NEKAJ SPOMINOV

povedali svoja imena: Kralj Matija, Stanko iz Kranja in drugi, 35 po številu. Črvi, ki so se vsled
vročine razmnožili po ranah, so razdejali njih živa telesa.
V sosednji sobi pa je bila naša razorožena prva straža iz gradu, ki so jo še tisto noč
likvidirali z našimi ranjenci vred.
txt slika
Kočevski grad, ki ga je "narodno-osvobodilna vojska« v decembru 1943 razdejala
V precej veliki sobi v drugem nadstropju nas je bilo 30, obsojenih na prisilno delo. Straža
je bila na vsakem vogalu Dijaškega doma, pred glavnimi vrati in pred vrati vsake sobe pa
strojnica. Če si se približal oknu, je partizan takoj spustil rafal iz brzostrelke.
Preko ceste so Turjačani. Naši hodijo po hrano tja. Par sto metrov južno je l meter in pol
visoka - široka - bodeča žična ograja z bunkerji okoli mesta. Zadaj je gozd in rezervar. To sem
videl iz okna stranišča, kjer me ni nihče opazoval.
Večno prijateljstvo smo sklenili: Marinčič Milko, jurist Kopric Jože in jaz. Ko sem
spoznal, da sta onadva prepoštena in da ne mislita na beg, sem se sam odločil in čakal prilike,
prve deževne noči...
XIII.
Dnevno smo hodili v mesto na delo. V nedeljo, 17. oktobra 1943, je že zjutraj začel
padati dež. Ostal sem doma z izgovorom, da pobijem uši. Drugi so odšli na delo. Šel sem
večkrat in za dalj časa v stranišče. Premeril sem razdaljo med Dijaškim domom in gozdom V
sobi sem počistil in spraznil 50-litersko pletenko, v kateri smo držali vodo. Tako sem imel pri
večerji izgovor, da grem po vodo v drugo sobo, kjer je bila vodna pipa. Kot nalašč je proti
večeru začelo močno deževati z veliko nevihto, treskanjem in grmenjem V zadnjem trenutku
sem svojo namero povedal Gusteljnu, ker sam nisem mogel nesti tako težke steklenice. On na to
pristane in že smo povečerjal. Jaz pohitim k steklenici, javim pri starešini sobe Notu, da moram
iti po vodo, on to javi stražarju in Gustelj že drži steklenico, da mi pomaga!
Skočil iz II.nadstropja
Ko prideva s steklenico v dmgo sobo, kjer je bila voda, jaz v naglici odprem pipo, da
močno zašumi (stražar je stal pri vratih), ugasnem luč in že padam skozi okno proti tlom Noge
se mi zasadijo do lsolena, titovka mi zleti z glave, grozno se zabliska, skočim 100 metrov za prvi
grm, tu se zopet zabliska, skočim do drugega grma, čakam, da se zopet zabliska, preletim njivo
do bodeče žice, zopet blisk, žica me trga, reže – končno se prevalim po meji na pot, ki veže
bunkerje, en bunker s partizansko posadko je oddaljen le dva metra, nato po skalovju, plažeč se
po trebuhu, da sem zamenjal sled in obvaroval noge, da si jih nisem zlomil. Vse to se je godilo
ob osmih zvečer dne 17. oktobra 1943 s silovito naglico in nepopisno predrznostjo. Šlo je za
sekunde! Na Gusteljna nisem čakal, ker sva se dogovorila, da se dobiva na določenem mestu.
Nega so ujeli in ga spekli na ražnju
Rešen
ZAHVALJEN BODI BOG MILIJONKRAT! REŠEN SEM! Ne morejo me izslediti, tudi
če bi uporabili zdresirane pse, ker je ploha dežja spoti brisala moje sledi. Noč je bila zelo temna,