1/2 (PDF) - Celjska Mohorjeva družba

66
človekova svobodna volja, presoja in odločitev za dejanje.
Zgolj primer, kako je svetopisemska zgodba odmevala
v umetni literaturi: Thomas Mann je v romanu
Jožef in njegovi bratje osebno barvito izpeljal to vsebino
in problematiko. Motiv Jožefa in njegovih bratov je odmeval
tudi v glasbi, baletu, vse do Pie in Pia Mlakarja.
Seveda najdemo še druge leposlovne primere, od Goethejevega
Fausta, Heinejeve Lorelaj, do Puškinove Rusalke,
Prešernovega Ribiča vse do ljudskega izročila. Mitično
se srečuje s folklornim, avtorica ni pozabila tudi na eksistencialno
ozadje.
Dr. Irena Avsenik Nabergoj je smiselno obravnavala
slovensko Lepo Vido v krogu ljudskih pripovedi o
hrepenenju, skušnjavi, šibkosti. Komparativni posegi
v svetopisemske in antične primere nudijo problemska
sečišča tudi z domačimi primeri. Za večino bodo
tipološke skupine balade o Lepi Vidi v Sredozemlju,
vse do Albanije, nove, hkrati pa bralec lahko sledi slovenskemu
prevodu in originalnemu besedilu. Ne kaže
pozabiti, da imamo na Slovenskem različne Lepe Vide,
najsi nam je Prešernova najbližja, preseneča pa število
različic po pokrajinah. Nabergojeva je ob znanem
odkrila mnogo neznanega ali manj znanega in je problemsko
poglobila razpravo v vse smeri. Razume se, da
je Prešernovi predelavi Lepe Vide posvečena posebna
pozornost. Nato je analizirala Jurčičev roman Lepa Vida,
pa Vošnjakovo predelano dramo Lepa Vida; in še posebej
tehtno, kako se pri Ivanu Cankarju odraža tridejanka.
Lepa Vida je odmevala tudi v novejši slovenski
poeziji, npr. pri Alojzu Gradniku, dr. Tinetu Debeljaku,
Francetu Piberniku. Boris Pahor je v prozi na svoj način
oblikoval tak motiv in ga razširil v aktualnih razsežnostih.
Za najlepšo prozno uresničitev tega motiva velja
Lepa Vida Prekmurska spod peresa Miška Kranjca. Kot pri
Ivanu Cankarju tudi pri M. Kranjcu prehaja hrepenenje
močno v ospredje. Temo človeškega bega pa je morda
najbolj poglobljeno podal Zorko Simčič z romanom
Človek ne obeh straneh stene. Drugje pa književnik piše
o povratku Lepe Vide, pozna srečen konec, kot simbol
vrnitve slovenskega izseljenca. Avtorica se je usmerila
tudi v raziskovanje in ugotovitve antropoloških problemov.
Kar tabelarno natančno je podala formalne različice
ugrabitev in prevar žensk v različnih kulturah ter
prikazala različne izpeljave v čustvenem, dejavnem in
vsebinskem razponu. Pomembno je etično sporočilo.
Avtorica ugotavlja, da je razširjenost slovenske Lepe
Vide (vse do glasbe, upodabljajoče umetnosti, baleta)
povezana »z globjo psihofizično osnovo«. Tip balade,
ko se žena znajde v skušnjavi, zapeljana, najdemo samo
na Slovenskem. Ne glede na različne Lepe Vide pa ostaja
v zavesti poteza Vidine navezanosti na otroka in vendarle
zvestoba do moža na notranji ravni. Seveda so v
analizah Nabergojeve še druga vozlišča, ki jih dognano
ugotovi in razloži.
Hrepenenje in skušnjava v svetu literature – motiv Lepe
Vide je izjemen dosežek literarne vede. Četudi smo v
preteklosti že imeli nekaj študij o tovrstnih motivih in
problemih, pa je Irena Avsenik Nabergoj izčrpno zaokrožila
razpravo z bistvenimi dopolnitvami, nekaterimi
korekturami. S strokovno natančnostjo je obravnavala
domače ter tuje primere in problematiko prikazala
komparativno. Segla je do potankosti, kar pripomore
k celovitemu pogledu spoznanj in dognanj. Noviteta
Irene Avsenik Nabergoj je izjemen dosežek v vsakem
pogledu sodobne literarne vede na območju tovrstne
literature. Knjigo lepo dopolnjujejo reprodukcije slikarjev,
v glavnem sicer manj znanega Johna Williama
Waterhousa, a prilegajočega se tematikam. Na koncu
najdemo Povzetek v angleščini. Sledijo zelo obsežna
Bibliografija ter kazali. Za lepo oblikovno in grafično
opremo je poskrbel Klemen Kunaver. Po Hrepenenju in
skušnjavi v svetu literature ne bo segla le literarna stroka,
zaradi obče razumljivosti je knjiga dostopna vsakomur
– in vabi.
Igor Gedrih