Koloidi

Slika 3: (a) Molekule topila (manjše kroglice)
se ne morejo nahajati v določeni lupini okrog
koloidnega delca (večje kroglice). Ko sta dva
koloidna delca dovolj blizu, se njuni lupini
prekrivata in razpoložljiv prostor se poveča.
(b) Molekule topila trkajo ob koloidne delce.
Ko sta delca bolj skupaj (desno), sile zaradi
trkov niso uravnotežene in delca čutita privlačno
silo [11].
Slika 4: Koloidu dodamo polimer, ki se ne bo
adsorbiral na delce. Če so delci bolj skupaj,
imajo polimeri na voljo več možnih stanj in
zato dobimo privlačno interakcijo [13].
Na interakcije lahko vplivamo tudi z dodajanjem polimera, ki se v raztopini topi. Taki polimeri se
radi adsorbirajo na koloide in okrog njih ustvarijo do nekaj sto nanometrov debelo plast. Dogajanje
pri spreminjanju koncentracije je prikazano na Sliki 5. Pri nizki koncentraciji polimerov je debelina
adsorbirane plasti manjša kot doseg odbojnih elektrostatskih sil in nima velikega vpliva na potencial.
Pri večjih koncentracijah se lahko molekula polimera adsorbira na dva sosednja delca hkrati in ju tako
poveže (bridging flocculation). Ko je na voljo presežek polimera, so vsa adsorpcijska mesta na koloidu
zasedena in interakcija je, odvisno od polimera, lahko privlačna ali odbojna. Če pa se polimer ne veže
na površino koloida in če odbojne interakcije med koloidi niso prevelike, opazimo dodatne deplecijske
interakcije in pojavi se aglomeracija. Pojavu pravimo deplecijska flokulacija [3].
Slika 5: (a) S črtkano črto je označen doseg odbojnih elektrostatskih sil. (b) Ko je koncentracija polimerov nizka,
je debelina adsorbirane plasti majhna in nima velikega vpliva na efektivni potencial med koloidnimi delci. (c)
Molekula polimera se lahko adsorbira na dva delca hkrati in ju poveže. (d) Delci so saturirani s polimerom in se
v tem primeru odbijajo, ker imajo polimeri tako na voljo več stanj [3].
9