KNIZICA

m
kleri so si v plavanjl sroje utocisc— ubežiše is^
kali; pak Robinson je fo branil ? rekoc: „Zadosti
moja prijaieljal Uže — ur smo kervl vec prelili5 ner bi morebiti imeli; Neliajmo ostale Živeti ? zato
a
ker'nas užaliti nc menijo, ino nc morejo/%,Pak5 je Petek pravil, „se moreda z vecimi Ijudmiverno
cc jim uteči dämo! a
Aj, ? je na to Robinson ? prijazno nau na ramo
terkaje: „tedaj nas je tude za tretjino vec,
ner.dave..— dnes rano ! cc pokazav na Španjela,
Zdaj zadolimo — odolcmo — soper stojimo tude
celim kupom teli le siromakov ? izvlasti Če hočeme
za zidi cakati, kedar nas prepadno.
Milica. To je pac drugoc velma" :— zlo lepo
od Robinsona bilo^ da ni pnstil osiaiih divjäkov
ubiti.
Qca. Vsej reSj da je pravvčinil; kajtigrozno
bi to bilo brez potrebe le jedinega iz te-h Ic
nbogih stvari zagubiti, ktcri se toga celo razumeli
neso^ da bi fo kaj hudcga bilo3 kar so delali^
ino kteri so še celo v tem žalostnem blodu
tecali, da je to zasluga — zasluženje, ako maogo
sovražnikov pobijo ino pojedo.
Naš vljudni — priljudni junak — vitez — korenjak
je nine liodil, solze smiljenje prelivaje po
bojiši, da bi pogledel če bi jedßimu ali dmgemu
Iz teb ? kteri so še živi bili ? ne bilo pomoči ? Pak
naj več jih je ur — uže skonjalo; dmgi pak so
berzo v njegovih rokali pomerli, ko jim je vma
v rane 111, ino je na vsaköj'äki nacin — sposob
pokrepcati hoteK Mertvih pak je vkupe jeden
ino dvajsti bilo. S premažne — vitezne strani ni
»ijedcn padoK tudc ni bil kteri ranjep ? !e samo
20^