1/2 (PDF) - Celjska Mohorjeva družba

50
načelo je bilo: napasti, uničiti gospodarstvo in odpeljati
ljudi v sužnost. Kranjski deželni stanovi so v
neki izjavi omenili številko dvesto tisoč ugrabljenih.
Ali je bilo res toliko ljudi zasužnjenih, ne vemo, lahko
jih je bilo več ali pa manj. Vendar so bili določeni
predeli slovenskih dežel zagotovo popolnoma opustošeni,
ostali so skoraj brez prebivalstva. Bela krajina
je bila recimo potem naseljena z begunci, uskoki,
prebežniki. Zanimivo pa je, da nekako lahko razvozlamo,
kakšna je bila usoda posameznih slovenskih
sužnjev. Imamo podatke iz Sarajeva približno
iz leta 1550: v Gazi-Huseinbegovi biblioteki je ohranjen
sodni zapisnik, v katerem je omenjenih pet ali
šest oseb, ki naj bi bile slovenskega porekla. To so
bili bivši sužnji, nekateri že islamizirani, pri ženski po
imenu Dora je recimo zapisano, da je bil njen oče
Matija. Že sama imena in opis dokazujejo, da gre za
drugačne ljudi. Opisujejo jo namreč, da je Dora pšeničnih
las, razmaknjenih obrvi in svetle polti. Nekatere
sužnje so bile že islamizirane, a vemo, da so bile
krščanskega porekla, ker oznaka, da je »hčerka Abdulaha«
– kar pomeni »božjega sužnja«, označuje tistega,
ki je bil krščanskega izvora. Če je imela otroka
z muslimanom – in taki primeri so bili –, je pa bila
takoj osvobojena suženjstva. To so posamezni primeri,
ki so ohranjeni in najdeni, bi pa podrobne raziskave
v carigrajskih arhivih, ki z naše strani niso pregledani,
odkrile še marsikaj tudi na tem področju.
V katerem času, v katerih letih je bilo nasilje najhujše?
Ko je v Albaniji leta pred koncem XV. stoletja umrl
Kastriot Skenderbeg, so se napadi obnovili. Skenderbeg
je bil sicer poturčen, a je v Albaniji dvignil
upor proti Turkom in Mehmed II. je tedaj vse svoje
sile koncentriral na Albanijo. Zlepa ni mogel zatreti
tega upora, vse do Skenderbegove smrti. To je
bil eden od vzrokov za začasno prenehanje turških
vpadov v naše kraje. Drugi razlog je pa verjetno ta,
da je Mulat I. svojemu nasledniku Mehmedu II. na
smrtni postelji zabičal, naj ne napada dežel Celjskih
grofov. To pa je povezava, ki sem jo že prej omenil
– povezava prek Mare, ki je bila najpomembnejša
žena v haremu turškega sultana. To je vplivalo, da so
napadi proti našim krajem za nekaj časa prenehali,
potem pa so se spet začeli z vso silovitostjo.
Tukaj na vaši mizi je knjiga Slovenica–Balkanica, nekakšen
siže, tudi zgodba o teh medsebojnih vplivih in
povezavah. Pa če bi vas malce nagajivo vprašal, kje se
začne in kje se konča Balkan?
No, pri predavanjih iz geografije – pod C sem namreč
študiral tudi geografijo –, so nas profesorji
prepričevali, da Slovenija ne spada na Balkanski polotok
in da sodimo bolj v srednjeevropski prostor.
To je sicer res. Vendar po vseh dogajanjih, ki so bila
in katerim smo bili priča na področju Slovenije in
Balkana, lahko rečemo, da smo bili z Balkanom ves
čas povezani. Tu gre za migracije, za turške vpade v
naš prostor in seveda za celo vrsto dogodkov in pojavov
v novejši zgodovini. Zato se mi zdi malo čudno,
da se v zadnjem času tako izključuje balkanska
zgodovina iz naših učbenikov in učnih programov.
Če vzamete samo naše gospodarstvenike, ki iščejo
prostor za uveljavljanje naših ambicij, za prodajo na
ta prostor: brez poznavanja zgodovine balkanskih
narodov tu ne bo uspehov. Več bi morali narediti za
ozaveščanje naših ljudi glede tega, da je to povezava
in proces, ki traja vse od naselitve Balkana s Slovani
pa do danes.
Tudi po upokojitvi – pred zdaj že skoraj dvajsetimi
leti – ste ostali dejavni, še ste predavali študentom
zgodovine na Filozofski fakulteti. Tudi raziskovalno ste
še agilni, pred petimi leti ste recimo objavili omenjeno
knjigo »Slovenica-Balcanica; Zgodovinske študije«; kolikor
vem, pa ravno v tem času spet pripravljate knjižno
novost.
Drži, prav to pomlad mi bo pri Mohorjevi založbi
izšlo novo knjižno delo o zgodovini Dubrovnika.
Profesor Voje, najlepša hvala za pogovor in še veliko
ustvarjalnih let vam želim!
Hvala za povabilo!
Pogovarjal se je Štefan Kutoš