Domovina 85: Stanovanjski centralizem: Za koga gradi Levica? (Predogled)

Simoniti: 

»Nekoliko 

zanemarjene 

osebe« 

Cigler Kralj: 

Bunker 

ne prinese 

zmage 

Zakaj 

pornografija 

učinkuje 

kot droga 

Poštnina plačana pri pošti 

1351 Brezovica pri Ljubljani 

Stanovanjski centralizem: 

Za koga gradi Levica? 

85 

3,60 € 

16. 2. 2023

Se vam zdi, da s svojim otrokom preživite dovolj kakovostnega časa? 

PRIDRUŽITA SE NAM NA ENI OD NAŠIH DELAVNIC 

Skrivnostna lepotica 

Delavnica za starejša dekleta 

(12 do 15 let) in njihove mame 

3. marec 2023 

ob 17:30 v Ljubljani 

VEČ INFORMACIJ 

IN PRIJAVA 

Čudovita princesa 

Delavnica za mlajša dekleta 

(9 do 12 let) in njihove mame 

31. marec 2023 



IN PRIJAVA 

Divji bojevnik 

Delavnica za fante 

(12 do 15 let) in njihove očete 

14. april 2023 



IN PRIJAVA 

T: 064 135 136 

E: info@iskreni.net https://www.iskreni.net/programi

85 | 16. FEBRUAR 2023 

MOJA BESEDA 

3 

Centralizem je v resnici egoizem 

Piše: TINO MAMIĆ, 

odgovorni urednik 

tednika Domovina 

ZSlovenija je ponovno postala nekaj posebnega, 

edinstvenega. Slovenščina je 

praktično edini jezik na svetu z dvojino, 

imamo edinega miniaturnega zmaja na 

svetu (človeško ribico), imamo najstarejše kolo 

na svetu, najstarejšo piščal, edini imamo himno, 

v kateri sebe ne omenjamo. Nova unikatnost v 

svetovnem merilu je, da smo prva država na svetu, 

v katerim ima predsednik vlade – uradno ljubico. 

Je namreč poročen, v svojih nastopih poudarja 

pomen družine, obenem pa se je na državni 

proslavi pred kamere postavil pod roko z nekdanjo 

starleto Tino Gaber. To je njegova »nova 

partnerica«, kot trdi državna Slovenska tiskovna 

agencija. Ker pa mnogoženstvo, ne zakonsko in 

ne izvenzakonsko, v naši državi ni dovoljeno, je 

potemtakem 36-letna predsednikova spremljevalka 

Tina Gaber – uradna ljubica. 

Edinstvenost Goloba pa se tu ne konča. 

Edinstvena je tudi njegova politično precej neizkušena 

ekipa z vrsto ministrov brez primerne 

izobrazbe. Najbolj edinstveno pa je ministrstvo 

za solidarno prihodnost, ki ga tudi ne poznajo v 

nobeni drugi državi planeta Zemlja. Nič čudnega, 

da je edinstvena tudi politika solidarnofuturističnega 

ministra. V življenju doslej še ni počel 

nič drugega razen dela v organizacijah LGBT, ki 

so uradno nevladne, se pa financirajo iz vladnega 

denarja. Ta strokovnjak je na podlagi obljube o 

gradnji 30.000 novih stanovanj izdelal načrt, da 

bo država do leta 2026 zgradila 3000 novih stanovanj. 

To je 27.000 stanovanj manj. 

Prelomljene obljube brez posledic pa niti niso 

tako slaba novica. Slaba novica je, da bo vlada za 

neznano ali nizko število stanovanj porabila veliko 

denarja. Davkoplačevalskega. Našega. Nedvomno 

tudi z višjimi davki. 

Nova socialna stanovanja v Ljubljani pa bod 

vladniki razdelili med svoje. Mladih družin z več 

otroki med temi ne bo veliko. Če smo natančnejši 

– mladih družin, ki hodijo k maši. Take družine 

že dandanes ne dobijo 

veliko socialnih stanovanj 

v Ljubljani. So si pa za to 

tudi sami krivi, bodo rekli 

zlobneži, saj se mladi izobraženi 

Slovenci srednjega 

sloja že danes zelo neradi 

obračajo na državo, da bi 

jim pomagala. Raje stisnejo 

zobe, se odpovejo dopustom 

na morju in par let 

s pomočjo staršev preživijo 

med opeko in cementom, 

Centralizem, ki je 

sokriv za to, da so hiše 

v Ljubljani še enkrat 

dražje kot v Trstu, se bo 

s to vlado še utrdil. 

da pridejo do svoje strehe nad glavo.. 

Tudi poslej bo tako. Centralizem je sokriv za 

to, da so hiše v Ljubljani še enkrat dražje kot v 

Trstu, se bo s to vlado namreč samo še utrdil. 

Najmočnejša volilna baza aktualne vlade je namreč 

Ljubljana. Pa tudi sicer: centralist se pač 

ne more boriti proti centralizmu. Ne more niti 

razumeti ljudi, ki živijo daleč stran od njenega 

presvitlega veličanstva, bele Ljubljane. Siti lačnega 

pač ne razume. 

Slovenski centralizem v resnici ni nastal zaradi 

Ljubljančanov. Ali zaradi nasprotja med Mariborčani 

in Ljubljančani. Nastal je zaradi ljudi, 

ki živijo v Ljubljani, čeprav so se lahko rodili drugod. 

Mnogi tako imenovani Ljubljančani, denimo, 

v govoru še vedno uporabljajo goriški in rovtarski 

G ali hrvaški in balkanski L; mnogi pa še 

slovensko dobro ne znajo. Slovenski centralizem 

je nastal zaradi sebičnosti, ne zaradi regionalne 

pripadnosti. Ko Štajerci ali Istrani bentijo nad 

tako imenovanimi Ljubljančani, to počno zaradi 

centralizma in bahavosti, ki ga zganja ljubljanska, 

tako imenovana ljubljanska, elita. 

Tako imenovanih Ljubljančanov ne briga niti, 

kaj se dogaja onkraj ljubljanske obvoznice, kaj 

šele, da bi se zanimali, zakaj vlak od Kopra do Postojne 

porabi dve uri. Zastarelost železniških prog 

in ukinjene avtobusne povezave na slovenskem 

podeželju onemogočajo, da bi se ljudje vozili v 

službo tudi iz oddaljenejših krajev. Aktualna vlada 

si v slogu svojih predhodnikov iz leta 1954 očitno 

želi, da bi se vsi prebivalci vasi preselili v mesta, 

kjer bodo bolj pod kontrolo in bolj pokorni. 

Ljudje so to spregledali. Zato se je na prvem 

shodu upokojencev zbralo 

več ljudi kot na kateremkoli 

protestu ljubljanskih 

petkovih kolesarjev. In zdi 

se, da bo glas ljudi, ki živijo 

izven kroga ljubljanske 

obvoznice, v prihodnosti 

še bučnejši.

Poštnina plačana pri pošti 

1351 Brezovica pri Ljubljani 

VSEBINA 


4 

Simoniti: 

»Nekoliko 

zanemarjene 

osebe« 

Cigler Kralj: 

Bunker 

ne prinese 

zmage 

Zakaj 

pornografija 

učinkuje 

kot droga 

Moja beseda 

3 Tino Mamić: 

Centralizem je v resnici egoizem 

Svet 

38 Nikaragovskega škofa Álvareza zaradi 

kritike oblasti obsodili na 26 let zapora 

85 

3,60 € 

16. 2. 2023 

Stanovanjski centralizem: 

Za koga gradi Levica? 

TEDNIK DOMOVINA 

ŠT. 85, LETNIK 3, 16. februar 2023 

ISSN številka: 2784-4838 

Cena posameznega izvoda: 3,60 evra 

Uredništvo: 

CESTA V LOG 11, 

1351 BREZOVICA PRI LJUBLJANI 

E: tednik@domovina.je 

T: 059 020 000 

Odgovorni urednik tednika: 

TINO MAMIĆ (tino@domovina.je) 

Izvršni urednik tednika: 

KLEMEN BAN 

Odgovorni urednik portala Domovina.je: 

ROK ČAKŠ 

Odgovorna urednica portala Iskreni.net: 

ANDREJA BARAT 

Uredniški odbor: 

ALEKS BIRSA JOGAN, 

LUKA SVETINA, URBAN ŠIFRAR 

Tehnično in foto uredništvo: 

TOMO STRLE 

Prelom in tisk: 

CITRUS D.O.O. 

Naklada: 7700 izvodov 

Avtor naslovnice: 

BORIS OBLAK 

Naročnine: 

E: narocnine@domovina.je 

T: 059 020 001 

Izdaja: 

DOMOVINA D.O.O., CESTA V LOG 11, 

1351 BREZOVICA PRI LJUBLJANI 

E: tednik@domovina.je 

Direktor: 

IGOR VOVK 

www.domovina.je 

@Domovina_je 

@domovinaJE 

Tednik izhaja ob četrtkih v slovenščini. 

6 Med(ijski) sosedi 

8 Pregled tedna 

10 Čivkarija 

Požareport 

26 Bojan Požar: 

Zaradi prenosa vdora Svetlane 

Makarovič posebna preiskava na RTV 

Kolumna 

33 Martin Nahtigal: Ali ima (katoliški) 

novinar, ki ne dela v katoliškem 

mediju, tudi zavetnika 

Aktualno 

34 Poklukar izbran za ministra, 

ker je najboljši „čistilec“ 

Casnik.si 

36 Jakob Primožič: 

Na Evrosong pošiljamo 

himno generacije 

Intervju 

20 Jožef Muhovič in Vasko Simoniti: 

„Na odru so bile tri zanemarjene osebe 

in ena je nekaj povedala, česar se nihče 

več ne spomni“ 

Aktualno 

42 Peter Merše: 

Ne verjemite Golobovim obljubam: 

humanitarci brez poldrugega milijona 

Kolumna 

46 Rajko Podgoršek: 

Ob našem neresnem odnosu 

do koroških sonarodnjakov 

se izpadu avstrijskih Svobodnjakov 

ni treba čuditi 

Šport 

48 Tomaž Kavčič: 

Američani Čeferinu na svoj način 

dokazali, da je finančni fair play mrtev 

Svobodno gospodarstvo 

50 Jani Lovšin: 

Slovenija po koruptivnosti pristala 

precej pod zahodnimi državami 

Beremo, gledamo, poslušamo 

52 Priporočila 

Duhovnost 

53 Andraž Arko: Skladnost pripovedi 

Intervju 

28 Janez Cigler Kralj, vodja poslancev NSI: 

Moč opozicije ni samo v ostrini 

in brutalnem kazanju moči


VSEBINA 

5 

Tema tedna 

12 Luka Svetina: 

Komu z vašim 

denarjem 

Levica v 

resnici gradi 

stanovanja 

18 Teo Petrovič 

Presetnik: 

V Ljubljani 

se najbolj 

splača kupiti 

stanovanje 

s – starko 

Družina in odnosi 

54 Tadeja Zabret: 

Kaj podariti ob obisku 

po rojstvu novorojenčka? 

Medgeneracijsko sožitje 

56 Mojca Belcl Magdič: Osem poudarkov, 

ki jih je dobro vedeti, če živite v isti hiši 

s tastom in taščo 

Sladko-slane brbončice 

60 Selma Bizjak: Istrski fuži s špinačo v 

omaki iz brieja in orehov 

62 Razvedrilo 

Slikovito — satira 

64 Gregor Čušin: 

Izložbeni zajec – Michael Sowa 

Politična poezija — humor 

65 Martin Krpan z Vrha 

Tazadnja — humor 

66 Svit Podgornik: 

Jaša Jenull odpira 

agencijo za spremstvo 

Kolumna 

40 Andreja Barat: Tanja Fajon, sodobne 

ženske ne potrebujejo osvoboditve 

od štedilnika, temveč osvoboditev, 

da bodo lahko za štedilnikom 

Svet 

44 Gabriel Kavčič: 

Evropski otoček vse manjši, prapor 

katolištva vse bolj prevzema Afrika 

Pornografija 

58 Miha Novak: Pornografija 

je brezplačna droga, ki jo drago 

plačamo z izkrivljeno samopodobo 

in s težavami v odnosih

MED(IJSKI) SOSEDI 

6 


KATOLIŠKI PEDAGOGI 

O LGBT V ŠOLAH 

Na spletnem portalu Slovenski šolar 

so objavili sporočilo za javnost Društva 

katoliških pedagogov Slovenije (DKPS), 

ki se je odzvalo na odločitev Ustavnega 

sodišča, ki je pomenila, da je po več kot 30 

letih prizadevanj ob koncu januarja stopil 

v veljavo družinski zakonik, ki razširja definicijo 

zakonske zveze ter zunajzakonske 

skupnosti tudi na istospolne partnerje. 

»Zeleno luč za možnosti niso dobili le 

istospolni partnerji. Dobile so jih tudi 

organizacije, ki bodo skrbele za tako 

imenovano izobraževanje oziroma za popularizacijo 

LGBTQIA+ ideologije v vrtcih in 

v šolah. Učbenik Ljubezen je ljubezen že 

vrsto let čaka na možnost vstopa v šole. 

LGBTQIA+ aktivisti imajo pripravljena 

učna gradiva o spolnosti, ki si jih lahko 

ogledamo na spletnih straneh LEGEBITRE 

in Mirovnega instituta, ki sta najaktivnejši 

tovrstni organizaciji pri nas,« pišejo pri 

DKPS v sporočilu za javnost in nadaljujejo, 

»da bodo vsebine, ki so pripravljene na 

vstop v vrtce in šole, med mlade vnašale 

predvsem dvom v lastno identiteto. Če 

človeka pripravimo do tega, da dvomi o 

svoji spolni identiteti, ga lahko pripravimo 

do česarkoli. Bojimo se, da je to eden od 

ključnih ciljev širjenja te ideologije. Čeprav 

je v nasprotju s temeljnimi biološkimi 

zakonitostmi, se izvajalcem projektov 

odpirajo vrata vrtcev in šol«. 

V DKPS pričakujejo, da se bodo na aktivnosti 

organizacij LGBTQIA+ glasno odzvali 

razvojni psihologi in pojasnili, kako 

te vsebine vplivajo na razvoj otrokove 

osebnosti kot celote: fizične, psihične in 

duhovne. Za vstop katerekoli organizacije 

s kakršnokoli ideološko vsebino v šole 

bi morala šola pridobiti soglasje staršev. 

Pričakujejo tudi, da se bodo ravnatelji, 

učitelji in vzgojitelji tega načela držali in 

starše resnično vprašali, ali dovolijo, da se 

njihove otroke izpostavlja tovrstni, čeprav 

spretno prikriti, ideologiji. Sicer so šole v 

prekršku, zaključujejo. 

DIREKTOR NIJZ OD ZAPO- 

SLENIH ŽELI OVADUŠTVO 

»Vodstvo Nacionalnega inštituta za javno 

zdravje (NIJZ), ki ga vodi funkcionar 

stranke Socialnih demokratov Branko 

Gabrovec, nas je zaposlene na NIJZ pred 

dnevi obvestilo, da so vzpostavili portal 

Žvižgač, namenjen vsem zaposlenim, 

naj tajno prijavljajo in tajno ovajajo svoje 

sodelavce,« piše v svoji kolumni za spletni 

Portalplus nekdanji šef NIJZ, dr. Milan 

Krek. »Ovaduštvo nikakor ni in ne more 

biti vrednota Socialnih demokratov, razen 

če je prišlo v zadnjem času do velikih 

sprememb v tej stranki. Seveda tajno 

ovajanje sodelavcev tudi ne more biti 

vrednota zaposlenih na NIJZ, ker je proti 

kodeksom etike zdravstvenih delavcev, 

zdravnikov. V zdravstvenih ustanovah 

veljajo kodeksi etike, ki so dovolj visoka 

zaščita pred tovrstnimi dejanji, zaradi katerih 

direktor uvaja tajno ovajanje zaposlenih 

s strani zaposlenih, le uporabiti jih je 

potrebno,« komentira Krek. 

Krek pravi, da se je v dolgih letih, ko 

je bil vključen v delo v javnem zdravju 

in zdravstvu, moral srečati z veliko 

sprejemljivimi pa tudi nesprejemljivimi 

idejami, še posebej, ker se je njegova 

karierna pot sprehajala od zdravnika, 

direktorja vladnega urada in direktorja 

ZZV do NIJZ. »Ob tem pa sem predvsem 

ostajal vedno samo zdravnik, zvest 

Hipokratovi zaprisegi, kar ni vedno lahko. 

V poslovnem svetu velja, da je vsaka 

ideja lahko pomembna, dragocena, zato 

nobene ne smeš takoj zavreči. Tako sem 

vajen že vsakršnih idej in dejanj vodstvenih 

kadrov v zdravstvu – vse do resornega 

ministra in do predsednika vlade. 

Brez idej ni napredka,« je sarkastičen 

Krek, ki pravi, da ga je ideja Grabrovca 

zelo negativno presenetila. »Spomnil 

sem se na šalo o slovenskem bazenu v 

peklu, kjer ni postavljenega stražarja, da 

bi določal, kdaj se morajo Slovenci potopiti, 

ker Slovenci tako ali tako kar drug 

drugega nenehoma potapljajo.« 

KAKO BODO OZNAČENI 

IZDELKI IZ ČRIČKOV 

Januarja je širom Evropske unije v veljavo 

stopila zadnja, četrta uredba, ki dovoljuje 

prodajo prehranskih izdelkov, pridobljenih 

iz različnih insektov. Slovenec poroča, da 

se na trgovinskih policah držav članic lahko 

prodajajo delno razmaščeni prah hišnega 

črička, zamrznjene, zmlete ali posušene 

ličinke malega mokarja, posušene ali 

zamrznjene kobilice selivke in pa posušen 

rumeni mokar. To pa bi lahko bil precejšen 

šok za kulturo, kjer se recepti za tradicionalne 

jedi žuželkam na daleč izogibajo. 

Evropska zakonodaja, ki opredeljuje 

postavljanje insektov na trgovinske police, 

natančno določa tudi pravila, po katerih 

morajo biti izdelki označeni. Vsaj za zdaj 

pa kaže, da so te označbe potrebne samo 

pri seznamu sestavin, kar pomeni, da 

morajo potrošniki vsak izdelek obrniti 

in prebrati »drobni tisk«, če jih zanima 

morebitna povezava z insekti. Pri živilih, 

ki vsebujejo delno razmaščeni prah 

hišnega črička, mora biti zapisana latinska 

oznaka, torej Acheta domesticus ter ime v 

danem jeziku, na koncu pa še zapis »delno 

razmaščeni prah«. Poleg tega morajo 

živila nositi izjavo, da lahko ta sestavina 

povzroči alergijske reakcije pri potrošnikih 

z znanimi alergijami na rake, mehkužce in 

izdelke iz njih ter na pršice. Ta izjava mora 

biti v neposredni bližini seznama sestavin, 

je zapisano v zakonskem aktu. 

Ob tem je vredno dodati, da je zakonsko 

določena tudi največja možna količina prahu 

iz čričkov na 100 gramov v določenem živilu. 

V primeru večzrnatega kruha in žemljic 

ter krekerjev in grisinov je to lahko 2 grama, 

v primeru suhih izdelkov na osnovi testenin 

pa samo 0,25 grama. Največ 5 gramov 

praha je lahko v prigrizkih, razen čipsa, ter 

v mesnih alternativah. V kolikor gre za cele 

žuželke, bi morali biti ti izdelki označeni s 

splošnim imenom v danem jeziku ter latinskim 

poimenovanjem. V primeru mletih 

žuželk bi bilo potrebno označbi dodati še 

vsaj besedo »prah«, v primeru izvlečkov 

maščobe žuželk pa besedo »olje«.

85 | 16. FEBRUAR 2023 FOTO TEDNA 

7 

Herojski slovenski 

reševalni psi v Turčiji 

Sedem slovenskih reševalcev 

in njihovih reševalnih psov je 

prejšnji teden od torka do nedelje 

v turški Antiohiji pomagalo 

izpod ruševin po hudem 

potresu reševati preživele. Psi 

imajo izjemno močan občutek 

za človeški vonj, zato praktično 

ni bilo ruševine, pod katero ne 

bi zaznali znakov življenja. Ob 

tem si je pet od sedmih slovenskih 

psov na ostrem terenu 

porezalo tačke, nekateri so bili 

tudi šivani, v nedeljo pa so se 

z vladnim falconom vsi srečno 

vrnili domov. 

Uprava za zaščito in reševanje

PREGLED TEDNA 

8 


Ivo Žajdela/DRUŽINA 

Dr. Jože Možina je leta 2019 izdal 

odmevno monografijo Slovenski razkol, 

ki opisuje nečednosti partizanov na Slovenskem. 

NAGRADA ZA KNJIGO 

»SLOVENSKI RAZKOL« 

Slovensko zgodovinsko društvo za novejšo 

in sodobno zgodovino je prvič podelilo 

nagrado za znanstveno delo s področja 

zgodovinopisja »Historia moderna viva«, ki 

jo bo v prihodnje podeljevalo vsaka štiri leta. 

Nagrada je namenjena enemu oziroma več 

avtorjem za izvirno znanstveno monografsko 

delo s področja novejše in sodobne 

zgodovine, ki je pomembno za slovensko 

zgodovinopisje in je bilo izdano v obdobju 

zadnjih štirih koledarskih let pred letom 

podelitve nagrade. Nagrado je prejel novinar 

in voditelj Televizije Slovenija dr. Jože Možina 

za monografijo »Slovenski razkol« (2019). 

624 strani obsegajoča knjiga dr. Jožeta 

Možine (54) natančno sledi procesu 

zapletanja slovenske zgodovine skozi 

prvo polovico druge svetovne vojne. 

Bistvena odlika Možinovega prispevka je 

osredotočanje na vojno dogajanje, kot 

ga je – predvsem v Ljubljanski pokrajini – 

doživljalo običajno civilno prebivalstvo. 

Avtor na podlagi arhivskega gradiva na 

primeru posameznih krajev in ljudi nazorno 

prikaže, kako se je na podeželju začetna 

naklonjenost do partizanov začela krhati. 

Najprej je izvajanje manjših partizanskih 

akcij močno spremenilo odnos okupatorja 

do prebivalstva, tako da je njegov strožji 

režim oteževal življenje in gospodarsko 

aktivnost. Še hujši udarec pa so pomenili 

partizanski umori in partizanski napadi 

ter s tem povečana represija okupatorja 

nad civilnim prebivalstvom. In tu se je 

zlasti postavilo vprašanje o smiselnosti in 

upravičenosti izpostavljanja civilnih oseb 

okupatorjevemu nasilju. 

NOV PROTEST 

OB KANALU C0 

Kanal C0, ki ga gradijo na območju Kleč 

v Ljubljani, bo omogočil priklop več tisoč 

prebivalcev na kanalizacijsko omrežje, 

toda fekalije in odpadna voda bodo tekle 

čez območje s podtalnico, od koder Ljubljančani 

dobivajo pitno vodo. Ljubljanski 

župan Zoran Janković (70) ga gradi kljub 

nasprotovanju lastnikov zemljišč, okoljevarstvenikov 

in dela politike. O tem, da 

nasprotnikom pritrjujejo tudi nova dejstva, 

smo pisali že v prispevku Nova dejstva 

pritrjujejo nasprotnikom Jankovićeve 

gradnje kanalizacije čez največji rezervoar 

pitne vode v državi. 

Nekateri lokalni prebivalci so se spet 

zbrali na protestu, kjer so želeli preprečiti 

zakoličenje nove trase kanala. S svojo 

mehanizacijo so podizvajalcu tudi fizično 

preprečili možnost, da bi z deli nadaljeval. 

Zgrajena nista samo še dobra dva kilometra 

kanalizacijske cevi. 

TWITTER 

Kanal C0 je zgrajen že v več kot 90 odstotkih, kljub pomanjkljivim papirjem. 

Lastniki zemljišč zato bijejo boj proti Jankoviću na lastne roke. 

Borut Živulović/BOBO 

Pavle Rupar je napovedal ustanovitev 

Inštituta 1. oktober, ko obeležujemo svetovni dan 

starejših. Naslednji protest bodo organizirali 

1. marca na Trgu Republike. 

INŠTITUT 8. MAREC GRE 

V BOJ ZA UPOKOJENCE 

Naslednja kampanja Inštituta 8. marec 

bo očitno osredotočena na upokojence. 

Sprožili bodo kampanjo Tu sem, katere 

namen naj bi bil zbrati pričevanja upokojenk 

in upokojencev. Tako bi iz prve 

roke izvedeli, kako upokojenci živijo in 

kakšni so problemi, s katerimi se srečujejo. 

V sklopu kampanje bodo v Inštitutu 

organizirali branja pričevanj upokojencev 

in se sestali z organizacijami, ki se več 

let ukvarjajo prav z razmerami, v katerih


PREGLED TEDNA 

9 

živijo najstarejši, nato pa naj bi oblikovali 

predloge sistemskih sprememb. 

Poznavalci ocenjujejo, da je v ozadju 

želja vlade, da bi jim naklonjeni inštitut 

priskočil na pomoč pri obvladanju upokojencev, 

ki so se 1. februarja v velikem 

številu, bilo jih je več kot 20 tisoč, zbrali 

pred Državnim zborom na pobudo nekdanjega 

tržiškega župana in člana SDS 

Pavleta Ruparja (62). Ta sicer za 1. marec 

napoveduje nov protest, ker ni odziva s 

strani vladnih predstavnikov na njihove 

zahteve, napovedal je tudi ustanovitev novega 

inštituta, ki se bo imenoval 1. oktober 

– po svetovnem dnevu starejših. 

IZ SDS IZSTOPILO OKOLI 

30 ČLANOV STRANKE 

Vodstvo občinskega odbora stranke SDS 

Duplek je pred dnevi na svojem Facebooku 

objavilo črno-belo fotografijo članov in 

zapisalo, da »gre za konec naše skupne 

poti«. Razlog: v SDS so razrešili vodstvo 

občinskega odbora na čelu s predsednikom 

Markom Remsom in podpredsednico 

Natalijo Pečar. 

Iz stranke SDS so sporočili, da je bilo vodstvo 

občinskega odbora razrešeno zaradi 

izjemno slabega rezultata na jesenskih 

lokalnih volitvah. Razrešeni predsednik 

OO SDS Duplek Marko Rems meni, da so 

v občinskem odboru lojalno služili stranki, 

opravljali marsikatero prostovoljno delo, 

zato se mu zdi, da je tak način razrešitve 

neprimeren. Poudaril je, da se tako z ljudmi 

ne dela in da gre za zelo nedemokratično 

potezo vodstva stranke SDS, saj se na 

razrešitev ne morejo niti pritožiti oziroma 

vložiti ugovora, ob tem pa jim v SDS niso 

navedli razlogov za razrešitev. 

EVROPSKA KOMISIJA SPO- 

ROČA, DA RECESIJE NE BO 

Evropska komisija je nekoliko popravila 

svoje gospodarske napovedi navzgor in za 

leto 2023 napoveduje skoraj enoodstotno 

rast v bloku. Inflacija naj bi se upočasnila, 

a ostala visoka. Izvršna veja oblasti EU je 

objavila popravljene gospodarske napovedi, 

v katerih je zapisano, da se bo blok le 

za las izognil tehnični recesiji in da je že 

presegel svoj vrh inflacije. Toda opozorili 

so, da bodo potrošniki še naprej čutili 

zmanjšanje kupne moči, saj inflacija ostaja 

nad petimi odstotki. 

Rast za leto 2023 naj bi dosegla 0,8 odstotka 

za 20 držav v evroobmočju in 0,9 

odstotka za 27-članski blok kot celoto, 

je sporočila Komisija. Dobra novica za 

Slovenijo je izboljšanje napovedi za nemško 

gospodarstvo, ki se bo morda letos izognilo 

recesiji. Jeseni je Bruselj Nemčiji napovedoval 

0,6-odstotno krčenje, zdaj 0,2-odstotno 

rast. Sloveniji pa Bruselj napoveduje 

enoodstotno rast, kar je 0,2 odstotne 

točke več kot jeseni. Prihodnje leto naj bi 

se rast okrepila na dva odstotka, kar je nad 

evrskim povprečjem (1,5 odstotka). 

NA PORTUGALSKEM ZLO- 

RABILI NA TISOČE OTROK 

Člani portugalske Katoliške cerkve so v 

zadnjih 70 letih spolno zlorabili najmanj 

4.815 otrok, je v končnem poročilu zapisala 

komisija, ki preiskuje to vprašanje. Portugalska 

preiskava, ki jo je naročila Cerkev 

v trdno katoliški državi, je namreč objavila 

rezultate svoje preiskave po zaslišanju več 

kot 500 žrtev. Po ugotovitvah neodvisnega 

odbora za preučevanje zlorabe otrok v 

portugalski Katoliški cerkvi je bilo ugotovljeno, 

da je večina storilcev duhovnikov, 

zlorabe pa so se dogajale v katoliških 

šolah, duhovniških domovih, spovednicah 

in na drugih lokacijah. 

Poročilo ugotavlja, da je večina žrtev 

dečkov, komaj starejših od 11 let. Najmlajša 

žrtev naj bi bil dveletni otrok. Pozvalo 

je k odločnemu ukrepanju pravosodja in 

zahtevalo psihološko oskrbo žrtev ter prekinitev 

zastaranja po 30 letih. Portugalski 

škofje naj bi o poročilu komisije razpravljali 

prihodnji mesec. Katoliška cerkev, ki je 

financirala delo komisije, je pred tem sporočila, 

da je pripravljena sprejeti ustrezne 

ukrepe. Papež Frančišek naj bi avgusta 

obiskal Lizbono, kjer naj bi se srečal z 

nekaterimi domnevnimi žrtvami. 

KAJ SO NAŠLI 

V SESTRELJENIH 

BALONIH 

Ameriška mornarica je na domnevnem 

kitajskem vohunskem balonu, ki so ga 

ZDA na začetku meseca sestrelile nad 

Atlantskim oceanom, našla pomembne 

dele, med njimi senzor in dele elektronike, 

je sporočila ameriška vojska. Po poročanju 

tuje tiskovne agencije Reuters je imel sestreljeni 

balon več anten in je verjetno lahko 

zbiral in lociral komunikacijo. Po poročanju 

ameriške televizije CBS je bila antenska 

naprava visoka približno deset metrov. 

Spomnimo se: ameriška vojska je kitajski 

balon sestrelila 4. februarja nad Atlantskim 

oceanom ob obali zvezne države 

Južna Karolina, zdaj pa skušajo pridobiti 

njegove ostanke za analizo. Kitajski balon 

je v ameriški zračni prostor vstopil konec 

januarja in nato prečkal velik del ZDA od 

severozahoda proti jugovzhodu. Na svoji 

poti je preletel več občutljivih vojaških objektov. 

Ameriška vlada je Kitajsko obtožila, 

da je balon del flote nadzornih balonov, 

s katerimi je Peking vohunil v več kot 40 

državah na petih celinah. Kitajska obtožbe 

zavrača in vztraja, da je bilo to civilno 

zračno plovilo za opazovanje vremena. 

Američani so sestrelili več kitajskih vohunskih balonov, ki so se pojavljali nad Srednjo in Severno Ameriko. 

PROFIMEDIA

ČIVKARIJA 

10 


Barbara Zimic @bahpress 

Ob razpravah o slovenski stanovanjski politiki 

se veliko govori o dunajskem modelu. Ob tem bi 

opozorila, da je v Avstriji stopnja lastništva 55 odstotkov. 

Če želimo dunajski model, bo potrebno 

zmanjšati tudi stopnjo lastništva v Sloveniji, ki trenutno 

znaša 75 odstotkov. 

Tadej Tekavčič. @TadejTekavcic 

Jedrna Evropa. 

Čivk tedna 

Bojan Požar @BojanPozar 

Ivo Boscarol za Siol: »Če je prišel čas, da 

sem prodal podjetje, je tudi pošteno, da 

skupnosti, državi in državljanom vrnem, kar 

sem dobil. In vrnil sem petkratno. Prejel sem 

6 milijonov evrov subvencij, doniral pa sem 

jih 35. Se pravi, da je bila naložba države v 

Pipistrel dobra.« Pošteno! 

Andreja Lončar @AndrejaLoncar 

Energetska kriza in dragi uvoženi energenti. Grafika 

Banke Slovenije lepo pokaže preobrat v blagovni 

menjavi (zeleni stolpci) po zadnjem četrtletju leta 

2021. Leta 2021 smo imeli kljub poslabšanju v zadnjem 

četrtletju na letni ravni 882 milijonov evrov 

presežka, lani 2,5 milijarde evrov primanjkljaja. 

Ferdinand Pušnik @PusnikFerdinand 

Komunisti so 27. aprila 1941 sklenili, da bo 25. junija 

1991 Slovenija postala samostojna država. 

Peter Hrastelj @hrastelj 

Prav spremljal sem in danes je četrti dan, ko na 

portalu 24 ur ni niti ene same samcate novice o 

delu Vlade Republike Slovenije, kateregakoli njenih 

članov ali ministrstev. Po mojem, da kompenzirajo 

obdobje med letoma 2020 in 2022. Samo povem.

85 | 16. FEBRUAR 2023 KARIKATURA 

11 

Juan Matejčič @JuanMato14 

Dvignili ste nam davke, porušili ste plačni sistem, 

dvignili ceno študentske prehrane, zaradi vas je 

ogromno ljudi čez noč postalo kreditno nesposobnih, 

vaša ministrica iz Fotopuba ukinja muzeje 

in ploska stari vešči, ko vdre na oder ... 

eč 

Mal-je-vac 

Aleksander Hribovšek @AleksHribovsek 

Leta 1897 je Vojvodina Kranjska sprejela poseben 

zakon, ki je urejal znamenja čuvajev. Znak je moral 

nositi na levi strani prsi vsak čuvaj v poljedelstvu, 

lovstvu, gozdarstvu, ribištvu ali vodnem gospodarstvu. 

BORIS OBLAK 

vipavska.eu @VipavskaEU 

VAR damo, Goloba damo, mesa pa ne damo! 

SINNY BOY @SINNYBOY2 

Včeraj je VAR razveljavil dva gola na tekmi 

Juventus-Fiorentina. Enega za Juventus 

(Vlahović) in enega za Fiorentino. Oba 

zaradi milimetrskega ofsajda, ki ga je zaznal 

laser. Zastonj so se veselili igralci in publika 

na obeh straneh. VAR je nujno treba ukiniti! 

Miro Haček @MHacek 

A nima Glas ljudstva svoje vlade, ki jo je sam v veliki 

meri pomagal postaviti? Pojdite na Gregorčičevo 

in se zmenite ter nehajte dnevno težit in lagat. 

Koncesionarji so del javnega zdravstva. 

Tomaž Štih @Libertarec 

Vlada se je odločila razbiti enotnost upokojencev 

in zato nadnje že pošilja svoje ulične bojevnike iz 

8. marca.

TEMA TEDNA 

12 


Komu z vašim denarjem 

Levica v resnici gradi stanovanja 

LUKA SVETINA 

Kritiki vlade ocenjujejo, da bo pritisk in povpraševanje po stanovanjih 

v Ljubljani s centralizacijo države samo še naraščal, prednostno zagotoviti 

nove bivanjske prostore v prestolnici pa je glavni cilj stranke Levica, 

saj je tam locirano trdno jedro njene volilne baze. 

Selitev mladih ljudi v mesta, 

ob pozabljenem podeželju, je 

v nasprotju s politiko prejšnje 

vlade, ki je želela z ustanovitvijo 

Urada za demografijo v Mariboru 

doseči ravno obratno. Repopulacija 

podeželja je znova zgolj oddaljen sen, 

realnost pa propadanje domačij ter 

podcenjena vrednost hiš in parcel v ruralnih 

predelih države. 

Pa ne bi bilo treba, da je tako, saj je 

epidemija korone pokazala, da so sodobne 

službe vse bolj učinkovite tudi 

na daljavo, zato masovne migracije v 

Ljubljano in druge regijske centre niti 

niso več nujno potrebne. Kot smo že 

pisali, vlada napoveduje, da bo šele po 

letu 2026 zagotovila prvih novih 3000 

javnih neprofitnih stanovanj. To je sicer 

kasneje in manj, kot je doslej obljubljala, 

poraja pa se tudi vprašanje, ali so 

za to sploh na voljo finančna sredstva 

in kje se bodo ta stanovanja gradila. 

Nepremičninski agenti opozarjajo, da 

je potreba in povpraševanje po stanovanjih 

še naprej največje v Ljubljani, so 

pa opazne dobre prakse gradnje novih 

stanovanj v ostalih regijskih centrih 

po državi, ki pritisk na prestolnico 

vsaj malo zmanjšujejo in kjer občine 

to rešujejo same. Kot je pred dnevi na 

Twitterju opozoril s stranko Levica 

povezani Inštitut 8. marec, baza mladih 

volivcev (Levice) živi večinoma v 

vse dražjih najemnih stanovanjih v 

prestolnici, zato je gradnja novih stanovanj, 

ki bi trend cen oz. najemnin 

obrnila navzdol, tudi v interesu stranke. 

Stanovanja bodo po ocenah poznavalcev 

na koncu dobila le Ljubljana in 

nekaj večjih mest, podeželje pa za zdaj 

ostaja pozabljeno, oziroma tamkajšnji 

župani o tem, da bi državo gradnja 

novih stanovanj zanimala tudi daleč 

Do zdaj zgrajena 

neprofitna stanovanja 

v Ljubljani niso 

nič pripomogla k 

zmanjšanju cen 

stanovanj in najemnin, 

to pa preprosto zato, 

ker jih je bilo zgrajenih 

premalo, da bi se to 

lahko poznalo. 

od mest, ne vedo ničesar, zato se bodo 

morali znajti sami. 

FAKTOR JE MAJHNOST 

In kaj o vladni napovedi gradnje novih 

stanovanj menijo nepremičninski 

strokovnjaki? »Ta model je, takšen, kot 

je predstavljen, vsekakor pozitiven, zaradi 

tega, ker pač pomeni relativno povečano 

ponudbo najemnih stanovanj, 

je pa seveda vprašanje, ali bodo viri 

zagotovljeni, tisoč novih stanovanj po 

moji oceni stane približno dobrih 100 

milijonov evrov,« je za Domovino povedal 

direktor nepremičninske agencije 

METROPOLA IN Zoran Madon. Po njegovih 

besedah v praksi to pomeni, da bi 

morala imeti država po letu 2026 za po 

3000 stanovanj na leto zagotovljenih 

vsaj 300 milijonov evrov proračunskih 

sredstev, ob tem, da smo že poročali, da 

je minister za finance Klemen Boštjančič 

javno izjavil, da bo analizo, koliko 

nas bodo reforme stale, šele napravil. 

»Povečana gradnja najemnih stanovanj 

pa seveda zmanjšuje povpraševanje 

po nakupih in normalizira prodajne 

cene,« pravi Madon. Na naše vprašanje, 

kako so do zdaj zgrajena neprofitna 

javna stanovanja na območju Ljubljane, 

denimo soseska Brdo, vplivala na 

ceno nepremičnin v prestolnici in okolici, 

je Madon zatrdil, da verjetno nič. 

»Nič niso pripomogla k zmanjšanju cen 

stanovanj in najemnin, to pa preprosto 

zato, ker jih je bilo zgrajenih premalo, 

da bi se to do zdaj poznalo.« 

Madon opozarja tudi na drug vidik 

centralizacije, in sicer na specifičnost 

Slovenije, ki je tako majhna, da se na 

delo v glavno mesto lahko vozijo ljudje 

praktično z vseh koncev države, saj 

jim to v najslabšem primeru vzame 

dobri dve uri, ti ljudje, zlasti mladi, ki 

si službe najdejo v glavnem mestu, pa 

potem želijo tam tudi dolgoročno ostati 

in si ustvariti družine, zato je povpraševanje 

po stanovanjih v Ljubljani 

toliko večje. Problem je tudi v tem, ker 

je Ljubljana edino malo večje mesto v 

državi in drugi regijski centri niso tako 

razviti. »Povpraševanje po stanovanjih 

zunaj Ljubljane pa raste v drugih regijskih 

centrih, ki se razvijajo, denimo v 

Mariboru, Slovenj Gradcu, Celju,« dodaja 

Madon in opozarja, da sicer tudi 

že v Slovenski Istri, v Kopru z okolico, 

cene stanovanj lahko dosežejo nivo 

ljubljanskih, saj je Istra zelo zaželena 

lokacija za življenje in privlačna tudi za 

mlade. Manj pa so za mlade po njegovih 

besedah privlačna podeželska naselja, 

kjer služb praktično ni. 

Matej Zorko (35) je župan v občini 

Dornava, jugovzhodno od Ptuja, postal 

pred kratkim, na zadnjih županskih 

volitvah novembra so se namreč


TEMA TEDNA 

13 

občanke in občani odločili, da vodenje 

kraja zaupajo mlajšemu in ambicioznejšemu 

človeku, ki bo razumel tudi 

stiske in tegobe mladih, ki se s Podravskega 

in Ptujskega konca že leta odseljujejo, 

bodisi v Maribor bodisi Ljubljano. 

Zorko, ki je bil izvoljen na listi SDS, 

pravi, da po nekaj mesecih županovanja, 

ko je dal napraviti študijo, opaža, 

da imajo mladi v njegovi občini interes 

ostati doma, v okolju, kjer so odraščali, 

saj želijo za svoje otroke ustvariti 

enake pogoje, kot so jih bili v mladosti 

deležni sami. To pa je veliko gibanja v 

naravi, dostop do kmetijskih pridelkov, 

brezskrbno druženje z vrstniki v 

varnem okolju, brez gostega prometa 

in prisotnosti neznancev. »Stanovanjska 

problematika morda navzven ni 

tako izrazita, se pa mnogi mladi pri 

nas soočajo z vprašanjem, kje in kako 

živeti. Ena od možnosti je nadgradnja 

hiše staršev, druga možnost je gradnja 

lastne hiše, ki je lažja za tiste, ki od 

staršev dobijo zemljišče. Je pa vedno 

več takih, ki iščejo primerno zemljišče 

v naši občini in prihajajo iz drugih občin, 

tako da število novogradenj v zadnjih 

letih narašča,« nam pripoveduje 

Zorko, ki poudarja, da imajo v njegovi 

občini srečo, da mnogi prepoznavajo 

ustrezno okolje za svoje bivanje in se 

odločajo za selitev k njim, kar predstavlja 

pozitivno ras prebivalstva. 

»Precej mladih se je izselilo, oziroma 

se po študiju ni vrnilo domov, so 

pa priložnost pri nas našli drugi. Cene 

zemljišč so še relativno ugodne, se pa 

soočamo s pomanjkanjem ustreznih 

zemljišč za gradnjo, vendar težko izvedemo 

spremembo namembnosti iz 

kmetijskih zemljišč v gradbene površine, 

saj kot že omenjeno je še v kvoti 

veliko zazidljivih parcel, ki jih mnogi 

starejši nekako želijo ohraniti za svoje 

potomce in si ne želijo prišlekov na 

svojem dvorišču,« dornavski župan izpostavlja 

drug vidik. Centralizacija je 

zagotovo problem, ki se ga v teh koncih 

Slovenije župani še kako dobro zavedajo, 

vladajoča politika pa vse preveč 

pozablja na obrobne kraje in na potrebe 

teh ljudi. »Se pa na nivoju občine 

zato trudimo našim občanom zagotoviti 

čim več storitev, da se jim ni treba 

odpraviti po opravkih v mesto.« 

NA VLADO NE RAČUNAJO 

Zorko pravi, da je iz napovedi razumel, 

da Golobova vlada govori predvsem 

o gradnji stanovanj v večjih mestih in 

da ni nikjer zaslediti, da bi omenjali 

manjše kraje, kaj šele občine, kot je 

dornavska. Pa bi jih še kako potrebovali, 

priznava mladi župan. »V naši občini 

vsekakor imamo interes po zgraditvi 

dodatnih stanovanj, saj trenutno nimamo 

prostega niti enega stanovanja, 

niti v občinski lasti niti da bi bili seznanjeni, 

da stanovanje oddaja kakšen zasebnik,« 

razlaga, saj si s svojo ekipo želi 

stanovanja ponuditi mladim, ki si še ne 

morejo privoščiti gradnje lastne hiše, 

končni cilj lastništva svoje lastne hiše 

pa je zlasti na podeželju še vedno močno 

zapisan v krvi ljudi. »Ta stanovanja 

bi tako mladim prav prišla za prehodno 

obdobje, ko se vrnejo s študija, ko še 

nimajo stalne zaposlitve, a hkrati ne bi 

več radi bili v breme staršem.« 

Na štajerskem podeželju sicer opažajo, 

da je tudi vedno več starejših, ki 

jim lastna hiša postane prevelika, ne 

bi pa želeli oditi v dom in bi jim takšno 

stanovanje z urejeno infrastrukturo, 

Mladi imajo interes 

ostati doma, v okolju, 

kjer so odraščali, saj 

želijo za svoje otroke 

ustvariti enake pogoje, 

kot so jih bili v mladosti 

deležni sami. To pa je 

veliko gibanja v naravi, 

dostop do kmetijskih 

pridelkov, brezskrbno 

druženje z vrstniki v 

varnem okolju, brez 

gostega prometa in 

prisotnosti neznancev. 

Vlada RS/Flickr

TEMA TEDNA 

14 


V naši občini vsekakor 

imamo interes po 

zgraditvi dodatnih 

stanovanj, saj trenutno 

nimamo prostega niti 

enega stanovanja, niti 

v občinski lasti niti 

da bi bili seznanjeni, 

da stanovanje oddaja 

kakšen zasebnik. 

kot je denimo dvigalo, verjetno predstavljalo 

ustrezno rešitev, da jesen življenje 

preživijo v svojem kraju. »Vsekakor 

bomo izkazali interes, če bomo s 

strani države po tem povprašani, sicer 

pa se bomo gradnje lotili najverjetneje v 

smislu javno-zasebnega partnerstva,« 

Zorko že napoveduje svojo rešitev. Kot 

občina želijo biti lastnik nekega manjšega 

števila stanovanj, ki jih bodo lahko 

oddajali ranljivim skupinam občanov. 

Ob tem še vedno močno podpirajo 

tudi gradnjo individualnih hiš, mladim 

subvencionirajo komunalni prispevek, 

FACEBOOK 

Matej Zorko je novembra pri 35-ih prevzel vodenje Občine Dornava. Po prvih mesecih delovanja opaža, da 

si mladi želijo ostati na podeželju. 

prav tako subvencionirajo gradnjo malih 

čistilnih naprav. Ob pomoči staršev 

so zato obeti za vrnitev (in ostanek) 

mladih v teh krajih dobri. 

Zorko še dodaja, da se je povezal 

s številnimi župani v okoliških občinah, 

ki na zelo podoben način rešujejo 

stanovanjsko problematiko. »Z 

Mariborom ali s Slovenj Gradcem se 

kot majhna občina zelo težko primerjamo. 

Sami imamo primer dobre prakse 

z nizkoenergijskim blokom, ki je 

bil zgrajen pred približno 10 leti in so 

bila stanovanja zelo iskana in takoj 

prodana. Zato ne dvomim v uspeh, če 

oz. ko se odločimo za gradnjo novega 

večstanovanjskega objekta.« A denarja 

države Dornava ne bo videla. To niso 

kraji, kjer ima aktualna vlada in stranka, 

ki obvladuje delovni in »solidarni« 

resor (Levica), svoje interese. So pa problem 

majhnih občin, in tukaj se morajo 

znajti popolnoma same, propadajoče 

domačije. Gre za nepremičnine, ki so 

jih podedovali od lastnikov, za katere 

so skrbeli do njihove smrti, so pa v večini 

primerov to objekti v zelo slabem 

stanju, čeprav predstavljajo potencial 

za relativno ugoden nakup in nadomestno 

gradnjo. »Pripravljamo načrt razpolaganja 

s tem premoženjem s ciljem, 

da vse to čimprej odprodamo zainteresiranim 

kupcem, novim prebivalcem 

naše občine,« še razkriva načrte svojega 

prvega mandata župan občine Dornava. 

V luči tega ga skrbijo načrti vlade 

o davku na nepremičnine, ki je sicer 

zelo občutljiva tema. 

LASTNINA JE SVETA 

»Upam, da se bodo vladajoči trudili biti 

resnično pravični pri tem. Zaenkrat, 

kot lahko spremljamo, ni ravno tako. 

Če si lastnik zemljišča in nepremičnine, 

ki stoji na tem zemljišču, če vsega tega 

nisi ukradel, ampak pridobil na pošten 

način s svojim trudom, delom, odrekanjem, 

potem je to tvoja lastnina, ki je 

sveta, in naj mi nekdo pojasni, zakaj bi 

moralo to biti dodatno in tako visoko 

obdavčeno,« se sprašuje naš sogovornik 

in dodaja, da bi morale biti po njegovem 

mnenju obdavčene nepremičnine, ki 

jih lastniki dajejo v najem in jih tako 

uporabljajo za tržno dejavnost. »Država 

ima preveč svojih lastnih nepremičnin, 

s katerimi ne zna upravljati in odgovorno 

ravnati, namesto da bi z njimi kaj 

ustvarjala, dela izgubo. Tu so velike rezerve, 

a zanje je vedno najenostavnejša 

rešitev pobrati državljanom.« 

Razmere na slovenskem podeželju, 

zlasti na Štajerskem, od koder se ljudje 

izseljujejo že desetletja, nekateri v Ljubljano, 

mnogo več pa v zadnjih letih v 

sosednjo Avstrijo, kjer si ustvarijo življenje 

in svoje znanje prodajajo tujcem 

(in jim plačujejo tudi davke), čeprav 

smo jih izšolali v Sloveniji, dobro pozna 

tudi Aleš Primc (49), ki je bil v času 

prejšnje desno-sredinske vlade imenovan 

za direktorja Urada za demografijo 

s sedežem v Mariboru. Njihova naloga 

je bila primarno ravno priprava študij in 

konkretnih ukrepov na področju decentralizacije 

države, ki bi omogočila enakomeren 

razvoj regij, tudi na področju 

stanovanjske problematike. Spomnimo 

se: vlada Roberta Goloba ga je lani jeseni 

kot samostojno enoto ukinila in priključila 

Ministrstvu za delo, ki ga vodi koordinator 

stranke Levica, Luka Mesec, 

zaposlene pa večinoma prerazporedila 

po drugih delovnih mestih. 

DOSTOPNOST 

GRADBENIH ZEMLJIŠČ 

Primc ne dvomi, da je skladen demografski 

regionalni razvoj ključen za skladen 

vsesplošen razvoj celotne države. 

Po njegovih besedah bi si morala vsaka 

normalna država prizadevati za kar se


TEMA TEDNA 

15 

da enakomerno poselitev prebivalstva 

in tudi bogastva oz. dobrin po državi. 

»To je v vseh pogledih trajnostno, tako v 

gospodarskem kot okoljskem smislu. Pa 

seveda tudi z vidika kvalitete življenja, 

družinskega življenja, medgeneracijskega 

sodelovanja in sožitja, možnosti 

osebnega razvoja talentov,« pravi Primc. 

Nesorazmerje v cenah nepremičnin je 

po njegovem opažanju ogromno, če primerjamo 

Ljubljansko kotlino ali pa kraje 

na Kozjanskem, Celjskem, Savinjskem ali 

na Ptujskem. Kljub temu da to ni vedno 

pogojeno s slabimi komunikacijami, denimo 

cestnimi povezavami. Nekatere 

občine imajo namreč precejšnje demografske 

probleme, kljub temu da imajo 

odlično infrastrukturo,« opozarja Primc. 

Cena gradnje se je v zadnjih letih 

zelo podražila. »Nekateri materiali so 

se v zadnjem času sicer pocenili, npr. 

železo, ampak ravni cen v gradbeništvu 

so za 20 do 30 odstotkov višje kot pred 

tremi oz. štirimi leti. To velja za vso Slovenijo. 

Morda so cene gradbenih storitev 

v določenih delih na Štajerskem, v 

Prekmurju in na Dolenjskem nekoliko 

nižje, vendar gre za nihanja v razponu 

15 odstotkov. Individualne gradnje, kot 

smo jo poznali nekoč, je čedalje manj. 

Ugotovimo lahko, da je gradnja postala 

draga povsod. Bistvene pa so razlike v 

A težava je v tem, da 

mladim ni mogoče 

določati, kje bodo živeli. 

Tistim, ki si želijo 

živeti v mestu, v večjih 

središčih, je treba 

iti nasproti in jim to 

omogočiti, saj če ne bodo 

izbrali Ljubljane, bodo 

pa katero od bližnjih ali 

daljnih večjih mest. 

ceni in dostopnosti gradbenih zemljišč. 

Tukaj so razlike v ceni tudi 10-, 20- in 

večkratnik glede na lokacijo,« razlaga 

Primc, sicer tudi politični aktivist in 

predsednik Gibanja za otroke in družine. 

Po njegovih besedah je pri ceni 

zemljišč bistvena razlika, ki se potem 

posledično kaže tudi v ceni stanovanj. 

V Mariboru so cene stanovanj 

bistveno nižje kot v Ljubljani. 

DEPOSITPHOTOS 

»V glavnih mestih, večjih mestnih središčih 

ter turističnih krajih so najdražja 

stanovanja povsod po svetu. V Sloveniji 

je podobno. Za mlade družine, katerih 

družine ne izhajajo iz mest, so mestna 

središča za tržen najem ali nakup večinoma 

predraga. Za mlade dostopnejša 

stanovanja, tako za tržen nakup kot na- 

HIŠA ZA 1500 EVROV 

NA KVADRATNI METER 

Kot smo v prejšnji številki že pisali, bi vlada javna neprofitna 

stanovanja rada gradila po dunajskem stanovanjskem 

modelu, kjer sicer vsak avstrijski davkoplačevalec nameni 

en odstotek od svoje plače za mrežo stanovanj, ki jih izvajalci 

gradijo na zemljiščih, ki jih država ponuja za zgolj 20 

odstotkov realne vrednosti. V Avstriji je samo 56 odstotkov 

lastnikov stanovanj in hiš, medtem ko je najemojemalcev 

skoraj 45 odstotkov, povsem drugače pa je v Sloveniji, kjer 

je lastnikov več kot 70 odstotkov in kjer še vedno prevladuje 

miselnost, da je potrebno imeti bivanjski prostor v svoji 

lasti. Na vprašanje, koliko v Sloveniji trenutno stane gradnja 

nove hiše, je sicer v svoji raziskavi poskušala ugotoviti 

spletna stran Omisli.si. Povprečna cena se po ugotovitvah 

giblje med 1200 do 1500 evrov za kvadratni meter. Cene 

hiš so izračunali na podlagi javnih cenikov ponudnikov ter 

preko 460 ponudb preverjenih ponudnikov gradnje hiše na 

svoji spletni strani. 

Velja pa za vsa večja mesta in tudi drugod po Sloveniji. 

Končna cena hiše je sicer najbolj odvisna od vrste materiala, 

tipa hiše, energijske učinkovitosti in načina izvedbe ter 

dodatnih storitev. V osnovi so pritlične hiše dražje od nadstropnih, 

saj za pritlično hišo potrebujemo večjo temeljno 

ploščo in večjo streho. Enostavna hiša z dvokapnico bi tako 

stala od 240.000 € naprej. Spletna stran je predstavila tudi 

podatek, da v celotnem življenju kar 35 odstotkov vsega 

zasluženega denarja povprečen davkoplačevalec porabi za 

svojo nepremičnino, ob tem, da so se v zadnjih sedmih letih 

cene zvišale za več kot 30 odstotkov. Primerjave cen kažejo, 

da so v Ljubljani cene najvišje, od 240 tisoč evrov naprej, 

najnižje pa v Pomurju, kjer cene lahko padejo tudi do 35 odstotkov, 

kar pomeni, da bi bilo enako hišo mogoče v Murski 

Soboti z okolico kupiti oz. zgraditi tudi za 160 tisoč evrov. 

Cene so podobne tudi na Ptujskem in Podravskem. 

A enormen strošek lahko povzroči že sama birokracija. 

Prostor in urejeni dokumenti lahko stanejo med 6.500 

in 10.000 evri. Upoštevati je potrebno tudi vodenje in 

upravljanje projekta, kar znaša še 3.000 evrov. Tudi za geodeta 

je potrebno odšteti približno 3.000 evrov. Gradnja 

hiše, prizidek k hiši in vsa gradbena dela zahtevajo natančen 

načrt arhitekta. Tudi zaradi takšnih kompliciranih postopkov, 

kjer država graditeljem nikakor ne gre nasproti, se 

marsikdo, zlasti pa mladi, raje odločajo za nakup stanovanja, 

a zadnji podatki z nepremičninskega trga kažejo, da so 

ta hip po ceni na kvadratni meter nepredstavljivo dražja. 

V Ljubljani jih ta hip praktično ni mogoče najti pod ceno 

3000 evrov za kvadratni meter; cene so torej blizu lanskim 

januarskim, ki so bile rekordne.

TEMA TEDNA 

16 


»Kot veste, je imel 

urad sedež v Mariboru. 

Vsi zaposleni, razen 

mene, so bili Štajerci in 

Prekmurci. Tudi zaradi 

tega mi je žal, da so ta 

urad ukinili.« 

jem, so na obrobjih mest, v manjših krajih 

in na podeželju. V mestnih središčih 

pa mora pomagati občina ali država, da 

si mlade družine lahko privoščijo živeti 

v njih,« razlaga Primc. 

A težava je v tem, da mladim ni 

mogoče določati, kje bodo živeli. Tistim, 

ki si želijo živeti v mestu, v večjih 

središčih, je treba iti nasproti in jim to 

omogočiti, saj če ne bodo izbrali Ljubljane, 

bodo pa katero od bližnjih ali 

daljnih večjih mest. »Z vidika države 

pa je gotovo interes, da taki ostanejo v 

Sloveniji. Prav tako pa je treba pomagati 

tistim, ki želijo živeti v manjših krajih 

in na podeželju v bližini svojega doma 

ali pa tudi kje drugje.« Študije Urada za 

demografijo so pokazale, tako Primc, da 

je želja po mobilnosti ena od značilnosti 

mlajših generacij. Njegovo vodstvo 

z demografskega vidika ni bilo preveč 

naklonjeno gradnji majhnih socialnih 

stanovanj v mestnih središčih, saj omejen 

stanovanjski prostor mlado družino 

hitro omeji pri številu otrok. Poleg tega 

pa je, kot poudarja, sam proti narativu, 

da se mlado družino razume kot socialni 

problem, ker to ni. Po njegovih besedah 

bi namreč na vsako družino država 

morala gledati kot na dragoceno investicijo, 

in ne kot na socialni problem. »Z 

demografskega vidika je zato gotovo 

bolj primerno spodbujati gradnje večjih 

stanovanj in stanovanjskih hiš z vrtom. 

Taki stanovanjski pogoji so dokazano 

najbolj spodbudni za kakšnega otroka 

več v družini,« opozarja Primc. 

POZITIVNI UČINKI 

LOKALNE SAMOUPRAVE 

Na mariborskem Uradu za demografijo 

so sicer v kratkem času svojega delovanja 

ugotovili, da je večina podeželskih 

občin v zadnjih desetletjih naredila 

ogromen napredek glede infrastrukture, 

kar je prednost slovenske »občinske 

razdrobljenosti«, kjer lokalna samouprava 

odločno pripomore k uresničitvi 

potreb ljudi. Zaradi teh investicij v infrastrukturo 

je tudi v koronskem času 

šolanje in delo na domu v takratnih 

razmerah sorazmerno dobro potekalo. 

Za sodobno življenje je pomembno 

imeti širokopasovni internet, pokritost 

z mobilnim omrežjem, ceste in kanalizacijo. 

Vsaj tako pomembni pa so po 

besedah Primca tudi vrtci, šole, igrišča, 

glasbene šole in športni klubi. Država je 

tu v preteklosti pozabila na domove za 

ostarele, občine pa so bolje poskrbele 

za aktivnosti za starejše . »Seveda so še 

tudi območja, kjer to ni urejeno, ampak 

so tudi v Ljubljani žal še taka območja, 

npr. obsežno območje vzhodnega dela 

Ljubljane nima širokopasovnega interneta, 

v določenih območjih ni mobilnega 

signala in vodovoda, tudi kanalizacije 

ni v precejšnjem delu Občine 

Ljubljana,« razlaga Primc in razkriva, 

da so imeli na uradu za demografijo 

zelo intenzivne in vsebinske stike z občinami, 

saj si mnoge zelo prizadevajo, 

da bi ohranile oz. povečale število prebivalcev, 

kakor tudi povečale kvaliteto 

življenja za vse generacije. »Občine so 

v tem smislu, ob odsotnosti državnih 

strategij, gotovo gonilo demografskega 

razvoja Slovenije.« 

Problem Slovenije pa ostaja centralizacija 

in ta problem je vsako leto bolj 

opazen. Skoraj vse državne institucije 

so v Ljubljani. Decentralizacija Slovenije 

bi bila zelo blagodejna za skladnejši 

demografski in vsestranski razvoj Slovenije 

in, nenazadnje, tudi za Ljubljano, 

pravi Primc. V Ljubljano se po zadnjih 

podatkih vsak dan na delo od drugod 

pripelje okoli 130.000 ljudi. »Vsi ti ljudje 

seveda pomenijo bogastvo za Ljubljano. 

Ampak, ali je res nujno, da se vozijo 50, 

70, 100 in več kilometrov v eno stran? 

Ali je smiselno, da porabijo vsak dan 

dve, tri in več ur na vožnji? To ni ekološko, 

jemlje dragocen čas za družinsko 

življenje.« Za to spremeniti pa bo potreben 

premik v glavah, ki je očitno zelo 

zahteven in se pri aktualni vladi nič ne 

kaže. »Z Uradom za demografijo smo 

poskusili dati zgled tudi v tem pogledu. 

Kot veste, je imel urad sedež v Mariboru. 

Vsi zaposleni, razen mene, so bili Štajerci 

in Prekmurci. Tudi zaradi tega mi je 

žal, da so ta urad ukinili.« 

Stališče, da je prav, da gre mlad par, 

mlada družina na svoje, je še vedno 

usidrano v kolektivno razmišljanje Slovenk 

in Slovencev. Poznamo sicer primere, 

ko se čudovito razume tudi več 

Urad za demografijo je bil ustanovljen s 

sedežem v Mariboru, da bi se ukvarjal z decentralizacijo 

države. Trenutna politika pa gre v 

smer centralizacije, meni Aleš Primc. 

Kabinet predsednika vlade


TEMA TEDNA 

17 

generacij v isti hiši. Ampak ker mora 

mlada družina vzpostaviti svoj način 

življenja, ker ima svoje lastne probleme 

in je prav, da jih tudi sama rešuje, 

potrebuje svoje lasten življenjski prostor. 

Aleš Primc pravi, da si želi, da bi v 

tem smislu prišlo do tekmovanja med 

občinami za mlade družine, še posebej 

pa, da bi se občine sistematično trudile 

zadržati svoje mlade. »To je pomembno 

tudi za kasneje. Stari starši, če so blizu, 

lažje priskočijo na pomoč, npr. pri 

varstvu otrok, ko ostarijo, so otroci in 

vnuki v bližini za oporo in pomoč itn.« 

V Sloveniji bi po mnenju našega sogovornika 

morali vzpostaviti pregleden 

sistem, s pomočjo katerega bi se lahko 

mlad par glede na različne dejavnike 

odločil, kje bo kupil stanovanje, hišo ali 

jo zgradil. V tem smislu so imeli na Uradu 

za demografijo pripravljali projekt, 

t. i. »Demografsko oko«, kjer so hoteli 

na enem mestu zbrati podatke za celo 

Slovenijo o tem, kaj posamezne občine 

nudijo mladim, mladim družinam in 

starejšim. Ob predvidljivih demografskih 

ukrepih, ki bi veljali na daljše časovno 

obdobje, bi se, ne samo za mlade, 

ampak za vse generacije, vzpostavilo 

predvidljivo okolje, kjer bi se lahko na 

Primerjave cen kažejo, 

da so v Ljubljani cene 

najvišje, od 240 tisoč 

evrov naprej, najnižje 

pa v Pomurju, kjer cene 

lahko padejo tudi do 35 

odstotkov, kar pomeni, 

da bi bilo enako hišo 

mogoče v Murski Soboti 

z okolico kupiti 

oz. zgraditi tudi za 

160 tisoč evrov. 

podlagi kvalitetnih informacij o tem, 

kaj posamezna občina nudi, predvsem 

pa svojih želja, prioritet in zmožnosti, 

odločali, kje živeti. »Prepričan sem, 

da bi to v sorazmerno kratkem času 

pripeljalo k bolj enakomerno poseljeni 

Sloveniji, boljši demografski sliki in, 

kar je najbolj pomembno, do bolj zadovoljnega 

in srečnega življenja v naših 

družinah,« zaključuje Primc. 

CENA STANOVANJA 

V MARIBORU IN LJUBLJANI 

Cene so si podobne tudi za več kot 40 let stara stanovanja, 

v različnih soseskah slovenske prestolnice. Denimo v Kosezah 

je kupec po podatkih iz evidence trga nepremičnin Geodetske 

uprave Republike Slovenije za stanovanje, zgrajeno 

leta 1976, velikosti 79 kvadratnih metrov, plačal 330 tisoč 

evrov. Cena je bila torej kar 4.177 evrov na kvadratni meter. 

Na Prulah je bilo na Privozu sredi novembra lani prodano 59 

let staro stanovanje velikosti 66 kvadratnih metrov za 210 

tisoč evrov, oz. po ceni 3.182 evrov za kvadratni meter. Na 

Mesarski ulici na Poljanskem nasipu so prodali stanovanje, 

zgrajeno leta 2006, veliko 43 kvadratnih metrov, za 170 tisoč 

evrov. Tukaj je cena torej dosegla 3.953 evrov za kvadratni 

meter. Tudi v stanovanjski soseski Fužine, ki v Ljubljani velja 

za najmanj zaželeno, je kupec za 37 let staro stanovanje v 

velikosti 74 »kvadratov« na Preglovem trgu odštel 255 tisoč 

evrov, oziroma 3.446 evrov za kvadratni meter. 

Nepremičninski trg kaže, da so razmere v drugem največjem 

slovenskem mestu popolnoma drugačne. V strogem 

centru Maribora se trenutno prodaja trisobno stanovanje 

v velikosti 137 kvadratnih metrov, ki je bilo obnovljeno leta 

2015, za 250 tisoč evrov. Naj vas cena nikar ne zavede, velikost 

stanovanja pomeni, da bi za kvadratni meter plačali 

zgolj 1.714 evrov. Še najdražje je stanovanje na elitni lokaciji 

na Podravski, kjer bi za leta 2020 adaptirano nepremičnino 

velikosti 109 kvadratnih metrov plačali 2.548 evrov na 

kvadratni meter, skupaj torej 280 tisoč evrov. A v Mariboru 

lahko najdete tudi stanovanje po bistveno ugodnejši ceni. V 

Spodnjih Radvanjah se tako trenutno prodaja stanovanje v 

velikosti 61 kvadratnih metrov za ceno 129 tisoč evrov, torej 

po ceni 2.118 evrov za kvadratni meter, na Počehovi pa trisobno 

stanovanje v velikosti 119 kvadratnih metrov za vsega 

156 tisoč evrov, torej po ceni 1.311 evrov za kvadratni meter. 

V Peklu se prodaja celo hiša dvojček po ceni 713 evrov za kvadratni 

meter, za 300 tisoč evrov. 

Finance so sicer pisale, da je nepremičninski trg v 

zadnjih mesecih deležen nekoliko več pozornosti tudi iz 

razloga hitre rasti cen v prejšnjih letih, saj so se po podatkih 

Sursa rabljena stanovanja v prestolnici od leta 2015 

podražila za 85 odstotkov, dodaten problem pa predstavlja 

hitra rast obrestnih mer v zadnjih mesecih, ki bi 

utegnila ohladiti tudi nepremičninski trg, saj je število 

poslov v drugem in tretjem četrtletju na medletni ravni 

že precej upadlo. Je pa bila večina nepremičnin v Ljubljani, 

predstavljenih zgoraj, kupljenih brez posojila. Posli, ki 

so bili financirani s posojilom, pa imajo pomembno višje 

obrestne mere kot, denimo, v istem lanskem obdobju. 

Fiksne obrestne mere za 15- do 30-letna posojila se 

gibljejo med 3,5 in 4,6 odstotka, so še poročale Finance.

TEMA TEDNA 

18 


V Ljubljani se najbolj splača 

kupiti stanovanje – s starko 

TEO PETROVIČ 

PRESETNIK 

Vlada je napovedala gradnjo 5000 najemnih stanovanj do leta 2026, 

po tem pa 3000 na leto, kar bo davkoplačevalce na letni ravni stalo 

dodatnih 100 milijonov. Javnost pa predvsem zanima, kaj na trgu 

znižuje prodajno ceno rabljenih stanovanj, saj cene vladni nameri 

navkljub še ne bodo kmalu padle. 

Situacija se morda sliši komična, 

morda kot nekaj iz kakega filma, 

a prav na takšen oglas, kot 

pišemo v naslovu, smo nedavno 

naleteli. Po besedah Rajka Šimonke iz 

nepremičninske agencije Prips nepremičnine 

primer niti ni tako nenavaden. 

Na kaj pa je pri nakupu nepremičnine 

treba biti pozoren in kaj vse lahko znižuje 

kupnino, bomo skušali odgovoriti 

v tem prispevku. Pri zgoraj omenjenem 

oglasu lahko zasledimo naslednji 

stavek: »Cena je tako nizka zato, ker je 

stanovanje zasedeno z osebo, ki je lahko 

notri do svoje smrti (gospa je v 91. 

letu). Tako da je nakup možen, vendar 

brez posesti, dokler je notri. Gospa tudi 

nima denarja, da bi plačevala najemnino 

novemu lastniku, redno pa plačuje 

vse stroške.« 

Kot nam je pojasnil gospod Šimonka: 

»Opisan primer niti ni tako nenavaden. 

Je res priložnost za nekoga, ki 

bi investiral v nepremičnino in ‘lahko 

počaka’. Če smo res popolnoma natančni, 

so redke prodaje, kjer nič ne 

manjka ali ni potrebno še ničesar urediti. 

Pomembno je, da kupec ve, kaj se 

dogaja, in da posrednik pozna smer 

rešitve. Da pozna potrebne postopke 

in stroške, ki bi lahko doleteli kupca, 

in mu jih predstavi.« 

NA KAJ BITI POZOREN 

Pri nakupu nepremičnine je morda 

najpomembnejše, da preverimo vso 

SHUTTERSTOCK


TEMA TEDNA 

19 

Znan je primer, ko je 

prodajalec v oglasu 

striktno zahteval, da 

mora biti kupec cigan 

ali južnjak. Skregal se je 

s sosedom in se je tako 

želel maščevati sosedu. 

razpoložljivo dokumentacijo. V primeru, 

da karkoli manjka, pa se ne smemo 

bati povprašati za razloge. V zadnjih 

letih je tako najbolj tipičen »manko« 

uporabno dovoljenje. Če je objekt zgrajen 

v skladu z gradbenim dovoljenjem 

in je vrisan v kataster, načeloma ne bi 

smeli imeti večjih težav za pridobivanje 

tega. Toda, kot pojasnjuje gospod 

Šimonka: »Težava, predvsem pri hišah, 

pa je, da so redki objekti, ki so zgrajeni 

popolnoma po gradbenem dovoljenju 

Težava, predvsem 

pri hišah, pa je, da so 

redki objekti, ki so 

zgrajeni popolnoma 

po gradbenem 

dovoljenju in načrtih. 

Pogost je scenarij, da 

so graditelji dodali 

še eno vrsto opeke, 

dogradili nekaj nad 

garažo in podobno. 

in načrtih. Pogost je scenarij, da so graditelji 

dodali še eno vrsto opeke, dogradili 

nekaj nad garažo in podobno. Vse 

navedeno daje objektu morda še večjo 

uporabnost, a ko se odločijo za prodajo, 

‘pozabijo, da so malo naredili po svoje’. 

S takšno hišo ni nič narobe, morda je 

še lepša in bolj uporabna, a če bo hotel 

novi lastnik urediti zadeve, ga to lahko 

stane okrog pet tisočakov. Vsekakor 

priložnost za znižanje kupnine.« 

Pri stanovanjih pa so najpogostejše 

težave z instalacijami. Na prvi pogled 

imajo tako stanovanja vse urejeno. 

Ob podrobnejšem pregledu pa lahko 

ugotovimo, da instalacije že dolgo ne 

ustrezajo več današnjim normativom, 

da je v kopalnici morda zamakalo in 

je zadeva tik pred tem, da sosedu začne 

kapljati. Težave so pogoste tudi pri 

solastništvu ali skupnem lastništvu na 

delih stavbe. Če to ni urejeno, je lahko 

zadeva zelo moteča. Gospod Šimonka 

posebej opozarja na stanovanja, ki se 

kupujejo na dražbah, saj tam ni možnosti 

ugovora zaradi skrite napake. 

Lahko se zgodi, da je cena nizka, a se 

izkaže, da ne gre za ugoden nakup. 

Vpliv navedenega na kupnino je 

zelo različen in odvisen od namena nakupa. 

V nekaterih primerih je znižanje, 

glede na primerljive prodaje, precej drastično, 

pri drugih pa se giblje pri oceni 

stroškov urejanja pomanjkljivosti. Kot 

zaključi gospod Šimonka: »Vedno je 

Upam, da boste mediji in novinarji v 

naslednji volilni kampanji vrtali v koalicijo 

glede razkoraka med obljubami v prejšnji 

kampanji in dejansko izvedbo. 

Jožef 

Ta vlada je na oblast prišla z lažnivimi 

predvolilnimi obljubami. 

Režimski mediji pa o tem modro molčijo. 

Tu in tam je mogoče kakšna novica, 

vendar ne takšna, ki bi metala slabo luč 

na vsemogočno oblast. 

Štajerska 2021 

3.000 stanovanj po 1.500€/m2 neto = 

250 milj €, kar je več je zopet rop davkoplačevalcev. 

Bodo ta stanovanja za priseljence 

ali za otroke davkoplačevalcev? 

Realist 

Komentarji bralcev 

ZNIŽANJE KUPNINE 

Kakšne situacije oziroma problemi 

pa še lahko znižujejo ceno nepremičnine? 

Gospod Šimonka navaja 

naslednje: neurejeno lastništvo in 

ali pomanjkanje dokumentacije 

(gradbeno dovoljenje, uporabno 

dovoljenje, etažni načrt …) Neurejeno 

lastništvo dela stanovanja 

– »Ta del mi uporabljamo in nam 

nihče nič ne reče, a ni vpisan pod 

naše stanovanje.« Nedokončane 

zadeve – obnova le delna ali neustrezna. 

Največkrat lastna predelava 

dvomljive kakovosti. Stanovanja, 

kjer nekaj manjka – balkon, 

klet, dvigalo, parkirni prostor in 

možnost parkiranja … V stanovanju 

je nekdo storil samomor. V stanovanju 

je vlaga, vonj … Neugledni 

sosedje v objektu ali okolici. Problematična 

lokacija objekta. 

dobro biti pazljiv in radoveden. Izplača 

se.« Za konec smo ga še povprašali, 

ali pozna kakšen nenavaden, zanimiv 

oglas, v stilu na začetku omenjenega. 

»Zanimivih primerov je kar nekaj, 

vendar se zaradi občutljivosti raje izogibam 

pogovoru o tej temi. Znan pa je 

primer, ko je prodajalec v oglasu striktno 

zahteval, da mora biti kupec cigan 

ali južnjak. Skregal se je s sosedom in 

se mu je tako želel maščevati.« 

Če Golob ne bo spravil države v bankrot 

v roku enega leta, bo to čudež. Ta človek 

nima pojma, kaj so to javne finance, 

kako se vodi država, kaj je to ekonomska 

logika … Obljublja daljnosežne reforme, 

ki ustvarjajo kaos v državi, še preden ima 

sploh kak sinopsis zanje v rokah. 

Rasputin 

Se slišimo čez dve leti, ko bo država 

zgradila 6000 novih stanovanj. Pardon, 

pripravila študijo za ta stanovanja in 

zapravila za študije nekaj miljončkov. 

Evo, če se motim, sem pripravljen plačati 

dvojno kavo vsem komentatorjem na tem 

portalu, Mescu in vsem Golobom. Od 

duhovnikov do predsednika. 

Markec

INTERVJU 


20 

Jožef Muhovič iz Lenarta pri Gornjem 

Gradu (68) je slovenski slikar, grafik, likovni 

teoretik in publicist, leksikograf. Leta 

1977 je diplomiral na Akademiji za likovno 

umetnost in oblikovanje v Ljubljani ter 

1980 končal specialko iz slikarstva pri Janezu 

Berniku in 1981 iz grafike pri Bogdanu 

Borčiču. Vzporedno je na Filozofski fakulteti 

v Ljubljani študiral filozofijo ter leta 1981 

magistriral in 1986 doktoriral. Na Akademiji 

za likovno umetnost in oblikovanje v 

Ljubljani predava likovno teorijo. Leta 2017 

je bil izvoljen za izrednega člana SAZU v 

razredu za umetnosti, 2018 je dobil nagrado 

Majskega salona. Od 2020 je predsednik 

Upravnega odbora Prešernovega sklada. 

Vasko Simoniti iz Ljubljane (71) je slovenski 

zgodovinar in politik. Je doktor 

zgodovinskih znanosti in upokojeni redni 

profesor na Filozofski fakulteti Univerze v 

Ljubljani. V času 8. vlade Republike Slovenije 

je bil kot član Slovenske demokratske 

stranke imenovan na mesto ministra za 

kulturo Republike Slovenije. Na to mesto 

je bil ponovno imenovan v času 14. vlade 

Republike Slovenije. Leta 1989 je sicer doktoriral 

s tezo Obrambna organizacija pred 

turškimi napadi v slovenskih deželah v 16. 

stoletju. Raziskuje slovensko zgodovino v 

času od 16. do 18. stoletja, s Petrom Štihom 

je napisal novejšo poljudnoznanstveno 

Slovensko zgodovino do razsvetljenstva. 

Skupaj z Dragom Jančarjem pa je pripravil 

odmevno razstavo in zbornik Temna stran 

meseca, o značilnostih avtoritarne vladavine 

v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni. 

JOŽEF MUHOVIČ IN VASKO SIMONITI 

„Na odru so bile tri zanemarjene 

osebe in ena je nekaj povedala, 

česar se nihče več ne spomni“ 

Kvalitete umetnosti in kulture ne more nikdar popolnoma relevantno oceniti čas, v katerem 

umetnost nastaja in ljudje, ki živijo v tem času. – Čas bo tisto merilo, ki bo letošnje nagrajence 

umestilo v kanon slovenske umetnosti in primerljivosti z evropskim ter svetovnim. 

– Genetski material za vrhunsko umetnost je relativno enakovredno razporejen po 

različnih generacijah, drugo pa je vprašanje, zakaj imamo danes toliko več pretendentov 

za umetniški status, kot pa talentov. – Makarovičeva (84) je bila na odru opremljena z nekimi 

simboli, ki v današnji čas preprosto ne spadajo več. – Padec Rupnikove (68) karizme 

je za njegova dela nekaj pozitivnega, saj jih bomo šele zdaj videli kot umetniška. 

LUKA SVETINA 

JAKA KRENKER/DOMOVINA


INTERVJU 

21 

V 

oddaji Vroča tema, ki jo vodi 

Luka Svetina, sta bila gosta 

predsednik upravnega odbora 

Prešernovega sklada prof. dr. 

Jožef Muhovič in nekdanji minister za 

kulturo v drugi in tretji vladi Janeza Janše 

prof. dr. Vasko Simoniti. V luči državnega 

praznika kulture so na predvečer Prešernovega 

dneva v Cankarjevem domu tradicionalno 

podelili Prešernove nagrade, 

tudi tisto najpomembnejšo, za življenjsko 

delo. Letos sta prejemnika multidisciplinarna 

umetnica Ema Kugler (67) in 

akademski slikar Herman Gvardjančič 

(79). Kot pojasnjujejo na ministrstvu za 

kulturo, nagrado prejmejo ustvarjalci, ki 

so z vrhunskimi umetniškimi dosežki v 

svojem življenjskem opusu trajno obogatili 

slovensko kulturno zakladnico. 

Vseeno je bilo večje pozornosti v javnosti 

deležno ravnanje pisateljice Svetlane 

Makarovič, ki je svojo nagrado leta 

2000 zavrnila, ker je bil istega leta med 

nagrajenci tudi pater Rupnik, letos pa 

jo je želela nazaj, a so jo v Prešernovem 

skladu zavrnili, da ne more biti del uradne 

prireditve. Po koncu uradnega dela 

je Makarovičeva, špekulira se, da v dogovoru 

z aktualno oblastjo, Cankarjevim 

domom in režiserjem prenosa na RTV, v 

spremstvu petkovega kolesarja Jaše Jenulla 

(39) zakorakala na oder in odrecitirala 

svojo pesem. Muhovič in Simoniti 

sta v oddaji kritizirala njeno ravnanje, 

med drugim komentirala tudi ostale 

nagrajence in kako imena nagrajencev 

odražajo trenutno stanje v slovenski kulturi 

ter umetnosti. Strinjala sta se, da pozivi 

k odvzemu nagrade patru Rupniku 

niso upravičeni. 

Pri nas včasih omejuje 

ta majhen prostor 

in dejstvo, da se vsi 

med seboj poznamo. 

Kako letošnji nagrajenci, predvsem 

oba dobitnika nagrade 

za življenjsko delo, Ema Kugler 

in Herman Gvardjančič, odražajo 

stanje slovenske kulture 

in umetnosti? 

Jožef Muhovič: Stanje slovenske kulture 

je na nek način stabilno, seveda 

pa moramo povedati to, kar se v Sloveniji 

pogostokrat pozablja. Da je vsaka 

umetnost del kulture. Da pa vsaka 

kultura ni istočasno tudi umetnost. 

Če gremo do etimologije besede kultura, 

potem začnemo na Ministrstvu 

za kmetijstvo, od koder izvira beseda: 

gojiti rastlinstvo, živali in tako naprej. 

Kultura je eden od zgodovinsko preverjenih 

načinov delovanja neke družbe. 

Na primarnih in tudi višjih nivojih 

je kultura vedno vrednotenje. Samo da 

na primarni ravni z vrednotenjem ni 

težav, ker so parametri kvantitativni. 

Problem pa nastane na višjih ravneh 

kulture, kamor spada umetnost, ker so 

kriteriji kvalitativni. Kvalitete umetnosti 

in kulture ne more nikdar popolnoma 

relevantno oceniti čas, v katerem 

umetnost nastaja in ljudje, ki živijo v 

tem času. Pa tudi ni potrebno vse, kar 

pride v kanon. Recimo, najpomembnejši 

del kulture je preverjeno transgeneracijsko. 

Vedno znova stvari prihajajo v 

kanon, s ponavljajočimi se vrednotami, 

kanon tudi zapuščajo. Čez čas ostane 

najboljše od najboljšega. 

Ema Kugler je v izjavi za Radio 

Slovenija dejala, da se je sploh 

prvič pripetilo, da je nagrado 

dobil nekdo z alternativne scene. 

Se strinjate z njeno oceno? 

Jožef Muhovič: Jaz se z gospo nagrajenko 

strinjam, da je to nekaj velikega, 

zanimivo je bilo, ko smo v kranjskem 

gledališču poslušali intervju s to nagrajenko, 

in je opisala, na kakšne način nastanejo 

njene stvaritve, to je res nekaj 

fascinantnega. Tudi število njenih nagrad 

v tujini je fascinantno, včeraj je bilo 

rečeno, da jih je kar okoli 200, ki jih je 

prejela za svoje delo in da nobene zaradi 

pomanjkanja sredstev ni sama dvignila. 

Dr. Kos je pred dnevi v odmevnem 

intervjuju za Domovino dejal, da so 

pri nas vsem največjim umetnikom 

nagrade že bile podeljene in da ima 

Prešernov sklad vsako leto večje težave 

z izborom. Kako pa vi gledate 

na letošnje nagrajence, je ta bazen 

kandidatov še dovolj velik? 

Vasko Simoniti: Težko bi kaj več dodal 

k temu, kar je izpostavil dr. Kos. Če 

se dobro spomnim, je izpostavil tudi to, 

da pri nas manjka kritike. Tiste kritike, 

ki je samostojna, neodvisna in gleda z 

neke perspektive na stvari in ne pade 

pod nekakšen vpliv. Pri nas včasih 

omejuje ta majhen prostor in dejstvo, 

da se vsi med seboj poznamo, da se ni 

bila sposobna razviti v zadnjih desetih, 

ali pa recimo, tridesetih letih, od 

obdobja nastanka nove države, neka 

spodobna kritika, ki bi bila samozavestna, 

samostojna in bi znala presojati 

to umetniško prakso, ki je pred nami. 

Umetnost nas vendarle nagovarja z 

enako močjo iz vseh časov, od če hočete 

2500 let nazaj od Sofokleja … Lahko 

v različnem času z različno interpretacijo, 

z različno subtilnostjo časa, ki nas 

obremenjuje, torej vsakega sodobnika, 

ampak njena moč je vendarle ta, da po 

njej segamo, po umetniški praksah ali 

umetniških delih, in se seveda zagledamo 

v globino naše podobe. In to je veličina. 

Kako je pri nas v tem trenutku, 

bi rekel enako: upravni odbor, komisije, 

tisti, ki presojajo, vsekakor prepoznajo 

v tem času neke presežke, ki izstopajo, 

pravilno jih nagradijo, kar je odlično, 

ampak čas pa bo vendarle tisto merilo, 

ki bo umestilo v kanon slovenske 

umetnosti in hkrati tudi svetovna in 

evropska dela, ki bodo seveda ostala. 

Današnje nagrajence, to se strinjamo, 

bomo lahko drugače vrednotili 

čez 100 ali 200 let, pa vendarle, 

ali lahko rečemo, da so slovenska 

kulturno-umetniška dela danes na 

nivoju Prešernovih, Cankarjevih, 

Jakopičevih, Jakčevih … 

Vasko Simoniti: Jaz nisem takšen 

poznavalec slovenske umetnosti, gospod 

Muhovič bo tukaj verjetno prej pravi 

naslov. Ampak glede literarnih praks, 

s katerimi sem si malo bližje, recimo, da 

veliko segam po knjigah, so v zadnjih 

tridesetih letih, sem to že večkrat povedal, 

ob demokratizaciji tudi kulturnih 

dobrih, ob doseganju, tudi poseganju 

po kulturnih sredstvih, umetniki, ali pa 

tisti, ki se smatrajo za umetnike, lažje 

prihajali do sredstev. Ta demokratizacija 

je povzročila, da je tudi raven nekoliko 

nižja, to bi si upal trditi. 

Jožef Muhovič: V zadnjem stavku bi 

gospodu Simonitiju zagotovo pritrdil. 

Eden mojih slikarskih kolegov je nekoč 

zelo lepo povedal, ko je rekel nekako


22 

takole: »Ni verjetno, da bi se danes rojevalo 

stokrat več talentov kot pred drugo 

svetovno vojno.« To pomeni, da je genetski 

material za vrhunsko umetnost 

relativno enakovredno razporejen po 

različnih generacijah. Zakaj pa imamo 

mi danes toliko več pretendentov za 

umetniški status kot pa talentov, to pa 

je drugo vprašanje. Ko ste prej tako lepo 

našteli vrhove slovenske umetnosti na 

različnih področjih, je čisto mogoče, 

da se danes takšni talenti rojevajo, tudi 

živijo, ker je čisto mogoče, da jih mi, ki 

živimo v današnjem času, še ne znamo 

opaziti. Vsi ti ljudje, ki ste jih omenili, 

tudi niso bili dovolj opaženi, ali pa sploh 

niso bili opaženi v času, v katerem so 

živeli. Če povem samo en primer: samo 

kakšni umetnostno-zgodovinski specialisti 

danes vedo, kdo so bili francoski 

slikarji akademiki v drugi polovici 19. 

stoletja. Otroci v osnovni šoli pa danes 

vedo, kdo je bil Paul Cezanne. 

Vaš govor na večer podelitve 

Prešernovih nagrad je bil pohvaljen, 

ker ni bil klišejski in se ni 

osredotočal zgolj na tradicionalno 

kritiko odnosa države do kulture. 

Omenjali ste, kako se javna sfera 

in mediji na prvo rabo zadovolji z 

umetnostjo. Na kaj ste s tem pravzaprav 

ciljali? 

Jožef Muhovič: Citiral sem pesnika 

Andreja Capudra iz njegove zbirke duhovnih 

sonetov. On pravi, da je umetnost 

pravzaprav nekaj, kar nastaja v času, kar 

pa v času ne premine. V vsakdanjosti je 

drugače, v njej nastopajo stvari, ki so iz 

časa, in ki v času tudi minejo in tudi to je 

čisto prav. Ampak dejansko nas na nek 

poseben način zaznamuje tisto, kar je 

nezastarljivo v času. Ta nezastarljivi vidik 

je kvas kulture, meni se zdi, da je celo 

na državi ravni potrebno, da za ta kvas 

skrbimo, da ga zasledujemo in da ga poznamo. 

Ta govor ima, tako je bilo rečeno, 

tudi slavnostni karakter, zato pod tem 

slavnostnim karakterjem mnogo ljudi ne 

prepozna v naglici poslušanja realnosti 

vsebin, ki so v ozadju. V čem si je kultura 

pravzaprav takšna, da jo neka družba 

potrebuje? Tam je rečeno, da umetniki 

delujejo na nekem zelo zahtevnem področju. 

Na nekem posebno trdem in krutem 

robu, na meji med znanim in neznanim. 

Na meji med standardiziranim in 

kaotičnim. Čisto možno je, da če deluješ 

na tem robu, da te kaos potegne vase, namesto 

da bi ga ti povlekel ven in ga humaniziral. 

In ta vidik humanizacije je tisti, ki 

po mojem mnenju slovenski kulturi zelo 

manjka. Mi veliko govorimo o tem, mi 

veliko govorimo tudi o človekovih pravicah, 

upal bi si trditi, da samo zato, ker 

te humanosti v medčloveških odnosih in 

teh človekovih pravic ni veliko. 

Kultura bi morala Slovenke in 

Slovence združevati, pa se je v 

zadnjih letih večkrat zdelo, da nas 

predvsem razdvaja. Da obstajata 

dve različni Sloveniji pri pojmovanju, 

kaj kultura sploh je. Spomnimo 

se samo Maje Smrekar, ki je 

uprizorila umetniški akt dojenja 

psa, ki je dvigal veliko 

prahu v delu politike in 

javnosti. Zakaj se ena 

Slovenija posmehuje 

harmoniki, druga pa ne 

razume, kaj je umetniškega 

v aktih Fotopuba? 

Vasko Simoniti: Če govorijo 

nekateri o harmoniki 

posmehljivo, odgovarjam, 

da je to en plemenit instrument, 

ki je uporabljen 

v vseh zvrsteh glasbe, ne 

samo v narodnozabavni 

glasbi. Sicer pa popularno 

glasbo ločujemo od visoke 

umetnosti, kar je splošno 

znano. Kako pa se v krajini 

umetniških praks izražajo 

Mislim pa, da je 

tukaj gospa Svetlana 

Makarovič napravila 

nekaj, ne na področju 

kulturne diferenciacije, 

ampak da je bila to neke 

vrste politična akcija. 

Ni šlo za razkol med 

kulturniki in njihovim 

ocenjevanjem, 

ampak za razkol 

med dvema politikama. 

pogledi umetnikov, so pa seveda velike 

razlike, če pogledamo samo v 20. stoletje, 

kar se tiče razvoja umetniških stilov, 

konceptualnih praks, ki se rodijo v 60. 

letih, so pa to novi umetniški izrazi, nad 

katerimi se jaz ne bi kar a priori čudil in 

jih obsojal, ne bi jih odklanjal. Znamo ločevati 

med seboj umetniške prakse: novih 

izrazov konceptualne ali drugačne 

umetnosti. Niti ne bi mešal Fotopuba z 

umetnico Majo Smrekar, kljub temu, da 

je bila izzivalna, gre v njenem sporočilu, 

kolikor vem, za nekaj popolnoma drugega. 

Treba je videti, kako se umetniške 

prakse in izzivi časa, na katere reagirajo 

umetniki, odražajo, in seveda pustiti, da 

umetnost svojo svobodo izraža. Ravno 

iz te svobode, neobremenjenosti, robnosti, 

izhajajo izrazi, ki jih lahko sprejemamo, 

jih skozi čas ponotranjimo, ali pa 

v popolnosti odklonimo. 

Akademik Janko Kos je v intervjuju 

za Domovino dejal, da je 

pri nas vprašanje, kaj je in kaj ni 

kultura, povezano s socialno stratifikacijo 

prebivalstva … 

Jožef Muhovič: Jaz bi tukaj lahko dve 

stvari dodal. Umetnost ima svoje iskalne 

operatorje, to pomeni, mora iskati nove 

izraze na eksperimentalen način. To še 

ne pomeni, da so vsi produkti tega eksperimentalnega 

iskanja že vrhunske umetnine. 

Ampak na takšen način si umet-


23 

nost odpira nove različne poti, iz katerih 

pa se potem lahko razvije kaj na zelo visoki 

ravni. Če pa gledam s stališča letošnje 

situacije, Prešernovih nagrajencev, 

potem bi malce drugače videl situacijo, ki 

ste jo prej izpostavili. V resnici razkola v 

pojmovanju nagrajencev ni bilo zaslediti. 

Manj kot v katerem koli letu prej, odkar 

sem jaz predsednik upravnega odbora 

Prešernovega sklada, ni bilo tako poenotenega 

mnenja okrog nagrajencev, kot 

ravno letos. Mislim pa, da je tukaj gospa 

Svetlana Makarovič napravila nekaj, 

ne na področju kulturne diferenciacije, 

ampak da je bila to neke vrste politična 

akcija. Ni šlo za razkol med kulturniki in 

njihovim ocenjevanjem, ampak za razkol 

med dvema politikama. 

Ampak pogledi v javnosti pa so se 

v zadnjih letih razlikovali. Spomnimo 

se samo rezanja slovenske 

zastave in kako različno sta odreagirala 

oba politična pola … 

Jožef Muhovič: Tudi pri lanskoletnih 

nagrajencih je bila polarizacija, ki jo 

omenjate, jasno vidna. Dobila sta Prešernovi 

nagradi dva izjemna ustvarjalca, s 

katerima pa se niso vsi strinjali. Problem 

slovenskega prostora je tudi to, da se ne 

izražamo precizno. Da pojma tradicije ne 

razumemo. Da razumemo pojem tradicije 

kot tradicionalnost. Tradicionalnost 

pomeni priseganje na tisto, kar nekoč 

bilo, pa danes ni več aktualno. Ampak tu 

ni tradicije, tradicija je pravzaprav tisto, 

kar je preživelo od prejšnjega časa do danes 

in je še vedno aktualno. 

Kako sta videla prihod Svetlane 

Makarovič na oder po koncu uradnega 

dela proslave, v spremstvu 

petkovega kolesarja Jaše Jenulla? 

Del dvorane je ploskal, drugi del 

obmolknil. Je bilo to, kar je naredila, 

prav ali ne? 

Vasko Simoniti: Vsekakor to ni bilo 

prav. Videl sem to kot neko provokacijo, 

ki je bila neumestna. Videl sem tri osebe, 

nekoliko zanemarjene, in ena od teh 

oseb je nekaj povedala, česar se nihče 

več ne spomni. In Slovenci so ploskali. 

Jaz se temu čudim, mislim pa, da je šlo 

za izraz neke drznosti in predrznosti, 

šlo je za samopromocijo, nekaj, kar je 

želelo opozarjati nase, ob tem pa zanemarilo 

in užalilo vse nagrajence, ki 

so seveda dobili primerno pozornost 

tako v govoru kot sami 

podelitvi nagrade. To je bilo popolnoma 

nesprejemljivo in to je 

nekaj do skrajnosti žaljivega in 

neprimernega. Zgodilo se je k 

sreči po sami prireditvi, a publika 

je bila še vedno prisotna 

in ta provokacija je mene bolj 

negativno presenetila zato, ker 

so ljudje to pospremili s ploskanjem, 

navdušenjem, šlo je po 

mojem za nek hipen odziv. Vsi 

so nekaj pričakovali, da se bo 

zgodilo, ampak vsebinsko je 

bilo to popolnoma neprimerno. 

Kako ste razumeli njen citat, 

da obžalovanje dejanja 

ne izbriše? Šlo je za njeno 

pesem Zla runa … 

Vasko Simoniti: O tem se nisem 

prav veliko spraševal, kot sem že povedal, 

nihče se ne spomni več, kaj je gospa 

povedala, ker so čakali samo njeno pojavo. 

Morda je s tem citatom spominjala 

na kakšno zgodovino, našo, slovensko, 

ne vem, da morda ne priznava sprave, 

predvsem pa mislim, da ona briše ločnico 

med prejšnjim nedemokratičnim režimom 

in zdajšnjim časom, ki gre, upam 

da, v smeri neke normalnosti. Mislim, 

da ko se začne brisati to ločnico in vleči 

neko kontinuiteto iz 70 let oddaljene preteklosti 

v sedanjost, takrat se želi osmisliti 

nekaj, kar je bilo nesmiselno. Gospa 

očitno predstavlja nek nedemokratičen 

režim. Ko je bila tudi z nekimi simboli 

opremljena, človek je res zaprepaščen in 

začuden, ker to v današnji čas preprosto 

ne spada več. 

Večkrat ste v upravnem odboru 

Prešernovega sklada v zadnjih 

dneh povedali, kaj si mislite o 

napovedanih aktivnostih gospe 

Makarovič, pa vendarle, ji boste 

zdaj to nagrado, ki jo je leta 2000 

zavrnila, vrnili? 

Jožef Muhovič: Jaz se zelo strinjam s 

tem, kar je povedal dr. Simoniti. Vpletanje 

v vnaprej planiran, standardiziran 

program podelitve Prešernovih nagrad 

je na nek način uzurpacija, nekaj nespodobnega, 

nekaj, kar pravzaprav najeda 

digniteto tega največjega slovenskega 

praznika, v čemer smo pravzaprav svetovni 

unikum, da imamo enega izmed 

naših državnih praznikov posvečenega 

prav kulturi. To vsi člani upravnega odbora 

zavračamo, kar smo v javni izjavi 

tudi povedali. Kako se bo, če smo zelo 

natančni, dogodila vročitev zavrnjene 

nagrade iz leta 2000, tega nihče ne ve, 

ker postopki niso bili sproženi. Postopki 

pa bi lahko bili sproženi, da bi mi lahko 

preučili, kaj sploh pomeni ta zavrnitev. 

Ker zavrniti je v slovenščini dovršni glagol. 

Torej zavrnem in dovršim dejanje. 

Lahko rečemo, da je to dejanje nedovršno 

in da zastaralni rok pove, koliko 

časa ali pa znotraj katerega intervala si 

lahko tisti, ki zavrne nagrado, še premisli 

in jo vendarle sprejme. Lahko pa 

tudi rečemo, da ni tega intervala, da si 

vedno lahko nekdo premisli. Ampak potem 

pa moramo ugotoviti, kako ta vročitev 

poteka, kakšen je protokol, kdo to 

vročitev opravi, moje osebno mnenje pa 

je, da se to nikoli in v nobenem primeru 

ne more zgoditi v okviru Prešernove 

proslave 7. februarja. Iz preprostega razloga, 

ker je leta 2000 gospa Makarovič 

konzumirala svojo nagraditev. Predsednik 

takratnega upravnega odbora 

ji je nagrado v takrat predpisani obliki 

podelil. Naslednji akt bi bil sprejetje z 

njene strani, podeljena nagrada bi prišla 

v njene roke, ampak ona je nadaljevanje 

tega akta prekinila z zavrnitvijo. 

Kako komentirata očitke, da je šlo 

za dogovorjeno akcijo med petkovimi 

kolesarji, vladajočo politiko


24 

in režiserjem prenosa na RTV, da 

se je počakalo na prihod Makarovičeve 

na oder po koncu proslave? 

Vasko Simoniti: Težko je reči, ampak 

glede na to, kako so si sledili dogodki, 

napovedi, kaj se bo zgodilo, in cel 

teater, ki so ga delali, bi rekel, da je 

bilo dogovorjeno. Me pa čudi, da ljudje 

pristajajo na take pritlehnosti in da 

ne zmorejo nekoliko premisleka in pozornosti 

do tega plemenitega dogodka, 

da ne znajo usmeriti vse pozornosti 

v nagrajence, ker mi se ne klanjamo 

samo osmim dobitnikom nagrade, 

ampak se klanjamo tudi umetnosti ter 

kulturi, na katero smo Slovenci ponosni. 

Lahko smo kritični, da ji kaj manjka, 

ali pa da je še vedno izpovedna in močna. 

Ampak to so amplitude v življenju 

nekega naroda ali pa nekega okolja, 

ki so logične, vendar je ta Prešernova 

nagrada eno imenitno dejanje, ki se je 

usedlo v slovensko zavest, ki smo ga 

ponotranjili, in delati iz tega takšen 

performans je žaljivo, malovredno in 

pravzaprav izraz neke egocentričnosti, 

želje po pozornosti ljudi, katerim ta pozornost 

že močno usiha. 

Jožef Muhovič: Jaz bi lahko temu dodal, 

da vmes, v teku dogajanj, v katera 

sem bil po svoji funkciji neprostovoljno 

vpleten, se te zunanje dogovorjenosti 

nisem dovolj dobro zavedal. To pomeni, 

da sem bil precej neveden, ampak 

ko zdaj na situacijo gledam za nazaj, bi 

lahko potrdil to vašo tezo, čeprav je v 

resnici ne morem dokazat. 

Svetlana Makarovič je leta 2000 

nagrado zavrnila, ker jo je prejela 

sočasno s patrom Rupnikov. V luči 

razkritja obtožb na njegov račun, 

ali lahko rečemo, da je njegovo 

umetniško delo zdaj omadeževano? 

Vasko Simoniti: Ne, jaz mislim, da niti 

malo. Poglejte, v zgodovini najdete celo 

vrsto umetnikov, ki so v svojem zasebnem, 

če hočete, zunanjem in vsakdanjem 

življenju živeli po normah, ki niso 

bile v skladu z normami časa. Tukaj 

mi na pamet pride, jaz sem se namreč 

ukvarjal z nekoliko starejšo zgodovino, 

Benvenuto Cellini: je bil velik umetnik 

16. stoletja, ki je kiparil, zlataril in 

še marsikaj, ki je živel dokaj bizarno, 

razvratno privatno življenje, to je biografija 

nekega 16. stoletja. Ta človek je 

celo moril, imel je odnose, ki so jih takrat 

imenoval sodomski odnosi, ampak, a 

se je kdo zaradi tega odpovedal kakšni 

umetnosti? Potem imate v 20. stoletju 

Knuta Hansona, norveškega pisatelja, 

Nobelovega nagrajenca, ki je opeval 

Adolfa Hitlerja. Imate tudi druga imena, 

ki so se tako ali drugače spogledovala 

s fašizmom. Tudi med Prešernovimi 

nagrajenci bi v zadnjih 70 letih, oziroma 

od leta 1947 dalje, ko se podeljujejo, 

Vendar je ta Prešernova 

nagrada eno imenitno 

dejanje, ki se je usedlo 

v slovensko zavest, 

ki smo ga ponotranjili, 

in delati iz tega 

takšen performans 

je žaljivo, malovredno 

in pravzaprav izraz 

neke egocentričnosti. 

našli ljudi, s katerimi se ne bi kaj posebej 

strinjali. Da moralizira zdaj o tem neka 

druga umetnica, se mi zdi precej nespodobno. 

Drugič pa se strinjam s tem, kar 

je povedal dr. Janko Kos, da je potrebno 

ločevati umetnost in privatno življenje. 

Če kdo kaj hudega zagreši, imamo za to 

sodišča, nagrade, ki jih nekdo dobi na 

kulturnem področju, pa se s tem ponavadi 

ne povezuje. Na to moramo gledati 

z neke distance, kultura nas nagovarja 

skozi čas s svojo vrednostjo, ki nas 

v vsakem času izziva, ob tem pa se ne 

sprašujemo, ali je sodobnik živel primerno 

ali ne. Če Rupniku nekaj očita in 

se s tem ukvarja celotna slovenska javnost, 

je to prav tako politična provokacija, 

poglejte, če je on kršil pravila v nekem 

hišnem redu, kateremu on pripada, naj 

to tam uredijo. Ni pa naredil nič takega, 

kar bi nas zanimalo v splošni javnosti. 

Te zadeve med moškimi in ženskami se 

dogajajo vsak dan, ampak kolikor vem, 

ni prihajalo do stvari, ki bi lahko javnost 

zanimale, denimo, ko govorimo o zlorabah 

otrok. Poglejte, to, kar pa je gospod 

Rupnik počel, če je res počel, pa ni moja 

stvar in se s tem res ne bom ukvarjal. In 

priporočam, da se tudi drugi ne. 

Ampak gospa Makarovič pa 

je želela od upravnega odbora 

Prešernovega sklada, da Rupniku 

odvzame nagrado … 

Jožef Muhovič: Dodal bi sam to, da velja 

univerzalni standard, da se Prešernova 

nagrada podeli enemu umetniku za njegov 

opus, neodvisno od sonagrajencev.


25 

To pomeni, da nobena nagrada ni odvisna 

od tega, kakšni so drugi nagrajenci 

ali pa niso. O patru Rupniku je v Sloveniji 

težko govorit, ampak njegova interpersonalna 

karizma je velika. V soju te karizme 

so bila pogosto percipirana tudi njegova 

dela. Meni osebno se zdi, če rečem v 

narekovajih, da je padec njegove karizme 

za njegova dela nekaj pozitivnega. Zdaj 

jih bomo šele videli kot umetniška dela. 

In tako ocenjevali, mimo mogoče malo 

rožnatih očal te karizme. 

V prejšnji številki Domovine smo 

objavili članek naše novinarke 

Andreje Barat, ki govori o tem, 

da tudi človek, po katerem se 

nagrade imenujejo, France Prešern, 

ni živel po nekih ustaljenih 

družbenih normah, bi se mu torej 

marsikaj lahko očitalo. Bil je alkoholik, 

z žensko, ki mu je pozneje 

rodila otroke, se je zapletel, ko je 

bila stara samo 14 let. No, danes se 

mu tega ne očita … 

Vasko Simoniti: Kaj naj še dodam, 

razen tega, da France Prešern spada v 

slovenski kanon, upal bi si trditi, da je 

njegova veličina nepresežena, čeprav 

imamo tudi kasneje mnoge pesnike, 

nad katerimi smo lahko navdušeni, ampak 

on je v gotovem času trasiral pot, 

ne samo s svojo pesniško močjo, ko je 

postavljal verze in nove oblike, ki jih 

Slovenci do takrat še nismo dobro poznali, 

ampak je tudi vsebinsko definiral 

in postavil slovenski 

narod v neko ospredje, 

to pa na tisti presežen 

način, ki ni niti patetičen, 

nesprejemljiv, 

zato je torej nepresežen. 

Vsakič znova 

ga lahko z veseljem 

beremo in ob tem ne 

mislimo na njegovo 

življenje, meni je žal, 

če je koga onesrečil 

ali bil morda tudi sam 

nesrečen, sem pa hvaležen, 

da sem danes 

živ in lahko berem 

tega pesnika, tako kot 

sem vesel, da imam 

možnost gledati prave 

OGLEJTE SI 

slikarje, poslušati pravo 

glasbo, brati pravo 

poezijo in občudovati 

velika arhitekturna 

dela, to se mi zdi neizmerno 

lepo in ob 

tem se ne sprašujem 

o tistih stvareh, ki naj 

jih urejajo drugi. Mi pa občudujmo to 

umetnost in presežnost, ki nas vsakič 

navdušuje s svojo veličino. 

Jožef Muhovič: Jaz bi dodal samo še 

to, da med umetnikom in umetnino zagotovo 

obstaja povezava. Vsak umetnik 

rodi umetnino, ko pride do te vrhunske 

stopnje. Ni pa umetnik sam umetnina, 

to pa pomeni, da je to razmerje na nek 

način delikatno. Pogosto je tako, da 

umetnik položi v umetnino najboljše, 

kar je v njem, ne najslabše. Možno pa 

bi bilo tudi, da včasih recimo kakšne 

svoje malo manj visoke interese skuša 

realizirati s pomočjo umetnosti. To pa 

družbeno vrednotenje, ki permanentno 

poteka, prej ali slej razkrije. 

Vasko Simoniti: Umetnik včasih položi 

v umetnino tudi tisto, kar je v nas 

samih, pa nismo znali izrazit. Zato se 

tako navdušujemo nad tem … 

BURNA MEDIJSKA POLEMIKA PO ODDAJI 

Vroča tema na Domovini je po slovenskem kulturnem prazniku sprožila polemiko med pisateljem Borisom A. 

Novakom, katerega »spremstvo« Svetlane Makarovič na oder Prešernove proslave je komentiral Simoniti, ter 

samim nekdanjim ministrom za kulturo. Boris A. Novak se je namreč odzval na Simonitijeve besede: »Na odru 

so bile tri nekoliko zanemarjene osebe in ena je nekaj povedala, česar se nihče več ne spomni, šlo je za odraz 

neke drznosti in predrznosti!«. Med drugim je Novak Simonitiju zabrusil: »Brzdaj se torej vsaj malo, zanemarjeno 

in zanemarljivo gobezdalo!« Novak je dodal, da mu to sporočilo pošilja kot nadaljevanje njune elektronske 

korespondence iz marca že daljnega leta 2014, ko so po padcu druge Janševe vlade pravosodni organi sprožili 

kazenski pregon zoper Simonitija in teologa Štuheca zaradi kritičnih izjav. Oba je takrat z javnimi izjavami in 

zahtevami za ustavitev kazenskih pregonov vzel v obrambo, čeprav se niti najmanj ni strinjal z njima, je dodal. 

Simoniti mu pa zdaj odgovarja: »Moje mnenje, ki sem ga izrazil v zvezi z nastopom Svetlane Makarovič na letošnji 

Prešernovi proslavi, ostaja nespremenjeno. To mnenje nima nikakršne povezave z dogodkom iz leta 2014, ki 

ga omenjaš in s katerim zamegljuješ bistvo problema. Ne sprenevedajmo se: Svetlana Makarovič v svojih javnih 

nastopih žali drugače misleče, iz nje bruhata sovraštvo in nestrpnost. Njene izjave in prostaški pamfleti niso 

odraz brezkompromisne kritike, pronicljive satire, sarkazma ali ironije, ampak odraz brutalnega in vulgarnega 

obračunavanja z vsemi, ki razmišljajo in čutijo drugače od nje.« Simoniti je še opozoril, da je bila Makarovičeva 

nagrajena že leta 2000, pesničin neolikan vdor na oder Cankarjevega doma, ki ga je Novak podprl, pa kaže na 

izsiljevanje, egocentrično in nespodobno preusmerjanje pozornosti nase.

POŽAREPORT 

26 

Komentar 


Zaradi prenosa vdora Svetlane 

Makarovič posebna preiskava na RTV 

BOJAN POŽAR, 

POZAREPORT.SI 

Vse bolj kaže na zaroto v dogovoru med aktualno vlado, vodstvom 

Cankarjevega doma in režiserjem prenosa na nacionalni televiziji, 

kritična javnost pa meni, da so odrski uzurpatorji Jaša Jenull (39), 

Svetlana Makarovič (84) in popolnoma izpraznjeni Boris A. Novak (69) 

v kontekstu torkove proslave izpadli kot pijana drhal na rdeči preprogi. 

Samovoljno podaljšanje neposrednega 

televizijskega prenosa 

torkove podelitve Prešernovih 

nagrad iz Cankarjevega 

doma, na prvem programu javne (R) 

TV Slovenija, oziroma prenosa vdora 

Svetlane Makarovič na oder Gallusove 

dvorane, v živo dobiva, očitno, 

poseben epilog. Uroš Urbanija (44), 

direktor Televizije Slovenija, je namreč 

včeraj sprožil posebno notranjo 

preiskavo, ki bo poskušala ugotoviti, 

kdo je za to neposredno odgovoren. 

Urbanija je sicer že 6. februarja na pisno 

vprašanje odgovorne urednice informativnega 

programa TVS Jadranke 

Rebernik (51), njej in odgovornemu 

uredniku kulturno-umetniškega programa 

Andražu Pöschlu, odgovoril, da 

morebitnega podaljšanja prenosa prireditve 

po koncu proslave, ne glede na 

dogajanje z Makarovičevo, ne bo. 

Da je do te samovolje oziroma zlorabe 

programskega časa RTV Slovenija 

prišlo, je po naših informacijah posledica 

tajnega zakulisnega dogovora med 

vlado, Cankarjevim domom in posamezniki 

na RTV, predvidoma na ravni 

odgovornega urednika Pöschla, saj je 

malo verjetno, da bi režiser prenosa 

Božo Grlj in urednica Zemira Alejbegović 

Pečovnik to storila samo na svojo 

roko. Lepo se je namreč tudi videlo, da 

je bilo vse vnaprej natančno pripravljeno, 

od mikrofona na odru in pravočasno 

obrnjenih televizijskih kamer do - vsaj 

malo tudi izsiljenega - stoječega ploskanja, 

ki sta ga, potrjeno s pričami in fotografijami, 

iz prve vrste osebno sprožila 

ministrica za kulturo Asta Vrečko (39) 

in njen zasebni partner Aleksander Sašo 

Slaček Brlek (40), sicer zaposlen na ljubljanski 

Fakulteti za družbene vede. 

Mimogrede, Vrečkova in Slaček Brlek 

sta na podelitev prišla tudi »modno 

usklajena«, ona z belimi petkami, on 

Lepo se je namreč 

tudi videlo, da je bilo 

vse vnaprej natančno 

pripravljeno, 

od mikrofona na odru 

in pravočasno obrnjenih 

televizijskih kamer 

do - vsaj malo 

tudi izsiljenega - 

stoječega ploskanja. 

Flickr Vlada RS

85 | 16. FEBRUAR 2023 POŽAREPORT 

Komentar 

27 

Prihod trojke Jenull-Makarovič-Novak na oder po koncu proslave je bil dogovorjen z organizatorjem in RTVS. 

pa z belimi supergami. Toda po svoje 

je tudi dobro, čeprav evidentnih zlorab 

javne RTV res ne gre podpirati, da je do 

neposrednega televizijskega prenosa 

terorja Svetlane Makarovič nad Prešernovo 

proslavo in podelitvijo nagrad 

prišlo, saj so ljudje, ne samo povabljenci 

v Cankarjevem domu, lahko sami videli, 

kaj se je v resnici zgodilo. 

Na prireditvi, v primerjavi s prejšnjima 

dvema letoma, je bilo znova opaziti večji 

del vidno zadovoljne stare ljubljanske 

partijske elite, od Milana Kučana 

do Iva Vajgla, in trdo jedro tistih politikov 

iz propadlega LDS in Zaresa. 


ODZIVI JAVNOSTI 

No, tukaj, za vzorec, navajamo oceni 

dveh znanih intelektualcev, ki se 

spogledujeta s politiko, pri čemer 

eden, Andrej Drapal (65), prihaja z leve 

provenience, drugi, Žiga Turk (61), pa 

z desne, oba kakopak na Twitterju. 

»Tole je bil amatersko izpeljani vdor, 

klofuta vsem, ki so že kdaj izpeljali 

kakšno diverzijo, predvsem pa patetični 

samomor Jaše Jenulla, Svetlane 

in popolnoma izpraznjenega Borisa A. 

Novaka. Bila je preračunana, ampak 

izpadla je amatersko. Ni računala na 

kontekst prireditve. V tem kontekstu 

so izpadli kot pijana drhal na rdeči 

preprogi,« je zapisal Andrej Drapal. 

»Država, Cankarjev dom in janšistična 

RTV so zagrenjeni upokojenki omogočili, 

da je s svojo nestrpnostjo pobruhala 

konec državne proslave. Ker bolestno 

sovraži vse desno in vse desne ter zna to 

dobro ubesediti, ji je to dovoljeno. Tisti 

del kulturne elite, ki je to v narekovajih, 

ki so elita, ker so na pravi strani, dosežki 

so pa tako-tako, ki se nadejajo priboljškov 

od trenutne oblasti, je izpad pospremil s 

stoječim aplavzom. Tisti pa, ki v kulturi 

vidijo oporo za preživetje, razvoj in blagostanje 

naroda, ne pa orodja za njegovo 

uničenje, so obsedeli, ali pa jim je celo uspelo 

začeti zapuščati dvorano. Bilo jih je 

malo, ampak več kot nič. Klobuk dol,« pa 

je bil brez dlake na jeziku Žiga Turk. 

IZSILJEVANJE 

MATEJA ŠURCA 

Bi pa notranja preiskava na RTV Slovenija 

pri vsej tej zgodbi morda lahko 

zajela tudi - milo rečeno najmanj nenavadno 

- vlogo Mateja Šurca (61), dolgoletnega 

zunanjepolitičnega novinarja 

Radia Slovenije. Še pred podelitvijo 

nagrad je namreč osebno, kot pooblaščenec 

Svetlane Makarovič, pisno dobesedno 

izsiljeval upravni odbor Prešernovega 

sklada, vse to pa zagotovo nima 

prav nobene zveze z njegovim novinarskim 

delom na javnem zavodu RTV, 

ki ga financiramo davkoplačevalci. Šurc 

je Makarovičevo sicer osebno spremljal 

na velikem sprejemu sredi Cankarjevega 

doma, ki je sledil podelitvi, kjer jo je 

prevzel od Jenulla in Novaka. 

IZZA ODRA 

Sicer pa je bilo okoli proslave zanimivo 

vsaj še tole: slavnostni govor 

predsednika upravnega odbora 

Prešernovega sklada, akademskega 

slikarja Jožefa Muhoviča (68), je bil 

po dolgih letih prvi govor na tej podelitvi, 

ki ni zvenel v slogu jamrajoče 

uboge kulture o mačehi politiki. 

Ni bilo prav nobenih strokovnih 

pripomb na izbor letošnjih nagrajencev. 

Na prireditvi, v primerjavi 

s prejšnjima dvema letoma, je bilo 

znova opaziti večji del vidno zadovoljne 

stare ljubljanske partijske 

elite, od Milana Kučana (81) do Iva 

Vajgla (79), in trdo jedro tistih politikov 

iz propadlega LDS in Zaresa, 

ki pravzaprav še vedno dodobra 

obvladujejo to kulturno sceno, od 

novopečenega državnega svetnika 

Jožefa Školča (62) do Majde Širca 

(69) in Stojana Pelka (58). 

Edini politik z desne, ki smo ga 

videli, vsaj kasneje, na sprejemu, 

če smo koga spregledali, seveda 

opravičilo, pa je bil novi poslanski 

up SDS Andrej Hoivik (30). A prišli 

so tudi razvpiti poslovnež Božo Dimnik 

(89), že precej pozabljeni LDS- 

-ovski jazzist Brane Rončel (nekoč 

Izza odra) in ponovno evrovizijsko 

rojena Marija Miša Molk (68), pa ogromno 

neznanih obrazov iz struktur 

nevladnih organizacij.

INTERVJU 


28 

JANEZ CIGLER KRALJ, VODJA POSLANCEV NSI 

Moč opozicije ni samo v ostrini 

in brutalnem kazanju moči 

Zdi se mi, da je po devetih mesecih vlada povsem izgubila stik z ljudmi. – Volivci desne 

sredine v strahu pred grobim razkazovanjem moči radikalne levice vidijo možnost 

obrambe in obstanka samo v eni blokovski poziciji. – Sem nekoliko pomirjen, 

ker kolegi v SDS že omiljujejo svojo retoriko in že imenujejo svoje člane na nekatera 

mesta. – Veliko se lahko naučimo od leve civilne družbe in njihovih uspehov. 

PETER MERŠE 

JERNEJ PRELAC/DOMOVINA 

Korošec Janez Cigler Kralj (44) je diplomiral 

na politologiji Fakultete za družbene vede 

Univerze v Ljubljani. V kvoti Nove Slovenije 

je bil minister za delo, družino, socialne 

zadeve in enake možnosti v tretji vladi 

Janeza Janše. Predlani je uspešno prestal 

interpelacijo, ki so jo levičarske stranke 

vložile zaradi dodelitve finančnih sredstev 

na javnem razpisu ministrstva Zavodu 

Iskreni, s katerim je Cigler Kralj sodeloval 

preden je postal minister. Tudi Komisija 

za preprečevanje korupcije je kasneje 

potrdila, da ni kršil pravil integritete in korupcije. 

S soprogo Klavdijo živita v bližini 

Komende in imata štiri otroke.


INTERVJU 

29 

Za nami je prvi mesec novega leta, 

vlada pa že napoveduje rebalans 

proračuna za izvedbo reform, ki 

jih precej vehementno predvsem 

napovedujejo. Kako gledate na 

rešitve in reforme (zdravstvena, 

šolska, stanovanjska plačna), ki 

jih koalicija predstavlja na koalicijskih 

vrhovih v zadnjih tednih? 

Zdravstvena reforma je zelo pomembna 

in potrebna. V teh prizadevanjih vlado 

podpiramo. Če bi bili na njenem mestu, 

bi se je prav tako morali lotiti. Vladi 

smo tukaj v vsebinskem smislu napovedali 

pomoč, saj imamo, podobno kot 

na gospodarskem področju, zelo dober 

program, kar priznavajo tudi strokovnjaki. 

Mislim, da minister Danijel Bešič 

Loredan (49) niti nima slabih idej, bo pa 

verjetno imel velike težave znotraj koalicije, 

predvsem pri njenem radikalno 

levem krilu, da bi te reforme podprli. Tu 

smo v korist Slovenije in njenih prebivalcev 

pripravljeni dati naš prispevek. 

Pri ostalih reformah, denimo reformi 

pravosodja, pa ne vidim korakov v pravo 

smer. Prav tako mislim, da se tudi potrebne 

reforme plačnega sistema vlada 

loteva na napačnem koncu in si celo 

otežuje temelje za reformo. Če omenim 

samo iz neba padli dodatek sodnikom in 

tožilcem, ki je povzročil samo ogorčenje 

med različnimi skupinami zaposlenih. 

Da ne govorim o zelo potrebni reformi 

dolgotrajne oskrbe, ki smo jo v prejšnji 

vladi že sprejeli, pa je bila ustavljena in 

preložena za nedoločen čas. 

Vlada deluje neprepričljivo, počasi 

in zmedeno. Zdi se, da je po devetih mesecih 

povsem izgubila stik z ljudmi. Zelo 

počasi se odziva na interventne razmere 

glede draginje energentov, hrane in 

vsega drugega. Ob videnem do zdaj ne 

verjamem, da bodo zaenkrat samo napovedane 

reforme uspešno sprejete in 

izvedene. Za kaj takšnega je potrebno 

kaj več od zmerjanja političnih tekmecev 

in vseh, ki se ne strinjajo s tabo. 

Je kakšna od teh rešitev, ki so 

javno znane, vam dovolj blizu, 

da bi jo podprli? 

Na dveh področjih smo pripravljeni pomagati. 

Minister za zdravje je v svojih 

pogledih na izzive slovenskega javnega 

zdravstva izpostavil po našem mnenju 

prave zadeve. Se pravi preoblikovanje 

Mislim, da minister 

Bešič Loredan niti 

nima slabih idej, bo pa 

verjetno imel velike 

težave znotraj koalicije, 

predvsem pri njenem 

radikalno levem krilu, 

da bi te reforme podprli. 

Zavoda za zdravstveno zavarovanje v 

pravo zavarovalnico z odgovornostjo do 

zavarovancev in vključitvijo vseh razpoložljivih 

zdravstvenih izvajalcev. Mi 

zagovarjamo celo, naj bo vsak zdravnik 

samostojen zdravstveni delavec, ne glede 

na to, kje dela. Ključno je, da bolnik 

dobi storitev hitro, brez čakanja in brez 

doplačila. Če hočemo vsem dostopno 

javno zdravstvo, ni dovolj braniti sistem, 

ampak se je treba osredotočiti na 

bolnike in zdravstvene delavce. 

Drugo področje, kjer vidimo možnost 

sodelovanja oz. želimo biti protagonisti, 

pa so ustavne spremembe, 

ker brez nas ni dvotretjinske večine. 

Tudi tukaj smo že predstavili nabor 

izboljšav. Strokovna skupina Ustavne 

komisije na področju imenovanja sodnikov, 

ki bi jih imenoval predsednik 

republike, že deluje. Sedanji način imenovanja 

sodnikov v Državnem zboru se 

je izrodil in izgubil svoj namen. Drugo 

spremembo ustave pa bi lahko dosegli 

glede imenovanja vlade. Tudi to podpira 

ustavno-pravna stroka. Potrebno je 

poenostaviti postopke okoli imenovanja 

vlade in jih narediti bolj smiselne v 

dobro večje avtoritete vlade in hitrejšega 

začetka po volitvah. 

Izpostavil bi še eno zadevo, kjer 

pa smo šli izrazito proti vladnim nameram: 

prekinili so namreč davčno 

reformo, ki smo jo začeli mi in je bila 

usmerjena v davčno razbremenitev 

posameznikov, družin in podjetij. Na 

ta način smo po eni krizi in v pričakovanju 

morebitne naslednje skušali 

vzpostaviti dobro poslovno okolje, ki 

ni pretirano obremenjeno s primežem 

davkov in prispevkov. Vlada je z ustavitvijo 

te reforme naredila ključno 

napako. V tem procesu smo z amandmaji, 

ki so bili sprejeti, poskušali zaščititi 

vsaj normirance in družine, kar 

nam je na nek način uspelo. Za tem še 

vedno stojim, čeprav nam nekateri to 

očitajo. Na poziv gospodarstva, ki se 

je hvala Bogu zbudilo, pa smo z drugo 

opozicijsko stranko vložili zahtevo za 

ustavno presojo. Žal Ustavno sodišče 

zakona ni zadržalo, so se pa zavezali, 

da bodo zadevo obravnavali absolutno 

prednostno. To so področja, na 

katerih smo najbolj angažirani. Pri 

dveh smo pripravljeni sodelovati, pri 

tretjem pa skušamo zaščititi nam pomembne 

skupine v družbi. 

Ravno v tej vlogi se pogosto zdi, 

da ste manj ostra opozicija, ko gre 

za odnos do vlade Roberta Goloba. 

Nekateri vam očitajo, da s tem 

ščitite položaje nekaterih vaših 

članov v javnih podjetjih, kar 

je predsednik stranke nedavno 

ostro zanikal. Zakaj je smiselna 

taka drža v opoziciji? 

Krščanski demokrati drugače kot povezovalno 

sploh ne moremo nastopati. 

Blokovske delitve vplivajo tudi na 

naše vsakdanje življenje, zato čutimo, 

da moramo preprečevati skrajnosti in 

radikalizme v politiki. Enostavno je 

razdirati in igrati na moč, težje pa je 

biti povezovalen in iskati skupne poti 

naprej. To je naš ideološki temelj, ideološka 

podstat – biti povezovalni člen za 

eno normalnost v družbi, proti radikalizmom. 

Moč opozicije ni nujno samo v 

ostrini in brutalnem kazanju moči. Kot 

že iz fizike in družbe veste, to izzove 

reakcijo in privede v blokado, ta pa je 

v politiki in družbi najslabša. Pomeni, 

da se nihče z nikomer več ne pogovarja. 

Kljub temu pa smo lahko neizprosna 

opozicija, ki jasno pove, kje so 

naše prioritete in cilji. To pa je vsem 

dostopno javno zdravstvo, mir, ki je še 

posebej pomemben v luči strašne agresije 

Rusije nad Ukrajino ter uspešno 

delujoče gospodarstvo, ki vse skupaj 

poganja. Z brutalno močjo ali blokado 

do tega – na škodo državljank in državljanov 

– ne bomo prišli. Zaznavam 

pa vse več odprtosti za našo držo, ki jo 

potrjujejo tudi merjenja javnega mnenja, 

kljub temu, da temeljne, tradicionalne 

vrednote v družbi predstavljajo 

vse večji izziv in jih ljudje ne živijo več

INTERVJU 

30 


v tolikšni meri. Naša stranka se počasi, 

a vztrajno krepi. Volivci desne sredine 

v strahu pred grobim razkazovanjem 

moči radikalne levice in levice novih 

obrazov vidijo možnost obrambe in 

obstanka samo v eni blokovski poziciji 

in so na nek način ujeti v fascinacijo 

nad močjo. Igra moči, ki jo opazujejo, 

jim je edina realnost. Mi na to igro 

moči ne pristajamo in rinemo naprej. 

Leta 2011 smo se kot prvi vrnili v parlament, 

od takrat pa na vsakih volitvah 

pridobimo kakšnega poslanca. Naša 

dolžnost je, da pokažemo, da se to da. 

Ostro oz. neizprosno pozicijo pa 

ste zavzeli pri Muzeju slovenske 

osamosvojitve, kjer ste hoteli 

izvesti interpelacijo zoper kulturno 

ministrico Asto Vrečko (39). 

Zakaj je ta muzej tako simbolno 

pomembna točka? 

Osamosvojitev je za nas svetinja. Gre za 

rojstvo naše države, uresničitev tisočletnih 

sanj o tem, da bi sami odločali o 

svoji usodi. Iz te točke lahko duhovno 

črpamo upanje, da lahko skupaj živimo, 

četudi ni vse idealno in imamo 

lahko diametralno nasprotne poglede. 

V nekem ključnem trenutku se je nekdo 

ne samo odločil, ampak tudi zbral pogum 

in odločnost, da smo pripravljeni 

iti po svoji poti. To je podobno kot par, 

ki se odloči za svojo družino, čeprav ve, 

da bo to težko. Tako gledamo na osamosvojitev. 

Politično gledano pa je to 

tista točka v zgodovini naroda, ki je dosegla 

široko narodno enotnost. Ljudje 

različnih političnih nazorov so stopili 

skupaj in potegnili Slovenijo v novo 

življenje. Zato smo ogorčeni nad kulturnim 

bojem, ki ga izvaja ta leva koalicija, 

še posebej njen najbolj radikalno 

levi del. To počnejo iz same nebrzdane 

politične moči. Ker lahko. Iz javnosti 

želijo umakniti obdobje, ki je temeljno 

za formacijo našega naroda. To pa je 

revizionizem prve vrste. 

Mi želimo slediti poti, ki se je 

vzpostavila v času osamosvojitve. Zato 

smo ostro reagirali že takrat, ko je ministrica 

spremembe napovedala. Muzej 

je le simbol tega in ni edini problem. 

Krščanski demokrati smo dali Sloveniji 

prvega predsednika vlade, ki pooseblja 

naš odnos do osamosvojitve. Iz tega lahko 

gradimo. Ne gre za zaslugarstvo. Gre 

za to, kako na nove generacije nevsiljivo, 

z ljubeznijo in zdravim domoljubjem 

prenesti ta osamosvojitveni duh. 

V Sloveniji odmeva aretacija domnevnih 

ruskih vohunov. Za vlado 

je to izjemen uspeh SOVE, spet 

drugi opozarjajo, da je takšnih 

vohunov še več. Kakšen razplet v 

tej vohunski zgodbi pričakujete? 

Zunanja ministrica ni zahtevala 

nobenih pojasnil od ruskega veleposlaništva, 

denimo. 

Vsi odzivi ministrice in vsi drugi indici 

kažejo na to, da bo vlada to zgodbo uporabila 

kot nek navidezen velik uspeh, 

reakcije na ta dogodek pa ne bo nobene. 

Kot propagandni material bodo skozi 

medije dozirali novice v javnost in si 

pripeli zasluge. Predvsem gre za odvračanje 

pozornosti od nesposobnosti te 

vlade, da bi se hitro in učinkovito odzvala 

na krizo, odgovorila na realnost 

upokojencev, ki so predvčerajšnjim jasno 

izrazili svoje mnenje in stiske glede 

nizkih pokojnin, da bi uredila zadeve v 

javnem sektorju, dolgotrajno oskrbo in 

predvsem javno zdravstvo. 

Ključno vlogo pri vsem skupaj so 

odigrale obveščevalno varnostne 

službe, ki so v Državnem zboru 

pod nadzorom opozicije, glede 

tega pa med NSi in SDS že vse od 

aprilskih volitev vlada spor, SDS 

pa v komisije ne prispeva svojih 

poslancev. Kako si razlagate to 

odločitev SDS, da v komisiji ne 

prispeva svojih poslancev, zaradi 

katerih ena od niju niti ne more 

dobro delovati, predsednik Tonin 

je to označil za trmarjenje? 

Marsikdo glede tega ne razume, za kaj 

gre. V javnosti je veliko netočnosti, ki 

nas v Novi Sloveniji označujejo kot tiste, 

ki blokiramo in sprejemamo gnile kompromise 

s sedanjo levo vlado. Vse skupaj 

je posledica postavljanja novih razmerij 

po koncu skupne vlade. V opoziciji 

je potrebno zavzeti določene pozicije 

in s tem je povezano to vrenje. Med samostojnimi 

strankami v takšnih spremenjenih 

razmerjih pride do kakšnih 

nesoglasij, ki pa se tudi rešujejo. Tudi v 

preteklosti smo jih že nekaj videli, pa so 

se vsakič rešila, tako da sem glede tega 

dokaj miren. Druga opozicijska stranka 

je že večkrat – o upravičenosti ne bom 

Ne gre za zaslugarstvo. 

Gre za to, kako na nove 

generacije nevsiljivo, 

z ljubeznijo in zdravim 

domoljubjem prenesti 

osamosvojitveni duh. 

sodil – izrazila protest proti levim vladam 

ali drugim krivicam, ki so jim jih 

očitali, tudi z nesodelovanjem v določenih 

odborih in komisijah. Zdaj je zavzela 

podobno držo. 

Glede razmerja med SDS in NSi pri 

teh komisijah je pa tako. Opoziciji po 

poslovniku pripadajo tri mesta: Podpredsednik 

Državnega zbora in vodenje 

dveh komisij, v katerih naj bi imela 

večino opozicija: komisija za nadzor 

javnih financ in komisija za nadzor


INTERVJU 

31 

obveščevalno varnostnih služb. Podpredsednik 

parlamenta je iz vrst največje 

opozicijske stranke, tukaj ni dilem. 

Glede komisij pa je naša pozicija, 

da vsaka stranka predseduje eni in bi 

se dogovorili, kdo vodi katero. Tako je 

bilo že v času Šarčeve vlade in je dobro 

funkcioniralo. Pa so nas zavrnili, češ, 

da so oni toliko večji, da bi vodili obe 

komisiji. Na to nismo pristali in oni so 

izvedli to blokado, ki jo Matej Tonin 

(39) imenuje trmarjenje. 

Ta je trajala tako dolgo, da so bile 

obveščevalno varnostne službe skoraj 

pol leta brez civilnega parlamentarnega 

nadzora, kar je nevzdržno. Zato smo v 

NSi prevzeli odgovornost in sami popolnili 

KNOVS. Za nas je to velika obremenitev, 

saj smo ob tem, da imamo osem 

poslancev, v komisijo morali imenovati 

štiri, ob siceršnjem rednem parlamentarnem 

delu. Kljub temu, da je to za nas 

velik napor, smo vzpostavili sicer nepopoln 

režim nadzora nad obveščevalno 

varnostnimi službami, za katerega 

upam, da je začasen. Pri KNJF pa smo 

prevzeli vodenje in Jernej Vrtovec (37) je 

odličen predsednik komisije, ki pa je žal 

ni tako učinkovita, kot bi lahko bila. To 

je resno opozorilo. Čeprav komisijo vodi 

Jernej Vrtovec iz opozicije, ima večino v 

njej trenutno koalicija in vsi predlagani 

sklepi so zato zavrnjeni. Na dvanajstih 

sejah so pregledovali pereče zadeve, kot 

je poraba denarja v zdravstvu, plače v 

javnem sektorju, gospodarstvo, kreditiranje 

prebivalstva itd. Čeprav se vse 

to preiskuje, so sklepi na koncu gladko 

zavrženi. Brez ostalih opozicijskih poslancev 

imamo zato nepopolno stanje. 

Sem pa nekoliko pomirjen, ker kolegi 

v opoziciji že omiljujejo svoje pozicije 

in že imenujejo svoje člane na nekatera 

mesta. Vesel sem, da je podpredsedniško 

mesto v Državnem zboru prevzel 

Danijel Krivec, ki odlično opravlja svoje 

delo in je neka varovalka, ki zmanjšuje 

možnosti radikalno levih izpadov 

trenutnega vodstva. Verjamem, da bo 

prišlo tudi do odblokiranja teh dveh 

komisij. Javne finance in obveščevalno 

varnostne službe ne morejo biti brez civilnega 

in opozicijskega nadzora. Tu ni 

prostora za preigravanja. 

Vsi odzivi ministrice 

in vsi drugi indici 

kažejo na to, da bo vlada 

to zgodbo uporabila 

kot nek navidezen 

velik uspeh, reakcije 

na ta dogodek pa 

ne bo nobene. Kot 

propagandni material 

bodo skozi medije 

dozirali novice v javnost 

in si pripeli zasluge. 

Ko je do spora prišlo, so nekateri 

ocenjevali, da glede na velikost 

obe vodstveni funkciji pripadata 

SDS, NSi pa je takrat kar z nekakšnim 

veseljem »šla na svoje«, 

potem ko je na volitvah pretekla 

vladna koalicija izgubila. 

Je ta vtis točen? 

Imamo izkušnjo sodelovanja v treh 

vladah pod vodstvom Janeza Janše in 

izkušnjo opozicije. Ni primerljivo, koliko 

lahko narediš v vladi in koliko v 

opoziciji, čeprav ima vsaka svojo vlogo. 

Mi smo zelo resno vzeli svoje ministrske 

pozicije. Žal pa v Sloveniji volitve 

niso zahvalni dan. To smo se že 

večkrat naučili. Na našem polu žal trenutno 

ni kritične večine, da bi sestavili 

vladno koalicijo. Prav nasprotno. 

To je za nas zaskrbljujoče in v tem je 

tudi vzgib vodstva NSi in predsednika 

Mateja Tonina, ki je pozval k samorefleksiji 

desnice z enim samim namenom: 

da najdemo pot, da pomladni pol 

ponovno v nekem doglednem obdobju 

vzpostavi razmere, da bomo zmagali 

na volitvah in vzpostavili vlado po volitvah, 

ne le tako, da jo prevzamemo v 

nekih kriznih razmerah. 

Nad tem ni bilo navdušenja. To 

spoznanje je težko sprejeti. Mnogi ga 

še niso, spet drugi so ga in so v stiski 

ter potem ostanejo doma, ali pa volijo 

nove obraze, ki se v javnosti kažejo 

kot sredinski in zmerni. V praksi se 

potem izkažejo za bolj leve od etabliranih 

levih strank, vedno znova neuspešni. 

Ta težka politična realnost nas 

sili, da se ne predamo neki depresivni 

drži in umiku, ampak da vzpodbudimo 

nekakšno vrenje na pomladnem 

polu, za katerega pa je potrebna tudi 

močna civilna družba in spremembe. 

Pri civilni družbi zaznavamo velik 

manko. Veliko se lahko naučimo od 

leve civilne družbe in njihovih uspehov. 

Potrebujemo tudi več medijev, 

kakršen je Domovina, ki odpirajo medijski 

prostor. Medijski mainstream 

bo vedno deloval po nekih drugačnih 

interesih in političnih ideologijah: 

od gender, woke, do kapitalskih ozadij, 

ki tudi imajo svoje interese. In na 

desnem polu se mora nekaj zgoditi. 

Igranje bunkerja ne bo prineslo zmage. 

Seveda pa smo, potem ko na to 

opozorimo, zasuti z očitki.

INTERVJU 

32 


Vidimo pa, da 

programsko mi s to 

vlado ne gremo skupaj. 

Tudi če bi nas Robert 

Golob povabil zraven. 

Pa je prvi premier po 10 

letih, ki nas po volitvah 

ni povabil niti na kavo. 

Glede na vse okoliščine, kako 

vidite odnose v opoziciji, posebej 

še glede na napoved, da z Janezom 

Janšo (64) ne greste več v vlado? 

Kakšne odnose znotraj opozicije 

bi si želeli? 

Za odnose na najvišji ravni bi morali 

vprašati oba predsednika, ker je partnerski 

odnos vedno odvisen od obeh 

partnerjev. Na ravni parlamenta pa 

lahko rečem, da sodelovanje normalno 

teče in je korektno. Pri nekaterih 

projektih smo skupaj, pri nekaterih 

ne. Se dogovarjamo o spremembah, 

dopolnitvah, večkrat si drug drugemu 

prispevamo podpise. Tako si predstavljam 

sodelovanje tudi v prihodnje. 

Način reševanja nekaterih zadev v slovenski 

družbi pa je pripeljal do tega, 

da je naš predsednik s podporo celotne 

stranke, vključno s svetom stranke, 

rekel, da je izkušnja, ki smo jo imeli, 

tako brutalno težka, da je za zmago 

pola treba dati še nek nov dejavnik. V 

situaciji, kakršno smo imeli, žal nismo 

bili na poti proti zmagi, ampak smo 

padali. Če bomo še naprej delali enako, 

ne moremo pričakovati, da se bo 

karkoli spremenilo samo od sebe. 

Je bil vstop v vlado leta 2020 za 

vas torej napaka? Če bi se danes 

znašli v podobni situaciji, kot ste 

se znašli leta 2020 po odstopu 

vlade Marjana Šarca (44), bi šla 

Nova Slovenija v takšno vlado, kot 

smo jo imeli zadnji dve leti, ali bi 

šli raje na predčasne volitve? 

Vstop v vlado leta 2020 je bil naša 

dolžnost in odgovornost, čeprav morda 

nismo vsega odvodili idealno. Nujno 

je bilo iti v vlado in prijeti krmilo, 

saj je bila država na epidemijo popolnoma 

nepripravljena. Pravzaprav je 

bil nepripravljen ves svet. Če bi takrat 

državo pustili v prostem teku in odšli 

na volitve, bi bilo verjetno to za Novo 

Slovenijo oportuno, bilo bi pa zelo slabo 

za Slovenijo. To je sicer špekulacija, 

ampak lahko ugibamo, da bi iz klene 

opozicijske drže takrat izboljšali svoj 

rezultat. Ni nam žal, da smo šli v to 

vlado. Poleg dolžnosti do domovine, ki 

je bila glavni vzgib, smo po desetletju 

opozicije morali pokazati in dokazati, 

da imamo kadre, ki so sposobni na 

najvišjem nivoju operativno in vsebinsko 

opraviti svoje delo. Enako kot 

večja opozicijska stranka. 

S tem kapitalom gremo lahko tudi 

naprej, posebej še, ko bomo dosegli določeno 

zrelost političnega prostora. Na 

podlagi te izkušnje verjamem tudi, da 

bomo v prihodnje svoje pozicije tudi 

proaktivno zastopali, ne pa samo branili 

pred spini, ki jih v nas mečejo drugi. 

Postajamo tisti, ki se nas, tudi kaj 

vpraša, ker imamo izkušnje in lahko 

prispevamo k razvoju te države. Tako 

da ni nam žal za to izkušnjo, ki je bila 

koristna tako za nas, ki smo sodelovali 

osebno, kot tudi za stranko samo. Zdaj 

pa iščemo nove priložnosti. 

Z Janšo pravite, da v koalicijo več 

ne greste, Golob vas ne povabi. 

S kom boste torej šli v koalicijo, 

dokler sami ne postanete dominantna 

stranka, ki bo sama druge 

vabila v koalicijo? 

Najprej bi opozoril, da ni vedno dominantna 

stranka tista, ki sestavlja 

vlado. Če se po volitvah izkaže, da 

največje stranke ne morejo sestaviti 

vlade, bo morda Nova Slovenija tista, 

ki bo sestavljala vlado. Mi smo na to 

pripravljeni. Čeprav se danes morda 

to sliši nerealno, smo pripravljeni 

postati vodilna stranka, ki sestavlja 

vlado. Trenutno smo v poziciji, kjer 

drugih sicer ne izključujemo, pa smo 

vseeno v poziciji brez stabilnih partnerjev, 

na katere bi se lahko zanesli. 

Kljub temu v parlamentu proces normalno 

teče in mi nimamo blokade do 

nikogar, niti do sedanje vlade, ki jo 

vseeno ostro kritiziramo. Vidimo pa, 

da programsko mi s to vlado ne gremo 

skupaj. Tudi če bi nas Robert Golob 

(56) povabil zraven. Pa je prvi premier 

po 10 letih, ki nas po volitvah ni 

niti povabil na kavo. Tudi sicer vlada 

dela praktično vse, kar je v nasprotju 

z našim programom. Pod vplivom 

radikalne levice se lotevajo totalno 

ideoloških tem, ki delijo našo družbo. 

Naj omenim samo družinski zakonik, 

ki bi mu bolje rekli anti-družinski zakonik, 

stvari sprejemajo brez razprave, 

po skrajšanih postopkih, na hitro. 

Nobeni gasilski ukrepi, ki jih izvajajo 

v zdravstvu ne primejo, da ne 

govorim o dolgotrajni oskrbi, proti- 

-podjetniški in proti-gospodarski politiki 

ter posegu v dohodnino. S takimi 

politikami enostavno ni mogoče biti 

v koaliciji. Morda se razmere res ne 

zdijo ravno rožnate, ampak takšna je 

realnost. Morda pa ravno to vrenje na 

našem polu prinese kaj novega, morda 

se kdo opogumi. V preteklosti je že 

bilo nekaj perspektivnih projektov, ki 

se žal niso razvili. 

Eden takih, ki se omenja kot 

potencialni tak projekt je Anže Logar 

(46), s katerim ste bili skupaj v 

predsedniški tekmi. Kakšen je bil 

ta vajin odnos? Kot kakšnega potencialnega 

partnerja ga vidite? 

Anže Logar je izjemno sposoben in 

agilen človek, ki pa se me je, ko sem 

vstopil v tekmo, najprej nekoliko 

ustrašil, češ da ga ogrožam. Tudi nekateri 

posamezniki in mediji so to 

tako interpretirali. Med kampanjo pa 

se je pokazalo, da sva povsem različna 

politika. On je zavzel bolj pragmatično 

držo, jaz bolj idealistično. Z zanimanjem 

pa spremljam dogajanje, kjer se 

ga omenja kot generatorja nekih sprememb. 

Vidim pa tudi vse več razočaranih 

odzivov, češ da ni koval železa, 

dokler je bilo vroče. Kljub velikim pričakovanjem 

se ni nič zgodilo. Dejstvo 

je tudi, da je predsedniška kampanja 

precej drugačna od parlamentarne realnosti 

politike, kjer je treba prevzeti 

več odgovornosti, postaviti stabilno 

mrežo, nastopiti na volitvah, prevzeti 

politične pozicije in se soočiti z realnostjo 

ključnih izzivov v državi, kar je 

izjemno težko. Vse dobro mu želim, če 

se bo lotil kakšnega takšnega projekta, 

česar pa zaenkrat ni videti.

85 | 16. FEBRUAR 2023 KOLUMNA 

Ali ima (katoliški) novinar, ki ne dela 

v katoliškem mediju, tudi zavetnika 

33 

MARTIN 

NAHTIGAL 

24. januarja goduje sv. Frančišek Saleški, ki je zavetnik 

katoliških novinarjev. Namreč, papež Pij XI. je 26. januarja 1923 

Frančiška Saleškega razglasil za zavetnika »vseh katoličanov, 

ki z izdajanjem časopisov ali drugih spisov ilustrirajo, spodbujajo 

in branijo krščanski nauk« (enciklika Rerum omnium). 

Papež Pavel VI. pa je v apostolskem 

pismu Sabaudie gemma 

ob štiristoletnici njegovega 

rojstva (1967) zapisal: »Katoliškim 

pisateljem in novinarjem je dan 

kot učinkovit nebeški zavetnik, naj jih 

opozarja z zgledom, naj jih usmerja z 

avtoriteto, da bi, nikoli lažnivi zaradi 

dobička ali zavedeni zaradi predsodkov, 

ampak prežeti s Kristusovim 

duhom in pošteni ljubitelji resnice, izpolnili 

svojo dolžnost za skupno dobro 

in bili vredni katoliške vere, katere služabniki 

so.« 

Letos je tako minilo 100 let od te razglasitve. 

Stoletje torej imamo (katoliški) 

novinarji svojega zavetnika, ki je tekom 

svojega življenja s pridom uporabljal 

moč pisane besede. Namreč, ko njegovi 

pridigarski podvigi niso naleteli na 

dovolj plodna tla, se je odločil, da se bo 

naslonil na takrat nov izum – tiskarski 

stroj. Če ljudje ne bodo prišli na moje 

pridige, je pomislil Frančišek, potem 

moram jaz prinesti svoje pridige ljudem. 

Frančišek Saleški je svoje namene 

predstavil v pismu z dne 25. januarja 

1595, v katerem je zapisal: »Gospodje, 

Božjo besedo pridigam že nekaj časa v 

vašem mestu. Vaši ljudje me lahko slišijo 

le redko in še to le delno in na skrivaj. 

Da ne bi česa spregledal, sem poskrbel, 

da sem zapisal nekatere pomembnejše 

temelje, ki sem jih izbral za glavno temo 

svojih pridig in pogovorov v obrambo 

vere Cerkve.« V enem letu je z velikim 

uspehom izšla serija približno 85 brošur, 

ki jih je objavil in delil po domovih 

ter na javnih mestih. V času življenja pa 

je spisal preko 20.000 pisem. 

V Sloveniji je zavetništvo katoliških 

novinarjev še posebej zanimivo. Namreč, 

vsakoletni dogodek, ki ga organizira 

Slovenska škofovska konferenca 

ob godu svetega Frančiška Saleškega, 

je pripravljen »za zaposlene, novinarje 

in urednike v katoliških medijih«. Po 

tradicionalni sveti maši je letos sledil 

»pogovor z zgodovinarjem in novinarjem 

dr. Jožetom Možino o aktualnih 

vprašanjih medijske krajine v Sloveniji«. 

Gotovo lep in pomemben dogodek, 

ki je dobrodošel na slovenski medijski 

sceni. In delo, ki ga opravljajo katoliški 

mediji, je nesporno vitalno za naš narod 

in vero. 

Je v očeh Cerkve (in Boga) novinar 

katoliške veroizpovedi drugače kategoriziran 

kot novinar, ki dela v mediju 

v lasti Katoliške cerkve? 

Obenem pa se naravno pojavlja 

vprašanje – je sveti Frančišek Saleški 

zavetnik katoliških novinarjev? Ali 

zaposlenih v katoliških medijih? In 

morda »bogokletno« vprašanje: Je v 

očeh Cerkve (in Boga) novinar katoliške 

veroizpovedi drugače kategoriziran 

kot novinar, ki dela v mediju v 

lasti Katoliške cerkve? Škof Jamnik je 

Matevž Čotar/Novi Glas 

v pridigi med drugim dejal: »/…/ potem 

različnost, ki vlada tudi v svetu 

katoliških medijev, ni moteča, ampak 

dopolnjujoča.« Je enako dopolnjujoča 

tudi različnost katoliških novinarjev, 

ki delamo za različne medije? Kot denimo 

gost pogovora, kolega na RTV-ju, 

dr. Možina. 

V zaključku povzetka dogodka 

lahko preberemo, da je dr. Možina govoril 

tudi o stanju na javni televiziji in 

pomenljiva je zadnja poved povzetka: 

»Kaj lahko kristjani naredimo v takšnem 

družbenem okolju, ostaja vprašanje, 

na katerega lahko odgovorimo 

s svojim delom in pogumom priznati, 

kaj smo in kako razmišljamo.« Drznil 

si bom domnevati, da bi se sveti Frančišek 

Saleški strinjal z mojo tezo, da 

je ravno to tisto, kar nas druži – kaj 

smo in kako razmišljamo, in ne zaposlovalec. 

Prvo stoletje Frančiškovega 

zavetništva je bilo realpolitično (v Sloveniji) 

zamejeno s tem pogojem, morda 

bo pa drugo drugačno. 

 

Slovenski škofje na srečanje katoliških časnikarjev vabijo samo katoliške novinarje iz cerkvenih medijev.

AKTUALNO 

34 

Komentar 


Poklukar izbran za ministra, 

ker je najboljši „čistilec“ 

Golobovega kandidata za ministra za notranje zadeve, Boštjana Poklukarja (52), 

je bil na zaslišanju pred parlamentarnim odborom za notranje zadeve, na katerem 

je predstavil svoje načrte za delo na čelu resorja. Njegovo kandidaturo 

je kot ustrezno ocenilo devet članov odbora, šest pa jih je glasovalo proti. 

UREDNIŠTVO 

Če se ni bati za podporo v državnem 

zboru, pa je Poklukarjeva 

kandidatura za ministrsko 

mesto požela precej nasprotovanja 

z različnih strani. Na eni strani 

mu nasprotuje opozicija, saj gre za človeka 

iz kroga državnega sekretarja na 

MORS-u, Damirja Črnčeca (49). Širjenje 

njegovega vpliva pa na drugi strani 

moti tudi številne nevladnike in celo 

novinarje levih medijev. 

Da je izbran zato, ker je najbolj 

učinkovit čistilec, pa meni nekdanji 

notranji minister Vinko Gorenak (67), 

ki je v komentarju za Domovino dejal, 

da Golob (56) ni imel boljše opcije. 

»Sem lojalen in svoje delo sem vedno 

opravljal pošteno in transparentno. Trudim 

se opravičiti zaupanje ljudi, če mi je 

izkazano, tako bo tudi tokrat in lahko 

povem, da mi je v veliko čast, da me je 

Robert Golob predlagal za notranjega 

ministra,« je na zaslišanju dejal Boštjan 

Poklukar, ki bo v čevlje ministra stopil 

drugič. Ministrstvo za notranje zadeve je 

vodil v Šarčevi (45) vladi. 

Zanj bodo pri ministrskem delu ključne 

tri prioritete: boj s korupcijo, upravljanje 

migracij ter depolitizacija, profesionalizacija 

in modernizacija policije. 

»Ob branju poročila o izrednem 

nadzoru nad delom policije ob demonstracijah 

sem bil zgrožen. Na 

Teja Perko, dz-rs.si 

Poznavalci navajajo, 

da sta pri Golobu 

ravno »vrlini« 

poslušnosti in 

lojalnosti igrali 

pomembno vlogo pri 

izbiri Poklukarja. 

»Sem lojalen in svoje delo sem vedno opravljal pošteno in transparentno. Trudim se opravičiti zaupanje ljudi, če mi je izkazano, tako bo tudi tokrat 

in lahko povem, da mi je v veliko čast, da me je Robert Golob predlagal za notranjega ministra,« je na zaslišanju pred parlamentarnim odborom za notranje 

zadeve dejal Boštjan Poklukar.


AKTUALNO 

Komentar 

35 

tem področju bom predlagal zakonsko 

spremembo načina imenovanja 

generalnega direktorja policije,« je 

dejal Poklukar. 

Napovedal je izdelavo nove migracijske 

strategije, ki je zanj zelo pomembna, 

želi pa si tudi konstruktivnega dialoga z 

nevladnimi organizacijami. 

NEVLADNIKI SO PROTI 

Prav sodelovanje Poklukarja z nevladnimi 

organizacijami bo zanj težava, 

saj je ob širjenju vesti, da bi bivši 

Šarčev minister resor prevzel tudi v 

Golobovi vladi, premier prejel pismo 

17 nevladnih organizacij s področja 

varovanja človekovih pravic, ki njegovemu 

imenovanju nasprotujejo. Po 

njihovih kriterijih Poklukar za notranjega 

ministra ni primeren, ker jih je 

v svojem prvem mandatu »sicer poslušal, 

a v tistih dveh letih dialog ni dal 

nikakršnih rezultatov«. Nevladniki v 

pismu premierju navajajo še ključna 

področja, na katerih bi želeli sodelovati 

z novo ekipo na MNZ, pri čemer 

so do Poklukarja in njegovih skeptični. 

Poklukar je sicer določeno stopnjo 

lojalnosti in poslušnosti do predsednika 

vlade pokazal ob Golobovem 

sporu s Tatjano Bobnar, ko se je javno 

postavil na premierjevo stran z besedami: 

»Če minister izgubi zaupanje 

premierja, je edino primerno, da 

se minister poslovi, ne pa da ta nato 

politično mrcvari predsednika vlade.« 

Tako je nastopil, čeprav je v času 

svojega prvega ministrovanja prav on 

izbral Tatjano Bobnar za generalno direktorico 

policije. Poznavalci navajajo, 

da sta pri Golobu ravno »vrlini« poslušnosti 

in lojalnosti igrali pomembno 

vlogo pri izbiri Poklukarja. 

LOVKE DAMIRJA ČRNČECA 

Zadržanost do Poklukarja veje tudi iz 

stališč levih novinarjev in aktivistov, 

ki se predvsem bojijo vpliva državnega 

sekretarja Damirja Črnčeca. »Zdaj, ko 

je Golob za notranjega ministra predlagal 

Boštjana Poklukarja, Šarčevega 

znanca, prek katerega se je Črnčec 

sploh vrnil v politiko, se žal potrjuje, da 

so bili vsi namigi resnični. Vemo tudi, 

da se tega že zavedajo tudi v poslanski 

skupini stranke Svoboda, a le nemočno 

vijejo roke in gledajo stran. Tako je bilo 

tudi v LMŠ: o nenavadni odvisnosti 

Šarca od Črnčeca so v LMŠ začeli govoriti, 

ko je bilo že prepozno,« denimo 

piše urednik Mladine Grega Repovž v 

zadnjem uvodniku. 

Dodaja, da so ministri in poslanci 

Svobode danes enako zaskrbljeni, kot 

so bili Šarčevi, saj naj bi videli, kaj se 

dogaja. »A tudi oni molčijo: ker vedo, da 

so lahko naslednji na vrsti. Črnčec in 

Vukovićeva tako kot Janša uporabljata 

celotno paleto barv, spretno rišeta 

zarote in počasi ožita krog zaupnikov 

Goloba,« še piše Repovž. 

REŠEVANJE POKLUKARJA 

Negativne vibracije okrog Poklukarjevega 

imenovanja so v Gibanju Svoboda 

skušali umiriti z novinarsko konferenco 

pred samim zaslišanjem kandidata 

na pristojnem odboru državnega zbora. 

Poslanca Tereza Novak in Lenart 

Žavbi sta spomnila, da Poklukar ni 

novo ime v politiki. »Pričakovanja, ki 

so jih izrazile nevladne organizacije, 

so v resnici tudi naša pričakovanja,« je 

dejala Novakova. Po njenem, da ne gre 

za nič drugega kot to, za kar so se kot 

Gibanje Svoboda zavezali. »Pri tem se 

absolutno strinjamo z vsem, kar je bilo 

napisano, in tudi v Gibanju Svoboda 

imamo taka pričakovanja do bodočega 

ministra,« je dejala. Poslanec Svobode 

Lenart Žavbi pa je dejal, da nevladne 

organizacije še nikoli niso podprle predlaganega 

ministra za notranje zadeve. 

Očitke o morebitni vpletenosti 

državnega sekretarja na ministrstvu 

za obrambo Damirja Črnčeca v delo 

Poklukarja, pa so kategorično zavrnili. 

»Mi bomo Damirja Črnčeca ocenjevali 

po njegovem delu na Ministrstvu za 

obrambo, ima jasne pristojnosti, ki so 

v slovenskem političnem sistemu dane 

državnemu sekretarju na ministrstvu 

za obrambo in to je to,« je dejal Žavbi. 

NAJUČINKOVITEJŠI 

»ČISTILEC« 

O Poklukarju ima svoje mnenje tudi 

politični veteran, nekdanji minister za 

notranje zadeve, dr. Vinko Gorenak. 

Za Domovino je dejal, da od njegovega 

ministrovanja ne pričakuje veliko, če 

sploh kaj. 

»V prvi vrsti bo seveda v celoti izvrševal 

zahteve Roberta Goloba. Če je 

Tatjana Bobnar morala oditi, ker ni 

dovolj učinkovito čistila policije, seveda 

mislim na tako imenovane Janševe 

kadre, potem je jasno, da je Boštjan 

Poklukar Robertu Golobu obljubil, da 

bo boljši in učinkovitejši ›čistilec‹,« 

pravi Gorenak. In »če je kriterij domnevne 

Janševe ›politizacije‹ policije 

napredovanje posameznikov v času 

mandata prejšnje vlade, potem gre za 

1500–2000 napredovanj,« izpostavlja 

Gorenak in se sprašuje, ali jih bodo 

odstranili vse. »Če jih bodo in bodo 

nastavili svoje kadre, lahko tudi v tem 

primeru rečemo, da gre za politizacijo 

policije,« ocenjuje Gorenak. 

Opozarja še, da Poklukarjevemu 

ministrovanju ne nasprotuje le del levice, 

o katerem pišemo v našem prispevku: 

»Še ostrejši so mnogi znotraj SD pa 

tudi znotraj Svobode, a tega ne povedo 

na glas. Znotraj koalicije najbolj nasprotujejo 

tisti, ki so že bili v vladi in 

koaliciji Marjana Šarca. Prav ti pa opozarjajo 

na Damirja Črnčeca in njegov 

vpliv, očitno tudi že na Roberta Goloba.« 

Dolgoletni politik SDS-a dodaja, da 

ne smemo pozabiti tudi dejstva, da je 

bil Damir Črnčec mentor Poklukarjeve 

magistrske naloge: »Poznavalci jasno 

povedo, da bo Damir Črnčec siva eminenca 

tako notranjih zadev kot obrambe, 

posledično tudi vlade, česar Robert 

Golob niti še ne ve.« 

Ob tem Gorenak poudarja še, da je 

Golobova izbira po svoje logična, saj 

je imel na voljo le še sedanja državna 

sekretarja Branka Lobnikarja in Tino 

Heferle, menda pa tudi nekdanjega 

ministra Aleša Zalarja in policijskega 

strokovnjaka Miroslava Žaberla. »Lobnikar 

in Žaberl sta bila po moji oceni 

za Goloba prenevarna, saj bi, če ne bi 

poteptala strokovnih načel, ravnala 

enako, kot je ravnala Tatjana Bobnar. 

Tega si ni mogel privoščiti. Zalar se je 

enkrat že sončil na notranjem ministrstvu, 

zato je bil za Goloba logična izbira 

Boštjan Poklukar. Najboljši čistilec policije 

pač bo, sploh če bo na čelo policije 

postavil Darka Muženiča,« zaključuje 

Gorenak za Domovino.

CASNIK.SI 

| 85 | 16. FEBRUAR 2023 

36 Komentar 

Na Evrosong pošiljamo 

himno generacije 

JAKOB PRIMOŽIČ, 

CASNIK.SI 

Slovenski izbor za pesem Evrovizije je bil vsako leto tema 

mnogih pogovorov: če ni bilo govora o primernosti zmagovalca, 

je bilo pritoževanje o potrebnosti takega izbora, gledali pa so skoraj vsi, 

tudi nasprotniki. Tudi to je del proevropske drže, namreč, 

da sodeluješ na šovu, kjer tekmujejo praktično vsi narodi Evrope. 

Letos je bil izbor interni – RTV 

nam je preprosto povedal, kdo 

nas bo zastopal, oni so posneli 

pesem in v sobotni oddaji 

so nam jo predstavili. In začuda ni 

bilo zaznati velikega nasprotovanja 

in pritožb o tem, da gledalci nismo 

mogli izbirati ali da zadeva ni bila 

dovolj transparentna in demokratična. 

Izgleda, kot da smo – morda zato, 

ker nam je skupina in njihova glasba 

všeč – kolektivno pozabili na »pravico« 

izbirati. Spominja na diktaturo, 

ki pa nam ni v napoto, dokler so nam 

njena dejana všeč. Tudi sam sodim v 

krog tistih, ki jim ni prehudo, da je bil 

letos izbor interni. In priznam, predvsem 

zato, ker so mi Joker Out super 

skupina, njihova glasba pa je tudi na 

mojem seznamu predvajanj. 

Bistvo pesmi je vedno 

v refrenu – zdaj bomo 

mi plesali, ljubili se 

in se igrali, kot da nas 

jutri več ne bo. Mi bomo 

mi. Ne glede na vse, 

kar želite za nas 

ali od nas. 

Na letošnjem izboru za pesem Evrovizije bo Slovenijo s pesmijo Carpe Diem zastopala skupina Joker Out. 

eurovision.tv 

ZVESTI SAMI SEBI 

In zakaj so mi po sobotni oddaji še 

nekoliko bolj všeč? Ker je pesem, ki 

jo bodo prepevali, tako zelo njihova. 

Ostali so do skrajnosti zvesti svojemu 

načinu igranja, svojemu konceptu 

glasbe. Niso se spreminjali po meri 

slovenskih ali evropskih gledalcev, 

RTV-ja, YouTube komentatorjev, preteklih 

zmagovalk ali letošnjih konkurentov. 

Nekaj podobnega sem zelo 

cenil že pri lanskih izvajalcih LPS – dijaški 

bend, ki ostane tak, kot je. Poleg 

avtentičnosti glasbe in izvajalcev pa je 

nujno potrebno dodati še avtentičnost 

besedila. V naslovu članka jo poimenujem 

kar himna generacije. Zakaj? 

Ker se v njej kot oseba med 20. in 30. 

letom starosti najdem. Še več – najdem 

praktično celotno mojo družbo z 

le redkimi izjemami. 

Mi smo tisti, ki bomo še 810 tisoč let 

delali. Penzija, ko naj bi duša malo zadihala, 

ni še niti na obzorju. In to nas ne 

moti zares, mi bomo plesali, ljubili se in 

se igrali. Mi bežimo s prepiha front, ki jih 

odpirajo vsak dan novi in novi obračuni 

dveh, treh ali petnajstih strani, od katerih 

pa nobena ni naša. In v kontrastu 

z znano pesmijo »Računajte na nas« iz 

konca sedemdesetih, Joker Out zapoje, 

da hvala lepa, ampak ne računajte na 

nas, igra sovraštva je za vas. Kako zelo


CASNIK.SI 

Komentar 37 

jasno sporočilo vsem, ki mlade z vsemi 

možnimi prijemi tiščijo na volitve, v vse 

vrste participacije, k zavzemanju stališč 

in izjavljanju mnenj. Dokler ne boste 

ponudili nekaj lepega, prijaznega, dobrega, 

plemenitega, se vaših iger mladi 

preprosto ne bomo šli. Na vašo srečo ne 

bomo večno mladi. Ko bomo 30+, 40+ 

ali 50+ bodo vaše igre sovraštva postale 

naše. Do takrat pa bomo plesali, ljubili 

se in se igrali. 

SPOROČILO MLADIH 

In to niti ni prva pesem mladih s tem 

sporočilom – snov je praktično enaka 

pesmi Maček v žaklju skupine Bele vrane 

– »očala naj vsem nakupijo, morda 

skoznje svet pameten bo spet«, »ker pa 

nekoč mladi so bili, naj nam dovole, da 

sedaj smo mi!« Pol stoletja kasneje je 

vse isto. Mladi smo tisti, ki se nočemo 

sprijazniti, da je sreča odvisna od naključnega 

žreba »An ban, pet podgan, ti 

loviš, če preživiš«, mladi smo tisti, ki se 

še nismo sprijaznili z odsotnostjo pravičnosti, 

»jaz ti bom vzel vse, ti ničesar 

ne dobiš«. Ampak vseeno bomo uživali 

in »ne bomo šteli ur do zore, preskakovali 

bomo gore, da nas objame nebo«. 

To pa v prvi vrsti ni pesem upora. 

Ker tudi generacija ni generacija 

upora. Bistvo pesmi je vedno v refrenu 

– zdaj bomo mi plesali, ljubili se in 

se igrali, kot da nas jutri več ne bo. Mi 

bomo mi. Ne glede na vse, kar želite 

SHUTTERSTOCK 

za nas ali od nas. Nočemo biti po meri 

vas, tako kot pesem ni po meri gledalcev, 

RTV-ja, YouTube komentatorjev 

ali koga drugega. Ravno zato je lahko 

naša. Ne se bat, odrasli bomo v točno 

tako sovražne, dolgočasne, apatične 

in kaj si ga vedi še ljudi, kot ste sami. 

Ampak zaenkrat si bomo vzeli pravico 

(ne prosili za dovoljenje), da bomo celo 

noč plesali, ljubili se in se igrali! 

Ob avtorjih 

Časnika 

še izbrane 

dnevne vsebine 

slovenskih 

medijev! 

www.casnik.si

SVET 

38 

Komentar 


Nikaragovskega škofa 

Álvareza zaradi kritike oblasti 

obsodili na 26 let zapora 

Sredi noči so politične voditelje, duhovnike, študente in aktiviste, 

ki so se znašli v najbolj zloglasnih nikaragovskih zaporih, zbudili, dali so jim oblačila, 

v katerih so bili aretirani, in jim naročili, naj se oblečejo. Čez nekaj ur 

je 222 političnih zapornikov pristalo na letališču v Washingtonu – bili so deportirani. 

UREDNIŠTVO 

Katoliški škof Rolando Álvarez, 

odkrit kritik nikaragovske 

vlade, pa je bil obsojen 

na 26 let zapora in mu je bilo 

odvzeto nikaragovsko državljanstvo, 

kar je zadnji ukrep predsednika Daniela 

Ortege proti Katoliški cerkvi in 

njegovim nasprotnikom. 

Poleg tega je nikaragovsko sodišče 

pet katoliških duhovnikov obsodilo na 

10 let zapora zaradi t. i. zarote, ki izhaja 

iz dolgoletnih vladnih obtožb, da je 

Cerkev podpirala nezakonite prodemokratične 

proteste. 

Izgon 222 oseb je bila presenetljiva 

poteza po mesecih Ortegove nepopustljivosti, 

ki je vključevala zaigrane 

sodne procese in obsodbo petih katoliških 

duhovnikov. Ortega ni ublažil svoje 

retorike o domnevnem vmešavanju 

Jenkijev v njegovo državo in vsaj javno 

ni nakazal, da so vse večje sankcije 

ZDA proti njegovi družini in ožjemu 

krogu dosegle želeni učinek. 

PRODEMOKRATIČNI 

PROTESTI 

Ortega je nekdanji marksistični gverilec, 

ki je prvič prišel na oblast leta 

1979, ko je sandinistična revolucio- 

TWITTER: @dailychretiens 

Danijel Ortega, skrajni levičarski diktator, je dal zapreti škofa Rolanda Álvareza in mu celo odvzel državljanstvo, 

podobno kot so počeli v času komunistične Sovjetske zveze.


Komentar 

SVET 

39 

narna skupina, ki jo je pomagal voditi, 

strmoglavila diktaturo predsednika 

Anastasia Somoze. 

Ortega je trdil, da za uličnimi protesti 

leta 2018 stojijo njegovi zaprti 

nasprotniki in drugi, ki naj bi kovali 

zaroto za njegovo strmoglavljenje. 

Odkar so nikaragovske varnostne sile 

nasilno zatrle te protivladne proteste, 

je več deset tisoč ljudi pobegnilo 

v izgnanstvo. 

Prodemokratični protesti naj bi po 

njegovih obtožbah potekali s tujo podporo 

in s podporo Katoliške cerkve. 

Lani je izgnal misijonarke ljubezni 

(redovnice, ki jih je ustanovila mati 

Terezija) in papeškega nuncija. Cerkev 

je v bistvu zadnja neodvisna institucija, 

ki ji zaupa velik del Nikaragovcev, 

zato predstavlja grožnjo Ortegovi vse 

bolj avtoritarni vladavini. 

ŠKOF OSTAL V DOMOVINI 

Álvarez, škof v Matagalpi, približno 80 

kilometrov severno od glavnega mesta 

Managua, je bil od leta 2018, ko je val 

protestov proti Ortegovi vladi privedel 

do obsežnega zatrtja nasprotnikov, 

ključni družbeni glas v razpravah o 

prihodnosti Nikaragve. 

»Upamo, da bo prišlo do vrste volilnih 

reform, strukturnih sprememb volilnega 

organa – svobodnih, pravičnih 

in preglednih volitev, mednarodnega 

opazovanja brez pogojev,« je mesec 

dni po izbruhu protestov dejal Álvarez, 

»dejanske demokratizacija države.« 

Po poročanju medijev 

se je škof Álvarez 

ustavil na stopnicah, 

ki vodijo do letala, 

in dejal: »Naj bodo 

drugi svobodni. 

Jaz bom prenašal 

njihovo kazen.« 

Katoliška cerkev na čelu z Álvarezom se v enopartijski Nikaragvi zavzema za demokracijo. 

Škof Rolando Álvarez je bil na seznamu 

39 zapornikov, ki jih ni bilo na 

letalu, ki ga je sestavila nevladna skupina 

Mehanizem za priznavanje političnih 

zapornikov. Ortega je dejal, da je 

Álvarez zavrnil vkrcanje na letalo. Škof 

je bil v hišnem priporu, vendar je Ortega 

dejal, da je zdaj v zaporu Modelo. 

Po poročanju medijev se je ustavil 

na stopnicah, ki vodijo do letala, in dejal: 

»Naj bodo drugi svobodni. Jaz bom 

prenašal njihovo kazen.« 

Antonio Garrastazu, regionalni direktor 

za Latinsko Ameriko in Karibe 

pri Mednarodnem republikanskem inštitutu 

v Washingtonu, je pred izrekom 

sodbe poudaril pomen Álvarezove odločitve, 

da ostane v Nikaragvi. 

Potem ko je Ortega izgnal skoraj vse 

svoje najglasnejše kritike, je ostal s škofom 

v še vedno močno katoliški državi. 

»Mislim, da je Katoliška cerkev ena od 

glavnih institucij, ki se jih Ortegov režim 

resnično boji,« je dejal Garrastazu. 

»Katoliška cerkev je v resnici tista, ki 

lahko spremeni srca in misli ljudi.« 

FLICKR 

NAPAD NA CERKEV 

Vsi duhovniki so bili obsojeni na sojenjih 

za zaprtimi vrati, na katerih so kot 

odvetniki nastopali zagovorniki, ki jih 

je imenovala vlada. 

Nazadnje obsojeni duhovniki so 

sodelovali s škofom iz Matagalpe Rolandom 

Álvarezom, eden pa je bil rektor 

zasebne univerze Janeza Pavla II. v 

glavnem mestu Managua. 

Obsodili so tudi dva bogoslovca in 

snemalca, ki je delal za škofijo. Vseh 

šest obtožencev je bilo aretiranih lani, 

vsem pa je bila odvzeta pravica do 

opravljanja javnih funkcij. Nikaragovski 

center za človekove pravice je te 

procese obsodil. »To je žalitev prava, 

žalitev inteligence ljudi, žalitev mednarodne 

skupnosti in mednarodnih 

agencij za zaščito človekovih pravic,« 

je center zapisal v izjavi. 

Msgr. Silvio Báez, nekdanji pomožni 

škof v Managui, ki je bil leta 2019 odpoklican 

v Vatikan, je sodbo na Twitterju 

opisal takole: »Nerazumno in neobvladljivo 

sovraštvo nikaragovske diktature 

do mons. Rolanda Álvareza.«

KOLUMNA 

40 


Tanja Fajon, sodobne ženske 

ne potrebujejo osvoboditve 

od štedilnika, temveč osvoboditev, 

da bodo lahko za štedilnikom 

ANDREJA BARAT 

Feminizem je nadvse priročna in moderna beseda. Da se jo odlično 

uporabiti za raznorazne manipulacije in tega se politiki zelo dobro 

zavedajo. Slovenija ima baje po novem feministično zunanjo politiko, 

je povedala zunanja ministrica in okrcala svojega predhodnika, 

ki se je obregnil ob njeno predstavljanje Slovenije v svetu. 

Kritikom vsebinsko ni odgovorila, 

pač pa jih je označila za 

nazadnjake, ki skušajo ženske 

poriniti nazaj za štedilnik. 

»Gre za zavzemanje za zatohlo, nazadnjaško 

Slovenijo, v skladu s katero 

je ženskam mesto za štedilnikom,« je 

zabrusila Anžetu Logarju. 

Ker stvari vendarle niso tako zelo 

preproste, da bi bili vsi zagovorniki 

ženskih pravic skoncentrirani v stranki 

SD, nasprotniki ženske dobrobiti 

pa v SDS, poglejmo dejstva o tem, kdo 

hoče danes ženske poriniti nazaj za 

štedilnik in kdo s pojmom feminizem 

manipulira za svoje politične točke. 

ZLORABA FEMINIZMA 

Feministke, ki so se pred stoletjem borile 

za ženske pravice, so že davno odložile 

kopja in bi bile verjetno zgrožene nad 

tem, v kaj se je preobrazil sodobni feminizem, 

ki že dolgo ne služi več ženskam, 

Vlada RS/Flickr 

pač pa je postal ideološki pojem manipulacije. 

Postal je bizarno skrajen in 

z realnimi težavami sodobnih žensk 

nima več nobenega stika. Je pa priročno 

orodje, ki se ga lahko poslužimo vedno, 

ko želimo doseči svojo agendo in diskreditirati 

nasprotnika. 

Sodobne zahodne ženske 

danes ne potrebujejo 

in ne želijo osvoboditve 

od štedilnika. 

Potrebujejo in želijo 

pogoje, da bodo lahko 

za štedilnikom, 

ko to potrebujejo 

in želijo same 

in njihova družina. 

Fajonova je namesto odgovora na kritiko novih usmeritev zunanjega ministrstva Logarju zabrusila, 

da je nazadnjak, ki žensko vidi za štedilnikom.


41 

OSVOBODITEV ŽENSK 

Osvoboditev žensk je bila in je žal še 

v mnogih delih sveta potrebna. Toda 

skrajni feminizem je danes na zahodu 

izgubil stik z ženskami iz realnosti. 

Feminizem je danes postal politično 

orožje v rokah levice. Ukvarja se s tistim, 

kar mu politično ustreza, ženske 

in njihov resnični blagor so pri tem 

drugotnega pomena. 

Zato je za zahodne feministke 

ženska opolnomočena, če je za drobiž 

služkinja delodajalcu, medtem ko 

njenim otrokom minevajo ključna leta 

brez nje, in zatirana, če svobodno izbere, 

da bo služila svojemu možu in otrokom, 

ko jo ti najbolj potrebujejo. 

Zato za feministke danes pomeni, da 

ima ženska izbiro, če se znebi svojega nenačrtovanega 

otroka, brez da bi ji kdorkoli 

celostno predstavil, kaj to pomeni 

zanjo in za njenega otroka. Ter zatiranje, 

če ji neka organizacija, pred verjetno najpomembnejšo 

odločitvijo v njenem (in 

otrokovem!) življenju, skuša predstaviti 

dejstva in še druge možnosti. 

Vlada RS/Flickr 

Sodobnih feministk ne skrbi deklica 

(in na vsaki šoli je nekaj takih primerov), 

ki se bo po otroštvu in končani osnovni 

šoli vrnila v Albanijo in se poročila, 

skrbijo jo spletni komentatorji, ki se 

obregajo ob barvo čevljev nadvse emancipirane 

političarke. Ki je slučajno tudi 

primerne politične barve. Ob čevlje tiste, 

ki to ni, se lahko mirno obregate. V 

tem primeru gre za politično satiro. 

Sodobnih feministk ne skrbi totalno 

razvrednotenje ženskega telesa 

v pornografski industriji, niti se 

ne ukvarjajo s problemom trgovine z 

ljudmi, ki je je v prostituciji tudi v zahodnih 

državah veliko. Raje se ukvarjajo 

z neposrečeno izjavo političnega 

nasprotnika, ki ga je treba pred volitvami 

razglasiti za sovražnika žensk. 

Ta feminizem je vreden točno toliko 

kot natisnjena slika umetnine. Nič. 

Zahodna civilizacija, zrasla na temeljih 

krščanstva, je prehodila dolgo 

in naporno pot samovzgoje. Od tega, 

da je bilo to, kar doživlja ženska, tako 

nepomembno, da si ni zaslužilo niti 

prepovedi v deseti božji zapovedi, do 

tega, da danes stojimo eden ob drugem 

kot ljudje. Danes iz trdnjave konservatizma, 

Katoliške cerkve namreč, papež 

poziva voditelje tretjih držav, da naj 

opolnomočijo ženske in jim dajo mesta 

na vodstvenih položajih, sicer njihove 

dežele ne bodo imele prihodnosti. 

Sodobne zahodne ženske danes ne 

potrebujejo in ne želijo osvoboditve od 

štedilnika. Potrebujejo in želijo pogoje, da 

bodo lahko za štedilnikom, ko to potrebujejo 

in želijo same in njihova družina. 

»POHAN ŠNICL« 

Prva asociacija na to vprašanje je, da 

danes to počnejo predvsem Gordon 

Ramsay in raznorazni kulinarični 

guruji, ki so iz kuharije naredili višjo 

obliko umetnosti. 

Ker pa je treba jesti vsak dan in 

otroci navadno višjo kulinariko takoj 

zamenjajo za pomfri in »pohan šnicl«, 

cvetijo tudi kuharske »influenserke«, 

ki ženski za štedilnikom kažejo, kako 

naj skuha preprosto, dobro in zdravo. 

Kajti tudi za tisti »pohan šnicl« ni niti 

malo vseeno, kako ga pripravite, in 

je med enim in drugim zrezkom lahko 

kako leto svetlobne razlike. Ki je 

v tem, da bo ljubi mož rekel, da je bil 

ta zrezek poezija, ali pa v tem, da bo 

zvečer iskal Rupurut. Prav tako, kot je 

lahko razlika med zrezkoma, je tudi 

razlika med tistimi, ki žensko rinejo 

za štedilnik. Kakšna? 

Nekateri žensko rinejo za štedilnik, 

ker jo želijo imeti na varnem, ker mislijo, 

da ji ne pripada mesto v družbi, ker 

mislijo, da je manjvredna in nesposobna. 

Drugi so drugačni. Ženske sicer ne 

rinejo v kuhinjo, ji pa ponujajo polno 

opremljeno kuhinjo s polnim hladilnikom, 

varnostjo in ljubeznijo, če bi morda 

imela veselje z oblikovanjem ljubečega 

in toplega doma za svojo družino. 

Prvih se izogibajte kot zrezka, po 

katerem rabite Rupurut. Drugi pa tudi 

ravno ne ležijo po cesti, ampak če jih 

najdete, se z njimi poročite. (Če ste 

moški, pa takšni postanite.) 


Kaj pomaga postaviti emancipirano 

gospo oz. gospodično poleg štedilnika, 

saj ga ne zna uporabljati. Zato potrebuje 

gospodinjsko pomočnico. Seveda še 

ne sme biti feministka in emancipirana. 

Za delo in služenje to ni pogoj. 

Markec 

Zdaj je na pohodu ideologija, ki trdi, 

da sta spola enaka, kar je oksimoron, 

saj je bistvo spola različnost. S-pol 

pomeni polovico. (Če kdo slučajno 

misli, da gre za magnetni pol, ima tudi 

magnet dva pola, to je, dve polovici.) 

Če bi bila spola enaka, bi ju ne bilo. 

Imeli bi samo en ne-spol, ki bi bil 

celota, ne polovica. 

Znanost pozna dva spola in nedvoumno 

razlikuje med njima glede 

na različne biološke funkcije in tudi 

telesne značilnosti. 

Ideologija enakosti spolov gre tako 

daleč, da trdi, da je spol družbeni konstrukt, 

da si lahko spol sam izbereš, da 

je spolov več, da ne morejo roditi otrok 

samo ženske, temveč tudi moški… 

Rasputin 

Res, otroka porinemo tujcem za ves dan 

in zato še plačujemo, da se lahko nekomu 

udinjamo za mezdo. Malo so nas 

“našopali”. Spet se je pokazalo, kako 

imata leva – kakor progresivna – stran 

in korporatizem v bistvu isti interes. 

Jana Px

AKTUALNO 

42 

Komentar 


Ne verjemite Golobovim obljubam: 

humanitarci brez poldrugega milijona 

PETER MERŠE 

Predsednik vlade Robert Golob (56) svoje 1,4 milijona evrov 

vredne nagrade za delovno uspešnost na čelu Gen-I-ja očitno 

ne bo podaril devetim humanitarnim organizacijam, 

kot se je vehementno zavezal pred volitvami, saj je sploh ne bo prejel. 

S podjetjem naj bi namreč po neuradnih podatkih podpisal sporazum, 

po katerem se nagradi odpoveduje v korist podjetja. 

To pa je samo ena izmed Golobovih 

obljub, ki bodo očitno 

ostale neizpolnjene. K temu 

lahko dodamo tudi tisto o transparentnosti, 

saj se je premier glede 

tega vprašanja sicer zavil v molk. O tem, 

kako problematično je, če predsednik 

vlade hitreje obljublja kot razmišlja, razmišljamo 

v komentarju uredništva. 

OBRISALI 

SE BODO POD NOSOM 

Ko je pred volitvami pricurljalo v javnost, 

da se nekdanjemu predsedniku 

uprave družbe Gen-I, tedaj pa tudi že 

pretendentu za vstop v parlamentarno 

politiko, Robertu Golobu, obeta izjemno 

visoka nagrada – glede na dobiček 

podjetja naj bi ta znašala 1,4 milijona 

evrov – se je le ta javnosti zavezal, da 

bo nagrado v celoti namenil devetim 

humanitarnim organizacijam. »Ker 

smo imeli fantastično leto 2021, sem 

tudi jaz upravičen do rekordne nagrade. 

[…] Pri notarju sem poleg umika iz 

podjetja overil tudi drugo izjavo. Odločil 

sem se, da bom nagrado v celoti 

podelil humanitarnim organizacijam. 

Od tu dalje – višja, kot bo nagrada, 

srečnejši bom. To nagrado bo prejelo 

devet humanitarnih organizacij,« je na 

eni izmed svojih famoznih tiskovnih 

konferenc pred uradnim vstopom v politiko 

napovedal Golob. 

Katere humanitarne organizacije 

naj bi to bile, Golob ni nikoli razkril. 

Odločitev o tem mu bo očitno zdaj 

prihranjena. Skupščina Gen-I je decembra 

sprejela sklep, da ves razpoložljivi 

denar porabi za blaženje posledic 

draginje in članom poslovodstva 

v podpis ponudi sporazum, s katerim 

Katere humanitarne 

organizacije naj bi to 

bile, Golob ni nikoli 

razkril. Odločitev o 

tem mu bo očitno zdaj 

prihranjena. 

se odpovedo nagradi. Sporazuma po 

poročanju Dela naj ne bi podpisali 

še vsi (trije) člani poslovodstva, ki so 

do nagrade upravičeni poleg Goloba v 

nekoliko manjših zneskih še Igor Koprivnikar 

(56) in Andrej Šajn, ga je pa po 

V pismu, ki je zakrožilo med gospodarsko 

srenjo in ga bi naj domnevno 

napisal manager leta 2022, predsednik 

uprave NLB Blaž Brodnjak 

(57), avtor sicer izrazi gnev nad načinom 

izračuna nagrad za vodilne 

v Gen-I in ga označi za eksces brez 

primere v zgodovini Slovenije in Jugoslavije. 

Zaradi stimuliranja zasledovanja 

izrazito kratkoročnih ciljev 

pa je to v reguliranih panogah celo 

izrecno prepovedano. Kritičen je tudi 

do odsotnosti transparentnosti glede 

nagrajevanja poslovodstva, ki je v 

posmeh vsem Slovenkam in Slovencem 

in cinična rokavica v obraz vsem 

slovenskim podjetnikom in managerjem, 

ki se jih lahkotno naziva z 

neoliberalci, kapitalisti, tajkuni in 

podobno, kar je le del sočnega zapisa. 

neuradnih podatkih omenjenega časopisa 

že podpisal premier Golob. Ta se je 

glede tega zavil v molk. Glede na obljubo 

se tako ni odpovedal svoji nagradi, 

ampak denarju za humanitarce. 

GASILCI, 

SODNIKI IN JAVNOST 

Obljubljen slab milijon in pol za humanitarne 

organizacije, za katere niti ne 

vemo, katere so, pa ni edina obljuba, 

ki jo je Golob vehementno napovedal, 

nato pa precej potihoma snedel. Še vedno 

denimo odmeva Golobova napoved, 

da bodo vsi sodniki in tožilci prejeli 

dodatke v bruto znesku 600 evrov, kar 

je Golob storil brez vsakršnega posvetovanja 

s socialnimi partnerji in socialnega 

dialoga (tudi obuditev slednjega je 

bila med njegovimi obljubami). Dodatek 

ni imel nobene pravne osnove (pri 

čemer je aktualna vladajoča garnitura 

prejšnji očitala vladanje z odloki). 

Ko so nato na pravosodnem ministrstvu 

pripravili zakon, ki bi bil zakonska 

podlaga za izplačilo dodatka, je bil 

ta napisan tako slabo, da ga je najprej 

raztrgala zakonodajno pravna služba 

državnega zbora, nato pa ga je koalicija 

iz obravnave umaknila. Kaj bo zdaj z 

obljubljenim dodatkom za sodnike, ostaja 

neznanka. Ni pa neznanka, kaj se je 

zgodilo z denarnimi nagradami za gasilce, 

ki so gasili požar na Krasu. Le tem je 

Golob po televiziji najprej vehementno 

obljubil 63 evrov za 8 ur gašenja in 94,5 

evrov za več kot osem ur gašenja, pri čemer 

je izrecno poudaril, da bo nagrada 

neobdavčena. Že takrat so mnogi opozarjali, 

da izvedba izplačila takšne nagrade 

niti ni izvedljiva, niti smiselna, saj 

ruši koncept prostovoljnega gasilstva in

85 | 16. FEBRUAR 2023 AKTUALNO 

Komentar 

43 

Boštjan Podlogar/STA 

Ko so nato na pravosodnem ministrstvu pripravili zakon, ki bi bil zakonska podlaga 

za izplačilo dodatka, je bil ta napisan tako slabo, da ga je najprej raztrgala zakonodajno 

pravna služba državnega zbora, nato pa ga je koalicija iz obravnave umaknila. 

ustvarja neenako obravnavo s tistimi 

gasilci, ki so bili udeleženi pri gašenju 

drugih zahtevnih požarov. 

Nekaj dni kasneje je to spoznal tudi 

Golob, ki je napovedal izplačilo nagrad 

udeleženim gasilskim društvom, Golob 

pa je celo zanikal, da je nagrade 

sprva obljubljal gasilcem. Celo vlada je 

sicer nekaj dni za dano obljubo po dopisni 

seji komunicirala, da bodo denar 

dobili gasilci in drugi prostovoljci, sicer 

prek društev, kar je sicer neizvedljivo. 

Kasneje je država za sanacijo in nakup 

nove opreme kot pomoč gasilskim društvom 

(in ne za plačilo operativcev!) 

nakazala 1,5 milijona evrov in sicer na 

Gasilsko zvezo Slovenije. Enak znesek 

je gasilcem nakazal tudi podjetnik Ivo 

Boscarol (66), v kontekstu požarov na 

Krasu pa so zbrali še 3,5 milijona evrov. 

PREDVOLILNE OBLJUBE 

Če k temu dodamo še snedene obljube, 

ki jih je Golob dal med volilno kampanjo, 

seznam postaja že precej daljši. 

Golob je denimo mladim obljubljal, da 

prvih deset let ne bodo plačevali dohodnine. 

Pri tem pa ne samo, da obljube 

ni izpolnil. Vlada je celo odpravila 

dohodninsko reformo, sprejeto pod 

prejšnjo vlado, ki bi vsem (tudi mladim) 

zmanjšala davčno obremenitev 

dela. Za mlade do 29 let so olajšavo 

sicer dvignili za 1.000 evrov, kar je 

sicer še vedno manj, kot bi dobili vsi, 

če bi še dve leti veljala Janševa dohodninska 

reforma. Tudi pri domnevno 

osrednjih temah Golobove stranke, 

ki naj bi bila zelena in ekološka, se 

oddaljujejo od obljub, denimo o tiste 

o intenzivnem vlaganju v železniško 

infrastrukturo. V proračunu za leto 

2023 so sredstva za ta namen celo 

zmanjšali glede na znesek, ki ga je za 

to predvidela prejšnja vlada. 

Komentar uredništva 

Jezik predsednika vlade 

hitrejši od misli 

Da o vnašanju podjetniške miselnosti 

v javno upravo, ki jo je podjetnikom 

obljubljal Golob, niti ne govorimo. 

Celo na osebni ravni ima Golob z 

držanjem obljub očitno težave. Marko 

Bandelli (55) denimo opozarja, da 

mu je Golob obljubil mesto sekretarja 

za malo gospodarstvo, nato pa obljubo 

brez pojasnil snedel. 

 

Res da prihaja v politiko z mesta 

direktorja, a kljub temu se zdi, da Robert 

Golob predvsem na veliko deli obljube in 

zagotovila, ki se jih nato ne drži ali pa ne 

more držati. Pogosto, v želji da bi določeni 

skupini ali javnosti izpadel všečno, 

obljublja kar nekaj na pamet, ne da bi zato 

obstajala pravna podlaga in možnosti v 

sistemu zavor in ravnovesij, ki ga imamo 

prav zato, da nihče ne more vladati zgolj 

iz same samovolje. A pri Golobu se zdi, da 

želi prav to. Ko se znajde v neki situaciji, 

enostavno da obljubo, potem pa se z njo 

ukvarjajo njegovi podrejeni – pa naj bo 

tako neizvedljiva kot izplačilo gasilcem 

za prostovoljno delo, ali pa nezakonita 

kot dodatek za sodnike, ki ga potem po 

hitrem postopku in šlampasto skušajo 

uzakoniti – ali pa ob neizpolnitvi enostavno 

umolkne in preusmeri pozornost. 

Za demokratičnega politika in 

še posebej za državo, ki jo vodi, pa je 

pomembno, da obljube, preden jih da, 

dobro premisli in pretehta, šele nato pa 

izreče, v kolikor so resnično izvedljive ter 

je transparenten pri njihovem izvajanju, 

da država predstavlja predvidljivo okolje 

za vse, ki v njej živimo in delamo. Pri 

Golobu pa je ravno obratno. Na veliko deli 

obljube, hitreje kot misli, ko pa pride čas 

za njihovo realizacijo, kot denimo z donacijo 

humanitarcem, pa bolj spominja na 

kakšnega diktatorja, ki se zavije v molk, 

kot pa na demokratičnega politika. Pa 

toliko je imel povedati o demokraciji, ko 

se je podajal na volitve in tudi takrat, ko je 

že sedel na premierskem stolčku.

SVET 

44 

Kolumna 


Evropski otoček vse manjši, prapor 

katolištva vse bolj prevzema Afrika 

GABRIEL KAVČIČ 

Papež Frančišek se je kar šest dni 

– od 31. januarja do 5. februarja – mudil na svojem 

petem apostolskem potovanju po Afriki. 

Obiskal je Demokratično republiko Kongo in Južni Sudan. 

Potovanje se lepo ujema s papeževo 

pretežno izbiro periferij za 

svoja potovanja, čeprav po enem 

kriteriju vendarle ne ustreza: papež 

običajno izbira države, v katerih je 

Katoliška cerkev v manjšini, tokrat pa je 

na dolgo obiskal Kongo, ki denimo predstavlja 

eno od afriških držav z največjim 

številom katoličanov: okrog petdeset 

odstotkov od 95 milijonov prebivalcev 

izpoveduje katoliško vero. 

RESNIČNE TEŽAVE 

Apostolsko potovanje ima vedno en 

glavni namen: sveti oče naj bi po bibličnem 

zgledu svetega Petra 

potrjeval katoličane v veri, kar se na 

vsakem potovanju vidi skozi neštete 

pogovore in srečanja z verniki in voditelji 

krajevnih cerkva. 

Je pa tokrat neredkim opazovalcem 

vendarle v oči bolj padla papeževa 

namera, da jasno in glasno pove tisto, 

česar si večina ne upa povedati, ali pa 

nima mikrofona, da bi lahko prišla do 

besede: svoje potovanje je Frančišek izkoristil 

za več ostrih obsodb, predvsem 

nasilne kolonialistične zgodovine teh 

držav in vseprisotne korupcije; nato 

pa je jasno obsodil tudi pohlepno izkoriščanje 

afriških virov s strani bogatih 

svetovnih elit. 

Pri tem pa se težave teh obrobnih 

afriških držav šele začno: tisto, kar 

prebivalce najbolj pesti, so huda revščina, 

nasilje in vojna. 

Republiko Kongo, denimo, je po 

dolgi zgodovini nasilnega izkoriščanja 

s strani kolonialistov zajela še več 

kot trideset let trajajoča državljanska 

vojna, ki je do danes terjala na milijone 

mrtvih in razseljenih ter povzročila 

napetosti s sosednjimi državami. 

Po Kongu se vojska denimo spopada 

Še bolj zanimivo pa je, 

da je pa afriška Cerkev 

vsak dan večja, 

in hkrati tudi bistveno 

bolj konservativna 

kot prevladujoči glas 

Cerkve drugod po svetu. 

z več kot sto dvajsetimi uporniškimi 

skupinami, ukrepanje pa je sistematično 

onemogočeno zaradi visoke 

ravni korupcije. 

Južni Sudan prav tako že od leta 

2013 pretresa državljanska vojna, saj 

njegovi voditelji ne morejo premagati 

razlik in rivalstva med različnimi plemeni. 

Številni sporazumi o prekinitvi 

ognja so propadli, tudi poskus mirovnega 

sporazuma iz leta 2018 (ki ga je 

pomagal doseči Vatikan) je ostal deloma 

neuresničen, saj se spopadi na terenu 

še kar nadaljujejo. 

Skratka, šlo je za pomembno, delikatno 

in zahtevno apostolsko potovanje, 

verjetno precej bolj zahtevno 

kot papeževa pretekla obiska v Keniji 

in Ugandi. 

Kot je zaslediti na socialnih omrežjih, 

je glede opozoril na račun socialne 

pravičnosti in potrebe po miru papeževo 

potovanje opravilo svojo nalogo: kritike 

so bile jasno povedane in želje ljudi 

izražene skozi papeževe govore. Če bo 

to zadoščalo ali imelo pomembnejši 

vpliv v prihodnosti, pa bomo še videli. 

SREČANJE Z ŽRTVAMI 

Zaradi vsega povedanega je bil verjetno 

najbolj ganljiv trenutek papeževega 

obiska prav srečanje z žrtvami vojne 

na vzhodu Konga, pri čemer so žrtve s 

svetim očetom delile naravnost ostudne 

zgodbe o spolnem suženjstvu ter 

nezamisljivih zlorabah, ki jih je vojna 

prinesla v njihovo državo. 

Gregorio Borgia/Guliverimage.com

85 | 16. FEBRUAR 2023 SVET 

Kolumna 

45 

Papeža so pretresle zgodbe o 

nečloveškem nasilju, pri čemer je 

zopet pokazal svojo izjemno sposobnost 

poslušanja in bližine trpečim: 

po grozljivih pričevanjih je objel 

ženske, ki so jih paravojaki med nasilnimi 

napadi na njihove vasi serijsko 

posiljevali in pohabljali, in to je 

na prebivalce, kakor se je dalo zaslediti 

tudi na družbenih omrežjih, naredilo 

izjemen vtis. 

Papež se je zaradi tega srečanja 

znašel na naslovnicah številnih afriških 

časopisov in v vseh pomembnejših 

medijih: svet se je ob tem lahko 

zavedel, da je trpljenje nekaterih ljudi 

na tem planetu neopisljivo, pomaga pa 

lahko le pozorno poslušanje, iskanje 

resnice, zadoščenje ter molitev. 

OKREPITI KATOLIČANE 

Sveti oče se je srečal se je tudi s škofi, 

duhovniki in verniki v državi ter 

s člani dobrodelnih organizacij, ki 

Svet se je ob tem lahko 

zavedel, da je trpljenje 

nekaterih ljudi na tem 

planetu neopisljivo, 

pomaga pa lahko le 

pozorno poslušanje, 

iskanje resnice, 

zadoščenje ter molitev. 

pomagajo žrtvam vojne in tistim, ki 

so jih razselili dolgotrajni spopadi v 

državi. Katoliška cerkev, predvsem pa 

njeni voditelji, bodo skozi prihodnja 

leta morali resno pristopiti k reševanju 

akutnih vprašanj države, v kateri 

Papež Frančišek se je v Kinšasi srečal z žrtvami vojne na vzhodu Konga. 

Pretresle so ga zgodbe o nečloveškem nasilju, pri čemer je zopet pokazal 

svojo izjemno sposobnost poslušanja in bližine trpečim. 

edino – in še to trhlo – enotnost predstavlja 

večinsko prisotna veroizpoved. 

Ob tem je treba omeniti, da Katoliška 

cerkev v Afriki cveti in raste – v 

Afriki živi okrog 20 % vseh katoličanov 

na svetu. V Kongu, denimo, je 

katoličanov skoraj polovica, v Južnem 

Sudanu pa okrog 40 odstotkov. Te številke 

so toliko bolj zanimive, ko jih 

primerjamo z zamirajočimi številkami, 

ki Katoliško cerkev pestijo v Evropi 

in zahodnem svetu. 

Še bolj zanimivo pa je, da je pa afriška 

Cerkev vsak dan večja, in hkrati 

tudi bistveno bolj konservativna kot 

prevladujoči glas Cerkve drugod po 

svetu. V tem smislu je papežev obisk 

v Afriki vsekakor pomemben in potreben: 

številke kažejo, da bo tamkajšnja 

Cerkev v prihodnosti nujno igrala 

pomembnejšo vlogo tudi na svetovni 

ravni. Bolj konkretno: medtem ko se na 

naši polobli (npr. na Nemškem) Katoliška 

cerkev ponekod nikakor ne more 

izviti iz razglabljanj o pravicah skupnosti 

LGBTQ+, na drugi strani sveta 

živi več-deset-milijonska (in zelo vitalna) 

katoliška skupnost, v kateri takšne 

teme niti ne pridejo na vrsto. 

Ta pomemben razmislek glede konservativnosti 

in vitalnosti Cerkve lahko 

zaključimo z zanimivo ekumensko 

podrobnostjo iz preteklega tedna: papežu 

sta se na obisku Južnega Sudana 

pridružila tudi dva druga krščanska 

voditelja: canterburyjski nadškof Justin 

Welby in Iain Greenshields, voditelj 

Škotske cerkve. 

Za canterburyjskega nadškofa je 

obisk v Južnem Sudanu minil tudi v 

znamenju trde notranje kritike na njegov 

račun, saj je že večkrat javno podprl 

možnost sprememb anglikanskega 

pogleda na istospolne spolne odnose. 

Zato ga je anglikanski nadškof Justin 

Badi Arama, vodja Anglikanske cerkve 

v Južnem Sudanu, te dni ob obisku 

ostro kritiziral, ker da »ne brani svetopisemske 

resnice«. 

Kot že tolikokrat ugotovljeno, še 

enkrat: Katoliška cerkev se v teh letih 

kolje na področju moralnih vprašanj, 

in papežev obisk v Afriki nas 

opozarja, da bo evropska Cerkev 

s svojimi težavami vred – pa četudi 

bi bile še tako pomembne – kmalu 

le še mali otoček na svetovnem 

zemljevidu Katoliške cerkve.

KOLUMNA 

46 


Ob našem neresnem odnosu 

do koroških sonarodnjakov 

se izpadu avstrijskih 

Svobodnjakov ni treba čuditi 

RAJKO PODGORŠEK 

Ob zadnjem izpadu podmladka koroške veje Avstrijske svobodnjaške 

stranke smo se Slovenci znova vrnili v že zdavnaj pozabljene čase 

»kraljevanja« Jörga Haiderja. In ker po vstopu Slovenije v Evropsko 

unijo pozitivnih novic o sožitju slovenske manjšine z nemško 

govorečimi Korošci ni manjkalo, se je zdelo, da se bodo manjšinske 

»zadeve« v slovenski neposredni soseščini uredile kar same od sebe. 

Ker pa do naših koroških zamejcev 

nikoli nismo bili sposobni 

izvajati enotne in predvsem 

konsistentne manjšinske zunanje 

politike, bi morda zato končno veljalo 

jemati izpade mladih koroških svobodnjaških 

prenapetežev ne samo kot 

dramilo za naše »svobodnjake«, temveč 

tudi za vso politično elito. Smiselno bi 

bilo končno osvojiti lekcijo, da je potrebno 

slovensko polpreteklo ideologijo ter 

igrice pustiti na tej strani meje (če jih že 

pri nas ne moremo dokončno odpraviti). 

ODNOS MATICE 

DO ZAMEJSTVA 

Odziv Ministrstva za zunanje zadeve, 

ki se je vmes prav potihoma preimenovalo 

v Ministrstvo za zunanje in evropske 

zadeve, je bil formalno sicer hiter 

in odločen. Prav tako je takoj odločno 

reagirala tudi večina slovenskih parlamentarnih 

strank, številni izpostavljeni 

slovenski politiki pa so svoj račun na 

Twitterju končno uporabili za čivke, ki 

jih slovenskim »mainstream« medijem 

ne bo potrebno v nedogled secirati. 

A kaj, ko pohvale sežejo le do tu. 

Slovenska zunanja politika ima do 

naših zamejcev kljub opozarjanju na 

njihov položaj ter zavzemanju za njihovo 

dobrobit prepogosto toplo-hladne 

odnose. In najhuje je to, da v iskanju 

uspešnega odnosa do naših zamejskih 

rojakov Slovenci vedno znova spotikamo 

prav sami sebe. 

Koroške Slovence 

sonarodnjaki iz matice 

pogosto še vedno 

delimo v maniri 

že zdavnaj preživete 

bipolarne povojne 

socialistične delitve. 

Slovenski odnos z Avstrijsko Koroško 

lepo pokaže nekonsistentnost in 

nezrelost slovenskega političnega delovanja, 

ki se ga nadalje lahko preslika 

na odnos z ostalimi zamejskimi (in izseljenskimi!) 

skupnostmi ter v končni 

fazi tudi na slovensko zunanjo politiko 

nasploh. 

V tem oziru je bil edina svetla točka 

v zadnjem desetletju bivši predsednik 

Borut Pahor, ki je svojo odgovorno zunanjo 

politiko s konkretnimi uspehi v 

slovenskem zamejstvu gradil na zaupanja 

vrednih strokovnjakih, kot sta 

dr. Petrič ter dr. Žekš. Njegova naslednica, 

za katero vsi upamo, da bo lahko 

nadaljevala njegovo uspešno delo, pa je 

že takoj zatem, ko je stopila v Pahorjeve 

(pre)velike politične čevlje, naletela na 

zunanjepolitično »mino« in to ravno 

v izjavah na temo Avstrijske Koroške, 

čeprav bi kot izkušena pravnica morala 

vedeti, da je Avstrijska državna 

pogodba izjemen mednarodnopravni 

vzvod, ki ga država Slovenija v urejanju 

manjšinskih pravic Slovencev poseduje 

v odnosu do sosednje Avstrije. 

RAZDELJENI 

Ta slovenska mednarodna netaktnost, 

ki jo je izkazala novoizvoljena predsednica, 

za katero upamo, da se bo v okviru 

svoje funkcije vendarle jasno zavzela 

za slovenske zamejce, je v preteklosti 

pri slovenskih politikih že preraščala 

malodane v diletantskost ali celo provincialno 

napuhnjenost, v smislu nerazumevanja 

lastnih širših interesov 

slovenske države, ki se niso ustavili na 

njenih mejah, ampak skorajda že na 

mejah mesta Ljubljane. Čez vase zaverovano 

Ljubljano je navsezadnje pogosto 

»udrihal« literarni velikan slovenstva iz 

Trsta, pokojni Boris Pahor. 

Deklarativno se morda zdi, da Slovenci 

zaradi nesrečne boleče referendumske 

izgube z usodnega 10. oktobra 

leta 1920 žalujemo podobno kot še dandanašnji 

Srbi za izgubljenim Kosovom, 

a slovenska zunanja formalna in neformalna 

politika, dirigirana iz Ljubljane, 

kot bi temu rekel Pahor »starejši«, 

takšnega občutka ne daje. 

Ob nastopu desnih, pomladniških 

vlad je bila Avstrijska Koroška pogosto 

predmet aktivnih političnih obiskov.


47 

Predvolilni poziv svobodnjakov proti »slovenizaciji« Koroške. 

Nasprotno pa so leve vlade preko nekdanjega 

upokojenskega zunanjega ministra 

rade potovale v danes tako diskreditirano 

Moskvo, trenutna zunanja 

ministrica iz vrst leve sredine pa si zelo 

rada organizira obiske – ne v Korošcem 

bližnjih jedrnih državah Srednje Evrope 

– temveč v državah Srednje Azije. 

Koroške Slovence sonarodnjaki 

iz matice pogosto še vedno delimo v 

maniri že zdavnaj preživete bipolarne 

povojne socialistične delitve. Tako 

imamo zamejske Slovence leve provenience 

zbrane v Zvezi slovenskih 

organizacij ter tiste desno-katoliške 

usmeritve zbrane v Narodnem svetu 

koroških Slovencev. In če smo prej 

omenjali nezrelost slovenskih politikov, 

ki »imajo čez« zunanjo politiko, 

lahko na tem področju omenimo nezrelost 

slovenskih medijev, ki na temo 

dogajanja v zamejstvu v javnih objavah 

pogosto citirajo le izjave ene, tiste »njihove«, 

»prave« zamejske organizacije. 

TWITTER 

Še v letu 2023 namreč nihče ne pomisli, 

da so vsi naši sonarodnjaki na Koroškem 

preprosto – Slovenci. 

(NE)PODPORA ZAMEJCEV 

Slovenska politika ravno zaradi svojih 

notranjepolitičnih, zgodovinsko pogojenih 

omejitev nikoli ni izkoristila 

priložnosti, ki so se ji ponujale, da bi 

v zadnjem več kot desetletju izboljšala 

položaj slovenske manjšine na Avstrijskem 

Koroškem. Velike priložnosti za 

oživitev narodno-kulturnih povezav 

med matico ter zamejci, ki jo je prineslo 

imenovanje šele drugega slovenskega 

škofa Krške škofije v Celovcu, Jožeta 

Marketza, nikoli ni resnično izkoristila. 

Velik prispevek katoliških koroških 

zamejcev z vsemi kulturnimi organizacijami 

je spregledan. Višarsko srečanje 

Treh Slovenij, ki tako močno sije tudi 

na Koroško, je s strani slovenske leve 

politične ter mnenjske sfere že vsa ta 

leta povsem marginalizirano. 

In da ne bomo zanemarili pomena 

čezmejnih gospodarskih stikov: 

namesto, da bi država Slovenija povečala 

proračun namenjen priložnostim, 

ki jih ponujajo številni radodarni 

evropski mehanizmi čezmejnega sodelovanja 

ter tako dolgoročno podprla 

slovensko prisotnost na Koroškem, slovenska 

proračunska sredstva pogosto 

poniknejo v »pomembnejših« proračunskih 

postavkah. Zamejce imamo na 

ustih, a v podporo nam je očitno težko 

dati vsak evro. 

Rezultate tega slovenskega zatohlega, 

ideološkega provincializma, ki 

s politiko strateškega vodenja zunanje 

ter še posebej sosedske politike, 

ki pritiče moderni evropski državi v 

21. stoletju, nima nobenih skupnih 

točk, lepo označuje odnos do ene izmed 

najboljših ministric za Slovence 

v zamejstvu in po svetu, dr. Helene 

Jaklitsch. Ministrica, ki je na področju 

odnosa z zamejci in izseljenci po letih 

zanemarjanja s strani slovenske države 

opravila izjemno delo, je bila od 

medijev povsem spregledana – njeno 

slovensko-kočevarsko poreklo ter katoliška 

vera sta bila očitno preveč. 

Ne čudi torej, da proti tako razglašeni 

ter vase zaverovani slovenski politiki, 

nabriti mladci iz Avstrijske Koroške 

dvigujejo glas. Če boste pazljivo 

pogledali, imajo preštevilni od njih, če 

ne že slovenska imena, pa vsaj slovenske 

priimke. Pa čeprav so ti napisani po 

fonetičnih pravilih nemškega jezika. 

Številni izmed avstrijskih svobodnjakov 

morda še vedno znajo govoriti jezik, 

ki so ga jih učile njihove mame ter 

babice. Cilj Slovenije bi moral biti, da v 

njih zopet zbudimo čut in zavest o njihovih 

koreninah. 

A zdi se, da jim z našim obnašanjem 

in mačehovskim odnosom – ne samo 

do njih, temveč tudi do lastne domovine 

– iz leta v leto sporočamo, da je za 

njih bolje, da s takšnim slovenstvom na 

južni, sončni strani Karavank prekinejo 

vse stike.

ŠPORT 

48 

Komentar 


Američani Čeferinu 

na svoj način dokazali, 

da je finančni fair play mrtev 

TOMAŽ KAVČIČ 

Ob koncu januarskega prestopnega roka v največjih 

evropskih nogometnih ligah se spet dviguje prah, tokrat predvsem 

zaradi vrtoglavih zneskov, ki so jih za okrepitve znova namenili 

predvsem v angleški Premier ligi. Za predstavo, samo en klub, 

londonski Chelsea, je za nakupe igralcev porabil več denarja 

kot vsi klubi v španski in francoski ligi skupaj, kar smiselnost 

nogometnega pravila o fair playju postavlja pod velik vprašaj. 

Kako je takšno zapravljanje 

vendar mogoče, ko pa imamo 

– vsaj na papirju – vzpostavljen 

finančni nogometni fair 

play, se sprašujejo mnogi ljubitelji nogometa. 

A iznajdljivi bogati lastniki 

angleških klubov z zanimivimi obvodi 

na bejzbolski način izigravajo finančni 

fair play in na nek način igrajo »super 

ligo«, za katero je predsednik UEFA 

Aleksander Čeferin (55) zagotavljal, da 

je ne bo. 

MILIJARDO IN POL VEČ 

Da se predvsem v angleški ligi za 

igralce zapravlja enormno več, kot 

se je v preteklosti, kaže analiza spletnega 

portala Transfermarkt. To so 

podatki za tekočo sezono 2022/2023 

za prvih deset najbolj zapravljivih 

klubov v evropskih ligah. Torej skupno 

gre za kar 2,274 milijarde evrov. 

Primerjali smo jih s podatki izpred 

desetletja, ko je lestvica v sezoni 

2012/2013 izgledala tako. Torej skupno 

je bilo za 857 milijonov izdatkov, 

kar je 1,417 milijarde evrov manj od 

letošnje sezone. Angleška Premier 

League ima v finančnem smislu že 

kar nekaj let veliki primat v svetu 

nogometa, ta pa je letos še toliko bolj 

izstopajoč. Angleški klubi so namreč 

za okrepitve v januarju, ko poteka 

zimski prestopni rok, namenili kar 

890 milijonov evrov. Gre za enormno 

presežen zimski rekord, ki je januarja 

2018 znašal 530 milijonov evrov. Za 

PROFIMEDIA 

Ker je finančni fair play prepad med bogatimi in revnimi samo še povečal, ideja o Superligi živi naprej. Zato bo Čeferina (levo) še bolela glava.

85 | 16. FEBRUAR 2023 ŠPORT 

Komentar 

49 

primerjavo, lani so v istem času Angleži 

zapravili 367 milijonov evrov. 

»Beremo o ›moči‹ Premier League, 

vendar je to tekmovanje, ki temelji na 

milijonskih izgubah klubov (njihov 

navaden prihodek jim ne zadošča), 

večina klubov je finančno dopingiranih,« 

je na tviterju zapisal predsednik 

španske La Lige, Javier Tebas (60). Letos 

prednjači londonski Chlesea, ki je 

s prihodom ameriških lastnikov začel 

na veliko. Samo v tem prestopnem 

roku je zapravil skorajda 400 milijonov 

evrov. V zadnjem dnevu prestopnega 

roka je tako za najboljšega mladega 

igralca nogometnega svetovnega 

prvenstva v Katarju, Enza Fernandeza 

(22), odštel kar 120 milijonov. Skupno 

je Chelsea pod vodstvom novega 

lastnika, Američana Todda Boehlyja 

(49), samo v tej sezoni za nakupe novih 

igralcev odštel 611 milijonov evrov, od 

prodaje pa zaslužil vsega 67 milijonov 

evrov. Gre torej za 543 milijona evrov 

izgube samo iz tega naslova. 

Nekateri klubi 

z že tako enormno 

bogatimi lastniki 

izigravajo pravila 

in delajo, kar drugi 

ne morejo in ne smejo. 

S tem pa ne samo, 

da izigravajo zakone, 

UEFO in Čeferina, 

temveč sebi zagotavljajo 

neprimerljivo prednost 

pred konkurenco. 

Živela Superliga! 

AMERIŠKA TAKTIKA 

Ob vrtoglavih vsotah, ki jih za igralce 

plačuje Chelsea, se je mnogim porodilo 

vprašanje glede pravil finančnega 

fair playa, ki jih je pred leti uveljavila 

UEFA, in kako klubu uspeva 

krmariti znotraj teh. Odgovor se skriva 

v amortizaciji pogodb in nenavadno 

dolgih pogodbah, ki jih z igralci 

sklepa novo vodstvo. Za nakup Ukrajinca 

Mihajla Mudrika (22) je Chelsea 

plačal okrog 110 milijonov evrov. Z 

nogometašem so nato podpisali izjemno 

dolgo pogodbo – do poletja 2031. 

Za nogometna finančna pravila, ki v 

tem trenutku veljajo, torej Chelsea ni 

zapravil 110 milijonov, ampak le 13, 

saj se denar porazdeli glede na število 

let v pogodbi. Enako dolgo pogodbo 

je podpisal tudi prej omenjeni Enzo 

Fernandez, kar vrednost njegovega 

prestopa iz 120 milijonov pretvori v 

14,2 milijona evrov na sezono. Z obema 

bombastičnima nakupoma pa je 

tako Chelsea formalno, glede na pravila, 

zapravil »le« 27 milijonov evrov, 

namesto 230 milijonov. 

To prakso so ameriški lastniki londonskega 

kluba uvozili iz ZDA, kjer so 

na podoben način lastniki bejzbolskih 

klubov ostajali znotraj finančnega fair 

playa. Ob tem se lastnikom Chelsea in 

podobnih potrošnih klubov lahko smeji 

tudi zato, ker so kazni za morebitni 

prekršek, glede na številke, ki se vrtijo v 

prestopih, zanemarljive. PSG iz Pariza je 

Zgornje številke so normalnemu 

smrtniku nepredstavljive. Ves ta denar in 

vsakič večje ter nepregledno trošenje na 

dolgi rok ubijata nogomet. To najbolje vedo 

ravno angleški klubi, ki so prav na račun 

vedno večjega zaslužka že pred leti izgubili 

pravo nogometno vzdušje na svojih stadionih. 

V angleška nogometna »gledališča« 

tako hodijo le še tisti, ki si to lahko privoščijo, 

ti pa so daleč od pregovorno glasnih 

angleških navijačev. 

A to je že zgodba za drugič. Čeferinu se 

namreč sesuva sistem ravno tam, kjer je ves 

do sedaj prejel najhujšo denarno kazen 

v višini 10 milijonov evrov, ki je ob prej 

omenjenih številkah smešno nizka. Barcelona 

je zaradi finančnih težav dobila 

prepoved kupovanja v enem prestopnem 

roku, pa se ob vseh nakupih, ki jih 

je samo v januarju opravil Chelsea – in 

so ekipo povečali za 8 novih nogometašev, 

medtem ko sta odšla zgolj dva –, zdi 

v posmeh nogometnim veljakom. 

TRETJI 

ČEFERINOV POSKUS 

Mnogo oči je sedaj uprtih v predsednika 

UEFA Aleksandra Čeferina (55), 

ki obljublja reformo finančnega fair 

playa. A o tem UEFA govori že od lanskega 

poletja. Od takrat sta minila že 

dva prestopna roka, do glavnega, poletnega, 

pa je le še nekaj mesecev. Že to, 

da se je Chelsea tako poigral s celotnim 

nogometnim svetom in da nogometni 

veljaki s Čeferinom na čelu vse skupaj 

lahko le nemočno opazujejo, je slaba 

popotnica za finančni fair play 3.0, ki 

ga obljublja Čeferin. Tako 1.0 in 2.0 

sta se namreč izkazala za neučinkovita, 

čeprav sta bila najavljena kot veliki 

rešitvi za svetovni nogomet. Ni čudno, 

da se je na spletu pojavilo kar nekaj 

zbadljivk o tem, kako neučinkovit je 

finančni fair play. Mnogo jih s prstom 

kaže ravno na Čeferina. 

 

Komentar avtorja 

Ne bomo imeli Superlige? 

Predsednik Čeferin, jo že imamo 

čas govoril, da je zmagovalec. Najprej pri 

uvedbi finančnega fair playa, nato pa še pri 

»zmagi« nad uporniki, ki so želeli ustanoviti 

razvpito Superligo. A da esenca tistega, 

kar je pri Superligi najbolj sporno, ni mrtva, 

lahko vedno znova spoznavamo v vsakem 

prestopnem roku. Nekateri klubi z že tako 

enormno bogatimi lastniki izigravajo pravila 

in delajo, česar drugi ne morejo in ne smejo. 

S tem pa ne samo, da izigravajo zakone, 

UEFO in Čeferina, temveč sebi zagotavljajo 

neprimerljivo prednost pred konkurenco. 

Živela Superliga!

SVOBODNO GOSPODARSTVO 

50 

Komentar 


Slovenija po koruptivnosti pristala 

precej pod zahodnimi državami 

JANI LOVŠIN 

Slovenski indeks zaznave korupcije (Corruption Perceptions 

Index, CPI), ki ga vsako leto objavi mednarodna nevladna 

organizacija Transparency International, je na zgodovinskem dnu. 

Po padcu za tri točke leta 2021 je Slovenija lani padla še za dodatno 

točko. Slednje seveda ni dobro, saj nižji kot je indeks, bolj je država 

skorumpirana in obratno. S 56 točkami od stotih možnih 

je Slovenija krepko pod povprečjem razvitih držav. 

Korupcija ima številne negativne 

učinke. Transparency International 

opozarja na povezanost 

s konflikti in varnostjo 

v državi, močno pa se zajeda tudi v gospodarski 

razvoj. V Sloveniji se zaradi 

korupcije po nekaterih ocenah na letni 

ravni izgubi 3,5 milijarde evrov. 

SLOVENSKI REKORD 

S 56 točkami zaseda Slovenija 41. mesto 

med 180 državami, kar je najslabše do sedaj. 

Do najbolj drastičnega padca je sicer 

prišlo v letu 2013, ko je izgubila štiri točke 

– toliko, kot v zadnjih dveh letih skupaj. 

S tem se Slovenija uvršča višje od svetovnega 

povprečja (43 točk) in nižje od 

povprečja razvitih držav: v članicah EU-ja 

je povprečna ocena za leto 2022 64 točk, 

v članicah OECD-ja pa 67 točk. So pa lani 

občutno nazadovale tudi nekatere države 

pri vrhu: Avstrija (71, –3), Luksemburg (77, 

–4) in Velika Britanija (73, –5). 

Združeno kraljestvo Velike Britanije 

in Severne Irske si je v poročilu 

prislužilo posebno omembo, saj je 

ob izgubi petih točk padlo z 11. na 18. 

mesto. »Oster padec ocene Združenega 

kraljestva gre razumeti kot obtožnico 

nedavnemu padcu standardov znotraj 

vlade in nadzora nad porabo davkoplačevalskega 

denarja. Na Downing Streetu 

bi morali zazvoniti alarmi.« 

Prvih šest mest na svetovni lestvici 

zasedajo Danska (90), Finska (87), Nova 

Zelandija (83), Norveška (84), Singapur 

in Švedska (obe 83). Na repu lestvice pa 

so Jemen (16), Venezuela (14), Južni Sudan, 

Sirija (obe 13) in na zadnjem mestu 

Somalija (12). V Evropski uniji imajo 

najslabši rezultat Romunija, Bolgarija 

in Madžarska. 

V Sloveniji (56 točk) 

je manj korupcije 

od svetovnega 

povprečja (43 točk), 

a več od povprečja 

razvitih držav: 

v članicah EU-ja 

je povprečna ocena 

za leto 2022 64 točk, 

v članicah OECD-ja 

pa 67 točk. 

63 

61 

59 

57 

55 

Indeks zaznave korupcije, Slovenija (2012–2022) 

61 

61 61 

60 

60 60 60 

58 

57 

57 

56 

2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021 2022 

CPI rangira 

180 svetovnih 

držav glede na 

zaznavano korupcijo 

v javnem 

sektorju. Rezultati 

so razporejeni 

na lestvici 

od 0 (visoka korupcija) 

do 100 

(brez korupcije)

85 | 16. FEBRUAR 2023 SVOBODNO GOSPODARSTVO 

Komentar 

51 

INDEKS 

ZAZNAVE 

KORUPCIJE 2022 

EVROPSKA UNIJA 

64/100 

POVPREČNA OCENA 

OCENA DRŽAVA 

90 Danska 

87 Finska 

83 Švedska 

80 Nizozemska 

79 Nemčija 

77 Irska 

77 Luksemburg 

74 Estonija 

73 Belgija 

72 Francija 

71 Avstrija 

62 Litva 

62 Portugalska 

60 Španija 

59 Latvija 

56 Češka 

56 Italija 

56 Slovenija 

55 Poljska 

53 Slovaška 

52 Ciper 

52 Grčija 

51 Malta 

50 Hrvaška 

46 Romunija 

43 Bolgarija 

42 Madžarska 

Visoka 

korupcija 

OCENA 

OCENA 

Visoka 

korupcija 

0-9 

10-19 

0-9 

20-29 

30-39 

40-49 10-19 

Brez 

korupcije 

50-59 20-29 60-69 70-79 30-39 80-89 90-100 40-49 No Data 

50-59 

60-69 

70-79 

80-89 

90-100 

Brez 

korupcije 

#cpi2022 

www.transparency.org/cpi 

This work from Transparency International (2022) is licensed under CC BY-ND 4.0 

STOPICLJANJE NA MESTU 

Komisija za preprečevanje korupcije 

(KPK) je po lanskih rezultatih zapisala, 

da se v Sloveniji po nekaterih ocenah 

na letni ravni izgubi 3,5 milijarde evrov, 

kar predstavlja 7,5 odstotka BDP-ja. 

»Posledično vsi skupaj izgubljamo na 

vseh ravneh – na področjih zdravstva, 

sociale, izobraževanja, pri hitrejšem 

razvoju države oziroma pri dvigu kakovosti 

življenja,« so še zapisali. 

Letos so opozorili na to, da Slovenijo 

počasi dohitevajo ali pa že prehitevajo 

države, ki so včasih – tudi gospodarsko 

– ostajale za Slovenijoi, denimo 

Češka, Slovaška in Hrvaška. »Mi pa, 

izgleda, kot da stopicljamo na mestu,« 

pravi predsednik KPK dr. Robert Šumi. 

Prepričan je, da komisija dela dobro, a 

da v jedro sistemske korupcije ne morejo 

poseči sami. »Na potezi je predvsem 

vlada: s spreminjanjem zakonodaje, 

z upoštevanjem naših priporočil 

in ne zgolj s strinjanjem z njimi, vodenjem 

z zgledom. Moralni kapital, da to 

stori, ima.« 

VPLIV NA BDP 

Nevladna organizacija je v letošnjem 

poročilu poudarila povezanost korupcije 

s konflikti in varnostjo. Države, ki so 

uvrščene slabše, dosegajo slabše rezultate 

tudi na Globalnem indeksu miru. 

Korupcija je prepoznana kot vzrok in 

tudi kot posledica krhanja miru. Po eni 

strani spodkopava zaupanje v vlade in 

njihovo sposobnost, da zaščitijo javnost 

– kar vodi do večjih varnostnih groženj. 

Po drugi strani pa konflikt ustvarja priložnosti 

za korupcijo in onemogoča vladam, 

da jo obravnavajo. 

Občuten pa je tudi vpliv korupcije 

na gospodarsko rast, saj – med drugim 

– izkrivlja tržne sile, kar vodi do napačne 

razporeditve virov. Ti se – skupaj s 

talenti – usmerjajo stran od najproduktivnejših 

dejavnosti. Kot kažejo 

empirične raziskave, je korelacija med 

korupcijo in BDP-jem visoka. Po eni od 

raziskav se BDP na prebivalca dolgoročno 

zniža za 17 odstotkov, ko se korupcija, 

merjena s CPI, poveča za eno 

standardno deviacijo. 

 

KAKO SE MERI 

Indeks zaznave (oziroma percepcije) 

korupcije (Corruption Perceptions 

Index, CPI) je vodilni svetovni 

kazalnik korupcije v javnem 

sektorju. Izračunan je na podlagi 

trinajstih zunanjih baz podatkov, 

ki jih priskrbijo Svetovna banka, 

Svetovni gospodarski forum, politični 

inštituti in zasebna podjetja, 

ki se ukvarjajo z oceno tveganj in 

svetovanjem. 

Na vprašanje, zakaj temelji indeks 

na percepciji ljudi, in ne na 

kakšnih bolj oprijemljivih podatkih, 

pri Transparency International 

odgovarjajo takole: »Običajno 

zajema korupcija nezakonite in 

prikrite dejavnosti, ki pridejo na 

dan šele s škandali ali sodnimi 

pregoni, zato jo je zelo težko izmeriti. 

Viri in ankete, ki sestavljajo 

CPI, temeljijo na skrbno oblikovanih 

in kalibriranih vprašalnikih, 

na katere odgovarjajo strokovnjaki 

in poslovneži.«

BEREMO, GLEDAMO, POSLUŠAMO 

52 


Priporočila 

TEO PETROVIČ 

PRESETNIK 

AYN RAND: 

ATLAS SHRUGGED 

Kontroverzna in kultna knjiga Ayn Rand, v Rusiji rojene 

ameriške pisateljice in filozofinje. Knjiga raziskuje številne 

filozofske teme, iz katerih je Randova pozneje razvila 

objektivizem, vključno z razumom, lastniškimi pravicami, 

individualizmom, libertarnostjo in kapitalizmom, ter prikazuje, 

kar je Randova videla kot neuspehe vladne prisile. 

Knjiga prikazuje distopične Združene države, v katerih zasebna 

podjetja trpijo zaradi vse bolj obremenjujočih zakonov 

in predpisov. Uspešni, sposobni, kreativni gospodarstveniki, 

umetniki in filozofi izginjajo iz družbe neznano 

kam. Družba brez njihovih vizij in podjetnosti vse bolj tone. 

Medtem so na oblasti ljudje, ki bi le delili in nič ustvarili. 

Naslov se nanaša na mitološkega Atlasa, ki na svojih plečih 

nosi nebo. Kaj bi se zgodilo, če bi se svojega bremena otresel? 

Knjiga je zelo aktualna zlasti za današnjo Slovenijo, kjer se 

uspešnosti ne ceni, kjer nas vodijo ljudje, ki bi le prerazporejali 

bogastvo v imenu pravičnosti. Kjer nas mladi, uspešni 

zapuščajo, saj ne vidijo perspektivne prihodnosti. 

Knjiga žal ni prevedena v slovenščino, kar je tudi po svoje 

zanimiv fenomen. Morda pa si kdo ne želi, da bi jo brali? Za 

razumevanje je vsekakor potrebno dobro znanje angleščine. 

MONIKA 

JEGLIČ 

BARRY JONSBERG: 

UJEMI ME, ČE PADEM 

(žanr: problemski roman; ciljna skupina: 

mladostniki in odrasli bralci) 

Avstralski pisatelj Barry Jonsberg (ki je slovenski javnosti 

znan že z romanoma Pesem, ki jo lahko slišim le jaz in 

Moje življenje kot abeceda) svoj najnovejši roman postavi 

v prihodnost, kjer se človeštvo sooča s potenciranimi 

naravnimi nesrečami, izredno visokimi temperaturami 

in posebnimi omejitvami pri načrtovanju družine, ki jih 

določa država, saj želi ustaviti naraščanje prebivalstva. 

V teh razmerah živita dvojčka Ashleigh in Aiden Delatour, 

ki odraščata v premožni družini, v kateri je oče gospodinjec 

in mama ugledna znanstvenica. 

V negotovem svetu, v katerem živita, jima predstavlja 

svojevrstno trdnost obljuba, da bosta vedno skrbela 

drug za drugega. 

Pa jima bo to res uspelo, da se bosta ujela pred padcem? 

Roman odpira vprašanja ne le o naših odnosih in obljubah, 

pač pa tudi o (morda) ne tako daljni prihodnosti, ko bo naš 

ranjeni svet preplavila umetna inteligenca. Kot je v spremni 

besedi zapisala Tina Bilban: »Kdo bo ujel Zemljo, če pade?« 

V sklopu festivala Bralnice pod slamnikom je bil z avtorjem 

knjige posnet tudi pogovor, ki je dostopen na Youtubu. 

Z avtorjem se je pogovarjal Boštjan Gorenc Pižama.

85 | 16. FEBRUAR 2023 DUHOVNOST 

Skladnost pripovedi 

ANDRAŽ ARKO 

800 let jaslic 

Ob pogledu na jaslice se nam odpre ozadje božične zgodbe, ki sta jo zapisala 

evangelista Matej in Luka v prvih dveh poglavjih svojih evangelijev. Toda 

božična zgodba, kakršno poznamo s sveto družino v hlevčku s pastirji in 

svetimi tremi kralji, je dejansko »kompilacija« poročil obeh evangelistov. 

53 

Zato se ob tem poraja vprašanje o 

zgodovinskem ozadju pripovedi 

o Jezusovem otroštvu, saj vsebujeta 

pripovedi obeh evangelistov 

nekaj skupnih točk, seveda pa tudi razhajanj. 

Kdo od njiju je torej zapisal zgodovinska 

dejstva – Matej ali Luka? 

NAVDIHNJENOST 

SVETEGA PISMA 

Če bi želeli iz besedila dokazati zgodovinska 

dejstva in podatke, ki jih je imel 

vsak od evangelistov, se pri tem seveda 

ne smemo sklicevati na to, da je Sveto 

pismo navdihnjeno (kar je sicer izročilo 

in nauk Cerkve). Preprosto zato ne, ker 

od Boga navdihnjena zgodba ni nujno 

zgodovinska, ampak duhovna. Dejstvo 

je, da so v Svetem pismu poleg zgodovine 

zapisane tudi domišljijske zgodbe, 

prilike in ljudsko izročilo. Prav zato ne 

moremo trditi, da morajo biti pripovedi 

Če bi želeli iz besedila 

dokazati zgodovinska 

dejstva in podatke, 

se pri tem seveda ne 

smemo sklicevati na 

to, da je Sveto pismo 

navdihnjeno. Preprosto 

zato ne, ker od Boga 

navdihnjena zgodba 

ni nujno zgodovinska, 

ampak duhovna. 

o Jezusovem otroštvu zgodovinske, ker 

bi sicer ne bile pridružene osrednjemu 

delu evangeljskega gradiva, ki pa ima 

svojo osnovo v zgodovini. Evangelisti 

namreč niso pisali zgodovine ali biografije 

o Jezusu, zato je teološki vidik nad 

zgodovinskim. In v tej luči je potrebno 

gledati tudi na pripovedi o otroštvu. 

KATERA JE ZGODOVINSKA 

Evangelista Matej in Luka naj bi pisala 

neodvisno drug od drugega, ne da bi 

poznala delo drugega. Čeprav pripovedi 

o Jezusovem otroštvu pri Mateju in 

Luku obravnavata isto obdobje Jezusovega 

življenja, se pristopa obeh pri obeh 

pripovedih lahko razlikujeta. Možno 

je, da sta obe pripovedi zgodovinski, ali 

pa, da je ena lahko zgodovinska, druga 

pa napisana bolj prosto. Morda pa celo 

za obe pripovedi velja, da nista zgodovinski. 

Ob podrobni primerjavi obeh 

pripovedi lahko ugotovimo, v čem se 

potrjujeta, v čem pa si nasprotujeta. 

Skladnosti med obema pripovedma o 

otroštvu lahko tako nakazujejo obstoj 

nekega starejšega skupnega izročila 

o otroštvu in lahko tudi kažejo na 

konkretno zgodovinsko ozadje. 

11 SKUPNIH TOČK 

Ob natančnem branju prvih dveh poglavij 

Matejevega in Lukovega evangelija 

torej vidimo, da imajo pripovedi o 

Jezusovem otroštvu 11 skupnih točk, 

in sicer: (1) da sta bodoča starša Marija 

in Jožef, ki sta zaročena ali poročena, 

vendar še ne živita skupaj in nimata 

spolnih odnosov; (2) da je Jožef iz rodbine 

kralja Davida; (3) da angel poda 

oznanilo o skorajšnjem rojstvu otroka 

ter (4) naroči naj bo otroku ime Jezus 

in (5) pove, da bo Jezus Odrešenik; 

Sebastijan Žvipelj 

Tomaž Fantoni: Sveti Jožef. 

(6) da se Marijino spočetje otroka ne 

zgodi s spolnim odnosom z možem, 

(7) ampak po Svetem Duhu; (8) da se 

potem, ko starša zaživita skupaj, (9) 

otrok rodi v Betlehemu, in to (10) v obdobju, 

ko je vladal Herod Véliki; (11) da 

slednjič otrok odrašča v Nazaretu. 

Tako vidimo, da imata pripovedi o 

otroštvu pri Mateju in Luku skupne 

najbolj temeljne teme. Kaj pa tiste, ki 

niso skupne?

DRUŽINA IN ODNOSI 

54 

Nasvet 


Kaj podariti ob obisku 

po rojstvu novorojenčka 

TADEJA ZABRET 

Ob prvem obisku novorojenčka in novorojene mamice 

navadno tudi nekaj podarimo. A marsikdo se sprašuje, katero darilo 

za dojenčka in starše izbrati, da bo družini prišlo kar najbolj prav. 

Zbrali smo kup predlogov, med katerimi boste zagotovo 

našli nekaj, česar bo družina gotovo vesela. 

Kaj torej podariti? 

• Pripravljena hrana. Ne bi si 

mislili, koliko to pomeni novopečenim 

staršem. Seveda je 

super, da je domače (če ste vešči kuhanja) 

in okusno, še toliko bolje, če 

tudi zdravo. Lahko je sveže kosilo, košarica 

sadja in/ali zelenjave, staršem 

ljubo domače pecivo ali sladkarija, 

sveže pečen kruh, zelo dobrodošli so 

pripravljeni obroki za v skrinjo ali pa 

prigrizki … Lahko gre tudi za čaj za 

dojenje, domača zelišča za okrevanje 

po porodu oz. spodbujanje dojenja. Če 

pa niste kuharski tip, pa je dobrodošel 

tudi bon (glej točko dve) za katero od 

bližnjih gostiln ali katero od podjetij, 

ki se ukvarjajo z dostavo hrane (če je v 

kraju ta možnost). 

• Bon. Pri bonih je možnosti veliko, 

z njimi pa boste zelo težko zgrešili. 

SHUTTERSTOCK 

Za katerokoli darilo 

že se boste odločili, 

bodite pri prvem obisku 

pozorni, da ni predolg.


DRUŽINA IN ODNOSI 

Nasvet 

55 

Prav bodo prišli vsi od tistih za živilske 

trgovine, drogerije pa do tistih 

za trgovine z artikli za dojenčke 

in igračami. Potem so pa tu še boni 

za razvajanje mamice (npr. kozmetični 

salon, masažo), kosilo v bližnji 

restavraciji, fotografiranje dojenčka 

ali družinsko fotografiranje, šolo za 

starše (npr. kaj takega), čistilni servis, 

spletni tečaj (najdejo se tudi pri 

nas) ali delavnico. Prav pridejo tudi 

»domači« boni s ponujenim varstvom 

novorojenčka ali starejšega otroka, 

za starševski zmenek, vozičkanje, čiščenje 

stanovanja, pranje perila … 

• Perosnalizirana darila. Tukaj obstaja 

res marsikaj; od dekic, bodijev, copatkov, 

kapic, albumov, škatlic, priponk 

za dudo, do torbic za pleničke, rutk, 

gnezdec, kitk, ninic, naglavnih trakcev 

… Kar boste že izbrali, je lahko 

čudovito darilo tako za novorojenčka 

kot za starše – še posebej, če ga 

izdelate sami. Dobro je biti pozoren 

le na to, da izberete pravo velikost 

– bolje nekoliko večjo kot katero od 

prvih številk za novorojenčka. Lahko 

pa v iskanju primernega personaliziranega 

darila podprete katerega od 

slovenskih podjetnikov, kar nekaj jih 

izdeluje tovrstna darila. ? 

• Denar. Lahko tudi v drugih oblikah, 

precej priljubljene so denimo 

ploščice zlata. Nekateri se odločijo 

tudi za naložbe. 

• Uporabne reči za dojenčka. Staršem 

prav pridejo tetra plenice, kopalna 

brisača, zimska vreča (prilagojeno 

letnemu času), vlažilni robčki, precej 

priljubljene so torte iz pleničk (če 

starši ne uporabljajo pralnih, sicer 

lahko podarite tudi te ). Lahko podarite 

tudi trak ali nosilko za nošenje 

otroka ali gugalnik. Pri kozmetiki ne 

boste zgrešili z univerzalnimi mazili 

(Bepanthen, Ribodermin, Pavlovičevo 

mazilo), sicer pa pri kozmetiki 

svetujemo previdnost (otroku namreč 

lahko povzroča alergije). 

• Uporabne reči za mamo: od krem za 

telo, priboljškov, laka za nohte, izdelkov 

za osebno nego … Tudi nekatere 

trgovine ponujajo darilne pakete z 

izdelki za mamo in otroka, ki vsebujejo 

kar nekaj uporabnih artiklov. 

• Igrače. Pri igračah iščite kaj čim bolj 

trajnega, zanimivega in po možnosti 

prej preverite, če bo res prišlo prav 

(npr. igrače za izboljšanje motorike, 

lego kocke, montessori igrače …) 

• Šopek cvetja. Mama ga bo (verjetno) 

zelo vesela. 

• Knjiga. Lahko z vzgojno tematiko, o 

dojenju, negi novorojenčka, zdravju, 

lahko je pravljica ali zbirka pravljic, 

slikanica, enciklopedija … Odličen 

izbor najdete tudi na tej povezavi. 

• Rastlina. Nekateri starši se ob rojstvu 

otroka odločijo za posaditev drevesa 

ali kakšne druge rastline, ki nato raste 

skupaj z otrokom. O izbiri večjih 

rastlin se je najbolje posvetovati s 

starši, verjetno pa ne boste zgrešili 

s kakšnim lončkom Družinske sreče 

Če ima dojenček že 

starejše sestrice ali 

bratce, ob obisku 

družine ne pozabite 

tudi nanje. 

ali cvetoče lončnice. 

• Telegram. Ta možnost je posebej 

uporabna, če ne morete priti na 

obisk oz. boste prišli čez čas. Pozornost 

družini namreč lahko pošljete 

takoj ob rojstvu. Kar nekaj podjetij 

ponuja možnost pošiljanja telegrama 

že v porodnišnico, pa tudi na 

dom, večinoma pa ponujajo tudi darilne 

pakete, ki jih je mogoče hitro in 

enostavno izbrati. 

Za katerokoli darilo se že boste odločili, 

bodite pri prvem obisku pozorni, 

da ni predolg, da si ob prihodu umijete 

roke, da novopečenim staršem 

daste vedeti, da ste jim na voljo, ko 

vas bodo potrebovali ter jim vlili zaupanje, 

da sta dobra mama in oče ter 

da zmoreta izzive, ki jih prinaša starševstvo. 

Če ima dojenček že starejše 

sestrice ali bratce, ob obisku družine 

ne pozabite tudi nanje? 

 


Prej se pozanimajte, kaj starši potrebujejo. 

Nima smisla kupovati nekaj, kar 

že imajo, ker potem imajo samo še eno 

šaro več. Kar se tiče hrane – če sami 

izrazijo željo, da si želijo kaj skuhanega, 

spečenega, potem to tudi naredite. 

Danes so nekateri ljudje zelo izbirčni in 

razvajeni in je vsega preveč. Nekateri 

ne jedo kruha, drugi ne sladkega, torej, 

vprašajte in pripravite tisto, kar jim je 

všeč. Nima smisla npr. speči peciva, ki 

bo potem romalo v odpadke. Če je pri 

hiši že več otrok, nima smisla kupovati 

otroških oblačil, ker otroci ponosijo 

oblačila eden za drugim. Najbrž pa se 

nikoli ne pogreši s košarico sadja in 

šopkom rož za mamo. Zlate ploščice pa 

se ponavadi podari ob krstu. 

samo barcaffe

MEDGENERACIJSKO SOŽITJE 

56 

Nasvet 


Osem poudarkov, 

ki jih je dobro vedeti, če živite 

v isti hiši s tastom in taščo 

MOJCA BELCL 

MAGDIČ 

Verjetno marsikoga zanima, kaj imata na temo dobrih medgeneracijskih 

odnosov povedati zakonca, ki sta poročena 37 let, imata štiri odrasle 

otroke, pet vnukov in ki v večnadstropni hiši sobivata še z dvema 

mlajšima družinama. Da se torej izrazimo malce bolj matematično: 

1 hiša, 3 družine, 12 ljudi in 1 vhod. 

Govorimo o Alešu (73) in Marinki 

Čerin, voditeljskem in 

pričevalskem paru pri Družini 

in Življenju, ki sta pred dnevi 

na Srečanju zakoncev in zakonskih 

skupin v Kančevcih imela predavanje 

z naslovom: »K ‘ta mladim’ v copatih«. 

Predavanje je vredno, da se ga sliši (in 

tudi doživi) v živo, vseeno pa se nam 

je zdelo vredno, da izpostavimo nekaj 

poudarkov, ki so nas med predavanjem 

močno nagovorila. 

PRIORITETNI ODNOSI 

Aleš Čerin nas je spomnil, da v Svetem 

pismu kar na štirih različnih mestih 

piše, naj mož zapusti očeta in mater, se 

pridruži svoji ženi, da bosta eno meso. 

Ob tem je povedal, da z ženo več let 

nista v celoti razumela sporočilo tega 

stavka. Kot dobro razlago sta dala primer 

nekoga, ki se sicer lahko »odseli« 

od svojih staršev, a še vedno svoje odločitve 

presoja preko tega, »kaj si oče in 

mama mislita« oziroma kakšna bi bila 

Težave pri družinskem 

življenju se pojavijo 

takrat, ko imamo odnos 

z očetom ali mamo 

za bolj pomemben 

kot tistega s svojim 

zakoncem.

| 85 | 16. FEBRUAR 2023 MEDGENERACIJSKO SOŽITJE 

Nasvet 

57 

njuna pričakovanja. To pa po besedah 

zakoncev Čerin nikakor ne pripomore 

h gradnji edinosti s svojo ženo, saj je 

pri njunih odločitvah vedno prisoten 

nekdo »tretji«. Moramo se namreč zavedati, 

da obstajata dve vrsti odnosov: 

odnos s starši in odnos z zakoncem. 

Prvi je začasen (vsaj, kar se vzgoje tiče), 

drugi pa je trajen in celo zakramentalen. 

»Težave pri družinskem življenju 

se pojavijo takrat, ko imamo odnos z 

očetom ali mamo za bolj pomemben 

kot tistega s svojim zakoncem,« sta pojasnila. 

»Ko se odrasel moški poroči, je 

zanj Bog na prvem mestu. S tem odnos 

s staršema pade na tretje mesto. In ko 

SHUTTERSTOCK 

se mu rodi prvi otrok, odnos s starši 

pade na četrto mesto.« 

Prav tako pa sta še omenila težave, 

ki se lahko pojavijo na drugi strani, 

in sicer, ko imata starša (ali eden od 

njiju) lastniški odnos do otrok. »Nekateri 

starši težko sprejmejo dejstvo, da 

niso več prvi v otrokovem življenju, da 

je sedaj prva oseba mož ali pa žena. V 

takšnem primeru je bolje, da mlad par 

že v samem začetku gre na svoje, da bo 

zmogel med seboj vzpostaviti trden odnos,« 

sta svetovala. 

KULTURA MIDVA 

Kot nadaljevanje prejšnje misli sta Čerinova 

izpostavila, da mora par takoj 

po poroki začeti ustvarjati kulturo 

»midva«. Če je prej veljala kultura »jaz 

in moji starši« ali samo »jaz«, se po poroki 

to mora spremeniti. Kar pa nikakor 

ni samoumevno, še manj pa lahko. 

Vendar zakonsko in družinsko življenje 

zahteva, da mož in žena na mnogih 

področjih vedno bolj izoblikujeta »en 

glas« – kar se tiče vzgoje otrok, odnosa 

do staršev, stila življenja, odločitev glede 

porabe denarja itd. 

PONIŽNOST »TA STARIH« 

Aleš je na tem mestu govoril o t. i. »izgubi 

moči«, ki jo še posebej doživljajo tasti, 

ko se morajo delu svojega posestva 

»odpovedati« oziroma ga dati nekomu 

drugemu na razpolago. Da se nečemu 

odpoveš (in tega ne daš le deloma), potrebuješ 

ponižnost. V kontekstu predaje 

»posestva«, pa je predavatelj omenil še 

posebno tastovo odgovornost: »Da lahko 

mladi pridejo v hišo, je odgovornost 

tasta. Če je on copata, mladim ne priporočam, 

da si sploh upajo priti v hišo, 

ker bodo drugače zakraljevala čustva. 

Tast pa je tisti, ki določi meje, poskrbi, 

da pride do dogovora, kako bodo z 

‘mladimi’ skupaj živeli. Ne gre zato, da 

bi bilo vse po njegovem, ampak da je 

nekdo varuh teh dogovorov.« 

DRUŽINA KOT DRŽAVA 

Pomembno je tudi, kako naj mlada družina 

»dojema« staro in obratno. »Smo 

dve družini, imamo se radi, se spoštujemo 

in se ne vtikamo drug v drugega. 

Smo dve entiteti, ki imata določene 

vrednote in načela.« Zakonca Čerin ob 

tem priporočata, da se družine med seboj 

pogovorijo, katere vrednote in načela 

si želijo, da bi vladala med njimi. 

Če je tast copata, 

mladim ne priporočam, 

da si sploh upajo priti 

v hišo, ker bodo drugače 

zakraljevala čustva. 

POGOVOR O VSEM 

»Načela in vrednote, ki jih želimo zasledovati, 

moramo potem uresničiti v 

praksi,« sta jasna. »Kako si bomo razdelili 

stroške, kako si bomo prihajali na 

obisk (da potrkaš, s tem pokažeš temeljno 

spoštovanje do druge družine), kako 

bomo skrbeli za skupne prostore, za kateri 

del okolice bo kdo skrbel itd.« Jasna 

meja se tudi mora videti v tem, kdo primarno 

vzgaja otroke (vnuke) in da stari 

starši niso samoumevne varuške. 

SKUŠNJAVE 

Nedvomno imajo starejši več izkušenj 

in v marsičem tudi več znanja. Ravno 

zaradi tega pa imajo večkrat skušnjavo, 

da bi mladim dajali nasvete ali naredili 

kaj namesto njih. Tukaj se Čerinova 

strinjata, da se stara starša morata 

»držati nazaj« in pomagati ter svetovati 

šele, ko mladi za to prosijo. In če bi 

vseeno rada kdaj pa kdaj svetovala ali 

pomagala? Aleš malo za šalo malo za 

res namigne: »Marinki svetujem, naj 

jim reče, da ji rečejo.« 

KDO IMA PRAV 

Ne da bi se kdorkoli moral posebej 

truditi, se v vsakem (tako v mladih 

kot v starih) naselijo neizrečena pričakovanja. 

»Jaz pričakujem, da bodo 

živeli tak način življenja, kot ga živim 

jaz. Toda oni živijo svoje življenje. Kdo 

tukaj pravi, da je moj način življenja 

edini pravi in da je drugi napačen? Ni 

pravih in napačnih stilov življenja, so 

le drugačni,« še povesta.

PORNOGRAFIJA 

58 

Komentar 


Pornografija je brezplačna droga, 

ki jo drago plačamo z izkrivljeno 

samopodobo in s težavami v odnosih 

MIHA NOVAK 

V svoji terapevtski praksi imam veliko primerov mladih moških, ki poročajo 

o težavah, ki jih imajo zaradi uporabe spletne pornografije. Svojo 

težavo na začetku večkrat omenijo zelo postransko, kot nekaj, kar bodo 

zlahka rešili, vendar večinoma kasneje odkrijemo, da ima ta v rokah zelo 

velik del njihovega življenja. 

Pornografija zavzame veliko miselnega 

prostora, sproža veliko 

čustev ter oblikuje njihove navade 

in urnike. Kljub gromozanski 

količini samega pornografskega 

materiala na spletu pa je nesorazmerno 

manj informacij, za kaj pri spletni 

pornografiji sploh gre in kako se z njo 

spopasti. Dejstvo je, da je spletna pornografija 

danes postala ena najbolj 

razširjenih ne-kemičnih ali vedenjskih 

zasvojenosti. Gre za zasvojenosti, pri 

katerih mesto substance nadomesti vedenje; 

odigra vlogo spreminjanja stanja 

zavesti. Povzroči stanje omamljenosti, 

s katerim se zasvojeni izognejo neprijetnim 

čustvom. 

RAZŠIRJENA IN ZASTONJ 

K razširjenosti zasvojenosti s spletno 

pornografijo je največ prispevala kombinacija 

treh dejavnikov. Preko pametnih 

naprav (telefoni, računalniki) je 

postala dostopna povsod. Uporaba preko 

spleta je popolnoma anonimna, prav 

tako je tudi finančno zelo dostopna. 

Porast primerov ljudi, ki so imeli težave 

z obvladovanjem spletne pornografije, 

se je zgodil istočasno z odkritjem hitrega 

interneta. Prvi, ki so poročali o 

Jeza in bes sta lahko 

zelo močno povezana 

s spolnostjo oz. spolno 

vzburjenostjo. 

SHUTTERSTOCK 

V osebi se zbudi 

nekaj drugega, 

kar v resnici čuti. 

Oseba čuti spolno 

vzburjenost, 

ne čuti 

pa čustva.

| 85 | 16. FEBRUAR 2023 PORNOGRAFIJA 

Komentar 

59 

težavah z obvladovanjem spletne pornografije, 

so bili programerji, ki so prvi 

dostopali do hitrega interneta (leta 

2006). Poročali so o tem, da so zaradi 

uporabe spletne pornografije razvili 

nenavadne spolne apetite, pojavile so 

se težave erektilne disfunkcije in zapoznela 

ejakulacija. 

KAJ LJUDI PRIVLAČI 

Pri zdravljenju in obravnavi klientov je 

izredno pomembno, da se dokopljemo 

do motiva, ki posameznika sili k uporabi 

pornografije. Izraz »sili« se mogoče 

zdi pretiran, vendar postane zelo 

logičen, če se zavedamo dejstva, da je 

Dejstvo je, da je 

spletna pornografija 

danes postala ena 

najbolj razširjenih 

ne-kemičnih 

ali vedenjskih 

zasvojenosti. 

Povzroči stanje 

omamljenosti, 

s katerim 

se zasvojeni izognejo 

neprijetnim 

čustvom. 

spletna pornografija eno od najlažje 

dostopnih »pomirjeval« potlačenih čustev. 

Motiv za ogledovanje pornografskih 

vsebin velikokrat niti ni povezan 

z željo po seksualni aktivnosti. V večji 

meri gre za iskanje blažilcev bolečine 

ali obvladovanje nekaterih čustev, ki 

jih posameznik ne zmore, ne zna ali ne 

sme izražati. V večini primerov pa se 

jih sploh ne zaveda: jeza, sram, krivda, 

žalost, bes, gnus … 

EROTIZIRANA JEZA IN BES 

Jeza in bes sta lahko zelo močno povezana 

s spolnostjo oz. spolno vzburjenostjo. 

V realnem življenju to pomeni, da jeza 

postane sprožilec spolne vzburjenosti. 

V neki situaciji, v kateri bi bilo dobro, 

da bi se posameznik primerno razjezil 

oz. izrazil jezo na funkcionalen način 

(kar pomeni, da je sposoben postaviti 

neke meje), oseba čuti neko vzburjenost. 

Pri tem ne govorimo o zdravi in 

prijetni vzburjenosti, ampak o nečem, 

kar je za posameznika neprijetno. Ključ 

na odgovor, zakaj se to zgodi, je v naši 

nevrološki-biološki povezanosti. V osebi 

se zbudi nekaj drugega, kar v resnici 

čuti. Oseba čuti spolno vzburjenost, ne 

čuti pa čustva (npr. jeze). Teh primerov 

je več, kot si mislimo. Poglejmo dva plastična 

primera. 

Ste mlad, zgleden študent. Aktiven 

v domačen okolju in župniji. 

Ljudje vas imajo radi, ker ste prijetni, 

se trudite za komunikacijo 

in predvsem nikoli ne rečete NE. 

Imate veliko obveznosti na faksu 

in tudi tam prevzamete dodatno 

delo, ker želite svet spremeniti na 

bolje. Ko naredite kaj narobe, se 

ljudje hitro oglasijo, drugače pa 

vas le redko pohvalijo. Dobro se 

znajde v odnosih, razen v odnosu 

do punce, ki vam je simpatična, 

ker ste zanjo le prijazen fant. 

Prostora, da bi funkcionalno izrazili 

vašo jezo, v vašem urniku 

ni oz. se niti ne upate jeziti, ker 

to ni prav. 

Lahko ste zgleden oče. V službi 

vam sicer gre, ampak za to vlagate 

ogromno dela in truda, da 

se posel obrestuje. Ste poročeni 

in imate tri majhne otroke. Vse 

štiri imate neskončno rad. Imate 

pa v družini skoraj vsakih 14 dni 

kašno prehodno bolezen, ker otroci 

hodijo v vrtec. Neprespanih 

noči, obiskov zdravnikov, vseh 

obveznosti za hišo, avto in dom 

ne štejete. Tudi vaša žena ima 

službo, v kateri se ne počuti najbolje. 

Podpirate jo. Z ženo skrbita 

za vse, ampak nekako se vam zdi, 

da je premalo. Pogrešate pohvalo 

in podporo svoje žene. 

Vsekakor ne vsi, a marsikdo se v 

situacijah, ki so podobne zgoraj naštetim, 

zateče k »tolažbi pornografije«. 

V ogledovanju spletne pornografije izživlja 

… nekaj. Niti sam ne ve, da svojo 

jezo, nemoč, utrujenost. Tu govorimo o 

erotizirani jezi ali besu. 

PASTI PORNOGRAFIJE 

Bi lahko potem rekli, da je uporaba 

spletne pornografije dobra, saj lahko 

služi kot morfij – ubijalec bolečine, da 

človek lažje prestane bolj naporna obdobja 

v življenju? Ravno tu leži velika 

past pornografije. Ob njeni uporabi se 

določene podobe ali vedenja zelo hitro 

preoblikujejo v vsiljive misli, ki začnejo 

vdirati v zavest in motijo običajen tok 

misli. Klienti govorijo o tem, da ne morejo 

nehati razmišljati o določenih vsebinah, 

slikah, ki so jih videli na spletu. 

Povzročajo jim lahko zelo veliko dozo 

vzburjenosti, čeprav jim ta niti ni prijetna 

ali je čisto nasprotje njihovega 

vrednostnega sistema. Sram in strah 

jih je, da bi o tem kdo izvedel, kar lahko 

še povečuje intenziteto vzburjenosti. 

Znašli so se v začaranem krogu, v katerem 

drsijo samo še navzdol. Svoj odvisniški 

krog lahko prekinejo, ko odkrijejo, 

pred katerimi nezavednimi čustvi 

ali čustvenimi situacijami bežijo. 

Namen tega zapisa ni, da bi obtožili 

mlade moške, ki so se ujeli v pasti pornografije. 

Prav tako jih ne želi razbremeniti 

odgovornosti, da se iz rok odvisnosti rešijo. 

Namen je predvsem pokazati, kako 

kompleksen je lahko problem. Zastonj 

podarjeno drogo – pornografijo – namreč 

drago plačujemo s svojimi čustvenimi 

stiskami, z izkrivljeno samopodobo 

in s težavami v odnosih.

SLADKO-SLANE BRBONČICE 85 | 16. FEBRUAR 2023 

60 

Istrski fuži s špinačo 

v omaki iz brieja in orehov 

SELMA BIZJAK 

Ena od značilnih jedi tako slovenske kot sosednje 

hrvaške Istre so fuži. Gre za valjane testenine, ki 

se jih nareže na kvadratke in ovije okrog lesenega 

ročaja kuhalnice. 

Najbolj poznani 

so fuži s tartufi. 

Okusno pa se 

povežejo tudi z 

različnimi mesnimi ali 

sirnimi omakami. Velja 

pa nenapisano pravilo, da 

mora biti omake veliko, 

saj se fužev zaradi njihove 

oblike lepo oprime. 

Tokrat sem pripravila 

omako iz sira brie, 

posebno hrustljavo noto 

pa jedi doda pečena slanina 

in grobo strti orehi. 

Jed je pripravljena v 

dobrih 15 minutah in njen 

okus je res božanski.


SLADKO-SLANE BRBONČICE 

61 

PRIPRAVA: 

1. Slanino narežemo na 

tanke rezine. 

2. Orehe grobo stremo. 

3. V ponvi na oljčnem olju na 

hitro pocvremo slanino, 

da postane hrustljava in jo 

odstranimo iz ponve. Odložimo 

jo na papirnato brisačko, ki 

popivna odvečno maščobo in 

ohrani hrustljavost. 

4. V isto ponev prilijemo 

smetano, mleko in na kocke 

narezan sir brie. 

5. Na zmerni temperaturi 

kuhališča omako segrevamo 

in nenehno mešamo dokler se 

sir ne raztopi in se poveže 

s smetano. 

6. Omako po okusu solimo 

in popramo. 

7. Medtem v slani vodi skuhamo 

istrske fuže po navodilu 

proizvajalca. 

8. Omako malce zgostimo. 

9. Naribamo parmezan. 

10. Svež peteršilj operemo, 

osušimo in sesekljamo. 

11. Kuhane istrske fuže odcedimo 

in jih takoj vmešamo v sirovo 

omako. 

12. Postrežemo v večjih, globokih 

krožnikih. 

13. Po vrhu jedi posujemo grobo 

strte orehe, sveže sesekljan 

peteršilj ter riban parmezan. 

Dober tek! 

Selma Bizjak, kulinarični blog Sladko Slane 

Brbončice www.sladkoslanebrboncice.si 

RECEPT ZA PRIPRAVO 

Za 2 osebi potrebujemo: 

• 240 g istrskih fužev s špinačo, 

• 125 – 150 g sira brie, 

• 200 ml smetane za stepanje, 

• 50 ml mleka, 

• 150 g pečene slanine 

ali kuhanega pršuta, 

• 50 g grobo mletih orehov, 

• sol, 

• poper, 

• oljčno olje, 

• svež peteršilj, 

• parmezan. 

4 

2 5 8 

5 6 4 

8 4 

6 3 8 

5 

9 

2 

6 3 

6 

3 

9 5 

9 

2 

5 

1 2 9 

1 

3 5 

7 

2 

7 

4 

8 

1 

REŠITVE str. 62-63: 

Rešitev magičnega kvadrata: 

VPISNINA, POGLAVAR, IGNORANT, SLOVANKA, NARAŠ- 

ČAJ, IVANČAN, NANKANG, ARTAJ. 

Rešitev anagrama: OSEL GRE SAMO ENKRAT NA LED. 

Rešitev križanke (vodoravno): pismo, Oglej, krat, radar, dolina, 

Pavel, ventilator, Cook, knjigovodja, KI, LO, lokalpatriot, Oton, 

PO, Levpa, papila, Angela, ikona, Cetinje, gos, Gančani, čar, 

RD, kostim, krema, Epir, tipi, askar, nadtlak, Adi, osveta, del, 

diakon, Aka, žar, PT. Glavno geslo: Svetovno prvenstvo. 

4 6 7 1 2 5 8 3 9 

2 8 3 4 9 7 1 6 5 

5 1 9 8 6 3 2 7 4 

6 5 8 9 7 2 3 4 1 

9 7 4 3 1 6 5 8 2 

3 2 1 5 8 4 7 9 6 

7 3 5 6 4 1 9 2 8 

8 4 2 7 5 9 6 1 3 

1 9 6 2 3 8 4 5 7 

5 7 6 2 1 8 4 9 3 

2 3 1 5 4 9 7 8 6 

4 9 8 6 7 3 2 1 5 

6 1 2 9 8 4 3 5 7 

3 8 7 1 5 2 9 6 4 

9 4 5 3 6 7 1 2 8 

7 6 9 8 3 1 5 4 2 

8 2 4 7 9 5 6 3 1 

1 5 3 4 2 6 8 7 9

RAZVEDRILO 

62 


6 1 2 

2 

1 6 3 

5 7 2 

4 

2 5 8 

5 6 4 

8 4 

6 3 8 

8 

6 5 

4 

5 

9 

2 

6 3 

5 7 1 

1 

8 6 3 2 

6 

3 1 2 9 

9 5 1 

2 

5 

9 

7 

3 

2 

5 

9 

1 

7 

3 

4 

8 

1 

MAGIČNI KVADRAT 

4 6 7 1 2 5 8 3 9 

VPISNINA SLOVANKA 

2 8 3 4 9 7 1 6 5 

5 1 

POGLAVAR 

9 8 6 

NARAŠČAJ 

3 2 7 4 

6 5 NANKANG 8 9 IVANČAN 7 2 3 ARTAJ 4 1 

9 7 4 3 1 6 5 8 2 

navpično, tako da se bodo med seboj ujemale. 

3 

Ko 

2 

boste 

1 

vpisali 

5 

vse, 

8 

se bo 

4 

prikazala 

7 9 

beseda, 

6 

7 le 3 še dodajte 5 pravo 6 črko. 4 V 1 liku je 9 pet črnih 2 polj. 8 

8 4 2 7 5 9 6 1 3 

1 9 6 2 3 8 4 5 7 

Vsako gornjo besedo vpišite v lik dvakrat, vodoravno in 

ki je končna rešitev. V polju, kjer se ta beseda križa s seboj, 

5 DOPOLNJEVANKA 

7 6 2 1 8 4 9 3 

2 3 1 5 4 9 7 8 6 

B R E Z P _ _ _ L N O S T 

4 9 8 6 7 3 2 1 5 

P O _ _ _ U N T A R 

6 1 2 9 8 4 3 5 7 

3 8 7 C _ 1 _ _ 5 R S 2 T V O9 6 4 

9 T 4 E R 5 _ _ 3 _ L 6 E K 7 T R A 1 R N 2 A 8 

7 6 

K O 

9 

_ _ 

8 

_ E 

3 

T I Z 

1 

A C 

5 

I J A4 2 

8 2 4 7 9 5 6 3 1 

P L _ _ _ _ R S T V O 

1 5 3 4 2 6 8 7 9 

S P O G _ _ _ O V A N J E 

Na vsako črtico vpišite pravo črko, tako da boste dobili 

znane besede. Potem črke po vrsti prepišite v spodnja polja. 

Tu boste prebrali poučen pregovor. 

Dopolnjevanki in sudoku je sestavil Jože Petelin.

85 | 16. FEBRUAR 2023 KRIŽANKA 

63 

SHUTTERSTOCK 

SESTAVIL 

ANDREJ 

PRAZNIK 

OVOJNICA 

S POPI- 

SANIM 

LISTOM 

MESTO NA 

SEVERO- 

VZHODU 

ITALIJE 

GRAFIČNO 

ZNAMENJE 

ZA MNO- 

ŽENJE 

NAPRAVA 

OB CESTI 

PEVKA 

ŠVAJGER 

POKLOP 

10 

ČLOVEK, 

KI NASTO- 

PA V GLE- 

DALIŠČU 

SNOV, KI 

DAJE HRA- 

NI SLADEK 

OKUS 

14 

SESTAVI- 

NA ZE- 

MELJSKE- 

GA PLINA 

4 

OTON 

JUGOVEC 

ROBERT 

ALTMAN 

DOMOVINA 

NAPRAVA 

ZA 

MEŠANJE 

ZRAKA 

ČLOVEK, 

KI KNJIŽI 

POSLOVNE 

DOGODKE 

LIDIJA 

OSTERC 

KNJI- 

ŽEVNIK 

ŽUPANČIČ 

BRBON- 

ČICA 

DOMOVINA 

VELIKA 

DOMAČA 

PTICA 

RAJMOND 

DEBEVEC 

POKRA- 

JINA 

NA SZ. 

GRČIJE 

NADPRI- 

TISK 

PEVEC 

SMOLAR 

KOS 

CELOTE 

PRISTA- 

NIŠČE NA 

SEVERU 

IZRAELA 

VKLJU- 

ČITEV 

DEL 

VOJSKE 

NINA 

JERANČIČ 

ZADNJI 

DEL 

VRATU 

PESNIK 

GRUDEN 

INDIJAN- 

SKO 

OROŽJE 

AMERIŠKA 

FILMSKA 

IGRALKA 

GARDNER 

APOSTOL 

NARODOV 

BANDA 

2 

POMORŠČ. 

(JAMES) 

OTOŠKA 

SREDNJE- 

AMERIŠKA 

DRŽAVA 

NABOŽNA 

SLIKA 

NERABEN 

PREDMET 

ČLOVEK, 

KI LJUBI 

DOM. KRAJ 

ORIS 

7 

LOGOTIP 

OBLIKA 

IMENA 

ANASTA- 

ZIJA 

KRALJICA 

ŠPORTA 

16 

AVTOMO- 

BILSKO 

TEKMO- 

VANJE 

PEDRO 

OPEKA 

POLITI- 

9 

ČARKA 

MERKEL 

STARINAR 

MESTO V 

5 

ČRNI GORI 

VAS PRI 

BELTINCIH 

PODZEMNI 

SESALEC 

ŽENSKO 

OBLAČILO 

MIRNO 

SOŽITJE 

MAŠČE- 

VANJE 

(STAR.) 

12 

PRIPRAV- 

NIK ZA DU- 

HOVNIŠKI 

POKLIC 

RAŽENJ 

INDIJAN- 

SKI ŠOTOR 

POLJSKO 

MESTO 

INTEGRIR. 

VEZJE 

VAS V. OD 

KANALA 

DEDNA 

OSNOVA 

1 MAZILO 

ZA NEGO 

KOŽE 

EMA 

KLINEC 

MOČNO 

STRELNO 

OROŽJE 

15 

OČARLJI- 

13 

VOST 

RISTO 

SAVIN 

VOJAK V 

KOLONIJI 

IZ VRST 

DOMAČIN. 

PRIPADNIK 

VZHODNO- 

SLOVAN. 

PLEMENA 

KATARINA 

IVANOVIĆ 

MOŠKO 

IME, IVAN 

6 

GLAVNO 

GESLO 

VOJAŠKI 

OBRAMBNI 

NASIP 

8 

SLOV. 

SLIKAR 

(MATIJA) 

SPLET 

LAS 

DRŽAVNA 

BLAGAJNA 

3 

1 2 

11 3 4 5 6 7 

PRIMOŽ 

TRUBAR 

17 8 9 10 11 12 

13 14 15 16 17

SLIKOVITO 

64 

Satira 


Izložbeni zajec – Michael Sowa 

GREGOR ČUŠIN 

oči, kaj je tam?« 

»Ne vem, sine.« 

»Kaj delajo tisti ljudje 

»Oči, 

tam?« 

»Ne vem, sine. Nekaj gledajo.« 

»Kaj pa gledajo, oči?« 

»Res ne vem, sine.« 

»A greva lahko še midva pogledat?« 

»Pa pojdiva. Če je zastonj, zakaj 

pa ne?« 

»Oči, glej, kaj je to?« 

»Ne vem, sine. Zgleda kot zajec.« 

»Zajec? Ne, pa ni zajec, no.« 

»Ja, sine, mislim, da je.« 

»Oči, zajec ne more stati na ušesih.« 

»Vem, sine.« 

»Ta pa stoji na ušesih. Kako?« 

WIKIART 

Michael Sowa, Izložbeni zajec. 

»Ne vem, sine. Mogoče je nagačen.« 

»A zajec?« 

»Ja.« 

»Samo … to pomeni, da je zajec 

mrtev.« 

»Ja. Saj.« 

»Ampak oči, ta zajec ni mrtev. 

Premika se.« 

»Ne, pa se ne.« 

»Ja, pa se. Pa še hrano ima. A vidiš zelje?« 

»Zelje vidim, ne vidim pa, da bi se zajec 

premikal.« 

»In praviš, da je mrtev?« 

»Bojim se, da res.« 

»Zakaj pa je potem v izložbi? V izložbi 

so stvari, ki so naprodaj in jih lahko 

kupiš. Če je zajček mrtev, bi ga morali 

pokopati. Zakaj bi kdo dal mrtvega zajca 

v izložbo? In nikar mi ne reci, oči, da 

bi kdo hotel kupiti mrtvega nagačenega 

zajca, ki stoji na glavi!« 

»O, se najdejo tudi taki.« 

»Res?« 

»Res, res … Veš, sine, mogoče je pa to, 

kar gledava, umetnost.« 

»Umetnost? Oči, kaj pa je to?« 

»Umetnost: to je stvar konteksta.« 

»Konteksta?« 

»Ja. Da neko reč, dogodek ali postopek 

prepoznamo kot umetnost, jo moramo 

postaviti v določen čas in prostor.« 

»Čas in prostor?« 

»Ja. Kontekst. Naj ti razložim. Tvoj 

stric Jože je mesar. Če kolje prasca na 

našem dvorišču, je to zakol na črno. Če 

ga zakolje v svoji mesnici, je to njegovo 

delo. Če bi klal v galeriji, je to umetniška 

inštalacija, če pa na odru, pa gledališka 

predstava. Razumeš? Čas in prostor določata, 

kaj stric Jože je in kaj dela.« 

»Ampak stric Jože je mesar.« 

»Seveda. A če kolje pri nas – je prestopnik, 

če kolje v mesnici – je v službi, 

če kolje v galeriji ali na odru – je umetnik.« 

»V čem je razlika?« 

»Jaz mu za zakol dam petdeset evrov 

in liter šnopca, v mesnici dobi plačo, v 

galeriji in gledališču pa dobi honorar in 

morda celo državno nagrado.« 

»Ne razumem.« 

»Nič hudega, to je prvi pogoj za sodobno 

umetnost.« 

»Oči, kaj pa zajec? Zakaj praviš, da je 

to umetnost?« 

»Kontekst, sine. A vidiš tisto staro 

gospo zraven zajca? Ona je umetnica.« 

»A je tudi nagačena?« 

»Ne, ni.« 

»A je sploh še živa?« 

»O, živa je, živa.« 

»Kako veš, oči, saj se ne premika.« 

»Kaj, da ne?! Samo poglej, kako vrti 

svojo gofljo.« 

»U, oči, a vidiš listek s ceno, ki visi z 

njenega plašča?!« 

»Ja, sine, umetnost je naprodaj in 

ni poceni!«


POLITIČNA POEZIJA 

Humor 

65 

MARTIN KRPAN 

Z VRHA 

Z vrha, z brda so se oglasili 

tisti, ki za blagobit skrbijo, 

tisti, ki za narod vse storijo, 

družno spet so ljudstvu zatrobili. 

Z vrha, z brda so prišle novice, 

da je vreme tam pri vrhu jasno, 

to ponavljali so vse bolj glasno, 

da bi zdelo se odsev resnice. 

Z vrha, z brda so takole rekli, 

da lopate nove so v pripravi, 

stanovanje sámo se postavi, 

brž ko bodo dobro posli stekli. 

Z vrha, z brda, so še sporočili, 

da za plače ni skrbi nobene, 

analize bodo narejene, 

kaj lahko bi kdaj kje naredili. 

Z vrha, z brda so nas pomirili, 

da o dejstvih zdaj se že pogaja, 

tečejo pogajanja, ostaja 

da po starem vse v največji sili. 

Z vrha, z brda hkrati so dejali, 

nič nas po detajlih ne sprašujte, 

meglo po kotlinah le kupujte, 

ki na vrhu bomo jo sejali. 

Daniel Novakovic/STA 

Več politične poezije je na strani www.verzifikator.si

TAZADNJA 

66 

Humor 


Jaša Jenull odpira 

agencijo za spremstvo 

Podelitev Prešernovih nagrad je požela nadpovprečno zanimanje za kulturo, 

ki se pri Slovencih večinoma konča pri frajtonarici. Po podelitvi Prešernovih 

nagrad se je na oder ob Svetlani Makarovič povzpel J. Jenull, bolj znan 

kot voditelj iniciative Glas ljudstva. 

SVIT PODGORNIK 

Mnogi so bili zmedeni, kaj 

počne na odru, vendar se 

je izkazalo, da se Jenull podaja 

na novo podjetniško 

pot. »Vsak, ki je kdaj nastopal, se je že 

spoznal s tremo. In vsi vemo, da je lažje, 

kadar nisi sam. Zato sem se odločil, 

da bom odprl agencijo namenjeno 

spremljanju ljudi na oder. Ni važno ali 

je glasbeni recital, nastop ›slam‹ poezije 

ali nagovor kmetijske zadruge. Jaz 

bom z vami,« piše na spletni strani JJ, 

novega podjetja za psihološko podporo 

nastopajočim. Podjetje ponuja mnogo 

storitev. Makarovičeva je očitno izbrala 

tiho spremljanje, najcenejšo opcijo, 

pri kateri se nudi samo tiha statična 

podpora. Vendar stranka lahko za malenkost 

več denarja izbere tudi »dinamično 

kolesarsko opcijo«, »dinamično 

kolesarsko opcijo s plakati«, ali pa 

»glasno kolesarsko opcijo«, pri kateri 

bo množica kolesarjev skandirala poljubna 

gesla po naročilu. 

ZA VSE JE KRIV JJ 

Vendar pa je Jenullovo podjetje lahko 

zanimivo tudi za vas. Če slučajno iščete 

službo v javnem sektorju, podjetje JJ 

ponuja tudi podpis na vaš življenjepis, 

z dodatnim doplačilom pa lahko skupaj 

z vami pride na razgovor, kar ne samo 

da vam zagotovi službo, pač pa vam 

zagotovi celo povišico. Morda ima vaš 

otrok tremo pred govornim nastopom 

v šoli? Ni problema! Jaša Jenull ne bo 

samo pomagal pri nastopu, pač pa vam 


zagotovi izdelan projekt, v katerem 

bo jasno poudaril, da je za problem na 

nekem področju zagotovo kriva vlada 

Janeza Janše. Naša raziskovalna ekipa 

je tako na temo biologije dobila projekt 

z naslovom »Kako so ekstremofili 

(organizmi, ki uspevajo v fizikalnih in 

geokemičnih razmerah, škodljivih za 

večino drugih živih bitij, op. a.) uspevali 

v obdobju med 3. 12. 2004 in 21. 

11. 2008«. Druga opcija pa je bila »Zakaj 

je Janševa vlada kriva za razširitev 

plevela na mojem vrtu«. 

 

NAVIJAŠKE STORITVE 

Interes za novo storitev je velik. Po tem, 

ko je Jaša Jenull dokazal, kako velik 

vpliv ima lahko športna aktivnost kolesarjev, 

(Spomnimo se, slovenski opoziciji 

je bila lani podeljena celo nagrada) 

je odprtje agencije za spremstvo sprožilo 

veliko zanimanje. Najbolj zainteresirani 

so športni navijači. »Mislim, 

da lahko izjemno popestrimo slovenski 

šport s tem, da se namesto navijačic 

pripeljejo kolesarji z Jenullom na čelu 

na monociklih in skandirajo gesla v 

podporo naših zmajev,« je bil navdušen 

navijač košarkarskega kluba Olimpija, 

ki jim z Jenullovo pomočjo naslov prvakov 

Evrolige gotovo ne uide. 

Svetlana Makarovič je pri podjetju za psihološko podporo nastopajočim JJ naročila najcenejšo storitev: 

tiho statično podporo.

Podprite neodvisno 

novinarstvo. 

Pridružite se naročnikom 

tiskanega tednika Domovina. 

Sklenite letno naročnino 

in prihranite: namesto 

187,20 € samo 159 € 

-15 % 

Ne splača se vam odlašati, 

saj si z naročilom DANES 

lahko zagotovite fiksno 

ceno za eno leto! 

Domovina 

DA, računajte name, naročam tednik Domovina. 

(ustrezno označite) 

12-mesečna naročnina (52 številk; namesto 187,20 € samo 159 €) 

želim plačilo na 4 obroke po 39,75 € 

Domovina je 

ta hip najboljši 

slovenski 

družbenopolitični 

tednik. 

dr. Žiga Turk, profesor in publicist 

6-mesečna naročnina (26 številk; namesto 93,60 € samo 86,50 €) 

Ime in priimek * : 

Ime podjetja (poslovni naročnik): 

Ulica in hišna št. * : 

Poštna št. in kraj * : 

Telefon * : 

E-mail * : 

Podpis * : 

S podpisom potrjujem, da se strinjam s splošnimi pogoji naročanja. 

Kako postanete naročnik? 

Izberite način, ki vam je najlažji. 

POKLIČITE 

059 020 001 

(vsak dan od 9.00 do 15.00) 

Poštnino za tednik plača Domovina. 

Podatki za plačilo naročnine: Cesta v Log 11, 1351 Brezovica pri Ljubljani 

Številka TRR: SI56 0284 3026 4323 628 

Namen: Naročnina na tednik Domovina 

Sklic: 00 2023-2145 • Koda: SUBS • Koda banke: LJBASI2X 

SKENIRAJTE 

QR KODO 

in izpolnite 

elektronsko 

naročilnico 

PIŠITE 

narocnine@domovina.je 

POŠLJITE 

Domovina d.o.o. 

Cesta v Log 11, 1351 

Brezovica pri Ljubljani 

OBIŠČITE 

www.domovina.je 

Všeč mi je to, 

da ni tem, ki bi 

se jih uredništvo 

Domovine 

izogibalo. 

Rado Pezdir, ekonomist in publicist 

S podpisom potrjujem, da sem seznanjen z navedenimi splošnimi pogoji naročanja, ki so objavljeni na spletnem naslovu https://www.domovina.je/splosni-pogoji-narocanja/.

Domovina 85: Stanovanjski centralizem: Za koga gradi Levica? (Predogled)

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?