božična 

večerja, peka piškotov, postavljanje jaslic, 

okraševanje drevesca, napeljevanje lučk, 

odpiranje daril, blagoslov hiše ipd. To pomaga 

vam in otrokom ohranjati občutek 

»normalnosti« praznikov in družine. 

Glede stvari, za katere je bil zadolžen 

mož, je smiselno razmisliti, kdo bi jih 

lahko prevzel. Npr. če je bil on tisti, ki je 

šel po drevesce, s kom bi lahko sedaj vi 

šli? Morda je to oče ali prijateljica, sodelavec. 

Če so otroci starejši, lahko kakšne 

dejavnosti tudi oni prevzamejo. Pri tem 

morate paziti, da ne bi vseh zadolžitev 

dobil en otrok (po možnosti najstarejši 

sin), ker bi simbolično prevzel vlogo 

očeta svojim sorojencem in vašega partnerja, 

kar je zanj preveliko breme. Na 

drugi strani pa, če smiselno prerazporedite 

zadolžitve, pomeni to simboličen 

izraz vašega zaupanja v otroke, večanja 

odgovornosti z odraščanjem ter občutek 

vključevanja, kjer vsak član družine 

prispeva svoj del, da se imate lepo. 

Morda so ti prazniki tudi priložnost, 

da vpeljete kaj novega, kar bi naredilo 

prijetno vzdušje: peka piškotov, glasba, 

izdelovanje voščilnic ipd. Pri idejah lahko 

vključite otroke in že sedaj lahko naredite 

načrt, kako bodo stvari izgledale. 

Če bo praznični dan izpolnjen, ne boste 

imeli toliko časa, da vam bodo misli prosto 

lebdele in se vračale k temam izgube. 

Za ključne dneve (npr. božični večer, 

božič) lahko tudi razmislite, ali bi povabili 

koga, ki je vam in otrokom blizu. 

Npr. vaši (stari) starši, dobra prijateljica 

ali kdo drug, ki je morda tudi osamljen, 

pa je vsem dovolj blizu, da bi ga doživeli 

v teh posebnih dneh kot del družine. 

SMISEL PRAZNIKOV 

Sprašujete tudi, kako si osmisliti praznike. 

Morda je sedaj priložnost, da 

ponovno in globlje razmislite, kaj je 

smisel teh praznikov. Ti prazniki so 

res najbolj družinski, ampak saj z otroki 

ostajate družina. Koliko bodo otroci 

(in vi) doživeli to »družinskost«, 

pa bo odvisno od tega, kakšno vzdušje 

boste uspeli ustvariti. 

Vsi verni pa vidimo božič ne le kot 

družinski praznik, ampak predvsem kot 

praznik učlovečenja Boga, ki se je rodil 

v štali, da bi nam bil bližje v naših »štalah«. 

Da bi se nas dotaknil v naši realnosti, 

ne v naši popolnosti. Tudi za vaše 

otroke bo najlepše darilo, če se boste 

lahko povezali z njimi v njihovi realnosti, 

ne v tem, kako bi sedaj moralo biti. 

Odgovor je zapisal dr. Miha Rutar, 

oče, psiholog ter zakonski in 

družinski terapevt.


54 

Ocena 


Božični film, ki se ne boji jaslic 

DUŠAN POSLEK 

Ustvarjanje slovenskih filmov, ki bi navdušili množico, je zagotovo 

zahtevno, še bistveno težje pa je ustvariti mladinski film, ki bi navdušil 

tako mlade kot starejše gledalce. A novi film Kapa je izjemen film, 

ki bo v prihodnje navduševal vse generacije. 

Najprej je pomembno poudariti, 

da gre za film, ki je primeren 

za vso družino. Ne 

glede na to, da odpira zares 

pomembna družbena vprašanja, je tudi 

naša petletnica brez večjih težav, le z 

občasnimi pojasnili, sledila zgodbi. Film 

je posnet na način, da pozornosti nikoli 

ne prevzamejo osvetljene ulice, božična 

drevesa ali darila pod smrekico, ampak 

je ves čas v ospredju odnos med glavnima 

akterjema zgodbe in njuno doživljanje 

sveta, v katerega sta – na sicer povsem 

različen način – vpeta. 

Film v ospredje postavlja dve, na 

prvi pogled povsem nasprotni, družini. 

Prva je razbita in z alkoholom prežeta 

Film ni podlegel 

skušnjavi, da bi se 

izognil tistemu, 

kar je bistvo svete 

božične noči. 

družina, kjer starša ne moreta skrbeti 

za svojega sina in se le ta znajde v domu 

za sirote. V drugi pa starša hčerki nudita 

vse, kar ji lahko, a obenem v tem 

očitno pretiravata in kljub temu, da ji v 

materialnem smislu nudita vse, njuno 

pozornost prevzemajo mobilni telefoni, 

elektronska pošta in službene obveznosti. 

Ob tem lahko iz tega potegnemo 

super vprašanje – katera je večja 

past sodobnega sveta: je to odvisnost 

od različnih opojnih substanc ali odvisnost 

od tega, da smo vedno in povsod 

na voljo? Sicer vsaka na svoj način, a 

dejansko sta obe družini razbiti, le razlog 

je drugačen. 

SVETLOBA IN TEMA 

V filmu prevladujejo prizori čudovito 

okrašene Ljubljane, ki pa, kot že zapisano, 

ne prevladajo nad bistvom zgodbe. 

Ob tem nas film vodi od umetno 

film-kapa.si

| 77 | 22. DECEMBER 2022 BEREMO, GLEDAMO, POSLUŠAMO 

Ocena 

55 

film-kapa.si 

Jezus je bistvo teh 

prazničnih dni in 

zaman so vse lučke, ki 

jih obesimo po trgih in 

domovih, če prava Luč 

ne zagori v naših srcih. 

ustvarjene svetlobe naših domov, kjer 

svetlobo dajejo kupljene luči in okraski, 

skozi temačno okolje zapuščenih 

in praznih stavb, ki v enem trenutku 

(tudi med otroki) vzbudijo nekaj nelagodja 

in strahu, pa vse do tiste prave in 

iskrene svetlobe, ki daje upanje, zavetje 

in predvsem mir v srcu tistih, ki hrepenijo 

po tej svetlobi. 

Film ni podlegel skušnjavi, da bi se 

izognil tistemu, kar je bistvo svete božične 

noči. Glavna akterja v filmu ob 

koncu svoje zavetje najdeta tam, kjer 

ga lahko iščemo in najdemo vsi. Ne glede 

na to, kaj nam življenje prinese, ne 

glede na naše težave in preizkušnje, ne 

glede na to iz kakšnih družin prihajamo, 

se lahko vedno zatečemo v objem 

in toplino svete družine. In čudovit 

prizor v filmu, ko otroka, ki sta glavna 

protagonista filma, Jezusu zapojeta 

pesem Vse najbolje, nam pozornost 

usmeri k Njemu. Jezus je bistvo teh 

prazničnih dni in zaman so vse lučke, 

ki jih obesimo po trgih in domovih, če 

prava Luč ne zagori v naših srcih. 

POGOVOR 

Film Kapa je odlična podlaga za pogovor 

z otroki. Ko smo končali z ogledom 

filma, smo se z ženo in otroki celo pot 

do doma pogovarjali o alkoholizmu, o 

uporabi sodobnih naprav, o zapuščenosti 

nekaterih otrok, o medvrstniškem 

nasilju, o pravem pomenu božičnih 

praznikov itd. 

Zato je ta film odličen tudi za kasnejši 

ogled po posameznih odsekih 

in za pogovor o zgoraj naštetih tematikah, 

ob tem pa bo vsaka družina ob 

ogledu filma zagotovo našla še kakšno 

novo izhodišče za pogovor. 

KAPA 

Vsak od nas nosi kapo, ki nam daje občutek 

varnosti, sprejetosti in ljubezni. 

Vsi se lahko vprašamo, ali smo se 

pripravljeni odreči kapi, ki jo nosimo 

in jo podarimo nekomu drugemu, ki jo 

v danem trenutku potrebuje prav tako 

kot mi, pa čeprav navzven tega sprva 

ne pokaže. 

Film nagovarja vsakega izmed nas 

in prav zato se lahko strinjam z enim 

izmed komentarjev, ki sem ga zasledil 

na spletu, da film Kapa izpolnjuje 

vse pogoje, da postane prvi slovenski 

»Sam doma«, ki ga bomo vsako leto 

znova pripeljali v naše domove. 

Vsak od nas nosi kapo, 

ki nam daje občutek 

varnosti, sprejetosti 

in ljubezni.

KOLUMNA 

56 


Komu, koliko in kaj darujemo 

MATEJA 

KROPEC ŠEGA 

Ni človeka, ki bi ne imel ničesar, kar lahko da. V našem okolju 

ob besedi darovanje večinoma najprej pomislimo na denar. Tega 

poklonimo največkrat in pravzaprav je to za nas tudi najpreprostejše. 

Greš po mestu in kovanček ali dva stisneš v roko nekomu, ki prosi. 

Sediš doma v naslanjaču, brskaš po telefonu in doniraš za to, podpreš 

onega … Nihče ne ve, koliko si dal, nihče ne ve, da sploh si daroval. 

Ti pa narediš še eno kljukico. »V redu sem, darujem pomoči potrebnim. 

In to skrivaj.« Pa je denar res vse, kar imamo za razdajanje? 

Zbiranje materialnih dobrin je 

že malo bolj zapleteno. Tisto, 

kar nam v obilju zraste na domačih 

vrtovih, sorodnikom, 

prijateljem in sosedom poklonimo precej 

zlahka; velikokrat smo še veseli, 

če viške nekdo odnese. Ko pa je treba 

pobrskati po shrambi ali iti v trgovino 

in moramo vse skupaj še dostaviti na 

neko zbirno mesto, se nam pa že malo 

manj ljubi. 

A še vedno govorimo le o dajanju od 

svojega obilja. Pravo, vredno darovanje 

pa bi moralo malo boleti tudi nas. 

Ampak ali res kdaj poklonimo toliko, 

da moramo zaradi tega tudi mi malo 

zategniti pas? Ali od sebe damo le tisto 

in toliko, kot res ne potrebujemo? (Ali 

nam ni všeč.) 

DAJANJE DESETINE 

V naši družini že nekaj časa skušamo 

desetino pokloniti naprej. Začela sva 

midva z možem in najinim zaslužkom, 

za dajanje desetine pa navdušujeva 

tudi otroke ob njihovih začetnih 

SHUTTERSTOCK 

Potrudimo se, da bomo 

pozorni, kdo iz naše 

okolice potrebuje pomoč. 

lastnih prihodkih. Pa saj ne gre le za 

denar! Obdarjeni smo tudi z Miklavževimi 

in Božičnimi in rojstnodnevnimi 

darovi, z darovi narave in vrta, knjigami 

in oblačili … Rekla bi, da nam na 

tem področju že kar gre. Zatika pa se 

pri uporabi in deljenju talentov. Kot da 

se ne zavedamo, da smo tudi te stvari 

dolžni deliti. In če smo že pri desetini … 

Pred časom sem se nejeverno vprašala, 

če sem pripravljena Bogu pokloniti desetino 

svojega časa. Vsak dan 2,4 ure. 

Še ob dneh, ko grem k maši, nedeljski 

ali delavniški, in si preko dneva vzamem 

čas tudi za molitev, nikakor ne 

naberem toliko časa za Gospoda. 

»Itak nam že država preveč vzame, 

nikoli ne veš, kaj bodo naredili z denarjem, 

in denar le redko dobijo tisti, ki res 

potrebujejo pomoč …« se hitimo izgovarjati. 

Seveda iz nas nekoliko govorijo 

slabe izkušnje, malo pa tudi strah, da 

bo premalo ostalo za nas. Da moramo 

imeti neko rezervo. Pa da smo upravičeni 

do poštenega plačila svojega dela. 

RAZLOGI 

Prvi razlog je preprost. Občutek ob darovanju 

je neizmerno lep. Drugi razlog 

bi moral izvirati iz naše hvaležnosti 

Gospodu. Res ni samoumevno, da imamo 

karkoli. Tretji razlog pa je povsem 

neracionalen, ampak doživet že mnogokrat 

in potrjen s strani mnogih drugih. 

Več kot daš, več dobiš. In če daš 

vse, se ti pogosto vrne še veliko več, kot 

si si kdaj zamišljal, da sploh obstaja. 

Verjamem, da bodo mnogoteri. In 

stavim, da večina ne bo uresničenih. 

Morda pa lahko uresničimo kakšnega 

tako, mimogrede. Potrudimo se, 

da bomo pozorni, kdo iz naše okolice 

potrebuje pomoč. Določimo si datum 

v mesecu (dan, ko dobimo plačo, je 

odličen) in se ozrimo naokoli. Vem, da 

premnogi težko finančno zvežejo mesec 

z mesecem. Nihče ne pravi, da morate 

darovati velike zneske. Majhne 

vsote, pomnožene z veliko ljudmi, 

bodo ravno tako premikale gore. In če 

tudi to ne gre, se lahko obvežete k redni 

molitvi za potrebne naše pomoči. 

Lahko so to tisti, ki imajo še manj kot 

vi. Lahko so to tisti, ki bi nas in našo 

domovino morali pošteno voditi, pa 

tega ne zmorejo, ne znajo ali nočejo. 

Lahko prejmejo našo molitveno pomoč 

ustanove, ki jih prepoznavamo 

kot koristne, ker nas navdihujejo ali 

oskrbujejo z duhovno hrano. 

Lahko pa smo to tudi Iskreni. 

Več kot daš, več dobiš. In 

če daš vse, se ti pogosto 

vrne še veliko več, kot 

si si kdaj zamišljal, da 

sploh obstaja.


DRUŽINA IN ODNOSI 

57 

Imeti najstnika je za starše 

najboljši trening čustvene zrelosti 

MOJCA BELCL 

MAGDIČ 

»Obdobje najstništva je nekaj zelo lepega, dragocenega, 

dinamičnega, zahteva pa tudi spremembe pri mladostnikovih starših,« 

pravi dr. Andreja Poljanec, psihologinja, specialistka zakonske 

in družinske terapije ter vodja Oddelka za psihologijo 

na Univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani. 

Dodaja, da je krivično razmišljati, 

da je to obdobje, ki naj 

»samo hitro mine«, ki je »težavno« 

in bolj kot ne »samo za 

preživeti ali za stisniti zobe«. 

Gostja nam je v prvi oddaji na svež, 

pomirjajoč in hkrati dinamičen način 

približala ključne procese, ki se odvijajo 

v najstnikovi notranjosti, predvsem 

pa nam je podrobno predstavila 

tri najpomembnejša nevroznanstvena 

dejstva, ki so značilna samo za to obdobje. 

Prav tako nam je pojasnila, zakaj 

najstnika vleče k vrstnikom in zakaj je 

pomembno, da z njimi preživlja čas. Del 

njenega odgovora se skriva tudi v tem, 

da bodo to »njihovi bodoči partnerji, 

zakonci, sodelavci, kolegi, najboljši 

prijatelji«. Nadalje je ovrednotila vlogo 

staršev in predstavila, kaj najstnik od 

njih najbolj potrebuje. Kot zelo dragoceno 

je poudarila, da se mora družina 


potruditi, da bo v tem obdobju »vsaj 

trikrat toliko lepih doživetij, pozitivnega 

vzdušja, veselja, ›hecanja‹ in podobnih 

navihanosti kot tistega, kjer starši 

samo ›zganjajo‹ eno kontrolo.« 

ČUSTVENO BLAŽENJE 

V drugi oddaji smo se posvetili situacijam, 

ki od staršev zahtevajo zrele 

odzive. Starši naj bi bili »kot en amortizer 

za intenzivnosti«. Ni primerno, 

da na najstnikovo neprimerno obnašanje 

(besedni in čustveni izbruhi, 

kletvice in druge neprimerne besede) 

odreagirajo z jezo, zadirčnostjo in kričanjem. 

Takšen odziv po besedah naše 

sogovornice celotno zadevo samo še 

poslabša: najstnik zameri, se umakne 

in zapre vase, starš pa dobi občutek 

krivde, ker je nanj »izlil ves čustveni 

material«, ki ga je nosil v sebi. Prav 

tako je kontrola zgrešen pristop: »Je 

OGLEJTE SI VIDEO 

slepa ulica,« je pojasnila gostja. »Bolj 

je pomemben občutek varnosti, občutek 

sprejetosti, občutek pripadnosti 

… empatija, čustven stik.« Če bo starš 

svojemu otroku to ponudil, »zelo globoko 

zgrešiti ne more«, je prepričana 

strokovnjakinja. Opozorila pa nas je 

tudi na situacije, ki jih starši najstnikov 

prevečkrat jemljejo kot normalne, pa v 

resnici niso – ko sin ali hči po cele dneve 

preživi v sobi. Dr. Poljančeva je jasno 

razmejila, kaj je še sprejemljivo in kaj že 

kaže, da se z najstnikom nekaj dogaja. 

Ob koncu pa je tudi pojasnila, zakaj 

se ravno v obdobju najstništva razvije 

največ duševnim stisk in naštela najpogostejše 

opozorilne znake, preko 

katerih najstnik sporoča, da je v hudi 

stiski – depresiji. Tukaj je staršem dala 

konkretne napotke, kako naj svojemu 

otroku pri tem pomagajo. 

MAMA ALI VPLIVNICA 

V tretji oddaji smo se posvetili vzgoji 

hčera – najstnic. Kdo ima nanje in 

na njihovo samopodobo večji vpliv 

– mame ali spletne »influencerke«? 

Odgovorila je tudi na konkretna 

vprašanja, kako odreagirati, ko se 

hči želi ličiti ali depilirati. Pojasnila 

nam je, kaj po navadi stoji v ozadju, 

ko hči ne sprejema svojega videza, in 

svetovala, kako naj se mama s svojo 

hčerjo o tem pogovarja. Dotaknila 

se je tudi spolne vzgoje, in sicer, 

kako naj starši najstnico obvarujejo, 

da se ne bo prehitro spuščala v spolnost. 

Sicer pa je z nasmeškom dejala, 

da »imeti najstnika ali mladostnika 

v hiši je zagotovo eden najboljših življenjskih 

treningov za pospešenje 

čustvene zrelosti pri starših«.

KOLUMNA 

58 


Zakaj je toliko kristjanov 

alergičnih na Božička 

EVA MARKOVIČ 

Božiček je med katoličani ena od kontroverznih figur – 

po eni strani ne moremo reči, da gre za neprimeren pravljični lik, 

po drugi pa pooseblja vse tisto, kar naj bi bil danes božič, 

vendar nima z božičem nobene zveze. 

Božiček je v osnovi protestantska 

različica sv. Miklavža, ki se je s 

filmsko in glasbeno industrijo 

iz Amerike razširila po vsem 

svetu in celo v dežele, kjer božiča sploh 

ne poznajo. Američani so pač mojstri 

marketinga. Pri samem liku ne gre za 

nič posebej spornega. Pač mož, ki na 

božično noč obdaruje otroke, tako kot 

jim zobna miška prinese kovanec, ko 

izgubijo zobek. 

Pri nas je to nalogo stoletja opravljal 

sv. Miklavž, ponekod pa so darila nosili 

tudi Sveti trije kralji ali novorojeni 

Jezušček. V Jugoslaviji so Miklavža na 

hitro zamenjali z ateističnim dedkom 

Mrazom, v zadnjih desetletjih pa je iz 

Amerike vdrl še Božiček. Slovenija je s 

tem postala ena od držav z največjim 

številom »dobrih mož«. Da otroci ne bi 

česa zamudili, jim darila prinašajo kar 

vsi trije. Poleg daril doma moramo dodati 

še obdarovanja v vrtcih, službah 

in pri sorodnikih. Decembra si dobri 

možje kar podajajo kljuko. 

ZAKAJ TEŽAVA 

Ne glede na našega najljubšega dobrega 

moža imajo vsa darila isti izvor. Kdo 

bo pri nas nosil darila, je torej osebna 

odločitev. Za nas, katoličane, ima sv. 

Miklavž seveda večjo globino, saj gre za 

svetnika, ki je resnično živel na Zemlji 

in na skrivaj opravljal dobra dela. Zdaj 

pa živi v nebesih! Ko starejšim otrokom 

razkrijemo Miklavževo skrivnost, imamo 

precej lažjo nalogo kot starši, ki morajo 

otrokom razbliniti iluzijo o Božičku. 

Starši sv. Miklavžu pomagamo pri 

opravljanju dobrih del, kot jih je on opravljal 

na Zemlji. K dobroti in skrivnem 

razveseljevanju drugih so poklicani tudi 

otroci, ki že vedo, od kod pridejo darila. 

Biti Miklavžev pomočnik je privilegij! 

Božiček pooseblja vse 

tisto, kar naj bi bil danes 

božič, vendar nima z 

božičem nobene zveze. 

Pri Božičku je stvar drugačna zaradi 

potrošniške kulture, ki jo pooseblja. 

Če je bil dedek Mraz povezan z 

Bitenčevimi pesmicami o sivi kučmi 

in z možem v krznu, ki smo ga videli 

na kakšnem novoletnem sprevodu, je 

Božiček k nam prihrumel s celim spremljevalnim 

arzenalom. Filmi, risanke, 

glasba, knjige, okrasitev, reklame … 

Njegova podoba je na vsakem koraku. 

Iz lika, ki prinese darila, je postal lik, ki 

nas prepričuje: »Bistvo božiča so darila! 

Veliko daril! In piškoti! Lučke! Lepa 

dekoracija! Druženje ob čaju in kuhanem 

vinu! Okrašeni trgovski centri! 

Nakupovanje!« 

PRIČAKUJEMO JEZUŠČKA 

Božič je lahko tih in umirjen, kakršno 

je bilo po izročilu rojstvo v hlevčku. Ali 

Za božič ne čakamo 

Božička, ampak 

novorojenega Jezuščka. 

Božič je Jezusov 

rojstni dan. 

Ime Santa Claus (ang. Božiček) izvira 

iz nizozemskega imena za 

Miklavža – Sinterklaas. Ker pri protestantih 

daril ni več mogel nositi 

svetnik, so Miklavža nekoliko preoblikovali 

in ga prestavili na božični 

večer. Evropski priseljenci so ga 

prinesli v ZDA, kjer se je sčasoma 

oblikovala njegova tipična podoba: 

rdeča oblačila, bela brada, sani z jeleni 

in bivališče na severnem tečaju. 

Ta podoba se je utrdila v 20. stoletju 

s številnimi reklamnimi kampanjami, 

npr. za kokakolo, ter filmsko in 

glasbeno industrijo, ki sta Božička 

ponesli po svetu. Tako je prišel tudi 

k nam, kjer vse bolj izpodriva sv. 

Miklavža, pa tudi dedka Mraza, ki 

so ga namesto krščanskega svetnika 

uvedli v času socializma. 

pa glasen in razposajen, kakor angeli, 

ki so na ves glas slavili Boga. Lahko 

ga uživamo v domači intimi ali v otroškem 

in prijateljskem vrvežu. Božič je 

poln svetlobe, veselja in pesmi. Božič je 

Jezusov rojstni dan. 

Moramo na ta sveti dan poslušati 

dvestoto ponovitev pesmi Santa Claus 

Is Coming to Town? Imeti težave s 

prebavo zaradi preobilice dobre hrane? 

Nositi jelenove rogove? Po tleh še dva 

dni pobirati ostanke ovojnega papirja? 

In se najbolj od vsega veseliti Božička? 

Vse to zna biti čisto prijetno, vendar 

nima nobene zveze z bistvom božiča. 

Za božič ne čakamo Božička, ampak 

novorojenega Jezuščka. Mir v srcu, 

resnično notranje veselje, ljubezen 

in večno življenje, ki nam jih prinaša, 

so neskončno dragocenejše darilo od 

vseh Božičkov tega sveta.

| 77 | 22. DECEMBER 2022 KOLUMNA 

Zakaj z roko napisati voščilnico 

59 

JON KANJIR 

Pisanje voščilnic, ki je včasih predstavljalo del tradicije pred 

božično-novoletnimi prazniki, je v zadnjem času v zatonu, čeprav 

so bile preprost in poceni način, da sorodnikom, prijateljem 

in znancem voščiš lepe praznike. 

Zaradi tehnologije, ki je tako 

hitro postala dostopna vsem, 

pa voščilnice niso več predstavljale 

ažurnega, poceni in 

sodobnega načina voščil. To so nadomestili 

telefoni, ker sta klic ali sporočilo 

postala zelo poceni ali pa celo 

brezplačna alternativa. Pa je SMS res 

enakovreden voščilnici? 

VOŠČILNICA ALI SMS 

S komuniciranjem preko mobilnih 

naprav smo ljudje pridobili zares izjemno 

prednost hitrega obveščanja. Žal pa smo 

zaradi tega pozabili na pomen iskrenih 

sporočil preko pisem in voščilnic, ki jih 

napišemo z roko. Po drugi strani pa ravno 

zato v zadnjem času večjo vrednost 

dobivajo tudi pisma, za pisanje katerih se 

moramo nekoliko bolj potruditi. 

Vzeti list papirja, pisalo in zapisati 

misli sploh ni tako težko, če to naredimo 

z mislijo, da bomo nekoga osrečili. 

Prav gotovo je lažje poslati SMS, vendar 

ali ima ta res enako moč kot pismo? 

Verjamem, da se sedaj počasi začenjamo 

ponovno zavedati vrednosti pisane 

besede, zato je dobro, da to podpremo 

Pred časom sem poslal 

nekaj pisem različnim 

starejšim ljudem, s 

katerimi se poznam, 

pa že nekaj časa nisem 

imel stika. Težko opišem 

hvaležnost, srčnost in 

presenečenje, ki so jih ti 

izrazili v odgovorih. 

SHUTTERSTOCK 

in tako otrokom kot tudi drugim ljudem 

to pokažemo z zgledom, s pisanjem 

na roko. 

VOŠČILNICE SO POSEBNE 

• prejemniku pokažejo, da smo se nanj 

spomnili, si vzeli čas, da smo napisali 

voščilnico in jo poslali, 

• jih prejemnik lahko shrani na vidno 

mesto in zapisane misli prebere 

večkrat čez leto, 

• voščilu, napisanemu na roko, dodamo 

zelo oseben pečat, s katerim se 

telefon ne more kosati, 

• jih lahko naredimo ročno, s tem pa še 

dodatno izrazimo in prenesemo ljubezen 

ter osebno noto, 

• smo ljudje sedaj že vajeni sporočil po 

telefonu, voščilnica pa obudi tradicijo, 

nostalgijo in občutek človečnosti 

ter srčnosti. 

V zadnjem času opažam čedalje več 

spodbud za pisanje voščilnic in nasploh 

za pisanje z roko. Tega sem vesel, ker 

trdno verjamem, da se vsi ljudje razveselimo 

pisma ali voščilnice in zato bo ta 

tradicija obstala. Morda smo nekateri 

nanjo malo pozabili, pa nič zato. Nikoli 

ni prepozno, da ponovno pričnemo s pisanjem 

– in z osrečevanjem. 

PISANJE OSAMLJENIM 

Nagovarja me dejstvo, da se kljub temu, 

da mi socialnih stikov ne manjka, vedno 

razveselim, ko dobim voščilnico ali 

pismo. Marsikdo mi ne verjame, češ 

da teh ljudje itak ne pošiljajo več, pa ni 

nujno res. Pred časom sem poslal nekaj 

pisem različnim starejšim ljudem, 

s katerimi se poznam, pa že nekaj časa 

nisem imel stika. Težko opišem hvaležnost, 

srčnost in presenečenje, ki so jih 

ti izrazili v odgovorih. 

Tudi ljudem, s katerimi smo redno 

v stiku, s tem polepšamo dan. S sporočilom 

osamljenim predvsem ostarelim 

ljudem pa lahko gotovo naredimo 

dobro delo, ki ne bo polepšalo le enega 

dneva, ampak jim bo zaradi pomanjkanja 

stikov gotovo ogrelo srce in celotne 

praznike. Je še kaj lepšega kot 

čutiti hvaležnost drugih ljudi? Naj bo 

ta članek spodbuda, da letos pošljemo 

voščilnice sorodnikom, prijateljem, 

znancem in tudi osebam, na katere smo 

čez leto nekoliko pozabili. Že ena voščilnica 

lahko nekomu polepša dan.

SLADKO-SLANE BRBONČICE 

60 


Zasnežena praznična rolada 

SELMA BIZJAK 

Pred nami je še najlepši del prazničnega meseca decembra; 

praznovanje božiča, poslavljanje od starega leta in nazdravljanje novemu. 

Pred nami je več priložnosti, ko lahko obiske ali domače presenetimo 

z odlično sladico, ki jo jemo že z očmi, saj ima malce drugačen 

izgled od običajnega. 

Rolada je tista sladica, ki ljubiteljev 

sladkih jedi nikoli ne razočara. 

Pripravimo jo lahko tudi 

kot praznično sladico, tako da ji 

nadenemo bolj praznično obleko. V današnjem 

receptu vam tako razkrivam 

klasično puhasto rolado, ki jo tokrat 

namesto z marelično marmelado nadevamo 

z marmelado iz mandarin (lahko 

uporabimo tudi marmelado iz pomaranč 

ali limon). Posebno pozornost namenimo 

njeni dekoraciji in končnemu izgledu. 

Rolado sem na pladnju sestavila v 

obliki zasnežene veje in tako pričarala 

zimski izgled sladice, ki bo izstopala 

na vsaki praznično obloženi mizi. 

Vsem bralkam in bralcem tednika 

Domovina želim blagoslovljen božič! 

RECEPT 

Za klasični pekač iz pečice, 

30 x 35 cm: 

Za biskvit: 

• 4 jajca, 4 jušne žlice mrzle vode, 

120–200 g sladkorja (odvisno od 

tega, kako sladkosnedi ste), 1 zavitek 

vaniljevega sladkorja, 150 g 

moke, ½ zavitka pecilnega praška, 

sladkor v prahu 

Za namaz: 

• 350 g marmelade iz mandarin 

Za premaz: 

• 250 ml smetane za stepanje, 

sladkor v prahu, dekorativne 

kroglice in zvezdice

JP 

77 | 22. DECEMBER 2022 SLADKO-SLANE BRBONČICE 

61 

PRIPRAVA: 

1. Ločimo rumenjake od beljakov. 

2. Beljake z mrzlo vodo stepemo v trd sneg. 

3. Postopoma dodamo mešanico 

sladkorja in vaniljevega sladkorja. 

4. Ko imamo svetleč sneg, 

dodamo rumenjake. 

5. Na koncu po žlicah dodamo še 

mešanico moke in pecilnega praška. 

6. Pekač obložimo s peki papirjem 

in vanj prelijemo maso. 

Enakomerno poravnamo. 

7. Pečemo točno 15 minut pri 160 °C. 

8. Medtem ko se biskvit peče, stepemo 

smetano, jo po okusu sladkamo in jo 

postavimo na ohlajane v hladilnik. 

9. Ko pečen biskvit vzamemo iz pečice, 

deluje še precej mehak. Počakamo 

minuto, da zakrkne. Nato biskvit skupaj 

s pekačem obrnemo na čist list papirja za 

peko. Lahko ga obrnemo na drug pekač 

enake velikosti. Tako obrnjen biskvit 

pustimo 5 minut pokrit s pekačem, v 

katerem se je biskvit pekel. Po 5 minutah 

vrhnji pekač odstranimo. Vrhnjo stran 

prekrito s papirjem za peko obrišemo z 

mokro krpo in papir odstranimo. 

10. Biskvit s papirjem za peko zavijemo v 

rolado in počakamo, da se rahlo ohladi. 

11. Rolado odvijemo, namažemo z 

marmelado iz mandarin in jo 

zavijemo nazaj. 

12. Če jo želimo na mizo postaviti kot »malo 

umetnino«, ji začetek in konec odrežemo 

diagonalno. Daljši del naj predstavlja 

¾ rolade. 

13. Dela rolade na pladnju postavimo v 

obliki veje (glejte fotografijo). 

14. Oba dela premažemo s stepeno smetano, 

naredimo vzorec in dekoriramo z 

dekorativnimi kroglicami in zvezdicami. 

Prijetno sladkanje! 

Selma Bizjak, kulinarični blog Sladko Slane Brbončice 

www.sladkoslanebrboncice.si 

1 

2 

7 9 2 3 5 8 6 4 1 

3 6 8 1 4 7 9 5 2 

4 5 1 2 9 6 7 3 8 

9 2 5 6 3 1 8 7 4 

8 7 4 9 2 5 3 1 6 

1 3 6 8 7 4 5 2 9 

6 4 3 5 8 2 1 9 7 

5 1 7 4 6 9 2 8 3 

2 8 9 7 1 3 4 6 5 

5 

7 2 9 1 6 3 8 5 4 

5 6 1 7 8 4 2 3 9 

8 4 3 5 2 9 1 7 6 

9 1 6 2 4 5 7 8 3 

3 7 5 8 9 1 6 4 2 

2 8 4 3 7 6 9 1 5 

4 9 7 6 3 8 5 2 1 

1 3 8 9 5 2 4 6 7 

6 5 2 4 1 7 3 9 8 

9 6 8 

5 7 3 9 

Rešitev magičnega kvadrata: 

1 3 4 

8 

9 

LASTOVKA, AKORDEON, SOLISTKA, 6 TRIKTRAK, 5 ODSTRELI, 

VETRENJE, 9 1 KOKALJEV, 5 7 ANAKIEVA. 3 

Rešitev 7 anagrama: 8 NATAŠA 2 1 4 

SUKIČ. 

Rešitev 8 križanke (vodoravno): 6 5Pavček, orbita, 9 LD, lov, nebesa, oro, 

srčna 4 moč, 7 Pasja 6 ravan, Zola, 2 antipiretik, reč, Jarm, matica, tik, 

Ela, habitat, Ana, 5 kit, drevo, 4 ajd, 7 UV, cev, Liege, gasilo, čelo, lat, 

LE, 

6 

Debrecen, 

2 

Ada, 

1 

orkester, 

9 

VŠ, boem, OL, Vič, Ist, aki, ati, notar, 

REŠITEV 

kamin, aleja, tipka. Glavno geslo: spavaj dete sladko. 

3 

2 9 

8 2 7 

8 

6 

6 

7 

2 

3 

4 9 

9 5 6 3 

REŠITVE str. 62-63:

RAZVEDRILO 


62 

9 

5 

8 

9 1 

7 

8 

4 7 

6 2 

7 

8 

6 

6 

5 

1 

9 

5 

6 

8 

3 9 

7 3 

2 

5 

2 

4 7 

9 

JP 

2 6 1 

3 

7 5 2 

4 9 

9 5 6 3 

3 

1 3 4 2 9 

6 

1 

5 

4 

8 2 7 

8 

9 

6 

7 2 MAGIČNI 9 1 6 KVADRAT 3 8 5 4 

5 

AKORDEON 

6 1 7 

ANAKIEVA 

8 4 

KOKALJEV 

2 3 9 

LASTOVKA ODSTRELI 

8 4 3 TRIKTRAK 5 2 VETRENJE 9 1 7 6 

Vsako gornjo besedo vpišite v lik dvakrat, 

9 vodoravno 1 in 6 navpično, 2 tako 4 da se bodo 5 med 7 seboj 8 ujemale. 3 

Ko boste vpisali vse, se bo prikazala beseda, 

3 7 5 8 9 1 6 4 2 

ki je končna rešitev. 

V polju, kjer se ta beseda križa med seboj, le še dodajte 

pravo črko. V liku ni nobenega črnega polja (jp) 

2 8 4 3 7 6 9 1 5 

4 9 7 6 3 8 5 2 1 

1 3 8 9 5 2 4 6 7 

6 5 2 4 1 7 3 9 8 

REŠITEV 

ANAGRAM 

A SITNA ŠČUKA? 

To ni sovražni govor 

niti sovražno vprašanje. 

7 9 2 3 5 8 6 4 1 

Gospa ni ščuka, sitna pa je, 

3 6 8 saj 1 rada 4 vpada 7 v besedo 9 5 2 

opozicijskih poslancev, 

4 5 1 2 vladajoči 9 pa 6 menijo, 7 3 8 

da je je ena sama milina in prijaznost. 

9 2 5 6 3 1 8 7 4 

Iz vseh gornjih črk sestavite 

njeno ime in priimek, 

8 7 4 9 2 5 3 1 6 

svoje mnenje 

1 3 6 

pa 

8 

rajši zadržite 

7 4 

zase. 

5 

(jp) 

2 9 

6 4 3 5 8 2 1 9 7 

5 1 7 4 6 9 2 8 3 

2 8 9 7 1 3 4 6 5 

Dopolnjevanki in sudoku je sestavil Jože Petelin. 

Božo Simonič @Bodem43 

Naša Babi valda prvikrat v življenju fusbal gleda. 

Rezultat: glihkar je tableto za pritisk vzela.


KRIŽANKA 

63 

SESTAVIL 

ANDREJ 

PRAZNIK 

SLOV. 

PESNIK 

(TONE) 

MAŠA 

V NOČI 

PRED 

BOŽIČEM 

2 

PREDSED. 

NOVOZEL. 

VLADE 

(JACINDA) 

VLADIMIR 

BARTOL 

XXX 

XXX 

DRŽAVA 

V JUŽNI 

AMERIKI 

NRAV- 

STVENA 

USMER- 

JENOST 

POŽIVILNA 

PIJAČA 


DOMOVINA 

GORA 

V POLHO- 

GRAJSKEM 

HRIBOVJU 

ZDRAVILO 

PROTI 

VROČINI 

ŽIVAL, 

KI PLETE 

MREŽE 

LETOPIS 

NIZEK 

SLOJAST 

OBLAK 

JIMMY 

(KRAJŠE) 

ANDREJA 

POLJA- 

NEC 

PESNIK 

ZDRAVIL. 

RASTLINA 

PREBIVAL. 

ARABIJE 

TIR OKOLI 

NEBES- 

NEGA 

TELESA 

LUKA 

DONČIĆ 

KRAJ, 

KJER 

PREBIVA 

BOG 

MAKEDON- 

SKI PLES 

GORA NAD 

ŽELEZNIKI 

1 

FR. PISEC 

(EMILE) 

9 

KATALON- 

SKI JEZIK 

LOVLJE- 

NJE 

BIBLIJSKI 

RUTIN MOŽ 

13 

PREDMET, 

STVAR 

SALAMA 

VELIKEGA 

PREMERA 

11 

SPOJINA 

GLICERO- 

LA Z OLJ. 

KISLINO 

8 

NERAZ- 

LOČNO 

NAPISANA 

ČRKA 

SLOV. 

KIPAR 

(STANE) 

PISATE- 

LJICA 

PEROCI 

NAJVEČJI 

MORSKI 

SESALEC 

DOMOVINA 

SRED- 

STVO ZA 

GAŠENJE 

LAMBERT 

EHRLICH 

VEČJI 

GLASBENI 

ANSAM- 

BEL 

UMETNIK, 

KI ŽIVI 

NEURE- 

JENO 

OTOK 

SEVERO- 

ZAHODNO 

OD ZADRA 

PRAV- 

NIŠKI 

POKLIC 

DREVO- 

RED 

6 

SAMICA 

ČEBEL 

RAZSEŽ- 

NOST 

NAVPIČNO 

NAVZDOL 

UBALD 

VRABEC 

RAZPR- 

ŠILO 

ŽIVLJENJ- 

SKI PROS- 

TOR ŽIVAL- 

SKE VRSTE 

RASTLINA 

Z DEBLOM 

IT. MESTO, 

UDINE 

HENRI 

DUNANT 

GRADBENI 

MATERIAL 

DEL CE- 

VOVODA 

CIRKU- 

LACIJA 

10 

5 

DEL 

OBRAZA 

MADŽAR. 

MESTO 

PESNIK 

(DRAGOT.) 

ZGODOV. 

OSTANEK 

POGAN 

MESTO V 

V. BELGIJI 

3. MOJZES. 

KNJIGA 

12 

3 

NEHOTNO 

TRZANJE 

OBRAZNIH 

MIŠIC 

SMUČAR- 

KA BUCIK 

JOSIP 

IPAVEC 

VRSTA 

SOCVETJA 

7 ITALIJAN. 

PESNICA 

NEGRI 

16 

VINKO 

ŠEGA 

REŠEVAL- 

NE SANI 

ANTON 

JANŠA 

OTTO LI- 

LIENTHAL 

VELIKA 

PAPIGA 

PREDEL 

LJUB- 

LJANE 

OČKA 

ANDREJ 

INKRET 

GOVEJI 

TREBUH 

14 

STRUPE- 

NA KAČA 

SEDMA 

ČRKA 

GRŠKEGA 

ALFABETA 

GLAVNO GESLO 

4 1 2 3 4 

5 6 7 8 

VZIDANA 

PEČ Z 

15 9 10 11 12 

ODPRTIM 

KURIŠČEM 

DEL 

TASTA- 

TURE 

13 14 15 16

SLIKOVITO 

64 

Humor 


Avgustova doba, Kristusovo rojstvo – 

Jean-Léon Gérôme 

GREGOR ČUŠIN 

Če bi bil škof, bi zaukazal svojim 

župnikom preštevanje vernikov 

na božični večer, da bi Bogu – 

ko bi prišel tisti čas – lahko pokazal 

izboljšano statistiko. Kajti božič je, 

tako kot velikonočno »žegnanje potičk«, 

tisti dan v letu, ko ni nič narobe, če tudi 

»normalni« ljudje pridejo izpolnit svojo 

krščansko dolžnost. 

Tudi cesar Avgust je nekdaj zapovedal 

preštevanje svojih podanikov, da 

bi lahko preštel, kako pomemben je. In 

sveti Jožef se je namenil izpolnit svojo 

državljansko dolžnost. Zato se je napotil 

iz enega zakotja v drugo zakotje. 

Ko bi bil moder in razumen, bi tega ne 

storil. Ja, kdo, za božjo voljo, pa bi, v 

nepregledni množici mogočnega imperija, 

opazil, da ga ni. Če pa že, bi ob njegovem 

imenu pač zapisali »pogrešan« 

ali kaj podobnega. Pa kaj, če manjka en 

mizar! Kdo bi se vznemirjal zaradi enega 

rokodelca. Obrtnika. S.p.-jevca. 

Jožef pa je šel! 

Pa ne le to. S seboj je vlekel še svojo 

visoko nosečo ženo! 

Vsak moder in razumen človek bi 

rekel: »Marija, ne nori! Marija, ne hodi. 

In tudi ne jahaj na oslu. Ostani doma! 

Vsak hip boš rodila! Pomisli na otroka! 

Pomisli na zdravje! Bodi razumna, 

če že nisi modra!« A Marija ni bila: ne 

modra ne razumna. In je šla. Z Jožefom. 

Čez drn in strn. Iz enega zakotja v drugo 

zakotje. Izpolnit svojo državljansko 

dolžnost. Dat cesarju, kar je cesarjevega. 

Ker sta tudi Bogu dajala, kar je božjega. 

Kot je leta kasneje učil njun sin! 

Pa vi? 

Kako izpolnjujete svoje državljanske 

in krščanske dolžnosti? Dajete cesarju, 

kar je cesarjevega, in Bogu, kar je 

božjega? Kakšni državljani ste? Kakšni 

kristjani ste? 

No, kljub temu da je sveti Pavel kakih 

sto let kasneje zapisal, da je vsaka 

oblast od Boga, nam prav sedanji trenutek 

– tukaj in zdaj – še preočitno 

J. Paul Getty Museum 

Jean-Léon Gérôme, Avgustova doba, Kristusovo rojstvo (okrog 1852–1854), J. Paul Getty Museum, Los Angeles, ZDA.

77 | 22. DECEMBER 2022 POLITIČNA POEZIJA 

Humor 

65 

govori, da ni treba slepo slediti vsemu, 

kar nam oblast servira. 

In tudi v sveti družini imamo kljub 

vsemu tak zgled: sveti Jožef, poslušen 

državljan, kot smo videli, je vendarle 

zaupal angelu in sanjam, bolj verjel 

Bogu kot vladi in pred oblastjo, pred 

kraljem Herodom, zbežal. V Egipt. 

Oziroma nekam na Zahod. Kamor se 

očitno že od nekdaj beži. Pred cesarji, 

kralji in demokratično izvoljenimi 

predsedniki. 

In tudi danes mnogi bežijo. Z Vzhoda 

k nam. Ker smo le bolj zahodni kot 

oni. Ker se predsedniki igrajo cesarje in 

kralje. In kot Avgust preštevajo glave in 

kosti. In kot Herod morijo otroke. 

In zato prihajajo k nam cele družine. 

Med njimi so prav gotovo rokodelci 

– kot je bil Jožef - in noseče žene in 

matere – kot Marija. In iščejo zavetja in 

prenočišča, delo in zdravstveno zavarovanje 

… 

Cele družine. Prav nič svete na pogled. 

Še v besedah ne. Prej divje. 

Luč prihaja na svet, a tema je ne 

sprejema. 

A tema niti ne beži. Nasprotno: Da 

bi zakrila Luč – pravo Luč – se je tema 

oblekla v kilometre in kilometre lučk. 

Vsako leto jih je več, se pohvalimo. In 

te pisane lučice privabljajo turiste, potrošnike 

– vse pogosteje tudi romarje – 

ter jih premamijo, da namesto v štalico 

raje zavijejo v hlev, namesto k oltarju 

raje za obloženo mizo, namesto k Luči 

raje k bleščavi … In je gneča. Vsepovsod. 

Kot da se popisuje svet! 

Sveta družina v naših jaslicah pa je 

na prepihu. Kot smo na prepihu vsi mi 

in naše družine: ko pravijo, da nas ni 

več, da smo preživeti, da se ne da, da se 

ne more in ne zmore in se zato redefinira 

in preimenuje, oblati in potepta … 

A smo še tu: 

Prepihani. Komaj še živi. Premraženi. 

Blatni in utrujeni. Prav nič sveti na 

pogled. Niti v besedah. Sploh v besedah 

ne. Precej divji smo. A smo! Še vedno. 

Zaenkrat še! 

Vesel božič! 

 

Mr Conformista @cnfrmstA 

Zgodba, ki vključuje milijone, 

je na koncu zgodba enega 

človeka. 

VIKTOR GÁLOB 

URBANIZACIJSKI PROCES 

V Ptičji se dolini vse spreminja, Vrabci čivkajo, da pod golobom 

ne na videz zgolj, ne le na zunaj, vse drugače je kot prejšnje čase, 

kmalu bo kot kakšen novi Dunaj, vse urbano, ne ruralno, dá se 

stara miselnost na mah izginja. dihati zdaj pod nebeškim svodom. 

Se dolina ptic urbanizira, Pa distinkcija je zgolj v besedi, 

pospešeno vedno bolj mentalno, ena črka ves pomen spreminja, 

to početje, ki je kolosalno, Ptičja ko dolina se udinja 

slika medijska nadvse podpira. stvarnosti zdaj v svoji lastni bedi. 

Kaj urbanizacija pomeni, Zdaj se reče, se urbanizira, 

že na vsakem je koraku vidno, je urbano, skratka je moderno, 

prejšnje zaostajanje rigidno je svobodno, ne kot prej mizerno, 

se umika tej urbani sceni. ko so vpili: Se orbanizira! 

Borut Živulovič/Bobo 

Več politične poezije je na strani www.verzifikator.si

TAZADNJA 

66 

Humor 


Božične pesmi zahtevale prvo žrtev 

Na avtobusu iz Ljubljane v Mursko Soboto se je v nedeljo zgrudil 36-letni oboževalec 

metal glasbe, potem ko naj bi si moški na sosednjem sedežu celo pot pomrmraval 

božične pesmi. V zgodnjih jutranjih urah naslednjega dne je umrl v bolnišnici, 

potem ko naj bi medicinska sestra vključila radio. 

SVIT PODGORNIK 

Vir iz UKC nam je potrdil, da je bil umrli identificiran 

kot Rok Androll. Njegova smrt je sprožila hude nemire 

med metalci v državi. Večji protestni shodi so 

potekali v Ljubljani, Mariboru in Kopru, v Novem 

mestu, kjer se je zbralo vseh pet oboževalcev žanra, pa so skupino 

razgnali s frajtonarico in prepevanjem pesmi Čebelice. 

Množica, ki je zahtevala pravično kazen za brutalni 

umor z božičnimi pesmi, je opozorila tudi na zapostavljenost 

Na protestu v Novem mestu se je zbralo pet metalcev. 

Fotomontaža CITRUS 

ogrožene manjšine. »V tej državi na nas prežijo na vsakem 

koraku. Ko se končno neha sezona gasilskih veselic, po nas 

udarijo z božičnimi pesmimi. Zahtevamo uravnoteženost 

drugih žanrov z metalom na državnih radiih, subvencionirane 

koncerte ter zastonj pivo!« meni udeleženec shoda K. 

Orn. Medtem ko obstajajo trenja znotraj oboževalcev metala, 

kako doseči enakovrednost, pa so se z zadnjo zahtevo 

K. Orna strinjali vsi. Naš poročevalec je za mnenje poskusil 

vprašati tudi nekaj pesnikov metal skupin, vendar pa žal ni 

razumel njihovih izjav. Je pa povedal, da so zveneli precej nezadovoljno 

in nasilno. 

Na zahteve protestnikov so se odzvali z zdravstvenega 

ministrstva, kjer so pripravili niz ukrepov za preprečitev 

ponovitve tragedije. »Za metalce bo od jutri naprej uvedeno 

cepljenje proti božični glasbi. Ogroženi bodo izpostavljeni 

majhnim odmerkom pesmi kot so Jingle Bells Rock ter uspešnici 

Queenov Thank God it’s Christmas. Menimo, da bodo 

metalci to lahko zdržali ter jim bomo s tem dvignili imunost. 

Podobno terapijo načrtujemo za narodnozabavno glasbo.« 

Tako je osnutek zdravljenja predstavil K. Itara, vodja oddelka 

za ohranitev biodiverzitete žanrov v družbi. »Če bo projekt 

uspešen, ga nameravamo razširiti na širšo javnost. Tako 

bodo božični prazniki za vse veliko manj napeti. Saj je edina 

stvar, bolj nadležna od božične glasbe, ljudje, ki nenehno 

nergajo o božični glasbi.« 

Rešuje se tudi problem z enakopravnostjo metalcev. Na 

naslednji seji parlamenta bodo poslanci razpravljali, ali bodo 

metalce uvrstili med ogrožene vrste ali naj se jih obravnava 

kot manjšino. »Z obojim obstajajo težave. Če jih razglasimo 

za ogroženo vrsto, zakon nima smisla. Kaj ti pomaga zakon, 

da se jih ne sme trgati v naravi, če se jim samim stalno trga 

na koncertih? Če pa jih razglasimo za manjšino, bomo morali 

postaviti dvojezične table. To bi bilo preprosto predrago – ste 

kdaj videli pisavo, ki jo v svojih logotipih uporablja večina 

metal bendov? Nemogoče,« je povedal poslanec H. Armonika, 

ki nasprotuje obema predlogoma. 

Boj za enakopravnost metalcev bomo spremljali pri Tazadnji, 

saj nas skrbi, da bodo enakopravnost dobili ljudje, ki 

se najraje oblačijo v neudobne usnjene hlače. Vsem, ki trpite 

zaradi božične glasbe, pa svetujemo potrpežljivost, saj druge 

pomoči – razen poskusnega cepljenja – zaenkrat ni.

Podprite neodvisno 

novinarstvo. 

Pridružite se naročnikom 

tiskanega tednika Domovina. 

Sklenite letno naročnino 

in prihranite: namesto 

187,20 € samo 159 € 

-15 % 

Ne splača se vam odlašati, 

saj si z naročilom DANES 

lahko zagotovite fiksno 

ceno za eno leto! 

Domovina 

DA, računajte name, naročam tednik Domovina. 

(ustrezno označite) 

12-mesečna naročnina (52 številk; namesto 187,20 € samo 159 €) 

želim plačilo na 4 obroke po 39,75 € 

Domovina je 

ta hip najboljši 

slovenski 

družbenopolitični 

tednik. 

dr. Žiga Turk, profesor in publicist 

6-mesečna naročnina (26 številk; namesto 93,60 € samo 86,50 €) 

Ime in priimek * : 

Ime podjetja (poslovni naročnik): 

Ulica in hišna št. * : 

Poštna št. in kraj * : 

Telefon * : 

E-mail * : 

Podpis * : 

S podpisom potrjujem, da se strinjam s splošnimi pogoji naročanja. 

Kako postanete naročnik? 

Izberite način, ki vam je najlažji. 

POKLIČITE 

059 020 001 

(vsak dan od 9.00 do 15.00) 

Poštnino za tednik plača Domovina. 

Podatki za plačilo naročnine: Cesta v Log 11, 1351 Brezovica pri Ljubljani 

Številka TRR: SI56 0284 3026 4323 628 

Namen: Naročnina na tednik Domovina 

Sklic: 00 2023-2145 • Koda: SUBS • Koda banke: BACXSI22 

SKENIRAJTE 

QR KODO 

in izpolnite 

elektronsko 

naročilnico 

PIŠITE 

narocnine@domovina.je 

POŠLJITE 

Domovina d.o.o. 

Cesta v Log 11, 1351 

Brezovica pri Ljubljani 

OBIŠČITE 

www.domovina.je 

Všeč mi je to, 

da ni tem, ki bi 

se jih uredništvo 

Domovine 

izogibalo. 

Rado Pezdir, ekonomist in publicist 

S podpisom potrjujem, da sem seznanjen z navedenimi splošnimi pogoji naročanja, ki so objavljeni na spletnem naslovu https://www.domovina.je/splosni-pogoji-narocanja/.

Domovina 77: Zakaj je bil Golob pri papežu (predogled)

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?