NEKAJ SPOMINOV

33 jih je bilo obsojenih na prisilno delo, nekaj pa jih je ostalo še nadalje v zaporih, ker so
se nam pridružili nekateri šele 24.X1943, ko so mesto Kočevje evakuirali radi prodiranja
nemških čet. Tega dne so pripeljali na zborno mesto tudi tri težke ranjence: Dubroviča,
Kemperla in Prešerna, vendar jih radi težkih poškodb niso odpeljali z nami, pač pa so rekli, da
bodo še nadalje ostali v negi pri usmiljenih sestrah v Marijinem domu Za te tri ranjence in pa še
druge, ki so ostali v zaporih - med njimi so bili ing.Sax, neki Oblak iz Ljubljane in Vodnik
Srečko - nismo pozneje nič več slišali.
Med tem časom, ko smo bili na prisilnem delu, sta dva ušla iz Dijaškega doma. Bila sta
to Čmigoj in pa še nekdo, katerega imena se ne spominjam (Jože Sladič, op. prepisovalca, 14.
sept. 2003).
Od tod so nas s kamioni odpeljali preko Kočevske reke in Gotenice v Grčarice. Po par
dneh smo z varnostno četo iz Kočevja odšli v gozdove nad Grčaricami. Med tem časom sta bila
Harb Stojan in Črtalič uvrščena v brigade. Harb je odšel v Šercerjevo brigado, Črtalič pa je ostal
v varnostni četi.
Dne l.XI.1943 je enajst naših zbežalo, potem, ko so pobili partizanskega stražarja. Ta
pobeg sta organizirala Savnik in Mavec. Še istega dne smo premenjali logar, dne 2.XI.1943, pa
smo dobili zvezo s Šercerjevo brigado, ki nas je odvedla do Travne gore, kjer se je izvršila
jttstifikacija preostalih. Razen mene, je ostal pri življenju še podporočnik Kovačec Jurček, ki je
bil uvrščen v Šercerjevo brigado.
Od vseh borcev, ki so bili na Grčaricah, je ostalo živih 15 in so: dva, ki sta pobegnila iz
Dijaškega doma; medicinec Satler, ki je odšel z našimi ranjenci v Ribniško bolnico ter potem
ostal pri partizanih; podporočnik Kovačec; partija enajstih, ki so pobegnili l.XI. 1943; Harb
Stojan; Južina Franc in pa jaz. Črtalič, ki je bil v varnostni četi je pobegnil, če se ne motim s
tistimi enajstimi.
To je približen kronološki potek tragedije od 7.IX.1943 do 2.XI.1943. Imena vseh
postreljenih v Mozlju in na Travni gori sem pozabil, odnosno sem poznal borce pod prevzetimi
imeni, tako, da je točen seznam postreljenih težko ugotoviti. Lažje sem ugotovil tiste, ki so po
mojem prepričanju ostali živi.
ŠE VEDNO ŽIVIM POD VTISOM TEH STRAŠNIH DOGOVDKOV IN SE LE
TEŽKO KONCENTRIRAM, DA BI VSE POTANKOSTI LAHI~O PODROBNO OPISAL.
Polje, kdo bo tebe ljubil..?
50-obletnice dogodkov se ni mogel udeležiti duhovnik Ivan Lavrih, ki še živi v Ameriki,
zato nam je poslal pripoved, ki jo je želel sam prebrati; v pisni obliki smo jo razdelili na
komemoraciji
V SPOMIN, POZDRAV IN POKLON I-IEROJEM - RODOLJUBOM Z
GRAČARIC !
Kdo sem, ki tole pišem? Sem Ivan Lavrih, upokojeni župnik v Ameriki. Pa to res ni
važno. Važno je, da sem po vsej verjetnosti edini še živ, ki sem preživel z grčarskimi junaki
zapore v kočevskem gradu, »slavni« kočevski proces in taborišče oziroma prevzgojo v
Medvedjeku, kjer sem pobegnil.
Zakaj sem ostal živ? Morda zato, da vam povem resnico o grčarskih herojih; resnico, ki
smo jo morali molčati več kot 50 let. Omenjati njihova imena, ali iskati njihove grobove je bil
narodni zločin.
K.V.