1/2 (PDF) - Celjska Mohorjeva družba

60
Poleg teh romanov se tudi v drugih Rebulovih delih
pojavljajo duhovniki. Naj samo omenim, da je napisal
tudi tri knjige o (takrat) svetniških kandidatih
(Irenej Friderik Baraga, Anton Martin Slomšek, Jakob
Ukmar). Toda teh pisatelj ne šteje med leposlovje,
ampak med življenjepise. Alojz Rebula je namreč
sladokusec svetniških življenjepisov. Prebral jih je
na ducate, a kot sam zatrjuje, ne bere rad romanov
o svetnikih, ampak ga privlačijo kritične zgodovinske
biografije o njih. Svetniki so že sami dovolj velika
božja umetnina, pribija avtor.
Med vsemi njegovimi knjigami o duhovnikih zavzema
posebno mesto roman Nokturno za Primorsko.
V njem je v osnovi opisal zgodovinsko in nadvse tragično
osebnost primorskega duhovnika Filipa Terčelja,
v romanu dobi ime Florjan Burnik, žrtve totalitarizmov,
ki so zaznamovali prejšnje stoletje. Fašisti so
ga preganjali, konfinirali in izgnali iz Italije, komunisti
pa popolnoma nedolžnega po vojni ubili.
Kako tragičen je Terčeljev lik, naj pove tudi moja izkušnja.
Čeprav sem doma iz iste doline kakor on, čeprav
sem hodil v cerkveno srednjo šolo, na cerkveno
teološko fakulteto, čeprav sem se zanimal za literaturo,
nisem o njem slišal vse do takrat, ko sem moral
leta 1991 urediti prvo knjigo, ki jo je napisal Marjan
Brecelj o njem s preprostim naslovom Filip Terčelj.
Pa četudi so se Terčeljeva mati in njegovi botri pisali
tako, kakor se pišem jaz, in bili so doma iz iste župnije,
kakor jaz … Nič nisem slišal o njem, čeprav smo
pri bogoslužju peli kar nekaj njegovih pesmi, ki so jih
uglasbili njegovi prijatelji duhovniki. Naj vse to kaže,
kako močno je znala seči komunistična anatema nad
popolnoma nedolžnim človekom! Terčeljevo ime se
ni smelo pojavljati v javnosti, ker so ga po koncu druge
svetovne vojne ubili komunisti! In to popolnoma
nedolžnega!
Omenjena knjižica je prišla v roke Alojzu Rebuli in
Terčeljeva življenjska zgodba ga je tako nagovorila,
da mu je dala snov za roman.
Filip Terčelj (1892 – 1946) je srednjo šolo obiskoval v
Ljubljani, kjer je tudi doštudiral teologijo in kjer je bil
leta 1917 posvečen v duhovnika. O tem, da je bil inteligenten,
priča tudi odločitev predstojnikov, da ga
pošljejo na študij na Socialno-pedagoško fakulteto v
Koln. Tam je skrbel tudi za dušno pastirstvo med slovenskimi
izseljenci.
Vrnil se je na rodno Goriško, ki je bila v tistem času,
morda še bolj kakor druge slovenske pokrajine, prepletena
s katoliškimi prosvetnimi društvi. Sprejel je
koordinacijo njihovega dela. Obenem je ogromno
predaval, izdajal glasilo, pisal najrazličnejše prispevke
še v druge publikacije, dokler so smele izhajati.
Med temi so tudi nekatera čisto leposlovna besedila,
ki kažejo na literarni talent, ki ga pa Filip Terčelj zaradi
številnih obveznosti ni mogel uresničiti. Naj omenim,
da je poleg nekaj leposlovnih knjig napisal tudi nekaj
vzgojnih. To so nekakšni učbeniki, ki so jih uporabljali
duhovniki pa tudi starši, zlasti matere za vzgojo
otrok. V njih ni podajal samo navodil za versko vzgojo,
ampak je tudi to izkoristil za vzgojo v širšem smislu.
Zanimivo je, da pisatelj Rebula literarnega področja
Terčeljevega dela ni vključil v svoj roman; je pa
uvrstil nekatere prvine, ki jih ne moremo pripisati
Terčelju. Mislim na obisk pri mistikinji Tereziji Neumann.
Opisal je, kako glavnega junaka odvedejo
v nemško koncentracijsko taborišče, čeprav tam Filip
Terčelj ni nikoli bil. Pri opisu nekaterih podrobnosti
spoznamo, da so bili pisatelju navdih spomini duhovnika
Franca Puncerja, ki je bil v taborišču Dachau,
kakor so mu bili navdih dragoceni medvojni zapisi
dekana Alojzija Novaka, župnika v kraju Črniče v Vipavski
dolini, ki so po slovenski osamosvojitvi izšli v
samostojni knjigi.
Terčeljevo vsestransko delovanje ni moglo mimo
strogega očesa fašistične policije, ki je začela Terčelju
z raznimi ukrepi stopati na prste. Leta 1931 je po
zaporu in hudem mučenju, ob katerem je skoraj zblaznel,
dobil nezaupnico (diffida), leto pozneje pa so ga
obsodili na petletno konfinacijo v Campobasso. Iz te
konfinacije velja omeniti pretresljivo pismo, ki ga je
pisal 15. avgusta, na praznik, ki ga v njegovi dolini
tako slavijo v njemu tako ljubem romarskem središču
Log. Pismo odstira vso tragiko Terčeljeve konfinacije,
ko se je znašel brez sredstev, brez strehe nad glavo
sredi tujih ljudi. Ganljiv dogodek najde tudi odmev
v romanu, kjer pa pisatelj doda še nov moment, ki
pa nima zveze z resničnim Terčeljevim življenjem: zaplet,
ki ga predstavlja italijanska učiteljica, ko se zaljubi
v mladega duhovnika. Ta jo za ceno velike žrtve
odbije.
Filipa Terčelja so pomilostili, a že leta 1934 ga je
kristjan Ivo Bric, ki tudi nastopa v romanu, obvestil,
da ga nameravajo oblasti zapreti. Terčelj se je umaknil
v Jugoslavijo, v Ljubljano. Tudi tega umika pisatelj
ni vključil v roman. Terčelj je sicer prišel v mesto,
kjer je študiral, a je kljub temu v njem vedno čutil
nostalgijo po rodni Primorski. Znašel se je brez vsega
in vendar je tam spet začel prosvetno in kulturno
delovati. Poleg tega je učil nemščino in verouk na gimnaziji.
Zanimivo je, da sem ob izidu knjige, ki sem
jo pomagal urejati, dobil iz daljne Argentine pismo,
v katerem se ga neka starejša gospa spominja kot izrednega
organizatorja, odličnega govornika in kateheta,
ki se je znal približati mlademu človeku. Dobil
sem še nekaj podobnih pričevanj. Ob koncu vojne
leta 1945 se je znova znašel v težkem položaju. Nova
komunistična oblast bi ga morala kot antifašista nagraditi,
a zanj spet ni bilo službe in sredstev za preživljanje.
Pisal je pretresljiva pisma ljudem, ki jih je