2008/2009 - Medicinska fakulteta - Univerza v Ljubljani

španščina pač ni enaka govorjeni, kot seveda, tudi povsod drugod. Tako sem večino energije
in pozornosti prva dva tedna porabila predvsem zato, da sem razumela ali vsaj skušala
razumeti, kaj govorijo. Da bi zraven razmišljala še o medicini mi nekako ni preveč uspevalo.
Vendar pa se je stanje vsak teden vidno (slišno) izboljševalo, vedno več sem lahko
sodelovala v pogovoru o diagnostiki in zdravljenju. Počasi sem tudi začela sama spraševati
in pregledovati paciente in aktivno sodelovati pri njihovi obravnavi, začela sem razumevati
debate med zdravniki, ko pa sem se začela smejati šalam v operacijski, pa mi je postalo
jasno, da je moja španščina pošteno napredovala.
V Španiji ni tolikšne stiske z medicinskim osebjem, kot v Sloveniji, vsaj na interni medicini ne,
tako da je kar precej časa za vsakega pacienta. Tako smo se z vsakim dobro pogovorili, ga
pregledali, nato predebatirali možnosti, potek diagnostike in zdravljenja, zdravniki so nas
kakšne stvari vprašali, razložili... Vsaj na interni medicini ni bilo tolikšne naglice kot pri nas.
Vidim tudi razlike v pristopu. Imam občutek, da se v Španiji opravlja veliko več diagnostičnih
preiskav, tako slikovnih, kot biokemičnih. Po drugi strani pa me je zelo presenetil nivo
higiene, ki je v Sloveniji precej boljši. Meni osebno zelo manjka, da si po pregledu pacienta
ne morem umiti rok, kaj šele, da bi si jih razkužila. Me ne čudi, da imajo probleme z
bolnišničnimi okužbami...
Tudi organizacija precej šepa. Ne manjka jim osebja in aparatur, vendar pa to izrabljajo
precej slabše kot bi lahko, ves čas vlada občutek manjšega kaosa. Ni se zgodilo enkrat, da
se je operacija ustavila, ker je kar naenkrat zmanjkalo takšnega ali drugačnega materiala in
so ga potem iskali po ostalih operacijskih.
(Pre)Živeti v Madridu
Madrid je za naše razmere precej drago mesto. Najemnine študentskih sob so tam nekje
med 300 in 450e na mesec. (300e je super ugodno!!!). Hrana je nekoliko dražja kot pri nas
za nakupovat in precej dražja, če ješ zunaj. Bonov nimajo, imajo pa fakultete svoje menze, ki
so precej ugodne. Vendar, ker nisem študirala na fakulteti, temveč sem bila vedno v bolnici,
le-te zame niso prišle v poštev. Glavno prevozno sredstvo je metro, zelo učinkovito in
praktično, pa tudi ne pretirano drago – 46e mesečno. Povprečno porabiš tam nekje 700-800e
na mesec – to je če greš še na kakšen izlet, ven vsake toliko, zraven pa tudi paziš, kako kaj
zapravljaš, kuhaš doma in omejiš število obiskov v Zarah in podobnih denarnih črnih luknjah.
Pri iskanju stanovanja sem si pomagala z internetnimi ponudniki (loquo, …) in Erasmus
študentsko organizacijo (oglasi so tudi na njihovi strani na facebooku). Potrebno je nekaj
potrpljenja in vztrajnosti, saj ponujajo vse sorte. Za isti denar lahko dobiš zelo vredu sobo ali
pa luknjo brez oken, omare in mize... tako da je dobro videti več sob, preden se odločiš. Ni
pa se za bati, da ne bi nič dobil, ker je ponudbe zadosti.
Glede družabnega življenja v Madridu ni za skrbeti, kljub temu pa je v veliko pomoč
prostovoljna študentska organizacija ESN, ki organizira razne dogodke, potovanja, plesne
tečaje, oglede... za Erasmus študente. Barov, gledališč, muzejev, kinov, diskov... nikoli ne
zmanjka. Najbrž bi šla lahko vsak dan v drugega, pa jih ne bi zmanjkalo. No, denarja seveda
bi, pa tudi zaradi zgodnjega vstajanja za vaje tega ravno nisem prakticirala, so pa vikendi v
Madridu vsekakor zanimivi. Viva Madrid! Viva Erasmus!
Vesna Bančič
Mala vas pri Grosupljem, 12.07.2009
21