1/2 (PDF) - Celjska Mohorjeva družba

Da veš!
Zorko Simčič
Pesmi iz cikla Očetje in sinovi
Oče piše sinku
»Moj fant – saj si že kar cel možakar!
In to je več, kot da samó si velik
in da ne jokaš mi ob vsaki buški.
Pomeni: ata te lahko pusti ob mami,
čeprav si spolnil komaj sedem let,
in ve, da boš jo varoval, kot da si ata.
Najmlajši si, a če nihče iz klape,
ti greš k sosedu – sam in z žogo v roki! –
in nič:´U, veste … e … se je razbilo …´,
temveč: ´Žal. Šipo zbili smo, kaj naredim?´
Pomeni: ah, lepo je plavati po Dravi
pri sedmih letih – pa v soboto! – a si obljubil
mami:
´Bom sekal drva, ti naložil jih do stropa.´
In ko sekira sune zadnjo tresko s tnala,
odpade tudi glasna misel: ´Hej! Opravil
svoje!´
Tako je, mali mož, nič več in pa nič manj:
možakar vedno pač opravi svoje.
Predvsem pa to pomeni – kot bilo je včeraj:
sosed, nemčur, slavil je sedmi rojstni dan
sošolca tvojega – z malinovcem, potico;
te vabil je, a ti – domá. Z veselim licem
si trdno z nami bil ob trdem kosu kruha.
Ne pústil bi te rad, a glej, da jutri umrem,
moj sine, umiram miren, ker zdaj vem:
mordá kdaj gol boš hodil, lačen skoz življenje –
a hodil boš pokonci in pa miren.
Žalili bodo te, polena pod nogé metali –
ti hodil boš pokonci in pa miren.
In še ko boš odhajal, zadnjič padel vznak –
boš padel, ko da si pokonci. In pa miren.
To je plačilo, ki ga daje Bog že tu na zemlji,
da veš. Da veš, ti, mali moj možakar!
7