1/2 (PDF) - Celjska Mohorjeva družba

10. maj 1993.
Obmejno mestece Hum na Sutli je izgubilo status
upravne občine po drugi svetovni vojni in ga ponovno
dobilo šele po petinštiridesetih letih z novim zakonom
o teritorialni in upravni razdelitvi Republike
Hrvaške. Današnja občina Hum na Sutli obsega štirideset
kvadratnih kilometrov na skrajnem zahodnem
delu Hrvaškega Zagorja. Na severu in zahodu meji v
dolžini sedemindvajsetih kilometrov z Republiko Slovenijo
(občine Rogatec, Rogaška Slatina in Podčetrtek),
na jugu in jugovzhodu pa z občinami Zagorska
Sela, Desinić, Pregrada in Đurmanec. Ima osemnaejst
vasi, v katerih živi pet in pol tisoč prebivalcev. Področje
občine pokrivajo dve katoliški župniji (Taborsko in
Prišlin), osemletna osnovna šola s petimi podružničnimi
štiriletnimi šolami (Druškovec, Gornje Brezno,
Lupinjak, Prišlin in Taborsko), tri pokopališča (Taborsko,
Lastine in Prišlin) ter sodobno urejena sortirnica
in odlagališče komunalnih odpadkov.
Hum na Sutli je ena redkih manjših občin, ki se lahko
pohvali s kar štirimi velikimi in dobro stoječimi
podjetji. Največje je tovarna embalažnega stekla, na
drugem mestu je tovarna orodja in kovinskih izdelkov,
na tretjem tovarna plastične embalaže, na četrtem
pa podjetje, ki se ukvarja s proizvodnjo in montažo
strojne opreme in jeklenih konstrukcij.
V občini Hum na Sutli se je rodilo kar nekaj znanih
Hrvatov. Ivan Krizmanić (1766-1852) je bil ljubitelj
umetnosti in prevajalec, študiral je filozofijo in teologijo
v Zagrebu, na Dunaju in v Budimpešti, kjer je
po duhovniškem posvečenju bil prefekt semenišča,
nato profesor v Zagrebu, potem pa dolga desetletja
župnik in opat v Mariji Bistrici. V njegovem župnišču
so se radi zbirali hrvaški ilirci ali preroditelji na čelu z
Ljudevitom Gajem, ki je vzel za ženo njegovo nečakinjo.
Ivan Krizmanić je pisal v nemščini (dnevniški potopisi)
in v hrvaški kajkavščini, v katero je tudi prevajal
iz angleščine.
Rikard Jorgovanić (1853-1880) je bil pesnik in pisatelj,
pred maturo je zapustil semenišče in delal
kot uradnik v Zagrebu ter na podeželskih plemiških
dvorcih v Slavoniji. Pisal je ljubezenske in domoljubne
pesmi pod vplivom Avgusta Šenoe in Heinricha
Heineja, pogosto v obliki balad in romanc. V kratkih
zgodbah je realistično odslikaval življenje na podeželju
(Mestna in podeželska vrtnica, Mlinarjevi otroci),
v nekaterih zgodbah pa so v ospredju domišljija, psihologiziranje
in zanimanje za eksotičnost (Stella Raiva,
Dada, Ljubezen na odru, Človek brez srca). Za zagrebški
časopis Obzor je prispeval odlične podlistke.
Viktor Kovačić (1874-1924) je bil arhitekt, po končani
obrtni šoli v Gradcu je delal pri Bolleju v Zagrebu,
nato pa končal akademijo na Dunaju. Leta 1899 se je
vrnil v Zagreb, kjer je odprl svoj studio. Poučeval je na
Višji tehniški šoli v Zagrebu. Kot duhovni oče moder-
ne hrvaške arhitekture je odločilno vplival na razvoj
domačega gradbeništva in zaščite kulturnih spomenikov.
V reviji Život je leta 1900 objavil programsko
razpravo Moderna arhitektura, šest let pozneje pa je
ustanovil Klub hrvaških arhitektov. Po njegovih načrtih
so bile v Zagrebu zgrajene cerkev sv. Blaža, veličastna
borzna palača (danes Hrvaška narodna banka),
luksuzne vile Franck, Slavex in Švrljuga, v Vrbovcu pri
Zagrebu pa je nastal mavzolej De Piennes. Leta 1925
so mu na svetovni razstavi v Parizu posmrtno podelili
veliko nagrado.
Ljudevit Jurak (1881-1945) je bil patolog, ki je po
končanem študiju medicine delal v Innsbrucku, od
leta 1913 dalje pa je bil ravnatelj Javnega zdravstvenega
inštituta v Zagrebu. Od leta 1921 do konca življenja
je bil profesor patološke anatomije na zagrebški
veterinarski fakulteti. Ljudevit Jurak je na Hrvaškem
utemeljil patoanatomsko stroko. Leta 1943 je kot član
mednarodne komisije preiskoval pokol častnikov
poljske vojske v Ukrajini (Vinica) in ugotovil, da so ta
zločin storili Sovjeti, zaradi česar so ga ob koncu vojne
po nalogu komunistične oblasti prijeli in umsrtili.
Janko Oberški (1883-1969) je bil duhovnik in biblicist.
Leta 1921 je doktoriral na temo Odnos Hrvatov
do papeškega primata in papeške nezmotljivosti.
Po specializaciji na papeškem bibličnem inštitutu
v Rimu je postal magister svetopisemskih znanosti.
Prepotoval je Palestino, Egipt, Sirijo, Libanon in sosednje
države. Na teološki fakulteti v Zagrebu je bil redni
profesor in dolgoletni dekan.
21. junij 1993
Večtedenska dela pri urejanju županovega urada
se bližajo koncu. Komaj čakam, da začnem delati in
ustvarjati kot župan in pisatelj. Nikakor pa ne po vzoru
Pascala Brucknerja, katerega roman Ledeni mesec
prebiram te dni z velikim gnusom. V delu so ljubezenski
odnosi napolnjeni z egoistično nesnago. Knjigo
prebiram prav zato, ker se v njej kaže usodna pomanjkljivost
spoznanja o ljubezni, pomanjkljivost, ki
v imenu javnih in intimnih svoboščin podpira egoizem
in na ta način onemogoča zmožnost za resnično
ljubezen. Praksa užitkov odpravlja idejo ljubezni.
Ljubezen je zmanjšana na izgovor za širjenje potrošniškega
hedonizma. Ljubezen se ne doživlja, pač pa
samo izživlja. To izživljanje prevzema v sodobni družbi
epidemične razsežnosti.
7. julij 1993
Z veseljem me navdaja mirnost, čeprav še vedno
nekoliko tresoča. Četrti dan sem že na dopustu, toda
nenehno mislim na občino, razvojne načrte in obveznosti.
Vstajam zelo zgodaj, zato lahko opazujem
sončni vzhod, širjenje svetlobe. Danes zjutraj sem
dokaj živo občutil, kako je nad vsemi živimi bitji zasi-
21