1/2 (PDF) - Celjska Mohorjeva družba

videz in v katerih se bodo vsak čas začele prižigati
električne luči, ki jih je ta kraj dobil že pred
vojno.
Elektrika je bila takrat res nekaj čudežnega.
Kaj zato, če je majhna elektrarna v Zmajevi
soteski delala elektriko samo za nekaj žarnic
v vsaki trški hiši, in kaj zato, če je elektrike
zmanjkalo vsakokrat, ko je listje zamašilo turbine.
Pogled na prižigajoče se luči v javorskih hišah,
na veliko luč na trgu in pred gasilskim domom,
je bil zares pravljičen, skoraj bi rekli, da
je bil vsak večer sveti večer, trg pa okrašen kot
božično drevesce. Klakočerca je rada gledala te
luči, ko so se prižigale, in se spraševala, le kdaj
bomo tudi mi hribovci deležni tega čudeža, in
že je z roko obrnila namišljeno stikalo, kot je to
videla v cerkvi, kjer je mežnar ob nedeljah obrnil
gumb pred lurško votlino in je bilo naenkrat
svetlo kot v Betlehemu.
Še je pogledovala Klakočerca v dolino in v počasi
se plazečem mraku zaznala veliko občinsko
hišo z zadružno trgovino, pred katero so še
vedno stali vozovi v vpreženimi voli, visoko v
nebo dvigajoči se ošiljeni cerkveni zvonik, prijazno
šolo še iz časov pred ono prvo vojno in
dokaj velik trg z velikim križiščem, na katerem
je navadno stal avtobus, ki je ravno pripeljal iz
Rajhenburga ali Celja.
Mesto je Klakočerca videla samo enkrat, ko je
šla obiskat svojo botro v bolnišnico, do Rajhenburga
pa je pogosto šla peš, kar čez hribe in doline,
do železniške postaje, ker je lahko prodala
jajca, ki so jih tam zbirali in potem spravljali
na zagrebško tržnico ali do izbranih zagrebških
gospodinj. Rajhenburg je bil kraj, ki je s svojim
kolodvorom odpiral Javorjanom okno v svet, pa
čeprav je bilo to okno kar odmaknjeno in čeprav
je do tja vodila ovinkasta, plazovita in strma
prašna cesta.
»Glej, glej, iz požganih hiš sredi trga se še
kadi!« je zdaj na glas dejala Klakočerca, ko je
opazila dim sredi trga, ki je prihajal iz ruševin,
posejanih povsod po trgu. Mnoge trške hiše so
bile med drugo svetovno vojno požgane in so s
tem, ko jih ni bilo več, spremenile podobo zgoščenega
in z visokimi hišami obdanega trga in
nihče ni vedel, če in kdaj jih bodo obnovili. Te
hiše so dajale trgu tipično podobo, zaokroževale
so ga in ga delale prijetno srednjeveško strnjenega
in gručastega.
»Najbrž je to od podrtih dimnikov,« si je dejala
Klakočerca in šla do hišnega vodnjaka, da bi se
umila, preden bi stopila v hišo.
Zdaj se je spomnila, da je bilo v nedeljo po
maši oznanjeno, da bodo ves teden udarniško
odstranjevali razvaline, in odrejeno je bilo, da
morajo priti vsi Javorjani pomagat. Začeli naj
bi s podiranjem grozečih in nevarnih ostankov
vitkih dimnikov na mesarjevi hiši in pri mlinarju,
ki so od požara med vojno še vedno kljubovali
rušenju. Tržani naj bi zaprli okna, ker se
bo zelo kadilo, je oznanil občinski kurir.
»Jej, jej! Pol trga je zgorelo!« je dejala Klavžerca
in zmajevala z glavo.
Potem pa se je zgodilo, da večine požganih hiš
niso nikoli obnovili.
•
V letu po končani vojni je bilo Javorje pod Viharnikom
razdejano ne samo zaradi spopadov
in požigov, temveč tudi zavoljo kolon umikajočega
se ljudstva in bežeče vojske, ki se je skozenj
pomikala kar ves mesec. Kolona je prihajala s
sotelske strani in skozi Podsrenje ter nadaljevala
pot proti zahodu in meji z Avstrijo, da bi se tam
predala zahodnim zaveznikom, za katere je bilo
rečeno, da z ujetniki lepše ravnajo, kot Sovjeti
in Bolgari, pa tudi partizanskemu postopanju z
ujetniki, bežeči niso ravno zaupali.
Vse je hitelo, kajti konec vojne je bil neogibno
blizu. Javorje pa je bilo na tej poti večje središče.
Bil je kraj, kjer so se lahko umikajoči se spočili
ter si zagotovili hrano in pijačo. Če ne zlepa,
pa zgrda!
Nadzornikov Tonček je stanoval v veliki trški
hiši ob cesti, ki je z veliko občinsko zgradbo tvorila
nekakšno ulico, ki je vodila na trg in po kateri
je prihajala kolona. Štiriletni Tonček je lahko
pomikanje kolone gledal iz največje bližine,
pri čemer se je naslanjal na zid domače hiše, da
bi se umaknil pred kakšnim vozilom, ki je vozilo
cikcak, pa tudi pred konji in drugo vprežno
živino in njihovim smradom.
35