NEKAJ SPOMINOV

Ko je naša patrola spremljala neke goste iz Ljubljane - bila je nečakinja komandanta
Koprivice, mati in sestra nekega borca in pa še neki gospod - je pri Jelendolu partizanska zaseda
oddala prve rafale. Takrat so se že zbirali. Brigade so se koncentrirale. Pospešili smo s
pripravami, kajti vedeli smo, da se je pričelo.
Drugega dne, 8.IX. 1943, je naša zaseda šla na običajno mesto, toda kmalu se je vrnila,
kajti ta položaj so že zasedli partizani. Za nami so se oglasile prve puške od vseh strani. Proti
večeru je bila borba v teku, ki se je preko noči polagoma stopnjevala. Partizani so bili že med
hišami in od tod streljali na nas. Opoldan je sredi vasi pri studencu padel prvi, to je bil neki Mam
Mirko. Ponoči in naslednjega dne je borba trajala z vso srditostjo. Iz gozda je bili slišati
partizansko harmoniko. Nekdo je držal govor in nas neprestano pozival naj se predamo, ker je
Italija propadla, itd.. Nismo verjeli.
Dne l0.IX.1943 so se pričeli kazati znaki utnrjenosti, Bili smo vse te dni brez počitka,
brez vode, brez hrane. Puškarjenje ni prenehalo niti za trenutek. Proti poldnevu so nas strahovito
obstreljevali. Kasneje smo izvedeli, da so nas obstreljevali z italijanskimi havbicami. Že od
prvega dne so nas ves čas obstreljevali s protitankovskimi topiči.
Po tem obstreljevanju je postal naš položaj kritičen. Hiši, kjer smo bili mi, sta bili že
občutno razdejani. Vsak čas smo pričakovali, da se bo vse sesulo. Imeli smo že težke ranjence.
Hiša je bila preluknjana od topovskih strelov. Primanjkovati je začelo municije. Po vsakem
topovskem strelu so se sobe tako zaprašile, da nismo videli ničesar. Orožje se nam je tako
zaprašilo, da ga nismo mogli s pridom uporabljati. Stanje je bilo obupno. Stopnice v prvo
nadstropje so bile razmajane. Fasadna stena je počila, zato smo se zbrali v pritličju Pojavili so se
že glasovi o predaji. Bilo je okrog 4. ure popoldne. Zedinili smo se, da bi bilo najboljše, če
pošljemo parlamentarce, ki naj prinesejo pogoje za predajo. Medtem, ko smo se o tem
pogovarjali, se je hiša, kjer je bil štab, že pogajala s partizani. Zato ni ostalo drugega, kakor da se
predamo. Pogoji, ki so nam jih dali: popolna predaja in izročitev orožja, garantira pa se življenje
vseh ostalih.
Zapustili smo hišo, oddali orožje in opremo ter se zbrali sredi vasi. Bilo nas je 125. V
borbi je bilo deset mrtvih in 18 ranjenih.
Padli so: Žnidarič Vlado, Kranjc Milan, Mam Edo, Virant Mirko, Jakus Bogomir,
Ferlinc Marjan, Novak, Konjas Izidor.
Komandant Koprivica Danilo je bil težko ranjen in je kasneje umrl v Ribnici.
Težko ranjeni so bili: Prešern, Kemperle, Dubrvič, Černigoj, Keleša itd.
Južina je bil lažje ranjen in je v naslednjih dneh pobegnil iz bolnice.
Od tu smo zvezani odšli v Dolenjo vas. Strpali so nas v neko hišo, kjer smo bili prvikrat
zaslišani, popisali so naše podatke, itd.
Naslednjega dne so nas odvedli v nočnem spremstvu proti Kočevju
Naščuvano prebivalstvo nas je sprejelo z vsemi mogočimi sramotiliiimi vzkliki.
Na sejmišču so nas razstavili na ogled, proti večero pa so nas odvedli v zapore.
Razdelili so nas po celicah brez kaktšnegakoli reda. Po prvem zaslišanju pa so nas že
opredelili.
V prvi celici so bili po njih mnenju najtežji krivci: organizatorji in propagatorji.
Zasliševanje in priprave za "proces« so se vlekle približno do l0.X.1943.
Izredno vojaško sodišče je obsodilo na smrt 19 "izdajalcev" dva sta bila obsojena na
prisilno delo. Vsi ostali so bili obsojeni od rednega vojaškega sodišča.
V noči 11. na 12.X 1943 so na kamionih odvedli močno zvezane obsojence Izrednega
vojaškega sodišča. Naslednjega dne med 12. in 13. X. Pa so bili odpeljani ostali, tako, nas je v
zaporih ostalo kakih 40. Med te pa so pomešali tudi ujetnike iz Turjaka in pa najrazličnejše
kriminalce, črnoborzijance, itd.