1/2 (PDF) - Celjska Mohorjeva družba

Tistega dne sem si res želel, da ne bi nikoli več slišal
nobenega komentarja na račun novele.
Ampak lastnik edine špecerijske trgovine v naši
četrti ni pustil, da bi šle stvari mirno naprej. Kupil
je bil cel paket starih časopisov, da bi vanje zavijal
robo, ki jo prodaja ženskam in otrokom. Z zavestjo,
da bi jih čim koristneje uporabil, si je rekel, da bi jih
lahko prelistaval, ko v trgovini ni nobene stranke.
Tako je sedel v družbi še treh brezposelnih moških
iz četrti in prelistaval časopis, ko je na lepem naletel
na lepo sliko mlade ženske. Prebral je njeno
ime: Šakira! Mlada ženska mu je bila všeč; izrezal je
sliko in jo spravil v žep z nameni, ki jih ni razkril. Ko
pa je nato našel pod naslovom novele moje ime, se
je potrudil in jo bral, iz preprostega razloga, tako so
mi povedali pozneje, ker sem jo napisal jaz. Ampak
špecerist je ni uspel prebrati do konca. Prebral je
eno vrstico tu, eno tam, nato se ga je lotil dolgčas,
odvrgel je časopis in spet se je zapletel v pogovor
s tremi moškimi o tem, kar je prebral, ter se je tako
napletla zmešnjava.
Že takoj naslednji dan se je po četrti začela širiti
govorica, da sem na skrivaj poročen z neko plesalko,
ki da živi v daljni deželi, ki se ji reče Kolumbija,
da sem imel z njo enega sina in tri hčere, od katerih
da je ena nema in da je sicer ta plesalka imela
že štiri hčere iz prejšnjega zakona. Tako je bilo
število potomcev vsega skupaj sedem hčera in en
sin. (Slava Edinemu, Modremu, Velikemu Vsemogočnemu
!) Tako pravijo, da so me v četrti nekateri
pomilovali, saj ni malenkost, da se v današnjih časih
poskrbi za potrebe sedmih hčera in enega sina.
Mene je ta govorica zabavala dan ali dva, potem pa
me je minilo, čeprav je nekatere prebivalce četrti
še vedno zanimala.
Tri dni za tem zazvoni telefon.
»A veš, kdo je pri telefonu?«
»Pri moji veri, ne bi vedel.«
»Šukrijehina mama! A sedaj veš, kdo sem?«
»Ne, pri moji veri, ne poznam je.«
»Šukrijeh, medicinska sestra z Zdravstvenega zavarovanja,
a ti to nič ne pove?!«
»Prisegam vam, da ne.«
»Kako pa potem lahko govoriš o njej v časopisu,
baraba, in praviš, da je razuzdanka, ki se zvija v ritmu
vseh mogočih darbuk!«
»Ampak vendar, gospa, le kako lahko kaj takega
rečete!«
»Dobro me poslušaj: moja hči ni “padla z drevesa”!
Ima moške, ki jo ščitijo, prave leve …«
Stvari sem skušal pomiriti, a ženska je že odložila
slušalko in me pustila na milost čekanov divjih živali.
Če ne bi posredoval plemenski svet, ki se ukvarja
z vprašanji v četrti, bi lahko bilo po meni, ker bi bil
žrtev nesporazuma, za katerega nikakor nisem bil
odgovoren. Edino nepričakovani obisk pevca iz četrti
– čigar slava ne presega meja četrti –, me je nekoliko
spravil iz slabe volje. Prisrčno sem ga sprejel
v upanju, da mi prinese kakšno dobro novico.
»Sem slišal, da si v dobrih odnosih s Šakiro,« je izstrelil.
»Videvam jo peti na televiziji, nič več kot to.«
»Ampak jaz sem prepričan, da lahko vplivaš nanjo
…«
»Dobro, recimo, da lahko, kaj hočeš?«
»Z njo bi rad posnel album.«
Razložil mi je, da so se za njegov drugi album
zanimali ljubitelji pesmi. En primerek da je poslal
Nancy Ažram8, ki je bila očitno navdušena. Predlagala
mu je, da skupaj naredita album, da pa on še
vedno omahuje. In tako je čenčal … Njegov problem
je bil v tem, da je preveč omahoval. Obstajale
so zanesljive možnosti, mi je priznal, da bi sodeloval
v novi vladi. Predvideno je bilo, da bi mu
zaupali tako zelo sporno notranje ministrstvo, kajti
bil je edini, ki bi se mogel sporazumeti s Hamasom.
Ampak še vedno da ne ve, če bi to sprejel. Bal
se je, da ga to ne bi odtegnilo od pesmi – umetnost
pa se mu zdi pomembnejša od ministrskega
stolčka. (Tri dni za tem so objavili seznam ministrov
nove vlade: njegovega imena ni bilo.) Ko
je opazil, da ne morem več zadržati krohota, je izjavil:
»Ti se kar smej, kolikor hočeš, prihodnost mi
bo že dala prav.« Z odgovorom sem skušal prikriti
zadrego: »Oprosti, ravno sem se spomnil šale,
ki mi jo je povedal znanec.« Ni kazalo, da sem ga
prepričal. Ne bi me smel podcenjevati, je rekel.
»Čez tri mesece bom star štirideset let, to je starost
zrelosti, kot ti je znano.« Razložil mi je, da je
tarča številnih zarot. Tako ga recimo lokalni časopis
popolnoma ignorira. Urednik strani „Umetnost
in predstave“ ga ima na piki, ker je bil pevec še v
gimnazijskih letih v vseh predmetih boljši od njega.
Zadevo je izpostavil svetu njegove družine. Po
končanem krajšem posvetu je svet odločil, da pošlje
novinarju nekaj družinskih mož, da ga kaznujejo.
Tako so ga štirje pogumni mladi možakarji, oboroženi
z batinami, pričakali v nočni zasedi, ko se je
vračal z dela. Tako so ga premlatili, da tega zlepa
ne bo mogel pozabiti: sedem dni je moral ostati
v bolnišnici. Potem so se po zaslugi plemenskega
sveta prijateljsko zmenili in se pomirili. Na pomirjevalnem
zasedanju je novinarjeva družina dokazala
pravo arabsko veličastnost, ko se je odpove-
8 Zelo priljubljena libanonska pevka
45