NEKAJ SPOMINOV

txt slika
Hiša v Grčaricah po napadu - delo italijanskih topničarjev
Glavni komandi v Ljubljano smo potom radijske oddaje, ki je bila nameščena v kuhinji,
sporočili, da je stanje nevzdržno zaradi težkega topništva.
VSE PRIPRAVLJENO ZA NOČNI NAPAD! ODGOVOR! ZDRŽITE ZA VSAKO CENO.
POMOC PRIHAJA!
Pomoč, ki je prihajala, je bil »Lipov« - Vojičev - Ljubljanski odred 50 mož, ali je bilo
morda to povelje v zvezi s prihodom srbskih četnikov, ca. 300 mož, ki bi po dogovoru morali
biti že v Grčaricah. VSA TA POMOČ V NASTALI SITUAQJI NEBI POMENILA NIČ, KER
SO PARTIZANI NA ZAHTEVO CHURCHILLA DOBILI VSE TEŽKO OROŽJE OD
ITALIJANSKE VOJSKE.
Nesoglasje med protikomunistično vojsko, politično trenje med voditelji tega pokreta je
privedlo do usode Grčaric, Turjaka in Vetrinja. Zgodovina bo obsodila te sebičneže,
častihlepneže, ki so žrtvovali za dosego svojega političnega, strankarskega cilja zavedno
protikomunistično vojsko! N jim bilo dovolj deset tisočev grobov pred to katastrofo, vneto so
zatrjevali, da ne bo več Grčaric ali Turjaka. Šli so naprej zagrizeno vsak svojo pot do Vetrinja.
Grčarice, Turjak, pomnožena dvanajstkrat! Odšli so v podzemlje, ko jim je bilo življenje
v nevarnosti, v svobodnem svetu pa nadaljujejo kot blazni svojo fanatično pripadnost, neoziraje
se na svojo častno zaobljubo. Zakrkjeno gredo preko grobov zmaličenih kosturnikov, preko
milijonov živih okostnjakov, ki zaman čakajo rešitve. Trinog zmaguje v neslogi nasprotnega
tabora! Sam Lenin, Mojzes komunistične ideologije, je priznal, ko je prišel na oblast: „Če bi bilo
10,000 odločnih arn~omunistov v Petrogradu, bi nikdar ne zmagali mi!« Isto izjavo je dal
Slovencem takratni komandant divizije Pero Popivoda: „Bil sem v vseh borbah po vsej
Jugoslaviji, a takšnih borcev, kot ste vi, še nisem videl. Resnici na ljubo moram priznati, da ste
odlični bonci, a vaše vodstvo ni vredno, da čuva koze! Kdor vas je poslal v Grčarice, branit se iz
bunkerjev, v revoluciji, je velik strateg-magarac! Kakšno vlogo igra, če za par ur, dni, tednov, ali
morda mesecev izgubiš eno vas ali hrib? To bi vi oficirji morali vedeti, da je bunker vaš grob!«
*
Kmalu po mojem prihodu v prednjo sobo, nekako ob tretji uri popoldne, je težkagranata
pocvšila bunker pri vhodnih vratih in podsula Mehleta in Strnišo. Izkopala sta se nepoškodovana
ter istočasno odbijala množični juriš. Mehle se je izkazal junak dneva. Kot ranjeni lev je rjovel
in sipal svinčenke na rdeče juriše. Odlično so se držali tudi ostali, posebno bivši pamzani. Za
trenutek sem pomislil, da bi menjal sigumejši položaj. A zmagala je odločitev: če mi je
namenjeno ucnreti, smrti ne morem ubežati. Zato sem ostal ravnodušen na najbolj
izpostavljenem mestu Danes lahko rečem, da sem hvaležen Vsemogočnemu, da sem lahko živa
priča teh dogodkov.
Istočasno so rdeči izsledili in razbili bunker nad odprtino hleva. Ubit je bil Žargi Franc iz
bele krajine, dva pa sta bila težko ranjena, med njimi Stanko iz Kranja, kateremu je granata
odtrgala roko in dvakrat zlomila nogo. Ves čas napada sem bil tudi jaz v tem bunkerju, katerega
sem zapustil le nekaj minut pred zadetkom.
Topniško obstreljevanje se je divje nadaljevalo, temu pa so sledili masovni juriši. To je
trajalo vse do 4. ure popoldne, ko mi pride Joco sporočit usodo bunkerja pri gasilskem domu:
trije mrtvi, med njimi Kajtimar, Novak, družinski oče in trgovec iz št.Petra pri Novem mestu,
težko ranjen prosi mojega namestnika Jocota, da ga ustreli, da ne bi živ padel v roke rdečim Ker
Joco prošnji ni ugodil, si je sam z bajonetom prebodel srce.Vse štiri so odnesli v klet, položaj pa