NEKAJ SPOMINOV

To so bili dnevi, ko smo ure in ure preživeli s svojimi družinami in prijatelji izven ječe.
Čeprav nismo nikogar osebno poznali, smo si o njih vse povedali. Tudi o našem poklicnem delu
si nismo ničesar tajili. Nismo se v vsem ujemali, pa smo se vendar ljubili in drug drugega
spoštovali.
To so bili dnevi, ko smo v pogovorih pojedli vse žgance in klobase in zavitke in pečene
kokoši. Ure in ure smo se pogovarjali kaj bi jedli ČE... ., koga bi povabili na pojedino ČE... ., pa
ni bilo ničesar, samo lakota in žeja.
To si bili dnevi "slavnega« Kočevskega procesa. O katerem pravi Franček Saje, da je Bil
„mejnik na razvojni poti našega procesnega reda na osvobojenem ozemlju«. Proces, »ki je
potekal po vseh splošno veljavnih načelih procesualnega prava“. V resnici pa je bil ta proces
največja FASA in tragična komedija, največja sramota slovenskega naroda, največji zločin nad
slovenskim narodom, ena sama ostudna laž.
Zločin Grčarskih junakov je bil le: ljubili so svoj narod, svojo domovino, svojo vero,
sovražili lpa so komunistično laž, kar pa je v komunističnem slovarju pomenilo: narodni
izdajalec. In za to "izdajstvo« so darovali svoja življenja. Kje ste danes sodniki - morilci
slovenskih herojev? Kje ste Kržišnik, Tominšek, Polak, Cetinski, Kocjančič, Puc, Vodušek,
Briški, Stane, Kraigher, ki ste sodelovali v pripravah scenarija kočevskega procesa, ki je naše
fante obsodil na smrt? Nekateri ste že odšli po svoje plačilo in čakate na svojo sodbo, drugi pa se
hinavsko izgovarjate in mečete svojo krivdo na druge, tretji pa se še danes ponosno potikate po
ljubljanskih ulicah, trgu in kavarnah, saj uživate mastne borčevske pokojnine z vsemi dodatki.
Kar fantov in mož ni bilo obsojenih na procesu, jih je pa obsodil Franc Pirkovič- Čort z
besedami: „Vsi ste veleizdajalci, vsi zaslužite smrt!«
Iz celice šti so bili poklicani: Marjan Sterniša, Pavel Vošnar, Mladen Milovanovič, Anton
Šinkar, France Malovrh, Rudolf Marinčič, Ivan Lisac, Ljubomir Konečnik, Marjan Končan,
Drago Tomažič, Vladimir Kien, Jože Štepec, Franc Muren, Franc Mihelič, Gabrijel Capuder in
Viluor Habič. Obtoženi so napisali na stene celice svoja imena, svoje želje, svoja spoznanja,
svoje nasvete in dali na desetine naročil meni, če bom ostal pri življenju Preden so odšli na
hodnik so skupaj zapeli "Slovenec sem« in nato še, „Kristus kraljuj!«. Vse so za roke zvezali z
žico, po sredi pa je bila debela vrv.
Zmetali so jih na kamione in jih odpeljali proti Mozlju, kjer je krogla v tilnik končala
njihovo življenje. V celici št. 1 sem ostal sam. Tonče, dobro se te spomnim, ko si vprašal
partizane na hodniku: "Kdo me bo ustrelil?« Živo se spominjam odgovora:»Jaz, hudič beli!«, pa
si mu vseeno rekel: "Vzemi moje gojzarje, da se boš kdaj spomnil belega hudiča.« Sezul mu je
gojzarje in Tonče je šel bos v smrt.
Žalostna zgodba se je ponavljala uro za uro in noč za nočjo. Ob desetih, ob polnoči in ob
dveh zjutraj so navezali nove žrtve in jih odpeljali na morišče. Nobenega procesa, nobene
obtožbe, nobenega zagovora, nobene porote, samo Pirkovičove besede: "Vsi si zaslužite smrt!«
To je bilo pravilo komunističnega procesualnega prava.
Od vseh v gradu zaprtih nas je ostalo le še 45. Z žico zvezane so nas odpeljali preko
Grčaric v Medvedjek, od koder sem jaz s tremi dmgimi pobegnil. Dnruge so iz Medvedjeka
odpeljali naprej, kjer so jih kruto pokončali. Tako tragičen in krut je bil konec grčarskih junakov
- pravih slovenskih herojev, čistih in poštenih mož, ki si niso umazali rok s krvjo lastnega
naroda.
Naj ponovim, da Kočevski proces ni imel prav nobene zakonske podlage. Bil je samo
orodje v rokah komunistične revolucije, katere prvi namen je bil uničiti svoje idejne in politične
nasprotnike. Zato Kočevski proces ni nikakšen sodni postopek, ampak krut zločin nad
slovenskim narodom S tem procesom komunisti niso hoteli samo ubijati ljudi, ampak tudi
hrepenenje po svobodi, po neodvisnosti, po svobodni Sloveniji. Hoteli so uničiti dušo in
identiteto slovenskega naroda in narediti Slovence sužnje komunistične partije. Njihova borba ni