NEKAJ SPOMINOV

vrnili. Za menoj je prišel na nato partizan Šuštaršič iz Brusnic, katerega je komisar vprašal za
moj čin in položaj. On pa me ni hotel prepoznati!
Sodna razprava
Sodna razprava se je vršila v soboto, 9.oktobra 1943, ob pol osmih zvečer v kino-dvorani
v Kočevju. Ob 7. uri so se odprla vrata koridorja, ob straneh se postavi vrsta pravkar došle
Ljubljanske brigade, vrata prve celice se odpro. Začeli so klicati naše borce. Ti so prišli ven med
vrste. Dva partizana sta jim vezala z žico roke na hrbtu. Tako zvezane in močno zastražene so
jih odvedli v kino-dvorano.
S težavo so prišli skozi kričečo množico do sodnega zbora, ki se je uradno imenoval
„Redno vojaško sodišče«. Sestavljali so ga: predsednik dr. Anton Kržišnik in člani dr.Teodor
Tominšek, Bojan Polak Stenka, komandant brigade, Andrej Cetinski-Lev, komandant bataljona,
Ivan Puc-Don, panizan in zapisnikar dr. Žiga Vodušek Šimen.
Državni tožilec je bil Jernej Stante.
Obtožence so branili trije pravniki, obravnavo pa beležila dva stenografa.
Filmski snemalci, časnikarji in karikaturisti so imeli dovolj dela.
Balant kakor tudi ostali so ves čas obirali uši in jih metali med nahujskano množico.
Praskali so se vsem telesu. Pri razgovorih so se držali junaško, odkrito in odlocno brez strahu,
množica pa je vpila in zahtevala smimo kazen. Od pol osmih zvečer do šestih zjutraj so grmeli
glasovi: SMRT, SMRT, SMRT IZDAJALCEM PLAVE GARDE! Ob šestih zjutraj, v nedeljo,
10. oktobra 1943, so se naši borci, zvezani in do smrti izmučeni, vrnili v celice. Od onemoglosti
so pri priči zaspali.
Isti dan, v nedeljo, l0.oktobra 1943, ob sedmih zvečer, se je razprava nadaljevala, trajala
zopet skozi vso noč do iste ure zjutraj z rezultatom 16 obsojenih na smrt in 5 na prisilno delo.
Na smrt so bili obsojeni: Strniša, Vošnjar, Milovanovič, Šinkar, Malovrh, Marinčič,
Lisac, Konečnik, Končan, Tomažič, Kien, Štepec, Mun Mihelič, Capuder, Habič; Na prisilno
delo pa: Mavec, Not, Jesenovec, Jerman in Bačnik
To je bilo za javnost. Kaj pa je imel trinog v tajnem načmi, se je pa kmalu izkazalo.
V ponedeljek, l l.okt. 1943, ko so zgoraj navedeni čakali od 6. zjutraj do 11. dopoldne na
obsodbo, so začeli iz celic klicati v grajsko sodno dvorano tudi ostale. Vprasani so bili, če imajo
kaj pripomniu k prejšnjemu zaslišanju. Nekateri so imeli, dmgi ne. K obtožnici vsakega od teh je
bil priložen akt terenskega odbora. Nekaterim je bilo postavljeno več novih vprašanj. Mnogi od
klicanih niso imeli nobene obtožbe. Za te je obtožbe preskrbel „Čort« - Franc Pirkovič.
XI.
Navedel bom samo par slučajev. Za Švalj Antona iz Kocerije - Kostanjevica je Pirkovič
nasilno diktiral stenografki, da je požgal gostilno pri Sv. Miklavžu na Gorjancih. Švalj je moral
to neresnično obtožbo lastnoročno podpisati. Isto je moral storiti Pungarcar iz Prekope, češ, da je
on zaplenil mehanično delavnico Rudiju Pirkoviču, v resnici pa so to storili Legionarji iz
Brezovice. Ta formalni tajni proces se je hitro nadaljeval, do noči so prišli vsi na vrsto.
Po razglasitvi javne obsodbe v kino-dvorani so se obsojenci ob pol dvanajstih dopoldne
vrnili v celice. Tam jih je kočevski kaplan Bartolj spovedal v navzočnosti s puško naperjenega
partijca. Po končani spovedi vseh so kaplana Bartolja odvedli nazaj v župnišče.
Čas umoritve še ni bil določen. Obsojenci so napisali in oddali prošnjo za pomilostitev
na Izvršilni odbor OF.